Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m c: ■ m i Wk Leto XXX. - Štev. 2 (1485) Gorica - četrtek, 12. januarja 1978 - Trst Posamezna številka Lir 200 Kruh in svoboda Koprska škofija je znovazaživela V preteklem tednu se je svet spominjal začetka praške pomladi. Pred desetimi leti se je namreč zgodilo, da so tiste dni v Pragi zamenjali tedanjega sekretarja češkoslovaške partije Novotnega z Aleksandrom Dubčkom. Kaj so hoteli češkoslovaški partijci? Enostavno kruh in svobodo. To se pravi pridobitve socialističnega reda, toda v svobodi, ali, kot so se oni takrat izražali, hoteli so socializem s človeškim obrazom. Znano je, kako se je poskus končal: sovjetski tanki so v družbi s sovjetskimi sateliti pogazili praško pomlad. S tem so potrdili, da zanje velja: ALI KRUH ALI SVOBODA. Za leninistične partije sta ti dve osnovni zahtevi človekovi nezdružljivi. ŠTEVILNI NAIVNEŽI Vemo, da te dileme zapadni komunisti niso še rešili. Naša italijanska partija je po izjavah, ki jih vsebuje Berlinguerjevo pismo škofu Bettaziju, sicer zatrdila, da hoče ohraniti demokratični pluralizem, to se pravi svobodo. Vendar ji le naivni ljudje to verujejo. Na žalost je treba šteti med take naivne ljudi tudi številne socialiste, republikance in tudi katoličane; med temi so nekateri škofje in še več je duhovnikov, redovnikov in v politiki angažiranih katoliških laikov. Po vseh bridkih izkušnjah v zgodovini so v Italiji prav številni tisti, ki verujejo, da je PCI rešila dilemo med kruhom in svobodo. Tem slednjim je odgovoril predsednik italijanske partije poslanec Longo, ki je izjavil, da PCI je in ostane leninistična partija. Njemu so se pridružili tudi številni drugi partijski voditelji. Iz tega smemo sklepati da je v partiji sami neko nesoglasje v izjavah. V bistvu pa je evrokomunizem in z njim demokratizacija italijanske partije samo pobožna želja naivnih Italijanov. Partija sama dobre ve, kaj je in kaj bo naredila, če pride na oblast. Kot leninistična partije bo ponovila z Brežnjevom: Ali kruh ali svoboda. Izbrala bo kruh, to se pravi vpeljala bo diktaturo. To pomeni Lon-gova izjava, da je PCI leninistična partija. DIKTATURA NI NUJNA Pri tem je treba opozoriti, da diktatura proletariata ni nujno povezana z marksizmom. Karel Marks je predložil svoje ideje o rešitvi socialnega vprašanja, ki morejo najti svojo rešitev tudi v okviru demokratičnih svoboščin. Saj se na Marksa sklicujejo tudi socialisti in socialni demokrati. Kako se dajo rešiti pravice delavcev brez diktature, pričajo npr. angleški laburisti. Tudi oni so delavska stranka, pa niso niti najmanj zagovorniki kake diktature. Učiti se moremo tudi pri ameriških delavcih in ameriških sindikatih. Nihče ne bo upal trditi, da so angleški in ameriški delavci nazadnjaški, reakcionarji. Ali da nemška, švedska in druge socialistične in socialno demokratske stranke ne ščitijo delavca in njegovih pravic. Toda te stranke vedo, da je treba zagotovili delavcu ne samo boljši kos kruha, temveč tudi svobodo. Tega pa ni hotel Lenin in nočejo leninistične partije. One vztrajajo v izbiri: Ali kruh ali svoboda, kakor da bi se to dvoje ne moglo združiti. USODNA IZBIRA Italijanska demokratična družba je danes pred usodno Izbiro. Za oblast se borita dve stranki, Krščanska demokracija in italijanska komunistična partija. KD ima za geslo LIBERTAS, to je svoboda. Do sedaj je vsaj to rešila, četudi ni rešila drugih problemov italijanske družbe. Namesto nje se za voditeljsko vlogo sedaj ponuja partija. Številni jo pri tem Podpirajo, tudi znotraj Krščanske demokracije same. Vprašanje je, ali bo prišlo do usodnega koraka in bo partija prišla do vzvodov oblasti. K temu ji morejo u-činkovlto pomagati predvsem italijanski delavci, to je sindikati. Ce se bodo ti izrekli za »novo« politiko, potem jo bomo imeli, če pa bodo sindikati in z njimi ita- lijanski delavci rajši izbrali demokratično svobodo, potem partija ne bo mogla do oblasti. Po našem mnenju so namreč danes sindikati in z njimi delavci tisti, ki bodo odločali o nadaljnji usodi svobodne demokracije v Italiji. Če ljubijo svobodo, potem bodo izbrali geslo »kruh in svoboda«. To se pravi, da bodo izhod iz sedanje gospodarske in politične krize poiskali z demokratičnimi sredstvi, kakor to delajo angleški, ameriški, švedski in nemški delavci. Če pa jim svoboda ni pri srcu, bodo podprli italijansko partijo in s tem novo diktaturo v državi. Ta diktatura bo leninistična, bo delavska, bo imela morda kak drug pridevek, a v bistvu bo diktatura z vsemi lastnostmi sleherne diktature. K. H. Ob prekrasnem vremenu in na obletnico pogreba zadnjega koprskega škofa Bonifacija Da Ponte, ki je umrl leta 1809, je v nedeljo 8. januarja letos koprska škofija postala samostojna škofija in dr. Janez Jenko njen prvi škof. Slovesnost, ki je trajala dve uri in se je izvršila v natrpano polni koprski stolnici, in koncelebracijo v slovenskem jeziku je vodil apostolski pronuncij v Beogradu nadškof M. Cecchini. Ob njem so bili: dr. J. Pogačnik, ljubljanski metropolit in nadškof, s svojim pomožnim škofom dr. S. Leničem, reški nadškof J. Pavlišic, ki je zastopal zagrebškega nadškofa in predsednika Jugoslovanske škofovske konference F. Kuhariča, beograjski nadškof G. Bukatko, mariborski škof dr. M. Držečnik (ki se je opiral na dve palici) s svojim pomožnim škofom dr. V. Grmičem, dr. iiiiiiiimiNiiimiimiiiimiimiiHiiimiiiiiHiiMiiiiiiiMiiiiiimiiimiiimiiNimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiimmiiniiiiiimiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiimii HU n M V božični številki našega lista smo izrazili svoje začudenje, da jugoslovanska stran ne vključi tv-pretvornikov na Karavankah in s tem omogoči slovenskim rojakom na Koroškem spremljanje slovenskih tv-oddaj iz Ljubljane, ampak da čaka na privoljenje avstrijske strani, ki je po mednarodnih sporazumih potrebno za tv-pretvornike v obmejnem pasu. Da pa se Avstrija s svoje strani požvižga na mednarodne sporazume, ko gre za koroške rojake in zakaj bi se potem v Ljubljani ali v Beogradu morali ozirati nanjo, če je jasno, da skuša ta samo preprečiti slovenskim Korošcem gledanje slovenskega tv-sporeda. Sedaj lahko z zadoščenjem zapišemo, da je tv-Ljubljana vključila pretvornik na Peči na Karavankah in sicer v ponedeljek 26. decembra. Pretvornik je postavljen v bližini tromeje in omogoča gledanje ljubljanskega tv-sporeda na območju Beljaka, Ziljske doline in Baškega jezera. Ker vidijo v Sloveniji spored avstrijske tv vse do Ljubljane in na Spodnjem Štajerskem, zakaj ne bi smeli tudi slovenski rojaki na Koroškem gledati ljubljanskega. Da pa bi ga lahko vsi videli, mora priti čimprej do vključenja drugega pretvorni ka na Karavankah in sicer na Golici; zato, da bi se ljubljanska tv videla tudi na območju Celovca in Spodnjega Roža ter dela Podjune. Zaenkrat nam še ni znano, če lahko pretvornik na Peči pošilja ljubljanski tv spored tudi rojakom v Kanalski dolini ali pa bi bilo potreba misliti na ustrezno napravo na kakem drugem kraju. Z italijanske strani so bila v ta namen že pred leti dana vsa soglasja. Vključitev tv-pretvornika na Peči je vzdignila seveda žolčne komentarje v nemškem tisku v Celovcu. Celo deželni glavar Wagner je pritegnil in izjavil da gre za »avstrijski« kanal, na katerem omenjeni pretvornik oddaja. Toda v resnici je bil ta kanal na podlagi sporazumov v Stockholmu dodeljen Avstriji in Jugoslaviji. Gre torej samo za dobro voljo, pa se obe strani lahko sporazumeta. In to bi bilo že davno, če se ne bi koroški nacionalisti bali, da se koroški Slovenci »po-slovenčijo«?! čati. Vsaj toliko so dosegli nasprotniki splava. V Švici so na ljudskem referendumu zavrnili uzakonitev abortusa. Življenje, ki je spočeto, naj torej živi. D. Nežic, poreško puljski škof, kateremu je po razmejitvi pripadel največji del tržaške škofije, in dr. Janez Jenko s številnimi duhovniki iz vseh krajev obširne koprske škofije. Med njimi so bili gostje iz slovenskih škofij, predstavniki teološke fakultete v Ljubljani, tajnik JŠK msgr. V. Milovan, gostje iz Trsta, Gorice, Beograda, Dunaja, Rima (msgr. S. Bavdaž ni prišel, ker so mu pri odhodu iz Rima pokradli osebne dokumente) in drugi. Zelo občutena je bila odsotnost italijanskih škofov iz Vidma, Gorice in Trsta, ki so se pa opravičili, ker so bili zadržani. Prisoten je bil italijanski generalni konzul v Kopru L. Labbruzzo. SLOVESNOST V STOLNICI Ko je sprevod škofov in duhovnikov iz škofovega doma prišel v stolnico k oltarju, je škofijski kancler msgr. V. Kobal prebral papeževi listini o ustanovitvi in razglasitvi nove škofije, njenih priključenih delih ter o pravnih posledicah samostojnosti koprske škofije in o imenovanju dr. Janeza Jenka za rezidencialnega koprskega škofa. Temu je sledilo ustoličenje novega škofa, ki sta ga opravila pronuncij in ljubljanski nadškof. Novega škofa so takoj pozdravili: koprski prošt Po volitvah v Avstraliji Vodja stranke laburistov (levo usmerjenih), Gough Whitlam, se je prezgodaj širokoustil: »Na farmi predsednika Mal-colma Fraserja že trepetajo ovce, ker se bo njih pastir kmalu vrnil domov.« Vendar ovčjerejcu Fraserju, predsedniku vlade, ni bilo treba zapustiti njegove palače, saj je na volitvah krepko nadkrilil laburiste. Njegova liberalna stranka je prejela 46 odstotkov glasov, laburistična pa se je morala zadovoljiti z 42 odstotki. Napovedi pred volitvami so dajale laburistom pet točk prednosti pred liberalci, vzroki: precejšnja brezposelnost. Vsakih 20 minut izgubi en avstralski delavec svoje mesto. Toda Avstralci so dobro vedeli, da so to posledice laburistične vlade v letih med 1972 in 1975 in njenih socialističnih gospodarskih poskusov. In niti škandal v liberalnih vrstah — finančni minister Lynch je moral odstopiti zaradi špekulacij z nepremičninami — in podpora sindikatov niso pomagali laburistom do volilne zmage. Odločilo je za liberalce dejstvo, da je predsedniku Fraserju uspelo v dveh letih zmanjšati inflacijo od 30 kot je bilo pod laburistično vlado, na pod 10 odstotkov. Večina Avstralcev podpira njegovo name- ro, da z izvozom avstralskega urana vzpostavi boljše gospodarske stike z EGS. Prejel pa je tudi zeleno luč za zakon, ki naj prepreči kaos v državi zaradi prevelikega števila stavk. (Stavke so npr. spravile v doslej najhujšo krizo gospodarstvo Kanade). Fraser je dosegel zmago tudi s svojo zunanjo politiko. Kapitulacijska politika prejšnje laburistične vlade nasproti sovjetskim težnjam je Avstralce prestrašila. Celina že davno ni več odmaknjen otok srečnih. Sovjeti se pogajajo za pomorska oporišča z eksotičnimi kralji bližnjih o-točij Samoa in Tonga. Sovjetska vojaška mornarica operira vzdolž severne in vzhodne avstralske obale. Sedanja vlada je znova poslala v Singapur letalsko enoto Mi-rageov. In majhna, toda visoko učinkovita avstralska vojska se povezuje z Indonezijo in s Filipini. Predsednik Fraser terja zagotovitev varnosti v povezavi z bližnjimi azijskimi nekomunističnimi državami. Večina Avstralcev mu je pritegnila. Na listi liberalne stranke je bil znova izvoljen Slovenec, senator Milivoj Lajovic. Je prvi senator Avstralije iz vrst priseljencev. Dan emigranta v Čedadu Sedem sto tisoč podpisov Za zakonski osnutek »Za zaščito življenja«, ki smo o njem pisali v zadnji številki, so nabrali že 700 tisoč podpisov. Podpisati morejo samo volilci, to je državljani stari nad 18 let. Najvišji sodni zbor v Združenih državah Amerike je razsodil, da država ni dolžna plačevati bolniških stroškov ženskam za prostovoljne splave, dočim zakonski osnutek o splavu, ki je sedaj pred rimskim parlamentom, predvideva brezplačen abortus. Amerikanci, ki so bogatejši, so torej manj velikodušni kot hočejo biti Italijani. Zato mora v ZDA ženska, ki hoče splaviti, stroške sama pla- Tudi letošnji »Dan emigranta« v Čedadu preteklo nedeljo 8. januarja ni po udeležbi nič zaostajal za tistimi iz zadnjih let. Računajo, da se ga je udeležilo okoli tisoč slovenskih rojakov iz beneških dolin in gorskih zaselkov. Prvi del je obsegal govore, ki so jih podali dr. Ferruccio Clavora, prof. Viljem Cerno in dr. Carlo Vespasiano. Dr. Clavora je sin beneških izseljencev, študije je dovršil v Belgiji, pred nekaj leti pa se je vrnil domov ter je danes član deželnega odbora za izseljeništvo. Zelo je poudaril potrebo nuditi beneškim Slovencem izdatno gospodarsko pomoč. Ce bi se u-resničila črka in duh ustave, bi bil rešen večji del gospodarske, predvsem pa moralne, kulturne in politične krize, ki vznemirja italijansko družbo. Prof. Viljem Cerno je nato prebral osnutek listine o pravicah Slovencev v videmski pokrajini, ki je bila sestavljena na podlagi predlogov kulturnih društev in Zveze izseljencev iz Beneške Slovenije, dr. Carlo Vespasiano, ki je podpredsednik videmske pokrajinske uprave, pa je govoril o manjšinski konferenci, ki jo pripravlja pokrajinska uprava. Rezultati te konference naj bi služili rešitvi narodno- stnega vprašanja od pomoči dežele in države. Drugi del prireditve je obsegal nekaj pevskih točk, nastop rezijske folklorne skupine ter uprizoritev komedije »Žganjarji«, ki jo je v domačem dialektu napisal kot že prej »Beneško ojcet« in »Emigrant« Izidor Predan. V igri je nastopilo deset igralcev', skupaj s pevci in statisti pa jih je bilo nad trideset. Igro je režiral član SSG iz Trsta Adrijan Rustja. ■ V Gemoni so potresenci v soboto 7. januarja priredili mogočno protestno manifestacijo. Protestirali so zoper počasno birokracijo, ki je kriva, da še sedaj ni moč začeti z obnovitvenimi deli. Manife-stante je podprl tudi videmski nadškof A. Battisti. V zvezi s protestno akcijo je dejal: »Kot človek in kristjan vas podpiram v vaših zahtevah: da država spoštuje finančne obveznosti, ki jih je sprejela vlada z zakoni; da se začnejo izvajati deželni zakoni o obnovi potresnega področja pred razpustom deželnega parlamenta v zvezi z novimi volitvami; da se ustanovi samostojna furlanska univerza v Vidmu, za katero je bilo zbranih 125.000 podpisov.« msgr. Leopold Jurca, ki je vidno ginjen izrazil veselje ob tem dogodku (kdo bi bil bolj vesel kot on?) in voščila novemu škofu ter dva laika (slov. in ital.). Slovesnost je spremljalo mogočno petje pevskega stolnega zbora, ki je izvedel v glavnem kompozicije Štefana Kovača, ki je bil več let vodja in dirigent stolnega zbora. Mašna daritev sama ni imela kakšnih posebnosti. Berila, evangelij in prošnje vernikov smo slišali v obeh jezikih. Pri darovanju so verniki, deloma v narodnih nošah, prinesli škofu darove, ki naj bi bili nekak izraz raznoličnosti dežele, čez katero se sedaj razteza škofija in sicer: kruh, vino, sol, ribe in sir. Daljšo homilijo je imel nadškof dr. Pogačnik, ki je orisal zgodovino koprske škofije, obrazložil vlogo škofije in škofa in izrazil voščila celotne slovenske Cerkve. Ob koncu maše se je škof dr. Jenko kratko zahvalil vsem za udeležbo in čestitke ter povedal nekaj spodbudnih besed, iz katerih je izvenela zlasti želja, da bi se vsi medsebojno podpirali in si pomagali in tako podpirali tudi njegovo delo. V italijanščini se je zahvalil pronunciju in nagovoril italijanske vernike, naj ostanejo zvesti Cerkvi ter naj z besedo in življenjem krščansko vzgajajo svoje otroke, SREČANJE OB POGRNJENI MIZI • n Po slovesnosti v stolnici je bilo slavnostno kosilo v restavraciji Žusterna pri Kopru. Kosila so se poleg škofov in številnih duhovnikov udeležili tudi predstavniki civilnih oblasti in sicer: predsednik republiške komisije za odnose z verskimi skupnostmi Stane Kolman, član predsed-nišlva SZDL SR Slovenije Tone Fajfer, predsednik občinske skupščine koprske občine Mario Abram, predsednik izvršnega sveta koprske občine Dario Valentič, predsednik izvršnega sveta novogoriške Jožko Mozetič in predsednik komisije za odnose z verskimi skupnostmi slovenskih obalnih občin Gustav Guzej ter italijanski konzul. Kosilo je poteklo v prijateljskem vzdušju. Nastopili so razni govorniki, ki so vsi izrazili zadoščenje nad tem zgodovinskem dokodkom, obnovili svoje čestitke in voščila škofu in poudarili, da je vse to izraz dobrih medsebojnih odnosov. Prvi je spregovoril škof Jenko, ki se je vsem zahvalil, tudi za pomoč (pronunciju in konzulu v italijanščini). Sledili so nagovori in voščila nadškofa Pogačnika, nadškofa Pavlišiča, predsednika Kolmana, škofa Nežica, dekana teološke fakultete Perkota, nadškofa Bukatka, škofa Držečnika, župnika Komjanca, škofovega delegata Škerla in jezuitskega provinciala p. Šefa. Iz teh govorov in pozdravov povzemam dve misli in želji, ki sta bili zelo jasno poudarjeni in sicer: naj bi koprska škofija dala zgled, kako mora Cerkev postopati z verniki druge narodnosti, ki je v manjšini, in naj se slovenski škofje resno zanimajo tudi za slovensko Cerkev v zamejstvu in naj ji pomagajo. Predno je prišlo do ustanovitve koprske škofije, je preteklo precej primorskih solz in marsikateri križ se je upognil ali zlomil pod težo odgovornosti. Kako to, da se ni nihče spomnil msgr. Toroša in msgr. Kjudra? Koprski škofiji in njenemu škofu želimo tudi mi obilo božje milosti in po njej obilico dobrih sadov ter zdravo in bogato žetev! Dr. Lojze Škerl ■ ■ Severnoameriška vlada je vrnila Madžarski krono sv. Štefana, žezlo, jabolko in meč ter zlati plašč, ki jih je madžarska vojska pri umiku pred sovjetskimi armadami vzela s seboj in izročila Severno-amerikancem. Vrnjene predmete je v posebnem letalu pripeljala posebna delegacija iz ZDA, kateri je načeloval zunanji minister Cyrus Vanče, z njim pa so bili senatorji, znanstveniki in druge ugledne ameriške osebnosti. Slovenska grobnica v Rimu M itm im mm Mesec za kalcIUki lesi« Konec leta 1977 je prišlo v življenju Slovencev v Rimu do posebej važnega dogodka. V nedeljo 20. novembra je namreč slovenski metropolit, ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik blagoslovil na pokopališču »Prima Porta« na robu Rima novo slovensko grobnico. Prisotni so bili razen mariborskega pomožnega škofa dr. Grmiča vsi ostali slovenski škofje: mariborski dr. Držečnik, ki je prišel, kljub temu, da težko hodi zaradi bolezni v kolkih, novi slovenski rezidencialni koprski škof dr. Jenko, kateremu tudi s tega mesta iskreno čestitamo, in pomožni ljubljanski škof dr. Lenič. Slovesnosti se je udeležila številna rimska slovenska skupnost, ki se je zgrnila okrog slovenskih škofov. Na začetku slovesnosti je rektor Slove-nika msgr. dr. Jezernik, ki je bil idejni zasnovalec grobnice, omenil, da je bila grobnica zgrajena v okrilju Slovenika, zato ima tudi njegov napis; zgrajena je bila z denarjem, ki so ga zbrali od daro-vateljev in tistih, ki so kupili prostore v grobnici zase in za svoje drage. Vso skrb za finančno stran in za zgraditev grobnice je prevzel soprog Slovenke gospe Olge Mozetič, za Slovence v Rimu izredno zaslužni in požrtvovalni dr. Caccamo Rosario, ki se je ne samo dobro navadil slovensko, ampak tudi izredno lepo poje slovenske pesmi s svojim mehkim tenorskim glasom. Vedno pripravljen vsakemu rimskemu Slovencu pomagati, kolikor more, pa je povsem podoben našemu nepozabnemu Stanku Deklevi. Zasluga dr. Caccama je, da je bila ideja slovenske grobnice v Rimu tako naglo uresničena. Slovenska grobnica v Rimu je poslednje delo pokojnih slovenskih umetnikov arhitekta Bitenca in slikarja Staneta Kregarja. Po njuni smrti je sodeloval pri uresničitvi tudi umetnik Jože Kregar. Pokojna umetnika sta že prej sodelovala s svojim umetniškim delom pri ureditvi Slovenika. V grobnici bo vklesano ime obeh v njun spomin, ime posvetitelja ljubljanskega naškofa dr. Pogačnika in datum posvetitve, oziroma blagoslovitve. Dan pred blagoslovitvijo je umrla tudi Bitenčeva mati. Tako so prisotni tudi njo vključili v svoje molitve. Barvna stekla grobnice je izdelala slovita tvrdka Giuliani, ki je med drugimi napravila barvna stekla tudi v vatikanski Sikstinski kapeli. V sami kapelici grobnice je na razpolago za pokojne osem prostorov, pred njo pa je nadaljnjih 44 prostorov. Bitenc si je zamislil grobnico v slovenskem stilu. Druge grobnice italijanskega izvora, ki so okoli, so iz travertina in vse pravokotnih in vodoravnih oblik. Slovenska grobnica pa je izraz alpske arhitekture, nakazuje psevdogotski stil dviganja v višavo; tudi štirje stebri, ki so izvotljeni, se dvigajo navzgor, s čemer je umetnik hotel poudariti — kakor je sam dejal — idejo krščanske vere: grob ni za kristjana poslednji dom; vera nam pove, da se po smrti dvignemo v višave večnega življenja. Isto idejo najdemo v Kregarjevem bar-nem oknu v kapelici grobnice, ki prikazuje vstalega Kristusa. Vstali Kristus je tudi za kristjana, ki je v grobu, zadnje, a gotovo jamstvo, da bo tudi on vstal v večno življenje. Arhitekt Bitenc je povzel idejo barvnega okna v grobnici po Kregarjevem barvnem oknu, ki ima v Sloveniji verjetno največje razsežnost, 80 m2, in je v cerkvi v Kosezah. Ljubljanski nadškof dr. Pogačnih je na- Barvno steklo slovenske grobnice v Rimu, delo slovenskih umetnikov arhitekta Bitenca in slikarja S. Kregarja to blagoslovil grobnico. V liturgičnem o-bredu je prosil za očiščenje in blagoslov vseh, ki počivajo na tem pokopališču, Bog naj oživi njihova trupla, da bodo ob sodbi doživela radosti nebeškega življenja. »Očisti in pokropi me. Gospod, in bolj kot sneg bom bel«! Po blagoslovitvi kapelice in ostalih delov grobnice so vsi prisotni zapeli pesem: »K Tebi želim moj Bog«. Sledila je sv. maša, ki jo je v kapelici grobnice daroval ljubljanski nadškof ob asistenci vseh ostalih škofov in kanclerja ljubljanske nadškofije msgr. Franca Vrhunca. Pri liturgičnih molitvah je nadškof poudaril krščansko resnico: Kristus je vstajenje in življenje in se spominjal tudi tistih, ki so zasnovali, zgradili in poslikali to kapelo in tistih, ki bodo počivali v tej grobnici. Kristus je za vse vstajenje in večno življenje. Nadškof je v pridigi dalje poudaril smisel praznika Kristusa Kralja, ki je bil tisti dan, kako Kristus kraljuje v naših dušah, poudaril Njegovo kraljestvo v Cerkvi in Njego-vo onstransko kraljestvo v nebesih. Ob sklenitvi slovesnosti je msgr. Jezernik izrekel zahvalo vsem, ki so sodelovali pri zgraditvi grobnice in vsem, ki so se udeležili njene blagoslovitve. Posebej se je zahvalil slovenskemu metropolitu, dr. Desideriu Caccamo in italijanskemu stavbeniku, ki je prevzel dela. Ob sončnem zatonu je bila slovesnost končana. Rimski Slovenci so pozdravili slovenske škofe in se vrnili na svoje domove. Slovenski škofje, ki so bili v Rimu ad limina, so odpotovali naslednji dan. Zgodilo pa se je, kar je med blagoslovitvijo omenil msgr. Jezernik samo kot možnost. Teden dni kasneje smo položili v novo slovensko grobnico prvo krsto z zemskimi ostanki Slovenke gospe Kristančič Katarine por. Lazzari. Kmalu pa bodo prenesli tja tudi zemske ostanke našega nepozabnega Stanka Dekleva. Naj oba mirno počivata v tujini na slovenski zemlji. Roman Rus - Rim ■ Politično nasilje v Italiji zadobiva vedno večji obseg in že revolucionarne razsežnosti. V bližini Cassina so pripadniki »oboroženih proletarskih oddelkov« v sredo 4. januarja ubili šefa varnostne službe v tamošnji tovarni Fiat Carmina De Roso, laže pa ranili njegovega spremljevalca Giuseppa Porto. Tri dni nato sta bila ustreljena v bližini sedeža stranke MSI-DN v rimski ulici A. Larenzia dva pripadnika te neofašistične stranke 20-letni Franco Biganzetti in 19-letni Francesco Ciavatta. Pričakovati je bilo, da bo skrajna desnica na te umore reagirala prav tako s silo, kar se je tudi zgodilo. V nedeljo 8. januarja je prišlo v Rimu do napadov na razne osebe in na sedeže levičarskih strank, več avtomobilov pa je bilo uničenih. Pri vsem tem je moč ugotoviti Je eno: državna oblast je vedno bolj nemočna, strankarska vodstva pa brez poguma, da bi nasilje odločno obsodila. M V prvi polovici tega tedna se je mudil v Rimu na uradnem obisku izraelski zunanji minister Moshe Dayan. Sprejeli so ga predsednik republike Leone, predsednik