ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
■___XCrX^-T^-----?—CSre^tcr^r^cCISJSCOCSSS^S^S^vJCCOCCSSSS^Z.'S:—
Štev. 2. V Ljubljani 1. februvarija 1886. Leto XVI.
Sneženi kralj.
jllneženeinu kralju prestóla ni več, Ki dvigal se tu je pod gričem blesteč. A kralja odvedla nemila je smrt, Kjer on je umiral, razcvita se vrt.
Lončeno je krono na glavi imèl, Leseno je sulico v roki vihtel; Podložnikov ni se nihèé mu uprl, če vanj se z očesom ogljenim ozrl.
Vladar pa vseskozi je bil grozovit, Še pevec ni upal nobén se glasit', Ker v prsih imel je ledeno srce, Ni vedel, kaj radost je, kaj je gorje.
Pa kdo ga ponižal, razdrobil je v prah Mogočnega kralja, podložnikov strah? Napädel z vojsko ga jetnik je njegóv Ledü oprostivši se mrzlih okóv.
Oj želel je potok v temnice vkovän Ugledati solčno-razsvitljeni dan. Vzdihaval je k nebu, da višnji vladar V pomoč bi poslal mu rešilni svoj žar.
In solnce vzbudivši iz zimskih se sanj Z višin se ozrlo je milostno vanj; A vrelec veselo iz zemlje vzkipi, Ker so raztopljene njegove vezi.
Ko prišli sosedje so še od drugod, Naravnost k prestolu si vgladijo pót. Kakó, o vladar, se majé ti prestól, Za kosom se kos pogrezdva ti dól.
In kralj sam ne more braniti se nič; Po vodi raztrupanej plava mrlič. Kje tvoje sedàj so dežele, oj kjé, Da mora še grob ti skopati — morje?
Sneženemu kralju prestóla ni več, Ki dvigal se tu je pod gričem blestčč. A kralja odvedla nemila je smrt, Kjer on je umiral, razcvita se vrt.
Fr. Krelc.
Povest o Ivanki.
z učilnice v L ... so šli otroci po končanem šolskem nauku, dečki naprej a dekleta za njimi, lepó in mirno, kakor se spodobuje, vsak na svoj dom. Hitro so se porazgubili po hišah, a niso bili danes tako živi in veseli kakor drugekrati. Deklicam je bilo celo videti, da imajo solzne oči.
„To ste bile danes tepene!" klical je nagajivi rokodelski deček po ulicah za dekleti.
In dekleta so si potegnile robce in klobuke bolj na oči, da bi jim ne videl vsak nagajivec objokanih oči.
„I kaj ti pa je, Ivanka? Ti si danes jokala? Izvestno si razžalila gospođa učitelja, da so te morali kaznovati!" takó je nagovorila gospa Bonačeva svojo osemletno hčerko Ivanko.
„O nè, mati ! Ničesar zalega nisem storila gospodu učitelju. Ali — gospod učitelj —," in Ivanka se jame i h ta ti.
„I nu, kaj ti pa je? Povej mi, kaj se je zgodilo z gospodom učiteljem?" vpraša gospa Bonačeva.
„Oh, gospod učitelj nas ne bodo več učili," zajeclja Ivanka.
„In zakaj ne?" vprašajo mati ter primejo hčerko za roko. „Povej mi, zakaj vas ne bodo učili ?"
„Bekli so nam danes v učilnici, da bodo učili otroke v daljnem mestu," dejala je Ivanka.
„Izvestno niste bile pridne; gospod učitelj so se nad vami razsrdili ter hočejo oditi," rekó mati in pogledajo hčerko v oči.
„O nè. mati moja ljuba! Danes ni nihče razlalil gospoda učitelja; vsi smo bili pridni in poslušni. Ali med naukom jim je prinesel uradni sluga z velikim pečatom zapečateno pismo. S pazit im očesom sem gledala v gospoda učitelja, ko so odpirali pismo. Boki ste se jim malo tresli. Potem so potegnili iz zavitka preganjeno pòlo papirja, odvili so in čitali. Videla sem, da so obledeli. Prebravši, spravili so pòlo zopet nazaj v zavitek in sedli za mizo. Podprli so si glavo z roko in gledali molčeč pred sé. Bala sem se, da bi se jim kaj žalega ne pripetilo. Potlej so vstali ter gledali nekoliko časa na nas otroke. Nihče se ni ganil, in gospod učitelj nam rekó: „Otroci ljubi! danes vas zadnjikrat učim. Dobili bodete novega gospoda učitelja, a jaz bodem učil druge otroke v daljnem mestu. Nadejam se, da bodete vsi pridni in novemu gospodu učitelju delali óno veselje, kakeršno ste delali meni. Danes tedaj slišite zadnjikrat moje besede. Moja poslednja želja je: bodite vedno dobri, pridni in poslušni!" To rekši, obrnili so se gospod učitelj na stran in dobro sem jim videla solzé v očeh. Vsi smo zajokali."
„Ostanite pri nas, gospod učitelj, prosim vas!" zaklicala je Dolinarjeva Jaroslava. „O ne hodite od nas!" zaklicalo je več učencev, „vsi vas bodemo slušali in ljubili."
Gospod učitelj so se nato malo nasmehnili in dejali : „Ni mogoče, otroci ljubi! Moram, da otidem!"
Potem smo molili in šli domov. Kadar smo odhajali, prijeli so mene — o mati, ali slišite, samó mene — za róko in mi rekli : Ivanka, ali ti bode kaj žal po meni?"
Vže sem jim hotela reci, kako zelò mi bode žal po njih, ali niti besedice nisem mogla izpregovoriti. Poljubila sem jim roko. in iz oči mi je kanila solza na njo. O mati, ali ne bodo gospod učitelj slabo mislili o meni, ker jim nisem prav nič odgovorila?"
„Jaz mislim, da nè, hčerka ljuba," tolažili so jo mati „gospod učitelj so ti brali iz oči, kar bi jim bila rada povedala, a nisi mogla. Nu, utolaži se, jaz jim bodem sama povedada, saj nas izvestno obiščejo, predno otidejo iz našega kraja."
Pri Bonačevih so .se pripravljali h kosilu. Gospod Bonač je bil posestnik velikega mlina ne daleč od trga L . . ., kamor je Ivanka hodila v šolo.
„Ali veš, oče dragi, da izgubi Ivanka svojega učitelja ?" vprašala je gospa Bonačeva svojega sopruga.
„Slišal sem vže v mestu nekoliko o tem," odgovori gospod Bonač. „Zelo mi bode žal po njem." Ivanki se vderó debele solze iz oči. ko je slišala očeta takó govoriti.
„Ne joči se, Ivanka ! Na mesto tvojega sedanjega gospoda učitelja pride drugi," tolaži jo oče Bonač.
„O jaz imam samó tega gospoda učitelja tekó rada," jeclja Ivanka ihteč se.
„Nu, saj jih moreš tudi potem še rada imeti! Zelò me veseli, da jih takó nerada izgubiš! Ali gospod učitelj ne morejo tukaj ostati, ker jih dolžnost kliče drugam!"
Kaj je Ivanka vedela o dolžnosti ? Ona je imela samó jedno misel : da jo gospod učitelj zapuščajo.
Dva dni pozneje je zavladala v L ... ski učilnici nenavadna razburjenost. Vsi otroci so si pripovedovali, da so novi gospod učitelj vže prišli. Jeden učencev jih je celò vže videl. Zatorej je pripovedoval svojim tovarišem, da imajo velike brke in so večji nego li poprejšnji gospod učitelj. Z največjo radovednostjo so otroci pričakovali novega gospoda učitelja.
Končno se odpró vrata in novi gospod učitelj stopijo v učilnico. Otroci so tihi in mirni, kakor še nikoli poprej. Spodobno so pozdravili novega gospoda učitelja in z največjo pozornostjo pazili na vsako njegovo besedo. Ivanka jih je komaj ugledala, in vže so se jej oči zalile s solzami.
Po molitvi rekó novi gospod učitelj: „Vaš poprejšnji gospod učitelj so mi rekli, da ste vsi prav pridni in poslušni otroci. To me zelò veseli, in upam, da se bodete tudi zdaj tako vedli, da bodem tudi jaz z vami vedno zadovoljen."
Nato se je začel poduk. Otroci so bili malo raztreseni, ali gospod učitelj so bili izvanredno prijazni in ljubeznjivi, ker so vedeli za vzrok. Pripovedovali so jim lepo pripovedko o „povodnjem moži" in takó so si kmalu pridobili otročjo ljubezen in zaupanje.
Samó Ivanka je bila še uekoliko žalostna. Dà, zdi se mi, da se je na tihem malo jezila na novega gospoda učitelja. „Ce bi ne bili novi gospod učitelj prišli, bi „stari" ne bili morali oditi," takó si je mislila Ivanka. Ali vidite, čitateljčki moji ljubi, da Ivanka ni prav sodila. Ravno narobe bi bila morala soditi: ker stari gospod učitelj odhajajo, ne moremo biti otroci brez
2*
poduka in zato morajo priti novi. Ali odpustimo to dobrej Ivanki. Ta njena misel je izvirala le iz velikega spoštovanja do poprejšnjega gospoda učitelja.
Ko je po končanem šolskem nauku novi gospod učitelj poprašal: „Katera izmed vas se imenuje Ivanka Bonačeva ?" postala je Ivanka rudeča, kakor da bi jo bila oblila kri. Mislila si je, da so jej novi gospod učitelj njene misli kar iz oči brali ter jo bodo zdaj ostro posvarili.
Ali temu ni bilo takó. Gospod učitelj jej prijazno rekó: „Tvoj bivši gospod učitelj so mi rekli, da si ti najboljša in najpridnejša izmed vseli učenk. Ali danes se nisi niti jedenkrat oglasila, da kaj znaš. Zakaj takó, Ivanka?"
Ivanka se joče.
„Ne joči se Bonačeva!" tolažijo jo gospod učitelj. „Vem, da ti je hudo po poprejšnjem gospođu učitelju, ali nadejam se, da bodeš tudi mene rada imela. Pojdi domov. Bivši tvoj gospod učitelj so pri vas, da bi se od tebe poslovili."
Ivanka je hitela domov. Stari gospod učitelj se je spominajo ! Priporočili so jo pri novem gospodu učitelju. Zdelo se jej je, da jih ima še rajše nego li poprej. Ko bi jih zdaj zagledala, padla bi jim takoj okolo vratu. In, ali so res pri nas? Rada bi jih videla še jedenkrat.
Pri mlinu jo je vže babica pričakovala.
„Ali veš, Ivanka, kdo je pri nas?" kliče jej babica naproti.
„Gospod učitelj ! gospod učitelj !" vzklikne Ivanka in se stisne k babici.
..Pojdi in lepó jih pozdravi!" reče jej babica.
Sli ste v sobo.
Ondù na stolu sede gospod učitelj, a njim nasproti oče in mati. Ivanka jih lepó pozdravi, prikloni se in jim hoče rokó poljubiti. Ali gospod učitelj jej to zabranijo ter jo primejo ljubeznjivo za roko. Niti izpregovoriti ni mogla, toliko menj pasti jim okolo vratu, kakor je poprej mislila.
Gospod učitelj so jo še vedno držali za roko ter pripovedovali roditeljema, kam da otidejo in zakaj, o potu in o drugih stvareh, a Ivanka jih je verno poslušala.
Ko bi pač smela tudi jaz s svojim učiteljem iti ! Saj bi tudi tam pridno v šolo hodila in vsako nedeljo bi prišla domov. Oče imajo konje in vselej bi lahko poslali po mene!
„O čem misliš zdaj Ivanka?" jo vprašajo gospod učitelj. „Ali si vže videla novega gospoda učitelja? Ali se ti dopadejo? Ali jih bodeš rada imela?"
Ivanka jecljaje govori : „Ne, ne dopađejo se mi ! Nimam jih rada ! Samó vas sem rada imela!"
„Ne takó, Ivanka! Vem, da ni resnica, kar govoriš. Poznam te dobro. Zelò me veseli, da imaš mene rada. Ali nimaš babice, matere in očeta tudi rada? Vem, da jih imaš; a razven mene moraš imeti tudi novega gospoda učitelja rada. In ravno zato jih moraš imeti rada ter jim s pridnostjo in poslušnostjo veselje delati, ker imaš mene rada. To me bode veselilo, ker bodem prepričan, da si me vedno rada imela."
„Zato pa bodem novega gospoda učitelja tudi rađa imela!" zašepeta nekako boječe Ivanka.
„Vem, vem! O tebi se nisem nikoli varal, ti si in ostaneš vedno moja najljubša učenka. Tedaj, dobro se imej in ne zabi nikoli mojih naukov! Zanašam se, da bodo tvoji ljubi stariši mnogo veselja s teboj doživeli. Z Bogom
gospod Bonač, z Bogom gospa. Gospod učiteJj se poslove od Ivankinih starišev. Ali Ivanka je stala kakor bi bila k zemlji priraščena. Gospod učitelj tudi njej podadó roko in jej rekó : „Ivanka, z Bogom !"
0	kako je bilo zdaj Ivanki tesno pri srci. Oklenila se je gospoda učitelja okolo vratu in dejala: „O ne hodite od nas! Pri nas ostanite, prosim vas!"
Gospodu učitelju pritekó debele solze iz oči. „Z Bogom, z Bogom, Ivanka! Bodi pridna! Na svidenje! Z Bogom vsi!
Gospod Bonač, njegova sopruga in babica, vsi so jokali. Gospod učitelj se šiloma iztrgajo iz nežnih rok jokajoče Ivanke ter otidejo z brzimi koraki iz mlina.
Druzega dne sta vlekla dva Bonačeva konja velik voz. Gospod Bonač je ukazal odpeljati učiteljevo hišno opravo na njegovo novo mesto. — Ko je šla Ivanka zjutraj v šolo, opominala je konja: „Da mi počasi vozita, in mi gospoda učitelja stvari ne polomita! Potlej je še prosila hlapca, da bi na vse pazil ter si vse dobro zapomnil, kar bode slišal o gospodu učitelju, kateri so se danes na vse zgodaj odpeljali z brzovlakom na odločeni jim kraj.
Ko se je hlapec vračal, tekla mu je Ivanka dober kos ceste naproti. Hlapec jej ni mogel na toliko vprašanj odgovarjati. „Ali se ni kaj razbilo? Kako daleč je do mesta in kakšno je? Kakšne sobe imajo gospod učitelj? Kaj so delali? Ali so bili veseli? Ali ti niso nič naročili? Ali so rekli, da nas skoraj obiščejo?"
1	nò, nič se ni razbilo. Pridna Ivanka bi potrebovala ves dan do mesta. Lepo je in veliko to mesto ; mnogo lepše in večje nego naš trg. Soba je majhena pa čedna. Gospod učitelj so si urejevali svoje stvari. Bili so malo otožni. Naročili so mi vsakega pozdraviti, posebno pa Ivanko. Pridejo, čim prej jim bode mogoče."
Vse to je bilo Ivanki premalo. Hotela bi mu takoj pisati. Ko so jo starisi prvič v šolo poslali, ni znala nič, prav nič; gospod učitelj pa so jo vsega naučili. In zdaj zna takó lepó pisati, dobro čitati na vsako knjigo in mnogo drugih lepih in koristnih stvari. In ona takó rada čita, posebno óne lepe knjižice-, katere so jej gospod učitelj darovali, ker v njih je mnogo povesti, katere so gospod učitelj sami spisali. Saj so pa tudi te povesti takó lepe in mične. Vse se jej takó zelò dopadejo.
Gospa Bonačeva je rada poslušala to nedolžno modrovanje in presoje-vanje svoje ljube hčerke Ivanke. Najbolj jo je pa veselilo, da se ni več hudo-vala na novega gospođa učitelja. Eekla je, da bode vse to pisala staremu gospodu učitelju, kar ga bode izvestno najbolj razveselilo.
In Ivanka je novega gospoda učitelja res rada imela. Pripovedovala je doma vse, kar je slišala v šoli. Kadar je prinesla šolsko sporočilo domóv, imela je zgolj „prav dobro" zapisano v njem, kar je tudi v resnici zaslužila.
Minula sta dva meseca, odkar so otišli stari gospod učitelj. Necega dne prinese pismonoša k Bonačevim zavitek, na katerem je bilo zapisano: Ivanki Bonačevej v L . . .
Gospa Bonačeva ogleduje zavitek od vseh strani, pa nikakor ne ugane, od kod bi utegnil biti.
„Aha, to je morda od gospoda učitelja," deje babica. „Nemara pošlje našej Ivanki kako knjižico?"
„ßes je!" pravi gospod Bonač, „poznam njegovo pisavo."
Ivanka pa je bila v šoli. Babica je ne more pričakati in često zagodrnja : „Kje pa danes to dekletce takó dolgo ostaja?"
„Ali babica, kaj mislite? zdaj še ni niti pol jedenajsta ura, a Ivanka ima šolo do jedenajste ure!" smeje se gospa Bonačeva.
Končno odbije ura jedenajst. Babica stopi vèn pred mlin ter gleda proti trgu. Glej, ondh pride Ivanka.
„Ivanka! Ivanka!" kliče jo babica. „Pojdi, pojdi, nekaj lepega si dobila!"
Ivanka poteče k babici in v trenotku stoji pri njej.
„Nò, nò, divjakinja ti! Glej, da me ne zvrneš!" pokarajo babica z ljubeznjivim očesom. „Poglej, kaj je to?"
„Oj to je od gospoda učitelja!" vzklikne veselo Ivanka. „To so pisali gospod učitelj. Poznam njihovo pisavo. Prosim te babica, hitro mi razpečati zavitek !"
V tem pogovora ste prišli v sobo. Babica razveže ovitek. Ovitek pade na tla; urno ga pobere Ivanka. V zavitku je bila lična knjiga v rudečih platnicah in z zlato obrezo Y knjigi pa je bilo mnogo lepih in poučnih poveš tic, katere so gospod učitelj sami spisali.
In še nekaj ! Pridejano je bilo tudi pisemce.
„Glej, tukaj je pa pisemce.!" vzkliknila je babica ter podala listek Ivanki. V sobo stopita oče in mati. Ivanka bere:
„Draga hčerka!
Pošljem Ti knjižico, katero sem spisal takim pridnim otrokom, kakor si ti, ljubo dete! čitaj jo rada in večkrat! 7 njej najdeš dosti vzgledov, kako ljubi Bog vže na tem svetu poplačuje lepe čednosti, pridnost in pokorščino do starišev in učiteljev. Tudi tebi ne bode plačilo izostalo, àko ostaneš dobra, pridna in pobožna, kakor si bila do zdaj. Najlepše plačilo pa ti bodi čista vest in inisel, da natančno spolnuješ svoje dolžnosti. .
Spominaj se večkrat mene, kakor se tudi jaz tebe spominam. Glej, da se ne prevzameŠ, ker prevzetnega človeka Bog ne ljubi. Bodi ponižna kakor vijolica, katera mej vsemi cveticami najlepše dehti, pa se vender ponižno skriva v grmovje in trnje. Nadejam se, da ostaneš kakor ponižna vijolica ter ohraniš vse óne lepe kreposti, katere si do zd;ij imela.
Kadar moliš, spominaj se tudi mene v svojej molitvi in prosi Boga, da bi mi podelil zdravje, srečno in dolgo življenje, da bi mogel še več let vzgajati svojemu milemu slovenskemu narodu tako dobre in pridne otroke kakor si ti.
Pozdravi mi prav prisrčno svoje ljube roditelje in dobro babico.
Tvoj'bivši učitelj in dobri prijate],j."
Ivanki so se solzile oči, ko je brala to pisemce. Ali oče jo utolažijo s tem, da jej pokažejo prekrasno knjižico, katere Ivanka še ni bila v roke vzela.
„Evo, Ivanka, to so pa gospod učitelj sam!" rekó oče pobiraje sliko, ki je bila v tem trenotku iz knjige na tla padla.
In res, gospod učitelj so poslali Ivanki svojo sliko (fotografijo). Bili so kakor živ. Ivanki se je pa zdelo kakor bi se jej nasmehovali. Zelò vesela je bila tako dobro zadete slike svojega nekdanjega gospoda učitelja,
„Kaj pa je pod sliko zapisanega?" vprašajo mati. „Beri, Ivanka, beri!"
Ivanka bere gasi o gospođa učitelja: „Vsak. kdor se bojuje, ne zmaga; a kdor hoče zmagati, mora se bojevati!"
Tega pa Ivanka ni mogla razumeti. Oče jej te besede raztolmačijo, ali Ivanki še dolgo ni moglo v glavo, kaj bi te besede pomenile. Zelò se ustraši : zakaj pa so gospod učitelj zapisali, da se morajo bojevati? Ali morajo v vojsko! O dà, oče, dobro vem, da so gospod učitelj vojak. Prosim vas, oče ljubi, povejte mi ali bode vojska? Da bi v vojski gospoda učitelja ubili?! O moj Bog!" .... In Ivanki se vsujejo debele solze iz oči.
„Kaj si vsega ne izmisliš? Vojske ni nobene, Ivanka! Poslušaj, kaj ti povem. Ni treba, da bi se vsak bojeval z bodalom in mečem. Ako hočemo kaj doseči, moramo delati in se potiti. Zatorej se tudi temu lahko reče : bojevati se nam je treba. Ako hoče učenec v svojem spričalu dobre rede imeti, to je, ako hoče zmagati, pridno se mora učiti; z drugimi besedami se to pravi: učenec se mora bojevati. Mnogo jih je, ki slavno zmagajo, t. j., ki se pridno uče; a tudi takih je mnogo, ki se težko uče, ki jim nauk ne gre v glavo teine dobe dobrih redov v svojem spričalu, taki ne zmagajo."
„Zdaj pa vže umejem," reče Ivanka veselo. Dolgo je še gledala sliko ljubega jej učitelja in še jedenkrat je prečitala njegovo pismo, potlej še le je začela prebirati lepe povesti, ki so bile v knjižici. Ce bije ne bih starisi poklicali, pozabila bi bila celò na kosilo.
In zvečer, ko je z babico opravila večerno molitev, premišljevala je, kaj bi pač ona pisala gospodu učitelju. Poprašala je babico.
„I nii, lepo se zahvališ gospodu učitelju," reče jej babica. „A zdaj pa le zaspi, jutri ti pomagam."
Verujte mi, otroci ljubi, da Ivanka še nikoli ni tako sladko spala, kakor necoj. Vso noč se jej je sanjalo o prekrasnej knjižici in o lepih pripovedkah, ki so bili v njej.
Drugi dan je bila nedelja. Ivanka je šla z babico v cerkev. Lepo je molila za očeta, mater in babico, pa tudi na svojega dobrega gospoda učitelja ni pozabila, ki jej je pisal in jo prosil, da se naj tudi njega spomina v svojih molitvah.
Iz cerkve domov prišedši, pripravila se je k pisanju. Po dolgem premišljevanji in sovetovanji, katerega ste se babica in mati udeležile, napisala je Ivanka gospodu učitelju listek, ki tako slòve:
„Velečastiti gospod učitelj!
Vzprejmite za ljubeznjivi spominek, s katerim ste me počastili, mojo in mojih roditeljev srčno zahvalo. Knjiga in pismo Vaše me bode vedno spo-minalo mojega prvega gospoda učitelja; spodbujalo me bode, da se ravnam po Vaših lepih naukih ter tako svojim starišem in Vam veselje delam. Upam, da me tudi v prihodnje še ohranite v prijaznem spominu. Želim Vam najboljše zdravje in zmago v vsakem boji.
Vaša hvaležna učenka
Ivanka Bonačeva."
Potem jej oče pismo zganejo in zapečatijo. Ivanka bi ga rada sama nesla na pošto. Po kosilu gre z materjo v trg, kjer ga vrže v nabiralnik za liste, a mati jej morajo povedati, kdaj ga bodo gospod učitelj dobili.
„I kaj bodo neki rekli? Ali bodo spoznali, da je od mene? Ali še poznajo moje pisanje? Bodo li veseli? Ali sem vse dobro in brez pogreška spisala?"
Res je, da bodo veseli. In kako bi jih. tudi ne veselila ljubezen in hvaležnost nedolžnega otroka ! S čim se pač more učenec ali učenka svojemu učitelju hvaležnejšega izkazati, ako ne s pravim spoštovanjem, ljubeznijo in hvaležnostjo, ki jo imata do njega?
Minulo je več let, a gospod učitelj še niso pozabili svoje pridne učenke. Večkrat vprašajo po njej. Vsi jo hvalijo in to jim je najdraže plačilo za trud in odgojo pridne Ivanke.	(iz „čeScine" preložil b. k.)
Po zimi.
I.
if a veji ledenej, glej! ptiček sedi In žalostno pesen prepéva, Trepeče telo mu, nožice sibé, V očesci pa s61za mu seva.
In sam sedaj tukaj na veji sediš, Zmrzuješ, gladuješ sirota; Nestaje ti hrane, odeje gorké, Ne greje te solnčna gorkòta.
Oj ptiček moj drobni, ubožec ti moj ! Pač vem, kaj srcé ti razrlva; Oj dobro uméjem prebrltko solzo, Ki jasno okó ti zaliva.
Ker mraza vsak ud ti trepéèe.
Kaz vejo ledeno čez snežni tjà dól
Očesce obračaš solzeče;
Rad šel bi za bratci — pa vzlét ti ni dan,
Izgubil si bratce, ki šli so od tod V gorkejse in južne dežele; čez hribe, doline, čez góro in breg Peväje si pesni vesele.
Oj ptiček moj drobni, ubožec ti moj, Siròta takó zapuščena! — Veselja učakal tu zunaj ne boš, Da zemlja bo spet prerojena.
Če boljšega varstva kot snežno drevó Ne najdeš si skoraj, o ptiček! Nestalo te bode od mraza — gladu Vže jutri lehkó si — mrliček.
A. Pin.
II.
üfa zemljo padel beli sneg, Pokril dolino, góro, brég, Drevesca vsa snežena so, Snežena in ledena so.
Še bolj kot zvezdica neba.
Pa nekaj še krasnejše je, Krasnčjše in milejše je, To se blesti, to lesketa
Od streh pa svečice visé Kot démanti lepó blesté, Povsod je kinč, povsod je kras Še lepši kot vzpoinlàdiù čas.
Otrok! ti vprašaš: „Kaj je to? Je-11 srebró, je-11 zlató?" Odgovor kratek je za-té : „Nedolžno tvoje je sr cèl-
ti
Potem jej oče pismo zganejo in zapečatijo. Ivanka bi ga rada sama nesla na pošto. Po kosilu gre z materjo v trg, kjer ga vrže v nabiralnik za liste, a mati jej morajo povedati, kdaj ga bodo gospod učitelj dobili.
„I kaj bodo neki rekli? Ali bodo spoznali, da je od mene? Ali še poznajo moje pisanje? Bodo li veseli? Ali sem vse dobro in brez pogreška spisala?"
Res je, da bodo veseli. In kako bi jih. tudi ne veselila ljubezen in hvaležnost nedolžnega otroka ! S čim se pač more učenec ali učenka svojemu učitelju hvaležnejšega izkazati, ako ne s pravim spoštovanjem, ljubeznijo in hvaležnostjo, ki jo imata do njega?
Minulo je več let, a gospod učitelj še niso pozabili svoje pridne učenke. Večkrat vprašajo po njej. Vsi jo hvalijo in to jim je najdraže plačilo za trud in odgojo pridne Ivanke.	(iz „čeScine" preložil b. k.)
Po zimi. I.
if a veji ledenej, glej! ptiček sedi In žalostno pesen prepéva, Trepeče telo mu, nožice šibe, V očesci pa s61za mu seva.
In sam sedaj tukaj na veji sediš, Zmrzuješ, gladuješ sirota; Nestaje ti hrane, odeje gorké, Ne greje te solnčna gorkota.
Oj ptiček moj drobni, ubožec ti moj ! Pač vem, kaj srcé ti razrfva; Oj dobro uméjem prebritko solzo, Ki jasno okó ti zaliva.
Ker mraza vsak ud ti trepéèe.
Kaz vejo ledeno čez snežni tjà dól
Očesce obračaš solzeče;
Rad šel bi za bratci — pa vzlét ti ni dan,
Izgubil si bratce, ki šli so od tod V gorkejše in južne dežele; čez hribe, doline, čez góro in breg Peväje si pesni vesele.
Oj ptiček moj drobni, ubožec ti moj, Siròta takó zapuščena! — Veselja učakal tu zunaj ne boš, Da zemlja bo spet prerojena.
Č'e boljšega varstva kot snežno drevó Ne najdeš si skoraj, o ptiček! Nestalo te bode od mraza — gladu Vže jutri lehkó si — mrliček.
A. Pin.
II.
üfa zemljo padel beli sneg, Pokril dolino, góro, brég, Drevesca vsa snežena so, Snežena in ledena so.
Še bolj kot zvezdica neba.
Pa nekaj še krasnejše je, Krasnejše in milejše je, To se blesti, to lesketa
Od streh pa svečice visé Kot démanti lepó blesté, Povsod je kinč, povsod je kras §e lepši kot vzpoinlàdlù čas.
Otrok! ti vprašaš: „Kaj je to? Je-li srebró, je-li zlató?" Odgovor kratek je za-té : „Nedolžno tvoje je sr cèl-
ti
gam
e mi ne bodeš tiho, pride cigan po tebe in te pobaše v mavho," takó pogostoma strašijo neporedne otroke, kadar stresajo jok iz „nebodiga treba." In res, to je najboljše strašilo, ki nekaj izda, posebno tedaj, če so ci-V obližji. Jaz sam se spominam iz svojih mladostnih let, da nas je bilo
malo junakov, ki bi se bil upal stati pred vežnimi vrati, kadar so šli cigani mimo. Vsak se je rad umaknil in skril za vrata, ah pa naglo stekel k materi v hišo ter jim jel pripovedovati, da so prišli cigani v vas. Tudi mati so se tega vselej ustrašili, in če so le mogli, zaprli so ciganu vrata pred nosom!
Vi se temu smejete, iz česar sodim, da se ne bojite ciganov kakor sem se jih jaz bal, a vender mislim, da ne bode odveč, ako vam od njih nekoliko povem.
V obče se je mislilo in mnogi mislijo še zdaj, da so cigani potomci starih Egipčanov. Nu učenjaki so se jeli v novejšej dobi mnogo bolj zanimati za cigane in njihovo pradomovino ter so tudi dokazali, da cigani Egipčanom niso sorodni, ker jim je jezik različen od jezika, katerega so govorili stari Egipčani. Besnica je, da cigani tudi sami mislijo, da jim je bila prvotna domovina v Egiptu ter se zaradi tega radi spominajo svojega tedanjega kralja Faraona. O tem svojem kralji pripovedujejo s ponosom, da je bil silovit in zelo mogočen ; ali združilo se je nekoč sedem kraljev, ki so udarili na ciganskega kralja Faraona ter mu razbili vso vojsko; njegovi narodi so se potem razkropili po vsem svetu. A danes nam je pa znano, da so cigani plemena hindo-stanskega (indijskega) in to zaradi tega, ker jim je jezik soroden z jezikom indijskim, kakeršen se še danes govori po ónih krajih.
Kdaj in zakaj so cigani zapustili svojo domovino, to se še za pravo ne vé. Morda je bil kak domač razpor kriv, da so se ločili od svojih rodnih bratov in se razselili po vsej zemlji. Cigana najdeš po vsem svetu, a pri nas v Evropi so cigani narod nomadski t. j. narod, ki se seli z jednega kraja v drugi. Bes je, da je nekoliko tudi takih, ki so se stalno naselili po vaseh, trgih in mestih ter tu zasòbno žive v svojih šatorih ali priprostih kočah od zemlje, baveč se s krpanjem kotlov ali pa z izdelovanjem lesenih korit. Taki cigani so sami zase, rekel bi, neka posebna podobčina, katero narod imenuje z raznimi imeni. Taka podobčina se v Bosni skoraj v vsakem mestu najde in Bošnjaci jo imenujejo „ciganska mahala" ali „ciganluk" itd.
Pravi ciganski jezik je povsod jednak. Angleški cigani govore isti jezik kakor španski in vlaški cigani ali bodi si v katerej koli drugej državi.
Po veri so cigani večinoma grško-iztočne vere, a nekaj jih je tudi katoliške in drugih ver. pa tudi takih, ki sami ne vedo, h katerej veri da pripadajo. V cerkev ne gredo drugače, kakor če je krst. Kadar je pri ciganih krščenje, navadno ponese oče sam otroka h krstu in kogar koli sreča na potu, tega naprosi za kuma (botra). Naravno je, da se vsak brani, kolikor zna in more, od tega kumstva; kajti ako se pokumiš s ciganom, nikoli se ga ne moreš več otresti. Takó se je neka odlična gospa usmilila cigana in mu je nesla otroka k sv. krstu. Od tistega časa se cigan ni hotel več seliti in klatariti po svetu, nogo držal se je v obližji grajske gospé, da je mogel vsak čas obiskati kumico svojega otroka v njenem stanovanji. In kadar koli jo je srečal na ulici, bodi si tudi v družbi imenitne gospode, ustavil se je, priklonil se jej po cigansko in jo vprašal: „Kako mi si, kumiea draga? Bog ti daj ljubo zdravje itd." Taki ciganski pozdravi so stali gospo kumico mnogo denarja, samó da se je iznebila nadležnega kuma.
Od ciganov, posebno ónih, ki se nahajajo po Hrvatskem in Ogerskem, pripoveduje se mnogo šaljivih pripovedek, katere hočemo pozneje tudi mi priobčiti v „Vrtci" kakor smo je čitali v hrvatskem „Smilju", iz katerega smo tudi denašnje črtiee posneli.	l. T.
È-	Babica.
»U babica (stara mati) je Svrsta, krepka ženica ; ima vže 93 let a nihče j^flHjej tega ne veruje rad, kajti njena lica, da-si véla, imajo vender še đffi® svežo rudečo barvo ; njena hoja, da-si počasna, lehka je in smela ; njen duh je še vedno jasen in živ — in njeno srce je še vedno mlado. Ako jej hočemo verjeti, pravimo, da je malo gluha, in da jej oko postaja megleno. „Slepa bodem kmalu," tako pravi sama včasih, „gluha pa sem vže!" A nikar ne verujte tega. Babica dobro sliši, kadar hoče slišati, in vse, kar hoče videti, vidi tudi brez očal.
O ko bi nam jo mogel kak slikar tako resnično naslikati z njenim smi-jočim, tako čestitljivim licem, z njenimi lepimi očmi. polnimi milobe in ljubezni! Vidi se, kako lepa je bila naša babica, ko je bila še mlada. Tudi zdaj je še lepa, vzlasti, ako jej ljubljena vnukinja skodrà njene srebrobele lasé.
Ali hočemo še povedati, da je ona ponós in radost vse družine in da jo vsi njegujemo?! Naš veliki otrok jo in pri vsakej nezgodi, ki se jej pripeti, vse je po konci, vse je razburjeno.
In zdaj poslušajte, kaj se jej je pripetilo.
Bil je njen god. Jaz sem jej poklonila priprost mošujiček, ki se jej je zelo dopadel, in takój je vložila darilu v čast svotico denarja vanj. Drugi dan grevi na sprehod. Vodila sem jo po večkrat v drevored, kder je svirala godba. Babica godbo zelo ljubi in je vidno vesela, ako sliši znane glasove, ki jo spo-minajo njene mladosti! — Ko se sprehajavi, pridevi do prosjaka, kateremu je babica navadno podarila kak krajcar. Tudi danes seže v žep — a mošnjička ni. Babica se ustraši. Jaz jo tolažim, da ga je pozabila doma — ali ona neverjetno zmajé z glavo ; spomina se, dejala je, da gaje izvestno vzela s seboj. Vrnivši se domóv, preiščevi vse — a zaman. Ni ga bilo več; izgubljen je ali pa ukraden; kdo ve? V tem, ko je babica otišla v svojo čumnato, da se preobleče, posvetovali smo se, kako bi jo potolažili. Meni pride dobra misel na um: „Jaz jej kupim nov mošnjiček in potlej jej rečemo, da je najden ali pa nazaj prinešen." —
„Dobro!" opomina me sestričina, „ali vedeti moramo, kaj je imela babica v mošnjičku." „O tem jo izprašamo pri kosilu," rečem jaz.— In res! Pri kosilu smo jo natanko izpraševali po mošnjičku in ona ni nič slutila o našej nameri. „Ne bodite vender tako žalostni, babica ljuba!" rekla je sestričina, „saj z rnošnjič-kom vendar ni nobena posebna vrednost izgubljena ! Kaj pa ste imeli v njem ?" „Dà, dà, ljubi otrok", zavrne babica, „imela sem v njem tri goldinarje in precej drobiža — natanko ne vem — pač : bile so 3 dvajsetiee, 2 desetici in 4 krajcarji." - Mi smo se spogledali. Ko je babica po kosilu otišla v svojo sobico, zberemo se zopet skupaj. „Jaz dam goldinarje," oglasi se moje sestričine mož. „Jaz dam dvajsetiee", reče sestričina; „midva pa najini desetici," oglasita se njena otroka. „Kaj pa jaz?" vpraša stara dekla. „Vi dajte 4 krajcarje!" —• Vse je bilo pripravljeno. — Ne še. V tem se jaz povrnem, ki sem bila spremila babico v njeno čumnato. Gredoč mi je povedala, da je imela v mošnjičku spravljen tudi srebrn križec kot drag spominek na našega deda. — Ta križec je danes vže davno pozabljeno odlikovanje iz leta 1815. Bourboni so dajali take križce svojim zvestim zaveznikom. Babica ga je hranila po dedovej smili
kot najsvetejšo svetinjo. — „Morda dobimo tak križec pri kakem starinarji," rečem jaz. — Mož moje sestričine je nemudoma otišel k starinarju v tem, ko je babica zaupno molila k sv. Antonu Padovanskemu.
Omenjenega svetnika ljudje radi na pomoč kličejo kot izprosnika, da bi se kaka izgubljena stvar zopet našla. Sestričin mož je zaman iskal. „Le jeden up še imam," dejal je.
Da vam pa ta up pojasnim, povedati nii je treba o slučaji, ki seje pripetil nekaj let poprej. Naša babica je sama sedela v drevoredu, ko se jej približa starček njene starosti in zelò uljudne vnaujesti. Starček sede na isto klop in mej njima se začne navaden razgovor. „Jaz imam 91 let" reče starček. „Jaz — 93!" odvrne ponosno babica. — „Ali ste tu rojeni?" — „Nè, rojena sem v G." — „Tudi jaz sem iz G. — a ne spominam se vas, kar je popolnem naravno ker sem vže zgodaj ostavil domovino!" — „Zakaj ste šli od doma?" „Zaradi žalosti. Moja sestričina, katero sem zelò ljubil, omožila seje z mojim najboljšim prijateljem in meni ni bilo več obstanka v domačem kraji." „Potem ste Vi bratranec Miroslav?! — „Kakó, Vi me poznate?" Jaz sem Eoza C." —
Umeje se, da smo bili odslej prijatelji s strijcem Miroslavom. Zdaj se takój spomnimo, da mora tudi on imeti óni križec. Sestričin mož se napoti k njemu in vže za četrt ure se vrne z križcem. — Zdaj še hiti v prodajalnico, da bi kupil mošnjiček — a bila je zaprta. Drugo jutro se poda za rano tjit
—	ali prodajalec mu odgovori : „Žal, nobenega nimam več. Zadnjega je kupil včeraj policijski nadzornik." Nemudoma se poda-k njemu. Koje policijski nadzornik slišal njegovo željo, rekel mu je: „Ta misel je dobra! Dajte meni denarje in vse, kar je bilo v mošnjičku, in jaz sam prinesem mošnjiček vašej babici kot najdeno stvar." — Babica so se nam zdeli ta dan menj nejevoljni, nego li smo pričakovali. „Ali je policija vže kaj dobila?" poprašajo nas. — „Se nič !" „Kaj pa sv. Anton — tudi ni še nič prinesel?" vpraša jo sestričin mož.
—	„Ali pa tudi veruješ, da sem res v njega zaupala?" — Predno je mož odgovoril —- zazvoni zunaj. — Magda odprè duri in policijski nadzornik stopi v sobo. „Ta mošnjiček je najden, prosim gospa, poglejte ali je vaš?"
„Tak je bil moj, dà!" reče babica in seže po njem — ali nadzornik ga odtegne. „Dovolite gospa, — kaj je bilo notri?" — „Trije goldinarji, tri dvajsetice, dve desetici in štiri krajcarji; potem še križec z vdelano lilijo." — Nazornik odpre mošnjiček in položi jedno za drugim na mizo, kakor je babica naštela. „To je pa vender čudno!" vzklikne babica — in nas zaporedoma pogleduje vsa osupela. Necoj, ko se prebudim, spomnim se, da mošnjička nisem seboj vzela, nego položila sem ga v predalnik — in ondu danes zjutraj tudi našla. Osupelost naša se more le umeti a popisati se ne da. — Izpovedati
se je moglo vse natanko. „Ljuba babica, nič hudega nismo mislili ---a
vsi smo deležni te prevare. Strijc Miroslav je dal križec, Magda krajcarje, naša mala svoji desetici — — pripoveduje soprug in — „Prav rada, prav rada, ljuba babica," oglasita se otroka, ter hitita babici v naročje.
Babici se posolzé lepi očesi in srečen nasmeh se jej zaziblje na njenih ustnih,	Lavra Natalija.
Pisma mlademu prijatelju.
II.
Š,	Dragi Bogdan!
rva dóba slovenske pismenosti ali književnosti imenuje se navadno protestantska, ker so jo osnovali slovenski protestante (privrženci L ti (rove vere), ki so pisali samó nabožne knjige po Lutrovej veri. Ti pisatelji zvečine niso bili samó navdušeni Slovenci nego tudi zavédni Slovani in lepa misel je je vodila, da so začeli izobraževati s knjigami svoj zapuščeni narod. Ali osnovali so to misel na napačnej podlagi. Hoteli so namreč s knjigami zasejati v naše pradede nemško seme Lutrove vere, a ta naméra jim je izpodletela. Res, da se je širilo protestanstvo zelò hitro tudi po slovenskih deželah, saj so se poprijeli njegovi širitelji jako dobrih sredstev, katerih katoliški duhovniki niso imeli: namreč nabožnih knjig in dobrih propovednikov v materinem, rekši slovenskem jezici. Ali niti jedno stoletje ni cvetelo luter-stvo na slovenskih tleh.
Ko je zasedel prestol cesar Ferdinand, začel je zatirati z vso odločnostjo protestantstvo po svojih deželah. Na Slovenskem, sosebno Kranjskem, ima največ zaslug za izkoreninenje luterstva tedanji ljubljanski vladika Tomaž Hren (Kren, t 1680. 1.). Nastanovil je v Ljubljani red jezuitov in kapu-cincev, da so mu pomagali pri težkem poslu. Z vso navdušenostjo in vztrajnostjo, kakeršna je le mogoča pri tako mladem vladiki kakor je bil Hren, preganjal je protestantsko vero in njene duhovnike, uničeval luterske knjige (na tisoče so jih požgali) in odstranil sploh vse, kar je spominalo na protestanstvo. Pri takem korenitem postopanji, ves poln gorečnosti do katoličanstva, ugonobil je lehko sè svojimi sotrudniki v dvajsetih letih vse, kar so napravili protestante za dveh rodov.
Tako je bil konec luterstva na Slovenskem in slovenščina je zopet zaspala. Vender to ni dolgo trajalo. Katoliški duhovniki so se učili od protestantskih pisateljev, kaj premore knjiga pri narodu, zato so se jeli polagoma oglašati na pisateljskem polji. Začetnik druge dobe slovenske književnosti, ki se naziva navadno katoliška, je vže imenovani vladika Tomaž Hren, ki je izdal 1612. 1. „evangelje in liste" ter piše še dosti čedno slovenščino. Poleg Hrena najboljši pisatelj óne dobe je Matija Kòstelec (Kastelec, f 1688. 1.), ki sicer ne pozna tako slovnice, kakor jo je poznal Hren, a piše vender dokaj čisto slovenščino. Spisal je mnogo knjig za duhovnike in prosto ljudstvo ter je širil branje mej narodom. Hi polit, kapucin v Budolfovem, spisal je poleg druzega „trojezični slovar" in priskrbel po Bohoricevej posneto slovnico slovensko kot drugo v slovenskej pismenosti. Zanimiva prikazen te dòbe je Valentin Popovi e (j- 1774. 1.), ki je bil velik učenjak ter je slovel daleč po svetu po svojih učenih knjigah (Untersuchungen vom Meere). Slovenske knjige nimamo sicer nobene od njega, a bavil se je mnogo sè slovensko književnostjo, vzlasti jezikoslovjem. Znamenit je nam po svojih rokopisih, ki so dobro prišli poznejšim slovenskim pisateljem — jezikoslovcem, in po svojih razpravah o Slovanstvu, vzlasti kako bi se latinica pomnožila in popolnila.
Poleg peščice ostalih, menj važnih pisateljev katoliške dobe, spomina je vreden baron Janez Bajkart Valvasor (f 1693. 1.), ki sicer ni mej slovenskimi pisatelji, a vender je tako tesno zvezan z njimi, da se vedno hvaležni spominamo v slovenskej književnej zgodovini njegovega imena. Mnogo se je učil, vojskoval in potoval po raznih deželah, nad vsem pa mu je bila ljuba domovina. Vse svoje življenje in vse svoje imetje je posvetil knjigi, ki popisuje natanko vojvodino Kranjsko in nje zgodovino, slovenske običaje, noše, pravljice, vraže itd. Neizmerne važnosti je ta knjiga Valvasorjeva poleg istodobnega pisatelja Schönlebna ne samó za ubožno slovensko zgodovino nego sploh slovansko, vzlasti jugoslovansko. Ta veleslavna knjiga naziva se: Ehre des Herzogthums K rain (Slava vojvodine Kranjske), kije prišla v dežel 1689. L, a 1877 — 79. 1. je izišla nova neizpremenena izdaja pri Krajci v Rudolfovem. Deli se to delo v štiri dele in obsega 15 knjig. Poleg te knjige je spisal Valvasor še 15 drugih.
V drugej katoliške) dóbi slovenske književnosti je slovenščina tako rekoč „zadremala". Pisatelji slovenski so bili duhovniki in so pisali knjige samó pobožnega duha. Jezik je zvečine okoren, polu po nemški in latinski zasu-kanih besedij in stavkov, a slovničnih pravil niso kar nič poznali. Pisateljev ima ta doba jako malo in še ti so tako raztreseni, da nimajo nobene vkupne zveze in nobenega središča, kar bodeš opaževal v prihodnjih dobah.
Pozdravlja Te	Tvoj	p.
Cerkev sv. Nikolaja v Krestenici.
mi
■Mjferestenica je mala vas blizu trga Kanala na desnem bregu deroče Soče. lilimAWasica je še precej čedna. Najimenitnejši v vasi je cerkvica, posvečena f sv. Nikolaju, kateri svetnik toliko veselja napravlja pridnim otrokom sè
svojimi darovi, a malopridnežem je le v strah, ker jim prinaša zaslužene šibe. Blagor dobrim otrokom, katerim naš patron po radodarnih rokah ljubih roditeljev pripravlja vsako leto toliko lepih daril ! Naj kratko omenim zgodovino te cerkvice, da se pokaže mogočnost sv. Nikolaja ne le do dobrih otrok, nego tudi do odraščenih ljudi, kateri se njemu priporočajo.
Nekdaj so Korošci mnogo vina izvozili iz Goriških Brd v svojo deželo. Prej, dokler še ni bilo železnic po naših deželah, vozarili so po Soškej dolini preko stermega Predela. S praznimi vozovi so vozili vedno po levem bregu Soče, da-si je pot od Kanala v Brda zelo slaba. Nazaj idoč s polnimi vozovi — ali tovori — sladke rebulje pa so morali skozi Gorico po vélikej cesti. Ne daleč od Kanala proti Gorici je bil še pred par leti velik klanec, katerega so odstranili zaradi nesreč, koje so se godile pod klancem. Tam je namreč peljala cesta takó nizko, da je večkrat voda narastla nad cesto.
Nek premožen Korošec je peljal vino. Soča je bila narastla nad cesto. Ker je bilo po noči in je voda zaradi deževja v gorenjem Goriškem hitro narastla, zabredli so konji v vodo. Voznik, konji in blago, vse je bilo v mrzlem naročji deroče reke. Smrt je bila gotova. Reka je imela vže vse v svojej strugi. Nesrečni voznik prime v največjej sili za konja, ter se ga trdno oklene. —
Ni zaupal le konjskej umóteljnosti — plavanju, nego priporočal se je tudi sv. Nikolaju, katerega znamenje na nasprotnej strani reke je večkrat videl kraj poti, ko je prazen hodeval v Brda. — Zaobljubil je sv. Nikolaju, da, ako ga reši iz nevarnosti, sezida blizu ónega znamenja — cerkvico.
Mogočni svetnik je uslišal gorečo prošnjo in z voznikom na brbtu je konj preplaval deročo reko.
Bešen i Korošec je zaobljubo tudi spolni). Vrnivši se od doma, pogodil se je z jednim Kresteničanom za jako lep prostor, na katerem je zidati ukazal cerkvico, posvečeno mogočnemu rešitelju — sv. Nikolaju. p. Medvedek.
-5«-
Listje in cvetje.
Pametnice.
*	O ljubi zmir stariše, slušaj njih glas, Ne delaj skrbi jim in sivih ne las! —
*	Kdor vedno uboga in pridnih je rok, Življenje napolni z veseljem mu Bog.
*	Lenuha p.ovsodi preganjajo vsi, A pridnega ceni vsakdo in časti.
*	Kjer biva nesloga, je vedni prepir, Se slogo pa druži nebeški se mir.
*	Kjer dijejo cvetke in ptički žgolć, Tam vedno veselja je polno srcé.
*	Kdor vedno brez dela pohaja okróg, Nihče ga ne mara, ne ljubi ga Bog.
*	Ogibaj se vedno a e s ram ni h ljudi, Pri njih hudobija in greh se godi.
*	Resnico govori — pošten vedno bodi, In ljubil te vsak bo in hvalil povsódi.
*	Le tam se naseli, kjer pésni doué, Kjer rožce cvetejo in ptički žgolć; Tam vedno boš našel najboljše ljudi, Hudobnim za petje in cvetje mar ni.
A. Pin.
Demant.
(Priobčil V.) a
a a a a a a a a a a a l> «; £ h i i i i I ni m ■» m n il li li n n p r r s t t t t v ž
Zamenjajte v tem demantu črke takó med seboj, da se bode čitala t tretjej in sedrnej vrsti od leve proti desnej in od desne proti levej ista beseda, katero lehko bereš
tudi od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor začenši s prvo in zadnjo črko tretje vrste. Ob enem pa ti pove ta demant, kaj delaš, ko si ga rayesil, ako čitaš od pete črke v petej vrsti navzgor, navzdol, na levo in desno.
Besedo naj značijo: 1. soglasnik; 2. naslov vladarja; 3. hebrejsko ime; 4. slovečega vojskovodjo ; 5. vzklik materi. kadar imaš knjigo v roki; 6. prebivalca velikega mesta; 7. isto hebrejsko ime kakor pri 3. ; 8. vkupno človeško bivališče; 9. isti soglasnik kakor pri 1.
(IteSitev in imena reffilcev v prihodnjem lista.)
Računska naloga.
(Priobčil Svojmir.)
Kmet kupi pri nekem trgovci blaga za 88 kraje., a v žepu ni imel več kakor 20 krajo. Kmetič vzprejme blagó, položi trgovcu 20 kraje, na mizo ter postoji nekoliko časa. Trgovec kmeta debelo pogleda in mu reče: „Ali ne veste, da vam je za blagó plačati 88 krajcarjev?" — Kmet pogleda trgovca ter se zadere nad njim: „Morda le vi niste pri zdravej pameti, ali ne veste, da morate vi meni še 22 kraje, nazaj dati, ako ste pošten in pravičen človek." Kmet vzame kredo, ter zapiše trgovcu na mizo račun, da mu dokaže, da mora trgovec res kmetu vrhu blaga še 22 kraje, nazaj dati. Kaj pravite, kakó je kmet račnn napisal?
(ReSitov in imena reSilcev v prihodnjem listu.)
Uganke
(Priobčil J. S—a.)
1)	Kdo je na svojej materi drva sekal?
2)	Katera voda je najdraža?
3)	Katera riba je najboljša?
4)	Katera je srednja črka v slovenskem „abc"?
5)	Kdo po vodi hodi, pa ni moker? G) Zakaj lasje navadno poprej osivé,
negoli brki?
rr40
7)	Kateri svetniki stojé v našej cerkvi na desnej strani?
8)	Kako daleč je do nebd?
9)	Kako se zapiše število 1000 brez ničel?
Rešitev demanta in odgonetke uganek v I.
„Vrtòevem" listu.
Rešitev demanta: P
krt A r i o n
In o m o s t Primorsko
S t i r s k o Lesce oko o
Prav so ga rešili: Gg. Jan. Vohinee, učitelj v Kresnicah; Iv. Tomažič, učitelj v Nevljah; Iv. Povh , učitelj pri sv Venčeslu (Štirsko); Iv. Zarnik, učit. v Ljubljani; Al. Vakaj, pri sv. Ani v slov. goricah (Štirsko); Fr. Benkovič v, Kamniku. — Jer. Bernard, Jos. Žener, Iv. Štrukelj, A. Bistriški, J. Vo-diški^L. Plavšak, Iv. Zupančič, Iv. Pogačnik, Val. Žun, Ant. Božič, Emil Kandare in Kornelij Gorup, dijaki v Ljubljani; — Kari Šavnik, Janko Sajovic, Kon. Pollak, dijaki v Kranji; F. Kot, N. Kočevar, E Širca in J. Senica, učenci v Žavci (Štirsko); Tone Gati, učenec pri Mariji v Puščavi (Štir.) ; A. Po-gorolec, An.Urbas, Iv. Dolenjec, Jan Celadin, Fr. Novak in Srečko Benedek, učenci v Planini. — Gospa Žaneta Goeken, na Dunajt; Roza Vigele na Robu; Alojzija Drašček, deklica v Kanalu (Prim.); Marijca Tegelj, Ma-rijca Podboj, Franika Širca in Amalija Štritof, učenke na Planini; Mica Gati, učenka pri Mariji v Puščavi (Štirsko) in Coelestina Rob-lek v Radovljici.
Odgonetke uganek: 1. Lazar; 2. Kajn, ker je bil njegov oče vstvarjen ; 3. Pri držaji.
Nove knjige in listi.
* Spomenik slovanske uzajamnosti. Spisal in založil Ant. Trstenjak. Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. 1886. 8°. 276 str. - To je naslov najnovejšej slovenskej knjigi, ki je te dni zagledala beli dan in bode izvestno našla mnogobrojno število prijateljev mej našim narodom slovenskim. Knjiga je razdeljena na pet oddelkov i naslednjo vsebino: I. Slovencev in Hrvatov popotovanje v zlato mater Prago ; II. Slovenci in Hrvati na Ve-
legradu; III. Nekaj listov iz slovenske knjige; IV. Nekaj listov iz hrvaške knjige; V. Nekaj listov iz češke knjige. — Knjiga ima 39 slik slavnih književnikov slovanskih in pa krasno sliko Velegrada. Kolikor smo mogli v tem kratkem času knjigo le površno pregledati, mislimo, da jo bode vsak, kdor koli svoj narod slovenski ljubi, z veseljem in pridom čital, ker ima hvalevredni namen, da seznanja čitatelja s slavnimi pisatelji slovanskimi. Mi želimo tej knjigi najboljšega uspeha in to tembolj, ker pisatelj obetu, da bode, ako najđe knjiga dosti prijateljev, nadaljeval svoje delo ter izdal vsako leto po jedno tako knjigo. — Cena knjigi je 1 gld , s poštnino vred 1 gld. 10 kr. Novci naj se odpošiljajo gosp. Antonu Trstenjaku v Ljubljani.
Zalivala.
Velerodni gospod dr. Jos. V o š nj a k, deželni poslanec v Ljubljani, nam vže 4. leto naroiuje priljubljeni „ Vrtec", katerega naša mladina s posebnim veseljem Sita in se podučuje. Tudi je v zadnjih dveh letih našo šolsko knjižnico blagodušno obdaroval z mnogimi prelepimi knjigami, ter isto tako zdatno pomnožil, da se zdaj lehko vže vsem šolarjem, kateri dovolj gladko čitati znajo, pa ttidi odraslim, knjige na dom izposojujejo ter se takó mnogo lepega in koristnega za življenje iz njih učijo. Vrhu tega je imenovani gospod kot ustanovitelj društva t Narodna šola" v Ljubljani po svojej moči posredoval, da je po njem naša učilnica dobila za precej velika vsoto šolskega blagd v dar ubogim šolarjem. Za vse te preblage darove se podpisani plemenitemu prijatelju in dobrotniku naše šole najtopleje zahvaluje ten• želi naj bi ga Bog ohranil še mnogo let, krepkega in zdravega na duhu in telesu v prid naše nežne šolske mladine.
Mvan M'uvh,
àolskl vodja pri av. Venčeslu na Štirakem.
Zalivala. Obče znan rodoljub gospod Fran Dekleva, veletržec v Slavini, blagovolil je letos, kakor tudi že prejšnja leta iz svojega žepa podariti šoli naročnino za „ Vrtec," za kar mu bodi tukaj najtoplejša zahvala izrečena.
V Slavini v 27. dan januvarija 1886.
91. Hiti,
naduSitelj.
1MB,» Današnjo „ Vrtcevo" Število smo poslali Se vsem našim starim gg. naročnikom, ter jih prosimo najuljud-nejše, da nam skoraj pošljejo naročnino, ali nam pa naj list vrnejo, da se bo-demo znati ravnati sprihodnjim številom.
Uredništvo „Vrtcevo."
„Vrtec" izhaja 1. dnó vaaeega meseca, in atojl za vas leto g gl. 80 kr.; za pol leta 1 gl. SO kr. Napia: Uredništvo „VrtleTo," mestni trg, itev. 93 v Ljubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Toméió.
— Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.