Z: Prosvetno delo učiteljstva in naša mizerija. (K okrožnici br. 20.609 Okrožnica ministrstva prosvete je vzbu* dila med učiteljstvom debato. Gotovo lma svoje globoke vzroke. V splošnem pa kaže ta okrožnica važen moment v perečem urad^ niškem vprašanju in v vprašanju učiteljstva. Ima tudi gotovo svojo upravičenost. Ne bo se pa zlo, ki je morda dovedlo do tega cir* kularja, odpravilo s sveta z uredbami. Sma= tramo za pogrešen poizkus rešiti to vpraša« nje na ta način. Moderno naziranje je, da človek, ki vstopi v državno službo, živi le za službo iii da posveča vse svoje duševne kakor telesne sile svojemu poklicu. To je najidealnejše tolmačenje službovanja. Uspehi, ki se bodo dosegli na ta način, bodo sijajni in tako uradništvo bo upravičeno v ponos vsaki državi. Vsak vesten človek bi moral stremeti za tem, da izpplnjuje svoje dolžnosti na ta način. Ne sme mu biti dovolj, če sedi svojih 6 do 8 ur na dan v uradu ali v šoli, ko pa je odsedel svoj penzum se oddahne in ne misli več na poklic. Tak uradnik ne vrši svojega poklica z ljubeznijo in ne služi državi, tem^ več le sedi po njenem nalogu, da dobi prve= ga svojo plačo. Tak uradnik ne bo državi niti v prid, niti v ponos! Vprašati se moramo, kako se da doseči, da bo izvršcval uradnik vedno svoje dolžnosti vestno. Temeljni predpogoj je pač ta, da se stavi uradnika v tak materialni položaj, da se tudi na zunaj lahko prezentira kot z dne 26. marca 1927.) »državni« uradnik. Če lahko živi brez skrbi, tedaj mu ni treba razsipati svojih moči v brezkončni moreči borbi za vsakdanji kruh in se tako izčrpati izven poklica, ki mu naj bi bil glavni namen. Le uradnik, ki ve, da bo preskrbljen v starosti, ko obnemore, da bo preskrbljen tudi, ako izčrpa svoje moči pred gotovo dobo službenih let, da bodo preskrb= Ijeni njegova vdova in njegovi otroci, bo lahko posvetil vse svoje moči poklicu. Le od takega uradnika se bo upravičeno zahte= valo, da živi in dela le za svoj poklic in da ne pozna drugih interesov. In če se sedaj vprašamo, ali skrbita naša vlada in skupščina, kot funkcionarja državne oblasti, za državne uslužbence tako, da jim ni treba biti v več* nih skrbeh za prihodnjost in za življenske potrebe, potem si moramo žal priznati, da ne skrbita zanje, kakor bi morala. Ne bom slika! mizerije državnega urad; nika, ki je že za samca neznosna', za družin-skega očeta pa naravnost obupna, ker je do* volj znana vsem merodajnim faktorjem. Ra= zen te revščine nam pa še preti, da se nas vrže čez noč na cesto, kakor nam to kažejo dejstva iz komaj preteklega časa. Kje naj si poišče potem tak reduciran uradnik dela, da si ohrani vsaj golo življenje, danes ko je vse preplavljeno z brezposelnimi. Ne preostaja mu druzega, nego da si poišče kako zatišje, da tam mirno čaka, kdaj mu ugasne oslab= ljena luč življenja. (Dalje prihodnjič.)