Vid Sagadin
Pesmi
v senci dreves feder in sokrat premišljujeta o duši kako bre/.krilna da je in kako sama na tem svetu lažnih podob sokrat in feder ležita pod drevesom v senci in se zaljubljeno gledata govorita o ljubezni kako trpi duša ko vidi božanskost v drugem in kako vseeno ne more vzleteti tako tuhtata feder in poleg njega božanski sokrat sklonjena drug k drugemu in se smejita vsemu svetu vsej zgodovini besed o idealni ljubezni duš ki da se poti in kako da ne more vzleteti hrepeneč po božanskem feder in sokrat človeka brez boga objeta v strastnem poljubu ne vesta več kot dve drsteči se ribi dve bedasti ovci ali sinici ki ju zalotijo
12	L I T E R A T U
R A
zmedeni v tujem gnezdu
feder in sokrat se ljubita
in knjiga tega ne ve
bedasta knjiga
kar se ne sme govorita
nemo slastno in poželjivo
kakor vsaka ljubezen
zakaj načela spijo
s tistimi ki jih spočnejo
in pustijo posteljo knjige
prazno prazno postelj
veliko prevaro besed
samo tisti ki molčijo
ne slišijo le samih sebe in vejo
kako se feder in premodri sokrat
božansko norčujeta iz nas
Šum
Kako tih je ta svet s svojim breznom ki vanj drviš brez prestanka Ta šum ki kot večna uganka tišino za sabo pusti Ti ki greš z mano do konca ki transformiraš me v večnost ki z mano ne čutiš trenutka ki zadaj za begom stoji Brez konca je smer valovanja pred svetom mi ni žalovanja saj šum se v šum spremeni Obdaj me z zvenečo uganko kot ciklično stanje stvari Ujemi me v večnostno zanko spremeni konstanto v neznanko prevaraj me s šumom da si Saj ko se ustavi šumenje ko nepreklicno te ni kdo bo odpravil življenje kdo mi bo zatisnil oči? Glej šum v tvoj spomin odtiskujem z vodo zakrite sledi in vem svet je v skritosti nujen in zvok se i/, zvoka rodi Ne daj da se treščim v tišino da padem v brezkončno praznino ki v njej za nikoli ne umrem da nič me na znotraj razžira da upanje utihne kot vera da zvem kako sam sem ko sem!
L , t
E R A T U R A
13
* * *
Hughes je pisal o vranah O angelih Blake Trakl o sestrah in gromu
Mallarmč o zrcalu Rimbaud o čolnu In mnogi kako nas pekel približuje nebu O ljubezni smrti nedolžnosti resnici ki jim nikoli ne bomo kos Vsi so govorili celo o sebi Nihče pa Se ni poskusil zapisati Nič Vsi so
v zaščiti simbola prejemali večnost sodniškega zbora Nihče si še ni sodil sam Sodbo in nedorečenost prepuščamo drugim Zase pa hranimo slavo in vide/, naših krhkih besed Kdo je bolj pesnik kot bralec
Ko z upanjem sanja
brezup naših tint
Ki vlečejo križ.
čez vse
kar jim sproti
po lažnem navdihu
nastaja
14	LITERATURA
* * #
Kamorkoli grem se zdi da čakam žensko
Na vogalu vseh ulic koder grem mimo
Lepo kot boginjo Da se pojavi in me pozdravi Z nasmehom ki ga nikoli ne pozabim Vedno sem ji na sledi Moje življenje je pričakovanje Da se prikaže in me odreši Tega iskanja ki postaja podobno tavanju brez cilja Ki že zaseda vse misli in dejanja In sanje ki se v njih naseljuje nenavaden red zdaj vem da je nikoli ne bom našel Čeprav je že prepozno Vzela me je v svoje sanje Njena temna lepota me preplavlja Zdaj sem že čisto miren Ne iščem več Njena duša je prišla pome Moje sanje je ne sanjajo več.
TERATURA	15