štev, 39	Nedelja, 25* septembra	1932
Bogo Pregelj:
Vaško in palčki
12. Sodba
Strašen je bil Krutoglavov obraz, ko so privedli preden? kralljično in Vaška. Kot rogovi so mu štrleli lasje na vse strani. Oči so bile okrvavljene. Lica rdeče zabuhla in posejana s sivimi pegami. Ustnice pa so mu vijoličasto po-sinele. V kotih usten se je nabrala ru-

»Izdajalec!? Ivan, zakaj si me zapustil?« Za tem je razširil Krutoglav pesti, kakor bi hotel udariti, m je ukazal: »Pripeljite ubežnike!«
Dva vojščaka ste privedla kraljično Marjetico. Ni bila zvezana. Ni se branila. Mirno brez volje je šla in le telo jd je podrhtevalo v pridušenem joku: »v~
mena pena. Iz plašča, ki je padal vse do tal, so gledale le velike s trdimi rdečimi kocinami poraščene pesti.
Ko so položili predenj krvavo truplo viteza Ivana, je zaškrtaj z zobmi, kakor bi tri lešnike. »Kdaj ga je ubil,« je vprašal s strašno tihim, sikajočim glasom.
Poveljnik straže je sklonil glavo in počasi spregovoril: »V boju smo ga ubili, potem ko nam je do smrti pobil dva vojaka in je tri hudo ranil.«
Kakor tulenje volka v mesečni noči je zaplapolal pod oboke dvorane vzdih:
sko, Vaško...«
Sredi druge trope je prišel Vaško. Zmršeni lasje so mu padali čez čelo na oči. Obraz je imel zabuhel, iznakažen od udarcev in ves prižast od strjene krvi. Roke je imel tesno povezane na hrbtu. Rablji so ga suvali s t oporišči sulic naprej. Pred prestolom so obstali. Vaško je stal ponosno zravnan. Ni izmaknil pogleda, ko so se zapičile vanj Krutoglavove oči. Velika tišina je ležala v dvorani. Počasi je spregovoril Krutoglav: »Kdo si, pevec, da si se pre-
idrznil odvesS našo nevesto?«
»Vaško sem, Zemljam!« je odločno odvrnil Vaško.
Krutoglav je nadaljeval: »Ze enkrat smo te imeli v svojih rokah. S čarovnijami si se nam izmaknil in si pognal naše čete v poplah. Danes ti ne bodo pomagale vse umetnije.«
»Tvojih groženj se ne bojim. Roparsko si vpadel v deželo malega ljudstva. Zato sem te premagal. Ne bojim se te.«
»Težji je tvoj greh, Vaško Zemljan. Z lažjo in prevaro si se vtihotapil v naše dvore. Z lestjo in zvijačo si nagovoril k izdajstvu viteza Ivana. Tatinsko in rokomavharsko si skušal ugrabiti našo nevesto kraljično Marjetico. Zato ti gre kazen
»Svoje grehe mi šteješ v zlo, kralj Krutoglav. V noči si dal odvesti kraljično iz njenih dvorov brez njene volje. Vitez Ivan je vršil tvoje povelje, čeprav je poznal njegovo krivico. Da izmije svojo krivdo, nam je kazal pot v beg. Da izbriše svoj dolg, je z mečem napadel tvoje junake. Vse krivde se je opral. In jaz? Le izgubljeno sem prišel iskat. Kar si si krivo prisvojil, sem ti jemal. Kje je v tem krivda, kralj Krutoglav?«
»Stare zaveze drže. Davnih pogodb sêm se držal. Ti pa si praskal, kar te ni srbelo. Zato ti sodim tako kazen. Vaško Zemljan: Kriv si smrti!«
Vsi, ki so bili v dvorani, so mrmraje pritrjevali. Kraljična Marjetica je krik-iiila, padla je na kolena in dvignila roke k kralju Krutoglavu: »Krutoglav, usmili se, zvesto bom ostala pri tebi, le življenje mu pusti...«
Nemo ji je odkimal kralj Krutoglav. Ledeno je nadaljeval: »Tudi tebi gre kazen, kraljična Marjetica, ker si nas hotela samovoljno zapustiti, čeprav si naša nevesta po besedi in prisegi. V kazen ti bodi, da boš ob smrti Vaška Zemljana. Rabelj, pripravi, kar je potreba.«
Še višje se je zravnal Vaško. Malo poreden nasmeh, mu je legel na ustne, ko je spregovoril: »Kralj Krutoglav, dejal si, sveta ti je beseda. In besedo si mi dal, da si morem izprositi, kar hočem. Ali še veš?«
»Spominjam se,« je mrko prikimal Krutoglav in hitro nadaljeval: »Sodbe niso spremenljive. Drugo prosi.«
»Ne prosim zase, kralj Krutoglav. Tudi jaz sem dal besedo. Zato te prosim: Pošlji kraljično Marjetico takoj po izvršeni obsodbi nazaj k njenemu očetu.«
Dolgo je molčal Krutoglav. Zaprl je
об m saje še' z roko čez obraz. Zadržano je spregovoril. Njegov glas je bil hripav in razklan: »Velika je tvoja želja, Vaško Zemljan. Na mojo besedo si potrkal. Tvoja želja se bo izpolnila ...«
Vaško se je poklonil: »Hvala!«
»(Pripravljeno je!« je dejal rabelj.
»Poslovi se, Vasiko! Tvoje smrti mi je žal,« je dejal Krutoglav. Vaško ie skomignil z rameni in stopil k kraljični Marjetici. Poklonil se ji je in dejal: »Princeza, sporočite svojemu očetu, da sem izpolnil obljubo, katero sem dal. Princezinja, ne pozabite Vaška Zemljana..,« Potem je tiho zapel; »Dajem ti roko v slovo« in se je zasmejal: »Še to se lažem! Vsaj desno roko mi toliko odvežite, da jo bom res lahko dal v slovo.«
Krutoglav je pomignil. Razvezali so ga. Vaško je nalahno prijel kraljično za roko, spustil se je viteško na koleno in jo poljubil. Ko je spet vstal, je pogledal okrog sebe in pokimal: »Z bogom, pa Dika pozdravite!«
Rablji z zakritimi obrazi so ga zgrabili. Peljali so ga na preprogo, ki so jo razgrnili sredi dvorane, in ga pritisnili na kolena Nekdo je vzel belo rutico in mu jo je hotel zavezati čez oči. »Ni potreba,« je odkimal Vaško. Surovo ga je zgrabil krvnik za lase in ga pritisnil k tlom. Zdaj bo usekal, je pomislil Vaško.
»Z bogom, mama,« je dejal in se začudil. Rdeče lise na preprogi so se razširile v zvijajoče se kače. Umirile so se in se raztegnile. Vaško gleda v strop nad svojo posteljo. Ob njem nekdo pridušeno ihti.
Glava je tako strašno trudna in prazna. Le počasi jo more premakniti. Mehke dobre roke mu pomagajo. Vaško ve, to so mamine roke. In že jo tudi vidi. Na robu njegove postelje sedi in joka. Čudno, kako oddaljena je. Ali pa Vasiko le slabo vidi.
»Mama, zakaj jokaš?« Mama mu ne odgovarja. Samo ihti in ponavlja: »Vaško ... moj Vaško ...«
»Mama, ali bom umrl?« Krčeviteje ga objamejo roke. Tako dobre so, čeprav jih čuti le zdaleč. Zdi se mu, kakor da bi roke oklenile vse obzorje, sredi katerega stoji. Predaleč so. da bi jih dosegel, pa vendar čuti njihovo dobroto. Iz dalje čuje ječeče klicanje: »Vaško, -ostani pri meni. Vaško!«
Strop se je znova približal. Vaško gleda mamo. Kako rdeče oči ima od pretočenih solza in prebdenih noči. Vse polno ljubezni je v njem. Nekaj lepega bi rad povedal mami. Pa je glava tako prazna in meč bo padel vsak čas. »Ma-
ma, ne bodi žalostna. Saj te imam rad. Hudo, hudo.«
Spet se zgublja v neskončnih ravninah. Strop se je zbočil in je kakor jekleno sivo poletno nebo. Vrh njega gor' solnoe. Rumeno poljejo žarki na zrelo žitno klasje. Vse bilike stoje lepo ravno. Nihče jih ne mendra. Saj čuva nad njimi Vasiko. Obzorja pa so oklenile roke, dobre mamine roke. Da ne bo nihče prišel in zrna v zemljo vteptal.
Blodno išče Vaško po odeji. Do maminih prstov se je dotipal. Oklenil jih je. Trdo drži. Moj Bog, kako so trudne njegove roke. Kakor iz kamna so. Ne-skočno počasi dviga Vaško mamimo roko. Do ust jo je prinesel. Na prste je kanil poljub kakor truden metulj. Vaško je vitez svoje kraljice. Verno ji služi do smrti. »Mama, ne jokaj.«
Tiše ihti mama: »Vaško, Vaško...«
»Mama, tako mora biti! Besedo sem dal! Tvoje solze peko, mama.«
Zakaj mora tako sam čuvati polja. Pa je sodba taka. Srebrno zvene tro--bente. Svetli vitez 9vojo besedo drži. Ostro se je zajedel meč. Pekoča bolečina je rezko prešinila telo, da se je valujoč vzpelo in strepetalo. Sekira je padla.
»Mama, smrt hudo boli...« hoče za-kričati: »Mama...« Mrzla solza je spolznila iz očesa. Za trenutek je zastala na veki, zanihala je, mavrično se je razisikrila in se skotalila. V sredo srca je kanila. V kraljičin šapetj, da je spet cel in lep, kot je bil, ko ga je Vaško prejel...
Nad mrtvimi očmi se sklanja mama. Joče. Vaško, Vaško ...
To je konec zgodbe o Vasku, ki je dal življenje za zvestobo
Konec
Danilo Gorinšek:
Pesem o rožici
To je tista rožica, rožica premila, mamica vsadila jo, v srce zaklenila.
To je tista rožica, rožica prezala, mamica prepevala, rožo zalivala.
To je tista rožica, rožica prebela, mamica v nebesa šla, rožica — zvenela.
Danilo Gorinšek:
0 Marku, ki je hotel drugo mater
Je bil nekoč deček, Marko mu je bilo ime, in mu pod milim Bogom ni manjkalo ničesar. Bog mu je bil na» klonil nebeško dobro mater, nesebič» no in skrbno, da še nikoli tega. Ni je bilo stvari, da je ne bi naklonila svo» jemu sinu in Marko je bil razvajen, kot niso bili niti otroci največjih bo» gatašev. Nič več mu ni bilo po volji, večno je želel izpremembe! Sam pa ni vedel, kaj bi rad.
sti zaželel drugo mater. Sama je Boga prosila, da naj mu jo da, če že želi boljšo. In nebeški Oče, ki je poznal svoje otroke in je vedel, da jih izku« šnja najbolj izuči, je ustregel Marko» vi želji.
A sedaj, ko je imel Marko izbiro, kakšno mater hoče, ni vedel ničesar. Dolgo je ugibal, a ni vedel, kakšno naj izbere. Da bi pa priznal svojo zmoto in bi ga bil na ta način ljubi Bog ugnal v kozji rog, — ne, tega pa nikoli. — Pogledal je svojo mater in jo je videl vso sključeno in sivo od trpljenja, pa si je zmislil: »Ljubi Bog, daj mi lepo mater!« Kot želeno, že dobljeno. Marko je dobil novo mater, lepo kot pomlad. Prvi dan je bil ne»
popisno srečen. Ali kosilo mu ni tek» nilo in večerja mu tudi ni dišala. To« lažil se je, da se mu le tako zdi. Ali drugi dan je bilo slabše. Dejal si je: »Ta mama je sicer lepša, ali moja bo» lje kuha!« In je prosil Boga, da naj mu da spet novo mater, takšno, ki bolje Kuha. Nebeški Oče mu je izpolnil tu» di to željo. Marko se spočetka kar ni mogel najesti, toliko je bilo dobrih j L Spet je bil srečen. Ali pod noč, ko so se na nebu prižigale prve zvez» de in se mu je zdelo, da na vrtu za vsakim grmovjem preže tatovi in raz» bojniki, je mati šla na sprehod in Marko je moral sam doma zaspati. Tiščal si ;e odejo čez glavo, da ga je pot oblival in v večnem strahu je ugi» bal: »Tale mati imenitno kuha, take sladkarije ližejo samo še angelčki v nebesih, ali moja mati je bolj skrbna, boljšega srca. Ona je vselej vedela, da me je strah ponoči. Nikdar me ne bi pustila samega doma, ko je zunaj tem» na noč in preže povsod tatovi in raz» bojniki. Kar nerodno mu je bilo, ko je spet moral prositi Boga, da naj mu da drugo mater. Skrbno in dobrosrčno. Nebeški Oče mu je spet ustregel. Do» bil je skrbno in dobrosrčno mater. Božala ga je in gladila mu lase in Mar» ko je bil spet v sedmih nebesih. Po» noči ga ni zapustila. A bila je bolna in večna vročica jo je kuhala. Bdela je pri Marku pozno v noč, naposled pa jo je prevzelo, legla je vsa izčrpana v posteljo. Zjutraj, ko bi moral Marko v šolo, ga ni zbudila, ker je še spala. Marko je zamudil šolo in prejel zato potem kazen. Zjokal se je, bridko zjokal. .«.dar še ni bil v šoli kazno» van. Ves žalosten je premišljeval: Ta» le mati je skrbna in dobrosrčna, ili moja mati je zmeraj zdrava in zjutraj je že ob prvem svitu pokonci, da mi vse pripravi in da me pravočasno zbudi.
In je Marko globoko vzdihnil in iz srca zaželel: »Ljubi 3og, vrni mi spet mojo mater!«
Nebeški Oče mu jo ie spet vrnil, Marko pa ni nikdar več zaželel druge.
Kristijan Andersen:
Dve sliki
i.
Poslušaj, kaj mi je včeraj povedal mesec: »Danes sem videl višek sreče, videl sem otroka, štiriletno dekletce, ki je dobilo novo krilce, nov rožnato rdeč klobuček. Pravkar so ji pomerili novo obleko, in vse na njej je klicalo po soln-cu, po žarki svetlobi, ker moji žarki, ki so se vsipali skozi okno, niso bili svetli dovolj. Vse je klicalo po solncu.
Vrtelo se je tam sredi sobe dekletce, pokonci kakor lutka, roke je boječe držalo daleč proč od krilca in prste narazen.
O, kako se ji je svetil obrazek, kako so se ji bleščale oči. »Jutri pa že smeš na cesto!« ji je rekla mamica. In mala pogleda na svoj klobuček, pogleda na novo krilce in se blaženo nasmehija:
»Mamica!« pravi, »kaj si bo naš Sultan mislil, ko me bo jutri videl!«
2.
»Videl sem jokati otroka, ubogo deklico. Jokala je nad zlobo sveta. Najlepšo punčko je dobila v dar, o! to je bila punčka, tako lepa in pridna in doslej vedno tako srečna. Zdaj pa sta brata male deklice, dolgina zlobna, vzela punčko, jo obesila na visoko drevo sredi vrta in stekla stran. Dekletce pa ni moglo doseči svoje punčke in ji pomagati doli in zato je jokalo.
Tudi punčka je gotovo jokala, saj jo je tako lepo prosila z razprostrtim rokami med zelenimi vejami. In vsa nesrečna se ji je zdela. Da, to je tista nesrečna usoda, o kateri mamica tolikokrat govori!
O uboga punčka! In tema se že dela in kmalu bo noč! Ali naj ostane sama
tu na drevesu, vso dolgo, strašno noč! Ne, tega si mala ni mogla misliti, »O-stati hočem pri tebi!« je vzdihnila, čeprav ji je bilo tako čudno tesno pri srcu.
Saj je že skoraj čisto razločno videla male vile v visokih, koničastih čepicah, kako šepečejo med grmovjem. In tam v temnem hodniku plešejo strahovi, bližje in bližje prihajajo in stegujejo roke po drevesu, kjer se skriva njena punčka. Smejejo se in s prstom kažejo nanjo!
Ah, kako tesno je postalo deklici! Pa če ni nobenega greha naredila, si je mislila, ji ne more nihče nič žalega storiti. Ali imam kakšen greh? se je vprašala in pomislila.
»Aha, že vem!« je vzdihnila, »smejala sem se ubogi raci, ki ima nogo obvezano z rdečo cunjo; pa tako smešno šepa. In zato sem se ji smejala. In to je greh, smejati se nesrečnežem!«
Pogledala je punčko na drevesu: »Si se ti tudi smejala, raci?« je vprašala; in zdelo se ji je, kakor da bi odkimala z glavo.«
Ivo Grahor:
unaška pesem
(Balada)
Sam je hodil Tumčev Mirko, sam je hodil po vrtovih in se silno dolgočasil. Nadojelo mu je spanje, nadojele so mu igre, grabilo se modrovanje, v družbo pa se ni rad vtikal. Konično izbral si je sprehode. -Gledati, kako v dolini vode tečejo potoki in kalko je vse življenje ustvarjeno ba'š za prigode.
Gre ob vodi Mirko dečko pa z vodo se pogovarja in po travniku gre dalje pa prevdarjta in prevdarja. Glej, kaj tam godi se v zidu, kjer do reke seže cesta! Včeraj videl je zelenca, zdaj kar dva čez kamen gresta.
Kuščarja, oba zelenca! Kdo ve, ali nista spet na lovu, ali čakata martinčkov, da jih lovita ki jesta.
»Hej, martinček, ne tam mimo! Tam sta tvoja dva sovraga. Po toči zvonit ne pomaga, saj menda radi vsi živimo.«
Obstane Mirko, opazuje igro, pa boji se, kaj da bo z martinčkom Mali kuščar leze sam v nevarnost, on pa bi mogoče ga še rešil
»Nimam jaz starejših bratov, da bi z njimi se potepal, niti mlajših in šibkejših, da bi jih na vasi branil, pa pojdem bivat med živalce, in bom tu martinčke branil, da postanem njih prijatelj.«
Prime Marko oster kamen in pomeri na zelenca; in požene ga kar more, da zadel bi z enim samim.
Plašno je zelenec švignil, z njim pobegnil je še drugi, a martinček sam pod kamen je pritekel preusodtni, kamen mu ie zdrobil alavo___
Manica:
Čebele so ga
Matijče ni bil priden deček. Za šo= lo in učenje se je bore malo menil. Tem rajši sa je pa potepal po vasi m povročal ljudem in živalim razne ne» prilike. Psi, mačke, kokoši, vse to je kar bežalo pred njim, zakaj poredni Matijče menda ni imel večjega vese« lja kakor preganjati in mučiti nedolž« ne živali. Marsikatero ptičje gnezdo je razmetal in marsikako jajčece vr« gel ob tla.
Mladega nepridiprava je dostikrat posvarila in ga skušala poboljšati nje« gova stara teta, ki ga je imela iz usmiljenja pri sebi. Toda zakrknjenec je ni poslušal. Še celo rogal se je svo* ji dobrotnici.
Nekoč je na dvorišče Matijčetove tete zašlo sosedovo tele. Teta je ve» lela dečku, naj to tele polagoma za« vrne domov, sicer je nevarnost, da ne bi zašlo na cesto ali celo na železni« ški tir.
. »Ali Matijče,« je še zaklicala teta, »ravnaj zlepa in počasi, da se žival ne prestraši!«
Matijče pa je bil s teletom le toliko časa dober, dokler se je videlo na do« mače dvorišče. Komaj se je pa skril za vogal, je že zgrabil v skladovnici debelo poleno in začel neusmiljeno
udrihati po ubogi živali. Tele je za« čelo bezljati, Matijče pa s polenom za njim. Ko tako drevita druga za drugim, trešči tele tako silno v Pi« škurjev ulnjak, da skoro pade, nato se pa še hitreje požene dalje.
Čebele pa, ki so v vročini že tako precej hude, so zaradi stresljaja še bolj pobesnele. Mahoma so bile vse iz panjev in ker je tele med tem že srečno odbežalo, so se zakadile v Matijčeta, ki je pravkar s polenom v roki prisopihal pred ulnjak. Deček je kričal in otepal z rokami, a to je raz«
besnjène živalce le še bolj podnetilo in pikale so ga po rokah, po obrazu, po vratu, povsod, povsod.
smrti, da ni ves prizor opazoval go« spodar čebel, Piškurjev oče, ki je skočil s skednja in napel vse moči, da je dečka potegnil v stran, ga s te» žavo otrebil hudih čebel in ga potem v naročju odnesel domov.
Da bi ga videli, kakšen je bil! Obraz kakor debela buča, oči in nos sta bila od otekline čisto izginila, vse ostalo telo pa je bilp podobno okro« glemu sodu. In takšen je ležal in ječal
v	postelji skoro teden dni. Sosedje, ki so zvedeli o Matijčeto»
vi	nesreči, so se mu skrivaj muzali. Pomiloval ga ni nihče. Pač so pa ki» mali drug drugemu:
»Našel je, kar je iskal. Prav mu je!« Teta pa, ki je v bolezni stregla Ma» tijčetu, mu je napravila ostro pridigo ter jo podkrepila z resničnim ljud« skim izrekom:
»Kdor ni usmiljen do živali, ta ne bo našel usmiljenja pri ljudeh!«

Novi natečaj
Dragi Jutrovčki! To pot boste lahko vsi odkrili svoje želje, obenem boste pa tudi lahko povedali, kaj vam ni všeč. Stric Matic namreč pravi, da bi zelo rad vedel, kako je všeč »Mlado Jutro« našim mladim čitateljem. Vsakdo lahko pove, kaj ima v listu posebno rad, česa mu manjka, kaj lahko opustimo, kaj naj novega prinesemo. Ozirali se bomo na vaše želje in bomo, če bodo vaši predlogi izvedljivi, uvedli nove stvari. Torej napišite svoje želje in svojo samostojno kritiko. Naslov novega natečaja je:
Дај mi je v „Mladem Jhîïk" vleč m kaj ne"
Dopise, ki nam jih pošljete, bomo objavili, tako da bodo lahko vsi Jutrovčki sami sodili, kaj naj izpremenimo in s katerimi rubrikami našega lista naj nadaljujemo. Povejte nam tudi kakšne vodilne povesti so vam bolj všeč: sanjave pravljice, indijanske povesti ali pa pustolovne zgodbe. Dopise naslovite na »Uredništvo Mladega Jutra v Ljubljani«. Pišite s črnilom, čedno in čitljivo!
Pet najboljših odgovorov oziroma predlogov bomo nagradili z lepimi knjižnimi nagradami. Posebno dobro misel pa bomo nagradili z vezanim letnikom »Mladega Jutra« letošnjega leta.
Torej pogum in pero v roko! ». . .v, .... T ,
Uredništvo »Mladega Jutra«
»Kdo pa ste vi?«
»Jaz« — pravi učeno Balajc — »oaz sem čarodelj. Danes je petek, jaz pa sem kristjan. In vendar lahko začaram, da prav lahko jem danes meso, ne da bi se zaradi tega pregrešil«
»Pa začarajte!« pravi popotnik v nadi, da se ga bo s tem otresel.
Balajc iztegne roko, napravi z njo čez krožnik velik križ in reče:
»Po potrebi naj postane to meso riba in po potrebi to ribo lahko pojem.«
To rekši zgrabi največji kos mesa in ga urno potlači v usta.
Popotnik pa odmakne krožnik, se dvigne in pravi:
»Res ste čarodej. Naučili ste še mene. Pazite zdaj!«
In popotnik začne slovesno:
»Po potrebi imate na lieu veliko muho in po potrebi jo jaz lahko ubijem.«
V tem hipu priloži Balajcu tako krepko in zvenečo zaušnico, da je ubogi godec 'videl sedem solne. Ves poparjen jo urno odkuri. Odslej je bil pa s svojimi »čarovnijami« vse bolj previden.
Večer
Ogljeno rdeče solnce.ždi v zatonu, zeleno drevje v njem' trepeče, ko da gori in izgoreva v toplotnem odpočitku dne,
a naše misli so vse tihe: počasi tam ugaša dan — in ko bo ugasnilo solnce, bo ugasnila vsa ravan.
Manica:
Po potrebi
Godec Balajc je rad uganjal svoje vrste burke, s katerimi je skušal lahko in dobro živeti na tuj račun. Dostikrat se mu je to posrečilo. Enkrat jo je pa pošteno izkupil.
Neki petek je bilo. V želodcu mu je glasno krulilo, toda v žepu je bila — kača. Kljub temu stopi v gostilno in misli sam pri sebi: »Bo že kako šlo!«
Na gostilniškem vrtu vidi popotnika, ki je pravkar razrezal porcijo mesa. Balajcu se pocede sline in brž se začne smuka ti okoli njega.
Popotnik postane nejevoljen in vpraša:
8
Inian:
Na morju
Poglejte tega-le gospoda! /Trebuh se mu predebeli po valovih mimo seli — rjav od solnca kot od joda.
DoJgo že živi ob morju in dobro njemu se godi. Gotovo je zelo bogat pa ima kje rudnik zlat.
Vse premore, vse premore. Enega pa le ne zmore: noge iz morja štrlijo plavati mu ne dado, ker ne morejo v vodo. Čemu se le ljudje redijo?
Rešitev križanke »Kozolec«
Vodoravno: 1. žrd, 4. omelo, 7. ga-feb, 8. anoda.
Navpično: 1. žoga, 2. rman, 3. delo, 5. led, 6. oba. _
Rešitev kvadratov
e, ep, rep, repa, preja, naprej, pretnja.
Kvadrat I
1 s	"i— T	3 0	T— L
T T			
s 0			
4 L			
Navpično io vodoravno:
1_, 2. loža, 3. moéko krstno dime, 4. Ian-
leto.
Našim najmlajšim
Babica nam pravi: »Vsak dan je na Savi strašni zmaj troglavi ki otroke davi!«
decta se a&veste
Termos steklenica
Kadar gremo na izprehod ali na izlet, vzamemo vodo ali drugo pijačo v termos steklenico, ker le v nji ostane dolgo časa hladna. Kdor nima termos steklenice, si jo lahko naredi sam.
Iz tankih deščic od pomarančnega zaboja napravimo škatljico (a) tako veiliko, da lahko v njo denemo navadna steklenico od piva ali sličino. Potem si naredimo še eno škaljico (b). ki se
			
	C	J	
W			
	1 a L/7		
		0	
	a		
			
			
da tesno vložiti v prvo. Na dnu te škatljice izreierno okroglo lukmao, tako veliko, da lahko to škaljico nataknemo na vrat steklenice. Ves prostor v večji škatlji med steklenico in stenami napolnimo z žaganjem ali kakim drugim slabiim prevodnikom toplote. Vse špranje potem dobro zamažemo s steklarskim klejem ali smolo. Naposled si napravimo še pokrov (c).
Da termos steklenico lažje nosimo, jo opremimo še z vrvico ali jermenom.
Danilo Gorinšek:
Dom
Predrobno staro hišico na vasi jaz poznam, če zanjo mi palačo kdo ponudi, je ne dam!
Ne bi je dal, če svet ves zlal v darilo bi dobil, ker moj najdražji je zaklad in v njej sem rojen bil.