Ivan Albreht
O siroti Zvonki
Poznate siroto Zvonko? Vi imate dom, mater in očeta, se ž njima radujete in žalujete. Zvonka pa tega ne more, ne more .. .
Mamica govori, boža in ljubkuje, Zvoaka ne čuje. Vse lepe materine besede so za Zvonko neme.
Zvonka vidi očetove skrbne oči, materine Ijubeče oči. Rada bi rekla besedo. Tudi druge otroke vidi, kako gibljejo z ustnami; poskuša še sama, a ne more. Čim odpre usta in hoče kaj povedati kakor drugi otroci, se izvije le nerazumljiv in. neprijeten glas iz iijenega jirla. Starši poslušajo, gledajo in ne razumejo. Tudi Zvonka ne razume. Samo to ve, da je nekaj nedostop-nega zanjo. Z ročicami kaže, česar ne more povedati z besedo. Pa kakor kaže, ne more pokazati in pojasniti vsega, kar čuti. Zato je žalostna. Skrije se in zajoka, loda niti njen jok ni tak, kakor jok zdravih otrok. — Zvonka je nema in gluha.
Bog ne daj, da bi se norčevali iz nje, kadar jo sre-tate! Večna Modrost, ki ji je naložila ta težki križ, ve, zakaj ji je potreben. Skušajte jo razumeti in bodite prijazni z njo! Stvarniku pa bodite hvaležni. da vam ni treba nositi takega bremena__