185 Jezikoslovni zapiski 29.1 (2023), 185‒192 a ndreJa l egan r avnikar jezikoSlovna različnoSt branke tafra Cobiss : 1.19 https ://doi .org /10.3986/Jz.29.1.11 Branka Tafra, Jezikoslovna razlikost, Zagreb: Matica hrvatska, 2022, 374 str. V najnovejši monografiji Branke Tafra Jezikoslovna različnost (Jezikoslovna raz- likost) so zbrani znanstveni članki, nastali v zadnjem desetletju, ki so bili objavlje- ni predvsem v hrvaških jezikoslovnih revijah in zbornikih ob različnih jubilejih (gl. str. 365–366). Iz njih so vsakokrat izločeni sinopsis, povzetek in ključne bese- de; vire in strokovno literaturo je avtorica združila in so navedeni pred imenskim kazalom (str. 345–364). Prispevki so razvrščeni v tri tematske sklope: besedotvor- ju in morfologiji so posvečena po tri poglavja, leksikologiji in leksikografiji pa zadnjih devet poglavij. Hrvaško leksikologinjo in leksikografko Branko Tafra je na poklicni in življenj- ski poti zaznamovala ljubezen do slovanskih jezikov, posebej maternega hrvaškega jezika. Iz kratke predstavitve avtorice na zadnjih dveh straneh monografije Jeziko- slovna različnost izvemo, da se je pred 75 leti (1947) rodila v povojni Jugoslaviji, in sicer v večnacionalni Bosni in Hercegovini. Na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu je diplomirala iz jugoslovanskih jezikov in književnosti ter ruskega jezika, na isti ustanovi je magistrirala in doktorirala, in sicer s tematikama iz zgodovine hrvaškega slovničarstva. Od leta 1971 je bila raziskovalka na Zavodu za jezik oz. na Inštitutu za hrvaški jezik in jezikoslovje (Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje), od leta 2005 do upokojitve leta 2017 pa je bila redna profesorica za več jezikoslov- nih predmetov na Oddelku za kroatologijo na Hrvaških študijah (Hrvatski studiji) Univerze v Zagrebu. Čeprav se je po 46 letih plodovitega raziskovalnega in peda- goškega dela upokojila, to zanjo ni pomenilo, da se je tudi »umirila«. To dokazuje tako bogata bibliografija kot tudi najnovejša monografija, ki je v zbirki Hrvatska jezikovna baština izšla pri Matici hrvatski spomladi leta 2022. V času bogatega znanstvenoraziskovalnega udejstvovanja je napisala štiri znanstvene monografije: Gramatika u Hrvata i Vjekoslav Babukić (1993), Jezikoslovna razdvojba (1995), Od riječi do riječnika (2005) in Prinosi hrvatskoga jezikoslovja (2012), ter prek 160 Andreja Legan Ravnikar  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  andreja.legan-ravnikar@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0002-1334-1360 186 Andreja Legan Ravnikar  Jezikoslovna različnost Branke Tafra izvirnih znanstvenih člankov v domačih in mednarodnih jezikoslovnih publikacijah. Strokovno prepoznavnost je dosegla na dveh do tedaj manj raziskanih področjih hrvaškega jezikoslovja: teoretična in praktična (zgodovinska) leksikografija ter zgo- dovina hrvaške jezikoslovne misli in hrvaškega slovničarstva (uvedla je nov termin hrvatska gramatikologija). Za slovanske, tudi slovenske leksikologe in leksikografe je posebej zanimiva njena leksikografska teorija in praksa, predvsem metodološki pristopi k reševanju težjih, mejnih leksikoloških in leksikografskih vprašanj, zlasti na področjih pomenoslovja in pomenotvorja (razmejevanje homonimije od poli- semije, leksikalizacija, konverzija idr.), oblikoslovja in besedotvorja, s katerimi se pri vsakodnevnem delu srečujemo redaktorji razlagalnih slovarjev, odgovorov pa v sodobnih slovenskih jezikovnih priročnikih dostikrat ne dobimo. Ob novih spozna- njih na različnih jezikovnih ravneh je Branka Tafra v hrvaško jezikoslovno termi- nologijo sistematično in sistemsko ustrezno uvajala nove termine, npr. višerječ- nica, istoslovnica, istopisnica, derivatem, derivatologija. Naslov zbornika, ki je ob sedemdeseti obletnici rojstva njej v poklon izšel leta 2018 na Hrvaškem, Od dvojbe do razdvojbe (Od dvoma do razmejitve), povzema njen temeljni pristop k jezikoslov- nemu raziskovanju. Prvo, besedotvorno poglavje, Matoš in ledolomilec na maturi (Matoš i ledolo- mac na maturi), se odziva na aktualno dogajanje v zvezi z jezikovnim delom izpita iz materinščine na hrvaški državni maturi. Tafra opozarja na strokovne napake (problematika kategorije določnosti pri pridevnikih) in izbor neprimernih nalog iz besedotvorja pri sestavljanju izpitnih pol za maturitetni preizkus. Kot primer navaja hrv. tvorjenko (motivirano besedo) ledolomac (sln. ledolomilec), ki se glede na motivirajočo besedo oz. besedi, iz katerih je nastala, lahko razlaga na štiri načine, ki so vsi legitimni oz. jezikoslovno utemeljeni. To je lahko izpeljava iz samostalnika ledolom > ledolomac (‘brod koji služi za ledolom’) in izpeljava iz pridevnika ledoloman > ledolomac (‘ledolomni brod’). Kot drugi besedotvorni način je mogoče utemeljiti zlaganje, katerega rezultat je medponsko-priponska zloženka ledolomac < brod koji lomi led; ker v hrvaščini obstaja tudi samostal- nik lomac, je rezultat zlaganja tudi medponskoobrazilna zloženka ledolomac < lomac leda. Povsem pritrjujemo B. Tafra, da taki primeri niso primerni za maturi- tetno vprašanje, kako je tvorjenka ledolomac nastala, ker enoznačnega odgovora (tudi v slovenščini!) ni. Drugi besedotvorni prispevek, Tvorbeni modeli v hrva- škem jeziku (Rječjetvorni modeli u hrvatskom jeziku), pripravljen v soavtorstvu s Petro Košutar, ponuja razmislek, kako so različni postopki nastajanja nove besede uzaveščeni v jezikoslovni teoriji. Tafra namreč opozarja, da termin »rječjetvorje« ne zajema samo besedotvornih načinov (izpeljava, zlaganje, sklapljanje), temveč pomeni znanstveno disciplino, ki preučuje vse jezikovne možnosti za zapolnitev poimenovalne vrzeli, torej za nastanek nove besede. Avtorica kritično prevre- dnoti dosedanje raziskave tvorbenih načinov (tipov) v hrvaškem jeziku, drugih 187 Jezikoslovni zapiski 29.1 (2023) slovanskih jezikih (srbščini, ruščini), v romanskih (italijanščini, francoščini, špan- ščini) in germanskih jezikih (angleščini, nemščini), ki jim je skupno pojmovanje, da nova beseda nastane iz morfemov, kar pomeni, da so besedotvorni postopki tudi v tujejezičnih obravnavah v središču tvorbenih opisov. V nadaljevanju sledi klasifikacija vseh jezikovnih možnosti za širjenje leksikalnega fonda v hrvaškem jeziku. Besede se delijo glede na tvorbeno motivacijo (nemotivirane – motivirane), po tvorbenih sredstvih, poreklu, po vrsti tvorbenega procesa (slovnični – seman- tični procesi) idr. Izpostavila bi zavedanje, ki tudi pri jezikoslovcih ni splošno uzaveščeno, namreč, da je nastanek novih besed lahko tudi rezultat prevzemanja leksikalnih enot iz tujih jezikov, tudi besedotvornega in pomenskega kalkiranja, revitalizacije že izginulih besed, poimenovanja denotata z več besedami idr. Tafra kot enakovreden postopek obravnava tudi nastanek besed s semantičnimi procesi, npr. z leksikalizacijo, onimizacijo, konverzijo. V poglavju Derivatem 1 in leksem (Derivatem i leksem) avtorica pove, da o besedotvorju (hrv. rječjetvorje) obstaja malo teoretičnih del, ki bi utemeljevala njegovo samostojno mesto v jezikoslovju, ker se to vedo pogosto uvršča v mor- fologijo (t. i. derivacijska morfologija v opoziciji do fleksijske morfologije, bese- dotvorni morfemi proti oblikotvornim morfemom), v leksikologijo (kot nekakšno podpodročje) ali nekam vmes, in da besedotvorje v hrvaškem jezikoslovju nima statusa samostojnega jezikoslovnega področja. Avtorica se sprašuje, ali je medna- rodni termin derivacija primeren izraz za domači termin rječjetvorje, saj je deriva- cija v hrvaščini tudi poimenovanje za tvorbeni postopek izpeljave. Predlaga, da bi derivacijo pojmovali širše kot besedotvorje, kot vsak proces nastanka nove besede oz. vse procese popolnjevanja leksikalnega fonda. V nadaljevanju razpravlja o mejah med besedotvornimi, oblikoslovnimi in leksikalnimi enotami ter s tem povezanimi jezikoslovnimi vprašanji, npr. ali v besedotvorje sodijo tudi okamnele predložne zveze, ki so se frazeologizirale. Morfološko tematiko predstavljajo članki Število in spol od začetka (Broj i rod ispočetka), Zbirna imena ali »imena sakupiva« (Zbirne imenice ili imena sakupiva) in Števniki in »števniki« (Brojevi i »brojevi«). V prvem Tafra na pod- lagi odgovorov na anketna vprašanja za študente in profesorje filologije opozarja na njihovo pomanjkljivo znanje pri razumevanju odnosa med naravnim in slov- ničnim spolom (podrobneje v članku Razmejevanje naravnega in slovničnega spola (slovnični in slovaropisni problem) (Razgraničavanje roda in spola (gra- matički i leksikografski problem)). Nerazumevanje slovnične kategorije spola se kaže v pomanjkljivih obravnavah, celo napakah v sodobnih hrvaških slovnicah in slovarjih, npr. papa ljubk. ‘oče’ je ženskega spola v Anić 1998. Drugikrat so 1 Termin derivatem je Tafra tvorila po vzoru terminov grafem, fonem, morfem itd. Znanost o deri- vaciji je derivatologija, znanstvenik je derivatolog, derivatografija naj bi se ukvarjala s pripravo priročnikov (str. 58). 188 Andreja Legan Ravnikar  Jezikoslovna različnost Branke Tafra potekale anketne preverbe za študente prvih, drugih in tretjih letnikov filoloških smeri (Hrvatski studiji, Filozofski fakultet u Zagrebu) ter srednješolske profesorje hrvaškega jezika v zvezi s prepoznavanjem slovničnih kategorij spola in števila pri izbranih hrvaških samostalnikih. Gre za problematiko edninskih samostalnikov (singularia tantum), predvsem zbirnih imen, kjer leksikalni pomen zamegljuje nji- hov slovnični pomen (nejasno razločevanje zunajjezikovne stvarnosti in gramatike od semantike), ter množinskih samostalnikov (pluralia tantum). Vzrok za slabe rezultate je po mnenju avtorice mogoče najti v različnih metodoloških pristopih k obravnavi teh dveh kategorij v novejših hrvaških slovnicah in neenotnih rešit- vah v modernih hrvaških slovarjih. Kot pravi avtorica, imajo rešitev v rokah jezi- koslovci: spol samostalnikov se mora obravnavati ločeno od sklanjatvenih tipov, ker spol ni kriterij za uvrstitev v določeno sklanjatev, na višji stopnji šolanja pa je treba uvesti termina singularia tantum in pluralia tantum ter določiti kriterije za prepoznavanje obeh pojavov (morfološke, sintaktične, semantične). Naslednji članek je podrobneje posvečen zbirnim imenom. Težava se pojavlja že v izhodi- šču obravnave, v nerazumevanju, da je samostalnik, ki označuje več predmetov, slovnično lahko edninski in obratno. Na primer razmerje hrv. brat – braća: med njima v hrvaščini ni oblikotvornega razmerja, temveč besedotvorno, ker gre za dve besedi, motivirajočo in motivirano. Tafra zgled primerja z ruskim bratja, ki v ruščini (tudi v slovenščini!) ni zbirno ime, je množina samostalnika brat; vzrok je v zgodovinskem razvoju samostalniškega sestava, ki je v ruščini potekal drugače kot v hrvaščini. Tafra predlaga, da zbirna imena uvrstimo v leksikalno-semantični razred, ki označuje skupino neločljivih, neštevnih istovrstnih denotatov (ista vrsta, ista funkcija, isti namen), povezanih v celoto, ki imajo posebne slovnične last- nosti. Tretji oblikoslovni prispevek, Števniki in »števniki« (Brojevi i »brojevi«), se odziva na aktualno problematiko nesoglasja, ki obstaja v strokovni javnosti glede razmejevanja števnikov od drugih besednih vrst in njihove klasifikacije. Avtorica je namreč pregledala novejše hrvaške šolske slovarje, slovar hrvaškega knjižnega (hrv. standardnoga) jezika, slovnice in jezikovne priročnike, ki kažejo precejšnja razhajanja v teoretičnem pristopu in po metodologiji obravnave. Za redaktorje razlagalnih slovarjev so posebej zanimive in aktualne avtori- čine leksikološke in leksikografske študije. Prispevek Istopisnice in istobesednice v hrvaškem jeziku (Istopisnice i istoslovnice u hrvatskom jeziku) obravnava poj- movno in terminološko razmejitev med terminoma istopisnica (hrv. istopisnice ali homografi so besede z istim zaporedjem enakih črk, ki se povsem ujemajo tudi v mestu in kvaliteti oz. kvantiteti naglasa) in na pravopisni ravni istobesednica (hrv. istoslovnice ali homogrami so besede z istim zaporedjem enakih črk, a z različnim naglasom, ki ni zapisan). Če je razlikovalni naglas dveh istobesednic zapisan, govorimo o raznopisnicah. Tafra ugotavlja, da ima naglas, podobno kot 189 Jezikoslovni zapiski 29.1 (2023) fonem, v hrvaščini razločevalno vlogo 2 in da je naglas lahko tudi besedotvorno sredstvo, enakovredno tvorbi z obrazilnimi morfemi, ko njegova vloga preide meje tvorbe oblik v tvorbo novih besed. Prispevek Kaj je v hrvaški leksikografiji iztočnica? (Što je u hrvatskoj leksikografiji natuknica?) podaja kritičen pregled sodobnih hrvaških slovarjev in leksikografske teorije, ki se je na Hrvaškem začela oblikovati od osemdesetih let 20. stoletja. Slovnična pripadnost določeni besedni vrsti daje besedi status iztočnice, vendar je znano, da so v slovarju iztočnice lahko tudi oblike besed, predpone, merske enote, kratice, odvisno od leksikografske tra- dicije in koncepta slovarja. Avtorica izpostavlja dva semantična procesa, leksi- kalizacijo in konverzijo, katerih rezultat so nove besede, zato jih je nujno uvrstiti med iztočnice v slovarju. Prav ta dva semantična pojava sta slabo ali nepopolno raziskana v slovnicah in neenotno rešena v slovarjih. Opozarja na problematiko zgodovinskega in narečnega slovaropisja, kjer je nastavitev iztočnic bolj komple- ksna, npr. zaradi velikega števila glasovnih različic, besedotvornih variant, istih prevzetih besed v različnih stopnjah prevzemanja idr. Na problematiko iztočnic v splošnih (razlagalnih) slovarjih se navezuje tudi članek Dvomi pri določanju iztoč- nice (Dvojbe pri određivanju natuknice), v katerem Tafra na podlagi predhodnih raziskav zagovarja merila, ki jih mora izpolnjevati kandidat za iztočnico. Da je jezikoslovno utemeljena odločitev sploh mogoča, pa je treba nedvoumno razme- jevati homonime od konverznih besed, razločevati apelative od onimov, ločevati slovnično večpomenskost (variiranje slovničnih kategorij znotraj besede) od bese- dotvorja, naglasne dvojnice od primerov, ko naglas igra vlogo tvorbenega sredstva (kar vpliva na odločitev, ali gre za eno ali dve iztočnici), uvrščati večbesedne leksikalne enote med iztočnice, kadar se te leksikalizirajo. Frazeološko problematiko, ki jo je avtorica izpostavila pri recenziranju več hrvaških frazeoloških slovarjev, je ubesedila v poglavju Iztočnica in nadiztočnica v frazeološkem slovarju (Natuknica i nadnatuknica u frazeološkom rječniku). V njem išče odgovore na praktične leksikografske probleme, kot so: nastavitev iztoč- nice in utemeljitev uvedbe nadiztočnic; določitev meje med frazemi in drugimi večbesednimi leksikalnimi enotami; razločevanje med pojmi pisna večpomen- skost, oblikoslovna, besedotvorna večpomenskost idr. V članku Slovnična večpo- menskost kategorije števila (Gramatička višeznačnost kategorije broja) avtorica navaja predlog dopolnitev k razlagi kategorije števila in enotno terminologijo, saj se bo tako izboljšal ne samo slovnični opis, temveč tudi slovnična analiza iztočnic v slovarjih, ki bi jasneje pokazala neločljivost slovnice in semantike prav pri tej 2 Kot pravi Tafra, se v strokovni literaturi dostikrat ne razlikujeta pojma isti in enak in se govori o istih oblikah in istih besedah, namesto o enakih, saj sta dve enoti lahko le enaki, ne isti. Pravo poimenovanje bi moralo biti enakopisnice, enakozvočnice idr., toda zaradi tradicije ohranja poimenovanja istopisnice, istozvočnic e idr. O razločevanju pojmov isti in enak gl. tudi v nada- ljevanju pri predstavitvi poglavja Homonimija – kroatistični kamen spotike. 190 Andreja Legan Ravnikar  Jezikoslovna različnost Branke Tafra kategoriji. Kategorija števnosti in kategorija števila se pogosto prepletata, saj se k semantičnim kategorijam pristopa z morfološkega stališča; meša se leksikalni pomen množice (mnoštvo) in slovnični pomen ednine, ker se slovnični pomen števila nujno ne ujema s konkretnim številom predmetov, ki ga označuje denotat. Prispevek Leksikalno-semantični odnosi v hrvaškem jeziku z diahronega vidika (Leksičko-semantički odnosi u hrvatskom jeziku iz dijakronijske perspektive) je posebej aktualen za zgodovinsko leksikologijo in leksikografijo. Glede na to, da na leksikalno-semantične odnose v leksiki vsakega jezika vplivajo raznovrstne zgodovinske okoliščine, tudi slovenski jezik v mnogih značilnostih deli usodo zgodovinskega razvoja hrvaškega jezika od prve pojavitve v knjigah: bogastvo leksikalne in slovnične sinonimije (pri Hrvatih stik treh mikrojezikov 3 ), kulturni stiki s kontaktnimi in drugimi jeziki, pojav starejših, predvsem dvojezičnih slovar- jev s hrvaščino kot ustrezničnim jezikom, v katerem se navajajo sinonimni nizi, ki pripadajo različnim narečjem (tudi v sln. se imenujejo kontaktni sinonimi) in različnim jezikovnozgodovinskim obdobjem, pri čemer avtorica odpira teoretično vprašanje, ali so to res sinonimi. Tafra pojasnjuje, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji za lekseme, da lahko vstopajo v sinonimijska, homonimijska, paronimijska ali antonimijska razmerja: 1) pripadajo isti besedni vrsti; 2) pripadajo istemu idi- omu, pri čemer se leksemi iz narečij in leksemi iz knjižnega (hrv. standardnega) jezika ne uvrščajo v isti idiom, kot tudi ne npr. hrvaščina in češčina; 3) sopostav- ljeni leksemi so iz istega časovnega obdobja. Zastavlja se vprašanje, ali je vsak prenos leksema iz enega idioma v drugega že prevod ali lahko namesto tega govo- rimo o semantičnih ekvivalentih. V istem času pa lahko obstajajo starejše in mlajše besede za isti denotat in med njimi se razvija sinonimijski odnos. Na osnovi prime- rov sinonimnih nizov iz zgodovine hrvaškega knjižnega jezika je avtorica zaklju- čila, da ne gre vedno za sinonimijo. Rezultat teh pojavov so znotrajjezikovne vari- ante (fonološke: hrv. orih/oreh/orah), znotrajjezikovni prevod (narečne besede v odnosu do knjižnega jezika; knjižne besede iz različnih obdobij jezikovne zgodo- vine v odnosu do sodobnega knjižnega jezika) ali medjezikovne izposojenke. T. i. sinonimni pari iz različnih geografskih prostorov (narečja in govori) ter domače 3 Mikrojezik temelji na dialektu ali govoru, ima pisno tradicijo, zapisuje se po pravopisnih pra- vilihin teži k normiranju v fonetiki, leksiki in slovnici. Gre za organiziran in socialno podprt knjižnojezikovni proces z možno kodifikacijo mikrojezika v normativnih slovnicah in slovarjih. Idejo slovanskih knjižnih mikrojezikov in poskus utemeljitve nove jezikoslovne smeri je A. D. Duličenko uresničil v doktorski disertaciji Slovanski knjižni mikrojeziki: vprašanja nastanka in razvoja, ki jo je zagovarjal leta 1981, njen teoretični del je še isto leto izšel v knjigi. V letih 2003–2004 je v dveh zvezkih izdal knjigo Slovanski knjižni mikrojeziki: vzorci besedil, povzeto po recenziji Andreje Legan Ravnikar, ki je izšla v reviji Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 10 (2015): Aleksandr Dmitrie vič Duličenko: Osnovy slavjanskoj filologii I: Istoriko- -etnografičeskaja i etnolingvističeskaja problematika, II: Lingvističeskaja problematika , Opo- le: Uniwersytet Opolski – Instytut Filologii Polskiej Opolskie Towarzystwo Przyjaciół Nauk, 2011, 526 + 640 str. 191 Jezikoslovni zapiski 29.1 (2023) besede v odnosu do prevzetih in arhaične besede v odnosu do sodobnih ustreznic so pravzaprav ekvivalenti. Sledi še podrobnejša predstavitev sinonimov, tj. lekse- mov, ki pripadajo istemu denotatu, istemu idiomu, istemu času in isti besedni vrsti, pri čemer avtorica razmejuje rabo termina sinonimičnost na sobesedilni ravni in sinonimnost na ravni jezikovnega sistema. Tafra pravi, da so sinonimi besede iz enega idioma, ki imajo isti pomen, semantični ekvivalenti pa besede iz dveh ali več idiomov, ki imajo enake pomene. V nadaljevanju se avtorica osredinja še na preučevanje paronimije, ki je v hrvaški strokovni literaturi obravnavana najbolj pomanjkljivo (proces desinonimizacije), in razmejevanju med homonimijo in polisemijo. Prispevek Homonimija – kroatistični kamen spotike (Homonimija – kroatistički kamen smutnje) obravnava naslovno medleksemsko razmerje, ki še vedno predstavlja izziv tako za leksikologe s teoretičnega kot leksikografe s prak- tičnega vidika, kadar se morajo odločiti, ali določene pomene obravnavati v enem ali dveh slovarskih sestavkih. Avtorica podaja kritični pregled obravnave homoni- mije v hrvaških jezikovnih učbenikih in jezikoslovni literaturi, pri čemer izstopajo različni pristopi obravnave istega problema, po Tafrinih besedah »prava pojmovna in terminološka zmešnjava«. Nedopustno se ji zdi pogosto opaženo nerazlikovanje med pojmoma isti (tak je leksem, ki je identičen samo s seboj) in enak (taka sta dva leksema, ki sta izrazno enaka) v homonimiji. 4 Na primer hrv. grad ‘naseljen kraj’ in grad ‘toča’ nista homonima, tudi če (razločevalnega) naglasa ne pišemo. Homo- nima nista niti Popov in popov (nastal po konverziji in onimizaciji) ipd. Najlaže je homonime določiti pri prevzetih besedah, kjer gre na izrazni ravni za povsem naključno ujemanje in je povsem jasno, da niso mogli nastati v zgodovinskem procesu razpada polisemije (depolisemizacija). Homonimija je še vedno »kamen spotike«, ker se v hrvaškem jezikoslovju mešajo leksikalna ter slovnična in pra- vopisna raven, pripadnost različnim besednim vrstam, pozablja se, da je naglas v hrvaškem jeziku razlikovalno sredstvo in da hrv. pȁs in pȃs nista v nikakršnem leksikalno-semantičnem odnosu. Prispevek Razmejevanje sopomenskosti od blizu- pomenskosti (Razgraničavanje istoznačnosti i blizkoznačnosti) odkriva pojmovna in terminološka nesoglasja o tem, kaj je blizupomenskost (hrv. bliskoznačnost) in kaj sopomenskost (hrv. istoznačnost). Tafra ponovno predstavlja nastanek in vrste sinonimov, pogoje za uvrstitev besed med sinonime, nejasne meje v strokovni lite- raturi med sinonimi in variantami, definicijo blizupomenskosti, pri čemer sooča mnenja jezikoslovcev. Konsenz vidi v trditvi, da so vse besede iz posamezne bese- dne družine blizupomenke in imajo vsaj en skupni pomen. Iz predgovora avtorice monografije izvemo za pojasnilo o izbiri besede raz- ličnost (hrv. razlikost) v naslovu. Pridevnik razlik ‘lasten onemu, ki se razlikuje 4 Tafra sooča slovensko terminol ogijo A. Vidovič Muhe iz Slovenskega leksikalnega pomeno- slovja (2000): enakoizraznost in enakoizraznice imata po njenem mnenju širši pomen kot ho- monimija in homonimi. 192 Andreja Legan Ravnikar  Jezikoslovna različnost Branke Tafra od primerjanega’ je v istem pomenu v hrvaških pisnih virih izpričan od 14. do 19. stoletja, razlikost pa od 16. stoletja dalje. Kot pravi avtorica, če bi imela enake poglede kot drugi jezikoslovci, ne bi imela vzroka za pisanje, prav razlike pa so jo motivirale za raziskovanje. Njen razmišljujoči slog in hkrati jasna misel bralca neprestano spodbuja, da preizprašuje svoje poglede na različna jezikoslovna vpra- šanja, in hkrati izziva jezikoslovce, da tudi sami predstavimo svoje raziskovalne rezultate, metodologijo in poglede, različne od njenih. Monografija je dragocen priročnik posebej za leksikologe in leksikografe, ne samo, ker ponuja odgovore, ki jih lahko preizkušamo pri praktičnem leksikografskem delu (in jih upoštevamo, če z njihovo pomočjo izboljšamo jezikoslovni opis leksemov), temveč tudi zato, ker ob branju monografije začutimo njeno naklonjenost, razumevanje in tenkočut- nost do dolgotrajnega, garaškega dela redaktorjev razlagalnih slovarjev, ki zahteva veliko vztrajnosti, potrpežljivosti, strokovnega znanja in lastnega znanstvenoraz- iskovalnega dela, hitrih rezultatov, ki jih zahteva sodobni čas, pa ne more biti. Podobno kot redaktorji se avtorica zaveda, da je reševanje težjih jezikoslovnih problemov, ki se jih zaradi »mejnosti« jezikoslovni priročniki radi izogibajo, nujno in neodložljivo. Brez tega je sodobni razlagalni slovar ali zgodovinski raz- lagalni slovar lahko le kompilacija. Jezikoslovni zapiski Revija i nštituta za slovenski jezik FRana Ramovša zRC sazu 29.1 (2023) hrbet knjige 16 mm Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so revija Inštituta za slovenski jezik Fra‑ na Ramovša ZRC SAZU, slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto, na začetku pomladi in na za‑ četku jeseni. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slo‑ vanskih jezikov. Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10 strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okvi‑ ru za stonjskega vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc‑sazu.si ali na urednikovem e‑naslovu peter. weiss@zrc‑sazu.si. Besedila naj bodo oddana v elek tronski ob liki po e‑pošti, tistim s posebnimi jezikoslovnimi znaki pa naj bo priložena tudi datoteka v obliki PDF. Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvle‑ ček s po do 5 vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Po vzetek pri razpravah in člankih v obsegu do 15 vrstic je pri slovenskih prispevkih objavljen v angleščini, pri neslovenskih prispevkih pa v slovenščini; oddate ga lahko v jeziku prispevka. Pri na‑ vajanju objav v literaturi naj se avtorji po možnosti ravnajo po prejšnjih objavah v Jezikoslovnih zapiskih. Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravlja‑ nju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje pre‑ dloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter z delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v rubriki Odmevi. Jezikoslovni zapiski 28  2022  2 Jezikoslovni zapiski 29.1 (2023) ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Urednik Tehnična urednica Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Naslov uredništva Telefon Izdal Založila Zanju Glavni urednik Prelom Oblikovanje Tisk Naklada Letna naročnina Letna naročnina za študente Cena posamezne številke Cena dvojne številke Naročila sprejema Telefon Hubert Bergmann, Metka Furlan, Alenka Jelovšek, Mateja Jemec Tomazin, Karmen Kenda-Jež, Valerij M. Mokijenko, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele Peter Weiss Alenka Jelovšek Donald Reindl, DEKS, d. o. o. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 160 peter.weiss@zrc-sazu.si, isj@zrc-sazu.si http://ojs.zrc-sazu.si/jz http://bos.zrc-sazu.si/knjige/index.html ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Založba ZRC Oto Luthar, Kozma Ahačič Aleš Pogačnik Simon Atelšek Evita Lukež Cicero, Begunje, d. o. o. 200 izvodov 10 € 8 € 7 € 12 € Založba ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenija +386 1 4706 464 zalozba@zrc-sazu.si Revija izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück, Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija. To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave.