PO FILMU »KO ZORIJO JAGODE«
Pogovor z Branko Jurco
Komaj smo apustUi srečo z vrvice, že so nam dozo-rele jagode. Sočen, obetaven naslov — razllčni ugrizi, različnt okusi. Na slovenskem filmskem vrtu so takšni sadežl redkost Ali so krivi vrtnarji all pa zemlja ne rodi?
Obiskali smo našo občanko, pisateljico Branko Jurco, av-torico knjige KO ZORIJO JA-GODE, da bi nam povedala o svoji sodbi na sodbe drugih ali preprosto - govorila kot - ustvarjalka, ne kof strogi, skeptični vrtnar, ki je navajen na samopašne gavtrože na svo-jem vrtu, ne na jagode.
»Kaj menite o nasprotujočih si viharjih in sodbah v našem tisku ob tem filmu?«
»Meni je Jagoda zorela pod peresom. Kot pisateljica sem napisala mozaik duševnih pre-pletov, zapletov, notranjih konfliktov, ki vro v Jagodi. Kritike, f ilmske kritike, ne mo-rem soditi. Zame je Rajko Ranfl ime, ki v f ilmskem svetu nekaj predstavlja, saj je dobil že več nagrad, največkrat iz neslovenskih rok. Osebno bi ga nagradila za kratek film SLIKAR. Seveda je tudi sam svojevrsten slikar, le da mu barve hočejo zmešati drugi - z besedo. Ob literarni predlogi za Jagodo je z veliko duha in znanja odgovoril s filmskim jezikom, tega črpa iz širokega razpoha svoje osebnosti film-skega ustvarjalca. Mladeniški sizifi, ki so nanj kotalili besede, med katerimi so odzvanjali to-ni, uperjeni na njegovo oseb-nost, ne na delo kot predmet pogovora, žaljivo (»Kranjčeva Jagoda zablesti le, če se izmuzne režiserjevemu vpli-vu«) - se bodo pač morali nau-čiti graditeljskih, strpnih, širo-
26/ DOGOVORI
kih gest v kritiki. Ce je D. Štrajn napisal v Mladini »o vnebovpijočem zmazku« in o »neprebavljivi plaži«, se svet ne bo razklal na dve polovici, levico in desnico, in film tudi ne bo ostal kamen ob filmski cesti, kamen spotike. Lahko da ga bo kdo vzidal v svojo stavbo, kot prvo izkušnjo za tovrstni slovenski film.«
»Svetovni postanemo na fe-stu v Beogradu, evropski na najmanj šestih filmskih fe-stivalih v Benetkah, Cannesu in drugod. V enem letu uvozi-mo skoraj vse, kar je (kulturni) Zahod, manj Vzhod, posnel. Slovenski pa si komaj upamo biti. Ali je kdo v nas zasejal kronično pomanjkanje samo-zavesti?«
»Veličina majhnega kritika je v velikih sodbah.«
»Kako presojate režiserjev izbor igralcev, glasbo, ka-mero...?«
»Vsak umetnik potuje pri svojem delu v neznano, vsak
osvoji svet s svojimi sredstvi. Ranflu lahko čestitamo, da je izbral skupino mladih igral-cev, ki še niso akademski, pač pa neposredni, po naravi na-darjeni. V filmu dozorijo na svoj način. Režiser je pritegnil Tomislava Pinterja, najboljše-ga snemalca v Jugoslaviji, har-monično se vključuje tudi Jo-že Privšek z glasbo. Kriteriji za take zvrsti f ilmske umetnosti moraj o temeljiti na naših dose-danjih, že posnetih f ilmih, rasti morajo iz naše, slovenske ustvarjalnosti.bitimorajoetič-no čisti, umetniški, ne zlona-merni.«
»Pota sodobne reklame ima-jo tudi protiučinke. Film pre-dvajajo po Sloveniji, dvorane so bile dobro obiskane. V spo-redu piše o »mladinski melo-drami«, o »komediji«, kar so napačne označbe filma. Meni-te, da je ostalo od genov naših dedov v nas nekaj Krpanove-ga: Kij in mesarica, pa lop po Brdavsu?«
»Zasledujte tisk. Zore bese-dni dvoboji, ne dobra litera-tura.«
In že se mi utme v mislih veselo-žalostna slovenska pe-sem: »Ah, vse je pomor-jeno...« v knjigi, na koncu. Tam tudi piše »Divji konji so s kopiti poteptali vse žive zeli, pokopitili so jih in odpeke-tali.«
V ušesih pa mi zveni smeh četice osemletkarjev, s kateri-mi sem ob treh popoldne utr-gal Jagodo v Unionski dvorani v Ljubljani. Vprašal sem gručo:
»Je to vaša Jagoda?« Eden, kuštrav, mi je odvrnil: »Stood-stotno!«
Ivan Cimerman