brani, kaderkoli ga oče strahujejo. To je očeta zlo bolelo in kačilo. Le skrivaj in zagovarjaj ga, so večkrat materi rekli, ne veš, de hudobno, strupeno kačo v krilu-skrivaš! Enkrat, ko gre mali hudobne/ iz šole, ga oče zalezejo. Vidili so namreč, kako de je po ulicah razsajal, druge učence lučal, ali pa jim kapice ali bukve razmeto-val. Berž ko pa očeta zapazi, gre prav nedolžno, pohlevno svojo pot. Očeta se'je močno bal. Zato se je vselej potuhnil, kadar so oče pričijoči bili. — Doma verže bukve, tje nekam pod mizo, ter vzame s stene puško dveh kamnov, zlo nabito, kamor so jo bili oče ravno pred tremi urami obesli, iz lova domu pridši. Napne kremena, in meri ravno proti materi, katera mende v delo zamišljena, ga še vidila ni. Pri ti priči stopijo oče vernivši se, čez duri. — Fant viditi očeta, se prestraši. Persti se mu sker-čijo, in — o joj! — puška poči — mati mertvi na tla piknejo L O strašna prigodba!
Preljubi otročiči, kateri leto povest berete ali slišite, mislite si zdaj. tisto izbo, v kateri se znajdejo tri osebe v grozni nesreči r vbogi oče v obupnosti, sin y neizrečenih mukah vesti in iserca, öiati v kervi na tleh zarad svoje nespametne, čezmerne ljubezni do malopridniga sina. Očetje ino matere! < Združeni učite svojo otroke. Ne podirajte eden druzimu zidanja! Vi, otroci, pa bodite pokorni bog-1 j i v i svojim starišem, de sebe ino nje ne pripravite v enako, ali morde še v veči nesrečo.	Jvan Obalo.
Veselice starih Slovanov.
Stari Slovani so petje, godbo in ples kaj ljubili. Od kraja so trobili na rož nice, ki so jih iz rogov narejali, in ravno zato rož nice imenovali. Pozneje so začeli pi-šali delati iz drevesne skorije, še pozneje iz lesa. Naši pastirji še take delajo. — Pišal, od „pihati", ker se v njo piše, da glasove daje. — Poslednjič znajdejo gofcl!, ktere so v začetku eno samo struno iz žime spleteno imele. Nar prej so mende s persti brenkali. Potlej so zna-
šli lok; to je vkrivljeno paličico, ktere konca sta bila tudi z žimo zvezana. Zdaj z žimo ob žimo dergnili, da so gosli pele. Na Hrovaškim to še dan današnji vidiš. Gosli so imele dolg vrat, kakor še zdaj v Serbski zemlji. Podobne ~so bile gosi (goski). In od tod so ime dobile. Da so to godčevsko orodje Slovani že tačas imeli, ko so bili eno samo ljudstvo', spvičuje to, da imajo za to orodje še zdaj, ko so v toliko delov razcepljeni, imena ene korenine. Slovenec pravi rožnica, pišal, pišel, piska ali pišalka, gosli, — Polje rozek, piščalka, gesle,— Hrovat rog, piščalka, gusle, — Serb pravi rožk, piščel, husle, — Rus rašok, piščalka, gusli. Meh in diple (dve pišali skup), kakor jih Hrovatje imajoy in še drugo tako orodje so Slovani ali že po svojim razceplje-nji znašli, ali pa od drugih ljudstev dobili. Toraj jih tudi različno imenujejo.
Ker so stari Slovani godbo ljubili, so tudi ples. Plešaje so i. nogami teptali, skakali in se na vse strani zvijali in vriskali. Ženska je pred možkim- tako rekoč he-' žala, on jo lovil. Vjeto je kakor premagavec vriiskaje kviško vzdignil. Štajerski in hrovaški navadni ples imata še>veliko takih lastnost v sebi. Hrovatje, Serbi in Slavonci si so nov ples „kolo", Rusi pa „golubeč" (go-lobji ples) še le po razcepljenji zmislili. Znamenitno je, da ima vsako še tako divje ljudstvo kak ples.
S o 1 n c e.
Deseti pogovor.
Telovo (sv. telesa dan) popoldne je. Boštjan in otroci se snidejo spet pod zeleno lipo pred hišo. Sedijo in stojijo okoli kamnate mize. Nar prej se menijo od zjutranje lepe procesije. Fantiči se hvalijo, kako de so z zvončki žvenkljali, deklice kako de so cvetlice potresale. Boštjan vse pohvali, de so se prav spodobno zaderžali. „Samo eden izmed vas" — pravi Boštjan in pogleda postrani Janezka — „je včasi s svojim tovaršem pošeptal. (Janezek pobesi oči.) vPa naj bd za enkrat. Ga ne bom imenoval. Mislim, de ne bo nič več kaj takiga storil." (Janezek si zakrije oči. — Smeli.)
Mateviek in Bnrbika (na enkrat:) Jez se tega dneva vsako leto nar bolj veselim.