Govor dr. Tavčarja pri proračunski razpravi 20. marca i. I. (Konec.) Celjsko vprašanje. Sedaj še nekoliko o Celju. Suho poročilo o srednjih šolah — ekscelenca grof Stiirgkb mi bo oprostil, če to izgovorim — ne napravlja srečnega vtisa. Drugje se velike reforme srednjega šolstva, ako že ne uvedejo, pa vendar resno razmotrivajo in razgovarjajo. Omikani svet živi danes v zavesti, da se zastareli učni načrti naših gimnazij ne bodo dali za bodočnost vzdržati, da se bodo morali isti temveč prilagoditi novira svetovnim strujam. Tako smo Slovenci vsak čas pripravljeni, nepotrebno grščino žrtvovati kakemu modernemu jeziku, da tako ojačimo ljudsko inteligenco ter jo pripravimo sposobnejšo za težave življenskega boja. In takih reform bi bilo še drugih; nisem pa opazil, da bi se bilo mnogo govorilo o teh v razpravah budgetnega odseka. V poročilih ne čitamo ničesar o tem, vsaj predlog se ni noben stavil, napravlja temveč vtis, kakor da se giblje v dosedaj običajnih izvoženih progah, ter se vleče kakor voz sena po gozdni cesti v poletni suši in vročini. Le o gimnazijah v Opavi in Celju, posebno o zadnji, se govori v .irokih pramenih, tako da se iz poročila jasno povzame, kako dobro de poročevalcu, da more dva izobraževalna zavoda justificirati, delo, za katero ekscelenco gospoda poročevalca ne morem zavidati! Ako je kje katera narodnost — rečem to brez razgretosti — prišla tako daleč, da se ji more pomoci zopet na noge le z imenovanjem meščanov in z odpravo male drugojezične gimnazije, potem mora biti ta narodnost — če se snaem tako izraziti — brezkrvna in slaba. (Pritrjevanje.) Ako bi bile pritožbe zaradi Celja, ki odmevajo tako glasno po vseb nemških deželah, res opravičene, ako bi bile nevarnosti res tako velike, kakor se predstavljajo, potem bi bilo to znamenje slabosti, tako neizmerne slabosti, katere bi zastopniki ljudstva, ki bočejo vendar nsodo same Avstrije vezati nase; in če bi bila res taka slabost, ne smeli nikoli priznati. Te slabosti pa v istini ni, in vse nemške stranke se delajo sokrive velike neodkritosrčnosti, ako vedno in vedno govore o kolu v nemskem mesu. Ako so odkritosrčni, morajo pritrditi sanii, da se ne more govoriti o kolu, niti o zobotrebniku, recimo, o zobotrebniku one velikosti, kakor ga prezvišenost princ Liechtenstein navadno nosi v ustih, kadar blagovoli prestopiti prostore te zbornice. (Veselost.) Stojim na stališču, velik narod bi ne smel nikdar malenkostno čutiti, še manj pa delati; ne morem pa si prikriti prepričanja, da bo svoječasno izrekla zgodovina sodbo, da so zastopniki mogočnega nemškega naroda v Avstriji zavzeli v celjski zadevi malenkostno stališče. Kaj pač naj rečem o stališču nemških konservativcev, ki ga zavzemajo v tem vprašanju? Njihov govornik, gospod poslanec dr. Kathrein je v svojem zaključnem govoru kot glavni poro.evalec o državnem proračunu povdarjal, da tvori jedro programu njegove stranke zraven neizogibljive lojalnosti, s katero dvorijo gospodje na nekak usiljiv način, pravičnost in strpljivost napram vsem drugojezi.nim narodom države. Te besede osivelega konservativnega voditelja so bile sposobne, napraviti na nas Slovence brez izjeme najizvrstnejši vtis, ko bi bile odkritosrčne. Pa niso bile odkritosr.ne! V budgetnem odseku sta malo poprej strankina zastopnika dr. Fuchs in baron Morsey ostentativno glasovala za resolucijo grofa Stiirkgha, katere resolucije, ako že noče koncedirati stališ.a pravičnosti, s stališča poštenosti ni odobravati. Ako se prav spominjam, je prišel dr. Fuchs s svojim pohlevnim obrazom svoječasno k prvemu slovenskemu katoliškemu shodn v Ljubljano. Kumoval je potemtakem resolucijam tega katoliškega shoda v imenu svoje stranke, tako da ga zadene nekoliko sokrivda za ščuvanje dubov, ki ga je provzro.il oni katoliški shod in za podivjanost naše klerikalne stranke, katero podivjanje je sledilo onemu katoliškemu shodu. Takrat so kazali naši konservativci dr. Fuchsa kot znamenitost, kot takozvanega pravičnega katoliškega Nemca z velikim ponosom po Ljubljani. No, sedaj se je pravično na možu obrabilo, in naši konservativci tukaj spredi bi morali, ako je njihovo ogorčenje zaradi Celja pravo, pokazati dr. Fuchsu, če bi hotel zopet priti v Ljubljano, vljudno pa odločno vrata! Tako se spreminjajo časi in ž njimi načela nemško klerikalne stranke. Tu je še baron Morsey, ki je, kakor je sam tako pogosto slovesno povdarjal, sedel pri nogah marsikaterih iičenih mož, ki je užival kosmopolitično omiko, s katero tudi tupatara dvorjani, in ki jemlje najbolj obskurnega jezuita, ki ga pozna zgodovina, ljubeče tukaj v varstvo, in katerega so vrhutega tudi slovenski volilci poslali v to zbomico. On je istotako zapustil zastavo pravičnosti in se kakor Peter na dvorišču višjega duhovna, pogumno prisedel k ognjiščem onih, ki gotovo niso prijatelji jezuitov. Gospoda moja, to so stvari, ki dajo misliti. Ne rečem pa ničesar več ko to: Ako so ostala nacela katoliško-klerikalno-nemške stranke ravnotako trdno fundirana kakor njihova načela o pravičnosti napram drugojezičnim avstrijskim narodom, potem še lahko doživimo čase, ko bodo gospodje svoj katolicizem trikrat zatajili! Nimam ničesar proti temu, ako bodo gospodje ostentativno za Celje glasovali. Jaz bi to skoraj pozdravil z nekakim zadoščenjem, kajti dosedaj, gospoda moja, so nas opominjali naši nazadnjaki neprestano na pravičnost nemških klerikalcev, ko so nam hoteli nastaviti kako past; da spodkopljejo nase stališče pri ljudstvu. Ta igra tedaj v bodoče ne bo več mogoča. Italijani in Pazin. Reči še hočem nekoliko o postopanju italijanskib zastopnikov. Ne vem, kako se bodo vedli, kajti ti gospodje so čestokrat v svojem vedenju nezapopadljivi. Toda, če se raislijo tukaj tako obnašati, kakor so se v budgetnem odseku, ne rečem sicer, da je njihovo postopanje znak brezprepri.anja, toda znak slabega prepri.anja je to. Zastopniki naroda, ki se je često hudo tlačil ter moral od najkrutejše tuje vlade toliko pretrpeti, vdinjajo se kot četovodje Nemcem, da pomagajo vezati slab in skoraj neoborožen narod. In pri tem stavijo gospodje še pogoj, da bodo proti Celju, ako nastopijo Nemci proti Pazinu. V navadno življenje prenešen, pomeni ta pogoj, da hočejo Italijani le tedaj sodelovati, ako se mesto enega izvršita dva uboja. Umevno je; da mi taka laška navada ne more dopasti. Spomniti morem gospode, da ni še dolgo tega, ko je imenoval glasoviti italijanski pesnik| italijausko ljudstvo nvivo sepolero a un popolo di morti." Resnično, za moj majben narod veljajo izborno Giustisove besede: ,,vivo sepolero, a un popolo di morti." In če se ta narod sedaj trudi z nadčloveškimi silami; vstati iz svojega živega groba, tedaj pridejo zastopniki italijanskega naroda, da bi potaknili svoj zarjaveli meč v rano, ki so jo vsekali drngi. Ali bo to v čast potomcem mož kot so Leopardi, Giusti, Carducci, to naj opravijo s svojo vestjo in častjo. — Pri tej priliki moram opomniti na nekatero, kar je govoril v današnji debati gospod dr. Benatti. Razume se; da le na kratko. Pela se je tu pesem o neskončnem zatiranju itd.; to je bila pesem, dobra pesem v toliko, ker se je pokazala velika fantazija pesnika. Dr. Bennatti je predlagal, naj bi se glede gimnazije v Pazinu sklicala enqueta. Menil je bržčas enqueto saraih priznanih Italijanov. Toda jaz bi nasproti gospodu govorniku predlagal, naj se sestavi enqueta iz docela neodvisnih mož, ki naj začne glede tega vprašanja preiskavo, ali so Italijani v istini tako zatirani in ali so Slovenci in Hrvatje res tisti ljubljenci vlade, kakor jih je naslikal dr. Benatti. (Pritrjevanje.) Italijani so velik kulturen narod; tega nikakor ne zanikam. Pravico imajo, da se jih nvažuje, toda v Avstriji ne smejo pozabiti vprašanja, ali imajo za državo res tisto veljavo, katero si pripisujejo. Bržčas bi radi tu in tam v Avstriji živeli prav tako, kakor bi živeli v kraljevstvu Italiji, ako bi bili v Italiji. Toda tega jim avstrijska država ne more dovoliti in bržčas jim tega tudi nikdar ne dovoli! Gospodje! Uboga pazinska gimnazija je bila danes ostro napadana, in tu hočejo gospodje Italijani posnemati Nemce. Kar so ti govorili glede Celja, to bi radi Italijani doživeli glede Pazina. Reagirati pa moram na neke besede, katerih bi dr. Bennatti ne bil smel izgovoriti, namreč, da je gimnazijo z gospodarskega stališča obsojati, in da je trdil, da je slovensko ljudstvo večinoma revno ter da naj se posveča zato rajše kmetijstvu. No, na to stališče, da je višja kultura izključna last bogatincev ter da delavec in revni kmet nimata pravice do višje oinike, na to stališče se ne bom postavljal nikdar. Te besede niso bile lepe in ne človekoljubne. (Pritrjevanje.) — Posl. dr. Bennatti: Tako nisem mislil! — A jaz sem tako raziunel. Kar se tiče gimnazije same, mora pritrditi vsakdo, da je pravično, ako dobi 200.000 Slovanov, ki žive v deželi poleg 120.000 Italijanov, svojo srednjo šolo. To je prav gotovo pravi.no, in le v Avstriji mogoče, da je dobilo to prebivalstvo šele predkratkim to srednjo šolo. (Prav res!) Gospodje bi radi ta zavod zopet zadavili in mcnda zastopajo mnenjc, da bi bila taka šola najlepše spravljena na vrhu gore Monte maggiore. Ako je prcnesetc v Kastvo, je to precej isto, kakor če jo posadite na Monte maggiore. Nočem polemizirati še nadalje, saj so tudi na političnem polju stvari, ki se razumejo same ob sebi in ki so tako pravične, da jih svobodomiseln, pameten človek nikdar ne sme izpodkopavati. In nekaj takega je gimnazija v Pazinu. Stiirgkh in Celje. Da je to mcsto čisto italijansko, ne morem nikdar priznavati, ker se priznava tretjina prebivalstva za slovansko. Skratka, gospodje Italijani naj se vendar že enkrat sprijaznijo z mislijo — in tudi Nemcem bi to svetoval — da nam je usojeno, živeti v tej državi drug poleg drugega ter da si moramo zato drug drugemu tuintam nckaj koncedirati. In gospodje Italijani bi ostali samo zgodovini svojega velikega naroda in slave tega naroda zvesti, ako bi hoteli hrvatsko gimnazijo koncedirati v Pazinu. (Posl. dr. Hortis: VPazinu ne!) Sedaj pa se vračam še enkrat k Celju in moram, žal, stati na stališču, da si je zaslužil palmo v neodkritosrčnosti g. grof Stiirgkh s svojo resolucijo, katero je njegova ekscelenca stavila glede gimnazije v Celju. Nobena črka ni odkritosrčna v tcj resoluciji! Z obžalovanjem moram reei, da je odurna ta resolucija zlasti radi tega, ker je garnirana z neko poštenostjo — njegova ckscelenca gospod naučni minister se je vsedel na ta lep! — ter da se boče razlagati ta resolucija celo kot čin pravičnosti. Gosp. poroeevalec bo gotovo Jhotel v svojem zaključnem govoru slikati to resolucijo kot pravično pogoditev. Tudi jaz priznam rad, da si političnega življenja brez pogoditev in kompromisov ni možno misliti, zlasti še v mnogojezični državi, kjer se poleg potreb posameznib narodov ne smejo pozabiti splošne koristi in potrebe celokupne države. Da pa se prizna, da je slovenskemu prebivalstvu 400.000 duš, ki stanujejo na kupu, potreba dovolj srednjih šol, za to ni treba nobenib pogoditev in kompromisov. To nam pove že sama pamet, ki mora imeti končno v življenju narodov tudi veljavo! Ako si človek ogleda od blizu -pravično pogoditev" gospoda grofa Stiirgkha, vidi takoj, da ima pred seboj mrtvorojeno dete. Ne da bi dolžil Njega ekscelenco, gospoda poročevalca detomora, trdil bi vendarle, da imamo mrtvorojeno dete pred seboj. To prav nič ne izpremeni, da je grof Stiirgkb v odseku slovenskemu narodu to pravico do srednje šole baje koncediral. Naj si je pravice v teoriji pripoznal, toda to, kar nam ponuja, ni nic druzega, kot ona barbarska ,,čedna ločitev", o kateri je govoril — njega ekselenca naj mi oprosti — Hoffmann pl. "VVellenbof v odseku tako simpatično. To nčedno ločitev" ne morem sraatrati za drugo kot za persiflažo pravice, katera bi nam imela biti baje koncedirana. Slovenski narod na Spodnjem Štajerskem je imel sedaj paralelke v Mariboru in Celju. Ako ste objektivno misleči ljudje, morate priznati, da je to za 400.000 duš pač beraško oskrbljenje. Temu mora tudi vsak Nemec takoj pritrditi: Tako oskrbljenje s srednjimi šolami je povsem beraško. Gotovo imam tu popolnoma prav, ako primerjam slovenski narod z zakotnikom, ki ima pravico zahtevati vsaki dan kozarec vode in kos kruha. (Izvrstno!) Tedaj pa se pojavi hudobni zet v osebi njega ekscelence grofa Stiirgkba in reče temu usmiljenja vrednemu zakotniku: -Vsega ti ne morem več dajati, a pripravljen sem, se pravično poravnati s teboj. Vzamem ti kos kruba, vodo pa ti bočem dajati v najboljši in v istomernikvaliteti tudi nadalje." (Veselost.) Taka je po mojem mnenju pravičua ugoditev gospoda grofa Stiirgkba. Nočem se spuščati v podrobnosti, in opominjam v tem oziru na podatke, ki sta nam jih dala glede te debate gospoda prcdgovornika Žičkar in pl. Berks. A vsakdo mora priznati, da bi se slovenska spodnja gimnazija v Mariboru, ki bi bila na periferiji njega atrakcijskega ozemlja, in katere učenci bi bili na milost in nemilost prepuščeni nemški gornji gimnaziji, ne mogla povoljno vzdržavati. Životarila bi le za silo, kakor svoj čas spodnja gimnazija v Kranju in spodnja gimnazija v Kočevju. Da vam pokažcm, da sem pravičen mož, izjavljam, da nimam ničesar proti temu, ako pomnoži nau.na vlada spodnjo gimnazijo v Kočevju v gornjo gimnazijo. (Poslanec Spinčic: Saj imamo še te v Ljubljani dovolj!) To nič ne de, tudi to privoščim Koeevcem. To torej ve tako prebrisan šolnik — mož, kot je grof Sturgkh, prav dobro. Ako ne govori v svoji resoluciji o slovenski gornji gimnaziji, nočem misliti, da ni imel vspričo razkačenih ncmških strank pognma, predlagati slovensko gor. gimnazijo. A gotovo se je njega ekscelenca namenoma omejila na spodnjo gimnazijo, da se obrani tako v javnosti vsaj navideznost, a se vzame v resnici beraškemu darilu, ki ga je dobil slovenski narod, vsaka vrednost. Ne smete se zato čuditi, ako je napravila resolucija grofa Stiirgkha na vse Slovence brez izjeme vtis, kakor da je dobro premišljena in premetena odvetniška zvijača, katera spravi končno Slovence na Spodnjem Htajerskem ob vse. Ni mi treba še posebej povdarjati, da nikakor uočemo postati žrtev te odvctniške zvijače, če tudi smo radi prislopni razumnim razlogom, in da taka resolucija nikakor ne niore biti temelj kakršnimkoli koinpromisom. A vkljub temu se morajo rešiti ta in druga vprašanja. Možna je pa ta rešitev le; ako se podajo udeleženci na pot pravičnosti ali vsaj odkritosti. Z vso pravico trdim, da je slovenski narod proletarec mej drugimi avstrijskimi narodi. Sami morate vendar priznati, da je naravnost nezaslišano; da nima ta narod niti ene gornje gimnazije; to morate priznati tembolj, ker smo vendar na stališču, da se ne sme zamenjati na slovenski gimnaziji nemški jezik, saj živimo v zavesti, da potrebujemo nemški jezik, ako bočemo vztrajati v konkurenčnem boju. Sami iz sebe. Gospoda raoja! Vse, kar je ta narod — če tudi se pomilovalno smehljate, kadar govorimo o njem — vse, kar je slovenski narod, je postal izkljnčno iz samega sebe, (Priznanje) proti volji mogoenih sosedov in tudi proti volji avstrijske birokracije. Boj, ki ga bije naš narod, je občudovanja vreden, in zato bi prosil gospode le eno: Odvadite se vendar že enkrat, kadar govorite o slovenskem narodu, slabega dovtipovanja, ki se zdi zlasti gospodu celjskemu poslancu vrhunec duhovitosti, ako govori o težnjah našega naroda. Nam, ki smo raznetili v tem narodu iskro svobodomiselnosti v svitel plamen in smo v tem oziru nekaj storili, s čimer se ne morejo ponašati na Gornjem Avstrijskem, Solnograškem, Tirolskem in Gornjem Štajerskem, nam ne pridite več s takim orožjem do smešenja! Trudimo se resno, služiti stvari svobode in prosvete. Gospodje Stiirgkb in tovariši se pa pošteno trudijo, dasi bočejo biti svobodomiselni, da bi z resolucijami in drugimi krivičnostini pognali Slovence v velikib tolpab v reakcijonarni tabor. Saj imate v nemških alpskih deželab itak dovolj reakcije; ako torej dovolite, da se siloma dvigne tem deželam za hrbtom še fanatičnega ultraniontanizma napojeni narod, potem za stvar svobode pač ne bode boljše, kot je sedaj. Nekaj bi polagal nemškim strankam na srce: Ako preidete h glasovanju o Celju, se spominjajtc, da delate pravzaprav manj za nemštvo kot v prid onim, ki ho.ejo biti v Avstriji od pete do vrba ter prav do kosti rimski. (Živabno priznanje in ploskanjc.