MCDDOBir XV 1 U V O D N I K ! FRANCE PAPEŽ (ARGENTINA), LA NECESIDAD DE HABIAR (2) POEZIJA IN PROZA: VLADIMIR KOS (JAPONSKA) , KAKO NAJ JO KLIČEM (3) * KAREL RAKOVEC (ARGENTINA), POSNETI SONETI (5) * TONE MIZEKIT (ARGENTINA), BUENOS AIRES 22 (12) • LEV DETELA (AVSTRIJA), SEDMOGLAVEC (40) RAZPRAVE: MIRKO GOGALA (ARGENTINA), INTEGRACIJA IN ASIMILACIJA PRI IZSELJENCIH (24) * MILAN KOPUŠAR (ZDRUŽENE DRŽAVE). KRISTUS IN NESPAMET (51) * SPOROČILA: FRANK F. BOKVIČ (ZDRUŽENE DRŽAVE), ALEKSANDER I. SOLŽENICIN, RAKOV ODDELEK (59) UMETNIŠKA PRILOGA: slikar IVAN BUKOVEC (ARGENTINA) rtlTRrSIGLO MEDDOBJE Splošnokulturna revija Leto XV 1 9 7 5 Št. 1 IZDAJA SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA. UREDNIK FRANCE PAPEŽ. ZUNANJA OPREMA FRANCE PAPEŽ. TEHNIČNA UREDITEV NIKOLAJ JELOČNIK. NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE, RAMON L. FALCON 4158, BUENOS Al RES 1407, ARGENTINA Revija izhaja Štirikrat na leto. Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Spisi s psevdonimom se objavijo le, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Ta zvezek je 95. publikacija Slovenske kulturne akcije, dotiskan v februarju 1976 Tisk tiskarne Editorial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires Editor responsable: dr. Valentin Debeljak Registro Nacional de Propiedad Inteiectual No. 1209422 Esta publicaci6n se termino de imprimir en el mes de febrero de 1976, en los Talleres Graficos Editorial Baraga SRL, Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina CORREO ARGENTINO SUC 7 B n "H O Z > so n > t/> O m z O C NI n 00 o o> o > UMRL JE 4. NOVEMBRA 1975 V BUENOS AIRESU GOSPOD RUDA JURČEC, PREDSEDNIK SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE DO 1969, DOLGOLETNI SOUREDNIKj MEDDOBJA, POBUDNIK KULTURNEGA ŽIVLJENJA V ZDOMSTVU IN NEPOMIRUIV BOREC ZA SVOBODO IN SLOVEi^TVO. NJEGOV SPOMIN BO OSTAL MED NAMI NESKALJEN. FRANCE PAPEŽ LA NECESIDAD DE HABLAR LA REVISTA entra en su XV a no. Pocas veces ha estado mas profundamente enraizada en nosotros esa aspiracion fundamental, esa necesidad vital de expresar mediante la palabra exacta yjo estetica todo lo que somos y lo que fuimos, lo que poseemos y lo que tenemos todavia que conseguir. Tenemos que hablar de nues-tra condicion de estar en el camino en un mundo que nos lleva a encuentros y desencuentros. Estas paginas tienen su contenido de verdad que ha sido y sera siempre la manera de presentar las cosas como son. Es la imagen de un mundo en su frescura, las regiones de cientos de miles de millas cuadradas, donde el viajero facilmente se pierde, donde la contradiccion subsiste o donde se plantean nuevos principios de humanidad y de derecho. Por otra parte, las paginas de esta re-vista tienen su deber de presentar la imagen de una patria y de su tiempo, abrir un criterio ampliamente humano, pero en todo tiempo censor duro de las extralimitaciones de la pasion. El problema central es la fe - la fe en los valores trascendenta-les y la perseverancia en la actitud de crear, tratando de desenre-dar y destejer el pasado y componer el porvenir. Esta no es una sabiduria de los viejos ni una voz de los perdidos en las inmensas tierras entre las playas del Rio de la Plata y los grandes mares del ncrte; esta es una lucha para los viejos y los nuevos llegados. Una comprension de nosotros mismos, la necesidad vital de ex-presar mediante la palabra las manifestaciones del mundo y los simbolos del alma. VLADIMIR KOS KAKO NAJ JO KLIČEM To pesem, kako naj jo kličem na strunah spomina? Ljubezen? Ker veter na kafrovce psalme mrmra. Obete? Morje med čermi šepeta z mesečino. Poletje v Manazuru! čolni drsijo skozi mrak. Makrele! Tako kot sem videl vas, v svitu vrnitve, ležeče ob veslih med mrežo, s krvjo izpod ust. Steklene oči so še zmeraj osuplo odprte. Po belem pristanu diši. » Toda zrak je gorjup. In breskve! Viseče od spečih vrtov čez strmine, nabrekle od mleka, kjer mesčev jih božal je dih. Uvele se smokve solze lesketajo kot vino. Besede srca so ostale le grušč za pod grič. To pesem, kako naj kličem, da nič več ne mine? Ljubezen? Pod kafrovci zate sem psalme mrmral. Obete - morja med čermi blagoslov z mesečino? Manazuru! Ali je v tvojem trpljenju še - mrak? Manazuru je na gričih sedeče tihomorsko ribiško pristanišče, okr,og dve uri z brzcem na jugozahodu Tokia. Od pred sto leti je cenjeno zaradi obilice izvrstnih makrel. Pristanišče se zoži v rtič, poln vonjavih kafrovcev. Rtič z griči zaledja ima obliko razprostrte štorklje, od tod ime pristanišču (z lahnim naglasom na 2. zlogu): „(Tako kot) resnična štorklja." Na japonskem upodabljajo štorkljo kot izraz želja za srečno (in dolgo) življenje. Poleg naravnih slik se v pesmi skriva tudi podoba določenega človeka. KAREL RAKOVEC POSNETI SONETI življenje vdre v življenje sred življenja, in dasi smrt drugačnega je mnenja, ves ta naš čas veselo je bojišče. (Rafael Alberti) G. D'Annunzio PLASTIOE še ljubim umetnosti bridke postaje. Vendar ne ubranim se nemirne težnje, da bi namesto bežnih verzov raje s palcem polotil gline se trpežne. » Te neskončne, potrpežljive vaje, ki z njimi polnim krhkih listov svežnje, se mi zde puhle. V vetru umiraje neme poeta sanje nedosežne. Naprotno, ah, kako izrazite in polne se oblike vtiskajo v snov pod poljubi žuljavih rok in vztrajnega napora! In v žaru plamena kako popolne zasinejo iz rudninskega nestvora tiste čiste golote, ki jih ljubim! LEDA AND THE SWAN W. B. Yeats Nenaden piš. še prhuta perot nad lovečo se mladenko. Temna mrena ji boža stegna, kljun grabi ramena, v brezbrambne prsi prsi upre labod. Kako naj neodločna roka odrine sijajno perje od ne več togih bokov? Kako bi ne čutilo srčnih tokov tujca, telo pod burnostjo beline? Drget v njenem naročju zarodi podrti zid, požgana strešna bruna in Agamemnonovo smrt. V obroč ugnana divje zrakove krvi je pila vednost, kot je pila noč, preden nemaren jo je spustil iz kljuna? R. M. Uilke ARCHAISCHER TORSO APOLLOS Ni neizrekljive glave vrh ramen, z njo vred so zrkla nehala zoreti, zato pa torza kandelaber sveti in v njem njegov pogled kot znižan stenj vsevdilj žari. Sicer bi te pomol njegovih prsi ne slepil in v lahnem zasuku ledij bi smehljaj ne dahnil ^ tja k oni sredi, kjer je visel spol. Sicer bi kamen stal čokat, surov pod prisekanih pleč prozorno igro, ne lesketal bi se kot dlaka tigrom in ne bi sipal žarkov iz vseh robov kot zvezda. Tukaj vsak najmanjši blišč ti v dušo sre. Glej, da se spremeniš. S. Mallarmi LE TOMBEAU D'EDGAR POE Končno ga večnost v sebe samega povrača in že vihti Poet izdrti meč v desnici nad svojim vekom, ki se zgrozil je ob resnici da zmagovala smrt je v glasu prihajača. Zvila se je, ko je angela začula kača dati čistejši smisel ljudski govorici. Vlila mu je svoj čar, so se zagnali klici, nekšna nečastno opojna, črnkasta pijača. če iz sovražne zemlje in oblaka, joj, ne izkleše naš namen na tem bleščečem grobu, ki v njem počiva Poe, reliefa za okras. ta tiha peč, ki utrnil zvezde jo razkroj, naj vsaj tale granit postavi se po robu Kletve črnim prhutanjem za večni čas. A. S. PuSkin POETY Malo velja, če hvali te tvoj rod, poet: aplavz občinstva jekne in mine. Če slišiš tepca ukor in smeh večine, ostani miren, mrk in trd ko hlod. Sam svoj gospod si, hodi svojo pot, tja, kamor vabi te navdih iskreni. Izzori najnotranjih misli plod in za nagrade se nikar ne meni. Nagrada si ti sam. Ti si sodnik, ki z vso strogostjo sodiš svoje delo. Si zadovoljen z njim, zahtevni umetnik? Zadovoljen? Potem naj bogokletnik kar pluje v sveti ogenj tvoj in smelo kot otroče maje tvoj žrtvenik. C. Day Letvis NEARING AGAIN THE LEGENDARY ISLE Bližamo otoku bajnemu se spet siren pojočih, oskubljenih mornarjev in čudimo se, kakšen neki čar je te krepke fante zvabljal semkaj mret. Koristke, nekoč v cvetu, so že čezenj, barva se lušči jim in piska glas. Ustne, ki so mašile čut za čas, kot grob reže in prosjačijo ljubezen. Nimajo zob in mi smo brez mesa, nas glad in znoj obrala do kosti; posadka okostnjakov se bori z valovi in norce brije iz melodije. Naj si kdo drug oči in ušesa krije pred patosom večernega neba! BUENOS AIRES J. L. Borges In mesto zdaj se zdi mi kot načrt mojih ponižanj in mojih neuspehov; na tistem pragu je dan sijati nehal, pred tistim marmorjem sem stal potrt. Tu sipata mi včeraj, mojster fint, in jasni danes zgodbe, dane vsaki človeški usodi; tu mi tko koraki svoj nepreračunljivi labirint. Tu sivi večer kot pepelka čaka, da jutra cvet mu dozori v rokah; tu moje sence zrak se bo razgubil v poslednji senci, nič manj speti iz zraka. Ljubezen ne, združuje naju strah; mogoče sem zato tako ga vzljubil. F. Petrarca QUANTO PItr M'AVVICINO AL GIORNO ESTREMO Zdaj, ko se približujem zadnji uri, ki zapodi človeško bedo v beg, vidim, kako je hiter časa tek, kako zapirajo se upu duri. In srcu dem: Dajva slovo prepiru o rečeh Kupida. Glinastih oblek tostransko breme kakor rahel sneg se že topi. Potem zaspiva v miru. V dim spremeni tedaj se tista nada, ki dolgo slepca je vodila slepa, in zgine smeh in jok in strah in jeza. Spoznam, kako se nam narava rada varljivih negotovosti oklepa in z norim vzdihovanjem smrt priteza. G. Trakl VERFALL Kadar večerni zvon k počitku kliče, sledim z očmi ptic čudoviti let, ko dolge jate romarski obred v jesensko jasni dalji obzorje išče. Po vrtu hodim sem ter tja skoz mrak sanj a je o njihovi svetlejši sreči: kazalca tek ne more me doseči. Tako sledim jih nad oblaki oblak. Zadah trohnenja me nakrat prevrta, otožno kos na goli veji plaka, z rjastih križev maha rdeča trta. Kot da smrt blede otroke v ples priganja, okrog razpadajočega vodnjaka ledeni veter modre astre sklanja. J. Donne DEATH BE NOT PROUD Ne bodi ošabna, Smrt, čeprav se pravi, da si mogočna in strašna. Saj ni res, ker kogar, misliš, je podrl tvoj rez, ^ q živi, uboga Smrt. In glavo stavim! Mir, sen, pokoj, ki so le tvoje slike, rode ugodje, torej ti tem bolj. Najboljši prvi odidejo s teboj -kosti k počitku, duša med svetnike. Usodi, kralju, obupancu hlapčuješ, pajdaši so ti kuga, vojska, strup. Kot ti uspava mak in bolje, vkljub vsem tvojim kosam. Kaj se napihuješ? Po kratkem snu se večnost bo odprla in Smrti ne bo več, Smrt, ti boš umrla! TONE MIZERIT BUENOS AIRES 22 (četrta nagrada leposlovnega natečaja dr. IGNACIJA LENČKA za leto 1975) SVINEC v kotličku je bil že mrzel. Popolnoma se je strdil. Jasno: že dobro uro je, kar je Jure prenehal z delom, odklopil tok, po-voščil lahkonoč in odšel. Peter je spravil papirje v aktovko, pokril pisalnik in pogasnil zadnje luči. Ves prostor, natrpan s stroji, je ostal v temi. Dotipal je do izhoda, spustil ročico avtomatične ključavnice in stopil na cesto. Ropot zaloputnjenih vrat je skalil mir stare četrti prav, ko se je s stolpa cerkve sv. Petra Telma razlilo med zidove deset udarcev. Dvaindvajseta ura je nastopila v Buenos Airesu. O J, LE ŠUMI, GOZD ZELENI. . . PETER se je hitrih korakov nameril po cesti proti severu. Postaja kolektiva ni bila daleč, pa vendar ni, da bi se mudil. Mraz je, doma ga pa čaka zakurjeno stanovanje, topla jed in tiha ljubezen, pa vsakočasni jok male stvarce, ki nemirno spi v sobici. . . V premišljevanju ga je zmotil šum z bližnjega dvorišča. Ozrl se je po starih stavbah San Telma. Kolikokrat se je ob teh poslopjih zamislil. Ob rezljanih vratih, ob golih angelčkih, ob kupolah vrh zidov, ki so zakrivale ravne strehe - le zakaj so v Buenos Airesu vse strehe ravne, - ob okrašenih okvirih ozkih oken, ki pa nimajo zelenja ne rož, po dolgih hodnikih, prepletenih zatvo-rih, stisnjenih notranjih dvoriščih. Ob dvesto, tristo let starih zidovih tega Buenos Airesa, ki ga je tako ljubil, se je zamislil na Ljubljano. Kolikokrat se mu je jutranja buenosaireška megla, ko se je spotikal na s kamni tlakovani cesti, zdela, kot da vstaja z Barja. Zvonjenje s stolpa! Oh, saj ni sveti Peter Telmo, šentpe-ter je, ali pa morda pri frančiškanih - pa ne na Defensa in Alsina, tam, preko tromostovja menda - ali pri uršulinkah. . . In ta megla. Zdaj, zdaj se bo dvignila, in tam zgoraj bo zagledal Grad. Saj ga dobro pozna. Nešteto fotografij je že videl: mesto, ki ga zaslanja hrib in na hribu grad.. . Buenos Aires nima hriba, ne gradu, ne Ljubljanice. In človek v tem hrepenenju ljubi Riachuelo. če želi zaviti v stari del, gre v San Telmo ali v Boco. In če hoče v židovsko ulico - kjer baje ni bilo Židov, oh, kako malo poznam Ljubljano - gre lahko na cesto Libertad ali Pasteur; ves Once je poln Židov. Pa Boca je polna Italijanov, pa pristanišče - tega Ljubljana nima, pa nič zato! POZIMI PA ROŽICE NE CVETO. PA pozimi je v Ljubljani mraz. No, tudi v Buenos Airesu. Peter je nemirno cepetal, ko je pričakoval kolektiv. Vrsta se je počasi daljšala, zdaj je prišla zakasnela šolarka, zdaj uradnik iz bližnje banke, ki je bogvedi zakaj moral potegniti, pa ga je potem nočni čuvaj še eno uro gnjavil s svojimi križi in težavami: da žena to... tašča ono..., pa otroci... In seveda njegov klub, ki je imel toliko možnosti, pa je trener, sin k..., umaknil najboljšega napadalca in postavil tistega štora, ki sicer teče kot zajec, pa ne zabije gola niti, če mu ga serviraš na pladnju. Zdaj je prišel mlad par. Peter ju je zvedavo pogledal. Da, ista sta. Ko je okrog osmih stopil na kavo, ju je videl v poltemi za vogalom. Fant jo je stiskal k sebi, s trepetajočimi ustnicami rinil po vratu in tipal po prsih. Potem sta se odmajala proti bližnjemu hotelu. Fant jo je skoraj vlekel za seboj. Sedaj ohlapno stoji ob njej in zaspano zeha, medtem ko se ona trese od mraza in z izvotlenimi očmi gleda v noč. Petrovo jezo prekine ropot kolektiva. S hitrim pogledom presodi, da že ni več praznih sedežev. Stopil je v stran: le kaj bi se rinil. Začetek proge je kaj blizu in te barabe vedno delajo enako: pol ure ni nobenega, potem pa pet naenkrat, in se podijo po buenosaireških ulicah kot vrag za dušami. Imel je prav. Komaj je kolektiv potegnil, že se je prikazal drugi. S stegnjeno roko ga je ustavil, vstopil, momljajoč zahteval vozovnico - barabe, pred dvema tednoma so spet podražili - in se udobno usedel. PADEC NAJVIŠJIH JE NAJGLOBLJI PO prvem ovinku je postal pozoren. Za njim sta dva mlada fanta živahno debatirala. Ozrl se je, kot da skozi okno gleda kaj v cestni poltemi, pa poškilil na onadva. Da, študenta inženirske fakultete. Zadnji turnus se sicer konča šele ob enajstih, pa sta prelisičila šefa skupine in jo pobrala malo prej; vsak je imel svoj opravek. Peter je sledil razgovoru, še kar dobro je ujemal stavke. »Pa njegov humanizem; haj, stari, to moraš videti. Kar prevzame te. Ne moreš se upreti. Zame je Marut avtoriteta, kadar se govori o človeku in njegovi bitnosti...« Poznal jih je, presneto. Vsi so bili enaki. Pa naj so bili z inženirske, tehnične, eksaktne ali jusa. Sukali so svoje ideje po modi, kakor politiki plašč po vetru. Pred letom je bil »stric« njih idol. še malo prej Regis Debray, pa gverilski vodja Guevara. Potem so se navduševali za Solženicina, dokler ni bil izgnan iz Rusije. Pa Rdeči Rudi tudi. Pa še oni, kako mu je bilo ime? Da, spominjal se je, kako mu je mali, zatepeni Jorge zabrusil čez mizo v laboratoriju: Za nas je Walter Lipman avtoriteta, kadar se gre za politiko svetovnih velesil.« »Kdo pa ste vi?« ga je spravil v zadrego. »I, no, mi, partija.« Da, bila je doba, ko je bila celo partija v modi. No, in sedaj vsa univerza govori o Malem Marutu. Mali Marut. Poznal ga je nekoliko, saj je bral par njegovih spisov in ga dvakrat poslušal na konferencah. »Avtentičnost, ljubi bratje: iskrenost nas bo rešila iz zagate, (če država, narod, če svet živi v laži, se ne bo nikoli izkopal iz te bedne ozkosti, iz teh okov, ki mu ne dopustijo, da bi zrasel do neba kot oseba, da bi se dvignil kot narod, da bi kot država dosegli tisti visoki cilj, za katerega nas je Bog ustvaril.. .« Da; še njega je očaral. In ko je tedaj imel intervju z njim: »Poslušajte, mladi mož, svet tone v plitvosti. Ni globine v mislih, ni misli v dejanjih, ni dejanja v tem bornem narodu, ki išče le trenutnega užitka, ne misleč na bodočnost, na globoke posledice, na praznoto, ki bo nastala in ki je s solzami in jadiko-vanjem ne bo mogoče napolniti. . .« Da; tudi pred njim je nastal idol in stal je na visokem oltarju do tistega ponedeljka, ko je Vili prišel v uredništvo in krohotajoč začel pripovedovati: »Božansko, fantje, božansko. V petek zvečer sem z vso svojo aparaturo zavil v uredništvo Novosti, šef fotografskega oddelka je moj prijatelj. Pa sem si rekel: Morda ima kako čango, da zaslužim par pesov, ki mi za konec tedna vedno prav pridejo. Res sem imel srečo. Poglej, mi je dejal, kronist že čaka, pa slučajno nimam nobenega reporterja na razpolago. Tu imaš filme. Oblezla bosta vse modne nočne lokale. Kjer vidita kako osebnost, kar po njej. čim več škandala, tem bolje.« Vili je nekoliko počakal. Hotel je vzbuditi napetost. Njegove avanture so bile vedno čislane v uredništvu. »Tako sva sla,« je nadaljeval. »In od desetih zvečer, pa do treh zjutraj oblezla kakih deset lokalov. Sreča ni bila kaj preveč radodarna. Dva zvezdnika, ena pevka, trije futbolisti, za nameček pa še en poslanec, pa ne prevelik kanon, saj je znan, da rad zahaja v nočne. Ko sva že mislila pustiti, mi kolega reče: še v Arabal stopiva. Nimam upanja, da bi kaj našla, je preveč na slabem glasu. Pa vendar.. . « »Ko so se mi oči privadile poltemi - Vili komaj še zadržuje smeh - sem do dobra pogledal po obširnem lokalu. Nič. Pa me je radovednost nesla še v oddaljen kot. Skraja nisem mogel verjeti. Potem sem pa namignil kronistu. Stopil bliže in pomeril. Trikrat je zablisnil flash in na filmu je trikrat ostal vtisnjen prestrašeni obraz Malega Maruta in presenečena drža mlade pun-čare, s katero se je zabaval.« Petra je takrat stisnilo pri srcu. Komaj je še slišal Vilija, ko je pripovedoval, da »je spak tako jadikoval in točil solze, da sem mu obljubil, da bom film uničil. Saj sem sicer trdega srca, pa se mi je vseeno zasmilil. Kdo mu more očitati, da malo zaživi. In tako sva se s kolegom zmenila, da jaz na razvitem filmu odrežem one tri posnetke, on pa šefu nič ne bo omenil o tem. Denarja, ki ga je ponujal, pa seveda nisva hotela vzeti. Saj sem baraba, a svojo čast le imam...« DRUGO PA JE PADLO NA DOBRO ZEMLJO IN OBRODILO STOTEREN SAD. KOLEKTIV je že zavil okoli spomenika na južni diagonali in pridrvel do Majske avenije. Tam je ustavil malo dalj časa, medtem ko je revizor kontroliral šoferjev urnik. Nekaj ni bilo v redu, pa je stari sitnaril - kdaj revizorji še niso sitnarili - šofer se pa zgovarjal na prejšnjega, češ da je oni odpeljal z zamudo. Peter je prerekanje z zanimanjem poslušal; vedno mu je bil všeč blesteč buenosaireški jezik, katerega najčistejši eksponenti so ravno šoferji. Tako je bil zaverovan v prerivanje v ospredju, da je opazil moža šele, ko je stopil mimo njega in se vsedel nekje v ozadju. Saravia. Gotovo je prihajal iz centrale katoliške akcije, ki je tu blizu na aveniji. Saj ga ni poznal dobro. Le od časa do časa ga je videl na fari. Ve, da je strog, resen gospod, dober, ki pa ne izkazuje rad svojih čustev. Le enkrat so ga videli jokati. Tedaj, ko so pokopavali Rodrigueza. Ah, Rodriguez. Bil je star, zvest faran. Povsod je bil zraven, saj je rad delal, pa ni nihče porajtal nanj. Preveč skromen je bil. Preveč skrit, da bi sploh mogel vzbuditi polemiko. Le nekoč je na seji Vincencijeve konference nekdo predlagal, da bi ga bilo povabiti v odbor, pa se je Saravia uprl. »Kaj? Rodrigueza? Saj zna komaj do deset šteti. Vi pa veste, da je za to delo treba sposobnosti, iznajdljivosti. So obiski družin, ki se nahajajo v delikatnem stanju. Treba je biti takten. Na primer so vdove s številnimi otroki, pa ni vseeno, na kakšen način jim pomagate. Treba je previdno, da v prvi vrsti čutijo našo ljubezen in da pomoč prihaja iz te ljubezni. To ni miloščina beraču, je krščanska pomoč osirotelim. Kako bo Rodriguez zmožen kaj takega. Saj se štor vede, kot da nima srca. Pa v odbor je pritegniti tudi takega, ki bo z odborniško častjo tudi kaj več prislonil. Rodriguez pa je znan, da malo zasluži, pa še tisti bori ficki se ga tako držijo, da od njega ne vidiš centava. Pa. . . kaj bi sploh govorili. Jaz sem strogo proti.« Saravia je bil strogo proti. Kaj bi še razlagali. Roma locu-ta.. . In pri tem je ostalo. Rodriguez za vso stvar še zvedel ni. In tako je tekel čas dalje, dokler se ni nekega dne vsa farna skupnost zbrala ob pokojnem Rodriguezu. Mirno je spal v zaprti krsti, ko sta dve sveči razsvetljevali križ v farni dvorani. Kje drugje naj bi sicer ležal. Nobenega sorodnika ni imel. Tako neznan in zapuščen je živel, pa je - igra usode - njegova smrt izšla v vseh dnevnikih na prvi strani. Prometna nesreča. Pa ne navadna. Mali tovornjak je drvel po aveniji, ko se je zgodila okvara. Vozač je izgubil oblast nad vozilom, ki je zdrvelo na pločnik in - »Oh, neverjetno,« so tožili časopisi - zdrvel po stopnicah v postajo podzemske železnice. Med tovornjakom in stenama stopnic na vsaki strani ni bilo več prostora kot pet centimetrov, šoferju se ni zgodilo nič - »čudež«, so vedeli povedati časnikarji - tovornjak pa je v svojem blaznem drvenju v podzemlje pobil troje ljudi. Eden od teh je bil Rodriguez. Saravia je stal zamišljen ob krsti, ko je prijokala ženica. Ni se mogla utolažiti. Kdo je?. . . se je pritajeno spraševalo. Potem je vsa fara zvedela zgodbo: vdova s šestimi otroki. Kako da ni na farnem spisku? Sram jo je bilo prositi. In kaj ima Rodriguez s tem opraviti? On ji je nosil pomoč. Kako? Sama ne ve. Od tedaj, ko je vdovela, tega že tri leta, ji je vsak mesec prinesel farno podporo. Kakšno farno podporo? I, farno podporo. Rodriguez je vedno tako dejal: »Gospa, to vam pošiljajo od Vincencijeve konference.« »In jaz sem hvaležno spravila kuverto.« »Pa koliko je bilo vsak mesec?« je radoveden Saravia. »I, toliko. . .« Več ko dve tretjini Rodriguezove borne plače. .. Vdova je pripovedovala, kako dober je bil rajni vedno do nje in njene družine. »Bil je zlatega srca. Ne le s podporo, tudi z nasveti; pa tudi sicer je znal pomagati; takrat, ko je bil tisti nesrečni problem z mojim sinom, pa mi je rekel.. . in ko se je vse prav izteklo; pa za službo hčerke, saj veste, mladoletna..., je le izbezal nekje, saj ni bilo veliko.. . pa vendar. . . Prav včeraj mi je zopet nesel farno podporo. Zato je izstopil na tisti nesrečni postaji...« Njen jok je šel vsem do srca. Takrat se je Saravia sklonil nad krsto. Poljubil je križ in ga orosil. No, takrat Saravia ni skrival solz. . . ŠEL JE IN ZAKOPAL TALENTE, KI JIH JE PREJEL. KOLEKTIV je že potegnil, ko je nerodnih kratkih korakov pritekel do postajnega količka Hector Greg. Petra je imelo, da bi zavpil na šoferja, naj malo počaka, pa je videl, da je prepozno. Greg je zavpil za kolektivom, ko pa je spoznal, da nič ne pomaga, se je vdan v usodo postavil ob količek, da počaka drugo vozilo Kot že tolikokrat, kot v življenju... Petru je bil Greg vedno simpatičen. Bilo je to pravzaprav telefonsko prijateljstvo. Videl ga je malokdaj, govoril pa z njim vsak teden: »Halo. Greg? Peter tukaj, iz uredništva.« »Halo, Peter. Kaj boš novega povedal?« »Kako jaz? Kaj boš ti povedal novega? Kako je kaj pri tvojih ljubih sindikalistih?« Itd... Itd... Vsak torek ista pesem; teden za tednom isti »halo«, ista vprašanja, isti odgovori. Potem je Greg zdrdral par novic iz gremijalnega okolja, pa še nstročil, kdaj naj »poba« pride iskat njegov članek. »Pa da ne bo zinil, da gre za kak članek! če mene ni, naj reče samo, da je prišel po kuverto za Petra.. .« Greg. Krasni zastopnik tiste stare garde, ki se ni znašla v novem življenju. Živel je na robu mesta - in na robu življenja. Morda bi še prišel kam naprej, če bi Narod vzdržal. Pa je šel na boben in z njim vrsta ljudi. Drug za drugim so se znašli v uredništvih državne tiskovne agencije in životarili. Saj plača je bila piškava, a kaj boš sedaj na stara leta.. . Tako se je norčeval, ko se je bližal štiridesetim; tako je ponavljal, prepričano, sedaj ko do šestdesetih ni bilo več daleč. Životaril je, pa si pomagal s čangami v raznih uredništvih. Padali so tajniki za informacije, padali ministri, padali predsedniki. »še ti boš ob kaki spremembi odletel.« »Ah, kaj, jaz že ne!« Ob štiridesetih je iz njega govoril dvom; pri šestdesetih je govoril iz izkušnje. V »državnih« se ni bati spremembe režima, da le nisi zlezel naprej. Ob padcih režimov padajo glave, ki so pri prejšnji spremembi prišle na površje. Usedlina pa je vedno ista. In Greg je bil zvest član usedline. Med njo je živel in v njej utopil vse svoje mladostne sanje. «iQUE VIVA EL DOTOR!» KO je pripeljal do polovice Kongresnega trga, je kolektiv zavil na desno, na stransko ulico. Torej se bo izognil kongresni palači. »Hej, mozo, kaj ne gremo mimo parlamenta?« »Carajo,« je zaklel šofer, »ko pa popravljajo odvodne cevi in je prostor le za eno vozilo. Kaj bi radi, da se postaramo v gneči? « Tako pa je drvel po stranskih ulicah, Petru je pa le bilo žal pogleda na mogočno stavbo. Parkrat je že bil v njej, ko je iskal tega ali drugega poslanca. A najbolj mu je ostal v spominu prvi obisk. Bil je skoraj še vajenec, pa je s strahom vstopil in pokazal izkaznico. »Poslanca dr. Ramireza bi rad videl. Imam intervju z njim.« In ga je iskal po hodnikih, sobah, pisarnah in zopet hodnikih. Končno ga je našel v salonu Izgubljenih stopinj. »Trenutek, takoj bom z vami.. .« Odhitel je k stranski mizi, da je nadaljeval z intervjujem kronistke nekega jutranjika. Peter se je vsedel in se pričel razgledovati. Kmalu je moral dr. Ramirez znova vstati. Klicali so ga po telefonu iz uredništva Popoldanske kronike: nujno, kajti izdaja je skoraj že v stroju. Pa nova prekinitev, da je sprejel časnikarja ženske tedenske revije... »Juan Izquierdo, doktor, pa me verjetno bolj poznate po mojem psevdonimu Lidija. Saj veste, pri ženskih revijah...« Ta debeluh je torej Lidija, škandal! Sledijo ji, kot bi jim pisal iz svetega pisma, pa je sam njen obstoj podla laž. No, sedaj je vrsta na Petru, medtem ko se je število čakajočih časnikarjev znova povečalo. »Oprostite čakanju,« se približuje dr. Ramirez. »Pa saj vidite; za danes imam vsega skupaj obljubljenih šest intervjujev, že samo to je dokaz, kakšne izredne važnosti je za državo ta osnutek, ki sem ga včeraj predstavil v zbornici.« Peter mu je hotel zastaviti prvo izmed vprašanj, ki jih je v mislih pripravil, pa je gospod poslanec, kot da bi ga navili. Kar bruha stavke, razlaga člene osnutka, govori o pomembnosti »v tem sedanjem tako težkem trenutku«, ko je »vendar treba paziti na življenje naroda, mirno življenje, ki naj se razvija brez starih, okostenelih struktur. Napredovati moramo, dragi moj, napredovati po vzoru stare Evrope in modernih Združenih ameriških držav. Res, da bo morda v nekaterih sektorjih oster odpor. A prepričan sem, da bo osnutek sprejet in potrjen. Narod moramo prebuditi iz te otopelosti. Odpreti mu oči pred resnico. Povedati mu: tak je položaj in ta je rešitev. »Dobro, da trak na snemalniku registrira ta plaz besed,« si je mislil Peter, ko je v svoji nenadni utrujenosti pazil le na kak premor, da bi stavil vsaj eno vprašanje, po tem pa čim dostojne j še zaključil in odšel. »Pa je škof iz...« ne more dokončati. »Saj boste razumeli, dragi moj, da je Cerkev, zlasti pri nas v latinski Ameriki, vedno skrbno pazila, da se določene strukture ne spremenijo za nobeno ceno. Tako na socialnem, gospodarskem ali kakem drugem polju. Torej se ni čuditi škofovim izjavam. Saj ga razumem in kot katoličan ga spoštujem. A položaj zahteva, da to stvar enkrat za vselej resno vzamemo v roke. To je važna, zgodovinska odločitev...« Peter se je poslovil, medtem ko je Lidija zasedel njegovo mesto pred poslancem. Pa je imel šef res prav: »Vsak poslanec, ki hoče od časa do časa nekoliko zastonj propagande, bo predstavil tak osnutek. Mislim, da je v zgodovini parlamenta ta že približno devetdeseti osnutek o isti temi. Noben še ni bil potrjen, hvala Bogu.« Medtem ko je Peter mislil o zavoženem gospodarskem stanju, o težkem položaju šol, o izropanih bolnišnicah, o rastočih bednih naseljih okoli mest po vsej državi, o potrebi industrijske reakti-vacije (oh, kaj bi naštevali), je gledal tiskano besedilo osnutka, ki mu ga je potisnil v roke Ramirezov tajnik. Začetek se je glasil: »Velečastnemu Narodnemu kongresu. Zakonski osnutek dr. Ra-mireza o razporoki... « TRKAJTE IN SE VAM BO ODPRLO. KOLEKTIV je znova privozil na avenijo. »Rincon,« se zadere šofer. Nekdo ga je pač naprosil, naj ga obvesti, ko pride do te ulice. Peter jo dobro pozna. Prav ta vogel in pa kavarno Los Angelitos. Tolikokrat je slišal o njem. Prijatelj mu je vedno pravil: »Veš, po končanem kulturnem večeru se skoraj vsi namenimo v Angelitos. Takrat kavarna postane popolnoma slovenska.« Bil je starejši od Petra in se je rad pridru- ževal kulturnikom. Potem se je sedež večerov preselil. Peter pa pozabil na vabljivo kavarno. Pa ne za dolgo. Ko je fakulteto obesil na klin in presedlal na inštitut, ki ima sedež dve kvadri od tu, je zaživel vso polnost Angelčkov. K tej polnosti je spadalo vsakdanje učenje pri starinskih mizah, snidenja pred šolo in širokoustenje po šoli. »V naših pljučah je cigaretni dim in črna kava nam teče po žilah,« je skušala to napihnjeno manjvrednost razlagati Sisi. Petru je od časa Angelčkov ostalo novo življenje in spomin na nekatere sošolce, ki so tvorili njegovo klapo: Sanchez, Pozo, Maidana.. . Ricardo Maidana je bil eden najresnejših. Morda prav zaradi tega ni imel sreče, še med časom študija se mu je skujalo dekle. Premalo »razgiban« je bil zanjo. Profesorji so vedeli, da veliko študira, da celo sam raziskuje, da ima že majhno prakso. Mnogi niso prenesli, da jim je včasih stavil preveč zapletena vprašanja. Končno ga je še direktor vzel na piko. . . »Maidana, jutri boste vi vodili učno skupino... Maidana, uvedli bomo obvezno sobotno prakso, prej pa bomo seveda izvedli poskus, da vidimo, kako se obnese. Dal vam bom važne naloge.. . Maidana, dela ne moremo redovati, če ne poznamo podrobnosti posameznih skupin; v kakšnih okoliščinah se je delo odvijalo itd. Vi ste imeli na skrbi nadzorstvo: ostanite še kako uro. Vaš red bo odvisen od sposobnosti pri poročanju... Maidana... Maidana... Maidana...« Ricardo Maidana je stiskal zobe, izgubljal čas z vsakim takim leksiranjem in delal na vso moč, da le ne bi našli vzroka za slabo redovanje. Na vsak način je hotel doseči diplomo. Kaj bi sedaj metal stran tri leta študija na tem presnetem inštitutu, pa še denarja, ki ga je vložil: knjige, potrebščine, pa mesečni obrok... »Prav ti je, kdo te je pa pregovoril, da si se vpisal v privatno.« »Kaj kdo, tepec, ali naj se v La Plato vozim na državno? Saj buenosaireška nima te fakultete.« Tako se je gnal do decembra, do izpitov. Tedaj je prišlo najhujše. Pri pismenem je dobil kalkulacije tekstov. Ko so mu vrnili naloge, je zagledal rdeče nezadostno. »Kdo je kontroliral moj izpit?« se je pritožil pri šefu praktičnih. »Ni važno. Uporabili ste napačen sistem in rezultat je torej zmoten.« ' »Da, gospod, uporabil sem drug sistem, a rezultat je kljub temu pravilen.« šef je prebledel. »Nemogoče.« A bilo je mogoče. Maidana je šel nad profesorja, tajnico, direktorja. »Red je že zapisan v uradni knjigi, s podpisom in žigom. Brez dovoljenja ministrstva ni mogoče spremeniti nobenega reda,« je skušal direktor razlagati. »Obžalujem, vendar.. .« Maidana ni dal več naloge iz rok. Z njo je šel na ministrstvo, vložil pritožbo in čakal. »Gospodična Ruiz? Maidana govori: veste, zaradi pritožbe.. . « Dvakrat na teden je telefoniral tajnici sekretarja za privatne inštitute. Odgovor vedno isti: »Vaša zadeva lepo napreduje. Kličite prihodnji teden. Morda bo že kaj novega. . .« In zopet prihodnji teden in za vsak slučaj še ob koncu tedna, čez tri mesece je dobil sporočilo, da je pritožba sprejeta. Sedaj bodo uvedli preiskavo uradne knjige inštituta, primerjali in končno razsodili. Maidana je zapisoval telefonske številke članov komisije, nadlegoval njihove tajnice, iskal kakega strica na ministrstvu... Kaj od Poncija do Pilata, od hudiča do Belcebuba je letal, dokler ni prišlo končno sporočilo: »Rešeno pozitivno.« Ko je šel v inštitut po diplomo, sta ga Marija in Peter spremljala. Bila je skoraj obletnica tistega slavnega izpita. Direktorja niso našli. »Važni opravki.. .«, pa so vedeli, da se nahaja v inštitutu. Tajnica mu je izročila papirje. Nato so vsi trije zakoračili v Los Angelitos. Pivo je bilo hladno in okusno, ko so trčili in nazdravili drug drugemu. Razšli so se, ko je bila že noč. Odtlej Maidane nista več videla, ne direktorja. PONOČI JE PRIŠEL NIKODEM. NA plaza Once je izstopilo skoraj polovico potnikov. Pa tudi vrsta čakajočih ni bila kratka. Peter je postal pozoren na moškega srednjih let; ne, saj ni mogoče, vendar je popolnoma podoben. Peter je nadaljnjih petnajst kvader vožnje opazoval moža, dokler ta ni izstopil. Sledil mu je s pogledom in videl, da se je namenil naravnost v faro. Torej le res? Bil je pastor Tonim. A kaj je prišel iskat v tej pozni uri v faro? Saj že leta več ne pastiruje v tem okrožju. To je bila za Petra skrivnost. Sploh je bil ves pastor Tonim skrivnost Petru in še marsikomu drugemu. Dobro se spominja, kako je bilo pred par leti, ko so na fari pripravljali skupno božično slavnost z metodisti. Ekumensko slavje, so dejali. »Lani je bilo pri nas, zato bo letos v njihovem templju,« je razlagala sestra Jacinta, ko so v zboru vadili božične pesmi. »Bo govoril Tonim?« je nekdo radoveden. »Ne. Ker smo mi gostje, govori naš župnik. Pastor bo pa vodil skupne molitve.« Tedaj ga je Peter prvič videl, pa slišal govorice, ki so mu vzbudile radovednost. »Navdušen za skupno delovanje... Blaga duša... Ta bi moral biti katoličan... « Peter se je razgledoval po velikem templju. Gole stene, katerih ni bil vajen, visok oder v ospredju in orgle na njem; le barvasto okno na prednji steni v obliki križa.. . »Pravijo, da baje zelo časti Marijo.. .« Petje, molitve, premišljevanja in znova petje. . . »Kristjani, hitimo... « in še »Sveta noč.. . « Kako je vplivalo vse to nanj. Saj je kar pozabil, da so stene prazne, da ni razpela, da ni svetnikov, še križevega pota ne. Vsega je prevzelo to vzdušje: ekumenizem; bratje. . . Pa mu je vstal pred očmi resni obraz pastorja Tonima. Ob izhodu je sestra Jacinta z zanosom šepetala svoji skupini. »Molite za pastorja Tonima.. . Ima velike težave. . . Išče.. . Išče... « Kmalu za tem so zvedeli, da je bil prestavljen v drugo me-todistično skupnost. »Na višje, odgovornejše mesto. . .« so vedeli povedati. In so pozabili nanj do naslednje velike noči. Enajsta maša je bila vedno slovesna, tembolj za praznik "Vstajenja, župnik je govoril kot malokdaj, pa vedno dobro govori. Petje je bilo krasno. Sestra Jacinta in vsa pevska skupina so se dobro pripravili, ljudje pa z novimi pesmaricami pritegnili, da je bilo veselje. Med obhajilom je Peter nenadoma začutil sunek. Ozrl se je na Marijo, ki mu je mignila proti vrsti pred obhajilno mizo. Svojim očem ni mogel verjeti. Tam se je počasi bližal evharistiji pastor Tonim... Po maši se je razvila debata kot še nikoli. Saj je vendar protestant... Pa kaj veš... Pa vendar... »Oče Alfonz ga je obhajal. On ga dobro pozna in ne bi dovolil, da bi se v naši fari storilo kaj nepravilnega. Prej bi naredil kakršen koli škandal, kot pa nevrednega ali nevernega obhajal...« je sigurna sestra Jacinta. »Pa vendar.. . « Tisti pa vendar je še naprej plaval v ozračju. Tudi danes Petru ni šel iz glave. Tudi nocoj ne, ko je suhljata postava pastorja Tonima utonila za farnimi vrati. PRELJUBO VESELJE »IZSTOPITI moram,« je nenadoma prešinilo Petra. Zaverovan v svoje misli bi skoraj zamudil postajo. Hitro je stopil do zadnjih vrat in pritisnil na zvonec. Zavore so zacvilile, vrata so se odprla in mraz je stresel Petra. Prečkal je avenijo in kar stekel po dolgi kvadri ob šolskem zidu. Nato je zavil v temno ulico, še en vogel... Dvigalo se je ustavilo. Izstopil je, zavrtel ključ in odprl vrata ravno, ko je s stolpa cerkve Svete Marije odbila pol enajsta ura. Že dobre četrt ure ga je žena čakala. Vedno ga prej čaka, čeprav ve, da zmeraj zamudi. Peter se je srečno smejal. »Pa še poljub mali.« »Ne budi je, naj revica spi.« »Dobro, dobro saj...« in se sproščeno vsedel k mizi. Večerja v ponvi je bila že topla. MIRKO GOGALA INTEGRACIJA IN ASIMILACIJA PRI IZSELJENCIH predavanje na 2. kulturnem večeru slovenske kulturne akciie v buenos airesu, 16. avausta 1975 UVOD OSREDNJI PROBLEM IZSELJENSTVA Važni cerkveni dokumenti prištevajo izseljenstvo med najtežje probleme današnjega časa in dajejo navodila za pravilno reševanje njegovih nevarnosti in težav.1 Hkrati tudi jasno opredele jedro izseljenskega problema: „Izseljenstvo, gledano z vidika tistih, ki zapuščajo svojo domovino, ali pa z vidika tistih, ki te sprejemajo medse, pomeni novo obliko sožitja z nepoznanimi osebami" (N 57). Ta nova oblika sožitja ima brez dvoma svoje prednosti. Zato se danes ljudje vedno- laže in pogosteje selijo iz najrazličnejših razlogov: političnih, gospodarskih, znanstvenih, tehničnih, kulturnih in drugih. Ima p.a tudi svoje senčne strani: „Čeprav priznavamo upravičenost omenjenih razlogov izseljevanja, vendar ne moremo istočasno tajiti nevarnosti in težav, ki jih to dejstvo zaradi obsežnosti cesto povečuje ali vsekakor ne zmanjšuje. Danes sicer družbeni odnosi rastejo in se večajo, ne pospešujejo pa vedno tudi primerne osebne zrelosti in ne vzpostavljajo zares osebnih odnosov. Odtod izhajajo mnoge težave in bridkosti, katerih vzrok in hkrati žrtev je človek sam" (N 3; gl. N 26). Potemtakem osrednji problem izseljenstva, ki pomeni „novo obliko sožitja z nepoznanimi osebami", obstoji v tem, kako pospeševati osebno zrelost izseljencev in kako vzpostaviti zares osebne odnose v novi družbi. Problem izseljenstva je torej predvsem eksistencialni problem vsakega izseljenca in šele drugotno socialni problem, ki sega na najrazličnejša področja družbenega življenja. Zato ga ne smemo v prvi vrsti presojati s stališča družbe, pa naj že gre za družbo (narod, državo), ki jo je izseljenec zapustil, ali pa za družbo, med katero se je naselil. Še manj smemo izseljenci problem reševati zgolj samo s stališča družbe. Takšno gledanje na problem izseljenstva je izvirno krščansko, ker človeško osebo in nje integriteto postavlja za merilo prave rešitve.2 Šele y luči razodetja smo namreč prišli do popolnoma jasnega spoznanja, da je človek kot »središče in višek vsega zemeljskega" (CS 12,1) „na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same" (CS 24,3) in je zato tudi v odnosu do družbe višji od nje; „kajti počelo, nosivec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba, ki po svoji naravi nujno potrebuje družbenega življenja" (CS 25, 1). Zato morajo tudi v izseljenstvu, v tej novi obliki sožitja vse družbene vezi služiti kot sredstvo „za utrjevanje in razvoj kvalitet človeške osebe in za zaščito njenih pravic" (CS 25, 2). Le na tej podlagi bodo tudi novi družbeni odnosi v izseljenstvu lahko zares osebni odnosi. Ker je tudi izseljenec oseba, zato mora biti vključen v novo obliko sožitja kot enakovreden član dražbe. V tem pa je ravno problem integracije izseljencev, ki izključuje sleherno obliko zapostavljanja (diskriminacije) v osnovnih pravicah osebe. Osnovna enakovrednost vseh ljudi pa ni isto kot enoličnost. Med. ljudmi obstoje tudi razlike glede spola, rase, rodu, barve, socialnega položaja, jezika, kulture, vere in drage. Te razlike so običajno še posebej vidne pri izseljencih. V kolikor so te razlike upravičene, jih moramo spoštovati vprav zaradi dostojanstva človeške osebe, kateri pripadajo'. S tem pa je ravno v zvezi problem asimilacije izseljencev. 'Tako vidimo, da integracija in asimilacija izseljencev tvorita srčiko izseljenske problematike; saj od njiju pravilne rešitve predvsem zavisi pospeševanje osebne zrelosti in vzpostavitev osebnih odnosov v izseljenstvu. Zato si bomo v naslednjem drugo za drugo malo natančneje ogledali. Za podlago pa nam bo služilo cerkveno učiteljstvo. PRVI DEL INTEGRACIJA IZSELJENCEV Najprej pojasnimo pojme. Beseda integracija pomeni: povezovanje, strnjevanje v celoto. To besedo uporabljajo razne znanosti kot matematika, biologija, sociologija, ka-rakterologija. Vsaka izmed njih ji v okviru skupnega osnovnega pomena daje svojsko vsebino. V sociologiji, kar nas tu predvsem zaniijia, ima izraz tale pomen: „de-janje uvrstitve socialnih bitij v celoto višjega reda" (W. Brugger, Dic-cionarioi de Filosofia). Dosledno temu integracija izseljencev pomeni: uvrstitev izseljencev, tako poedincev kot njihovih skupnosti, v novo družbo, kamor so se naselili. Sedaj pa: skušajmo odgovoriti na vprašanje, po kakšnih načelih naj se ta integracija izvede. Da nam bo stvar jasnejša, si to uvrstitev izseljencev oglejmo najprej od strani tistih, ki jih sprejemajo medse, potem pa še od strani izseljencev samih. I. INTEGRACIJA Z VIDIKA TISTIH, KI IZSELJENCE SPREJEMAJO 1 Tudi izseljenec je oseba. Temelj za integracijo je dejstvo, da. so tudi izseljenci osebe s pravicami in dolžnostmi; kajti vsako človeško sožitje mora imeti za osnovno na- čelo, da je človek oseba. O tem je spregovoril jasno besedo Janez XXIII. v svoji okrožnici Mir na zemlji. „Vsako človeško sožitje, če hočemo, da bo dobro in uspešno urejeno, mora zmeraj imeti za temeljno načelo, da je človek oseba; to se pravi, da je po naravi obdarjen z razumom in prosto voljo; že samo po tem je nosivec pravic in dolžnosti, ki hkrati in neposredno izvirajo iz njegove narave. Prav zato so pa tudi kot vsesplošne in nedotakljive, popolnoma neodtujljive." „če pogledamo na dostojanstvo človeka v luči od Boga razodetih resnic, ga moramo postaviti samo še više, zakaj ljudje so odrešeni s krvjo Jezusa Kristusa ter so tako po milosti božji otroci in prijatelji ter postavljeni za dediče večne slave" (MZ 9-10). Čeprav bi moralo biti vsem popolnoma jasno, da so tudi izseljenci osebe, se na to dejansko večkrat pozablja. Zato se isti papež še posebej pomudi pri vnrašanju političnih beguncev. Ves žalosten ,,ob misli na tiste, ki so bili iz političnih razlogov pregnani iz domovine" (MZ 102), pravi: > „Ne bo torej odveč, da tu opomnimo ljudi, da so taki begunci osebe in jim ie dostojanstvo in pravice osebe priznati. Begunci teh pravic niso mogli zgubiti zato, ker so postavljeni iz države svoje narodne skupno-ti" (MZ 104). 2 Pravica do izselitve in vselitve Med vsesplošne in nedotakljive, popolnoma neodtujljive človekove pravice pa snada tudi pravica do izselitve in vselitve. Zato izseljenec v novi družbi ni nikak vrinjenec, nikak vsiljivec, ker smo vsi ljudje bratje med seboj. To je drugo važno načelo, ki ga je pri integracij1' zdomcev treba upoštevati. Na to načelo nas je opozoril že Pij XII. v svoiem radijskem govoru k božiču 1952. Njegovo misel pa je Janez XXIII. v omenjeni okrožnici takole povzel: „Vsak človek ima pravico do prostega gibanja in bivanja v okviru politične skupnosti, ki ji nripada kot občan; ima pa tudi pravico, da iz upravičenih razlogov odide na tuje in se tam naseli. Prinadnost taki ali drugačni politični skupnosti ne sme nikoli nikogar ovirati v tem, da je ud človeške družine in občan tiste vesoljne skupnosti, ki smo vanjo povezani vsi ljudje" (MZ 24). Ko Janez XXIII. malo kasneje v isti okrožnici preide na vprašanje političnih beguncev, isto resnico znova pribije: „Vrhu tega je pa med pravice osebe treba šteti tudi to, da lahko odide v deželo, koder upa najti sebi in svojim ustrezne življenjske pogoje. Dolžnost javnih oblaist-nikov je torej, da take begunce sprejmejo in - kolikor je to v skladu z blaginjo lastne politične skupnosti — podpro tiste, ki bi se radi pridružili novi politični skupnosti" (MB 105; gl. MU 45). Navodilo za dušno pastirstvo izseljencev, s katerim je leta 1969 kon-gregacija za škofe prilagodila apostolsko konstitucijo Exul familia kon-cilskemu nauku in modernim potrebam in ki ga je Pavel VI. potrdil, spet opozarja na pravico do izselitve. Pri tem je zlasti važno pojasnilo, da taka pravica ne pripada le posameznikom, ampak celim družinam : „Pravijo, da je naravna človekova pravica okoriščati se z materialnimi in duhovnimi dobrinami, s katerimi dosegaš v večji meri in lažje svojo popolnost. Kadar pa neka država zaradi pomanjkanja sredstev ali velikega števila državljanov ne more dati na razpolago takih dobrin, ali pa so v njej razmere, v katerih človek ne uživa dolžnega spoštovanja, se sine ta izseliti, si izbrati v tujini nov dom in si poiskati razmere, primerne človeka vrednemu življenju. Taka pravica, ne pripada le posameznikom, ampak tudi celim družinam... Javne oblasti krivično zanikajo pravice človeške osebe, če se izseljevanju oziroma priseljevanja upirajo ali ju ovirajo, razen če to zahtevajo, veliki in dejansko utemeljeni razlogi skupne blaginje" (N 7). Pavel VI. se v svojem apostolskem pismu Octogesima adveniens znova povrne na to vprašanje ob misli „na kritičen položaj velikega števila emigrantskih delavcev": ,,Nujno potrebno je, da se z ozirom nanje zna premagati strogo nacionalistično zadržanje z namenom, da se v njihovo pomoč ustvari zakonodaja, ki naj prizna pravico do izselitve, podpira njihovo integracijo, omogoča njihovo poklicno napredovanje in jim dovoljuje pristop na dostojno stanovanje, kamor bi mogla priti, če je mogoče, njihova družina" (OA 17). S Izseljenec je enakovreden član družbe. Ker je izseljenec oseba, ki ima pravico do izselitve in vselitve, ga morajo v novo družbo sprejeti kot sebi enakovrednega. Zato morajo tudi glede izseljencev premagati sleherno obliko zapostavljanja (diskriminacije) v osnovnih pravicah osebe iz kakršnihkoli razlogov. Drugi vatikanski koncil je znova lepo poudaril bistveno enakost vseh ljudi, ki zahteva, da so povsod zajamčene osnovne pravice, ki gredo osebi: „Obdarjeni z razumno dušo in ustvarjeni po božji podobi, imajo vsi ljudje isto naravo in isti izvor; odrešeni po Kristusu so poklicani z istim božjim poklicem in določeni za isto božje življenje: osnovno enakost vseh ljudi je zato treba bolj in bolj priznavati." „Res je, da zaradi različnih telesnih sposobnosti in zaradi raznoličnosti umskih in nravnih sil niso vsi ljudje enaki. Toda sleherno obliko bodisi socialnega, bodisi kulturnega zapostavljanja (discriminandi mo-dus) v osnovnih pravicah osebe, naj Jbo to zaradi spola, rodu, barve, socialnega položaja, jezika ali vere, je treba premagati in odpraviti, ker nasprotuje božjemu načrtu. Zares je žalostno ugotavljati, da še sedaj niso povsod zajamčene te osnovne pravice, ki gredo osebi" (CS 29, 1-2). Tudi Navodilo odločno zahteva spoštovanje temeljnih pravic osebe pri izseljencih: „Brez dvoma je človek v svoji enoti in celoti, s telesom in dušo lastni namen dušnega pastirstva v Cerkvi. Ker pa mora biti skrb za duše prilagojena časom, se zdi, da je prav znova in znova pokazati na osnovne pravice človeške osebe, bodisi da bi jih priznali in upoštevali najvišji vladarji narodov, bodisi, da bi se vsi izseljenci čutili vključeni v delo kot državljani in člani skupnosti ter skrbno pazili na izpolnjevanje svojih dolžnosti" (N 5; gl. N 24, 4). Prav tako tudi Pavel VI. ni mogel mimo tega vprašanja. Odločno je obsodil diskriminacijo vseh vrst: „Med žrtve krivičnih razmer — čeprav pojav na nesrečo ni nov - je treba šteti tiste, ki so predmet diskriminacij, pravno ali dejansko, zaradi svoje rase, svojega izvora, svoje barve, svoje kulture, svojega spola ali svoje vere... V naročju skupne domovine morajo biti vsi enaki pred zakonom, imeti morajo enake možnosti v ekonomskem, kulturnem, državljanskem ali socialnem življenju in biti deležni pravšne razdelitve narodnega bogastva" (OA 16). Takoj zatem Pavel VI. govori o pravici do izselitve in priporoča integracijo izseljencev (OA 17; glej zgoraj t. 2). Končno v zvezi s tem poudari vesoljno bratstvo vseh ljudi: „Je dolžnost vseh - zlasti pa še kristjanov - da delajo z vso silo za vpostavitev vesoljnega bratstva, ki je neobhodno potreben temelj resnične pravičnosti in pogoj trajnega miru: Ne moremo klicati na pomoč Boga, Očeta vseh, če odklanjamo bratski odnos do nekaterih ljudi, ustvarjenih po božji podobi. Med razmerjem človeka do Boga Očeta in razmerjem človeka do svojih bratov ljudi je tako tesna zveza, da sv. pismo pravi: ,kdor ne ljubi, ne pozna Boga' (1 Jn, 4, 8)" (OA 17). 4 Enakovrednost izseljencev na vseh področjih Pa naredimo še en korak naprej. Rekli smo, da mora biti izseljenec, ker je oseba, sprejet kot enakovreden član nove družbe. Ta enakovrednost pa mora imeti zares vsestranski značaj. Zato mora integracija izseljencev segati na vsa področja življenja; kajti »integracija ni izključno ekonomski proces, marveč sega na široko in zajame človeka gledanega v celoti: socialno, politično, kulturno, versko, rasno" (Medel lin II, 11). Mimogrede so bile nekatere razsežnosti celotne integracije že omenjene v navedenih odlomkih iz cerkvenih dokumentov. Ker pa je stvar zelo važna, si vsa posamezna področja integracije oglejmo po vrsti drugega za drugim. 5 Ekonomska integracija Ekonomska integracija zahteva za izseljence »enake možnosti v ekonomskem življenju" (OA 16), kot jih imajo ostali prebivalci dežele. Temeljni vidik, po katerem se mora urejati gospodarstvo, nam 2. vatikanski koncil takole izrazi: „Tudi v gospodarsko-socialnem življenju moramo spoštovati in pospeševati dostojanstvo človeške osebe in njeno celotno poklicanost, pa tudi blagor vse družbe, človek je namreč začetnik, središče in cilj vsega gospodarsko-socialnega življenja" (CS 63, 1). Posebej glede izseljencev pa ima isti koncil tole važno izjavo: „V odnosu do delavcev, ki prihajajo iz kake druge dežele ali pokrajine in ki s svojim delom prispevajo h gospodarskemu napredku naroda in kraja, se je treba skrbno varovati vsakega zapostavljanja glede pogojev nagrajevanja in dela. Vrh tega morajo vsi, posebno pa javne oblasti, ravnati z njimi ne kakor z golim orodjem proizvodnje, marveč kot z osebami" (CS 66, 2). V smislu tega koncilskega nauka Navodilo naroča laikom, „naj izseljence sprejmejo kot brate in ne zgolj kot sredstvo proizvodnje, priznajo naj njihovo človeško dostojanstvo, sprejmejo naj jih kot graditelje novega, boljšega človeškega sožitja" (N 57). 6 Socialna integracija Socialna integracija zahteva za izseljence »enake možnosti v socialnem življenju" (OA 16) kot so na razpolago ostalim prebivalcem. ,,Človek je namreč do globin svoje narave družbeno bitje in brez odnosov do drugih ne more ne živeti ne razvijati svojih darov" (GS 12, 4). Zato je „sleherno obliko bodisi socialnega, bodisi kulturnega zapostavljanja (discriminandi modus) v osnovnih pravicah osebe, naj bo to zaradi spola, rodu, barve, socialnega položaja, jezika ali vere, treba premagati in odpraviti, ker nasprotuje božjemu načrtu" (CS 29 2), Tudi izseljencu morajo torej biti omogočene vse družbene vezi, ki jih rabi za življenje in za razvijanje svojih darov: „Izmed družbenih vezi, ki so potrebne za spopolnjevanje človeka, se nekatere, kakor sta to družina in politična skupnost, bolj neposredno skladajo s človekovo notranjo naravo, druge pa izvirajo bolj iz njegove svobodne volje... Odtod nastajajo različna združenja in ustanove javnega ali zasebnega prava" (CS 25, 2). Socialna integracija torej zahteva enakopravnost izseljencev glede družine, glede svobodnih združenj in ustanov in glede državljanska dejavnosti. V prvi vrsti torej socialna integracija pomeni, da ima izseljenec pravico do družine, temelječe na zakonu, ki ,,sestavlja prvo obliko občestva oseb" CS 12, 4). To ima važne posledice: Če je izseljenec že poročen odšel na tuje, mora imeti možnost, da s seboj vzame tudi družino. Zato Cerkev izrecno uči, da pravica do izselitve „ne pripada le posameznikom, ampak tudi celim družinam. Zato naj se pri urejevanju preseljevanja v celoti zavaruje skupno življenje družine in naj družbena ureditev upošteva potrebe družin glede stanovanja!, vzgoje otrok, delavnih pogojev, socialnega skrbstva in davčnih dajatev" (N 7; gl. N 57, 2; OA 17; CS 66, 2; MU 45). Če pa je izseljenec še samski, mu kot „človeku gre popolna pravica, da si ustanovi družino" (MZ 15), ki „sloni na svobodno sklenjenem zakonu" (MZ 16). Zato ima tudi pravico, da si svobodno izbira zakonskega druga, ne le med člani morebitne izseljenske skupnosti, temveč tudi izven nje. Brez te pravice bi izseljenec ne bil enakopraven član družbe.3 Poleg družine pa tudi izseljenec kot vsak človek potrebuje raznih svobodnih združenj, ker prinašajo „mnogo koristi za utrjevanje in razvoj kvalitet človeške osebe in za zaščito njenih pravic" (CS 25, 2). Zato socialna integracija brez dvoma zahteva, da se tudi izseljencem prizna pravica ustanavljati lastna svobodna idruženja, ki naj zadoste njihovim svojskim potrebam. Cerkev izrecno priznava to pravico, da „morejo imeti izseljenci lastna društva" (N 61). Poleg tega priporoča, „da je primerno postaviti in opremiti domove, v katerih se morejo izseljenci počutiti kot na svojem, kjer morejo gojiti svoje vrednote in svoje darove, kjer se morejo v prostem času razvedriti ter najti pomoč in podporo" (N 34, 3). Vendar socialna integracija sega še dalj. Če bi izseljenčevo družbeno razsežnost omejevali le na njegovo lastno izseljensko skupnost, organizirano ali ne, bi ga s tem zaprli v nekak prisilen gheto. Da bo izseljenec zares enakopraven član družbe, mu morajo tudi krajevna združenja nuditi svojo pomoč in mu omogočiti, da se v njih včlani. Poleg tega je treba pospeševati sodelovanje celih skupin. Cerkev v Navodilu zlasti katoliška društva opozarja na to dvojno dolžnost. Glede prve naroča: „Na isti način naj katoliška društva, še bolj kot posamezniki, pomagajo izseljencem, ki potrebujejo stanovanja, dela, pouka in za življenje potrebnih stvari. Posebno važno je pomagati iz- seljencem v sodelovanju z obstoječimi šolami, da se spopolnijo v poklicnem znanju ali da si pridobe novo. Katoliška društva naj nudijo vso pomoč .izseljenskim uradom pri škofijskih ordinariatih in raznih župnijah" (N 61). Glede druge dolžnosti pa lahko beremo: „čeprav morejo imeti izseljenci lastna društva, naj se daje vsaj nekaterim članom teh društev možnost, da se vpišejo v krajevna društva (ali sindikate). Tako bo prišlo med različnimi narodnimi skupinami do povezave in bo nastal nekak most. A ni dovolj vabiti le posameznih izseljencev k sodelovanju pri krajevnih društvih, ampak se zdi primerno pospeševati tudi sodelovanje skupin, ki sodelujejo v izseljenčevi domovini ali krajih naselitve pri laiškem apostolatu" (N 61). Šc važnejša, kot so razna svobodna združenja, pa je tudi za izseljenca politična, to je državna skupnost (gl. CS 25, 2). Zato je posebno važna oblika socialne integracije vprav politična integracija. 7 Politična integracija Politična integracija zahteva za izseljence „enake možnosti v državljanskem življenju" (OA 16), kot jih imajo ostali prebivalci kake države. Zato jim po eni strani gre pravica do državljanske dejavnosti, po drugi strani pa pravica do pravne zaščite posameznikov, družin in združenj. Glede obojega nas Janez XXIII., opirajoč se na Pija XII., takole uči: „Z dostojanstvom osebe je povezana pravica, da se človek aktivno udeležuje javnega življenja in osebno sodeluje pri uresničevanju skupne blaginje. Saj že naš prednik Pij XII. pravi: Človek še od daleč ne sme biti predmet in pasivna prvina družbenega življenja, ampak je in mora biti in ostati njegov nosivec, temelj in namen" (MZ 25). ..Človeški osebi pa tudi gre pravica zakonitega varstva lastnih pravic: ta mora biti uspešna, za vse enaka, v skladu z resničnimi normami pravičnosti, kakor opozarja naš prednik Pij XII. z besedami: Iz pravnega reda, kakor ga Bog hoče, izvira za ljudi tista neodtujljiva pravica, M vsakomur zagotavlja pravno varstvo in neko določeno pravno območje, zavarovano pred vsakim samovoljnim napadom" (MZ 26). Podobno uči tudi 2. vatikanski koncil v svoji pastoralni konstituciji, ko govori o življenju politične skupnosti: „S človeško naravo se v polni meri sklada, da se najdejo take pravno-politične ureditve (structurae), ki omogočajo vsem državljanom vedno večjo in za vse državljane brez razlike (sine ulla discriminatione) enako možnost, da so stvarno (effectivam), svobodno in dejavno udeleženi tako pri postavljanju pravnih temeljev državne skupnosti kakor tudi pri vodstvu države in pri določanju območja in ciljev raznih ustanov ter pri volitvi voditeljev" (CS 75, 1). „Da bo moglo sodelovanje državljanov, zavedajočih se svojih dolžnosti, v vsakdanjem javnem življenju dosegati zaželeni učinek, je potreben tako izdelan pravni red, da bo zagotovil pametno delitev služb in ustanov javne oblasti, hkrati pa učinkovito in povsem neodvisno pravno zaščito. Vsem osebam, družinam in združenjem je treba pravice in njihovo izvajanje priznati, zajamčiti in večati, zabičevati pa tudi dolžnosti, ki vežejo vse državljane." (CS 75, 2) V popolnem skladu s tem cerkvenim naukom se tudi Navodilu zdi „prav znova in znova pokazati na osnovne pravice človeške osebe, bodisi, da bi jih priznali in upoštevali najvišji vladarji narodov, bodisi, da bi se vsi izseljenci čutili vključeni v delo k«t državljani in člani skupnosti ter skrbno pazili na, izpolnjevanje svojih dolžnosti" (N 5). 8 Kulturna integracija Kulturna integracija zahteva za izseljence „enake možnosti v kulturnem življenju" (OA 16), kot jih imajo vsi ostali. Janez XXIII. med osnovne človekove pravice prišteva tudi pravice do moralnih in kulturnih vrednot. Tudi glede tega hodi po poti, ki jo je nakazal že Pij XII. v svojem božičnem nagovoru leta 1942. „Vsak človek ima že po naravnem pravu pravico do spoštovanja svoje osebe, do dobrega imena, do prostosti v iskanju resnice, do izražanja in širjenja misli, do umetniškega ustvarjanja v mejah nravnega reda in splošne koristi, pa tudi pravico do objektivne poučenosti" (MZ 12). „Po naravi gre človeku tudi pravica, da ima pristop do kulturnih dobrin, potemtakem pravica-, da si pridobi osnovno izobrazbo prav kakor tehnično strokovno znanje, kakršno ustreza razvojni stopnji politične skupnosti, ki ji pripada, do najvišjih stopenj izobrazbe in priti v družbi na mesta in službe, ki so v skladu z osebno zmožnostjo in s pridobljeno skušnjo" (MZ 13). Ker je pravica do kulturnih dobrin tako važna, istočasno pa, še vse premalo spoštovana, se je tudi 2. vatikanski koncil pomudil pri tem vprašanju. Pogumno je obsodil kakršnokoli obliko kulturnega zapostavljanja (CS 29, 2; citat gl. t. 3). Ko nato koncil poudari nekatere bolj neodložljive naloge glede kulture, na prvem mestu priporoči priznavanje in uveljavljanje pravice vseh ljudi do kulture: „Z našo dobo, zlasti za kristjane, se kar najbolj sklada, dolžnost, ne-utrudljivo si prizadevati za to, da se tako v gospodarstvu kakor v politiki, tako na narodnem kakor na mednarodnem področju, uveljavijo temeljna načela, na osnovi katerih naj se po svetu prizna in uveljavi pravica vseh ljudi do človeške in družbene kulture* primerne dostojanstvu osebe; in sicer brez ozira na razlike (sine discrimine) glede rodu, spola ali naroda, vere ali socialnega položaja" (CS 60, 1). Vse te cerkvene izjave nam jasno dokazujejo, da tudi izseljenci ne smejo biti kulturno zapostavljeni. Vendar nas. Cerkev v svojem Navodilu še posebej opozarja na to in daje smernice za praktično izvedbo kulturne enakopravnosti izseljencev. Da bodo izseljenci res enakopravni tudi glede kulture, morajo imeti pristop do kulturnih dobrin nove domovine. Zato Navodilo naroča posameznikom, še bolj pa katoliškim društvom, naj pomagajo izseljencem tudi glede pouka: „Posebno važno je pomagati izseljencem v sodelovanju z obstoječemi šolami, da se spopolnijo v poklicnem znanju ali da si pridobe novo" (N 61). Vrhu tega pa kulturna enakopravnost zdomcev zahteva spoštovanje do kulturnih dobrin, ki jih izseljenci prinesejo s seboj. Navodilo zelo močno poudarja pravico izseljencev do materinskega jezika in duhovne dediščine: »Izseljenci prineso s seboj svoj način mišljenja, svoj jezik, svojo kulturo, svojo vero: vse to sestavlja tako rekoč duhovno dediščino določenega mišljenja, izročila in kulture, dediščino, ki obstoja tudi izven domovine. Povsod naj to dediščino zelo cenijo. Pri tem ni na zadnjem mestu jezik izseljenca, s katerim izraža način svojega mišljenja, kulturo in značaj svojega duhovnega življenja. Je naravno sredstvo in pot za spoznavanje ter izražanje človeške notranjosti" (N 11). Cerkev se dobro zaveda, da so izseljenci „v nevarnosti, da izgube človeško in kulturno dediščino, s katero je navadno tesno povezana vera izseljencev" (N 4); kajti s preselitvijo so vedno v zvezi tudi vprašanja, „ki nastanejo zaradi različnosti rase, jezika, kulture" (N 57). Zato v Navodilu naroča, „naj laik,i poskrbe, da se bodo ta vprašanja reševala v krščanski ljubezni in hkrati v pravičnosti in enakosti" (N 57): ,,Laiki v važnejših javnih službah naj si, svesti si vrednot, k.i iih prinaša dru.tračna omika izseljencev, prizadevalo, da bodo države in njihovi voditelji te vrednote upoštevali ter marljivo pospeševali vse, kar služi vzajemnosti in sožitju raznih narodnih skupin" (N 59). Cerkev torej odločno zahteva za izseljence kulturno enakopravnost tudi z ozirom na njih lastno kulturo. Vendar, če hočemo, da ne bo vse ostalo le pri lepih besedah, moramo nujno upoštevati socialni značaj vsake kulture. Saj kultura nikoli ni le delo posameznika, temveč je vedno le plod večie skupnosti in se samo v njei lahko ohranja in pospešuje. Iz tega izvirata dve važni zahtevi za izseljence. Prva je, da imajo izseljenci naravno pravico do kulturnega stika in kulturne izmenjave z izeublieno domovino, ki je zibelka niihove narodne kulture, da si tako laže ohranijo svojo duhovno dediščino, ki so jo prinesli s seboj.4 Druga pa ie, da imajo izseljenci naravno pravico, da si svojo skupnost organizirajo tako, da bodo v skupni povezavi laže ohranjali in razvijali svojo duhovno dediščino. Že zgoraj pri socialni integraciji smo poudarili, kako Navodilo priznava pravico, da ,.morejo imeti izseljenci lastna društva" (N 6). Zlasti pa priporoča, da bi imeli skupne ,,domove, v katerih se morejo izseljenci počutiti kot na svojem, kjer morejo gojiti svoje vrednote in svoje darove, kjer se morejo v prostem času razvedriti ter najti pomoč in podporo" (N 34, 3). Tako vidimo, da kulturna integracija nujno vključuje integracijo celoitne eitnične skupnosti, kjer jo pač imajo, in ne le integracijo posameznikov; kajti če bi le posamezni izseljenci imeli pravico do kulturne enakopravnosti, ne pa celotna etnična skupnost, bi to bil le bolj ali manj prikrit način kulturne diskriminacije, ki bi pospeševala prisilno kulturno asimilacijo (gl. spodaj drugi del). 9 Verska integracija Verska integracija zahteva enakopravnost izseljencev tudi na verskem področju. Zato je tudi .izseljencem v prvi vrsti treba priznati svobodo vesti in vere; kajti, kot nas zopet uči Janez XXIII., „vsakdo ima pravico častiti Boga po vodilu prave vesti in izpovedovati vero v zasebnem in javnem življenju" (MZ 14). Enako nas tudi 2. vatikanski koncil v imenu »vzvišenega dostojanstva, ki pripada človeški osebi", opozarja na pravico, ki jo ima vsak človek, „da ravna tako, kakor mu narekuje njegova pravilno oblikovana vest" in na pravico „do pravične svobode tudi v verskih rečeh" (CS 26, 2). Zato koncil tudi odločno obsoja sleherno obliko zapostavljanja zaradi vere; enako tudi Pavel VI. (CS 29, 2; OA 16; gl. t. 3). Ta splošna načela seveda veljajo tudi za izseljence. Navodilo nas opo- slikar IVAN BUKOVEC Argentina OAZA V PREDMESTJU (olje, 1975) VAS OB PANAMERICANI (olje, 1974) DOMAČIJA V LA CUMBRE (olje, 1975) zarja, da tudi vera izseljencev sestavlja del njihove duhovne dediščine, ki naj jo povsod cenijo (N 11; gl. t. 8). Od kristjanov zahteva, na.i premagajo vse predsodke ali diskriminacijo zaradi vere (N 24, 4). Vendar s tem vprašanja verske integracije izseljencev še nismo izčrpali. Tudi za versko življenje je bistvena njegova družbena sestavina. Kristjan je član Kristusove Cerkve .in le kot tak more v polnosti živeti svojo vero. Zato verska integracija izseljencev vključuje zahtevo, da ima izseljenec enake pravice do duhovne oskrbe od strani krajevne Cerkve kot ostali verniki: „Glavna naloga službe Cerkve je v korist dušam: v vseh resničnih potrebah izseljencem primerno pomagati in zanje skrbeti" (N 12). Prav zato je Cerkev izdala tudi posebno Navodilo, s katerim ureja dušno pastirstvo izseljencev na temelju enakopravnosti z ostalimi verniki. Ordinarijem in župnikom kraja, kamor se izseljenec priseli, Navodilo naroča, da „je vse vernike, klerike in laike, redovnike in redovnice treba primerno spodbuditi, naj sprejmejo izseljence z dobrim srcem in jim v težkih razmerah, ki jih že spočetka doživljajo, pomagajo" (N 30). Župnike še posebej opozarja, da „dušno pastirstvo vseh vernikov, ki žive v mejah župnije, torej tudi izseljencev, pripada predvsem župniku, ki bo nekoč o tem polagal račun Bogu" (N 30, 3). Vsi, ki pripadajo krajevni Cerkvi, zlasti škofje in duhovniki, naj „store, kar je mogoče, da obvarujejo nove vernike zapostavljanja in nevarnosti za krščansko življenje" (N 31, 2). Laikom pa še posebej naroča, naj zlasti oddaljene in razkropljene ter duhovno zapuščene izseljence „zbirajo, jih prijateljsko sprejemajo, jim vlivajo poguma in jih povezujejo s krajevno Cerkvijo" (N 58). Pa Navodilo gre še veliko dalj. Cerkev se dobro zaveda, da je vera izseljencev tesno povezana z njihovo človeško in kulturno dediščino (gl. N 4) in da „zato dušno pastirstvo izseljencev prinaša več sadov, če je v rokah takih, ki ta dejavnik dobro poznajo in so vešči jezika izseljencev. Potrebno in primemo je torej, da oskrbujejo izseljence duhovniki istega jezika, in to vse dotlej, dokler je to koristno" (N 11). Seveda pa „način, pravno obliko in primerni čas za versko oskrbo izseljencev je treba v vsakem primeru skrbno premisliti, da bodo prilagojeni raznim okoliščinam" (N 12): Včasih „more biti primerno, da se ustanovi narodna župnija" (N 33, 1) ali pa vsaj »misija zMušno-pastirsko nalogo na določenem ozemlju'" (N 33, 2). Če pa to ni mogoče, „naj se poskrbi za dušno pastirstvo izseljencev z izseljenskim duhovnikom njihovega jezika" (N 33, 4). Ni tukaj mesta, da bi podrobneje obravnavali vse pravne uredbe za dušno pastirstvo izseljencev. Kar pa smo povedali, zadostno dokazuje, da Cerkev tudi versko integracijo izseljencev jemlje zares. Zato tudi s pravnimi določbami skuša preprečiti kakršnokoli zapostavljanje izseljencev glede njihove verske oskrbe in jim zagotoviti popolno enakopravnost z ostalimi tudi na verskem področju. 10 Rasna integracija Rasna integracija končno zahteva enakopravnost izseljencev ne glede na raso. Že ponovno smo navajali odlomke iz cerkvenih dokumentov, ki zavračajo sleherno zapostavljanje (diskriminacijo) tudi zaradi rase (gl. CS 29, 2; OA 16-17). Zlasti pa je Pavel VI. glede tega izrekel odločno besedo: „Rasna diskriminacija ima ta trenutek največjo važnost zaradi napetosti, ki jih povzroča, bodisi v notranjosti nekaterih držav, bodisi v mednarodnem svetu. Po pravici smatrajo ljudje za neopravičljivo in zavračajo kot nedopustno teženje zdrževati ali vpeljati zakonodajo ali navade, ki so sistematično inspirirane po rasističnih predsodkih; udje človeštva so deležni iste narave in dosledno temu istega dostojanstva z istimi osnovnimi pravicami in dolžnostmi, kot tudi z istim nadnaravnim ciljem. V naročju skupne domovine morajo biti vsi enaki pred zakonom, imeti morajo enake možnosti v ekonomskem, kulturnem, državljanskem ali socialnem življenju in biti deležni pravšne razdelitve narodnega bogastva" (OA 16). Navodilo nas pa še posebej opozarja, da je rasna diskriminacija tudi v primera izseljencev vse obsodbe vredna (N 24, 4). 11 Opredelitev in vrednoltenje integracije Na podlagi vseh teh cerkvenih izjav nam ne bo težko opredeliti integracijo izseljencev: Izseljenci morajo biti vključeni v novo družbo kot enakopravni člani na vseh področjih življenja: ekonomskem, socialnem, političnem, kulturnem, verskem in rasnem. Integracija jim torej daje možnost, da lahko v svojem novem življenjskem okolju opravljajo vse dejavnosti: telesne, umske, nravne in duhovne, ne da bi zato morali zanikati sami sebe in ne da bi se morali zdeti kot tuje telo. To vključuje integracijo etnične skupnosti kot take in ne le integracijo posameznikov.5 Le tako bodo izseljenci lahko ohranili „značaj neokrnjene človeške osebnosti" (CS 61, 1) in pospeševali svojo osebno zrelost; le tako bodo novi družbeni odnosi zanje zares osebni odnosi. Integracija izseljencev v novo družbo je torej zahteva njihovega človeškega dostojanstva in ima svoje merilo v njihovi osebni integriteti; to se pravi, v njihovi osebni neokrnjenosti, osebni popolnosti, osebni celosti, osebni zrelosti. Zato pa Cerkev integracijo izseljencev upravičeno zahteva kot nekaj nujnega in jo smatra kot nekaj dobrega, ker je v korist ne le izseljencem, temveč tudi tistim, ki jih sprejemajo; saj integracija predpostavlja in zahteva od njih veliko osebno zrelost m jo še vedno bolj pospešuje in utrjuje. Zato je končno integracija v korist celotni družbi; kajti „zaradi človeške družbene narave je jasno, da sta razvoj človeške osebe in rast družbe same v medsebojni odvisnosti" (CS 25, 1). Dosledno temu pa je diskriminacija, to se pravi zapostavljanje izseljencev v osnovnih pravicah osebe, nekaj slabega in jo je treba zavreči. V škodo je izseljencem, ker ovira njihovo osebno zrelost in otežuje ali celo onemogoča vzpostavitev zares osebnih odnosov. V škodo pa je tudi tistim, ki izseljence sprejemajo; saj njihova diskriminacija končno ni drugega kot izraz njihove osebne nezrelosti, katere globlje korenine „prihajajo iz človeške sebičnosti in napuha, ki okužujeta tudi družbeno ozračje" (CS 25, 3). Zato je diskriminacija končno v škodo celotni družbi. Dokler torej človek ne bo znal premagati svoje sebičnosti in svojega napuha, vse dotlej bo resno ogrožena integracija izseljencev, ki bodo izpostavljeni diskriminaciji. Vendar težave niso le pri tistih, ki izseljence sprejemajo, temveč so lahko tudi pri izseljencih samih. Zato «rf vprašanje integracije oglejmo tudi s te strani. II. INTEGRACIJA Z VIDIKA IZSELJENCEV SAMIH 1 Izseljenčeve dolžnosti do nove skupnosti To poglavje je le posledica prvega. Gledano od strani izseljenca, „smo doslej omenili vrsto naravnih pravic; pri človeku, njihovem nosivcu, so te povezane s prav toliko dolžnostmi. Naravni zakon daje ene in nalaga druge; odtod imajo svoj izvir, svoje življenje, svojo neusahljivo moč" (MZ 27). Izšeljenčev. odnos do nove skupnosti mora biti „prava bra-tovska izmenjava, pri kateri vsaka stran obenem daje in prejema" (L 14, 4; gl. N 2). Ker je integracija izseljencev potrebna za pospeševanje njihove osebne zrelosti in za vzpostavitev zares osebnih odnosov z njimi, zato bi bil naravnost nesmisel, če bi izseljenci sami odklanjali integracijo; saj bi s tem privolili v zapostavljanje (diskriminacijo) samih sebe. prav tak o> pa bi bil nesmisel, če bi tudi izseljenci s svoje strani ne znali premagati predsodkov in diskriminacij zaradi različnosti naroda rase, kulture, jezika, izvora, vere ali česarkoli drugega in bi ne hoteli priznati osnovne enakosti tistih ljudi, katerih gostoljubje uživajo. Ker bi takšno zadržanje končno bilo izraz sebičnosti in napuha izseljencev samih, bi jim povzročalo še večjo škodo za osebno zrelost, kot pa če bi bili sami žrtev diskriminacije; kajti človeka nujno bolj kvarita in mu bolj škodujeta; njegova lastna sebičnost in napuh, kot pa sebičnost in napuh drugih. Integracija torej zahteva od izseljencev, da se vključijo v novo družbo kot njeni enakovredni člani, z vsemi pravicami, pa tudi z vsemi dolžnostmi. Novo skupnost morajo smatrati za svojo, in njene probleme za svoje probleme. Saj je s tem, da so se vanjo naselili, po besedah Pija XII. postala zanje »domovina v pravem pomenu besede".6 Zato Navodilo pričakuje, „da bi se vsi izseljenci čutili vključeni v delo kot državljani in člani skupnosti ter skrbno pazili na izpolnjevanje svojih dolžnosti" (N 5). Navodilo samo nam te izseljenčeve dolžnosti takole opiše: „Kdor se naseli med drugim narodom, naj zelo ceni njegovo dediščino* jezik in običaje. Zato naj se priseljenec rad vključuje v skupnost, h kateri je prišel. Čimprej naj se nauči jezikai, da se bo lahko v primeru, če bi se njegovo bivanje podaljšalo ali tam osial za stalno, lažje vključil v novo družbo. Do tega bo prišlo bolje in uspešneje, če se bo to izvršilo iz lastnega nagiba in postopoma, ne pa s silo ali oviranjem" (N 10). Da bodo izseljenci lažje premagali težave psihološkega značaja (gl. N 24, 4), Navodilo naroča izseljenskim duhovnikom, naj bodo vernikom zgled prostovoljnega vključevanja: »Izseljenski duhovniki, naj imajo kakršenkoli pravni položaj ali kakršnokoli pomoč dajejo po volji krajevnega ordinarija izseljencem, naj se skušajo prilagoditi s srcem in delom škofiji, v kateri vrše svojo službo. Dokler se tam mude, naj krajevnega ordinarija smatrajo in spoštujejo kot lastnega. Skrbno naj se drže škofijskih dušnopastirskih navodil! V bratski slogi z duhovniki iste škofije, predvsem z župniki naj skrbijo za zveličanje duš! Udeležujejo naj se škofijskih zborovanj. Redno naj obiskujejo tečaje glede moralnih in bogoslužnih vprašanj! S to solidarnostjo v mišljenju in delovanju naj dajejo izseljencem lep zgled prilagoditve in sodelovanja" (N 42). Vendar integracija ni le zadeva posameznih izseljencev, temveč celotne izseljenske skupnosti, kjer jo pač imajo. 2 Integracija in izseljenska skupnost Kakor je z integracijo nezdružljiv vsak prisiljen geto, prav tako je 7. njo ne7družliiv vsak nrostovolien geto; kaiti „vsaka skupnost <"> mori«. n-Hro.ti na notrehp in upravičene težnie drugih skupnosti" CCS 26, 1). Tndi izseljenska sknnnost mora. istočasno s -pravicami prevzeti -nase vse dolžnosti do nove skupnosti (gl. CS 75. 2). Zato se mora izseljenska skupnost kot taka integrirati v novo družbo. S tem na, izseljenska skupnost, ne bo koristila le novi družb', ampak največ sama sebi in svojim članom. Saj nobena izseljenska sknnnost snma. zase ne zadošča ne sebi ne svoiim članom, ker nač ni popolna družba. /sto ji ie nuino potrebna oslonitev na širšo družbo, zlasti na na državo, \ k.iteri se .lahna: kaiti ..človek, "