V novo življenje.
Spisal Fr. Palnak
[ avno je  zazvonilo v visokem stolpu,   in veselo so se razlegali polni glasovi po dolini in peli visoko velikonočno pesem. Vsa srca so bila polna nebeške melodije. Zvonovi pa so tudi peli tako  krasno,  tako  svečano,   da je vsakemu človeku seglo do srca in da so vsi govorili in čutili: nKristus je vstal!" Veselje se je  razlegalo povsod.  Vsa priroda je  govorila  in  šepetala besede, ki  so  naznanjale  največje  veselje,  ki so  bile  porok  največje Iju-bezni: ^Kristus je vstal!"
In modre vijolice so zadehtele, beli zvončki zacingljali, mlada zelena travica se je popela više. Solnce je grelo; breze, topoli in kostanji so razvijali svoje smolnate vonjive liste, lipe so napenjale pokajoče popke. »Kristus je vstal'." In vrabci, kavke in drugi ptiči so si že delali radostno gnezda, muhe so sedale po stenah, se lovile v zlatih solnčnih žarkih in se grele v njihovi mladi poživljajoči toploti. Vse se je veselilo: mlada priroda in tudi ljudje, mladi in stari ...
-*   78   «¦ t
V samotni kočici sredi gozda je bilo. Glas zvona ni dospel do sem, vendar so čutili tudi tukajšnji prebivalci pomen te visoke pesmi. A skrbi ni pregnala, src ni utešila. — Solnce je spuščalo le redke žarke skozi gosto vejevje do kočice, pa še ti niso mogli prodreti. Temne zavese so jim branile vhod, le ttipatam se je kateri ukral pri luknjici, se nekoliko pomudil, a ustrašil se je žalosti in samote, ki je vladala v kočici in pobegnil . . .
Žalostno in samotno je bilo tu. Stara mamica je tiho sedela pri po-stelji, na kateri je ležalo njeno edino upanje bolno, težko bolno — in bati se je bilo, da popolnoma stre nemila usoda to edino upanje v nekaterih trenutkih. Njena edina hčerka je ležala in se borila z neusmiljeno morilko . . .
Julika! Hej, kako veselje je to bilo! Samo življenje, samo koprnenje! Oosti, temni lasje so se ji usipali po ramenih in hrbtu, žarke črne oči so ji ljubko gledale v svet, in polne rdeče ustnice so zakrivale dve vrsti belih zobkov. Sedaj pa je ležala tu bleda, mirna, tiha . . .
Zunaj pa je bilo vstajenje . . .
Stara mamica je to dobro vedela. Znano ji je bilo, kakšno veselje za-vlada v svetu, in gledala je svojo Juliko, ustnice pa so ji tiho drhtele v molitvi. Molila je k Njemu, ki je danes vstal, ki je napolnil svet z Ijubeznijo in usmiljenjem . . .
,,Mamica, kakšno pa je zunaj?"
»Tiho, tiho,-dete, lep jasen dan je; vse cvete in dehti: pomlad na-polnjuje prirodo."
Aj, rada bi zrla to pomlad, rada bi videla zeleno travico in vonjala pestre cvetove, rada bi se kopala v zlatih solnčnih žarkih — a priklenjena je bila na posteljo.
nMamica, prosira vas, odprite malo okno!"
In julika je gledala v božji svet, in solnce se je je usmililo in poslalo      ,•: svoj žarek. Sobica se je napolnila z opojnim pomladnim vonjem, in dehteč          -
gozdni zrak je prepodil mračnost, ki je vladala v nji. Julika je bila vesela, oči so se ji  ovlažile,  rdečica  — lahna,  prozorna  — ji je  stopila na lice. Solnčni žarek jo je  poljubil  in objel . . . Ona  pa je  zaprla  oči in ležala       *' mirna, tiha.   Usteca, pol odprta, je  obkrožal lahek,  zadovoljen  smeh . . . Odšla je s solnčnim  žarkom kakor si je tolikrat želela v svojem življenju, ko je gledala,   kako   pada  in  zahaja  solnce.    Odšla je in  ni  je  bilo več    ¦""«• nazaj-. . . Stara  mamica   pa je  sedela v sobi in  žalostna  plakala:   strt ji je bil poslednji up.
Zvonovi  so zvonili  in naznanjali,  da je vstala  ob  mladem vstajenju bela dušica,  ki se je napotila k izviru  Ijubezni in  usmiljenja.  Zvonovi So      — peli in oznanjali to novo vstajenje.  Zvončki pa so  cingljali, in vijolice so      *fl razširjale bujni vonj ob truplu preminule Julike ...                                  .       . ;'
Umirajoči Kristus.