Čeprav nismo sami doztvl naše bistre oči omogočajo, dogodke sedanjosti, ki so i Poštnina plačana v gotovini Cena dih 0*75 GLASILO Leto IV. 3UGOSLOVEN5KE MLADIN Ljubljana, ciue 1. decembra 1938. Štev. 5. »1 - ii ~ '~i-~ i V~ cm— Nihče izmed nas, Voljašev, se ne spominja 1. XII. 1918., saj večinoma takrat še niti nismo bili rojeni. Ne vemo torej iz lastnih skušenj in iz lastnega opazovanja, kaj je bilo prej in kaj je dal Slovencem dan, ki ga slavimo tudi letos kot praznik Osvobojenja in Ujedinjenja. Rojeni pod svobodnim soncem kraljevine Jugoslavije, vemo le iz zgodovine in iz pripovedovanja starejših, kako težko je bilo poprej Slovencem, ki niso bili svobodni državljani, marveč le podaniki tuje države in tuje dinastije. Vendar čutimo in se zavedamo tudi mi, v svobodi rojeni, kaj znoči dan Osvobojenja in Ujedinjenja! To zlasti letos, ko so naši čehoslovaški bratje opustili praznovanje svojega osvobojenja! Primer, čelio-slovaškega naroda nam je bil najzgovornejši nauk usode, ki so jo doživljali naši predniki in bo doletela tudi. nas, če ne bomo vredni potomci onih, ki so nam s svojimi žrtvami, s svojo krvjo in s svojimi trupli ustvarili svobodo. nismo sami doživljali prošlosti, pa nam da gledamo jasno so vse prej kot razveseljivi. Pred 20 leti ni nihče od onih, ki so odločali o naši usodi, dvomil o tem, o čemer je bil prepričan ves jugoslovenski narod, da smo Slovenci, Srbi in Hrvati veje istega debla, sinovi istih staršev, člani iste družine, deli. istega nar roda. Na to našo krvno skupnost so takratni naši voditelji z blagopokojnim Viteškim Kraljem Aleksandrom I. Ujediniteljem na čelu oprli svojo zahtevo, da spadamo skupaj pod okrilje skupne, nacionalne države. Le kot enotnemu jugosloven-skemu narodu je tudi mednarodna diplomacija priznala kraljevino Jugoslavijo, ki je nastala že 1. XII. 1918. Danes pa vidimo, kako velik del ne le mlajše, marveč tudi srednje generacije odklanja misel narodnega edinstva, jo pobija in tolmači kot najhujšo nasprotnico Slovenstva. Čeprav ne poznamo suženjstva iz lastnih skušenj, pa vemo in čutimo, da smo svobodni in da je ravno jugo-slovenska misel omogočila tudi nam, mladi slo' venski generaciji, da se lahko izživljamo kot Slovenci, kot slovenski državljani jugoslovenske Jugoslavije. Pogled proti severu in jugu nam kaže, kako bi se godilo nam, če ne bi bili svobodni, primerjava naših razmer z razmerami, v katerih doraščajo naši nesvobodni bratje, nam je najboljši. nauk, pa tudi največja pobuda. Nauk, kako bi bilo nam, da ni bilo jugoslovenske misli, ki je ustvarila Jugoslavijo, pobuda, kako moramo čuvati to lastno državo in jugoslovensko misel, iz katere je nastala. Nas ne motijo črkarske pravde, ali smo narodi, ali pa deli enega, naroda, vse to prepuščamo drugim. Mi se zavedamo, da nam nudi naša lastna država vse možnosti samostojnega izživljanja, zavedamo se pa tudi, da smo usodno zvezani ne le s to državo, marveč tudi s hrvatskimi in srbskimi brati, od katerih se ločiti ne moremo, če (Konec na 2. strani spodaj) 1. december k ;: &m Ougoslovenska mladina in n jen odnos do državnega in narodnega edinsiva Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci! In pred nami plamen gre, skozi noč kot Bog pred Izraelci. To udarno pesem je v začetku našega stoletja zapel veliki pesnik. Mladina, polna sveže moči in idealizma, se je tedaj pognala v boj, v odločilni boj za svobodo našega naroda. Tudi sedaj ponavlja mladina te besede, sedaj, ko se ne bije več boj za .svobodo, ampak boj proti temnim silam, ki bi hotele tako težko pridobljeno svobodo zopet uničiti. Naša današnja mladina pa ne pozna več tujega jarma, ker je dorasla že v svobodni domovini. Zato ne občuti več toliko blago-dati svobode. Pred njo se od;pirajo druge naloge, ki so pa še težje od nalog predvojne mladine. Težje je namreč graditi, kakor pa rušiti. Današnja generacija pa se mora izkazati v izgraditvi velike in močne Jugoslavije. Vsi narodi in vse države polagajo največjo pažnjo mladini. Zavedajo se, da je v njej srečna bodočnost naroda. Vedo pač, da je mladina idealna, da je idealizem njeno bistvo. Vedo, da je mladina udarna, ker se ne boji nobenih žrtev in tudi ne zahteva nikakega plačila. Zato hoče jo njen idealizem uravnati v svojo smer. Važnosti mladine naj bi se zavedali tudi vsi, ki hočejo ustvariti trdno, edinstveno, veliko Jugoslavijo. Treba je, da naši mladini pokažejo pravo pot, pravo smer do tistih velikih idealov, za katere so se borili naši heroji, trpeli naši najboljši možje in za katere je padel tudi naš kralj Uedinitelj. Treba ji je pokazati ideale in svetle zglede vseh borcev za jugoslovensko edinstvo: Strossmayerja, Karad jordjeviče, mlade Bosance in naše Preporodovce. Vendar se mora današnja mladina zavedati, da ne more biti popolnoma enaka vsem tem. Delo mnogih izmed teh je bilo v rušenju, razbitju Avstrije, Madžarske in Turčije. Rušenje, uničevanje je bil njihov veliki smoter, zakaj le na ruševinah teh na j bi zrastla svobodna Jugoslavija. Predvojna mladina je bila torej v prvi vrsti rušilec, mi pa moramo postati graditelji. To pa je neprimerno težje. Treba je delati za prospeh in veličino svobodne, velike Jugoslavije. To je tem težje, ker je sedanji čas drugačen kakor predvoini. Povsod mrzlica, naglica, nova bojna gesla, nove velike ideje, politika sile itd. Vse to ima vpliv tudi na našo mladino. Vse te ideje in gesla begajo mladino, da le težko najde pravo pot. Treba ji je zato pokazati , da je jugoslovensko narodno in državno edinstvo edina prava pot do veličine našega naroda in naše države. Poglejmo sedaj, kakšen je odnos naše mladine do te vzvišene ideje. Kako jo mladina razume? To idejo, ki jo je v nepozabnem šesto januarskem manifestu poudaril sam Veliki Kralj, smo vsi Ju-gosloveni dolžni spoštovati in braniti. To je naša prva in največja dolžnost! Vprašanje pa je, kako mi mladi ljudje razumevamo to idejo. Razumevamo‘jo na dva načina: I. narodno edinstvo, kot se navadno razumeva, t. j. teza o enem na- (Nadaljevanje s 1. strani) nočemo propasti. Zalo prepuščamo vse črkarske pravde onim starejšim, ki usmerjajo svoje misli le po osebnih vidikih, pa tudi onim našim tovarišem, ki se niti ne zavedajo, da vodijo te črkarske pravde le pod vplivom in za interese raznih svojih »voditeljev«! Nam se noče takih pravd in prepirov, mi hočemo z življenjem naprej v smeri, ki so jo začrtali naši padli mučeniki in nam jo je zarisal naš Veliki Kralj, ko je rek/el: »Le dober Jugosloiten more biti tudi dober Slovenec, Srb ali Hrvat.« rodu, II. narodno edinstvo, kot ga v glavnem umeva mladina, t. j. narodna sloga. Oglejmo si najprej narodno edinstvo v navadnem pomenu! Mladina stoji neizprosno na tezi enega samega jugoslovenskega naroda, h kateremu pa moramo prištevati tudi Bolgare. Ta teza nam je sveta! Ni namen mojega spisa, da hi to tezo dokazoval, omenim naj le, da so to idejo razglašali naši največji možje (Matija Majar Ziljski, Vraz, Levstik, Radič in dr. J. Ev. Krek). Znane so besede Aleksandra Stambolijskega: »Nisem ne Srb, ne Bolgar, temveč Jugosloven.« Za to idejo so padali največji mučeniki, je trpel srbski del našega naroda na albanski Golgoti, največjo žrtev na oltar te ideje pa je položil naš nesmrtni Kralj. Proti temu pa naj bi ugovarjali ljudje, ki jim je umazano politikarstvo edini .posel! »O tempora, o moreš!« je nekoč vzkliknil Ciceron ... Radi te teze smo tudi proti federalizmu in sovraštvu proti srbskemu delu našega naroda. Res je beograjski centralizem preoster. Toda ta centralizem občutijo v enaki meri kot mi tudi bratje Srbi. Vprašaj Srba, če je Beograd srbski, pa boš dobil ogorčen zanikujoč odgovor. Tore/ ne Srbi, temveč čaršija je naš skupni sovražnik. Proti njej se borimo! Neumnost pa je misliti na federalizem. Kajti, če so mnogo večje države kot naša, n. pr. Nemčija in Italija lahko unitaristične, zakaj bi se potem ravno naša država delila in cepila? V primeru federacije bi nastali medsebojni spori, nesloga bi rastla, pokrajine (n. pr. Hrvatska) bi polagoma postale države v državi. Lepega dne bi to razcepljenost in neslogo izrabili sosedje onstran Adrije in Karavank in — zbogom Jugoslavija! Iz tejga vzroka mladina odklanja vsako misel na federacijo ter stopa proti takim gibanjem v najhujši boj. Stojimo na načelu popolnega unitarizma! Toda to načelo unitarizma je že staro in nam vsem znano. Narodno in državno edinstvo pa pojmuje mladina tudi drugače. To pojmovanje še bolj krepi prejšnje. Da bi ga razumeli, poglejmo prilike, ki so dale povod za velezname-niti šestojanuarski manifest. Hudo strankarstvo je vladalo takrat. Ves naš narod je bil razcepljen na nešteto strank in strančic. Vse to strankarstvo je izpodjedalo narodovo moč. Prvo je bila politikom stranka, zadnje šele narod in država. Prava podoba liberalne demokracije! Država je prišla radi te laži-demokraci je že na rob propada. Tedaj je posegel vmes naš Nesmrtni Kralj ter z besedami »Narodno in državno edinstvo« rešil Jugoslavijo. Torej v tem leži glavni pomen te ideje: edinstvo naroda proti pogubljajočemu strankarstvu. Narod mora biti edin v vseh, prav vseli svojih mislih in v vsem svo jem hotenju. Sloga jači, nesloga tlači! Zato tudi neomejeno liberalno svobodo odklanjamo. Kajti svoboda, ki vodi narod in državo v .propast, sploh ni svoboda! Narodno edinstvo je vzvišeno nad vsem drugim. To edinstvo mora biti za vsako ceno, ker to mladina zahteva! Tudi močna avtoriteta, kot je bil blagopokojni Kralj, je potrebna za izvršitev teh ciljev. Uvideli smo tedaj, kako mladina po jmuje narodno in državno edinstvo. To je njen najvišji program! Spoštovanje tega je njena največja dolžnost! Mladina naj stoji na braniku te ideje. Borba ne bo težka, če se bo vsa jugoslovensko orijentirana mladina raznih političnih strank in skupin združila v eno, trdno, neprobojno falango jugoslovenske misli ter prešla v ofenzivo! Nastopiti -mora proti zagrizenemu strankarstvu ter pokazati, da je le v popolnem edinstvu naroda prava jakost in moč! Vemo, da do zmage narodnega edinstva ni več daleč. Ta zmaga je najsvetejša naloga jugoslovenske nacionalne mladine. Ob 20 letnici Jugoslavije moramo biti optimistično razipoloženi. V mladini ni več izrodkov avstrijakantstva, v njej prevladuje trezno, realno mišljenje jugoslovenskega narodnega in državnega edinstva. S to idejo bomo dvignili Jugoslavijo na višek moči in življenjske sile. Na besede Nesmrtnega Kralja »Čuvajte Jugoslavijo!« pa mladina odgovarja: »Da, čuvali ti jo bomo, pa ne samo to, ampak ji bomo tudi dodelili nesmrtno slavo ter ugledno mesto v zboru evropskih velesil.« To je naše delo in naš program! Da, mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci! S. D.: Kaj pa Mii? Svetovne statistike, ki kažejo, da število Jugo-slovenov stalno narašča, ne popravljajo dejstva, da smo v krogu drugih narodov še vedno —- narodi«. Naše ozemlje meji bodisi na teritorije narodov, ki imajo prav tako velik prirastek prebivalstva kot mi, bodisi na kraje, kjer gospodarijo narodi z močno kulturno ali gospodarsko ekspanzijo, katerih moč se prav v današnjih časih vedno bolj in bolj veča, ker jih v tem podpira nov nacionalistični duh, ki ga mirno imenujemo — duh ekspanzije. Majhni smo in prav radi tega nam mora biti vsak, še tako majhen del našega naroda dragocen. Po svetovni vojni se je stanje celokupnega našega naroda v marsičem spremenilo. Končali so se časi, ko je na naši zemlji gospodoval tujec, sesal našo kri, uporabljal naše žulje in kulturno moč. Končali so časi, ko je bil naš živelj v Srednji Evropi, v Podunavju in na Balkanu pravi material za fizično pomlajevanje drugih narodov. Prišli so dnevi osvobojenja in zedinjenja. Velik del našega naroda je svobodno zadihal. Toda .preko dva milijona in pol naših ljudi je ostalo izven meja osvobojene domovine. Od teh odpade nad en milijon na naše narodne manjšine. Večini se je končala temna doba suženjstva, a ta večina ne sme pozabiti, da njihovi bratje preko meja še vedno hranijo tujce s svojo krvjo. Ti ljudje se borijo ... Toda mi smo dolžni, da ta del naroda ipodpremo v borbi za nacionalni obstanek. Ni na svetu države, katere meje bi se strinjale z mejami njenega etnografskega ozemlja. Manjšina .pa, ki danes nima zaslombe v nacijonalni državi in v svojem narodu — matici, je obsojena na propad in pogin. Vprašanje narodnih manjšin so v mednarodni politiki rešili s principom tako zvane reciprocitete. Ta način je pripomogel, da je že marsikatero manjšino rešil medsebojni sporazum obeh zainteresiranih držav. Zdi se mi, da mednarodna politika s tem tolmači, da naj se narod — matica zanima za usodo svojih bratov preko meja in naj zanje tudi skrbi. V borbi za svobodo je ves naš narod pokazal, kako ljubi svojo grudo, svoj narodni ponos in svojo čast. Vemo, da ta preizkušeni narod danes sočustvuje s svojimi brati preko meje in prepričani smo, da bi zanje storil vse, kar bi bilo v njegovi moči, vendar ssy, so izdelovali lažne franke v vojnem kartografskem institutu v Budimpešti s pomočjo visokih osebnosti madžarskega generalnega štaba. Eden od duhovnih vodij je bil vojaški škof Za-drawetz, ki je podelil ponarejevalcem škofovski blagoslov. Ko je prišla afera na dan in je madžarska vlada videla, da mora intervenirati, je krivce, ki so delali iz »rodoljubja« milo kaznovala, a pozneje, ko je svet pozabil na vso afero odlikovala in nagradila. (Češke slovo) Zgodnje jutro. Ravninska pokrajina z dozorevajočim žitom se prebuja. Bližamo se češkoslovaški meji. Malo nasipani in razkuštrani se hitro preoblačimo v kroje. Kovčegi so odprti, tesno je. Napetost pričakovanja narašča, posebno v nas, ki se prvič vozimo na Čehoslovaško, o kateri smo že toliko dobrega — v zadnjem času toliko slabega — slišali. Kljub tem govoricam smo si v svesti, da se peljemo v deželo svobode in resnične demokracije, ki je bila sveta pokojnemn Tatičku. Mislim: koliko ljudi se pelje ta dan v naročje zlate Prage! Koliko src se razživlja v prijetnik čustvih, ki te opajajo v neposredni bližini čehoslovaške zemlje! Zdi se mi, ko da hitimo s pospešeno hitrostjo... Meja:. Z veselim obrazom in z mahanjem rok nas pozdravi prvi Čehoslovak — vojak na straži. Na slovaških tleh smo! Petfalka, prva obmejna postaja. Peron je natlačen z ljudmi. Zdi se mi, kot da. bi nas domala vsa naselbina prišla pozdravit. Godba igra pozdravno koračnico. Množica vzkli- §tev. 5. »NAŠA VOLJA*____________________________ M■ 1 lli—TIHIH- T-msgKTamgCTI«^^ rnTffr fMH—BPS POVSOD DOMA Zakon proti kibicem Najbolj čuden zakon, ki je bil sploh kdaj objavljen v USA, je brez dvoma zakon, ki prepoveduje »kibiciranje« ljudem, ki se preveč ognjevito udeležujejo iger po kavarnah in 8 tem motijo goste. Ta zakon predpisuje, da morajo vsakega kihi-ca, ki bi po polnoči v kavarnah in klubih poskušal s svojimi nasveti vmešavati se v igro, vreči na cesto, seveda če je že poravnal račun. Nepoboljšljivi kibici bodo kaznovani po zakonu z denarno kaznijo 5—50 dolarjev. V utemeljitvi tega zakona se piše, da je zaradi vmešavanja in vpadanja teh kibicev v igro nastalo čestokrat dejansko razračunavanje med igralci in nespretnimi kibici in ki se je mnogokrat končalo krvavo. Malo statistike Na 25.000 vasi pride v Jugoslaviji 800 zdravnikov. Beograd sam jih ima preko 800. Pri nas umre letno okoli 70.000 otrok. Okoli 32.000 tuj-'Cev je zaposlenih pri nas. Tri četrtine poljedel- V Carigradu so odkrili nove mozaike Odkritje novih velikih mozaikov v neposredni bližini ■džamije sultana Ahmeda v Carigradu je izzvalo ogromno zanimanje pri bizantologih vsega sveta. !\ovo odkriti mozaiki datirajo iz časov bizantinskega carstva. Izkopavanja vsak dan nadaljujejo in arheologi trde, da morajo biti tam v bližini ostanki Konstantinovega dvora. V interesu nadaljnjih znanstvenih raziskovanj je carigrajska občina prepovedala za velik okolni kompleks gradnjo vsakih poslopij. Ko bodo končali z odkopavanjem in raziskovanjem Konstantinovega dvora, namerava -carigrajska občina ves ta prostor preurediti v javen park. cev nima lastnih plugov. V Jugoslaviji je še okrog 300.000 lesenih oral. Slovenija je petkrat manjša od Srbije in ima petkrat manj zadrug, ali kapital teh zadrug je štirikrat večji od kapitala srbskih zadrug. Vsak Danes govori vsaj 140-krat na leto po telefonu, a dve tretjini Jugoslo-venov sploh ne vedo kaj je to telefon! Kmečka posestva, ki so preje dajala 12—15 tovorjev pšenice, dajejo danes le 6—7. V zadnjih letih je padel agrarni dohodek skoraj za polovico. Prvo gala-kosilo, ki so ga prenašali potom televizije Prvič, odkar obstoji televizija, so pretekli mesec prenašali televizijske radiopostaje v Angliji gala-kosilo, ki ga je priredil angleški fotoklub. Poleg mnogih uglednih osebnosti je prisostvoval tudi vojvoda Kentski. Pred vsako skupino je bil postavljen po en aparat za televizijo, tako da so gostje mogli za časa kosila opazovati same sebe v televizijskih aparatih. Na Stolu je zapadel sneg Stran 5. Stane: 0 streljanju Kakor ste gotovo čitali v »Jutru«, če ne, ste pa gotovo na sobotnem sestanku MOSD, katerega ste se udeležili polnoštevilno, da ima MOSD redne strelske vaje vsak torek od 17-—19 ure v salonu restavracije »Pri levu«. Kakor lani je tudi letos na razpolago več malokalibrskih pušk najrazličnejših znamk, izmed katerih si lahko izbere vsakdo tisto, ki mu najbolj ugaja. Nadalje sta na razpolago dve ostrostrelni puški, s katerima lahko res precizno streljate. Naj. brže bomo dobili letos, kar lani nismo imeli, še pištole, da se bomo lahko vadili tudi v streljanju z njo. Vsi, ki ste hodili streljat lani, že poznate br. kaipetana Pera. Tisti pa, ki boste prišli na novo, ga boste imeli priliko spoznati kot strogega učitelja, ki zahteva predvsem: previdnost, poslušnost in red. Vsakdo mora sam priznati, da je to nujno potrebno, kajti gotovo je, da človek ni nikoli dovolj previden. Vsakemu novincu razloži ustroj puške, mu pokaže kako se drži puška in kako se meri. Nekateri se ne morejo privaditi, da bi gledali samo z enim očesom; no pa takih ni mnogo, kajti so skoro vsi, mislim, bratje in sestre, že dobro izvežbani v tem. Od vsakega po-edinca 6e zahteva predvsem mirne roke, ostrega pogleda in zbranosti. Uspehi so odvisni le od zmožnosti posameznika in nima nihče nobenih privilegijev. Cene nabojev so tako malenkostne, da si jih lahko vsakdo nabavi in z njimi strelja. Prepričan sem, da ima vsak vsaj pol ure na teden prostega časa, ki ga lahko porabi za strelske vaje. čestokrat bo marsikdo imel mnogo več od tega kakor če se sprehaja po dolgočasni promenadi. Vsakdo, ki se bo redno udeleževal strelskih vaj MOSD, bo lahko na koncu sezone pokazal viden uspeh na polju tega športa. Začeten neuspeh naj nikogar ne omaloduši! Plemstvo pri Južnih Slovanih Pri Srbih niso poznali plemstva vse do 12. stoletja. Vsi stanovi so si bili enaki. Šele v 12. stoletju, ko je Nemanja zedinil razkosano srbsko zemljo in pokoril prejšnje župane. Zase in za svojo rodbino je pa obdržal naslov »veliki župan«, sorodstvo pa je povzdignil v nov stan »visoko vlastelo«. V tej dobi je dobivalo plemstvo naslove in položaje najvišjih državnih uradnikov in dvorskih dostojanstvenikov ter vojaških poveljnikov. Srednji plemiči južnih Slovanov so bili lepi, visoki in stasiti ludje. V naših narodnih pesmih se je ohranilo mnogo lepih vernih opisov o njih. ka in na stotine rok se dviguje v pozdrav. Še celo vojak v častni četi, ki je postrojena na peronu se ne more zadržati in kliče: Zdravo! Nazdar Jihoslavci! Ko se začne vlak pomikati navdušenje naraste in plane preko polj v modrino junijskega jutra. Če nisi še nikdar začutil spontanega bratstva, -če ti bit ni nikoli podrhtevala v čezmernem navdušenju — zdaj si občutil skrivno slast, zdaj si podrhteval. Moral si. Zvočno, polno sta doneli jugoslovanska in čehoslovaška himna. Iz srca so prihajale pozdravne besede. Vzkliki, solze v očeh! To niso bile cenene solze. Kdor pozna tisočletno borbo Čelioslovakov za svobodo, kdor ve, da je zanjo izkrvavelo nebroj čehoslovaškili sinov in da kljub temu niso klonili, ta ve, da so bile te solze praive! Pa ne samo navdušenje. Tudi čehoslovaško gostoljubnost smo spoznali. Kamorkoli smo prišli, povsod smo bili pogoščeni. In cvetje! Polna naročja smo ga dobili. S cvetjem so nas malone obsipali. Staro in mlado je kar tekmovalo med seboj. »Tudi jaz bom jutri v Pragi, v kroju. Moja ličerka je tam. Telovadi.« Še danes se jasno spominjam železničarja, ki mi je ginjen in hripav od navdušenega klicanja razlagal. Praga je v teh dneh neutešljivo hrepenenje ... Z zamudo nas vlak potegne dalje. Vzklikamo in mahamo z okrašenih oken in pojemo. S pesmijo in s klici odzdravljamo vsem, ki nas pozdravljajo, ko hitimo skozi bratislavska predmestja. Lepa je pot naprej od Bratislave, nad katero kraljuje Matjažev grad. Obdonavsko mesto, polno življenja, me s svojim imenom spominja resničnega bratstva, s katerim nas sprejemajo Čeho-slovaki. Od bratislavskega kolodvora dalje, ki je ves v zastavah, se drenjamo ob oknih. Odzdravljati hočemo, zvklikati temu ali onemu vzdolž proge in se obenem navžiti lepot čehoslovaške zemlje. Sleherni tovarniški delavec, sleherni kmet, ki upehan priteče do proge, nas pozdravlja. V Ra-čistorfu smo našli sorojakinjo iz Bakovec, ki je znala še »prekmursko«. Z njo smo se potem »Sobočani« porazgovorili, ji opisali domače razmere, kajti človek, ki že dvajset let ni bil na rodni zemlji, kar hlasta za novicami. Težko je bilo slovo. Komaj smo se ovedeli prvih vtiskov, že smo v Breslavu. Tu nas objame en sam val navdušenja pri slovesu nam roke kar drse preko dvignjenih bratskih rok. Komaj smo se videli, že nas vleče hlapon dalje. Brno! Lepo moravsko mesto, kjer okusimo tudi slovito bmsko pivo. Pa zopet dalje preko slikovitega češko-moravskega višavja, mimo tovarniških naselij, mest z zelo lepo lego ob Svitavi, skozi skalne soteske... Češka Trebova je tu. Ljudje v krojih, legionarji v uniformah in pozdravni govor v srbskem jeziku! Kako so nas prijetno presenetili! A dalje, dalje v Prago! Pardubice, Kuneticka gora z razvalinami gradu husitskega bojevnika Diviša Borka, Laba, Kolin. Večeri ?e! Mrzlično se pripravljamo na trenutek, ko bomo zagledali »mater mest« — Prago. Še nekaj okrašenih tovarniških naselbin in Praga je pred nami. Poslednji sončni žarki zlate njene strehe. Tam zadaj so Hradžani, vidi se češki »Panteon« na Žižkovu. Zdravo Praga! Tisočkrat pozdravljen moj davni sen! . . (Dalje prihodnjič) Kultura S kritično izdajo Gunduličevih del je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti najdo-stojneje proslavila dvojni jubilej, ki ga bomo v kratkem praznovali. 10. decembra 1.1. bo minilo 300 let odkar je zatisnil oči reprezentativni pesnik dubrovniške republike Dživo Fran Gundulic in 8. januarja prihodnjega leta se bo 350-tič ponovil njegov rojstni dan. Prvo kritično izdajo Gunduličevih del je priredil Armin Pavič pred 60. leti kot IX. zvezek »Stari pisci hrvatski«. Knjiga je izšla v 600 izvodih, ki pa nikakor niso šli v promet. Leta 1916. je prosila Akademija Djuro Korblerja, naj pripravi novo izdajo. Tri leta kasneje je izšla druga izdaja in je bila takoj razprodana in Korb-ler je že pričel pripravljati tretjo izdajo. Dela pa ni mogel dokončati, ker je prej umrl. Leta 1931. je poverila Jugoslovenska akademija znanosti in umetnosti dokončanje izdaje najboljšemu poznavalcu dubrovniške literature Milanu Rešetarju. In te dni so izšla: »Djela Dživa Frana Gunduliča. Treče izdan je. Za štampu pri-redio Djuro Korbler a pregledao Milan Rešetar. O pjesnikovoj trista i pedesetoj godišnjici rodje-nja i tristotoj godišnjici smrti« (Zagreb 1938, gr. 8, XVI, 680 str.). Ve V Jakopičevem paviljonu v Tivoliju je te dni odprta razstava slik našega umetnika Božidarja Jakca. Razstava obsega vse prostore paviljona. Zastopane so naslednje tehnike: olja (portreti), psteli, skice, risbe in lesorezi. * Nova knjiga mladega pisatelja Rudolfa Kresala: »Študent Štefan« je izšla. Naše dijaštvo bo gotovo zanimala. Pozneje bomo morda kaj več povedali o njej. * Naša opera je vprizorila poleg drugih del tudi odlično delo »Don Kihot«. Izvedba je bila precej dobra, saj je pokazala gledališka uprava mnogo požrtvovalnosti. Želeti bi bilo le, da bi na dijaškem stojišču bilo malo več — dijakov. Drama je vprizorila kot zadnjo premiero Strindbergovo pravljično igro »Labodka«. K tej predstavi se bomo še povrnili v prihodnjih številkah. 11. decembra bo minilo dvajset let odkar je umrl Ivan Cankar. Žit)ari: Ivam Cankarju ( V spomin ob dvajsetletnici njegove smrti) Dvajset let je od takrat minilo, ko oči zatisnil Ti si, mož jekleni, zamrl jezik v ustih je iskreni, utihnilo srce, ki le za dom je bilo. Vodja bil si nekdaj delavne mladine, njen vzpodbudnih, učenik in svetovalec. tvoja dela je navdušen čital bralec, v njih proslavljal čast si dom črvine. V Tebi bil je bistri vir slovenske govorice: očistil grdih peg si jezik naših dedov, vztrajno in odločno, jasnih si pogledov vodil borbo za teptane narodne pravice. Leta so minila, dnevi šli so mimo. Seme, ki v ledino si ga zasejal, je vzklilo,, deblo močno je pognalo, sad rodilo, mi pa čujemo nad njim in ga gojimo. V grobu temnem Tvoje je telo strohnelo-duh pa še živi in je med nami. Voljo nam podžiga in iz spanja drami, vabi in vzpodbuja na nadaljnje delo. Dokler sonce bo si jalo in šumela Sava. Tvoj spomin bo pomnil sleherni Slovenec spletel Ti hvaležnosti je svoje venec: »Cankarju naj bode večna slava!« Knjigarna Akademska založba je priredila ciklus večerov, na katerih bodo govorili autorji o svojih delih. V soboto 26. novembra je bil prvi tak večer. Govoril je Vladimir Bartol o svojem najnovejšem romanu: »Alamut«. Poslušalstva je bilo precej, vendar mislim, da je odšlo s prvega večera nekoliko razočarano. Pričakovali smo, da bo gospod autor povedal nekoliko več o romanu samem. V resnici' se je romana samega skoraj popolnoma izognil in nam je le pojasnil, kaj ga je pripravilo do pisanja ,Alamuta‘. Večji del predavanja so pa izpolnili citati iz zgodovinskih del, ki so služila autorju v oporo in katerih se je v svojem romanu verno držal. Kljub temu, da prvi večer ni povsem izpolnil naših pričakovanj, moramo biti AZ hvaležni, da je našla tak lep način za ožji stik med pisatelji in čitatelji. Prihodnji spored nam sicer ni znan, vendar že sedaj opozarjamo dijaštvo na te večere, ki bodo vsako soboto ob 18.30 uri v knjigami Akademske založbe v Šelenburgovi ulici (Palača zavarovalnice Croatia). Natančnejši spored bo objavljen v dnevnem časopisju. Pred petnajstimi leti je bil položen k večnemu počitku slovenski pesnik in pisatelj Josip Stritar. Njegov grob je še danes -brez vsakega napisa! Miklov: ljubljanska 5. Dragi Dušan! V brošuri: »Pogled mladine v bodočnost« berem: »Pri nas se mnogo govori o krščanskem socija-lizmu, o krščanski socialni akciji ali kakor se že tej reči pravi. Na zborovanjih se razpravlja o papežkih socialnih okrožnicah, časopisi pišejo učene razprave, a pravega rezultata ni.« Ker sem vtaknil svoj nos že v vse mogoče po-krete, je čisto jasno, da se moram pobaviti nekoliko tudi s »krščanskim socializmom«. Na materializmu sloneči marksizem je moral izzvati reakcijo pri vseh religijah in cerkvah. Toda le rimsko-katoliška se je praktično lotila težavnega vprašanja, ni vztrajala na preprosti negaciji, v svojem nauku je našla pozitivnih osnov in jih v obliki dveh papeških okrožnic (Leon XIII.: Rerum novanun in Pij XI.: Qua-dragesimo arino) sporočila svojim vernikom. Že prej so nekateri katoličani in kristjani skušali socialistični' nauk oprostiti materialističnega oklepa in ga prikrojiti svoji veri, po obeh okrožnicah pa se je pojavila cela poplava kr- ščansko-socialistične literature, ki ji je sledilo tudi živahno organizatorično gibanje med krščanskim in posebej še katoliškim delavstvom. Omenjena struja nam je dala obilico odličnih socijalnih spisov in strokovnih knjig, marsikatera učena glava iz vrst katoličanov je posvetila svoje moči socijalnemu vprašanju. Tudi med delavstvom so krščansko-socijalistične organizacije napravile marsikaj dobrega. Toda večjih uspehov pokret ni dosegel, zaostal je za udarnim marksizmom ih mnogo mlajšim fašizmom. Praktičnih zgledov v obliki državnih ureditev nam ni dal. Dolfussa štejem samo za precej nesposobnega fašističnega vajenca, o Salazarjevi Portugalski tudi ne morem govoriti, ker je predaleč, premalo poznana in je vsi krščanski socija] isti niti nočejo šteti' za svojo. Zakaj krščanski socializem ni uspel? Po mojem mnenju je pravi vzrok ta-le: Cerkev kot univerzalna, nadčasovna in nadkrajevna organizacija ne more in ne sme odločno stopiti z vso svojo avtoriteto na stran kakega družabnega sistema, kake skupine ali kake struje, če bi to storila, bi nehala biti vesoljna. Vsako najmanjše oddaljevanje od omenjenega načela ji je vedno škodovalo. Tako je n. pr. uverjen zagovornik liberalnega družabnega reda po cerkvenem nauku (o praksi ne govorim), prav tako lahko veren katoličan kakor prepričan socijalist. Socijalist pa liberalnega sistema na noben način ne more odobravati. Zato papeške okrožnice ne nudijo-nobenega sistema, naglašajo in pojasnjujejo le starodavna krščanska načela. Opozarjajo, da je vzrok družabnih neprilik človekova slaba narava in da je treba delati za pokristjanjenje, izboljšanje človeštva. Dosledna uresničitev slednjega je pač le pobožna želja, Sisifovo delo, stremljenje za nemogočim idealom, ki ga družabni reformator ne more vzeti za izhodišče svojih ukrepov. Posameznik se da izboljšati, človeštvo kot tako ne, ker je vedno skoro enako, ne absolutno dobro, ne popolnoma propalo. Krivulja se le rahlo včasih oddalji od neke povprečnosti. Seveda je naloga religije, da skuša ljudi izboljšati. A izboljšati posameznike, saj po cerkvenem nauku imajo samo ti dušo! Odnosov med njimi se ne more dotikati, v kolikor ne zadevajo osebne vesti same, ali razumljiveje povedano, kolikor se ne tičejo morale ali etike. Nasprotno pa zanimajo družabni pokret predvsem ljudski odnosi, ki jih skuša urediti času in kraju najprimerneje. To ostro ločitev, ki jo je praktično zelo težko izvesti, je treba vsaj teoretično strogo začrtati. Omenjeno razlago najbolje pojasnjuje začarani krog, v katerega je zašel krščanski socializem. Štev. 5. »NASA VOLJA« Stran 7. m iiiiinna'111'n inntta Dopisi z naših zavodov Državna in samoupravna realna gimnazija v Murski Soboti V zadnjem času opažamo na našem zavodu precej življenja, najbolj se pa prebujejo nacj-jonalisti. Pred kratkim se je zbralo na drž. realni gimnaziji članstvo PJS k rednemu občnemu zboru. Po poročilih, ki so pa bila, kljub svoji izčrpnosti, precej pičla, smo prešli po slučajnostih in po kratki debati na volitve novega odbora. Izvolili smo si odbor s tov. Koleševo (VI.) na čelu. Vendar ta odbor ni bil potrjen, ker je g. profesor Hromek, ki vodi PJS na gimnaziji, naknadno ugotovil, da občni zbor ni bil sklepčen. Zato smo se zbrali vnovič za volitve. Postavljeni sta bili dve listi; prva s tov. Zorkom (VI*-)* druga s tov. Brajnikom (VI.), ki je popolnoma nacijo-nalna-. Zmagala je druga lista z ogromno večino (ca. 12:100). Upamo, da bo novi odbor bolj delaven in da nas bo v vsakem pogledu zadovoljil. Podmladek Rdečega križa še ni imel občnega zbora, tudi aeroklub še počiva, ker pač med di-jaštvom ni dovolj zanimanja. Nekoliko več življenja pa kaže šahovski klub, ki bo kmalii pričel s sestanki. Na samoupravni realni gimnaziji je v glavnem isto. Na občnem zboru PRK je bil izvoljen brez bojnega glasovanja odbor z nosilcem Lacijem (VIII.) in pri PJS Nahtigal (VIII.). Ker sta pa na samoupravi le dva razreda (VII. in VIII.), delata oba podmladka skupno in imata v načrtu vprizoritev igre. Upajmo, da ne bo ostalo le pri besedah. Oba podmladka vodi prof. Pušnik. V vsakem pogledu pa je zelo agilen dijaški naraščajski odsek Sokola. Imel je tekom tega šolskega leta že dva članska sestanka s predavanji in recitacijami. Posebno zadnji sestanek je bil zelo dobro obiskan (okrog 120 dijakov naraščajnikov). Govoril je brat Velnar Zoran o sokolskem zadržanju in delu v današnji dobi. Br. Šeb-janič Franc pa nam je zelo izčrpno im stilistično dobro orisal vtise z X. vsesokolskega zleta v Pragi. Na občnem zboru si je naraščaj izvolil tale •odbor: starosta br. Brajnik Edi (VI.), prosvetar br. Droč (VI.), tajnik br. Puncer st. (VI.), blagajnik br. Deškovič ml. (VI) in načelnik šahovske sekcije br. Čisar Štefan (VII.). Izvolili smo si torej odbor, v katerem ne bo treba menjavati vsako leto odbornikov. Odsek se upravlja pod nadzorstvom društvene uprave čisto sam. Upamo, da se bo odbor zavedal važnosti svoje naloge ter iga vodil po isti poti naprej, z isto resnostjo in uspehom, kot prejšnji, da bo ta sokolska ideja pritegnila v Sokolski dom vedno znova in znova novih naraščajnikov, Sokolov — Jugoslo-venov! Bratje in sestre, strnimo naše vrste! Zdravo! Ing. I. Državna realna gimnazija v Ljubljani XII. PODRUŽNICA »FERIALNEGA SAVEZA« na I. državni realni gimnaziji v Ljubljani bo priredila dne 8. decembra t. 1. ob 17. v dvorani Trg. doma AKADEMIJO Spored te prireditve, ki ga bodo izvajali samo dijaki tega zavoda, je sledeč: 1. Pozdravni, govor. 2. Klavir — Chopin: Valček, op. 69, št. 1. 3. Deklamacija — Vodnik: Vršac. 4. Gosli — Vieniavski: Mazurka; Vieux- temps: Morceau brillant de Salon. 5. Melodram — Fr. Levstik: Popotnik. 6. Harmonika — Lincke: Lusistrata; Gogov- ljev; Na stepi. 7. Godalni kx>artet —Mozart: Serenada, II. stavek — Menueth; Čajkovsky: Godalni kvartet, op. 11, II. stavek. Po sporedu Jjo v dvorani prijetna zabava s plesom, pri katerem bo sodeloval Adamičev jazz-orkester. Na razpolago bo pa tudi izbran in obilen buffet. ONS na III. Drž. realni gimnaziji Končno je tudi Jadranska straža na naši gimnaziji prišla do občnega zbora in volitev novega odbora. Stara tradicija JS pri nas je, da se to opravi ob koncu šolskega leta. Tako bi moral biti že v juniju izvoljen nov odbor. Občni zbor se je takrat res vršil, a volitev g. vodja ni pustil. Vedel je, da bi takrat zmagala lista naprednih dijakov, kar mu pa ni bilo po volji- in je pustil, da naj stari odbor do jeseni vodi delo. Tudi za jesenski občni zbor so pripravljali napredni dijaki svojo listo, a ko je to g. vodja zvedel je zahteval, da se sestavi kompromisna lista, sicer bo odbor sam diktiral. Na občnem zboru 18. XI. t. 1. so v začetku predlagali le to listo, ki je bila sestavljena iz 6 naprednih in 3 katoliških dijakov. Oglasil pa se je nek osmošolec, češ da je v njej premalo osmošolcev. Na hitro je sestavil svojo listo in dal vanjo precej osmošolcev, a razen enega ali dveh same katoliške dijake. Vsi osmošolci, med njimi tudi nekaj naprednjakov, so -glasovali za zadnjo listo, ki je tudi zmagala. Tako je Jadranska straža, najmočnejše društvo naše gimnazije, prešlo v njih roke. In nemala krivda je nas samih. Lahko bi se nas več zbralo na tako važnem občnem zboru, ali pa da bi vsaj tisti, ki so se zbrali, glasovali za prvo listo, ne pa za nasprotno, češ, da bo ta, ki je sestavljena iz osmošolcev, delavne jša. Državna realna gimnazija v Ptuju čeprav do sedaj še ni bilo z našega zavoda nikakega znaka življenja, ne spimo, kot bi si lahko kdo mislil. Na letošnjem občnem zboru naraščajskega odseka Sokola je bil izvoljen ta-le odbor: predsednik: br. Kostanjevec Zvonko (VIII.), tajnik: br. Rakuš Vinko (VI)., blagajnik br. Peček Dušan (VIII.), odborniki: Ivanšek Fran, Kegl J., Osole I1., Petrovič Vida, Rakuš Zvonko, Kancler Nada, Kaučič Milan, Košir N. Odsek prireja vsako nedeljo sestanke z zanimivimi predavanji in debato. Imamo tudi svoj sokolski jazz, ki pa še ni mogel nikjer nastopiti. Na občnem zboru Jadranske straže, ki še je moral radi volilcev, ki se na noben način niso mogli sporazumeti, vršiti ponovno, so bili izvoljeni: Čoki Dušan (VII.), predsednik, Mazlu Mi-leva (VIII.), tajnica, Požlep Marica (VII.), blagajničarka. Ker šolska oblast ni dovolila družabnega večera s plesom, pripravljajo Jadranski stražarji akademijo s pestrim sporedom. Pod okriljem Ferijalnega saveza se je vršil table-tenis turnir, ki pa je prilezel le do tretjega kola. Med tekmovalci smo opazili nekaj pravih ping-pong talentov kot n. pr.: Šenk Ivo (VIII.), Kopič Fran (VII.) in Zorčič Otmar (VI.) in nar daljevanje turnirja je bilo prav zanimivo in borba za prvo mesto zelo ostra in ogorčena. Ostal je namreč brez enotnega sistema, razcepljen na akademske struje. Poglavitna ločitev se je izvršila med socijalci in soci jalisti. Prvi sploh niso hoteli biti socijalisti, zahtevali so samo krščansko življenje. Obenem sp nastopali proti liberalizmu in takorekoč tajili vsak družabni sistem sploh. V bistvu po večini nagnjeni k liberalnim nazorom (poudarjali so pravice posameznika, nasprotovali stavki, odklanjali socijaliza-cijo itd.). Njihove nazore je dobro zavrnil že dr. Gosar v knjižici »Za krščanski socijalizem« (1923.): »Danes, to je v modernih gospodarskih razmerah in pri dejanskem splošnem moralič-nem stanju človeštva, brez socijalizma ni in ne more biti krščanskega družabnega reda. S tem ne delamo krščanstvu niti najmanjše krivice, marveč samo ugotavljamo in samo primerno upoštevamo, da je v modernem svetu tako malo pravega, životvomega krščanskega duha, da noče in ne zna brez socijalizma krščansko živeti.« (Stran 12.) Krščanstvo bi seveda samo najbolje rešilo vse probleme, a to le pod pogojem, da bi se vsi ljudje po njem v resnici ravnali. Sedaj pa, ko gazijo njegove postave v toliki meri celo oni, ki bi jih bili v prvi vrsti dolžni čuvati, je pač treba ljudi prisiliti, da se vsaj prbližno ravnajo po načelih poštenosti. To more in mora napraviti družabna ureditev. Ker se je dosedanja ureditev pokazala za nezadostno in ker na zemlji prebivajo ljudje ne pa angeli in svetniki, zato hočemo nov, boljši red, zato smo za socijalizem! Na podoben način je modroval del katoličanov in začel Sestavljati socijalistične programe. Ni bilo treba, da bi ravno kopirali marksiste, po malo natančnejšem študiju so prav lahko spoznali, kje so boleča mesta liberalizma in kje je treba zastaviti nož. Niso se zadovoljili z meglenim oznanjanjem krščanske pravičnosti, povedali so, kaj je pravica in kako naj Se doseže. V to svrho so sprejeli borbo z liberalizmom, odločno stopili na stran proletarijata, zahtevali nov red in se nazvali krščanske socijaliste. Pri nas jih zastopata dr. Gosar in Gostinčar. Vzroki, da večjega uspeha tudi ta struja ni imela, so notranji in zunanji. Notranji, ker se je v tej ali oni obliki držala načela demokracije, medtem ko je borba, vojna možno samo pod avtoritarnim, hierarhičnim vodstvom; šele po zmagi, v urejenih razmerah je mogoče misliti na kako več ali manj demokratično sožitje; zunanji, ker je začela proti njim energično in brezobzirno borbo vsa tako imenovana »katoliška« javnost. Ker so se razen tega sami dolgo časa priznavali h »katoliški« (beri: klerikalni) skupnosti, so nujno odbili vse neklerikalne elemente, pridobili pa s tem niso ničesar, ker jih.je njihov, v bistvu liberalno-strankarski krog začel obmetavati z marksisti ter jih tako nujno potiskal vedno bolj na levo. Slovenski krščanski socijalisti so zagrešili še drugo napako: izposodili so si pri svojih meščanskih sorodnikih samoslovenstvo, ki ga sedaj skrbno negujejo kljub imenu svoje strokovne organizacije. Navzlic temu in navzlic praktičnemu polomu krščanskega socijalizma, mu moramo vendar priznati velike zasluge tudi pri nas. Dal nam je organizatorja Kreka in učenjaka Gosarja, zbudil in organiziral je naše delavstvo, postavil energičen zid marksizmu. Krekova krščansko socijalistiČna struja je bila tudi tista, ki se je v stari SLS edina resnično jugoslovensko usmerila. Za današnje razmere vendar krščanski socija-lizem ni primeren. Potrebna je energična, vodena. nacijonalna, strokovna delavska organizacija kot jedro nacijonalnega socijalističnega po-kreta, ki bo zrušil politično in gospodarsko diktaturo kapitalističnih in strankarskih mogotcev, borbena organizacija, ki bo združevala vse bojevnike brez razlike na vero in jezik v enotnem boju za lepšo in boljšo bodočnost našega naroda. Zdravo! Tone. Štev. 5. mMMV Dragotinova: Doma na Drevesa so bila sprostila svoje veje. Zadihala #o svobodneje, rešena sadu, ki jih je vlekel k tlom. Jesen je slikala čudovite barve preko polj, vinogradov in gozdov. Pozna je bila, zato je hitela. Postajica nekje na Dolenjskem. Izstopila je Jela s par gospodičnami, s katerimi je delala v pisarni. Radovedno je blisnila s pogledom okoli sebe. Nikogar. Obšla jo je trenutna tesnoba, ki pa je takoj splahnila, čim je zagledala očeta. Stal je niže ob pomolu in trepljal konje, ki so nemirno hrzali. »Njegovo največje veselje so še vedno konji,« ji je v naglici šinilo skozi možgane. Boječe je stopicala do njega. Nemo mu je podala roko. Takoj za tem se je obrnila h gospodičnam in jim pomagala, da so posedle na voz. »Hladno se pozdravljate pri vas,« so govorile Zlaline oči. Kot bi uganila misel, jim je pričela Jela razlagati, da si pri njih sploh nikdar ne izkazujejo nežnosti. Mestno lizanje jim je tuje, pa saj krepki in prisrčni stisk roke pove dovolj. Umolknila je. »Doma smo!« se je zdramila. Najmlajši Franček je pritekel na prag. Prvi je hotel k Jeli. »Si plisla? Ves, tako lad bi sel s teboj, pa je mama huda.« Smeh je sledil tem prisrčnim I ranckovim besedam. Kot bi se čutil užaljenega, se je skril za mamin predpasnik. Tedaj je Jela začutila dolg pogled. Praznina. Obšlo jo je spoznanje, da hrani ta žena pred njo v sebi veliko ljubezen, katere ne bo mogla Jela nikdar doumeti. Zgrozila ee je, da ni tega že prej začutila. Globoko udrte oči, gube, ki so naredile široke poti preko čela in lic, so govorile resnico, da je izživela v veliki ljubezni. »Mama, enajsterim si dala življenje ...« se je spomnila pesmi, ki jo je še nedavno izlila na papir. »Kar naprej,« je s smehljajem vabila mati na Jelino molčanje. »Gospodične, mislite si, da ste doma! Ali je jela pridna v Ljubljani? Morda je preveč živahna? Ali pa muhasta,« je hitela s kopico vprašanj. Švigala je sem in tja, iz sobe v kuhinjo in spet nazaj, samo, da jim kar najbolj ustreže. »Dobro mamo imate Jela. Koliko je morala trpeti, govori vsaka njena poteza,« je počasi zlo-govala Olga. Morda je pri tem mislila na svojo mamo, katere pesem je že zamrla. Solza se ji je lesketala v očesu. Otrnila si jo je na skrivaj; ni hotela motiti veselega razpoloženja. Dodobra so hoteli potrditi svidenje v zidanici. Jela se je razživela. S hudomušnim nasmehom je natakala gostom kozarce. »Na moje zdravje! Kri ni voda, fantje, poglejte kaj se skriva na dnu! Ne bo vas metal! Ni še močan, ker je še premlad. Ko ga bo sv. Martin prekrstil, potem bo pa pela druga muzika.« »Čutiti je, da nima kosti,« je menil Marinov France. »Zato pa kar spij in drugega nalij ...« se je čula priljubljena pesem. Noč je bila, ko so se odpravljali proti postaji. Med potjo se je Jeli pridružil Brezovarjev Vlado. Dolgo ga že ni videla. Molče sta šla drug ob drugem. Iz prednje gruče se je čul smeh in zagotavljanje, da je na Dolenjskem res prijetno. Zlata se je imenitno zabavala z Vladimirjevim bratom. »Jela, krivično si me sodila vedno in tudi danes me ne razumeš,« je bruhnilo iz njega, kakor dolgo zadrževan in neugnan val. »Morda res. Ti boš letos pričel študirati medicino, poglobil se boš v knjige, ne bom te smela motiti,« mu je z narejeno mirnostjo odgovorila Jela. Vlak je po polževo prilezel. »Čakaj, ti bom pomagal nesti košaro do stopnic.« »Ni se treba truditi, Vlado!« »Uslužen sem vedno, a tebi pomagam posebno rad.« Nehote se je oprijela njegove roke. Če bi ne bilo vrveža, bi bil morda opazil njen nemir; tako pa je zamrl v noči, kot je utonil njegov spomin. Proti Ljubljani je pela lokomotiva svojo enolično pesem. Jeli se je zdelo, da je vsa drugačna. Po ušesih ji je še vedno zvenelo: »Tebi pomagam posebno rad!« Smehljaj ji je igral okoli usten; topo je strmela skozi okno in sanjala. listnica u Mojmir: »V jesenski noči«. Zdi se mi, da si se nekoliko prenaglil! Črtica še v tebi samem ni dozorela hi že si jo vrgel na papir. Sedaj pa še malo podrobne kritike: »...sta goreli dve svetli lučki srebrno in toplo...« Kaj se ti ne zdi, da je srebro nekak simbol mraza, hlada? Nekateri stavki mi zvene prav tako, kot bi jih prepisal iz R. Tagore-ja (s tem pa ne mislim: kot bi jih napisal R. Tagore!) »Pribijajo« pa najrazličnejše stvari in reči na še bolj različne reči, da bi pa koga pribili na »nesrečo«, to mi je pa bilo do danes popolnoma neznano hi si niti ne morem predstavljati kako bi to izgledalo! V fiziki pa res nisi Bog ve koliko podkovan! Ti pišeš kot da bi bilo to nekaka posebnost, čudež: »Šel sem mimo visokih topolov in črnili smrek, ki so metale svoje sence od lune stran .. .« saj to je vendar popolnoma naraven pojav, mar ne? Še za konec par pripomb. V tej črtici si skoraj zadušil osnovni motiv s kopo malenkosti. Jaz sem se na koncu upravičeno spraševal, kaj si hotel prav za prav povedati? Le bodi malo strožji sam s seboj pa bo bolje. Oglavsi se zopet kmalu in mi pošlji tudi naslov! X2-Y. Dragi matematik! Sicer nisem nikak matematični fenomen, pa se mi je vendar posrečilo odmotati ta čudoviti psevdonim. Zakaj se pa ne podpišeš s pravim imenom: St-č !.? Od vseh mi je najbolj všeč »Pegasu«, ki jo tudi na tem mestu objavljani! PEGASU Pegas se dvignil je v oblake, prinesel misli, prave spake, ljubezni od mi misli daje, k’ jih dajem pesmi blebet a je. Ta pegas, konj nesrečne pasme, oplazi z repom po obraz me, pa še ljubezni misli daje, ki pišem jih kar brez utaje. Le konj mi dalj še zvest ostani, natančen bolj le. še postani, zajahal bom te še veliko, napravil pa samo bom — piko! Kot bi mi snel z jezika! Taki pregovori, kot si mi jih poslal, so v slovenski literaturi popolnoma neznani. Veš, če bi jih objavili med resnimi članki, bi izgledalo preveč revolucionarno, tako jih bom pa dal v koš! Sedaj pa pika! Balkanski: »Pisma iz Postojne«. Iz razumljivih razlogov ne morem objaviti! Mladogorski: Morda bom lahko uporabil kak odlomek. Vsega ne morem. ŠIRITE »NAŠO VOLJO«! ljubljanski š. K. : Amaterski š. K. 6 : Z Na prvi deski je M. Vidmar ml. pokazal proti drju. Astalošu odlično formo. Damski gambit Beli: M. Vidmar ml. Črni: dr. L. Astaloš 1. d2—d4 d7—d5 2. c2—c4 c7—c6 3. Sgl—f3 Sg8—f6 7. e2—e3 -------- Običajna poteza 4. Sbl—c3 dopušča črnemu večjo’ izbiro za prehod v različne sisteme. Igrano potezo je posebno rad uporabljal dr. Vidmar in z njo dosegel velike uspehe. 4 .-------- e7—e6 Zadnje čase so mojstri poizkušali z 4. Lc8—f5, toda mnenja o korektnosti te varijante so deljena. 5. Lfl—d3 -------- Beli igra točno po načrtu. Zadržuje svojega damskega skakača in s tem prepreči ostro meransko obrambo po 5. Sbl—ee, 3. d5?c4 in b7:b5. 5 .-------- Sb8—d7 6. 0—0 L!8—e7 7. Sbl—c3 0—0 8. b2—b3 -------- Najmočnejše nadaljevanje! Beli noče po starem receptu z e3—e4, d5:c4, 9. Sc3:e4, Sf6:e4 itd. razbremeniti pozicijo v središču. 8 .-------- b7—b6 9. Lel—b2 Lc8—b7 10. Ddl—e2 a7—a6? Napaka! Črni bi moral igrati Ta8—c8 ali Dd8—c7 in izvesti c5. Po potezi v partiji črni nima več dobre obrambe. M. Vidmar nadaljuje izredno precizno. 11.Tfl—dl Dd8—b8 Črna dama je stala na d-liniji zelo nerodno. Udar s c3—c5 bi bil zaradi otvoritve d-linije prenevaren. 12. Sf3—e51 -------- Beli skakač je zavzel dominanten položaj. Beli ima v vidu nadaljevanje c3—e4 ali f2—f4 z odličnimi šan-sami. 12 .------- Tf8—d8 Črni ne sme vzeti konja, kajti na Sd7:e5, d4:e5, Db8:e5 pride Sc3:d5! z veliko prednostjo za belega. 13. Tal—cl —-------- Beli si je izgradil izvrstno pozicijo. Vse njegove figure delujejo harmonično. 13 .------- c6—c 5 14. c4:d5 e6:d5 Ni šlo Sf6:d5, ker bi sledilo Ld3:L7+! Kg8:h7, Dc2—h5+ itd. 15. Se5:d7 Td8:d7 16. d4:c5 b6:c5 Črni mora že dati kmeta, kajti na L:c5 pride Sa4 in črni je izgubljen. 17. Sc3—a4 Db8—a7? V obupni poziciji ponovna napaka. Pretilo je res Sa4—-b6 in Ka4:c5, črni vseh groženj ne more parirati. 18. Sa4:c5! Le7:c5 19. Lb2:f6 -------- Izgube kvalitete ni več mogoče preprečiti. Na g7:f6 odloči Dc2—g4+ in D:d7. Nadaljevanje partije je stvar tehnike. 19 .------- Lc5—f8 20. Ld3—f5 Td7—d6 21. Lf6—d4 Da7—b8 22. Ld4—e5 g7—g6 23. Lf5—g4 Db8—e8 24. Le5:d6 Lf8:d6 25. Lg4—f3 De8—c5 26. g2—g3 Ta8—d8 Nepotrebno zavlačevanje. Črni bi se mirne duše lahko vdal. 27. De2—d2 Ld6—a3 28. Dd2—a5 De5—d* 29. Tel—c2 Td8—d7 30. Tdl—d4 Dd6—f6 31. Lf3—g4 Črni se vda. J. S. Izdaja, odgovarja in urejuje za Narodno obrambno tiskovno zadrugo r. z. z o. z. Gaberščik Milan, cand. iur., Ljubljana, Tržna 5. — Izhaja dvakrat mesečno. Letna naročnina 12,— Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova cesta 14/11. — Pošt. ček. rač. št. 17.088. — Tel. 21-09. — Tiska »Tiskarna Slatnar« d. z o. z. (Vodnik in Knez) v Kamniku.