GLAS
LETO XX. ŠT. 22 (936) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 4. JUNIJA 2015
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
Zgledni odnosi
   anašnje praznično bogoslužje, medtem ko
nam daje zreti to čudovito skrivnost, iz ka-
tere prihajamo in proti kateri gremo, v nas
tudi obnavlja poslanstvo živeti občestvo z Bogom in
živeti občestvo med nami po tem trinitaričnem vzor-
cu. Poklicani smo, da živimo, ne drug brez drugega,
nad drugimi ali proti drugim, temveč drug z drugim,
za druge in v drugih. To pomeni sprejeti in soglasno
pričevati lepoto evangelija, živeti vzajemno ljubezen
do drugih tako, da z njimi delimo veselje in trpljenje,
se učimo prositi odpuščanje in odpuščati in ugota-
vljati pod vodstvom pastirjev vrednost različnih ka-
rizem. Če povzamem, zaupana nam je naloga gra-
ditve cerkvenih skupnosti, da bodo vedno bolj kot
družina, sposobna odsevati sijaj Trojice in evangeli-
zirati, ne samo s besedami, temveč tudi z močjo lju-
bezni Boga, ki prebiva v nas”, je dejal sveti oče
Frančišek v nedeljo, na morda najtežje doumljiv
praznik Svete Trojice. Papež Frančišek je poudaril,
da smo na svetu zato, “da živimo, ne drug brez dru-
gega, nad drugimi ali proti drugim, temveč drug z
drugim, za druge in v drugih”. In prav v tej luči lahko
tudi vidimo njegovo zavzemanje za skupno dobro,
njegovo zavzemanje, da bi v svetu bil sam najprej
pričevalec te poklicanosti k zavezi življenja in seveda
Kristusovega nauka.
Zato so nam vse polemike pred obiskom in po njem
slovenskega predsednika vlade Mira Cerarja pri pa-
pežu, ki smo jim bili priča na Slovenskem, brezpred-
metne, nepotrebne, če že ne škodljive, saj sta se slo-
venski predsednik vlade in sveti oče minuli petek,
29. maja, v Vatikanu pogovarjala tudi o tem, kako bi
na Slovenskem prišli do prepotrebne narodne spra-
ve. “Kot so sporočili iz tiskovnega urada Svetega se-
deža, sta papež in slovenski premier v pogovorih
tudi potrdila pripravljenost za nadaljevanje konstruk-
tivnega dialoga o dvostranskih vprašanjih, ki zade-
vajo odnose med državo in Cerkvijo s posebnim
poudarkom na procesu narodne sprave, človeških
in verskih vrednotah in skupnem sodelovanju v do-
bro družbe in najrevnejših”, je poročala Slovenska
tiskovna agencija, ki je še dodala, da je slovenski “pre-
mier v pogovoru s papežem tudi izrazil navdušenje
nad nedavno razglašeno papeško bulo - dokumen-
tom, ki daje večji poudarek tematiki usmiljenja in
sprave”.
Včasih se nam res zdi, da znamo biti Slovenci bolj
papeški od samega papeža, saj si ne moremo dru-
gače razlagati neumestnih kritik, ki so pospremile
obisk predsednika slovenske vlade Mira Cerarja k
papežu na uradni obisk, pa naj gre za kritike Cerkvi
že itak nikdar nenaklonjenih krogov kot tudi za tiste
nedostojne kritike, ki so jih izrekli določeni pred-
stavniki Cerkve. Papež Frančišek in vatikanska di-
plomacija samo nadaljujeta odlične odnose, ki jih
je imel Sveti sedež s Slovenijo od same osamosvojitve
naprej, saj je bil Vatikan med prvimi, ki je priznal sa-
mostojnost Republike Slovenije; pri papežu pa so bili
doslej na uradnem obisku že številni slovenski pred-
sedniki vlad: Lojze Peterle, Janez Janša, Anton Rop,
Andrej Bajuk, Janez Drnovšek, pred dvema letoma
pa tudi Alenka Bratušek. Ne pozabimo tudi dveh
obiskov Janeza Pavla II. na Slovenskem. Premier Ce-
rar je svetega očeta spet povabil v Slovenijo, sam pa
je po srečanju dejal, da ima “sveti oče neverjeten spo-
min, saj se spominja imen vseh krajev in ljudi, s ka-
terimi se je srečal pred leti na obisku Slovenije”.
Da ni šlo le za vljudnostno srečanje, govori tudi po-
datek, da se je premier Cerar “v Vatikanu sešel tudi
z vatikanskim državnim tajnikom Pietrom Paroli-
nom, s katerim sta izmenjala podrobnejša stališča o
odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ter po-
trdila zavezo za nadaljnji dialog”. Kot so še sporočili
iz kabineta premierja, sta izmenjala tudi poglede na
migracijsko problematiko, s katero se sooča Evropa,
ter govorila o zmožnostih Slovenije za sprejem be-
guncev.
“D
Pogovor
Na Katinari 
so v nedeljo, 
31. maja, voščili
Jožku Gerdolu 
ob visokem
življenjskem
jubileju 11
Intervju
Izredna delivka
obhajila Marija
Štekar Košuta je
spregovorila o svoji
duhovni izkušnji v
župniji sv. Jerneja
na Opčinah 4
Foto Tamino P. 
Medškofijsko romanje Gorica-Koper na Sv. Goro
“V vsaki vojni je zrno resnice,
kanček pravice, žarek svetosti”
  a zadnji dan Marijinega meseca
maja, na praznik Svete Trojice, so
številni verniki iz koprske škofije
in goriške nadškofije poromali v božje-
potno svetišče na Sveto Goro. Romanje z
naslovom Marija, kraljica miru ima po-
sebno težo posebno te dni, ko se spomin-
jamo stoletnice, odkar so naši kraji postali
prizorišče “nesmiselne morije”, kot jo je
označil že Benedikt XV., in sedemdese-
tletnice konca druge svetovne vojne, je v
uvodnem nagovoru povedal goriški
nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli.
Romanje je bilo priložnost, da bi skupaj
molili za dar miru, za vse, ki so trpeli pred
100 in 70 leti zaradi dveh groznih vojn
in njunih hudih posledic, “a tudi za vse,
ki so takrat ravnali krivično: končno jih
le Gospod sodi s svojo pravičnostjo in
usmiljenjem”. Ne smemo pa pozabiti tu-
di na tiste, ki morajo tudi danes trpeti v
podobnih in morda še bolj krutih oko-
liščinah, in sicer za vse brate, ki po svetu
doživljajo preganjanje zaradi vere, je še dejal
nadškof.
V homiliji je škof Jurij Bizjak povedal, da je glavni
namen romanja utrditi svojo vero in okrepiti med-
sebojne prijateljske vezi. Romarji dveh Goric z za-
ledji so se tokrat spomnili tudi dveh okroglih oblet-
nic, začetka prve in konca druge svetovne vojne.
“Vsaka vojna je po eni strani kruto zlo in prinaša
veliko solza in gorja, po drugi strani pa se postavlja
vprašanje, ali je mogoče, da bi toliko žrtev in trpljen-
ja, toliko muk in gorja, toliko joka in solza postalo
brez koristi in ne obrodilo nobenega sadu”, se je
vprašal škof. “Vsaka vojna je tudi Gospodova”. Na-
N
rode povečuje, razširja in ugonablja, razlaga Job svo-
jim prijateljem. Boj je Gospod, pravi pastir David
velikanu Goljatu. Tudi “Kristus pravi, da na zemljo
prinesel miru, temveč meč, ne, ker bi on tako hotel,
temveč ker ga svet na neki način hoče, zasluži in
ker je ljudstvo takšno, da ga potrebuje”. Potrebna
nam je torej “vera v Božje mline, ki meljejo počasi,
a meljejo na drobno”. Tudi vojna je
namreč “ugoden čas, priložnost, tudi
v vsaki vojni je namreč zrno resnice,
kanček pravice, žarek svetosti”. Tudi
“vojna je Gospodova, zato je vojna tudi
čas duhovnega očiščevanja in raz-
kuževanja, čas pokore in zadoščevanja,
čas umivanja in pranja, čas ruvanja in
izžiganja, čas treznjenja in ozaveščanja.
Bog hoče, naj pride na dan, kaj ljudje
čutijo drug do drugega in kaj naklepa-
jo drug proti drugemu”. Vsaka vojna
je torej na neki način “sveta vojna in
je podobna svetemu letu, ker se sveto
leto ne uresničuje po mirni poti, se
vedno znova uresničuje nekoliko bolj
grobo: vse se zruši in podere, vse vezi
se sprostijo in človeštvo začne znova...
Strasti se razdivjajo in izčrpajo, iztrošijo
se in umirijo, narodi se streznijo in spa-
metujejo in se seveda začno pripravljati
na nove tekme in nove spopade”.
/ dalje na str. 3
www.noviglas.eu
“Živimo drug z drugim, za druge in v drugih!”
foto dpd
Svet okrog nas
4. junija 20152
Povejmo na glas
Velike duševne stiske mladih
13. nagradni natečaj za diplomska, magistrska in doktorska dela
Nagrade je podelil minister
Gorazd Žmavc
  inister Gorazd
Žmavc je slovesno
podelil sedem na-
grad 13. nagradnega natečaja
za diplomska, magistrska in
doktorska dela na temo Slo-
venci v zamejstvu in izseljen-
stvu.
Urad Vlade Republike Slove-
nije za Slovence v zamejstvu
in po svetu je s slovesno raz-
glasitvijo in podelitvijo priz-
nanj v sredo, 27. maja 2015,
končal že trinajsti nagradni
natečaj za diplomska, magi-
strska in doktorska dela na te-
mo Slovencev v zamejstvu in
v izseljenstvu.
Gorazd Žmavc, minister za
M Slovence v zamejstvu in posvetu, je na podlagi ocenestrokovne komisije za ocenje-
vanje nalog, v Vili Podrožnik,
podelil sedem nagrad.
Minister je ob tej priložnosti
izpostavil, da je glavni cilj in
namen Urada spodbuditi do-
diplomske in podiplomske
študente k raziskovanju slo-
venstva in tematik, poveza-
nih s Slovenci zunaj Sloveni-
je. Poudaril je tudi, da na tak
način želimo spodbujati in-
formiranost, poznavanje teh
tem med raziskovalci, znan-
stveniki in študenti, s čimer
se krepi tudi njihova zavest o
pomembnosti ohranjanja
slovenske identitete v ma-
tični domovini in zunaj nje-
nih meja.
Minister je med drugim pou-
daril tudi, da: “Veseli me dej-
stvo, da zanimanje za temati-
ko ne pojenjuje, ampak se
število prispelih del že trinaj-
sto leto ohranja
na približno isti
ravni. Na 13 na-
gradnih na-
tečajev Urada Vla-
de Republike Slo-
venije za Sloven-
ce v zamejstvu in
po svetu je od leta
2002 pa do konca
tokratnega na-
tečaja prispelo
skupno 225 di-
plomskih, magi-
strskih oziroma
doktorskih del.
To pomeni, da si
je tovrstno temo
za svojo nalogo
vsako leto izbralo
najmanj 17 štu-
dentk in študen-
tov. Številka se na
prvi pogled mor-
da ne zdi visoka, a glede na
to, da širša slovenska javnost
o tovrstni problematiki ne ve
veliko, je tak podatek spod-
buden in optimističen. Želeli
bi si seveda še večjo pozor-
nost medijev, kajti prebivalci
matične domovine bi morali
poznati tudi dele lastnega na-
roda zunaj naših državnih
meja”.
V razmislek
Še o dvojni manifestaciji 
v Gorici
  soboto, 23. maja 2015 po-
poldne, je bilo v mestnem
središču v Gorici polno
policije kot že dolgo ne. Istočasno
sta se namreč po mestnih ulicah
vila dva pohoda, fašistični in an-
tifašistični. Svojo manifestacijo so
namreč napovedale organizacije
desnice, ki delujejo v gibanju Ca-
saPound. Organizacija je poime-
novana po ameriškem pesniku
Ezri Pound, ki je del svojega
življenja preživel v Italiji in je bil
velik občudovalec Mussolinija.
Zato je bil po drugi svetovni vojni
v Združenih državah obsojen,
vendar je bil zaradi psihične bo-
lezni dolga leta interniran v psi-
hiatrični ustanovi. Gibanje Casa-
Pound ima v svojem programu,
poleg gojenja tematik, ki so
značilne za desnico, tudi močan
socialni program: skrbi namreč za
reveže, ponuja pomoč ob narav-
nih katastrofah ipd. Gre za neke
vrste desno alternativo levo obar-
vanim socialnim centrom.
Z goriško manifestacijo so de-
sničarji želeli proslaviti stoletnico
začetka prve svetovne vojne, ki je
z njihovega zornega kota bistveno
V prispevala h graditvi Italije, saj jepo njej priključila svojemu ozem-lju celotno Julijsko krajino in Istro
ter del Dalmacije. Ob pro-
glaševanju takih tem so se seveda
takoj mobilizirale levo usmerjene
borčevske in druge organizacije
tudi iz Slovenije in organizirale
protimanifestacijo. In tako smo
lahko videli nekaj tisoč desno
usmerjenih manifestantov, ki so
v tišini kot vojaki hodili po mestu
in zaradi svoje organiziranosti in
sloganov upravičeno vzbujali
strah. Grozili so, da bodo nasprot-
nike poslali čez mejo, da si bodo
nazaj vzeli, kar jim pripada, ipd.
Nemirov sicer ni bilo zaradi dobre
organiziranosti policije, vendar se
vseeno lahko vprašamo, ali je bilo
prav, da so to manifestacijo sploh
dovolili in da jo je neprikrito odo-
bravala tudi sedanja mestna upra-
va. Gorica in sploh Primorska ni-
mata nobenega razloga, da bi pro-
slavljalli začetka prve svetovne
vojne. Zaradi italijanske izbire, da
stopi v vojno z Avstrijo, se je fron-
ta odprla na našem ozemlju in
pustila neizbrisne, negativne po-
sledice: vojna škoda, obubožanje
in marginalizacija območja, ki je
bilo pod Avstrijo v polnem razc-
vetu. Seveda pa še zlasti razvoj
fašizma in vsega zla, ki ga je ta pri-
nesel v naše kraje. Vojne se torej
moramo spominjati, ni pa razlo-
ga za njeno proslavljanje. Gibanje
CasaPound kot tudi vsa italijanska
desnica zagovarjata domovino
Italijo in njene teritorialne zahte-
ve tudi do meje nasilja, in to še
vedno tudi 70 let po koncu 2. sve-
tovne vojne. Že pred desetletji je
tedanji vodja desnice Fini pri
Transalpini (sedanjem Trgu Evro-
pe) s krampom skušal razbiti te-
danji mejni zid. Vedno z istim na-
menom: po njihovem mnenju bi
morala italijanska meja stati nekje
pri Postojni, tako kot je bilo do-
ločeno po Rapalski pogodbi.
Evropa je v prejšnjem stoletju pre-
stala dve strašni vojni tudi zaradi
nesprejemanja mej in poman-
jkanja strpnosti do drugače mi-
slečih. Zato so take manifestacije,
kot je bila ta v Gorici, neprimerne
in ne spadajo v današnji čas, ko
vsi poudarjamo pomen miru in
sožitja.
B. S.
  re za podatke, ki nas prizadevajo in ob
katerih ne moremo ostati brezbrižni.
Svetovna zdravstvena organizacija je
namreč ugotovila, kar je bilo sicer mogoče
pričakovati, da ekonomska kriza ni zarezala v
nas le na materialni, ampak tudi na duševni
ravni. Duševne stiske so se okrepile in ne spod-
kopavajo samo odraslih, ampak vedno bolj
mlade in celo otroke. Gre za depresijo, ki se
danes širi in stopnjuje in je po mnenju zdrav-
nikov bolezen prihodnosti, torej v nenehnem
porastu. Imamo opravka z močno duševno sti-
sko, o kateri so še pred dvema desetletjema
oboleli molčali, ker je veljala za skorajda sra-
motno. Morda se je prav zaradi takšnega
splošnega mnenja nemoteno širila in danes
zajema na milijone ljudi, med katerimi se
mnogi niti ne zdravijo, ker so prepričani, da je
nimajo. In to je več kot škodljivo, saj depresija
napada globinsko. Jemlje voljo do vsakršne
stvari, človeka potiska v apatijo, mu jemlje sa-
mozaupanje, ga oropa vsakršnega veselja, ga
navdaja z občutki krivde ter mu vsiljuje pesi-
mistične vizije prihodnosti. Predvsem pa de-
presija spodjeda v človeku smisel, mu smisel
jemlje, in kadar se to dogaja, ni več želje po
ničemer, prizadeta oseba obstane na mestu, je
dobesedno paralizirana in v bistvu izločena iz
življenja. Zato v nekaterih primerih depresija
lahko povzroča tudi razdražljivost, nestrpnost
do sebe in do drugih, kar se kdaj pa kdaj kaže
celo v nasilnih dejanjih. In ta depresija se vse
bolj loteva mladih tja do otroških let in tako
Svetovna zdravstvena organizacija zatrjuje, da
je danes depresija najpogostejša bolezen mla-
dih med 10. in 19. letom, kar je milo rečeno
zastrašujoče. Več kot petina mladih je v zad-
njem letu doživela občutke depresivnosti, vsak
šesti med mladimi je napaden s sunki nevar-
nega obupa, 28% mladih je več kot enkrat te-
densko v veliki duševni stiski. Še pred dvajse-
timi leti depresije med tako mladimi ni bilo,
zdaj zanjo trpijo tudi oni. To, upajmo, utegne
spodbuditi odraslo prebivalstvo, da se obrav-
navane duševne bolezni - zdravniki trdijo, da
gre res za obolenje - globlje zave in prične re-
sneje ukrepati pri sebi ter toliko bolj pri svojih
potomcih. V igri je naša duša, ki je organ, kot
so vsi drugi, ter oboli, kadar je trpljenja preveč,
še posebno tedaj, kadar ji je odvzet smisel. Iz
tega je mogoče sklepati, da je naše življenje
dandanes premalo smiselno, ker je usmerjeno
tja, kjer resničnega smisla ni. In tedaj prične
duša dobesedno trpeti, saj ji manjka edina hra-
na, od katere živi. In v nasprotju s še vedno
večinskim človekovim prepričanjem je re-
snični smisel upoštevanje drugega, je življenje
za tega drugega, pri čemer skrb zase in le za
svoje bližnje ne zadostuje, treba je živeti tudi
za manj bližnje, se zanje zavzemati in ustvarjati
družbeno pravičnost. Vse ostalo so prešibki
smisli, ki bi dušo lahko potešili. Verjamemo,
da bomo slej ko prej to smer odkrili, dosti bolje
pa bi bilo, da bi jo vsaj zaradi naših mladih od-
krili že jutri.
Janez Povše
G
Trst / Odbornica Telesca na srečanju o umskem zdravju 
O čustvenih motnjah mladostnikov
  aradi kompleksnih in
krhkih dinamik, ki do-
ločajo družinske in
medsebojne odnose v sodobni
družbi, umsko zdravje mlado-
stnikov čedalje bolj “škripa”;
posledice gospodarske krize so
opazne tudi na tem področju.
Gre za osrednjo ugotovitev, ki
so jo strokovnjaki
izrekli na simpozi-
ju (Mladoletniki v
nevarnosti. Mreže
storitev, poti, pro-
blemi, razvojne
možnosti in način
vodenja; prev.
ured.), ki je minuli
teden potekal v
parku nekdanje
umobolnice pri Sv.
Ivanu v Trstu in
katerega so se ude-
ležili strokovnjaki
(tudi Slovenci) iz
Furlanije Julijske
krajine.
Socialne službe v
Furlaniji Julijski
krajini nudijo po-
moč 4 odstotkom
od skupnih 185 tisoč v deželi
živečih mladostnikov; za so-
cialnovzgojne storitve in po-
sege v korist družinskega var-
stva in posinovljenj ter za raz-
ne domske skupnosti, ki gosti-
jo mladoletne (teh je v FJK
41), se vsako leto v naši deželi
Z namenja 31 milijonov evrov.Konfliktnost staršev, ločitve inrazveze so med glavnimi vzro-
ki psihosocialnih težav in mo-
tenj mladostnikov. V minu-
lem triletju je prišlo do
zmanjšanja vključitve mlado-
stnikov v vzgojne ali domske
skupnosti; medtem ko je bilo
manj posinovljenj (zaradi go-
spodarske krize), so v porastu
primeri dodelitev mladostni-
kov v družinsko varstvo. Na
srečanju, ki se ga je udeležil tu-
di deželni svetnik Franco Ro-
telli, so spregovorili o čustve-
nih motnjah mladostnikov:
porast le-teh je tesno povezan
z dejstvom, da starši - zaradi
stresa, vrtoglavega življenjske-
ga ritma in pa gospodarskih
težav - ne utegnejo spremljati
otrok pri upravljanju njihovih
čustev. “Dežela – je dejala od-
bornica za zdravstvo Maria
Sandra Telesca – pričakuje od
dejavnih v tem sek-
torju inovativne pre-
dloge in nasvete za
učinkovito izvedbo
reforme zdravstvenih
in socialnih storitev,
ki so namenjene
mladoletnim”.
Pobudo je organizira-
la Stalna konferenca
za umsko zdravje v
svetu/Konferenca Ba-
saglia, ki je nastala le-
ta 2010 v Trstu po
mednarodnem po-
svetu o umskem
zdravju, ki se je odvi-
jal v mestu. Poleg za-
ložniške dejavnosti
in drugih kulturnih
pobud si združenje
prizadeva za širitev
kulture in izkušenj, ki so na
tem področju nastale po spre-
jetju zakona št. 180, tako ime-
novane reforme Basaglia: še
posebej je združenje v tem po-
gledu dejavno na Kitajskem in
v Ekvadorju.
ARC/MCH
V petek, 29. maja, je mini-
strica za kulturo RS Julija-
na Bizjak Mlakar skupaj s
premierjem Mirom Cerar-
jem predala faksimilirano
izdajo celotne Valvazorje-
ve grafične zbirke Vatikan-
ski knjižnici. Ponatis celot-
ne zbirke Iconotheco Val-
vasoriano je ob podpori
ministrstva izdala Funda-
cija Janez Vajkard Valvasor
pri Slovenski akademiji
znanosti in umetnosti v
nakladi 100 oštevilčenih
kompletov. Večino njih sta
akademija in Republika
Slovenija podarili najbolj
prestižnim institucijam
doma in po svetu.
Aktualno 4. junija 2015 3
  Gorazd Kocijančič v Kulturnem centru Bratuž
Ko se prepletata krščanska
misel in duhovno življenje
GORICA 
  rščanski filozof prof. Go-
razd Kocijančič je v pogo-
voru s kolego, prof. Gio-
vannijem Grandijem z univerze
v Padovi, in s prof. Francesco
Zaccaron z Inštituta Jacques Ma-
ritain iz Trsta podaril goriškemu
občinstvu, zbranemu v veliki
dvorani Kulturnega centra Lojze
Bratuž v četrtek, 28. maja 2015,
pester, pristen in prisrčen večer
za ljubitelje modrosti.
Neobičajno “srečanje pod lipa-
mi”, posvečeno pomenu tradi-
cije in vlogi posredovanja, je po-
tekalo dvojezično in s simulta-
nim prevajanjem, poleg Kultur-
nega centra in Krožka Anton
Gregorčič pa sta ga soorganizi-
rala Inštitut Jacques Maritain iz
Trsta in goriška nadškofija. Pred
nekaj meseci je namreč pri
omenjenem inštitutu in v okvi-
ru projekta Jezik-Lingua izšel
italijanski prevod Kocijančičeve-
ga dela Posredovanja z italijan-
skim naslovom La sapienza tra-
smessa; zajetna knjiga je bila že
predstavljena v Rimu, poseben
študijski seminar ji je bil po-
svečen tudi v Trstu.
Glavni gost je bil torej slovenski
katoliški mislec, pesnik in pre-
vajalec Gorazd Kocijančič. Znan
je še najbolj po prevodu celot-
nega Platonovega opusa, temel-
jnem delu, ki obsega več tisoč
strani. Sicer pa Kocijančič pre-
vaja iz desetih jezikov, med ka-
terimi so antična grščina, la-
tinščina in hebrejščina. Sodelo-
val je tudi pri slovenskem pre-
vodu Svetega pisma, prevedel in
komentiral je več cerkvenih
očetov, različne grške filozofe,
bizantinske pesnike, pa tudi so-
dobnejše avtorje, npr. Rilkeja. Je
avtor več zbirk esejev in tudi šti-
rih pesniških zbirk. Leta 2004 je
prejel Rožančevo nagrado, leta
2005 Sovretovo, leta 2013 pa na-
grado Prešernovega sklada.
Knjiga Posredovanja je izšla pri
Celjski Mohorjevi družbi leta
1996, prinaša pa uvod v krščan-
sko filozofijo skozi besedila mi-
slecev iz različnih obdobij, od
Ireneja Lyonskega do Evagrija
Pontskega, Dionizija Areopagi-
ta, Janeza Hrizostoma, Maksima
Spoznavalca, Janeza Skota Eriu-
gena, Nikolaja Kuzanskega,
Erazma Rotterdamskega in
Franza Xavra von Baadra. Filo-
zofsko razmišljanje, globoka
osebna duhovnost in poetična
razsežnost sporočilnosti so bo-
gati trdni temelji, na katerih je
zgrajeno omenjeno delo.
Z velikim veseljem je navzoče
na posebnem dogodku uvodo-
ma pozdravila predsednica Cen-
tra Franka Žgavec, goriški
nadškof msgr. Carlo Roberto
Maria Redaelli pa je poudaril,
kako takšna srečanja ob knjigi z
K globokimi vsebinami pomaga-jo bralcu stopiti v dialog z la-stnim notranjim svetom. Knjiga
je vabilo, da bi stopili na novo
pot, da bi naredili korak v nez-
nano. Vsaka knjiga - kot tudi
vsaka umetnina - ima svoje
življenje, ne potrebuje več svo-
jega avtorja, saj živi, če je zaupa-
na nekomu, ki je odločil, da bo
segel po njej, je še dejal msgr.
Redaelli.
Kocijančič s svojim delom po-
nuja popotovanje v svet bogatih
zakladov krščanske tradicije.
Predlaga posredovanje, do kate-
rega prihaja v osebnem dialogu
z bralcem; to posredovanje je
osebno, intimno, svobodno, ti-
ho, je dejala prof. Zaccaronova.
Knjiga vabi bralca, da bi po-
nižno prisluhnil povedanemu
in se zavzel, da ne le sprejme na
intelektualni ravni, ampak da
osvoji, kar sprejme in razume,
da s tem nahrani svojo notran-
jost, tako da življenje, raz-
mišljanje, izkušnja, besede in
sugestije stopijo v bralčevo srce
in ga spremenijo od znotraj. Du-
hovna izkušnja je namreč kraj
srečanja in razumevanja z avtor-
jem.
Kocijančič je o knjigi in njenem
nastanku povedal, da so teksti
nastajali od njegovega 25. do
30. leta, in to “v trenutku, ko se
me je dotaknila Božja milost”.
Doraščal je “v povsem atei-
stičnem okolju”, bral je “prej
Hegla kot evangelije”. Božja mi-
lost se ga je “dotaknila prek tek-
stov, prek branja”. Kot mlad štu-
dent filozofije, ki ga zanimajo
klasični jeziki, se je nenadoma
znašel pred besedili, v katerih je
začutil modrost in privlačnost.
Ni bilo nobenega elementa v
okolju, ki bi ga k temu spodbu-
jal, je podčrtal, ampak ga je pri-
tegnilo samo tisto, kar so bese-
dila izražala. Tako je “vstopil v
zgodbo, ki se ji pravi krščanstvo,
Cerkev, cerkveno izročilo, in te-
mu na neki način posvetil vse
svoje življenje”. Ko človek začuti
privlačnost krščanstva, stopi v
svet, ki je predvsem - in to radi-
kalno - oseben. Gre za vstop v
svet, kjer začuti, da je izvir sveta
in vsega bivajočega, da ni nuj-
nost, da ni usoda, ampak je v bi-
stvu svoboda in ljubezen, ki jo
izkušamo kot osebe.
Klasični svet je postal krščanski,
ker je začutil, da se v Kristuso-
vem dogodku, v izkušnji te ose-
be znotraj zgodovine, kaže neka
dimenzija na najbolj temeljni
ontološki ravni, ki odpira an-
tični svet za nekaj čisto novega.
“Ta osebna energija se je dotak-
nila mene”. Čutil se je kot člo-
vek, ki je našel zaklad, za kate-
rega nihče ne ve. To so bili v Slo-
veniji časi konca socializma in
“neke velike duhovne puščave”.
Na miselni, filozofski in duhov-
ni ravni je Kocijančič našel za-
klad, ki ga je bilo po njegovem
mnenju treba posredovati so-
dobnikom. Knjiga je stara 20 let,
stanje se pa bistveno ni spreme-
nilo: še vedno se sprašujemo,
kako je možno približati mo-
drost ljudem v sekulariziranem
svetu, v katerem so izgubili stik
z izročilom. “To je bil smisel ce-
lega projekta”.
Krščanska filozofija je danes
“nekaj realnega”. Problem je,
“kakšna je interakcija te misli s
sekularnimi diskurzi”. Na Zaho-
du je poznavanje krščanske tra-
dicije zelo površno, ideološke
obremenitve so še zelo velike,
potrebnih bo še veliko posredo-
vanj, da se bo vzpostavil pravi
dialog.
Govor je bil nato o različnih te-
mah, med drugim o apofatiz-
mu, o tem, da je izvir biva-
jočega, tistega, čemur kristjani
pravimo Bog, nekaj tako radi-
kalno drugačnega od tega, kar
izkušamo, od vseh dimenzij
čutnega in intelektualnega sve-
ta, da to drugačnost bolje
izražajo zanikanja kot zatrjevan-
ja. Vprašanje 'kaj je človek' je
bilo za cerkvene očete tesno po-
vezano z razmišljanjem o člove-
ku in bogopodobnosti. “Na naj-
globlji točki patristične antro-
pologije je Gregor iz Nise zapi-
sal, da je človekova bogopodob-
nost v tem, da je skrivnost, da je
vsak od nas nedoumljiva skriv-
nost, da je to tista dimenzija ose-
be, kjer smo Bogu podobni, da
smo sami sebi večna uganka”.
Pri Erazmu Rotterdamskem se
vidi, da mu je sama renesansa
pomenila ponovno odkritje cer-
kvenih očetov, prvotnega
krščanskega izročila. Giovanni
Grandi, ki je kot odličen pozna-
valec tomistične in Maritainove
misli dopolnil marsikatero
obravnavano temo, je dodal, da
je po Tomažu Akvinskem Bog
veliki ustvarjalec, ki to, kar no-
vega ustvari, prepozna kot do-
bro. Nespoznatnost Boga ne iz-
ključuje odnosa z Njim, je pri-
pomnil Kocijančič, ampak je
nekaj, kar ga omogoča. “Kristja-
ni imamo apofatično občutje,
istočasno pa vemo, da lahko
živimo v nekem srečanju z Bo-
gom, ki se lahko zgodi prek
sočloveka, prek svetega besedi-
la, v evharistiji”.
Zanimive in polne spodbud za
nadaljnje razmišljanje so bile
obravnave še drugih pojmov,
kot so npr. toleranca, dru-
gačnost drugega, intelektualna
ljubezen, enost in lepota in re-
snica in dobrota, lepota križa,
ljubezen kot izraz lepote oz. le-
pota kot izraz agape itd. / DD
  Snovanja v organizaciji SCGV Emil Komel in Arsatelierja
Neobičajne glasbene
promenade v parku
GORICA 
  etošnjo sklepno akademijo
si je Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v
nizu desete izvedbe spomladan-
skih koncertov Snovanj zamislil
na zelo izviren način, o čemer ja-
sno govori že naslov Glasbene
promenade v parku. Šolo z več
kot 350 učenci, ki obiskujejo
tečaje klasične in moderne gla-
sbe, več zborov, orkester in balet,
so razdelili v oddelke, v katere so
se vključili tudi sodelavci Arsate-
lierja: v petek, 29. maja, so nasto-
pili na različnih, tudi neobičajnih
sugestivnih prizoriščih v palači in
parku Coronini Cronberg v Gori-
ci, ki veljata za posebno dragoce-
na bisera našega mesta.
Nekaj uvodnih besed je spregovo-
rila ravnateljica šole Komel Ales-
sandra Schettino, ki je spored po-
vezovala in vodila številno občin-
stvo na glasbenem sprehodu (ta
je bil za otroke pravi užitek, za
mlade in odrasle tudi prijetno
preseneč, za kakšnega starejšega
gosta pa morda precej naporen).
Prvi je na oširku pred grofovo pa-
lačo nastopil Otroški zbor Vesel-
jaki iz Doberdoba pod vodstvom
Lucie Lavrenčič Terpin in ob kla-
virski spremljavi Zulejke Devetak.
V konjušnici so nato po eno
skladbo predstavili trije
mladi obetavni pianisti,
pred njenim vhodom
pa mladi gojenci na tol-
kala. Na balkonu palače
je z očarljivimi irskimi
melodijami na keltsko
harfo nastopila Dorali-
ce Klainscek, v veži pa-
lače pa trinajst mladih
kitaristov s profesorje-
ma Martino Gereon in
Marcom Fantinijem.
Na bližnjem travniku
so štiri brhka dekleta za-
plesala po afriških rit-
mih, sredi glavne steze,
ki vodi do palače, pa
odlična skupina jazz in
moderne glasbe. Na
križišču več stez je čelist
Francesco Malaroda
odigral dva stavka Bachove suite,
vrh stopnišča sredi palm in buj-
nega zelenja pa je zazvenela gla-
sba flavtistke Neže Faganelj in
Ane Kristine Klančič. Na stezi, ki
vodi do spodnjega velikega trav-
nika, so nastopili trije saksofonisti
Mira Tavčar, Raffaele Martina in
Matija Lukežič, na gornjem trav-
niku pa je zapel Otroški zbor Emil
Komel pod vodstvom Damijane
Čevdek Jug in ob klavirski sprem-
ljavi Elisabette Cavaleri. Ista pia-
nistka je nato spremljala tudi Mla-
dinski zbor Emil Komel, ki je pod
taktirko Davida Bandlja zapel tri
pesmi v skritem gaju za palačo.
Ko se je že precej zmračilo, je pod
velikim drevesom zaigral še har-
monikar Manuel Persoglia, večer
pa je pred vhodom v Coroninije-
vo palačo s stavkom iz Gluckove
simfonije sklenil Šolski orkester,
ki ga vodi Luigi Pistore. 
L
  Romanje na Sv. Goro
“V vsaki vojni je zrno resnice ...”
S 1. STRANI 
  ašim prednikom smo
lahko upravičeno hva-
ležni, je nadaljeval
škof Jurij, “za trpljenje in žrtve,
ki so jih pretrpeli, in nam tudi
z njimi zaslužili mirne čase, ki
jih po Gospodovi milosti živi-
mo in doživljamo. Dobro in
hudo prihaja iz ust Najvišjega,
piše v knjigi Žalostink. Zato
goreče prosimo Gospoda, naj
nam še naprej naklanja trajen
mir in srečne čase”, je sklenil
pridigar.
Ko je ob koncu maše v baziliki
še odmevala Marijina hvalnica
- lepo ljudsko petje, slovensko
in italijansko, je z oltarja vodil
naš dekan Karel Bolčina, na
koru pa je prvič orglala mlada
števerjanska organistka Marti-
na Valentinčič -, so številni so-
maševalci s škofoma na čelu v
sprevodu šli do severne stene
svetišča. Pred znamenjem
Concordia et Pax, ki je bilo po-
stavljeno pred 20 leti, so zmo-
lili za naši mesti in ljudi, ki
živijo na tem koščku zemlje, za
padle nasprotnih vojaških ta-
borov, za žrtve ideoloških stra-
sti in maščevanj, za pozabljene
in za vse rajne. / DD
N
Minuli petek, 29. maja, je v spremstvu predsednice SSO za Goriško Franke Padovan in deželnega pred-
sednika SSO Walterja Bandlja prišla v naše uredništvo goriška senatorka Laura Fasiolo, potem ko si je
ogledala in spoznala delovanje Katoliške knjigarne, najstarejše knigarne v Gorici. Predsednik Zadruge
Goriška Mohorjeva Peter Černic je senatorki prikazal razvejeno delovanje, uspehe in težave, s katerimi
se srečuje Zadruga, predvsem pa smernice razvoja in sodelovanja v našem in čezmejnem prostoru,
odgovorni urednik tednika Novi glas Jurij Paljk pa umeščenost našega tednika v okolje. Senatorka Fa-
siolo je ponudila kar nekaj možnih rešitev za širitev in ohranjanje delovanja naše Zadruge.
Foto dpd
Giovanni Grandi, Gorazd Kocijančič, Francesca Zaccaron in msgr. Carlo R. M. Redaelli (foto dpd)
foto dpd
foto dpd
Kristjani in družba4. junija 20154
Jugend Eine Welt
Z izobraževanjem proti
revščini!
  a milijone otrok mora
po svetu opravljati naj-
težja dela, namesto da bi
hodili v šole ali se poklicno izo-
braževali. Kakor na primer 6-let-
na Marija v Ekvadorju, ki na cesti
prodaja časopis, ali 11-letni Sela-
li, ki v nekem severnoafriškem
mestu živi od odpadkov. Otroci,
ki morajo delati v kamnolomih
ali so prisiljeni prodajati svoja te-
lesa. Da bi ti otroci dobili
možnost za boljšo prihodnost,
podpira avstrijska dobrodelna or-
ganizacija Jugend Eine Welt
(Mladina en svet) postavitev šol,
programe za otroke, ki živijo na
cesti, in izobraževalne centre v
jugovzhodni Evropi, Afriki, Aziji,
Latinski Ameriki in na Bližnjem
vzhodu. Organizacija pri tem so-
deluje z Don Boskovimi salezi-
janci in Don Boskovimi sestrami,
ki pomagajo zapostavljenim
otrokom in oskrbujejo mlade lju-
N di v 130 državah sveta. Geslo do-brodelne organizacije Mladinaen svet je Z izobraževanjem proti
revščini. Mladina en svet po-
maga tudi v primerih kata-
strof, ko je potrebna hitra po-
moč. Neodvisna
nevladna organi-
zacija opravlja ta-
ko pomembno
razvojno in izo-
braževalno delo,
podpira številne
socialne pobude
in se aktivno zavzema za bolj
enakopravni svet. Delovanje or-
ganizacije lahko spremljate na
spletni strani www. jugendeine-
welt. at.
Na avstrijskem Koroškem ima or-
ganizacija Mladina en svet pisar-
no v Beljaku, v ka-
teri dela koroški Slovenec Simon
Triessnig. On je prisoten še pose-
bej na dvojezičnem ozemlju med
koroškimi Slovenci, kjer sodeluje
tudi s salezijancem Jožetom An-
dolškom, ki ima projekte v po-
moč otrokom v Etiopiji. Simon
Triessnig in Jože Andolšek sode-
lujeta v projektu v Gambeli/Etio-
pija, kjer pomagata salezijancem
graditi prepotrebno srednjo šolo.
Salezijanci vodijo tu osnovno
šolo, tehnično šolo in mladinski
center. Manjka pa srednja šola, ki
omogoča šolarjem nadaljnje izo-
braževanje. V izjemno revni regi-
ji je to edina možnost za pot iz
revščine in za samostojno
življenje.
Dobrodelna organizacija Mladi-
na en svet se zavzema tudi za
žrtve potresa, ki je pred nedav-
nim močno prizadel Nepal. Med-
tem je že več tisoč mrtvih in šte-
vilni ljudje so ostali brez vsega.
Potrebna so živi-
la, čista voda,
zdravila, obla -
čila, šotori. Števil-
ne hiše je treba na novo zi-
dati.
Don Boskove sestre vodijo v
bližini Katmanduja dekliški
dom, ki je močno poškodovan.
Pri svojem delu se dobrodelna or-
ganizacija Mladina en svet opira
na dobrotnike in podpornike, ki
s svojo podporo omogočajo po-
moč. Tudi vaš dar pomaga!
Pomoč za Gambelo
Konto: Lastnik konta: Jugend Ei-
ne Welt, IBAN: AT92 3600 0005
0002 4000, BIC/SWIFT:
RZTIAT22. Ime projekta: Opeka
za opeko za boljšo prihodnost,
Etiopija, AET-14-7072
Pomoč za Nepal:
Konto: Lastnik konta: Jugend Ei-
ne Welt, IBAN: AT92 3600 0005
0002 4000, BIC/SWIFT:
RZTIAT22. Ime projekta: Potres v
Nepalu, INC-15-7072
Kontakt:
mag. Simon Triessnig
Jugend Eine Welt
Moritschstrasse 2/3
9500 Beljak/Villach,
avstrijska Koroška
E-Mail: simon. triessnig@jugen-
deinewelt. at
www. jugendeinewelt. at
  jubljanska Akademija za
glasbo je naslednica Kon-
servatorija Glasbene ma-
tice in ima nekaj več kot stolet-
no tradicijo poučevanja pred-
meta orgle. Na njej so poučeva-
li znani orglavci: prof. Stanko
Premrl, prof. Matija Tomc,
prof. Pavel Rančigaj, prof. Hu-
bert Bergant in danes to delo
nadaljuje prof. Renata Bauer.
L Gospa prof. Renata Bauer selahko pohvali, da je pod nje-nim vodstvom do danes diplo-
miralo 25 študentov in dve spe-
cialistki. Pouk poteka na
Gorčičevih orglah v trnovski
cerkvi. Študentje pa imajo na-
stope tudi po drugih ljubljan-
skih cerkvah. Višek študijskega
leta je vsakoletni javni koncert
na Schukejevih orglah v Gallu-
sovi dvorani Can-
karjevega doma.
Letos je ta bil v to-
rek, 26. maja.
Koncerti študen-
tov glasbene aka-
demije so vedno
zanimivi. Poleg
sposobnosti posameznikov se
lahko opažajo tudi njihova go-
tovost v nastopu kot tudi na-
predek ali stagnacija. Prav tako
se vidi, koliko je pri posamez-
niku prisotna samostojnost,
lahko pa zaznamo tudi plahost.
Tokrat so nastopili trije organi-
sti, sopranistka in trobentač.
Študentje orgel študirajo v ra-
zredu izr. prof. Renate Bauer.
Študentje so bili: Teodor Žit-
nik, Maruša Mavrič in Dušan
Ješelnik. Pridružila sta se jim
sopranistka Nataša Trček in tro-
bentač David Čonč.
Mene je pritegnila skladba Lu-
men Christi, ki jo je izvajala
Maruša Mavrič. Skladatelj je
prof. Stanko Jericijo. Izvedla jo
je zelo zanimivo, lepo registri-
rano, saj je skladba precej ob-
sežna.
To je bila prva orgelska skladba
prof. Stanka Jericija, ki je bila
na ljubljanski Akademiji za gla-
sbo naštudirana in izvedena v
Gallusovi dvorani Cankarjeve-
ga doma v Ljubljani.
Ambrož Kodelja
Upepeljevanje umrlih in raztros (2)
Je upepelitev za Cerkev
zaželena?
  osluževanje upepelitve je
čedalje bolj razširjeno, pa
ne le v deželi Lombardiji,
za katero smo dobili podatke, da
je število upepelitev že pred nekaj
časa preseglo število pokopov s
krsto, temveč tudi drugod. V No-
vi Gorici je pokopov s krsto bolj
za vzorec, drugod je malo bolje,
a se vseeno večajo upepelitve, ta-
ko da počasi že tudi po najbolj
tradicionalnih krajih prihajamo
zelo blizu temu, da bi bilo več
upepelitev kot pokopov s krsto –
če že ni prišlo do tega, bo kmalu.
Temu gotovo botruje tudi zelo pa-
siven odziv na prakso s strani
predstavnikov Cerkve, po drugi
strani pa strategija pogrebnih
podjetij, ki spodbujajo prakso
upepeljevanja. Nazadnje je treba
omeniti tudi konformizem da-
našnjega povprečnega kristjana,
ki pač naredi tisto, kar vidi tudi
P po drugih, rekoč: “Saj vsi tako de-lajo …”. Konformizem lahkorečemo tudi tistemu prepričanju,
po katerem naj bi tudi Cerkev,
pač v skladu s časi, ne imela nič
proti takšni vrsti pokopa – nam-
reč žarnemu pokopu. Žal od leta
1963 to deloma drži, saj je bila
pred tem praksa upepeljevanja
izrecno prepovedana, od omen-
jenega leta pa je dopuščena,
čeprav ni zaželena, kakor tudi ne
priporočena ali kar splošno spre-
jeta. Če pogledamo navodila Cer-
kve, potem najdemo v Zakoniku
cerkvenega prava (ZCP) tole:
“Cerkev zelo priporoča, naj se
ohrani pobožna navada pokopa-
vanja teles rajnih, vendar ne pre-
poveduje sežiganja, razen, če bi
bilo izbrano iz razlogov, ki so na-
sprotni krščanskemu nauku”
(Kan. 1176 § 3). Podobno pravi
Katekizem katoliške Cerkve
(KKC): “Cerkev dopušča upepel-
jevanje, če le-to ne razodeva po-
stavljanja vere v vstajenje telesa
pod vprašaj” (2301). Torej Cerkev
zgolj dopušča, zelo pa priporoča
pokopavanje teles rajnih. KKC
pravi: “S telesi umrlih je treba rav-
nati s spoštljivostjo in ljubeznijo
v veri in upanju na vstajenje. Po-
kopavanje mrtvih je eno telesnih
del usmiljenja; to delo izkazuje
čast Božjim otrokom, templjem
Svetega Duha” (2300). Kot nas
spomni ZCP, namreč pogrebno
opravilo, ki je pravica rajnih ver-
nikov, tudi “izkazuje spoštovanje
njihovim telesom”, poleg tega,
da rajnim “duhovno pomaga”,
živim pa “prinaša tolažbo upan-
ja” (Kan. 1176 § 2). Pogrebni
obrednik se v navodilih sklicuje
na omenjeni nauk in zakone Cer-
kve, zato pa zatrjuje, da upepeli-
tev telesa umrlega lahko sprejme-
mo le, če kdo tega ni določil “iz
razlogov, ki so nasprotni krščan-
skemu nauku” (Predhodna navo-
dila št. 14). Je upepelitev skladna
s krščanskim naukom? O tem bo-
mo razpravljali naslednjič.
/ dalje
Andrej Vončina
Foto: Jugend Eine Welt/SDB
Foto: Jugend Eine Welt/SDB
Papež v Sarajevu: sveti maši bo
prisostvovalo 70 tisoč vernikov
Dne 6. junija bo papež Frančišek obiskal Bosno in Hercegovino.
Sveti maši, ki jo bo dopoldne daroval na stadionu Koševo v
Sarajevu in bo eden osrednjih dogodkov dneva, bo predvidoma
prisostvovalo okoli 70 tisoč vernikov. Med njimi bo vsaj 22 tisoč
hrvaških romarjev. Somaševalo bo trideset škofov. Le-ti bodo
prišli tudi iz Hrvaške, Makedonije in Srbije. Doslej se je prijavilo
tudi preko tisoč duhovnikov. Med sveto mašo bo pel zbor, v
katerem bo sodelovalo približno 1.700 pevcev. Vernike pa bo
ob prihodu sprejelo 500 prostovoljcev.
Visoko število udeležencev se obeta tudi na papeževem
srečanju z mladimi. Prijavilo se je 4 tisoč oseb, in sicer ne le
katoliških vernikov. Srečanje je predvideno v škofijskem
mladinskem centru Janeza Pavla II., v katerem notranja dvorana
lahko sprejme le tisoč oseb. Večina mladih, kot je povedal msgr.
Ivo Tomašević, tiskovni predstavnik in generalni tajnik škofovske
konference Bosne in Hercegovine, bo dogodek tako spremljala
na velikih zaslonih. Na programu papeževega obiska pa je tudi
srečanje v katedrali v Sarajevu, ki se ga bo udeležilo najmanj
600 duhovnikov, redovnikov, redovnic in semeniščnikov.
Priprave na prihod papeža Frančiška ne zadevajo samo
krajevne Cerkve, ampak tudi druge institucije. Trenutno
potekajo dela ponovnega urejanja okolice mednarodnega
letališča in vpeljevanja varnostnih ukrepov. Organizatorji
predvidevajo, da bodo poleg že omenjenih prišli tudi romarji iz
Italije, Nemčije, Avstrije in Slovenije.
Salvadorski nadškof Romero razglašen za
blaženega
Salvadorski nadškof Oscar Romero je bil 35 let po smrti v
soboto, 23. maja 2015, razglašen za blaženega. Slovesnosti v
glavnem mestu San Salvador se je udeležilo na desettisoče
katoliških vernikov kot tudi številni državniki in cerkveni
dostojanstveniki. Romero je bil ubit zaradi kritiziranja vojaške
diktature v Salvadorju, ki je uživala podporo ZDA.
“Bil je prerok Božje ljubezni”, je dejal italijanski kardinal Angelo
Amato, ki je kot predstavnik papeža vodil beatifikacijsko mašo.
Romera je označil za “svetlo zvezdo, ki osvetljuje nebo Latinske
Amerike”.
“Romero je z močjo ljubezni ustvaril mir in s svojim življenjem
živel vero”, je v apostolskem pismu zapisal papež Frančišek.
Duhovniki so skozi množico ljudi nesli Romerove relikvije, med
njimi krvavo oblačilo, ki ga je nosil ob smrti. Po razglasitvi za
blaženega so slovesno razkrili ogromen Romerov portret.
Na svečanosti je bilo po poročanju hrvaške tiskovne agencije
Hina navzočih več kot 250.000 ljudi, tako katoliški verniki kot
nekdanji marksistični uporniki iz časa krvave državljanske
vojne, ter več kot 50 tujih delegacij in predsedniki štirih
latinskoameriških držav.
Več ur pred začetkom slovesnosti se je na trgu Salvador del
Mundo v središču prestolnice zbralo na tisoče ljudi, ki so
vzklikali “Romero, Romero” in prepevali verske pesmi. Nosili
so transparente z napisi “Mučenik ljubezni” in “Svetnik
Amerike”. Beatifikacija je sicer zadnji korak pred razglasitvijo
za svetnika.
Oscarja Romera je 24. marca 1980 ustrelil pripadnik desnega
odreda smrti prav v trenutku, ko je vodil mašo. Zavzemal se je
pravice revnih in pozival vojsko, naj se vzdrži nasilja nad ljudmi,
s čimer si je nakopal jezo bogate salvadorske elite in vojske.
Za umorom naj bi stal vodja obveščevalne službe Roberto
D'Aubuisson, ki je kasneje ustanovil desno stranko Arena. Ta
je več let krojila politiko te srednjeameriške države.
Po umoru Romera je v Salvadorju izbruhnila državljanska vojna
med varnostnimi silami in skrajnimi odredi smrti na eni ter
levičarskimi skupinami na drugi strani. Do leta 1992 je v
konfliktu umrlo okoli 75.000 ljudi.
Kratke
Prejeli smo
Odprto pismo
uredništvu
  onec septembra leta 2014
je bilo uredništvu verske-
ga tednika za rubriko Pi-
sma bralcev poslano priloženo
besedilo, vendar na moje veliko
razočaranje brez kakršnegakoli
odgovora. Sprašujem se, kje sta
verodostojnost in resnost v naši
deželi!? Zaradi ljube zdrave pa-
meti in v prid sveti resnicoljub-
nosti pozivam Vaše cenjeno
uredništvo in prosim, da moj do-
pis objavite v rubriki pisma bral-
cev.
Neobjavljeno odprto pismo se
glasi:
Audiatur et altera pars! Zopet
sem neznansko osupel, prizadet,
s tira. Ali smo Slovenci popolni
bebci? V zadnjem letu je cenjena
založba poslala na 'svitlo' knjigo
pri nas že udomačenega patra
Anselma Gruena z naslovom Vi-
no, darilo zemlje in neba. Kot da
K govorim tepcem, že leta preroškosvarim in rohnim in pojasnjujemzahrbtnost alkohola, a nihče se
ne odzove, kot da ne velja to, da
je alkoholizem pošastna zabloda.
Ali se ne spominjate več dr. Jane-
za Ruglja, Janeza Ev. Kalana, An-
tona Mrkuna, nadškofa Jegliča in
drugih velikih protialkoholnih
borcev iz katoliškega tabora!
Druga stran vina je, da na Slo-
venskem pogubi - po uradnih
podatkih – najmanj 900 življenj
letno in povzroča nič koliko so-
cialne bede, nesrečnih družin,
zastrupljenih eksistenc. Zahte-
vam odgovor, ker zavajate jav-
nost.
Ali še ne sprevidite?!
Če ste razsodni, pa brez ironije in
z vsem velikim spoštovanjem,
naj vas razsvetli božja modrost!
Sapienti sat!
Pavle Bračko
Ljubljana
Kantata prof. Stanka Jericija
v Cankarjevem domu
Kristjani in družba 4. junija 2015 5
Intervju / Marija Štekar Košuta 
Vsi smo poklicani, da
odgovorimo na Božji klic
  naših verskih skupno-
stih vloga laikov čedalje
raste. Prizadevanja le-teh
so namreč v veliko oporo du-
hovnikom, pomanjkanje kate-
rih je v naših krajih trajni pro-
blem.
“Menim, da smo v obdobju ve-
likih sprememb. Na eni strani
smo še vedno priklenjeni na pre-
teklost, marsikdo pogreša
množične udeležbe in vnemo
ter se nostalgično spominja nek-
danjih pomembnih verskih vo-
diteljev. Obenem pa je to čas, ko
se moramo še bolj potru-
diti. Ne smemo pozabiti,
da Bog vztrajno nagovarja
vsakega izmed nas in da
je poslal svojega sina, da
obudi in oživi omrtvelo
srce posameznika. Vsi
smo poklicani, da odgo-
vorimo na Božji klic”.
Tako nam je povedala go-
spa Marija Štekar Košuta,
ko smo jo povabili na po-
govor za naš tednik. Želja po in-
tervjuju z gospo Marijo se nam
je rodila, potem ko smo brali
njen prispevek v letošnji veliko-
nočni izdaji glasila openske žup-
nije Naša beseda, v katerem je ob
osrednji tematiki (priprave na
sv. obhajilo in birmo v župniji
sv. Jerneja, pri katerih je kot po-
močnica veroučiteljev sama sou-
deležena) načela tudi posebno
občuteno vprašanje, pred kate-
rim si žal večkrat zatiskamo oči:
to je vse bolj skromna prisotnost
Božje besede v naši sredini in
predvsem v naših družinah. In-
tervju je zato uglašen na to vse-
bino.
Odgovori gospe Marije ponu-
jajo dragoceno pričevanje lai-
ka, ki se globoko zaveda se-
danjega položaja v naših ver-
skih skupnostih ter po svojih
močeh in čutenju poskuša da-
ti svoj doprinos v tesnem so-
delovanju s krajevnim župni-
kom, g. Francem Pohajačem.
“Verniki smo bili vajeni, da je
za nas poskrbel duhovnik.
Danes pa nas verski voditelji
opominjajo, da smo del velike
družine in torej poklicani k
skupni hoji za Kristusom.
Brez vzajemnega sodelovanja,
medsebojne pomoči in Božje
ljubezni ne bomo obrodili
zaželjenega sadu”.
Na Opčinah ste dejavni kot
pomočnica veroučiteljev
Andreja Štekarja, ki je vaš
brat, in Raje Peric pri pri-
pravah mladih na sv. obhajilo
in sv. birmo. Obenem ste v
verski skupnosti sv. Jerneja tu-
di izredna delivka obhajila.
Kdaj in zakaj se je v vas poro-
dila želja, da bi v domači žup-
niji sprejeli te zadolžitve?
Priznam, da nisem nikoli raz-
mišljala o tem, da bi kdaj po-
stala izredna delivka obhajila
ali veroučiteljica. Kot poklic
sem si izbrala poučevanje slo-
venskega in italijanskega jezi-
ka in delam na devetletki v
Sloveniji. Od nekdaj sem se
rada posvečala otrokom in
odraščajočim mladoletni-
kom, z lahkoto sem vzposta-
vljala stik z odraslimi oz. sta-
rejšimi in iskala vedno nove
rešitve za težave bližnjega. Rada
se udeležujem izobraževanj in
utrjujem svojo pedagoško pot.
Pri svojem delu z veliko radoved-
nostjo spoznavam bližnjega in
mu rada prisluhnem. Pred nekaj
V leti sem celo opravila izo-braževanje za mediatorko in toznanje spretno uporabljam v
šoli.
Čeprav sem najprej spregovorila
o svojem poklicu, mi je vsekakor
najpomembnejša družina, kate-
ri sem večkrat podredila vse
ostalo in brez katere si ne pred-
stavljam svojega življenja.
Že zelo zgodaj sem bila povablje-
na k sodelovanju v openski žup-
nijski svet. Sredi enega izmed
mesečnih srečanj je gospod žup-
nik Franc Pohajač predstavil nov
projekt tržaške škofije: gospod
Dušan Jakomin naj bi vodil pri-
pravo za izredne delivce obhajila
med slovenskimi verniki. Ta te-
ma je bila meni nova, zato me je
župnik dobesedno šokiral, ko je
pred drugimi člani župnijskega
sveta predlagal mene in Stojana
Pahorja. Še sedaj se spominjam
svoje vznemirjenosti in osuplo-
sti pred tem nenavadnim pre-
dlogom. Odločitve nisem takoj
sprejela, temveč sem obljubila,
da bom o tem temeljito premi-
slila in se pogovorila z družino.
Priznam, da so me župnikove
besede globoko nagovorile, in že
med odhajanjem domov sem
imela v mislih pokojnega očeta,
ki je med svojo boleznijo rad
prejemal sveto obhajilo. Čeprav
me je bilo zelo strah, sem v srcu
takoj začutila, da bi rada delila
sveto obhajilo bolnim in
trpečim. Čez nekaj dni sem zbra-
la družino in jim pojasnila vlogo
posebne delivke ter jih prosila za
mnenje. Bodisi mož kot oba si-
nova niso bili nasprotni. Mož mi
je celo priznal, da se mu zdi ne-
kaj zelo lepega, da lahko poma-
gam bolnim in ostarelim. Ob
podpori družine sem torej pre-
pričano stopila na to pot, ki me
je še bolj približala sočloveku.
Priprave so potekale v Škednju
pod mentorstvom gospoda
Dušana Jakomina, ki je povabil
strokovnjake in izkušene delivce
kot pričevalce. Ko sem skupaj z
drugimi leta 2005 prejela blago-
slov škofa Evgena Ravignanija,
sem bila srečna, a se nisem še
znebila svojega strahu pred
župljani. Čutila sem, da je podo-
ba delivke nekaj novega tudi
zanje, in nisem bila povsem pre-
pričana, da me bodo takoj spre-
jeli. To sem zaupala svojemu
župniku in se z njim dogovorila,
da bom delila obhajilo le pev-
cem na koru in bolnikom na do-
mu. Želela sem, da bi se jaz in
ostali postopoma privadili na
novost. Minilo je kar nekaj let in
sedaj se počutim popolnoma
sprejeta in podprta od župnijske
skupnosti.
Ko opravljam svojo nalogo,
čutim neizmerno srečo in vesel-
je, da sem Jezusova nevredna
služabnica, ki lahko obhaja bra-
te in sestre. Ta izkušnja me je
globoko spremenila. Občutek
imam, da gledam na svet in na
bližnjega drugače, kot sem prej.
Čutim, da je pred mano še dolga
pot, a vem, da nisem sama.
Kakšne lastnosti mora imeti
laik, ki se odloči za te funkci-
je?
Težko bi jih opredelila. Pre-
pričana sem, da je vsak od nas
poklican k temu, saj kljub ra-
zličnim darovom smo vendarle
Božji otroci in zato poklicani k
ljubezni. Morda so v srcu neka-
teri že zaslutili, da jih Bog kliče,
a se bojijo, tako kot sem se nekoč
jaz, prevelikih pričakovanj du-
hovnikov oziroma vernikov. V
resnici pa je to le oblika izka-
zovanja ljubezni.
Kakšen odnos mora tak ver-
nik imeti do svojega dušnega
pastirja?
Posebni delivec obhajila mo-
ra imeti svojega duhovnega
vodjo. Jaz sem si izbrala go-
spoda Franca Pohajača, ki je
tudi moj župnik. To mi zelo
olajša delo, saj se pogosto
srečujeva, skupaj sodelujeva
in sproti rešujeva težave.
Zanimivo je, kako se odnosi do
oseb z leti spreminjajo. Gospod
Pohajač je bil najprej moj ve-
roučitelj na osnovni šoli, pripra-
vljal me je na obhajilo in birmo.
Kasneje sem kot najstnica kri-
tično gledala nanj in spoznavala
druge duhovnike. Kot mati sem
spremljala njegovo pripravo svo-
jih dveh otrok, sedaj pa sem nje-
gova sodelavka. Gospoda Poha-
jača sem spoznavala z različnih
zornih kotov in danes ga lahko
sprejemam celostno. Rada se z
njim pogovarjam. Občutek
imam, da me razume. Najin od-
nos gradiva na iskrenosti in
medsebojnem spoštovanju. Pri
moji duhovni rasti mi je v veliko
oporo in pomoč.
V letošnji izdaji Naše besede
ste v prispevku z naslovom
Priprave na sv. obhajilo in sv.
birmo med drugim zapisali:
“Veroučitelji skupaj z gospo-
dom Pohajačem
opažamo, da je
poznavanje
Božje besede, ka-
toliškega bogo-
služnega leta in
slovenskih na-
vad ter običajev
ob cerkvenih
praznikih iz leta
v leto skrom-
nejše”. Zakaj je
po vašem mnen-
ju tako?
Marsikateri ra-
zlog za to gre
pripisati spre-
membi sodobne
družbe in
družbenih vred-
not. Poleg te-
ga starši težko
dopolnjujejo
versko
življenje otrok, delno zaradi
lastne neprepričanosti, delno
zaradi nepoznavanja. Eden od
razlogov je tudi ta, da se
družine redkeje udeležujejo
svetih maš in župnijskih
srečanj zaradi številnih obvez-
nosti, ki jih imajo tudi ob ne-
deljah. Vsekakor pa ne sme-
mo pozabiti, da obstaja še ve-
liko družin, ki se zelo trudijo
in skušajo vzgajati svoje otro-
ke v krščanski veri.
Nikoli nisem namenjala veli-
ke pozornosti razlogom teh
sprememb. Raje sem se trudi-
la, da bi spremenila najprej
sebe, šele potem druge. Bog
me je ustvaril v tem obdobju in
v tem času sem poklicana, da
naredim nekaj dobrega za
bližnjega. Ko sem torej začutila,
da gospod Pohajač nujno rabi
pomoč, sem sklenila, da si bom
vzela nekaj prostega časa za delo
z mladimi v župniji. Danes sku-
paj vodiva pripravo na sveto bir-
mo. Sodelovanje s tako iz-
kušenim veroučitel-
jem me spodbuja pri
delu in iskanju no-
vih pristopov.
Čeprav mu poma-
gam že štiri leta,
vedno znova ugota-
vljam, kako skrom-
no je moje znanje,
zato moram veliko
vlagati v pripravo na
srečanja. Pogosteje
prebiram Sveto pi-
smo in temeljito
premislim, kako bi
ga približala odraščajočim otro-
kom.
Menim, da imam posebno
srečo, da lahko pomagam go-
spodu Pohajaču. Ob njem sem
se veliko naučila. Zavedam se, da
je za verouk otrok potrebna te-
meljita priprava, a tudi odmerek
spontanosti in prilagodljivosti.
V svoji nepopolnosti pa se ved-
no opiram na Kristusove besede.
Kako presojate nove učne pro-
grame za verouk v naših
šolah? Ali odgovarjajo speci-
fiki naše verske in kulturne
dediščine?
Ne poznam podrobno šolskega
učnega načrta za verouk v za-
mejstvu, a občutek imam, da iz-
brane vsebine sicer širijo pozna-
vanje verstev sveta, zmanjšujejo
pa poznavanje katoliške vere.
Prepričana sem, da se vsak ve-
roučitelj trudi, da najbolje opra-
vi svojo nalogo, pogrešam pa ne-
ko tesnejšo povezavo z župnij-
skim delovanjem. To, kar otroci
slišijo v šolskih klopeh, ne po-
vežejo vedno z življenjem v svoji
verski skupnosti. Menim, da bi
bilo dobro vložiti nekaj truda v
povezovanje šolskih in župnij-
skih dejavnosti.
Naša družba je podvržena vse
večjim laicističnim silnicam.
Kako se vse te dinamike
kažejo na položaju družine:
kako naj ta družbena enota še
naprej ohranja svojo (tudi ver-
sko) identiteto v tako zagonet-
nem obdobju?
Danes družinam ni lahko. Izpo-
stavljene so marsikateremu pri-
tisku družbe. Včasih je težko naj-
ti čas za umirjen pogovor med
možem in ženo, med starši in
otroki, kaj šele med družino in
družbo, ki jo obdaja. Vendar ne
rada posplošujem, saj je vsaka
družinska celica nekaj enkratne-
ga.
V svoji sicer kratki izkušnji sem
kmalu razumela, da ni samou-
mevno, da spremlja družina
otrokovo duhovno rast. Včasih
skrbi za to le eden izmed staršev,
morda celo babica ali dedek. Pri-
sotni so primeri otrok, ki si ted-
ne delijo med ločenimi starši in
jim je zato težje redno obiskovati
priprave. Tema dvojezičnih
družin je tudi zelo občutljiva.
Marsikdaj je družina v precepu,
ali naj zadovolji družbenim, so-
cialnim ali kulturnim potrebam
ali naj sledi Božjim navodilom.
Svet je mikaven in raznorazne
dejavnosti ter skrbi nas večkrat
premamljajo, da pozabimo na
Boga. Zrasli smo v prepričanju,
da nas ima Bog brezpogojno rad,
tudi če ga postavimo ob stran.
Vendar pozabljamo, da nas Bog
tudi svari pred posledicami ta-
kega ravnanja.
Vaša službena pot vas vsak
dan pelje čez mejo, kjer
poučujete na ‘devetletki’
osnovne šole v Sežani. To
vam daje možnost vpogleda v
raznovrstne navade – tudi ver-
ske - sorodnega generacijske-
ga izseka rojakov v Sloveniji.
Kje so razlike, kje pa sorodno-
sti v doživljanju verskih
vprašanj?
K sreči smo pred Bogom vsi ena-
ki. Naš dobri Oče ne postavlja
mej, ne razlikuje po ra-
si, narodnosti ali pre-
pričanju. Vse ima ena-
ko rad. Jezus je potoval
od dežele do dežele in
pričeval o tej ljubezni.
Približal se je velikim
in malim, vsakega je
nagovoril.
Navade so torej lahko
različne, a človek je
pred Bogom enak. Le-
po bi bilo, da bi spoz-
nali dobre navade bliž -
njih in, če bi se nam
zdele primerne, jih tu-
di posnemali. Iz slabih
zgledov pa se lahko tu-
di kaj naučimo, saj pre-
govor pravi, da se iz na-
pak učimo.
Za konec bi rada pove-
dala še naslednje. Prepričana
sem, da moramo vedeti, kdo
smo in kje smo, da se lahko na-
potimo v prihodnost. Ne sme-
mo pozabiti preteklosti, a mora-
mo zaupati Bogu in gledati
predvsem naprej.
IG
Bog me je ustvaril v tem
obdobju in v tem času
sem poklicana, da 
naredim nekaj dobrega
za bližnjega.
Menim, da bi bilo
dobro vložiti nekaj
truda v povezovanje
šolskih in župnijskih
dejavnosti.
V svoji sicer kratki izkušnji
sem kmalu razumela, da ni
samoumevno, da spremlja
družina otrokovo duhovno
rast. Včasih skrbi za to le
eden izmed staršev, morda
celo babica ali dedek.
Svet je mikaven in razno-
razne dejavnosti ter skrbi
nas večkrat premamijo, da
pozabimo na Boga. Zrasli
smo v prepričanju, da nas
ima Bog brezpogojno rad,
tudi če ga postavimo ob
stran. Vendar pozabimo, 
da nas Bog tudi svari pred
posledicami takega
ravnanja.
Skupina izrednih delivcev obhajila, ki jo je vodil mentor g. Dušan Jakomin
Goriška4. junija 20156
Med zmagovalci natečaja Certame Letterario
tudi slovenska dijakinja Karin Vižintin
V petek, 22. maja, v sklopu zgodovinskega festivala e'Storia, je
skupina mladih študentov zapolnila čudovito Verdijevo dvorano v
palači De Bassa. V tej izjemni lokaciji so namreč potekala nagrajevanja
VII. šolskega natečaja “Certame Letterario”, ki ga že vrsto let prireja
ISIS D'Annunzio iz Gorice s podporo Fundacije Carigo. Gre za zanimivo
pobudo, ki omogoča goriškim višješolcem, da se preizkusijo na
literarnem ali likov nem področju. Le toš nja tematika je bila seveda
po ve zana z
obletnico pr  ve
svetovne vojne in si
je zastavila cilj, da
mladim odpre nov
pogled na njihovo
preteklost. “Draga
mama, hiter poz -
drav. Nič novega... ”
so začetne besede
pisma, ki ga je Re -
nato Serra pisal na
fronti, da bi doma -
čim omilil sliko kru -
tega bojevanja. Rav -
no te vrstice so
mlade ustvarjalce
tako navdihnile, da
je komisija imela kar zahtevno selekcijo. Med zmagovalce se je
uvrstila tudi Karin Vižintin, dijakinja 3. znanstvenega liceja “S.
Gregorčič”, ki je s svojim likovnim izdelkom izrazila močno vizijo upanja
v tragičnem okolju. Gost črn okvir obdaja centralno polje, ki se odpira
na cvetoči travnik pod vedrim nebom. Slika je prepojena s simboliko
in vojni dramatiki postavlja nasproti ljubko milino. Kljub manjšim
dimenzijam kanvasa je Karin vseeno uspelo zgostiti prodorno
sporočilo, ki je skupaj z nežnimi potezami očarala komisijo in tako
osvojila drugo mesto! / ml
Števerjan / Likof 2015, Očarani nad okusom
Enogastronomski praznik Likof 2015 bo v Števerjanu letos od 5. do 7.
junija. Organizatorji, člani društva Števerjanski griči (Draga,
Gradis’ciutta, Humar, Korsič, Muzic, Paraschos Evangelos, Simon
Komjanc, Skok Edi, Terpin, Vogrič Ivan), si za cilj postavljajo skrb za
ozaveščanje in vzgajanje ljudi, da bi pogosteje segali po domačih,
lokalnih proizvodih, predvsem briških vinih. Obiskovalcem bodo na
voljo raznovrstne vodene degustacije v vinogradu, s posebnim
poudarkom na vinih avtohtonih sort. Za kulinarično ponudbo bodo
poskrbeli gostinci iz širšega goriškega prostora. V sodelovanju z
goriško pokrajinsko upravo bo letos prvič stekla Eko-večerja v
vinogradu. Drugi dve novosti letošnjega Likofa sta sad sodelovanja
Vinoteke pri projektu UniWine, to sta fotografska razstava: Prva
svetovna vojna v Brdih in ustvarjalni natečaj za otroke Mizica, pogrni
se. Napoveduje se bogat spremljevalni program z zgodovinskimi in
literarnimi vsebinami. Med drugim bodo predstavili zbirko briških
avtohtonih sadnih sort. Vsak večer bo na trgu glasba v živo ter ves
dan neprekinjeni program za otroke.
Vse potrebne informacije najdete na spletni povezavi www.likof.org
ali info@likof.org
Pod lipami zgodovinar dr. Jože Dežman
Gost novega Srečanja pod lipami bo zgodovinar in predsednik vladne
komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman.
Povod za goriški obisk prinaša nedavni izid njegove zadnje knjige, in
sicer zajetne, 466 strani obsežne monografije z naslovom Ni bilo
lahko, a smo obstali in stojimo, ki je izšla pri Celovški Mohorjevi družbi.
Dr. Dežman je bil gost srečanj pred dvema letoma, do tokratnega
večera pa prihaja v dneh, ko obeležujemo 70-letnico vračanja
slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov iz Koroške in povojnih pobojev.
Z gostom se bo na četrtkovem večeru pogovarjal goriški zgodovinar
mag. Renato Podbersič. Tudi tokratno Srečanje pod lipami prirejata v
skupnem sodelovanju Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za
družbena vprašanja Anton Gregorčič. Večer bo v komorni dvorani
goriškega hrama v četrtek, 4. junija, ob 20.30.
Srečanja pod lipami / Obisk slovesnosti 
v Kočevskem rogu
Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom v Kočevskem
rogu bo v nedeljo, 14. junija, ob 11. uri vsakoletna spominska svečanost
z mašo, kateri bodo sledili nagovori in kulturni program. Letošnja
svečanost bo 26. po vrsti, organizirata jo župnija Kočevje in Nova
slovenska zaveza, tokratno spominsko srečanje pa bo posebno, saj
letos beležimo 70-letnico povojnih pobojev.
Grobišče pod Krenom namreč simbolno predstavlja številna druga
grobišča, ki se nahajajo po vsej Sloveniji in v katerih ležijo Slovenci in
pripadniki drugih narodov, ki jih je revolucionarna oblast izvensodno
pobila ob koncu vojne. Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za
družbena vprašanja Anton Gregorčič iz Gorice bosta v okviru Srečanj
pod lipami poskrbela za avtobus, ki bo peljal iz Gorice (ob 7.00) in s
postankom tudi na Fernetičih (ob 7.45) na spominsko svečanost.
Avtobus bo lahko parkiral blizu prizorišča. Prisotnim na avtobusu bo
o medvojnem in povojnem dogajanju spregovoril zgodovinar mag.
Renato Podbersič. O kapeli Božjega usmiljenja, ki so jo postavili ob
grobišču pod Krenom in jo krasijo mozaiki p. Marka Rupnika, ki so jih
uresničili pri Centru Aletti, pa bo spregovoril umetnostni zgodovinar
Saša Quinzi.
Informacije in prijave so možne v uradu Kulturnega centra Lojze Bratuž
od ponedeljka do petka med 8.30 in 12.30, na telefonski številki
(0039) 0481 531455 ali po e-pošti info@centerbratuz. org. Cena za
avtobusni prevoz, kosilo in ogled muzeja v Stični znaša 30 evrov.
Kratke
  rečanje pod lipami, ki sta
ga organizirala Kulturni
center Bratuž in Krožek
Anton Gregorčič v četrtek, 7.
maja, in je bilo posvečeno 50.
obletnici slovenskega skavtske-
ga gibanja na Goriškem, se je
končalo s posegoma dveh iz-
med načelnikov, ki sta zazna-
movala oz. zaznamujeta življen-
je našega skavtizma na pragu
21. stoletja.
V komorni dvorani Kulturne-
ga centra je moderator in
časnikar (ter tudi sam nek-
danji načelnik) Andrej Černic
izzval Iva Cotiča (obljubil je
leta 1981) z vprašanjem, kako
je na skavtizem gledal kot vo-
ditelj in kako nanj gleda da-
nes, ko je tudi družinski oče.
Športni orel - to je njegovo
skavtsko ime - je povedal, da
je do svojega 19. leta gledal
na skavtizem kot na nekaj en-
kratnega, ker mu je omo-
gočal, da se je družil s prija-
telji, da je hodil dva tedna na
poletni tabor, da je lahko tek-
moval z vrstniki. V tistih letih
se je spletlo ogromno prija-
teljstev. Zaznamovali so ga,
kot otroka, igre pri volčičih,
nato pustolovščine, petje,
škeči ob tabornih ognjih,
življenje v vodu, pioneristika,
postavljanje zgradb, nočne
(in tudi dnevne!) straže pod
jamborom in napadi, pa tudi
pomembne razsežnosti, kot so
služenje bližnjemu, pot, skup-
nost. Z leti je Cotič videl v skav-
tizmu tudi enega izmed
načinov za ohranjanje narodne
skupnosti. Ko je razmišljal o
tem, ali bo postal voditelj ali pa
bo opustil aktivno udejstvovan-
je v organizaciji, se je udeležil
taborne šole italijanskih skavtov
Agesci. To je bilo leta 1991 v An-
dreisu v pordenonski pokrajini.
“Takrat se mi je odprl nov svet”.
Tečaj mu je “spremenil pogled
na skavtizem, na skavtski vzgoj-
ni predlog. Spoznal sem, da to,
kar sem dotlej doživljal, je šlo
prav za mladostnika, saj sem
stvari v glavnem le prejemal in
doživljal”. Potem morda pride
čas, je dejal, da poiščeš globlje
odgovore, da bolje “spoznaš, kaj
lahko ti prek skavtizma nudiš
mlajšim”. Razumel je, da “skav-
S tizem lahko odigra pomembnovlogo pri rasti mladega fanta alipunce”, in to “v celostni rasti
posameznika, na vseh po-
dročjih”. Eno je se učiti pione-
ristike in se preizkušati v
manjših podvigih, drugo je t. i.
enotno osebno napredovanje.
In je spoznal, da vse izkušnje,
od vstopa v krdelo volčičev pri
sedmih letih pa do t. i. odhoda,
ko rover zapusti organizacijo pri
20-21 letih, so večletna pripra-
va, da dozoriš in kot zrela odra-
sla oseba sprejmeš nekatere
vrednote, da postaneš odgovor-
na oseba ne glede na to, ali boš
potem ostal dejaven v organiza-
ciji ali izven nje. Poglobijo se tri
izbire: krščanska, družbeno-po-
litična in skavtska. Pri prvi gre
za to, “da sprejmeš Kristusa kot
sopotnika, da si iskreno razčistiš
odnos z vero”; druga izbira po-
meni, “da boš aktiven v organi-
zaciji, morda v kulturnem ali
športnem društvu, v politiki ali
kjerkoli, tvoja drža pa naj bo ak-
tivna”. Skavt je klican, da dela,
ne pa, da ostaja doma v copatah
ali živi pomehkuženo, je pou-
daril Cotič. Tretja izbira zadeva
skavtizem kot način življenja:
“Če ti je skavtizem kaj dal in ti
kaj pomeni, se ni končal, am-
pak ga lahko živiš naprej tudi
kot odrasla oseba”. Ni res, da je
skavtizem ‘samo za otroke’,
odrasli pa se posvečajo ‘bolj pa-
metnim zadevam’. “Skavtizem
lahko živim vsak dan, pomaga
mi v vsakdanjem življenju”. Ivo
Cotič se je odločil za voditel-
jstvo in opustil nekatere druge
interese oz. dejavnosti. “Kot vo-
ditelj sem marsikaj prejel in sem
za to izkušnjo hvaležen”. Čutil
je odgovornost za rast mlajših
članov, pomembnost gojenja
kakovostnih odnosov s posa-
mezniki. Biti voditelj mu je zelo
pomagalo tudi kasneje pri
reševanju nesporazumov in naj-
boljših rešitev v najrazličnejših
življenjskih okoliščinah, na de-
lu, pri pripravi in organizaciji
dogodkov, pri načrtovanju itd.
Danes so skavtski vzgojni prije-
mi aktualni in koristni tudi v
družini. Voditelju gotovo pusti-
jo poseben pečat sodelovanje z
drugimi voditelji, stiki s starši,
odnosi z drugimi skupinami,
žrtvovanje lastnega prostega
časa v korist bližnjemu, pripad-
nost - tako manjšinski kot med-
narodni - skupnosti itd. Odnosi
s tržaškimi in novogoriškimi vo-
ditelji so za Cotiča “prerasli v
iskrene prijateljske odnose, ki so
po dvajsetih letih še vedno živi
in lepi”.
V zadnjih desetletjih se je okrog
nas marsikaj spremenilo. “Starši
smo danes bolj zahtevni, tudi
pripravljeni kritizirati voditelje
in jih učiti, kako se stvari dela-
jo”. Otroci so precej manj zreli
in odgovorni. “Kot oče dveh
vodnic in enega volčiča pa vi-
dim, da je vloga skavtizma še
kako aktualna”. Prepričan je, da
“otrok potrebuje prostor in
možnost, da se preizkusi v od-
nosu z vrstniki brez posredo-
vanja staršev ali učiteljev, pa tu-
di v odnosu s stvarstvom”, daleč
od elektronskih pripomočkov;
da pridobi zaupanje sebi podob-
nih, da sam poskusi kaj narediti
in tudi zgreši, da potem sam po-
pravi. Pri tem ima voditelj še
vedno pomembno vlogo sta-
rejšega brata, ki spremlja, kaže
pot z zgledom, usmerja, dopol-
njuje vzgojo staršev. “Danes
občudujem voditelje, ki se kljub
hitrim ritmom sveta odločajo
za voditeljstvo, ker danes biti
voditelj ni za vsakogar. Vzgoja
otrok je precej bolj zahtevna,
kot je bila v preteklosti”. Kot čla-
ni slovenske narodne skupnosti
v zamejstvu “smo lahko Bogu
hvaležni za vse, kar je skavtsko
gibanje obrodilo: od posamez-
nikov prek družin, ki so nastale
iz skavtskih vrst, do prijateljskih
vezi in vseh aktivnih članov
naše skupnosti na različnih po-
dročjih, ki - v glavnem - priha-
jajo prav iz skavtskih vrst”. Pri
skavtih velja delati na kakovosti
ponudbe. “Skavtizem je lahko
samo zaradi kakovosti alternati-
va raznim ponudbam današnje
družbe”. Ni pomembno število,
“razlika je v vzgojnem predlo-
gu”. Podpora skavtskemu vzgoj-
nemu predlogu je dolgoročna
investicija; po družini je prav ta
organizacija lahko temelj, na ka-
terem velja graditi prihodnost
ožje in širše skupnosti.
Srečanje pod lipami je sklenil
današnji načelnik goriške orga-
nizacije David Bandelj: obljubil
je leta 1990, njegovo
skavtsko ime je Iznaj-
dljivi gams. Skavtizem
ima v današnji družbi
“pomembnejše mesto,
kot ga je imel v vseh
časih doslej”, čeprav
doživlja krizo. To “očit-
no doživljajo vse insti-
tucije, ki so imele ne-
koč naravo, ki je čisto
človeška in zato tudi
Božja”. Skavtizem
doživlja “krizo
odločanja, ker si ljudje
hočemo vse stvari defi-
nirati s formalnega vi-
dika”. Zato je tudi vodi-
teljstvo danes “presne-
to težka izbira”, poleg
tega pa so se stvari v or-
ganizaciji tako spreme-
nile, da je danes za vo-
diteljstvo potrebno
konkretnejše izo-
braževanje. Bandelj je član prve
generacije, ki se je izobrazila in
formirala po statutu Slovenske
zamejske skavtske organizacije.
Petnajst let po taborni šoli Ban-
delj trdi, da je družba tako pre-
tresla temelje skavtizma, da je
dejansko dodobra zamajala tudi
odločitev za rast v osebo, spo-
sobno odgovorne izbire. Ljudje
se odločajo za voditeljstvo “bolj
po naravni, tradicionalni poti,
ne pa zaradi tega, ker bi to čutili
kot poslanstvo”. Zato se je pri-
merno spremenila tudi forma-
cija voditeljev. Izkušnja namreč
zaznamuje ne le skavtsko, tem-
več tudi osebno življenje. Prav
je, da si kandidati pred nasto-
pom dobro razčistijo nekatere
pojme. “Delo z ljudmi ne zah-
teva samo izobraževanje, am-
pak tudi poslanstvo, voljo, žel-
jo”. V organizaciji danes pri-
manjkujejo voditelji, vzroki za
to pa so številni. Bandelj je pre-
pričan, da se bo ta problem
rešil, sicer “ne po našem za-
služenju, ampak po Božjem
usmiljenju”. Prepričan je, da bo-
do še imeli “dobre voditelje, ki
bodo našo mladino pomagali
vzgajati, kot tudi potrebujemo
dobre starše in dobre duhovni-
ke”. Saj niso najpomembnejše
zavidljive številke, ampak kvali-
teta, po kateri stremimo.
Mnogi so prav v skavtizmu našli
svoje življenjsko poslanstvo oz.
jim je organizacija pomagala ga
najti. “Prepričan sem, da je tudi
marsikdo od prisotnih v skav-
tizmu našel precej odgovorov
na svoja vprašanja”. Pomem-
bno je, da “skavtizem ne poma-
ga odgovoriti, ampak pomaga,
da si postaviš prava vprašanja,
na katera si boš znal nekoč sam
odgovoriti”. V družbi, “ki stre-
mi k temu, da imaš odgovor na
dlani oz. na dlančniku, je to še
toliko bolj plemenit cilj, ki si ga
svetovni skavtizem postavlja”.
Zato “kljub krizi, ki jo doživlja-
mo, ostajam optimist, saj eden
izmed skavtskih zakonov pravi,
da skavt žvižga in poje tudi v
težavah”. / DG
Srečanje pod lipami ob 50. obletnici skavtizma na Goriškem
“Naj skavtski duh …” (4)
David Bandelj Ivo Cotič
Veliko pričakovanje vlada za sklepni
dogodek praznovanja 50. obletnice
skavtizma na Goriškem, ki bo potekal
v nedeljo, 7. junija 2015.
Ob 16.30 bo v atriju Kulturnega
centra Lojze Bratuž uradno odprtje
dokumentarne razstave o
skavtizmu na Goriškem: na ogled
bodo tematski panoji o skavtizmu
kot gibanju in skavtizmu pri nas, dalje
o nastanku organizacije, o msgr.
Humarju, o metodologiji, o nastanku ZSKSS;
na hodniku bodo “spominski panoji” s fotografijami, dokumenti,
članki itd. V vitrinah bodo razstavljeni tudi skavtski kroji, značke,
vozli in drugi predmeti, ki imajo opraviti s skavtskimi veščinami in
življenjem.
Ob 17.30 bo na ploščadi pred telovadnico zbor, sledijo dviganje
zastave, pozdrav načelnikov in gostov, klici vodov.
Ob 18. uri bo v neposredni bližini, pod lipami, sveta maša, ki jo bo
daroval sedanji duhovni asistent g. Renato Podbersič ob
somaševanju prejšnjih. Sledijo večerja, druženje, čas za ogled
razstave in filmov, ki jih bodo predvajali v bližnji komorni dvorani.
Ob 20.30 bo na nogometnem igrišču taborni ogenj. Program se bo
končal s pesmijo slovesa okrog 22.30.
Na praznovanju bodo na voljo spominske majice in posebna izdaja
glasila Planika, ki so jo pripravili fantje in dekleta iz noviciata. V
primeru grdega vremena bo slavje, predvideno od 17.30 dalje,
potekalo v telovadnici.
Skavtski praznik v nedeljo, 7. junija
Goriška 4. junija 2015 7
Obvestila
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek za družbena vprašanja
Anton Gregorčič vabita na
Srečanje pod lipami v četrtek, 4.
junija. Na večeru bo gost
zgodovinar in predsednik komisije
Vlade RS za reševanje vprašanj
prikritih grobišč dr. Jože Dežman,
avtor zajetne monografije z
naslovom Ni bilo lahko, a smo
obstali in stojimo, ki je izšla pri
Celovški Mohorjevi in preučuje
žgočo tematiko povojnih pobojev
v Sloveniji. Srečanje bo vodil
zgodovinar Renato Podbersič, ki
bo pobliže spregovoril tudi o še
neodkritih primorskih grobiščih.
Večer bo v komorni dvorani
Kulturnega centra Lojze Bratuž ob
20.30.
Kulturni center Lojze Bratuž,
Krožek Anton Gregorčič in
Goriška Mohorjeva družba
vabijo na Srečanje pod lipami v
ponedeljek, 8. junija 2015. Gost
večera bo dr. Karl Bonutti,
univerzitetni profesor in
veleposlanik Republike Slovenije,
ob izidu svoje knjige Med izbiro in
zgodovino - Spomini goriškega
Slovenca. Pogovor z avtorjem bo
vodil urednik Goriške Mohorjeve
družbe Marko Tavčar. Večer bo v
komorni dvorani Kulturnega
centra Lojze Bratuž ob 20.30.
Mladinski dom vabi otroke od
10. do 14. leta na “POLETNOSTI
2015”: PRIPRAVA NA MALO
MATURO (3. -  9. junij,  za
tretješolce); POLETNI IZZIVI (12. -
24. junij z videodelavnico, izleti,
kopanjem, adrenalinskimi
pustolovščinami); ZELENI TEDEN
v koči v Žabnicah (24. - 30. junij);
- PRIPRAVA NA ŠOLO: ŠOLA ZA
ŠALO (1. - 11. september), UVOD
V SREDNJO (7. - 11. september).
Predvpis k pošolskemu pouku
2015/16 (s polovično vpisnino).
Vpis in informacije do 31. maja
na tel. 0481-280857, 366-
6861441, e-mail:
mladinskidom@libero. it
V Galeriji A. Kosič (ul. Raštel
5/7b Gorica) je do 6. junija 2015
odprta razstava likovnih del, ki so
nastala na 22. Mednarodni
likovni delavnici Slovenija odprta
za umetnost 2014 na Sinjem
vrhu z udeležbo 25 umetnikov iz
raznih držav.
V okviru Srečanj pod lipami in
ob 70-letnici konca druge
svetovne vojne prirejata Kulturni
center Lojze Bratuž in Krožek
Anton Gregorčič v nedeljo, 14.
junija, avtobus za obisk
spominske svečanosti v
Kočevskem rogu pod vodstvom
zgodovinarja Renata Podbersiča.
Spremljal nas bo tudi umetnostni
zgodovinar Saša Quinzi, ki bo
predstavil mozaik Marka Rupnika
DJ. Poskrbljeno bo za kosilo in
popoldanski obisk Muzeja
krščanstva v Stični. Avtobus se bo
ustavil tudi na Opčinah. Vse
informacije in prijave na tel. 0039
0481 531445 od ponedeljka do
petka od 8.30 do 12.30 ali po
elektronski pošti
info@centerbratuz. org.
Društvo slovenskih
upokojencev za Goriško prireja
od 5. do 10. oktobra potovanje v
Rim. Vpisovanje za en sam
avtobus bo na društvenem
sedežu na korzu Verdi 51/int.
samo ob sredah od 10. do 11. ure
do 27. maja. Udeleženci morajo
imeti s seboj veljaven osebni
dokument. Na račun 200 evrov.
Pisarna svetovalcev za delo išče
vestnega kandidata/ko za
upravljanje osebja in vodenje
plač. Zaželena je najmanj
dvoletna izkušnja v tem sektorju.
Zahteva se znanje slovenskega in
angleškega jezika ter uporabe
računalnika. Življenjepis pošljite
na mail: info@consulenzelavoro.
it
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na
ravnatelja prof. Silvana Kerševana
lahko nakažete na bančni tekoči
račun: Banca di Cividale (Via Kugy, 2,
Gorica) IBAN IT 30 C 05484 12402
003 570 036 225; SWIFT CIVIIT2C s
pripisom: za SKLAD SILVANA KERŠEVA-
NA. Informacije na tajništvu SCGV
Emil Komel, tel. št. 0481 532163 ali
0481 547569.
Zanesljiva in izkušena gospa
pomaga pri likanju in čiščenju
stanovanja. Tel. št. 00386
40153213.
Resna gospa nudi pomoč v
gospodinjstvu in nego starejšim
osebam od 4 do 6 ur na dan. Tel.
štev. 0038641390244.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine,
angleščine, nemščine ter varstvo
otrok. Tel.: 0038631478807.
Urejena gospa išče delo za
čiščenje in likanje na območju
Gorice. Tel. št. 0038631449311.
Masaže: protistresna - relaks,
protibolečinska, refleksna
masaža stopal, tajska masaža itd.
Zelo ugodno, blizu meje. Pokličite
na 00386 40 575805.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na
dan. Tel. štev. 0038640484339.
Resna in odgovorna medicinska
sestra nudi nego in pomoč
starejšim osebam. Tel. štev.
00386 30 325 558.
Varujem starejše, pomoči
potrebne osebe, in sicer 24 ur ali
pa samo čez dan ali varstvo
ponoči. Sem človek dobrega srca
in imam nekajletne izkušnje! Sem
upokojenka, vse ostalo
(vrednotnice) in vprašanja na
štev. 040 621 424 (v poštev pride
celotno primorsko in goriško
območje).
Urejena in zaupanja vredna 54-
letna gospa išče delo za čiščenje
vašega stanovanja, lahko tudi
kuhanje kosila ali odhod v
trgovino. Želela bi delati za
izobražene, spoštljive in čustveno
inteligentne osebe na območju
Gorice. Lahko pokličete v
dopoldanskem času na GSM:
041 787 506.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 5.6.2015 do 11.6.2015)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu
www. radiospazio103. it.
Slovenske oddaje so na sporedu
vsak dan od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 5. junija (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev -
Glasba iz studia 2.
Sobota, 6. junija (vodi I laria
Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v slovenščini ter v
benečanskem in rezijanskem
narečju.
Nedelja, 7. junija (vodi I laria
Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem in
rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 8. junija (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-
zabavna in zabavna glasba -
Zborovski kotiček - Iz krščanskega
sveta - Novice iz naših krajev -
Obvestila.
Torek, 9. junija (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru
- Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 10. junija (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Vojni
dnevnik Karla Jurca I. del - Izbor
melodij.
Četrtek, 11. junija (v studiu Andrej
Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti in obvestila.
  inuli četrtek, 28. maja 2015, je bilo
na srečanju Na kavi s knjigo, ki ga
prireja Katoliška knjigarna v sode-
lolovanju z Goriško Mohorjevo družbo in
Mladiko, izjemno lepo kulturno doživetje, saj
sta bili v gosteh pisateljica Evelina Umek, s
katero se je pogovarjala urednica Mladike Na-
dia Roncelli. Tema pogovora je bila nova knji-
ge pisateljice Eveline Umek, ki je rojena Sve-
toivančaka, kot je sama povedala in je zato
Trst sprejela kot svoje mesto šele v zrelih letih,
saj so v njenem otroštvu doživljali “Mesto v
zalivu” kot oddaljen kraj, Sveti Ivan je namreč
takrat še bila vas, doma pri Evelini Umek pa
so imeli hišo z brajdo in latnikom. Sidrišče
spomina je naslov nove
knjige Eveline Umek, ki
se je po upokojitvi v Lju-
bljani vrnila za dobro
desetletje v Trst, a sedaj
spet živi v slovenskem
glavnem mestu, tako da
lahko vidi mesto in nas
od daleč, z roba. Po poz-
dravu Damjana Paulina
in ob pitju kave tržaškega podjetja PrimoAro-
ma, sta sogovornici pripravili lep pregled oza-
dij novega romana Eveline Umek, v katerem
se kaže na eni strani odnos med Ljubljano in
Trstom, po drugi strani pa je to roman o treh
generacijah iste družine. Gre za pripoved o za-
pletenem odnosu med
materjo in hčerjo, o od-
nosu mladih, ki nimajo
prihodnosti v sedanji Lju-
bljani, in seveda tudi o
ugašanju narodne zavesti
v Trstu, hiranju mesta sa-
mega.
Čeprav si je Evelina Umek
javno obljubila, da po po-
novnem odhodu iz Trsta
v Ljubljano ne bo pisala
več, je prelomila to svojo
obljubo, saj jo je zanimal
predvsem ta odnos med
Ljubljano in Trstom, v
pripoved pa umesti tudi
mlado in neobremenje-
no Ukrajinko, ki seveda
na vse skupaj gleda dru-
gače, je pa nosilka vsega tistega, kar danes
poznamo pod pojmom globalizacija.
“Hotela sem bralcu ponuditi možnost, da bi
razmislil samega sebe, svojo umeščenost v
prostor, družbo in čas”, je dejala Evelina
Umek, njene iztočnice pa so prisotnim služile
za plodno debato o sedanjem trenutku pri
nas.
JUP
M
  čenci petega razreda
OŠ Fran Erjavec iz
Štandreža so na glav-
nem goriškem pokopališču
obiskali grob pisatelja in na-
ravoslovca, po katerem nosi
šola ime. Gre za enega sta-
rejših grobov na pokopališču
na tržaški cesti, kajti cenjeni
pisatelj je umrl v Gorici leta
1887, rojen pa je bil v Ljublja-
ni 1834. V Gorici je namreč
U Erjavec poučeval na slovenskirealki.Grob je bil v zadnjih letih pre-
cej zanemarjen, zato so se
našli ljudje, ki so poskrbeli za
korenit vzdrževalni poseg s
temeljitim čiščenjem zgodo-
vinskega obeležja in napisa
na nagrobnem kamnu. Pobu-
do za to je dal Dino Roner iz
Štandreža pri Gorici, k njej pa
so pristopili tudi goriški Kul-
turni dom, SKGZ, Dijaški
dom ter seveda osnovna šola
iz Štandreža. Zraven groba
Frana Erjavca je še nekoliko
starejši grob, v katerem je po-
kopan dr. Karel Lavrič (1818-
1876), pravnik, politik in vse-
stranski slovenski kulturni
delavec. Tudi ta grob je bil de-
ležen temeljitega vzdrževal-
nega posega. Dela na obeh
spomenikih je opravil kam-
narski mojster Rado Martinuč
iz Gorice.
V spremstvu učiteljic so se
učenci štandreške šole poklo-
nili spominu na slovenskega
pisatelja s tem, da so prebrali
nekaj krajših spisov, ki jih je
Fran Erjavec zbral v knjigi Do-
mače in tuje živali v podobah.
Evelina Umek in Nadia Roncelli (foto JMP)
Na glavnem pokopališču v Gorici
Uredili grobova Frana
Erjavca in Karla Lavriča
Erjavec je bil namreč velik
poznavalec živalskega sveta,
kateremu je posvetil veliko ra-
ziskav, ki jih je nato objavil v
številnih revijah in knjigah.
Na krajši priložnostni slove-
snosti je predsednik Kultur-
nega doma v Gorici, Igor Ko-
mel, pozval osrednje kulturne
slovenske organizacije v za-
mejstvu in v Sloveniji k nego-
vanju slovenskih spomenikov
in obeležij v Italiji, saj sodijo
v kulturno zakladnico – kul-
turno dediščino slovenskega
naroda.
Učenci štandreške šole so ob
odhodu s pokopališča oblju-
bili, da bodo grob Frana Erjav-
ca bolj pogosto obiskovali in
poskrbeli, da bo vselej urejen.
Že peto leto je postavljena sli kar -
ska razstava del, ustvarjenih na
vsakoletnem simpoziju na Sinjem
vrhu,  pod imenom Slovenija
odprta za umetnost v galeriji A.
Kosič v Gorici v Raštelu 5. Odprtje
je bi lo v četr tek 14. maja.  V
pr i ložnostnem katalogu je
umetnostna zgo dovi  narka in
likovna kritičarka Ana marija Stibilj
Šajn poleg drugih za pisala
naslednja razmišljanja. Produkcija
22. Mednarodnega likovnega
simpozija
Slovenija, odprta za umetnost od -
raža zavzetost ustvarjalnega dela
udeležencev. Ti so v likovnih delih
povezali svoje ustvarjalne izkušnje
in sproščenost. Kljub raznolikosti
so dokazali, da njihova ustvar -
jalnost ostaja klasična, a hkrati
pripada sodobnemu likovnemu
snovanju, ki je usmerjeno v mo -
dernistično raziskovane likovne
forme in njenih izraznih možnosti,
pa tudi  v  postmodernist ično
ustvarjalno prizadevanje.
Sodelovalo je 25 umetnikov iz
osmih držav, med katerimi sta bila
dva častna gosta: iz Nizozemske
Ron Weijers in Slovenije Herman
Gvardjančič.
Srečanje je bilo na lepem Sinjem
vrhu nad Ajdovščino v prijetnem
in domačem vzdušju gostiteljev
kolonije družine Vidmar.
Razstavo so podaljšali za nekaj
dni, saj bi se morala končati 6.
junija 2015. Vhod v galerijo pelje
skozi trgovino obutve Kosič po
urniku obratovanja.
Likovna razstava 
v galeriji Kosič  
Na kavi s knjigo
Sidrišče spomina
Eveline Umek
KATOLIŠKA KNJIGARNA 
Kultura4. junija 20158
Gimnazija Jurija Vege v Idriji / Referat na simpoziju: Idrija in njena kulturna identiteta v slovenski književnosti
Dr. Anton Kacin (Idrija 1901 - Trst 1984) - Življenjska
in znanstvena pot v znamenju slovenstva
  ljubljanskih letih mu je umrl oče. Anton Ka-
cin se je spopadal s hudimi ekonomskimi
težavami. Dne 22. decembra 1923 je dokto-
riral z disertacijo Katoliška kritika slovenske beletri-
stike v drugi polovici mladoslovenstva (1881-1895).
Referent je bil dr. Ivan Prijatelj. Ko je odslužil vojaški
rok, se je po nekajletni službi v Idriji preselil v Go-
rico, kjer je bil najprej dve leti prefekt v goriškem
Alojzijevišču, od leta 1927 vse do leta 1940 pa pro-
fesor slovenščine v nadškofijski gimnaziji v go-
riškem semenišču. Medtem je namreč na univerzi
v Padovi naredil nekaj izpitov in leta 1929 na mini-
strstvu v Rimu opravil usposobljenostni izpit za
poučevanje slovenščine. To poglavje Kacinovega
življenja je odločno vezano na monsinjorja Ivana
Trinka, velikana slovenske Benečije. Tako piše v
Trinkovem zborniku Marija Kacin: “Ko so tri letnike
liceja prenesli iz malega v veliko stavbo centralnega
semenišča, je rektor, mons. Butto', ugovarjal, da bi
profesor laik poučeval v velikem semenišču. Ugovor
je bil pretveza: šlo je v resnici za to, da bi delal težave
pouku slovenščine. Ker je bila stvar nevarna, je prof.
Kacin šel k Trinku, ki je bil v videmskem semenišču
Buttojev profesor. Takoj naslednji dan je Trinko
prišel v Gorico in Buttoja trdo prijel, nekako v tem
tonu: 'Lepe stvari slišim o tebi. Ne delaj neumno-
sti'! Trinkov nastop je bil odločilen, rektor Butto'
ni delal nobenih sitnosti več in pouk slovenščine je
lahko mirno stekel. " (M. Kacin: Ivan Trinko, po-
membnost njegove slovnice in njegova osebnost v
zapisih Antona Kacina, v AA. VV, Trinkov zbornik,
Čedad, KD Ivan Trinko, 2006, str. 100). Med njegove
študente prištevamo izjemne predstavnike sloven-
ske kulture celotne druge polovice dvajsetega sto-
letja, med katerimi so tudi Saša Vuga, Alojz Rebula,
Drago Legiša, Milko Matičetov in številni drugi. Re-
bula je svojega nekdanjega profesorja definiral za
“človeka neke absolutne etičnosti, da o njegovi na-
rodni zavesti niti ne govorim. " Prav slednjo pou-
darja Milko Matičetov, ko zapiše:
Tisti, ki so se po odhodu iz Malega semenišča raz-
kropili po Primorskem in pristali v pedagoških,
časnikarskih, upravnih, pravnih, tehničnih idr. stro-
kovnih službah, so vsak na svojem območju s pri-
dom uveljavljali pri dr. Kacinu pridobljeno znanje
materinščine.  (…) Tako se je vpliv goriške Kacinove
šole s pomočjo njegovih številnih učencev uspešno
razširil po vsem Primorskem in je brez pretiravanja
segal od Snežnika, čičkih vrhov, Rokave in morja
prav do znožja Triglava in izvirkov Soče”.  (M. Ma-
tičetov, Sedem utrinkov - Našemu goriškemu pro-
fesorju slovenščine v spomin, v M. Kacin, op. cit.
str. 53-54.)
Ob italijanskem napadu na Jugoslavijo je bil pouk
slovenščine ukinjen tudi v goriškem semenišču,
profesorja so razrešili, dijake pa preselili v Castellerio
pri Vidmu. Dr. Kacin je dobil službo v knjižnici Ka-
toliške univerze v Milanu. “Rektor je bil zdravnik,
psihiater, konvertit padre Agostino Gemelli, uverjen
fašist. Čeprav je vedel, da sta si v ideološkem pogle-
du na diametralno nasprotnih stališčih, je bil do dr.
Kacina vedno absolutno korekten”, je zapisala hčer-
ka prof. Marija.  (Kacin M., 2001:22)
Od druge polovice dvajsetih let je bil Anton Kacin
v bistvu eden izmed protagonistov slovenskega an-
tifašizma in zoperstavljanja slovenskemu kulturne-
mu genocidu. Veliko je objavljal, zaradi sile razmer
tudi večkrat s psevdonimom ali brez podpisa. Pose-
bej se je v slovensko slovstve-
no zgodovino zapisal s svojim
prispevkom v Jadranskem al-
manahu leta 1930, kjer je na
straneh 22-23 zabeležil odkrit-
je novega slovenskega rokopi-
sa iz 15. stoletja, datiranega
1458. leta. Gre za nekaj listov
zapiskov slikarja Nikolaja Pin-
torja iz Kormina, ki je bil
vključen v knjižico Quader-
netto memorie di Cattarina
Seraduraro o pur di Fabro. Ro-
kopis je odkril knjižničar v
Občinski biblioteki v Vidmu,
dr. G. B. Corgnali: Kacin ga je
prvi zabeležil kot “najstarejši
razločno datirani slovenski
spomenik”. Danes, kot piše
Marija Kacin, ta rokopis ni več
dosegljiv, čeprav Nikolai Mi-
khajlov tega pomembnega
dejstva ne omenja v svojem
delu o jezikovnih spomenikih zgodnje slovenščine.
Po Kacinovi objavi je o tem pisal Lino Legiša leta
1956 v svoji Zgodovini slovenskega slovstva. Potem
šele Roberto Dapit leta 1995.
Leta 1926 je bila ustanovljena goriška podružnica
Mohorjeve družbe, ki je štela 15.000 članov, od tega
2000 v Istri. Poleg te so na Goriškem obstajale še
druge založbe, med temi Sigma, ki jo je vodil prav
dr. Kacin. Veljala je namreč prepoved prehoda slo-
venskega tiska v Italijo, zato so se slovenski intelek-
tualni katoliški krogi zavzeli za to, da bi tiskali slo-
venske knjige večkrat pod krinko dvojezičnosti ali
katoliškega tiska ter tako obšli striktno fašistično
cenzuro. Slovenski študentje so kot novi protestanti
ilegalno prenašali knjige v Julijsko krajino v na-
hrbtnikih in po skrivnih poteh, ravno tako so se
mladi zbirali na gorskih izletih ali romanjih, za ka-
terimi se je skrivalo druženje slovenske mladine, ki
je tako daleč od mestnih ali vaških središč poslušala
predavanja o slovenski kulturi. O tem pripoveduje,
kot znano, tudi Boris Pahor.
Anton Kacin je bil tajnik in urednik Goriške Mo-
horjeve družbe od leta 1928 do leta 1959. Pri Goriški
Mohorjevi je začel sodelovati leta
1926, ko je iz hrvaščine prevedel
Kumičičevo povest Jelkin na-
geljček. Tako Martin Jevnikar: “To
so bili za GMD najtežji časi, ker jo
je hotela faš. oblast uničiti, ji ple-
nila knjige, internirala prejšnjega
ur. dr. Janka Kralja in na vse
načine ovirala njeno delovanje. Dr. K. je tiho in
vztrajno delal, pridobival sodelavce in tudi sam pi-
sal. “In uspelo mu je tudi, da je, med drugim, prišlo
do izdaje Trinkove slovnice slovenskega jezika leta
1931.
Gentilejeva reforma je ohromila slovensko šolstvo,
s tem da je z enim samim stavkom de facto uvedla
enojezično šolanje v fašistični Italiji. V svoji monu-
mentalni monografiji Tajno delovanje primorske
duhovščine pod fašizmom Egon Pelikan zapiše:
“Duhovščina naj bi v novih razmerah torej nado-
mestila izgubo vsega učiteljskega
kadra in celotnega sloja sloven-
skih ter hrvaških intelektualcev
v vsej Julijski krajini” (str. 63) Iz-
jemno pomembna je bila torej
dejavnost katoliških krogov: v
desetletjih, ko je fašizem izvajal
najhujše represije, se je Anton
Kacin globoko angažiral na kul-
turnem področju ter posebej v
antifašističnih krogih kristjano-
socialcev. Bil je član Vrhovnega
sveta nove Tajne krščanskoso-
cialne organizacije. O delu te or-
ganizacije piše že omenjeni Pe-
likan. In ob imenih duhovnikov
in narodnjakov najdemo tudi
ime dr. Antona Kacina. Bil je tu-
di urednik časnika Goriška
straža (1927-28), dvakratteden-
skega glasila Slovencev v Italiji
(mimogrede naj omenim, da so
na domu mojega očeta divjali
italijanski fašisti in zaplenili ter zažgali vse, kar so
našli slovenskega, prav zaradi dejstva, ker so bili mo-
ji stari starši naročeni na Goriško stražo), Novega li-
sta (1929-30) ter, kot rečeno, izdaj GMD. Doprinos
Antona Kacina, da se tudi v najbolj temnem obdob-
ju slovenska beseda ni izgubila, je velikanski.
Od leta 1941 je, kot rečeno, bil v Milanu, kjer je ostal
do septembra 1943, ko je padla Mussolinijeva
oblast. Z družino, ženo Angelo, sinom Janezom in
hčerkama Marijo in Metko se je vrnil v Gorico, kjer
je bil nekaj časa nezaposlen. Po osvoboditvi je do
leta 1947 opravljal službo šolskega okrožnega nad-
zornika za Goriško ter bil svetovalec za slovenske
šole pri Zavezniški vojaški upravi. V teh letih je sku-
paj s slovenskimi šolniki, ki so pravzaprav v glav-
nem prihajali iz vrst jugoslovanskih beguncev, med
njimi Martin Jevnikar, Vinko Beličič in številni dru-
gi, sestavil številne slovenske učbenike. Ne pozabi-
mo, da Primorci skoro četrt stoletja niso imeli pra-
vice, da bi se izobraževali v maternem jeziku in so
torej ti slovenski izobraženci, vsi izšolani na lju-
bljanski univerzi, postavljali na noge novo sloven-
sko šolsko stvarnost v izjemno zahtevnih povojnih
političnih pogojih v okviru Zavezniške vojaške upra-
ve t. i. Cone A na Tržaškem in Goriškem. Vse od leta
1947 do upojitve leta 1968 je Anton Kacin opravljal
funkcijo ravnatelja slovenskega učiteljišča A. M.
Slomška v Trstu (eno leto je isto funkcijo opravljal
tudi na znanstvenem liceju Franceta Prešerna).
Pri svojem mentorskem delu si je prizadeval, da bi
svoje dijake in študente v Gorici in Trstu vzgajal v
poštene in z znanjem podkovane ljudi, za kar so mu
bili še posebej hvaležni, kakor lahko razbiramo iz
pričevanj njegovih nekdanjih dijakov in študentov.
Vendar Anton Kacin ni bil samo mentor, temveč
“poliedrična osebnost”, kakor je o njem zapisal An-
drej Bratuž.
Prav na šolskem področju, ki je za Antona Kacina,
kakor je sam ponavljal, predstavljalo “najbolj bi-
stven organ narodnega življenja in razvoja”, kar je
dokazal tudi s svojo ilegalno dejavnostjo med fašiz-
mom, je bil dr. Kacin najbolj aktiven. Sestavil je, kot
rečeno, učbenike slovenskega jezika, antologije, sku-
paj z dr. Avgustom Sfiligojem pa je bistveno pripo-
mogel k uzakonitvi slovenskih šol v Italiji (ki so do-
bile svojo dokončno obliko v zakonu št. 1012 z dne
19. julija 1961 in njegovem dopolnilu, ki sta ga do-
segla poslanca Belci in Škerk 22. decembra 1973),
kar pomeni, da je odigral bistveno vlogo za to, da
imamo danes Slovenci v Trstu, Gorici ter na celot-
nem ozemlju obeh pokrajin šole s slovenskim
učnim jezikom, in to od otroškega vrtca do osnov-
ne, nižje in različnih smeri višje srednje šole. Tudi
ta prehod je temeljito dokumentirala Marija Kacin
v svoji študiji z naslovom Primorska šola na prepi-
hu: ob 65-letnici obnovitve (prvi del je izdala GMD
v Gorici leta 2011, drugi del je izšel v samozaložbi
leto kasneje).
Dr. Kacin je bil tudi med glavnimi pobudniki zgrad-
be goriškega Katoliškega doma ter si je tudi po vojni
prizadeval za širjenje in rast Goriške Mohorjeve
družbe. Naj omenimo, da je na njegovo pobudo na-
stala tudi monumentalna zbirka zvezkov Primor-
skega slovenskega bibliografskega leksikona, ki jo
je danes prevzela tudi Slovenska akademija znanosti
in umetnosti.
Kacinovo raziskovalno in publicistično delo šteje
preko trideset naslovov. Iz njegovega življenja in de-
la je razpoznavna njegova predanost narodu (med
drugim je bil uspešno dejaven tudi na političnem
področju), pa tudi njegovo izjemno znanje in širina
duha, saj se je posvečal tako zgodovinskemu kakor
tudi literarnokritičnemu raziskovanju. Iz pričevanj
razberemo, kako prav ima torej Alojz Rebula, ko dr.
Antona Kacina definira za “človeka neke absolutne
etičnosti”.
VIRI:
AA. VV., Primorski slovenski biografski leksikon, 8.
snopič, GMD, Gorica 1982
AA. VV., Mons. Ivan Trinko (1863-1954), KD Ivan
Trinko, Čedad 2006
Kacin Marija (zbrala in uredila), Anton Kacin 1901-
1984: Zbornik ob stoletnici rojstva, GMD, Gorica
2001
Mihailov Nikolai, Jezikovni spomeniki zgodnje slo-
venščine, Mladika, Trst 2001
Pelikan Egon, Tajno delovanje primorske du-
hovščine pod fašizmom, Nova revija, Ljubljana
2002
Rojc Tatjana, Pogovori z Alojzom Rebulo, GMD-
Društvo Mohorjeva družba-Celjska Mohorjeva
družba, Gorica, Celovec, Celje 2009
Rojc Tatjana, Tako sem živel. Stoletje Borisa Pahorja,
Cankarjeva založba, Ljubljana 2013
/ konec
Tatjana Rojc
V
  eški mednarodni festival Evropski
pesniki v živo že osmo leto namenja
veliko pozornost tudi slovenskim
ustvarjalcem. Letos je prireditelj, avtorsko
združenje Stranou/Ob robu, povabil pesni-
ke, prozaiste, glasbenike, gledališčnike in li-
kovnike iz Češke, Slovenije, Slovaške, Srbije,
Poljske, Italije in Madžarske, in sicer na na-
stope v Prago (v knjižnico Václava Havla),
v bližnji zgodovinski mesti Beroun (kjer je
živel in je pokopan Václav Talich, ustanovi-
telj Slovenske filharmonije in njen dirigent
v letih 1908 - 1912) in Tetin ter na grad Kra-
kovec (znamenit kot zatočišče reformatorja
Jana Husa na začetku 15. stol.). Festival bo
potekal v dneh od 9. do 13. junija 2015.
Program festivala Evropski pesniki v živo se-
stavlja ne samo literatura, pač pa tudi kon-
certi, likovne razstave in odrska umetnost.
Še drobec iz obsežnega pro-
grama: na literarno-glasbe-
nem večeru v knjižnici Václa-
va Havla v Pragi in v Berounu
bodo letos predstavili češki
prevod romana
Igranje, prozno
uspešnico Stanke
Hrastelj, ki je v češčini dobila
naslov Činská zed‘ (Kitajski
zid) - po enem izmed poglavij
v romanu. Hrasteljevo smo do
tega romana poznali predvsem
kot uveljavljeno pesnico. Njene
pesmi so v češčini že izšle v
dvojezični antologiji S petdese-
timi glasovi govorim / Padesáti
hlasy hovorím, ki prinaša izsek
sodobne slovenske poezije, iz-
dane knjižno v obdobju 2000-
2012. Že naslov antologije raz-
kriva, da gre za izbor iz poezije petdesetih
avtorjev. Knjiga je izšla leta 2013, tako kot
češki prevod pesniške zbirke Na križu lju-
bezni (Na kríži lásky) , delo Josipa Ostija.
Prevajalsko in uredniško delo sta pri teh iz-
dajah opravila Lenka Kuhar Danhelová in
Peter Kuhar, ki skrbita tudi za festival Evrop-
ski pesniki v živo.
O slovenskih gostih: iz Trsta prihaja Marko
Kravos, drugi slovenski avtorji na programu
pa so Ivo Svetina, Stanka Hrastelj, Andraž
Polič, Nataša Burger (sled-
nja dva živita in delujeta v
Pragi) in najmlajša - Petra
Žišt, nagrajenka festivala
Urška 2014. Njeno gosto-
vanje na tem češkem festi-
valu je letos prvič hkrati
tudi del nagrade. Petra
Žišt je lani bila najboljša
avtorica vsedržavnega
srečanja mladih pesnikov
in pisateljev, ki že več kot
deset let nosi ime Urška in
ga že več kot tri desetletja
prireja Javni sklad RS za
kulturne dejavnosti Slo-
venje. Zaključno srečanje Urške je vsako je-
sen v Slovenj Gradcu.
Več o festivalu in o avtorskem združenju
Stranou/Ob robu lahko preberete na http:
//festivalstranou. cz/.
PK
Č
Praga / Knjižnica Václava Havla
Slovenska poezija 
na češkem festivalu
Marko Kravos (foto IG)
Kultura 4. junija 2015 9
Pogovor s pesnikom in kulturologom Alešem Debeljakom
“Vsi glasovi so enakopravni, niso
pa vsi enako vredni”
  leš Debeljak je eden naj-
vidnejših slovenskih jav-
nih intelektualcev, ki ga
morda – to ni novost – bolj poz-
najo v New Yorku kot na Kran-
jskem. Letnik 1961, v mladih le-
tih odličen judoist, je na ljubljan-
ski Filozofski fakulteti diplomiral
iz filozofije in primerjalne
književnosti, doktoriral pa iz
družbene misli na Sirakuški uni-
verzi v New Yorku. Sodeloval je z
univerzami in inštituti v ZDA, Av-
striji, Italiji in na Madžarskem, že
vrsto let je redni gostujoči profe-
sor za balkanske študije na podi-
plomski šoli College d’Europe,
Natolin-Varšava in redni profesor
za kulturne študije na Fakulteti za
družbene vede, kjer me je v
blišču zgradbe iz jekla in stekla
tudi sprejel.
Debeljak je objavil ducat knjig
esejev in desetino pesniških
zbirk, ki so prevedene v skoraj
dvajset svetovnih jezikov. Zanje
je prejel vrsto mednarodnih priz-
nanj in nagrad. Med leti 1985 do
1988 je bil glavni urednik revije
Literatura-Problemi, zdaj pa je
soustanovitelj in urednik revije
Sarajevski zvezki, ki deluje na
prostoru nekdanje Jugoslavije. Z
ženo, pisateljico in prevajalko Eri-
co Johnson Debeljak, ter s tremi
otroki živi v slovenski prestolnici,
od koder redno odjadra na pot,
kjer išče izkušenj, ljudi, sebe.
V dragocenem pogovoru sva se
dotaknila tem, s katerimi se De-
beljak raziskovalno ukvarja: zgo-
dovinskih avantgard in moder-
nizma, nacionalnih identitet, et-
ničnih konfliktov in evropskih
meja, pa tudi vloge intelektualca
danes. Začela sva pri koncu,
končala pa na začetku, pri Sokra-
tu: Kako postati človek je naslov
Debeljakove najnovejše knjige, ki
je letos izšla pri Cankarjevi za-
ložbi.
Zjutraj sem se sprehajal med
študenti Fakultete za družbene
vede na Univerzi v Ljubljani,
kjer poučujete. O takih sodob-
nih prostorih v Italiji lahko le
sanjamo. Študent naj bo, a za-
kaj? Študentski status menda
ni dovolj za utemeljitev po-
nudbe in povpraševanja po
kulturologih...
Študent naj bo zato, ker je biti
študent bolje kot biti nezaposlen.
Da se malo pošalim. Če citiram
prvega predsednika demokra-
tičnega slovenskega parlamenta,
dr. Franceta Bučarja, imamo v
Sloveniji eno samo dobro srednjo
šolo, in to je ljubljanska univerza.
Drži in bojim se, da bo neizogib-
ni stranski in nenačrtovani rezul-
tat množičnosti visokošolskega
študija prinesel devalvacijo di-
plom. Triletna diploma po bo-
lonjskem vzorcu danes toliko vel-
ja kot pred petindvajsetimi leti
srednješolska matura. Nimamo
velike množice intelektualcev,
imamo pa veliko množico bolj ali
manj izobraženih ljudi, se pravi
v najboljšem primeru informira-
nih državljanov. Če bi na certifi-
kate o sistematičnem znanju oz.
diplome gledali samo skozi ome-
jujoča očala zaposljivosti, mislim,
da se lahko poslovimo od sicer
krhke, a še vedno trajajoče huma-
nistične tradicije, v okviru katere
se gibljejo tudi naše potrošniške
misli. Globoko sem prepričan, da
je predstavitev, osmislitev in kri-
tika družbenih fenomenov -
vključno s patologijami - neo-
A bhodno potrebna, če hočemoimeti dejavno participatorno de-mokracijo. Se pravi takšno, v ka-
teri državljani prispevajo k spre-
jemanju odločitev ne le takrat, ko
stopijo na volišče.
K intelektualcu se še vrneva,
nekoliko podrobneje pa zdaj o
kulturnih študijah. Govoriva o
kulturi kot vodi za rdečo ribico
v akvariju, iz katere ni moč
zbežati. V globalni vasi pome-
ni kultura življenje, zdravora-
zumski diskurzi pa še
vedno “filozofirajo” o
tem, kako tovrstne spe-
cializacije nimajo pro-
stora med častnimi po-
klici. Za tiste, ki še niso
vzeli v roke učbenika
Cooltura (Študentska za-
ložba, Ljubljana 2002) -
kaj so kulturne študije?
Če ima sociologija za svoj
predmet družbeno celoto,
vključno s strukturami,
procesi in dejavniki, je kul-
turologija ožja. Usmerja se
na simbolične reprezenta-
cije in inovacije, torej na
način, kako simboli, ideje
in pripovedi oblikujejo
prostore živega izkustva.
Kulture ni mogoče iztrgati
iz družbe, prav tako pa ni
mogoče umetnosti,
književnosti in likovne
umetnosti ločiti od širše kulture,
v kateri nastaja, v kateri se kon-
zumira. Študij kulture vidim kot
neke vrste vodič po džungli oz.
labirintu sodobnih simboličnih
znakov, pripovedi in sporov, v ka-
tere smo zapleteni. Vemo, da se
od druge svetovne vojne naprej
ekonomski spori pogosto preva-
jajo v etnične, simbolične, ergo
kulturne konflikte. Zato je poz-
navanje različnih kultur pomem-
bno. Kdor pozna enega, ne pozna
nobenega (kar velja tako za jezik
kot tudi za kulturo in vero) in
ostane zaprt v kletko samona-
našanja. Nima primerjalnega ok-
vira, se pravi, da svojih stališč ne
zmore vrednotiti, še manj pa se
umeščati v širše procese.
Tudi k Drugemu, ki vdira v nas
in v Evropsko unijo, se še vrne-
va. Še vztrajam pri temi: katero
je področje delovanja kulturo-
loga? Tako kot umetnost v po-
stmodernem času izstopa iz
institucije muzeja, tudi kultura
izstopa iz formaliziranih okvi-
rov, stopa “na cesto”. Ray-
mond Williams je tu neobho-
den.
Kulturologija še zdaleč ne
preučuje le umetnosti v družbe-
nem okviru. Gre za pojmovanje
navadne kulture, se pravi kulture
kot živete, kolektivne izkušnje v
neposrednem stiku z urbano et-
nologijo, socialno zgodovino in
drugimi disciplinami. Nobena
od univerzitetnih disciplin po
drugi svetovni vojni namreč ne
more, da ne bi bila bolj ali manj
interdisciplinarna. Mobilizacija
orodij iz različnih disciplin naj-
bolj zaznamuje kulturologijo, po
drugi pa jo napravlja neprepoz-
navno. Na podoben način kot vsi
govorimo prozo, čeprav tega ne
vemo, so vsi ljudje tudi kulturo-
logi, čeprav tega ne vedo. Način,
kako dešifriraš znake, zgodbe in
simbole, s katerimi se srečuješ
vsak dan, je odvisen od stopnje
kritičnosti, informiranosti in raz-
gledanosti vsakega posameznika.
Je torej kulturologija tisto “pra-
vo” orodje ozaveščenega
državljana?
Ne bi se branil podpisati pod to
izjavo.
Bodimo kulturologi v metróju,
če si sposodim skovanko Mar-
ca Augéja. Kakšen tempera-
ment pa (naj) ima intelektua-
lec v družbi znanja? Nekoč se
je reklo izobraženec tistemu,
ki je končal specializiran štu-
dij, njegov uspeh pa je bil od-
visen od količine in kakovosti
opravljenega dela. Na tečajih
andragogike in vseživljenjske-
ga učenja danes poslušam teo-
rije o specifičnih oblikah ved-
nosti, ki jih premore intelek-
tualec: uporabne, menedžer-
ske spretnosti so to. Kam je šel
kritičen intelektualec?
V družbi, ki povsem in izključno
stavi na prodajni potencial posa-
mezne ideje, bo kmalu prišlo do
situacije, kjer ne bo nobenega, ki
bo znal govoriti nad odprtim gro-
bom. Psihična stanja, kot so lju-
bezen in herojstvo, smisel in hre-
penenje, prevajamo v kategorije
ponudbe in povpraševanja. Odre-
kamo se človeški celovitosti in
vse puščamo sploščiti na eno raz-
sežnost, potrošniško. Ker človek
ni sredstvo, ampak cilj, vidim v
kritičnosti pomembno vlogo. Če
poenostavim: potrebno je razli-
kovati med izobraženci in inte-
lektualci. Prvi so tisti, ki znajo
ustrezno razbrati sporočila, inte-
lektualci pa so tisti, ki jih ustvar-
jajo. Med intelektualci ločujemo
še univerzitetne profesorje na eni
in javne intelektualce na drugi
strani. Čeprav gre za protislovje,
saj privatni intelektualec ne ob-
staja, je pridevnik “javni” vseeno
potreben, to pa zato, da ločimo
univerzitetni glas od širšega jav-
nega glasu. Za javnega intelek-
tualca je značilno to, da izhaja iz
kompetenc, pridobljenih na spe-
cifičnih znanstvenih področjih,
iz razvidnega, četudi ne v sleher-
nem tekstu nujno ekspliciranega
moralnega oz. političnega nazo-
ra, in iz interesa za ukvarjanje s
stvarmi, ki so skupnega oziroma
splošnega pomena. S kritično
uporabo intelekta na osnovi po-
sebnih situacij in z luščenjem po-
sameznih plasti smisla oz. z osve-
tljevanjem različnih vidikov re-
snice smemo torej upati, da pri-
demo v položaj, ko bo odziv na
takšno razkrinkavanje socialnih
fenomenov približek resnice, ki
ga spozna širša skupnost.
Smo morda na zgodovinski
prelomnici, ko se Sredozemlje
in Evropa soočata s svojimi
mejami. Seveda mislim na ak-
tualno problematiko pri-
bežništva, reševalnih operacij
Mare nostrum in Triton, vsa-
kodnevnih tragedij živih
mrtvecev, ki bežijo iz afriškega
pekla. Ali je to, kar danes
doživljamo, Huntingtonov trk
civilizacij? Kako naj ravna
Evropa?
Evropa nenehno premišlja o svo-
jih mejah. Ljudstva, ki si pripisu-
jejo evropski status, so se zgodo-
vinsko definirala per negatio-
nem, torej kot to, kar niso. Ta ve-
liki Drugi, utelešeni nasprotnik,
ki preide v sovražnika, so bili v
starem veku Perzijci, v srednjem
veku Muslimani, v dvajsetem sto-
letju komunizem, danes ponov-
no Islam. Če je Mare nostrum res
naše morje, potem se utapljajo in
umirajo naši ljudje. To niso bre-
zoblična, amorfna množica, še
zlasti če vemo, da so to žrtve ti-
stih konfliktov, ki jih je Evropa
pomagala izvoziti onkraj svojih
geografskih meja in v njih sode-
lovati, bodisi z odsotnostjo aktiv-
nosti bodisi z napačno interven-
cijo na Bližnjem vzhodu in
južnih obalah Mediterana. Pro-
blem emigrantov je evropski pro-
blem, čeprav so ga tradicionalno
dojemali kot zadeva ZDA. Evrop-
ske dežele so že dolgo uvoznice
delovne sile. Mislim, da se Evro-
pa s tem težko sooča zato, ker še
veljajo usedlinski učinki nacio-
nalne konstrukcije iz 19. stoletja.
Koncept nacije je relativno
mlad pojem...
V njem gre za koncept metafi-
zične ideje tipa slovenstvo ali ita-
lijanstvo ali nemštvo, ki je izmu-
zljiva in primerna za vlogo ekra-
na, v katerega skupnost projicira
lastne, ekskluzivne vrednote. Ta
ideja temelji na nereflektirani
predpostavki krvi in tal. Spreje-
manje dejstva, da bi bili Evropejci
lahko tudi črnopolti, da ne bi bili
kristjani, agnostiki ali ateisti, je
zadeva, s katero se Evropa v luči
evropskega projekta sooča kata-
strofalno. Če se vrnem k vojnam
za jugoslovansko dediščino: pre-
pričan sem, da bi do intervencije
Zahoda pod vodstvom ZDA prišlo
prej, če ne bi šlo tam za muslima-
ne kot žrtveno jagnje novega sve-
tovnega nereda. Drugače rečeno,
do intervencije bi prišlo prej, če
bi se kristjani spopadali med se-
boj. Danes je podobno: umazani
posel za Evropejce v deželah tret-
jega sveta opravljajo lokalne mi-
lice. Migracija v Evropo pripove-
duje o tem, da obstajajo Evropejci
prvega reda, drugega reda, se pra-
vi Vzhodnoevropejci in tisti, ki
jim pod nobenim pogojem ne bo
omogočeno, da postanejo Evro-
pejci. Bodisi zato, ker jih pogol-
tne mokro pokopališče, bodisi za-
to, ker jih zavrnejo na mejah ali
stlačijo v zbirna taborišča.
Kaj pa rešitev? Dolgo smo ime-
li skandinavske države za
uspešen laboratorij multikul-
turalizma. Tako sem v mestecu
Tromso na severu Nor-
veške opazoval sobivan-
je protestantskih Vikin-
gov in senegalske skup-
nosti. Kako reševati veli-
kega Drugega znotraj
nas?
Rešitve nimam, imam
pa pojasnilo. Ta primer
velja pars pro toto. Be-
sedna zveza, ki označuje
državo, je republika Ita-
lija. V teh besedah sta na
delu pojem republika, ki
označuje enakost
državljanov pred zako-
nom, in Italija, ki oz-
načuje etnično do-
ločeno skupnost. Tam,
kjer so nacionalno-et-
nično prvino povzdi-
gnili na nivo absoluta,
so končali v totalitariz-
mu - Tretji rajh. Kjer pa
so do absoluta dvignili republi-
kansko načelo, so končali podob-
no – Sovjetska zveza. Napetost
med tema načeloma je konstitu-
tivno nujna za delovanje republi-
ke, v kriznih situacijah pa se ved-
no aktivira nacionalistični prin-
cip. Ta pojem je večkrat vsebin-
sko nedefiniran in zato primeren
za politične zlorabe. Nacionali-
zem kot poslednje pribežališče
podležev je hkrati edina ideolo-
gija, ki ji je uspelo naturalizirati
zgodovino, torej v zadnjih dvesto
letih prikazati zgodovinske kon-
flikte med človeškimi skupno-
stmi, sloji in razredi kot nekako
naravno dane. Produkt človeške
pameti ali pomanjkanja le te se
prikazuje kot naravno dejstvo. To
ni uspelo komunističnemu inter-
nacionalizmu, čeprav sta se oba
rodila leta 1848 – Komunistični
manifest in Pomlad narodov. V
19. stoletju je nacionalizem še
emancipatorna sila, ker se bori
proti trajajočim privilegijem kle-
rikov in aristokracije, v 20. stolet-
ju pa postane destruktiven, ker
nacionalna država postane edini
gradnik mednarodnih odnosov.
Ideja etnične manjšine je sestavni
del vznika nacionalizma kot
državne ideologije. Ta uveljavi tu-
di princip večine in manjšine, ko
pravi, da si, ali tak kot večinski
narod ali pa moraš izginiti. Ven-
dar danes niti Islandija ni več et-
nično homogena država. Z dru-
gimi besedami, v Evropi ni
države, ki bi bila dom samo ene-
mu narodu.
V Sloveniji ste vpeljali koncept
postmodernizma. Postmoder-
no sfingo smo brali vsi. Bi lah-
ko bili didaktični in na kratko
predstavili ta pojem? Pri bran-
ju Lyotarda ali Jamesona se
vsiljuje vtis, da gre za teorijo,
miselni poizkus.
Modernizem kot gospodovalna
stilistična formacija dvajsetega
stoletja je deloval v skladu z logi-
ko ali-ali. Ali elitna umetnost ali
množična kultura. Modernizem
se seveda odloča za prvo, torej za
umetnost, ki cveti v odporu do
prevladujočih meščanskih norm.
Množično je enako trivialno.
Tako. Postmodernizem pa
množično kulturo in visoko
umetnost postavi na isto raven.
V izdelkih enega in drugega ima-
ginacijskega registra razbira so-
dobne kulturne znake. S tega vi-
dika je veliko bolj ekumenski,
širokogruden kot modernizem,
hkrati pa se – drugače kot moder-
nizem - odpoveduje vrednotenju.
Ko sem pisal o dialektiki konti-
nuitete in diskontinuitete, sem
meril na to, da nikoli ne gre za
popoln prelom s preteklostjo.
Prebolevanje modernizma, torej
odmik, odskok in obrat od njega,
je izvedeno z modernističnimi
sredstvi. Tudi sam sem zadržan
do posvojitve postmodernizma
tout court, ker mi sploščitev raz-
novrstnosti na en nivo ni simpa-
tičen tako, kot mi ni pri srcu ta
postmodernistična izenačitev
med enakovrednostjo in enako-
pravnostjo. Vsi glasovi so v de-
mokratični debati sicer res ena-
kopravni, vendar pa niso vsi že
kar enakovredni.
Ali se danes kultura odpovedu-
je svoji avri?
O neponovljivosti, enkratnosti
umetniškega dela, za katerim se
avtor skrije, danes res ne moremo
razmišljati. Tudi sam izhajam zla-
sti iz temnega modernizma: od
tam črpam ustvarjalne navdihe
in napotke za svojo etično držo.
Če je bilo v modernizmu najbolj
pomembno delo, je v postmoder-
nizmu pomembnejši avtor. Nav-
zlic poststrukturalističnim teori-
jam o smrti avtorja, koncu veli-
kih zgodb in sledeh v pesku, ki se
poznajo po odhodu človeka, drži
to, da je danes v množičnih in-
dustrijah kulture, denimo v lite-
raturi, teža blagovne znamke
John Grisham večja od teže ro-
manov, ki jih je ta ameriški pisa-
telj objavil. On sam je bolj po-
memben od dela, ki ga proizva-
ja.
Zgodovinske avantgarde pri
nas zgodovinsko ne poznamo,
privoščili pa ste jim renesanso
v 80. letih z delom v Društvu
za estetiko. Lev Kreft, Aleš Žer-
javec, Peter Krečič,...
Zanimivo je, kako se je ta skupina
z vidika hegeljanskega marksiz-
ma lotila arheološkega izkopa-
vanja dediščine zgodovinskih
avantgard na Slovenskem. Na vse
kriplje so poskušali pokazali, da
smo Slovenci participirali v avan-
tgardnih gibanjih, čeprav resnici
na ljubo nismo imeli skupine, ki
bi složno delovala v skladu z ne-
kakšnim manifestom, nismo
imeli pa niti skupine, ki bi delo-
vala v odporu proti moderniz-
mu. Poznamo pa nekaj posamez-
nih glasov: Avgust Černigoj in
Ferdo Delak, revija Tank!, Srečko
Kosovel se je sprehodil po kom-
plektnem spektru -izmov svojega
časa. Zgodovinske avantgarde so
hotele pripeljati umetnost na uli-
co, v življenje in so težile k po-
polni družbeni spremembi s po-
močjo prenosa umetnosti v vsak-
dan, zato so pogosto ujele korak
z radikalnimi političnimi stran-
kami. Danes lahko rečemo, da se
je estetizacija vsakdanjega življen-
ja zgodila, do popolne družbene
spremembe pa ni prišlo.
/ str. 14
Jernej Šček
Globoko sem prepričan, da je 
predstavitev, osmislitev in kritika 
družbenih fenomenov - vključno 
s patologijami - neobhodno potrebna, 
če hočemo imeti dejavno 
participatorno demokracijo.
Foto Jure Eržen
Tržaška4. junija 201510
Umrl je odv. Jože Skerk
V 93. letu starosti ja umrl tržaški odvetnik, politik in kulturnik dr. Jože Skerk. Umrl
je za posledicami pljučnice, pred tem pa je doživel sicer lažjo prometno nesrečo.
Rodil se je 23 marca 1923.
Njegovo dolgo življenje je bilo tesno povezano z usodo slovenske narodne
skupnosti zlasti na Tržaškem. Bil je zastopnik demokratične struje, ki je bila proti
povojnim levičarskim težnjam. Bil je
med utemeljitelji političnega delovanja,
ki je temeljilo na narodnih temeljih: leta
1962 je tako bil med soustanovitelji
politične skupine Slovenska skupnost
in bil na prvih deželnih volitvah dve leti
kasneje izvoljen na tej listi za deželnega
svetovalca. Njegovo vsestransko
delovanje na družbenopolitičnem
področju sega v obdobje druge svetovne
vojne. Že leta 1941 je sodeloval z OF.
Po razpadu Italije leta 1943 je bil
komandant I. bataljona
novoustanovljene brigade Kosovel in
deloval med Trstom in Tržičem. Kot
odvetnik je takoj po vojni deloval v prid
slovenski narodni skupnosti in njeni naselitvi področja: kot piše v PSBL, je dr.
Skerk imel pomembno vlogo proti nasilnemu razlaščanju in množičnemu
naseljevanju istrskih beguncev, za kar je bil tarča ostrih napadov italijanskih
nacionalistov. Odv. Skerk je tudi zastopal stališče, da bi morala tedanja Jugoslavija
priznati in upoštevati delovanje vseh Slovencev, ne samo tistih, vključenih v
levičarske stranke. Bil je velik ljubitelj umetnosti in zadnja leta se je posvečal
predvsem Kulturnemu središču Skerk v Trnovci, kjer je priredil niz odmevnih
likovnih in dokumentarnih razstav. V Gorici se je prav pred nedavnim v znani
knjigarni in antikvariatu Leg končala razstava Čarobni svet Lojzeta Spacala, ki jo
je priredil odvetnik Skerk z izborom izjemnih grafik iz svoje zbirke.
V spomin na Roberta Pipana
Res v velikem številu smo prejšnji mesec pospremili k poslednjemu počitku
Roberta Pipana iz Mavhinj. Pred odprto krsto na pokopališču v Trstu je pogrebne
molitve opravil letošnji zlatomašnik Jože Markuža, pogrebni obred z mašo v
Mavhinjah pa je daroval domači župnik Janko Hajšek, ki se ga je spomnil v
kratkem nagovoru.
Med mašo je pel domači cerkveni ženski pevski zbor s sodelovanjem zbora
Fantje iz pod Grmade, ki so pod vodstvom Hermana Antoniča pokojnemu v slovo
zapeli že pred cerkvijo in potem na domačem
pokopališču.
Robert je bil tretji od šestih otrok, ki so ob požigu
vasi leta 1944 kot toliko drugih zapustili domove
in ostali brez strehe nad glavo. Oče Ludvik pa je
bil med tem interniran v Nemčiji. Komaj tri leta
po koncu vojne in očetovi vrnitvi pa so izgubili še
mamo, domačinko Evgenijo Žužek. Ob vsej tej
žalosti pa si je bilo treba krepko zavihati rokave
za preživetje.
On je eden prvih že takoj po 60. letih z lastnim
kopačem in kamionom delal po vsem Krasu in
okolici in se zraven ukvarjal z lastno kmetijo.
Ob vsem delu pa je našel čas za petje, kot je na
pogrebu povedal prijatelj Ivo Kralj; skupaj sta že
pela v zboru, ki ga je vodil župnik Mirko Filej, ko je služboval v Mavhinjah. Ob
ustanoviti zbora Fantje izpod Grmade leta 1966 pa je prav pod njegovim
vodstvom pel v zboru dolgih 25 let. Kasneje sta skupaj z ženo pristopila k zboru
ZCPZ, ki ga vodi Edi Race, in v njem sodelovala do pred nekaj leti. V mavhinjski
župniji je bil od vsega začetka član župnijskega gospodarskega sveta in je zvesto
zahajal k nedeljski sveti maši, dokler mu je zdravje to dovolilo.
Naj mu bodo te skromne besede v spomin in zahvalo za vse, kar je storil za
družino in skupnost. / Vasilij Pipan.
In memoriam
  a drugem državnem tekmovan-
ju za zborovske dirigente v Arez-
zu, ki se ga je udeležila februarja
letos, je osvojila absolutno prvo nagra-
do in nagrado za najmlajšo zborovod-
kinjo. Nagrada ji je omogočila nastop
na najpomembnejšem svetovnem tek-
movanju mladih zborovskih dirigentov
v Turinu v organizaciji Evropskega zbo-
rovskega združenja in Feniarco. Pozna-
mo jo kot pevko, pianistko, zborovod-
kinjo in skladateljico, torej kot vsestran-
sko glasbenico. Samozavestna Petra
Grassi, ki živi v sozvočju z glasbo, se je
z njo srečala kot sedemletna deklica. Ta-
krat se je zaljubila v igranje klavirja, ki
je postal njen inštrument. Po
končanem študiju klavirja na tržaški
Glasbeni matici pri prof. Beatrice Zonta
je diplomirala iz klavirja in glasbene di-
daktike na tržaškem konservatoriju Tar-
tini. Študira dirigiranje in kompozicijo
na konservatoriju “F. A. Bonporti” v
Trentu v razredu prof. Lorenza Donatija,
obenem poučuje klavir na Glasbeni ma-
tici, vodi otroški pevski zbor v Trebčah,
vokalno skupino VIKRA, dekliški zbor
Kraški slavček – Krasje, poje v kvartetu
La rosa dei venti in piše skladbe.
Vsestransko mlado glasbenico je na red-
nem ponedeljkovem večeru Društva
slovenskih izobražencev predstavil To-
maž Simčič, ki ji je tudi zastavljal
vprašanja. Da
bi večer, po-
svečen glasbe-
nemu svetu,
polno zazve-
nel, so po-
skrbele pevke
vokalne skupi-
ne VIKRA, ki jo sestavljajo dekleta iz Vi-
pave in s Krasa pod vodstvom Petre
Grassi. Najprej so zapele renesančno in
romantično skladbo, nato dve ljudski v
priredbi Ambroža Čopija, končale pa so
z novostjo, in sicer s skladbo prof. Fulvia
Jurinčiča na Kosovelovo besedilo.
Petra Grassi si
je glasbene iz-
kušnje začela
nabirati že od
mladih nog z
učenjem kla-
virja in s pet-
jem pri
otroškem
zboru Ladjica
v Devinu. Pri
Kraškem
slavčku se je z
Mirkom Fer-
lanom nav-
dušila za diri-
giranje in korepetirala. Novo izkušnjo ji
je nudil tudi APZ Tone Tomšič v Ljublja-
ni, v katerem je spoznala, kako ti zbo-
rovstvo odpre pot v profesionalni svet
glasbe. Zmagala je enoletno štipendijo
in se izobraževala na Akademiji za gla-
sbo v Ljubljani. Pozneje se je odločila,
da opravi avdicijo za Coro giovanile ita-
liano, ki ga vodita Dario Tabbia in Lo-
renzo Donati, in so jo sprejeli.
Kvartet La rosa dei venti so ustanovili
leta 2013 štirje pevci, ki jim je glasba še
posebno pri srcu. To so sopranistka
Martina Tardi iz Rima, kontralt Petra
Grassi iz Slivnega, tenor Marco Barbon
iz Benetk in bas Luca Scaccabarozzi iz
Milana. Kljub oddaljenosti krajev se se-
stajajo v Slivnem, kjer vadijo. Udeležili
so se pomembnih tekmovanj. Petra
Grassi je prepričana o tem: “Če srečaš
prave ljudi, je vse lažje”.
Kako pa je po mnenju 26-letne zboro-
vodkinje danes z glasbo? Evropa je kljub
znani dobri filipinski in ameriški zbo-
rovski literaturi še vedno središče med-
narodnih zborovskih tekmovanj. Svet
je postal s pomočjo hitrih povezav res
majhen, tako da v Trentu ima sošolca
iz Pekinga. Kar se tiče Slovencev in
zborovskega petja, pa je v Sloveniji
kar osemsto zborov, kar pomeni, da
so trije odstotki slovenskega prebival-
stva pevci. Na čudovito izkušnjo v
APZ Toneta Tomšiča je zelo ponosna,
saj se je tam naučila discipline, reda
in skupnih potovanj oseb z isto željo.
“Kar se tiče glasbenih šol, je stanje v
zamejstvu dobro. Ponosna sem, da
sem profesorica na Glasbeni matici,
saj je kader odličen”. Je dejala Petra
Grassi, ki se je obenem zahvalila rav-
natelju glasbene šole Bogdanu Kralju
za sodelovanje. Pedagoško delo je iz-
jemno pomembno za glasbenike, saj
je otrok belo platno. Lepo je, da je v
zamejstvu kljub finančnim težavam
omogočeno
glasbenim
profesor-
jem, da se
preživljajo s
poučevan-
jem. Ker de-
la z mladi-
mi, je pou-
darila, kako
sta pomem-
bna ideja in
pre-
pričanost
zborovodje.
Če je ta nav-
dušen nad
partituro, jo
bodo tudi
pevci vzlju-
bili. Tako je na primer otroškemu zboru
predlagala gregorijanski koral Ave Ma-
rio. Ta glasba, pravi, je čudovita za otro-
ke, ker z njo urijo zvok in intonacijo.
Skratka, mladim je treba ponuditi čim
več stvari, program mora biti raznolik.
Če pogledamo na italijansko šolstvo z
zornega kota glasbe, je obupno. Morali
bi vlagati trud v mlade in jim zaupati.
Šin
N
Opčine / Cerkev sv. Jerneja
Doživet koncert
priljubljenih Marijinih pesmi
  sakoletni koncerti, ki
se v cerkvi na Opčinah
navezujejo na nekate-
re, pomembnejše verske
praznike, imajo okus po
brezčasni tradiciji, po pri-
stnosti vaškega druženja, ki
ne pripada več današnjemu,
drvečemu času. Konec šmar-
nic v pozni pomladi ohranja
na poseben način prisrčen
priokus obreda, ki povezuje s
preteklostjo, ker so ga ra-
zlične generacije doživljale in
ga še danes doživljajo na po-
doben način. Tako je bilo
predvsem na šmarnični po-
božnosti z ljudskim petjem, a
tudi na koncertu Marijinih
pesmi, ki ga je župnija prire-
dila s sodelovanjem dejavne-
ga cerkvenega zbora Sv. Jer-
nej. Številna publika je tudi
letos prisluhnila nastopu do-
mačih pevcev vseh starosti in
gostov. Vezna nit programa
V so bile seveda Marijine pe-smi, ki so v prvem delu kon-certa imele nežno, otroško,
žensko in dekliško noto z na-
stopom skupin mladih pev-
cev Vesele pomladi pod vod-
stvom Andreje Štucin Cergol.
Koncert je obogatil tudi solo-
pevski nastop ljubljanske,
pred kratkim diplomirane so-
pranistke Neže Peterle, ki je
ob spremljavi Tereze Podlo-
gar zapela vrsto spevnih
skladb slovenskih in italijan-
skih avtorjev. Moški pevski
zbor Stane Malič je pod vod-
stvom Walterja Lo Nigra po-
dal premišljene izvedbe treh
nabožnih skladb, mešani
zbor Sv. Jernej pa je sklenil
koncert s skladbami
priljubljenih avtorjev
(Vodopivec, Tomc, Vra-
bec), ki jih je izbral in
vodil Janko Ban.
Priložnostno misel je
napisala in podala Maj-
da Artač Sturman, ki je
v svojem ramišljanju
izhajala iz potrebe po
hvaležnosti. V težkih
časih, ko človek ne mo-
re biti optimist pred vizual-
nim in slušnim izzivanjem
senzacionalno podanih no-
vic o najhujših grozotah, se
nam poetične podobe mese-
ca mladosti in ljubezni pred-
stavljajo v posebni luči. Rav-
no lepota bujne pomladi bi
nas morala po mnenju govor-
nice spodbujati, da naredimo
korak nazaj: zakaj ne bi vsaj
enkrat ugasnili računalnike,
mobilne telefone in televi-
zorje in se odločili za mir,
zbranost, hvaležnost? Nekoč
so bili ljudje bolj skromni in
zadovoljni: danes
pa ne premoremo
več hvaležnosti za
preproste in te-
meljne stvari, kot
so dom, družina,
voda, hrana, pri-
jatelji, svoboda.
Artačeva je pove-
zala te občutke in
spodbude z likom
človeku najbližje
priprošnjice, da
bi s pozitivnim
zagonom hva-
ležnosti lahko
srečno pluli z Ma-
rijinim vetrom v
jadrih, kot spod-
buja najbolj pril-
jubljena Marijina
pesem Marija
skoz' življenje, ki je na koncu
združila vse pevce in občin-
stvo. Sklepni pozdrav je pri-
padal župniku Francu Poha-
jaču, ki je ob pohvali za ver-
sko in pevsko bogat večer
pozdravil tudi prisotnega
evropskega poslanca Lojzeta
Peterleta, ki je obiskal open-
sko cerkev in cerkveni
mešani zbor, s katerim se je
pred nekaj meseci srečal tudi
v Bruslju.
PAL
Sopranistka Neža Peterle in Tereza Podlogar (foto IG)
Nastop mladih pevcev Vesele pomladi pod
vodstvom Andreje Štucin Cergol (foto IG)
Tomaž Simčič se pogovarja s
Petro Grassi (foto Damj@n)
Društvo slovenskih izobražencev
Pevske in glasbene
izkušnje Petre Grassi
Foto Damj@n
Tržaška 4. junija 2015 11
Obvestila
Klub prijateljstva –
Vincencijeva konferenca
vabita na avtobusni izlet v Labin
(ogled mesteca in njegovega
zanimivega muzeja, kosilo, nato
spust do morja v Rabac z
možnostjo sprehoda po
obmorski promenadi), v petek,
12. junija, info 040 225468
zvečer (Vera).
Darovi
Za rojansko glasilo Med nami
daruje Anamarija Pipan 20
evrov.
  ospod Jožko Gerdol nas je
v svoji hiši na Rocolski ce-
sti sprejel s prijaznim na-
smehom na ustih: vtis smo imeli,
da je tak izraz dobre volje na nje-
govem obličju običajen. Pred ne-
davnim je gospod Jožko slavil vi-
sok življenjski jubilej: kljub temu
da je njegova ‘anagrafska izkazni-
ca’ kar bogata, se njegov pogled
ne izgublja po prehojeni poti, a se
izostri in izbistri ob nekaterih
ključnih mejnikih dolgega
življenja. Njegov dom je le nekaj
metrov stran od rojstne hiše, v ka-
teri je živel njegov brat, nekdanji
predsednik Slovenskega pastoral-
nega središča, duhovnik g. Marij
Gerdol.
Ko nam je soproga našega sogo-
vornika, gospa Tatjana, prinesla
kavo, smo jo ob skupnem kram-
ljanju popili. Nato smo vključili
mikrofon. Prisluhnili smo zani-
mivi življenjski zgodbi človeka
uglajenega nastopa (najbrž je bila
ta lastnost pomembna za radijske-
ga napovedovalca), ki se danes v
družbi lepe in številčne družine
rade volje trezno predaja spomi-
nom bogate vsebine. Iz njih veje
trdna narodnostna drža in ljube-
zen do vere ter domačega Rocola,
obenem tudi globoka vez z
Božjim hramom na Katinari, po-
svečenim Presveti Trojici; temu je
pred leti posvetil tudi dragoceno
dvojezično knjižico. “Bil sem dol-
ga leta ključar katinarske cerkve”,
nam je med drugim povedal.
Začniva kar pri vašem dolgolet-
nem poklicu na Radiu Trst A.
Leta 1948 nisem še bil zaposlen na
radiu. Takrat sem bil še študent na
univerzi in našel
sem začasno za-
poslitev kot
učitelj na osnov-
ni šoli v Na-
brežini. Naj poja-
snim:
bil sem med prvi-
mi maturanti v
sklopu obnovlje-
nega slovenskega
šolskega sistema
na Tržaškem. Po
dvanajstih letih
italijanske šole
sem se jeseni
1945 vpisal v peti
razred realne
gimnazije v Trstu
s sedežem v ul.
Lazzaretto Vec-
chio. Leto zatem sem maturiral.
Vpisal sem se na učiteljski tečaj, ki
so ga financirali Angloameričani,
da bi usposobili nov vzgojiteljski
kader slovenskih šol. V tem je bila
očitna antagonistična želja tedan-
je zavezniške uprave, da bi nekako
zaustavila podobne težnje ‘na-
sprotnega tabora’. Mlad sem bil in
potreben zaslužka.
Bil sem sočasno aktiven tudi na
raznovrstnih prireditvah na
Tržaškem, nastopal sem zlasti na
gledališkem področju. Na Rocolu
je bilo dejavno društvo, poimeno-
vano po Franu Marušiču. Spomin-
jam se svojega nastopa v Cankar-
jevi igri Kralj na Betajnovi. Očitno
sem bil prepričljiv do mere, da
sem vzbudil zanimanje pri neka-
terih osebkih. Presodili so, da je
moj glas primeren za radijski me-
dij. Ko je leta 1949 zbolel dr. Slav-
ko Tuta, sem prestal kolokvij in
začel občasna sodelovanja z radij-
G sko postajo, dokler sem leta 1951dobil stalno zaposlitev. Bil sem vslužbi do leta 1987. Napovedova-
lec pa sem bil do leta 1980. Takrat
sem začutil, da nisem več v stanju
obdržati svojega standarda, in sem
zato prosil za drugačno zadolžitev.
Napredoval sem tako do mesta ko-
ordinatorja napovedovalcev in
igralcev bodisi italijanskega bodisi
slovenskega oddelka. To službo
potem niso več zaupali Slovencu.
Kaj bi nam povedali o svoji
družini?
Rodil sem se v delavski družini.
Mati je bila perica, oče je bil sprva
zidar, nato zidarski mojster in leta
1933 je prevzel celo gradbeno
podjetje. Starši so povili osem
otrok, od katerih smo ostali pri
življenju štirje: sestra Marija, brata
Gušto in Marij ter podpisani. Jaz
in sestra, ki je bila starejša, sva še
obiskovala slovenski vrtec na Ro-
colu, ki ga je upravljala Cirilmeto-
dova družba: bil je dejaven vse do
leta 1928, ko so fašistične oblasti
dokončno ukinile vse slovenske
ustanove. Doma smo vedno govo-
rili slovensko, prav tako smo bili z
verskega vidika dejavni kristjani.
Moj oče je bil starešina-ključar v
katinarski cerkvi. Katinarska žup-
nija je v tisti dobi obsegala veliko
področje, dejansko tisto, ki je da-
nes razdeljeno med devetimi žup-
nijami. Raztezala se je od Rocola
do Ferdinandea, od Montebella
do spodnjih Rovt.
Osnovno šolo sem obiskoval v ul.
Donadoni, blizu cerkve sv. Vin-
cencija, kamor je že hodila moja
sestra. Od naše rojstne hiše do šole
smo pesačili. Na makadamski poti
smo srečevali veliko otrok, tudi
italijanskega porekla, tako da smo
z njimi govorili tržaško narečje.
Naš oče pa je vedno zahteval, da
smo doma govorili slovensko, si-
cer narečno, a vsekakor slovensko.
Vzgajal nas je v klenem narodnem
in verskem etosu. Naravno je zato
bilo, da je naše duhovno življenje
potekalo v sklopu katinarske žup-
nije in cerkve, posvečene Presveti
Trojici. Do nje smo peš hodili po
‘Bridgovcu’, hrastovem gozdu, ki
je ležal po pobočju od Melare do
Rocola. Ob nedeljah smo na Kati-
naro hodili kar dvakrat, zjutraj k
maši, popoldan k večernici, h
žjg’ni – smo pravili. S hvaležnostjo
se še spominjam našega tedanjega
dušnega pastirja g. Huberta Leiler-
ja. Za Katinaro je bil pomemben
tudi msgr. Franc Kosec: njemu gre
zasluga, da je v času škofovanja
msgr. Janeza Glavine katinarska
kuracija postala prava župnija.
Če se pa povrnem h g. Leilerju, ne
morem mimo njegove izredne
osebnosti in dobrosrčnosti ter ra-
dodarnosti. G. Leiler je skupno z
g. Virgilom Ščekom povabil v naše
kraje umetnika Toneta
Kralja, da bi poslikal cerkev
Presvete Trojice. G. Leiler je
namreč dal obnoviti celot-
no zgradbo: oltar na desni
strani, posvečen Srcu Jezu-
sovemu, je leta 1926 za-
menjal prejšnjega lesenega,
posvečenega sv. Joštu. V
niši nad oltarjem stoji kip
Srca Jezusovega, ki ga je
župnik naročil in kupil pri
mojstru Perathonerju v Sv.
Ulrichu na Južnem Tirol-
skem. Na levi strani pa so
uredili oltar, posvečen Ma-
teri Božji, iz leta 1930, ki je
zamenjal staro, leseno ba-
ročno prižnico. Tudi ta kip
je delo mojstra Perathoner-
ja. Že nekaj let prej si je pri-
zadeval, da bi italijanske
oblasti vrnile katinarski cer-
kvi zvonova, kovino kate-
rih so Avstrijci uporabili v
vojne namene v času prvega sve-
tovnega spopada: od treh zvonov
je ostal le eden. Ker se je g. Leiler
naveličal odlašanja pristojnih ita-
lijanskih organov, je začel v sklopu
župnije nabirko. Zbrana je bila
ustrezna vsota, tako da je bilo leta
1926 v svetoivanski livarni Romeo
Lapagna mogoče izdelati manjka-
joča zvonova. Ta so v izredni pro-
cesiji (konji so bili ovenčani, na-
rodne noše so množično sprem-
ljale dogajanje v sprevodu) preko
Bošketa uspešno prenesli do naše
cerkve. G. Leiler je bil tako pra-
vičen, da je upnikom, potem ko
so mu oblasti povrnile
vsoto, hotel vrniti denar:
večina pa je njegovo ge-
sto odklonila, rekoč, naj
gre denar za potrebe cer-
kve. To je bil najlepši
izraz zahvale človeku, ki
nam ga je poslal sam
Bog!
Ali se spomnite, kako je
Tone Kralj slikal no-
tranjščino cerkve?
Še kako! Bilo je leto
1931, star sem bil šest let.
Tone Kralj je bil človek
majhne postave, nosil je
klobuk s širokimi krajci.
Njegova žena mu je bila
pri tem poslu ob strani.
Cerkev je poslikal v zelo
kratkem razdobju, od
maja do oktobra.
Fašizem je bil takrat v polnem
razmahu. Kako so naši dušni
pastirji občutili njegov pritisk?
Na g. Leilerja so na primer dalj
časa izvajali pritisk, verjetno so z
njim tudi fizično obračunali; isto
je doživel še prej bazovski župnik
g. Cerar. Pritisk na našega dušnega
pastirja je bil tako hud, da je 2. fe-
bruarja 1932 zbežal v Ljubljano.
Po osnovni šoli ste študijsko pot
nadaljevali v goriškem malem
semenišču.
Tako. V domači cerkvi sem bil več
let strežnik. Nov župnik g. Anton
Piščanec – tudi on je bil izreden
človek! - je bil mnenja, da bi bil
sposoben nadaljevati šolanje. Časi
so bili sicer taki, da je bila pri hiši
vsaka pomoč dobrodošla. Kljub
temu pa so starši g. Piščanca po-
slušali tudi zato, ker jim je duhov-
nik ponudil vsestransko pomoč.
Povedati gre, da je takrat malo se-
menišče veljalo predvsem za
vzgojni zavod, kjer so si mladi
manj premožnih družin lahko na-
brali ustrezno izobrazbo (otroci
premožnih družin so obiskovali
državne šole): malo semenišče
sploh ni bil kraj gole teološke for-
macije.
Leta 1936 sem tako kot desetletni
otrok prestopil prag malega seme-
nišča v Gorici. Prvo gimnazijo je
obiskovalo 52 mladeničev, med
katerimi Alojz Rebula, Drago Le-
giša, Dušan Jakomin, Rudi Boga-
tec, kasnejši dušni pastir na Kon-
tovelu, Albin Grmek. Prve tri ra-
zrede sem opravil v posoškem me-
stu. Ko sem izdelal v četrti razred
– imel sem 14 let -, je stopil v vel-
javo odlok novega tržaško-ko-
prskega škofa Santina, ki je odredil
premestitev vseh študentov njego-
ve škofije iz goriškega malega se-
menišča v koprsko.
Kaj je ta selitev pomenila za
vas?
Bila je huda preizkušnja. Goriška
leta so bila zame čudovita z vzgoj-
nega, študijskega in duhovnega
vidika! Upal bi si celo trditi, da
sem v Gorici postal Slovenec v
pravem pomenu besede. K te-
mu so nedvomno pripomogle
tudi učne ure slovenskega jezi-
ka dr. Antona Kacina. V Gorici
je bil profesorski kader res na
nivoju. V Kopru pa je bila prava
polomija.
Preden spregovoriva o ko-
prski izkušnji, bi nam lahko
povedali, kako se je rodilo
prijateljstvo z g. Jakomi-
nom?
Z g. Jakominom sva bila prija-
telja celo življenje. Že v takrat-
nem obdobju sva stkala tesno
navezo, ki se je razširila tudi na
najini družini. Veliko začetno
število sošolcev, ki sem ga prej
omenil, se je z leti manjšalo: v
tretjem razredu smo ostali v 30!
Glavna skrb vzgojiteljev v malem
semenišču je bila študijska pripra-
va dijakov. Da se povrnem na to,
kar sem že prej povedal: vzgojna
plat je morda veljala še bolj od du-
hovniške prihodnosti mladih go-
jencev.
Vsekakor je res, da je v goriškem
malem semenišču veljala tradicio-
nalna slovesnost, v sklopu katere
so nas oblekli v talar. Še zdaleč nas
niso hoteli s to gesto siliti v izbiro
duhovniškega poklica. Vsak se je
za to odločil šele po končanih
gimnazijskih letih. Verjetno pa je
bila omenjena slovesnost vseka-
kor pretirana, vsaj tako sem jo sam
doživljal. Drugim pa je pomenila
zelo veliko, na primer prijatelju
Dušanu. Zgodilo se je, da je
Dušan zaradi bolezni zgubil
eno študijsko leto in tako zamu-
dil ta dogodek. Nadoknadil ga
je kasneje in me prosil, da bi
mu stal ob strani kot boter. Bilo
je jasno, da sva drugače pojmo-
vala ta dogodek, in v tedanjem
občutku se je zrcalila usoda, ka-
teri sva Dušan in jaz hodila na-
proti: on je postal duhovnik, jaz
ne.
Ko sem obiskoval prvi licej leta
1940, je moj brat Marij vstopil
v malo semenišče.
Ali je g. Marij takoj vedel, da bo
postal duhovnik?
Verjetno, da ne. Pet let in pol
sem bil starejši od njega. On je
bil rojen novembra 1930, jaz pa
maja 1925. Na podlagi svoje iz-
kušnje lahko povem, da se take
odločitve rojevajo počasi. To je
obdobje, ko človek vsestransko
zori, polagoma se v njem rodijo
želje in postopno odloča, kaj in
kako. V Mariju se je klic po duhov-
ništvu postopno krepil in postal je
dober duhovnik.
Kaj bi nam lahko povedali o ko-
prski izkušnji? O semeniških
okoliščinah v Kopru je imel hu-
de spomine tudi g. Jakomin. V
svoji zadnji knjigi Od petrolejke
do ipada med drugim piše, da
predstojniki, med njimi sam
ravnatelj g. Marcello Labor, so
istovetili svojo voljo z Božjo …
Marcello Labor je bil posebna
osebnost. Za določeno obdobje
svojega življenja je bil zdravnik,
morda celo kirurg, v Puli. Bil je po-
ročen in imel tudi dva otroka. Po-
tem ko mu je umrla žena, je spoz-
nal škofa Santina, ki ga je usmeril
v teološke študije. Zapustil je
družino in postal duhovnik. Škof
Santin, ki ga je nadvse cenil, ga je
takoj postavil na čelo koprskega
semenišča. Ko je umrl, so njegove
posmrtne ostanke pokopali v
kripto pri Novem sv. Antonu v
Trstu. Bil je tog, strog, trd človek,
čeprav je imel globoko duhovno
razsežnost. Nerad pa se spomin-
jam tega časa, ker sem pre-
prosto trpel … Verjetno se
nisem odločil za duhov-
niški poklic tudi zaradi ko-
prske preizkušnje.
Hudo vam je bilo najbrž
tudi zaradi italijanske na-
cionalistične mržnje proti
Slovencem in Hrvatom …
Pa še kako! Nasilje je bilo
tako hudo, da je bila slovenščina
prepovedana v skupinah, ki so
presegale dvojico govorcev...
Leta 2000 je g. Labor postal
božji služabnik, se pravi, da so
vložili postopek za njegovo bea-
tifikacijo. Ali menite, da si g. La-
bor to zasluži?
Nikoli nisem bil pri tej zadevi sou-
deležen in zato se o tem ne bi rad
izrazil. Povedal sem, kaj mislim o
njem.
Vojna vihra je nekako zaustavi-
la vašo študijsko pot. Na začet-
ku najinega pogovora ste ome-
nili, da ste bili med prvimi ma-
turanti realne gimnazije v
Trstu. Ali bi nam lahko še kaj
povedali o svoji vlogi v sklopu
Slovenskega dobrodelnega
društva?
Geneza vsega je bila v času univer-
zitetnih let, ko je bilo dejavno aka-
demsko društvo Jadran. V času po
vojni, ko se je pri nas začelo ob-
dobje normalizacije, so se v naši
sredini zbirale nekatere ključne
osebnosti, kot na primer dr. Vesel,
dr. Agneletto, dr. Tuta, ki so sodile
(skupno z dr. Sfiligojem v Gorici)
v t. i. liberalno demokratično stru-
jo (ločevala se je od strožje kato-
liške). Liberalni tabor je ustanovil
odbor dobrodelnega društva in
me povabil k sodelovanju. Marca
1948 sem postal tako prvi tajnik
SDD.
Društvo je do danes stalo ob
strani slovenskim študentom.
Še danes podeljuje t. i. Flajba-
nove nagrade zaslužni sloven-
ski študirajoči mladini.
Mihael Flajban se je po smrti sina
odločil, da bo del svoje imovinske
zapuščine prepustil Slovenski ma-
tici, ki jo je vodil Marko Udovič,
del pa Slovenskemu dobrodelne-
mu društvu. Denarne podpore
SDD črpa prav na podlagi te za-
puščine. Podpore smo najprej po-
deljevali osnovnošolcem, nato se
je zanimanje premaknilo na sred-
nješolce. Ko je bila finančna po-
daga dovolj trdna, smo se pri SDD
odločili, da bomo podpirali štu-
dente na univerzitetni poti.
Čeprav sem še član društva, je že
dolgo, kar nisem več član odbora.
IG
  Jožko Gerdol
Naš oče je vedno zahteval, da smo doma govorili
slovensko, sicer narečno, a vsekakor slovensko
POGOVOR 
Ta fotografija bogati hrbtno stran knjige z naslovom Župnija in cerkev Presvete Trojice
na Katinari (Mladika), ki jo je leta 1993 napisal Jožko Gerdol
Katinarska verska skupnost je v nedeljo, 31. maja, 
voščila slavljencu v cerkvi Presvete Trojice
Koroška / Beneška4. junija 201512
Obeta se lepa slovesnost v Špetru
Dvojezična šola praznuje
30-letnico
  petek, 5. junija 2015, bo
v Špetru veliko prazno-
vanje ob 30-letnici dvoje-
zične šole, ki je odprla vrata v
šolskem letu 1984-1985. Pro-
gram so poimenovali Dvoje-
zična 30 e lode. Praznovanje se
bo začelo ob 17. uri v Sloven-
skem kulturnem domu v vhodu
v SMO z odprtjem dokumentar-
ne razstave, nastopom pevskega
zbora “Fajnabanda” in s pozdra-
vi gostov.
Ob 18. uri se bo slavje nadalje-
valo v večnamenski dvorani.
Otroci iz vrtca bodo predstavili
“Pesmi iz gozda”. Govor bosta
imela Živa Gruden, ki je bila tri-
deset let ravnateljica šole, in Bru-
no Forte, ki je bil leta 2001 dežel-
ni ravnatelj za šole v Furlaniji Ju-
lijski krajini in je z veliko oseb-
nega poguma dvojezično šolo
podržavil. Tudi tu bodo sledili
pozdravi gostov. Ob 19. uri bodo
v notranjem dvorišču študen-
tskega doma učenci osnovne
šole izvedli program “Dvoje-
zična daje številke”. Ob 19.45
bodo v večnamenski dvorani
učenci nižje srednje šole pokaza-
li Vaje v slogu. Nato bo pogosti-
tev. Nastopile bodo rock skupi-
ne.
V stavbi učiteljišča bo razstava
del ekstempora “Po stazi Pavla
V Petriciga” in projekcija filma“Dvojezična in a day”, ki so gapripravili iz kratkih posnetkov,
ki so jih poslali nekdanji učenci.
“Prehojena pot ni majhna. Ko
smo začenjali, nismo mislili, da
pridemo tako deleč”, je v pogo-
voru za Dom povedala Živa Gru-
den. Bila je med tistimi, ki so za
slovensko šolo v Benečiji dali po-
budo in jo pripravili. Nato jo je
trideset let vodila kot ravnatelji-
ca.
“Ko smo začeli, smo imeli pet
otrok – je spomnila. S Pavlom
Petricigem sva se leta 1984
vprašala, kaj narediti, ali vrtec
odpreti ali ne. Potem sva se
odločila, da ga odpremo. Prišlo
je še dodatnih pet otrok. Delo je
potekalo precej normalno in le-
po. Težave so bile drugje. Nismo
si upali se imenovati vrtec, ker
nismo bli priznani. Na tak način
smo nadaljevali sedem let. Tretje
leto smo odprli tudi prvi razred
osnovne šole. Prvi otroci so prišli
do petega razreda, tudi če šole na
papirju ni bilo. Starši so morali
vsako leto podpisati, da sami
skrbijo za šolanje otrok. Otroci
so morali vsako leto opraviti iz-
pite na državni šoli”.
Da bi jih priznali šolske oblasti,
je bilo težko. “Šolski skrbnik
Giurleo je povedal, da noben za-
kon ne dovoli, da se izvaja didak-
tični program v slovenščini. Z
odvetnikom Battoclettijem smo
vložili pritožbo na predsednika
republike. V zvezi s tem je držav-
ni svet odločal, da je res, kar pra-
vi šolski skrbnik, ampak da no-
ben zakon ne prepoveduje učen-
ja v slovenščini. Hitro smo
vložili prošnjo za osnovno
šolo in ta je bila takoj odobre-
na. Tedaj smo se odsapnili
(oddahnili), ker smo se lahko
imenovali šola in smo imeli
tudi nekakšno kontrolo s
strani didaktičnega ravnatel-
jstva, ki je bilo takrat v Sve-
tem Lenartu. Se pravi, da so
nam oni dajali “žegen” na
naše programe in naše delo”,
je poudarila Grudnova.
Dvojezična šola je postala
državna leta 2001 po sprejet-
ju zaščitnega zakona. “Zelo
se moramo zahvaliti tedanje-
mu deželnemu šolskemu rav-
natelju Brunu Forteju, ki je
zares osebno tvegal. Poslužil
se je vseh kompetenc, kar jih
je zmogel, in je privedel našo
šolo v državne okvire”.
Za nižjo srednjo šolo pa je bilo
nasprotovanje prav v Špetru.
“Sreča je bila, da so bili starši
navdušeni in pripravljeni se za
to boriti do konca. Druga sreča
je bila, da so bili na Deželi FJK in
na ministrstvu ljudje, ki so razu-
meli to potrebo in so pripomogli
k temu”.
V dvojezični šoli se je več sto
otrok naučilo slovenskega jezika.
Problem je vrniti slovenščino v
družine, v vsakdanje življenje.
“To je naloga vseh nas, ker sama
šola naredi, kar more – je pove-
dala nekdanja ravnateljica. Veli-
kokrat vlada po družinah strah,
in to ni prav. Tisti otroci, ki do-
ma govorijo v narečju, ki ga vsak
dan slišijo, nimajo nobenih
težav razločiti med narečjem in
uradno slovenščino, ampak si
znajo pomagati in prenašajo be-
sede, izraze... Zato je prav, da se
po družinah govori v narečju in
da otroci znajo eno in drugo”.
E. G.
  o že utečeni navadi so se
v torek, 26. maja 2015, v
prostorih Slovenskega
kulturnega središča Planika – v
Kanalski dolini v Ukvah, se-
stali predstavniki Krščanske
kulturne zveze iz Celovca,
Slovenske prosvete iz Trsta
in Zveze slovenske katoliške
prosvete iz Gorice, da bi iz-
delali načrt sodelovanja za
sezono 2015 / 2016. Srečan-
ja se je udeležil tudi pred-
sednik društva Planika iz
Kanalske doline Rudi Barta-
loth, ki je predstavil stanje
slovenske skupnosti v Ka-
nalski dolini in vlogo
društva pri ohranjanju slo-
venske prisotnosti. Na
srečanju je bilo največ govo-
ra o Primorskih kulturnih
dnevih na Koroškem, ki bo-
do letos 17. po vrsti in bodo
predvidoma od 19. do 26.
oktobra 2015 v raznih kra-
P jih na Koroškem. PredstavnikiZveze slovenske katoliške pro-svete iz Gorice in Slovenske pro-
svete iz Trsta so predstavili in
ponudili vrsto pobud
in prireditev, s kateri-
mi se bodo predstavili
koroškim rojakom. Na
sporedu so predvideni
gostovanja gledaliških
in zborovskih skupin,
likovne razstave,
srečanja glasbenih šol, literarno
branje in predstavitev publika-
cij. Srečali se bodo tudi sloven-
ski izvoljeni predstavniki.
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (99) Mariza Perat
Cerkev Marije Vnebovzete
na Repentabru
Od doma so odhajale zgodaj zjutraj, še pre-
den se je zdanilo, in to ob vsakem letnem
času, tudi v najhujši burji, mrazu, dežju in
snegu, in tudi če so bile ceste poledenele,
peš, da so tako prihranile denar, ki bi ga
bile sicer porabile za vožnjo. To je bilo težko
in trdo življenje, ki je krojilo trdni in vztraj-
ni značaj kraške žene.
Vse to spada seveda že v zgodovino. A tudi
danes so Kraševci kleni, trdno zasidrani v
svoji kamniti zemlji, kot je trdno obzidje
Tabra, v osrčju katerega prestoluje Božja
Mati in s tega kraja skrbno bedi nad svojimi
Kraševci.
Naj končam s pesmijo duhovnika in pesni-
ka Alberta Miklavca (1928-1996), tomajske-
ga rojaka, ki o Mariji Vnebovzeti na Repen-
tabru takole poje:
“Pred veki smo Slovenci Ti izbrali
na Repentabru prostor sredi Krasa
in z dražestjo naravnega okrasa,
ljubezen srčno smo Ti darovali.
Z nebes bediš nad nami, božja Mati,
in vedno si pripravljena prositi
za nas Boga, v življenju nas voditi
kot naša Mati, da se nam ni bati.
Vsi radi romamo v ta sveti kraj,
kjer spomenik ljubezni je do Tebe,
saj vzeta si bila v nebeški raj.
Razsvetli nas, ker danes so potrebe
duha pereče, kot le malokdaj:
brez pomoči ne pusti nas od sebe”!
Viri: Bedenčič Anton: Tabor - Župnija Re-
pentabor, Izdala občina Repentabor, Trst
2006; Bedenčič Anton: Življenjski utrip Repen-
tabra skozi čas; Guštin Majda:  (Monrupino at-
traverso i secoli); Guštin Vesna: Izšlo ob 35-let-
nici kulturnega društva; Pertot Marinka: Kraški
dom, Založilo KD Kraški dom, Repentabor 2006,
Prevod: Majda Guštin; Beličič Vinko: Bližine in
daljave - Mladika, Trst 1993; Miklavec Albert: Bo-
ri šumijo, ko burja zavija, Izdala NUK - Ljubljana
2006; Morato
Nada: Življenje
na Krasu - št. 1 -
Svet na meji,
Repentabor,
Ljubljana 1993;
Prešeren Jože:
Marijina
družba “Marije
Milostljive” v
Trstu - Trst,
1975 - Izdala M.
družba Trst; Si-
la Matija:
Življenjski utrip
Repentabra
skozi čas, Re-
pentabor 2006;
Škabar Tanja:
Naša šola nekoč
in danes, Repentabor 2014; Štoka Drago: Peterlin
v mojem spominu - Izdala Mladika in društvo
Finžgarjev dom - 2001; Sulčič Branka: Cerkev
Blažene Device Marije Vnebovzete na Repenta-
bru - Mladika št. 1,2-3, 2013; Tasso-Jasbitz Ariella,
Parovel G. Paolo: Repentabor - Izdala Mladika,
Trst 1995; Tavčar Ivan: Albin Kjuder - Tomajski,
Naše korenine - GMD Gorica 2005.
Podatki: Bedenčič Anton, Guštin Vesna, Peterlin
in Susič Lučka, Pisani Marko, Sosič Morana; Bo-
goljub, Ljubljana 1909, februar.
Slike so prispevali: Bedenčič Anton, Devetak Da-
nijel, Grilanc Igor, Peterlin Susič Lučka, Sosič
Morana, Uredništvo Novega glasa.
/ dalje
Kraške žene na poti v Trst
Tabor s cerkvijo
Tradicionalno srečanje kulturnikov v Kanalski dolini
Kulturno sodelovanje med
Koroško in Primorsko
Kanalska dolina 
Združenje Cernet sprejelo
obširen program dela
  nekdanjem žabniškem
župnišču se je sredi ma-
ja odvijal občni zbor
združenja “Don Mario Cer-
net”. Govor je bil o mnogih
dejavnostih, ki jih namerava
združenje uresničiti.
Ob ugotovitvi, da je v
manjšinskem okolju v Kanal-
ski dolini treba podpirati vsak-
danjo javno rabo slovenščine,
se je združenje odločilo, da bo
organiziralo
dejavnosti, ki
naj bi se osre-
dotočile na
njeno oživitev.
Še posebej si
bo prizadevalo
za to, da bo
čim prej orga-
niziralo gleda-
liško delavni-
co za otroke.
Da bo prišlo
do tega, si bo
združenje pri-
zadevalo, da bi še pred začet-
kom poletja našlo potrebne
rešitve in se bo po potrebi
obrnilo tudi na obmejne usta-
nove v dvojezičnem delu av-
strijske Koroške ali v Sloveni-
ji.
Druga razveseljiva novica za
združenje je, da bo kmalu raz-
polagalo z novim sedežem. S
tem da je sam župnik Mario
Gariup dal na razpolago pro-
V store za to, bo v prihodnostisedež združenja v nekdanjemžupnišču v Ovčji vasi (“fa-
rovž” na sliki). Združenje si je
prostore že ogledalo in njego-
vi člani jih bodo kmalu začeli
urejati, saj bo treba opraviti
nekatera dela. Župnik Gariup
je ponudil tudi nekaj knjig, ta-
ko da bo združenje že od sa-
mega začetka razpolagalo s
knjižnico, ki jo bo potem tre-
ba počasi sistemsko urediti.
Vredno omembe je, da bo
združenje Cernet imelo sedež
prav v stavbi, kjer je v prete-
klosti bil sedež dvojezičnega
oškega župnijskega urada.
Manjša razprava je med
občnim zborom potekala tudi
v zvezi s prihodnostjo nek-
danjega župnišča v Žabnicah.
Žabniški člani združenja so
izrazili zaskrbljenost v zvezi z
namigi, da bi lahko stavba, ki
je za žabniško skupnost igrala
pomembno združevalno vlo-
go, prešla v last zasebnikov.
Župnik msgr. Dionisio Mateu-
cig že zdavnaj biva v novem
župnišču blizu cerkve svetega
Egidija, zato naj bi uradi vi-
demske nadškofije župniji sve-
tovali prodajo stare stavbe.
Staro župnišče je precej veliko
in bi po potrebnih obnovitve-
nih delih
lahko nudilo
prostore za
raznolike de-
javnosti.
Med občnim
zborom je bil
spet govor o
žabniškem
duhovniku
Lambertu
Ehrlichu. Pri-
sotni so spre-
jeli sklep, da
bo združenje
naslovilo občini Trbiž
prošnjo, da bi se po žab-
niškem duhovniku poimeno-
vala ulica, kjer se nahaja Ehrli-
chova rojstna hiša. Obenem si
bo združenje tudi prizadevalo
za postavitev na stavbo dvoje-
zične spominske plošče na
Ehrlicha. Združenju Cernet pa
bo še naprej predsedoval An-
tonio Sivec.
Luciano Lister
Slovenija 4. junija 2015 13
  Sloveniji so javna občila
tudi v prejšnjih dneh za-
beležila in ocenila najpo-
membnejše dogodke iz vsega,
kar se je zgodilo v državi, zlasti
pa v njeni politiki. To pa je bila,
kot zmeraj, pisana množica no-
vic raznolikih vsebin, ki jih po-
litika in javnost še komentirata
in bodo, vsaj nekatere, še nekaj
časa ostale aktualne oz. v sre-
dišču zanimanja. Tako se pri nas
nadaljujejo polemike o različnih
pogledih in ocenah narodnoo-
svobodilnega boja, komuni-
stične revolucije, protirevolucije,
o povojnih pobojih, označevan-
ju doslej zamolčanih in prikritih
grobišč in o drugih temah iz pol-
pretekle zgodovine našega naro-
da, vendar tudi razprave o po-
ložaju in razvoju sedanje samo-
stojne in neodvisne države. V
zadnjem času se pojavljajo v de-
lih politike domneve o tem, da
premier Miro Cerar s svojo poli-
tiko in vladnim delovanjem naj
ne bi več užival zaupanja in pod-
pore vplivnih in odločilnih sil
oziroma mogočnežev iz ozadja,
ki naj bi določali smeri sloven-
ske politike. Te sile oz. najbolj
vplivni posamezniki, ki pa jih
doslej celo državni poglavar Bo-
rut Pahor ni želel konkretno
imenovati oziroma opredeliti,
naj bi domnevno pripravljali
nov zasuk slovenske politike na
levo, v smer, ki jo v državnem
zboru utemeljuje stranka
Združena levica.
Iz čisto človeških razlogov, zara-
V di spoštovanja in dostojanstvasebe in drugih, zelo boleče učin-kujejo izkušnje, ki jih pri opra-
vljanju svojega poslanstva
doživlja Vlasta Nussdorfer, varu-
hinja človekovih pravic. Obra-
zložila jih je v dolgem in čustve-
no obremenjenem pogovoru z
Mojco Matoz, odgovorno ured-
nico Delavske enot-
nosti, glasila Zveze
svobodnih sindikatov
Slovenije. Nekdanja
sodnica in humani-
tarna sodelavka pevca
in domoljuba Gianni-
ja Rijavca se zdi iskre-
na in prizadeta, ko
našteva množico kri-
vic in drugačnih pri-
merov brezpravja, ki
se dogajajo v Sloveni-
ji, razne inšpekcije in
drugi državni organi
pa dopuščajo take raz-
mere, ki jih nekateri
opredeljujejo celo kot
suženjske. Gospa Vla-
sta Nussdorfer, ki sicer skrbno
pazi, da med krivci za razmere
ne uvršča in ne navaja tudi
kakšno sodišče, je v pogovoru za
Delavsko enotnost povedala, “da
se pri varuhu v zadnjem času
soočamo z vsem. Z žalostjo ljudi,
z jezo, besom, celo z napovedjo
samomorov, nasilja, sežigov.
Slišimo tudi, da bi nekdo raje
sežgal hišo, kot da jo izgubi. De-
lo zaposlenih pri varuhu je
težko, ko je kdo v krizi in ko gro-
zi. Včasih vidim, da je že dovolj,
da ljudi poslušaš, saj pravijo, da
smo edini, ki jih poslušamo. Tu-
di dan, ki je namenjen delu na
terenu, je vedno zelo težek. Vsak
se te s svojo zgodbo dotakne, ne
moreš se kar izklopiti. Pri varu-
hu se o tem veliko pogovarja-
mo”. Vlasta Nussdorfer je v po-
govoru za glasilo največje sindi-
kalne centrale pri nas tudi deja-
la, “da bi v Sloveniji vsi imeli
vsega dovolj, če bi bilo poštenje.
Mi opozarjamo državo, se trudi-
mo, ampak bojazen ljudi, da bo-
do ponižani, je zelo velika, velik
je tudi njihov brezup”.
Ne gre dvomiti, da je varuhinja
človekovih pravic na dobri tret-
jini svojega mandata globoko za-
kopana v delo. Toda prav tako je
dokazljivo, da njene pobude,
predlogi in najrazličnejša posre-
dovanja za odpravo krivic in
brezpravja pri pristojnih nimajo
odziva in rešitve. Gospa Vlasta
Nussdorfer bi zato zoper krivice,
ki jih ugotavlja, našteva, nanje
opozarja, jih obžaluje in ji pov-
zročajo tudi osebne bolečine,
morda najbolje protestirala tako,
da bi odstopila s položaja varu-
hinje človekovih pravic. Šele s ta-
kim dejanjem
demonstrativ-
ne narave bi
najbrž lahko
najbolj spod-
budila, ali na-
tančneje, pri-
silila razne
izvršilne orga-
ne in v končni
fazi tudi vla-
do, da bi začeli
ukrepati za
odpravo krivic
in brezpravja
v Sloveniji.
K omenjeni
domnevi o
možnosti za-
suka slovenske politike v levo
morda spada tudi nepričakova-
no oblikovanje nove koalicije z
imenom Proti privatizaciji. Nje-
ni člani nasprotujejo vsem pro-
jektom in načrtom privatizacije
in prodaje državnega premožen-
ja, ki naj bi bi bilo vredno okoli
13 milijard evrov, in se zavzema-
jo za ponovno uvedbo družbe-
nega gospodarstva s samoupra-
vljanjem, po modelu prejšnje so-
cialistične države. Nove koalicije
spričo njene sestave ne gre pod-
  se je odvisno od zornega kota, s katerega
gledamo na stvari. Einstein bi temu rekel
relativnostna teorija. Zdrava kmečka pamet
pa, da na podlagi zornega kota, ki si ga izberemo,
bo kozarec na mizi polovično poln ali polovično
prazen. Ljudska modrost pravi, da obstaja tudi
“druga plat medalje”. No, saj smo se razumeli. Saj
je jasno, v čem je bistvo. In to je pomembno predv-
sem v medijih, ki te poglede prinašajo širši publiki
in bralstvu.
Kako uspešno je okrevanje Slovenije?
Slovenija že poldrugo leto doživlja precejšnjo go-
spodarsko rast. Lani je znašala 2,6 odstotka BDP in
je bila med višjimi v Evropi. Pred kratkim so bili
objavljeni podatki tudi za letošnje prvo trimesečje.
Ljubljana se spet ponaša z izjemnim dosežkom:
BDP je glede na prvo trimesečje 2014 zrasel za 2,9
odstotkov. In to je tista polovica polnega kozarca.
Da ne bo pomote, gre za pozitivne kazalce in za
dobre obete za prihodnost. A žal politika (v prvi
vrsti vlada) te številke včasih uporablja zelo zava-
jujoče. Kot da gre za dokaz, kako se v Sloveniji sedaj
cedita med in mleko. Na tej podlagi je bilo v zad-
njih mesecih sprejetih kar nekaj ukrepov, včasih
tudi zelo populistično in z jasno volilno računico.
No, poglejmo na te številke malo drugače. Poglej-
mo jih v absolutnih vrednostih. Slovenski BDP je
bil v letu 2014 vreden 37,2 milijarde evrov. Glede
na prejšnje leto se je povečal za dobro milijardo
evrov (leta 2013 je znašal 36,1 milijarde evrov). Če
pa gremo še nekoliko bolj nazaj, bomo odkrili, da
je slovenski BDP v zadnjem predkriznem letu
(2008) bil “težak” 37,9 milijarde evrov, torej do-
brih 700 milijonov evrov več kot v lanskem nadvse
uspešnem letu. Da poenostavimo: Slovenija res ra-
ste, a njena produktivnost je danes objektivno še
vedno manjša od tiste v letu 2008. Slovenska rast
je torej uspeh, šampanjca pa ne gre še odpirati.
V Financah je bila v prejšnjih tednih objavljena
zanimiva primerjava glede rasti gospodarstva v po-
sameznih državah članicah EU od leta 2008 do da-
nes. Pod drobnogledom so bile Poljska, Nemčija,
Estonija, Latvija, Slovenija in Itali-
ja. Slovenija je imela v letu 2014
7,1 odstotka manjši BDP glede na
leto 2008. Slabše se je odrezala sa-
mo Italija (padec v višini 7,7 od-
stotkov). Med omenjenimi država-
mi pa se mora z nižjo gospodarsko
produktivnostjo kot pred začet-
kom krize ukvarjati samo še Latvija (-2,4 odstotkov
glede na leto 2008). Gospodarstvo v ostalih našte-
tih državah je že nad ravnjo iz leta 2008: Estonija
je glede na višek predkriznega obdobja zrasla v
višini 2,5 odstotkov, Nemčija za skoraj 4 odstotke,
Poljska celo za 20 odstotkov. Evropska unija je, če
gledamo povprečje posameznih držav, dosegla ra-
ven iz leta 2008 lani.
Še vedno nizka konkurenčnost
Kaj pa Slovenija? Če bi bila njena rast dvoodstotna
tudi v bližnji prihodnosti, bi se na vrednosti BDP
iz leta 2008 vrnila šele leta 2018. Temu bi lahko
rekli izgubljeno desetletje. Pri vsem tem je potreb-
no seveda opozoriti na še več anomalij, ki jih pri-
naša “sistem Slovenija”. Prejšnji teden je švicarski
inštitut IMD objavil lestvico konkurenčnosti za 61
držav s celega sveta. Slovenija je letos na 49. mestu.
Tudi v tem primeru se lahko gremo igrice o pol-
nem ali praznem kozarcu. Kdor vidi polovico pol-
nega kozarca, bo komentiral, da je glede na lansko
leto Slovenija napredovala za 6 mest. Kdor vidi po-
lovico praznega, pa bo pikro pripomnil, da je kljub
napredku Ljubljana še vedno na 49. mestu izmed
61 tekmovalk. Kar je, resnici na ljubo, slabo. Slabše
od Slovenije se je med državami evrskega območja
odrezala samo nebogljena Grčija, če zajamemo
širše celotno Evropsko unijo, pa sta poleg Grčije
slabši samo še Bolgarija in Hrvaška. Lestvica je se-
stavljena na podlagi več kriterijev in postavk, ki
zajemajo iz širšega ekonomskega okolja posamez-
ne države. Dve tretjini ocene določajo statistični
izračuni, tretjino pa anketa, ki se izvaja med me-
nedžerji.
Taka analiza pokaže na dobre in na slabe plati go-
spodarstvenih tokov v posameznih državah. Če
nekoliko poenostavimo, je Slovenija najvišje v ka-
tegorijah infrastrukture (pričakovano), visoko je
bila ocenjena tudi delovna sila zaradi svoje uspo-
sobljenosti. Posebej je bilo med pohvalami mo-
goče zabeležiti tudi visoko izobrazbeno raven. Tudi
med tistimi posebej negativnimi ocenami, ki so
najbolj pripomogle k nizki uvrstitvi slovenske
države, ni zaznati presenečenj: kar upočasnjuje lo-
komotivo slovenskega ponovnega zagona, je po
preučitvi Financ sektor “vlada” oziroma “državni
aparat”. Zadnje mesto na lestvici si je Slovenija pri-
služila v kategorijah obdavčitve fizičnih oseb in
učinkovitosti nadzornih svetov pri nadzoru pod-
jetij (spomnimo, da so med največjimi slovenski-
mi podjetji številna taka, v katerih je večinski ali
pomemben delničar država). Zadnja mesta zaseda
Slovenija še v kategorijah birokracije, okoljske za-
konodaje, tujih neposrednih naložb in privlačno-
sti za visoko usposobljene tuje
kadre. Še bolj zgovoren je sez-
nam priporočil, ki jih je švi-
carski inštitut namenil Slove-
niji. Gre namreč bolj ali manj
za ista priporočila, ki jih Lju-
bljani “namenja” tudi Evrop-
ska unija in drugi mednarod-
ni organi: fiskalna konsolida-
cija, prijazno poslovno okolje,
zmanjšanje zadolženosti pod-
jetniškega sektorja, zdravstve-
na reforma in davčna refor-
ma.
Nesoglasja znotraj koalicije
A teh reform v Sloveniji ni
mogoče izpeljati. Vzroki za to
pa so, že spet, nesposobnost
politike, da bi se poenotila
okoli nekaterih strateških ko-
rakov, ki jih je potrebno stori-
ti. Politika bi obdobje rasti v
zadnjem poldrugem letu lah-
ko uporabila kot vzmet za nov
zagon, dejansko pa ga upora-
blja za opravičevanje svojih
potez in politik. Enotnosti pa
ni od nikoder: saj ne mislim
na enotnost med koalicjio in
opozicijo, enotnosti okoli
strateških projektov ni niti v
sami koaliciji. Spori okoli
ključnih projektov vse bolj
razdvajajo vladno koalicijo.
Vprašanje privatizacije, ki se
je najprej vrtela okoli Teleko-
ma in v zadnjih tednih vse
bolj tudi okoli Zavarovalnice
Triglav, vse bolj oddaljuje
stranko SMC premiera Mira Cerarja od koalicijskih
partneric Desusa in SD. V prvi vrsti je tukaj težava
verodostojnosti vladne ekipe, ki iz tedna v teden
spreminja stališča okoli teh vprašanj, kar je seveda
škodljivo in odbijajoče za morebitne investitorje.
Tega se vse bolj zavedajo ne samo potencialno
vpleteni investitorji, temveč širša evropska javnost.
Brez vsebinskih političnih sprememb bo v njihovi
perspektivi slovenski kozarec vedno bolj prazen,
pa naj statistika govori, kar hoče.
Andrej ČernicV
cenjevati. Sestavljajo jo namreč
stranka Združena levica, Zveza
svobodnih sindikatov Slovenije
na čelu s predsednikom
Dušanom Semoličem, Konfede-
racija sindikatov javnega sektor-
ja Slovenije s predsednikom Bra-
nimirjem Štrukljem, Zveza
društev upokojencev Slovenije,
pa tudi politično zelo dejavna in
vplivna Zveza združenj borcev za
vrednote NOB Slovenije, na čelu
s Titom Turnškom, zagovorni-
kom povojnih pobojev re-
sničnih ali domnevnih nasprot-
nikov komunizma. Koalicija bo
11. junija v Ljubljani pripravila
protestni shod, formalno zoper
privatizacijo in prodajo državnih
podjetij, a sodeč po vzdušju, ki
ga napovedujejo, bi lahko šlo za
demonstracijo, uperjeno proti
vladi Mira Cerarja.
Med dogodki v prejšnjem tednu
je zelo odmeval in še vedno
vzbuja zanimanje obisk premie-
ra Mira Cerarja pri papežu
Frančišku v Vatikanu. Predsed-
nik vlade in Slovenska škofovska
konferenca sta na srečanju pred
obiskom ugotovila, “da so odno-
si med državo in Cerkvijo dobri.
Dogovorili pa so se tudi za na-
daljevanje dialoga med vlado in
Slovensko škofovsko konferen-
co”. Vendar je o nekaterih zanj
kritičnih in ne dovolj utemelje-
nih vidikih obiskov slovenskih
politikov v Vatikanu na Radiu
Ognjišče zanimivo razmišljal du-
hovnik, moralni teolog dr. Ivan
Štuhec iz Maribora. Po njego-
vem mnenju je Vatikan naklon-
jen sprejemanju slovenskih
državnikov kratko malo zaradi
tega, ker razmer v Sloveniji ne
pozna dovolj dobro. Če bi se za-
vedali, kateri problemi so pri nas
še nerešeni, bi to podajanje kljuk
od enega do drugega premiera
ne potekalo tako gladko. Po
mnenju Štuheca ne bi smel Va-
tikan v prihodnje predstavnikov
slovenske države več sprejemati
tako rekoč “na lepe oči”, ampak
bi moral vsak sprejem pri pa-
pežu pogojevati z rešitvijo kate-
rega od še vedno nerešenih
vprašanj med državo in Cerkvijo
pri nas.
Vendar pa v Vatikanu, to naj do-
damo, zagotovo vedo za tisto,
kar so v soboto, 30. maja, zazna-
movali na Kongresnem trgu v
Ljubljani. V središču slovenskega
glavnega mesta je namreč
društvo Nova slovenska zaveza
izvedlo t. i. projekt Slovenski
spominski križ. Predstavniki sko-
raj 170 slovenskih župnij so na
prizorišče prinesli vsak svoj križ
in z njim obsodili poboje, ki jih
je 26. maja v govoru na balkonu
ljubljanske univerze napovedal
vodja revolucije Josip Broz-Tito.
Hana Souček-Morača, urednica
revije Slovenska vojska, se je v
uvodniku, napisanem v omen-
jeni reviji, vprašala, “katera bo-
deča žica nas obdaja zdaj, ter,
kdo nas bo osvobodil in kako”?
Nova slovenska zaveza ima od-
govor, saj je na Kongresnem trgu
ponovno ugotovila, “da pokojni
na strani protirevolucije še ved-
no nimajo dostojnega groba,
urejenega pravnega položaja in
vrnjenega dobrega imena. Boli
nas, da v vsem obdobju nove
države nismo nikdar začutili
obžalovanja in obsodbe nasilja,
ki je doletelo nasprotnike revo-
lucije”.
Marijan Drobež
Vlasta Nussdorfer
Kriza preprostih ljudi v Sloveniji vse težja
Varuhinja človekovih pravic naj zoper kršitve
teh pravic protestira tako – da odstopi!
Prazni in polni kozarci v Sloveniji
Relativnostna teorija 
za slovenski vsakdan
V Vatikanu in Rimu o vračanju umetnin
Ministrica za kulturo RS mag. Julijana Bizjak Mlakar se je 28. maja
srečala s kardinalom Gianfrancom Ravasijem, predsednikom
Papeškega sveta za kulturo pri Svetem sedežu. Ministrica je
pozdravila skupno skrb za kulturno dediščino. Prav tako je pozdravila
kardinalovo zavzemanje za dialog med ljudmi z različnimi pogledi
na svet. Poudarila je prizadevanja Slovenije za obnove sakralne
kulturne dediščine, kardinal pa je izrazil naklonjenost pri nadaljnjem
sodelovanju. Med drugim sta se dotaknila tudi vprašanja vračanja
v Italiji zadržanih umetnin. Ministrica je kardinala povabila na
predstavitev monografije in obnovitvenih del Qualijevih fresk v
ljubljanski stolnici in na spremljevalno razstavo ter simpozij konec
leta 2015. Dan kasneje pa se je ministrica srečala tudi z italijanskim
kolegom Dariom Franceschinijem, s katerim sta tudi poglobila
tematiko vračanja umetnin v slovenske cerkve v Istri. Kot kardinal
Ravasi je tudi italijanski minister za kulturo izrazil podobno
naklonjenost reševanju odprtih vprašanj glede vračanja v Italiji
zadržanih umetnin.
Kultura4. junija 201514
NATUROPATSKI NASVETI (68)Erika Brajnik
BELUŠI
V tem obdobju rastejo po naših poljih, v naši
vasi, Štandrežu, prirejajo celo praznik, ki jim je
namenjen.
Sestavljeni so po večini iz vode (90%). Poznali
so jih že v Mezopotamiji, stari
Grki so jim dali ime asparaghos,
kar pomeni “poln limfe”.
Napoleon jih je oboževal, pripiso-
val jim je učinek afrodiziaka.
Vsekakor so beluši zdravi, pravimo
jim tudi rastlinski čistilci organiz-
ma.
Imajo diuretični učinek, iz telesa
spustijo tekočino, prečistijo orga-
ne, kot so ledvice, srce, jetra, čre-
vesje, kožo, pljuča, vranico.
So veliki antioksidanti in alkalini-
zatorji organizma. Telo razkisajo.
Samo na zakisanem telesu raste
bolezen!
Kako se lahko naturopatsko opa-
zujemo in vidimo, če naše ledvice
pravilno delujejo?
Opazujemo naš urin: ta mora biti
svetlo rumen, brez pene in brez
arome. Če bomo uživali beluše
vsak dan za večerjo, bo naša večerja zdrava, or-
ganizem bomo razbremenili, ga razkisali, kar
bo razvidno v urinu, v njegovi barvi.
Naturopatsko večerjo na podlagi belušev uživaj-
mo vse, dokler imamo na razpolago beluše.
Beluši vsebujejo veliko folne kisline, vitamina
B9, glutationa, ki zavira rast prostih radikalov.
Beluši krepijo tudi srce in ožilje, ker vsebujejo
rutin, ki krepi stene ožilja.
Zakaj beluši krepijo srce? Ker krepijo ledvice. Po
tradicionalni kitajski medicini imajo ledvice
nalogo, da hranijo srce, ga hladi-
jo, drugače bi srčna mišica “pre-
gorela”. Srce obdaja ovojnica, pe-
rikard, med perikardom in srcem
je tekočina, ki ima nalogo “hladi-
ti” srce. Te tekočine mora biti do-
volj, ne preveč ne premalo. Prisot-
nost te tekočine uravnavajo ledvi-
ce.
Zato so beluši posredno zdravi tu-
di za srce.
Beluši delujejo proti raku, ker so
bazični in poskrbijo, da je pH v te-
lesu pravilen.
Vsebujejo veliko mineralov: ma-
gnezij, mangan, cink, baker, žele-
zo, vitamin K, E, B ter veliko vlak-
nin.
Beluši pa so lahko tudi nevarni, če
z njimi pretiravamo: na primer čaj
iz korenin belušev vsebuje veliko
urične kisline.
Narava nam jih daje, zakaj jih ne bi izkoristili!
Dokler rastejo, jih uživajmo vsak dan za večerjo
v zmernih količinah, naše telo nam bo hva-
ležno!
Iščimo zdravje!
www. saeka. si
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C,
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v ponedeljek, 1. junija, ob 14. uri.
Z 9. strani
“Vsi glasovi so ...”
Še kako reciva o Vaših študij-
skih in ustvarjalnih potovan-
jih. V ZDA ste zelo poznani,
morda takoj za Tomažem Šala-
munom. Kolega mi je razlagal,
kako Vas berejo študentje med
drugim tudi na Portugalskem.
Kaj iščete na svoji poti in ali je
Amerika res tako daleč?
Na svojih poteh iščem načine,
kako postati človek. V druženju
z vrstniki, pisatelji, pesniki in in-
telektualci lahko vedno znova
preverjam relativnost tistih be-
sed in vrednot, ki so v sloven-
skem prostoru samoumevne.
Vstopanje v živ brbotajoč labora-
torij, ki poteka na festivalih, jav-
nih forumih in drugih oblikah
javnega soočenja poetik in noe-
tik: zame je to neobhodno po-
trebno, če hoče človek ohraniti
vitalnost v svoji “vita contempla-
tiva”.
Pripravljate se na pot v Luk-
semburg...
Čez teden dni bom na pesniškem
festivalu Poezija pomladi. Izbra-
ne evropske pesnike ob tekočem
dogajanju peljejo tudi na debato
s srednješolci, kar se mi zdi zelo
pomembno. Poezijo jemljem kot
kapsulo smisla in imam občutek,
da je dovzetnost za smisel v dobi
druge socializacije večja kot po-
tem, ko se človek že navadi na to,
da gre tudi brez branja, četudi ne
ve, da ga bo brez branja pobralo.
No, pa sva pri Vašem zadnjem
delu Kako postati človek, ki je
letos izšlo pri Cankarjevi za-
ložbi.
Pesmi oz. gesla iz privatne abe-
cede otroštva sestavljajo knjigo
Kako postati človek, ki sicer nosi
letnico 2014, četudi je izšla v
začetku letošnjega marca. Knjigo
sem napisal kot palimpsest spo-
minov in izmišljij, izrisujoč lastni
portret v sedemdesetih letih, ko
sem iz otroka postajal mlado-
stnik. Pri iskanju ustrezne oblike
ali posode za tokove stvarnih
doživetij in sanjarij sem po nekaj
neuspešnih poskusih prišel na
dan z zasebnim geslovnikom, ki
pa je strogo zamejen z gesli iz
Mladega vedeža, torej iz legen-
darne enciklopedije za mlado-
stnike do petnajstega leta, ki je
izšla pri Mladinski knjigi v letu,
v katerem sem se rodil: 1961. Šte-
vilni ponatisi pričajo, da enciklo-
pedije ni posvojila le moja gene-
racija, pač pa tudi mnoge druge.
Petdeset gesel, po dve za vsako
črko slovenske abecede, skuša na-
zorno opisati in sugestivno pri-
klicati čas in prostor polpretekle
dobe, v kateri sem se dobesedno
učil, kako postati človek: deške
igre in zaljubljenosti, športne de-
javnosti in potapljanje med raz-
prte knjižne platnice, gorniške
pustolovščine in obmorske slasti,
zemljevidi ulic rojstnega mesta,
ožje in širše domovine ter Evro-
pe, pa tudi seznami predmetov
za vsakdanjo uporabo – vse zane-
marjene, ampak ne zanemarljive
podrobnosti se sončijo pod bal-
dahinom moje knjige, za katero
upam, da je napisana z zornega
kota, ki ga ne more posnemati
nihče, hkrati pa jo vsak lahko be-
re kot svojo. Z drugimi besedami:
moja enciklopedija odraščanja
ne skriva, da je napisana za vsa-
kogar, saj želi voditi po poteh
spominov in domišljije, na kate-
rih “jaz” prehaja v “ti” in zgodba
pravzaprav o tem zares govori.
  Podelitev 5. nagrade tantadruj
Veselje za SSG Trst, za mlado igralko
Arno Hadžialjević in Tejo Glažar
SNG NOVA GORICA 
  omiselno, nekonven-
cionalno, neformalno,
mladostno igrivo, du-
hovito s pridihom ironije in av-
toironije in kot smiselni po-
daljšek čudovite predstave oz.
koncerta poezije Postani obce-
stna svetilka (Srečko Kosovel),
avtorjev Nejca Va-
lentija, Branka
Rožmana, Andreja
Jusa, iz lanske se-
zone SNG Nova
Gorica, je v petek,
29. maja 2015, v
veliki dvorani Slo-
venskega narod-
nega gledališča
Nova Gorica izz-
venela podelitev
primorske gleda-
liške nagrade tan-
tadruj. Pri svoje-
vrstni uprizoritvi
v režiji Andreja Ju-
sa, ki s Kosovelo-
vimi verzi kliče predvsem k pre-
novi družbe in nagovarja k člo-
večanstvu, je tokrat sodeloval
Komorni orkester Nova iz Nove
Gorice pod vodstvom Jurija
Križniča.
Nagrado tantadruj so si pred pe-
D timi leti zamislila tri primorskagledališča, Slovensko stalno gle-dališče Trst, najstarejše gleda-
lišče na Primorskem kulturnem
območju in ena najpomem-
bnejših kulturnih ustanov Slo-
vencev v Italiji, Slovensko na-
rodno gledališče Nova Gorica,
osrednja ustanova Severne Pri-
morske in drugo najstarejše gle-
dališče na območju primorskega
kulturnega prostora, in Gleda-
lišče Koper, najmlajše gledališče
na Primorskem, s tedanjimi
umetniškimi vodji Primožem
Beblerjem, Iro Ratej in Katjo Pe-
gan, da bi še bolj povezala in
ovrednotila delo svojih naj-
boljših ustvarjalcev in bi si jim
za trud in umetniške dosežke
oddolžila z nagrado. Kot je v
uvodnem pozdravu pojasnila
vršilka dolžnosti direktorice
SNG Nova Go-
rica Nevenka
Rusjan Bric, je
nagrada poime-
novana po Ko-
smačevem ju-
naku Tantadru-
ju – skovanka je
iz pisateljevega
narečja in po-
meni “ta in ta
in drugi” –:
“Tantadruj,
‘božji otrok’ je
sinonim za
otroško čistost,
preprostost in
iskrenost, to
česar se želimo držati in ohran-
jati igralci in gledališčniki na-
sploh. Iskrenost do sebe in do
občinstva, držati ogledalo
družbi, ji pomagati k razume-
vanju stvarnosti in jo pritegniti
k razmisleku k temu, od kod pri-
hajamo in kam gremo. Igralci si
to trudimo početi s čistim in od-
prtim srcem kot Tantadruj in
hkrati ohranjati mladost,
otroško veselje do igre, razisko-
vanja in radovednost, ki naj ni-
koli ne presahne. Le tako lahko
igralec pripelje sebe do zamika
svoje ustvarjalnosti, ki jo ohran-
ja vse svoje profesionalno
življenje”. Bričeva je tudi pouda-
rila, da smo Primorci posebni,
zaradi svoje zgodovine,
umeščenosti na rob naše domo-
vine. Morda se prav zato tako
oklepamo svojega jezika, navad
in načel. Vsa tri gledališča,
čeprav so zemljepisno relativno
daleč, “naša zgodovina, podneb-
je, temperament delajo sorodna.
Zato si želimo še trdnejšega
medsebojnega sodelovanja, ki
nikakor ne izključuje sodelovan-
ja z drugimi slovenskimi pokra-
jinami. Delovati moramo skupaj
in hkrati ostajati zvesti sami se-
bi”, je zatrdila Bričeva. Za temi
pomenljivimi mislimi je besedo
predala gostji iz Ljubljane, pred-
stavnici ministrstva za kulturo,
Vesni Jurco Taler. Talerjeva je
poudarila pomembnost poveza-
nosti gledališča s stvarnostjo, ki
ga obkroža, in zato tudi nagrade
tantadruj, podelitev katere se
vsako leto seli v eno izmed teh
primorskih gledališč. Naglasila
je, “naj bo ta mala okrogla oblet-
nica priložnost, da se ozremo na
prejemnike te nagrade, ki so pra-
vi predstavniki zasvojenosti z
gledališko umetnostjo: režiser
Mario Uršič, igralec SNG Nova
Gorica Stane Leban, kritičarka in
kronistka kulturnega življenja
Zdenka Lovec in igralec Anton
Petje, ki je svoj gledališki žar raz-
dajal v SSG Trst. Dejala je tudi,
da “čeprav se festivalska in gle-
dališka moda nenehno spre-
minja, je dolgoročno spoznanje
to, da so pričakovanja gledališča
mnogo bolj stanovitna, kot se
zdi: občinstvo si želi dobrih
zgodb, dobrih vlog, močnih
čustev in tematike, ki se jih tiče”.
Poudarila je moč gledališča, ki
ostaja zmeraj vznemirljivo, zave-
zujoče, kljub vsem mogočim no-
vostim zadnjega stoletja. Stika
človeka s človekom v dveh ti-
sočletjih in pol od zlate dobe an-
tičnega gledališča namreč ne
more prav nič nadomestiti. In
ravno primorska gledališča de-
lujejo v okolju, ki je v Sloveniji
najbliže sredozemski kulturi,
kjer se je razvila naša civilizacija.
Ob koncu svojega nagovora je
iskreno čestitala vsem nagrajen-
cem, pa tudi vsem drugim
ustvarjalcem primorskih gleda-
lišč.
Vlogo “povezovalke” večera je
imela igralka Maja Nemec, čla-
nica SNG Nova Gorica, ki je vse-
skozi imela duhovito zaslombo
nastopajočih v predstavi Postani
obcestna svetilka, Ane Facchini,
Marjute Slamič, Kristijana
Gučka, Mihe Nemca in Žige Sak-
side, čudovitih igralcev, ki so se
izkazali tudi kot izvrstni pevci.
Po ogledu prijavljenih predstav
omenjenih treh gledališč v le-
tošnji sezoni so člani žirije, Mi-
lena Zupančič, Ana Perne in
Gregor Butala, dodelili nagrado
za najboljši gledališki dosežek
Slovenskemu stalnemu gleda-
lišču Trst za predstavo Hlapci v
režiji Sebastijana Horvata. V
imenu žirije je Ana Perne dejala,
da sezona v primorskih gleda-
liščih izkazuje v splošnem zado-
voljivo kakovostno raven in da
je mogoče v žanrsko in tematsko
raznovrstni beri uprizoritev, v
katerih sta se v obrtnem znanju
dovolj jasno izkazovali tudi
občutljivost za soočanje z aktual-
nimi družbenimi vprašanji in
pripravljenost na raziskovalno
tveganje, zaznati tudi več izsto-
pajočih umetniških stvaritev.
Nagrado tantadruj za najboljši
igralski dosežek 2015 je žirija po-
delila Arni Hadžialjević iz SNG
Nova Gorica za vlogo Emme Bo-
vary v predstavi Gospa Bovary,
priredbi Flaubertovega romana
avtorja Nebojše Popa Tasića:
“Emmo Bovary, literarni sino-
nim za občutenje nezadovol-
jstva in strasti zaradi neure-
sničenih sanj, Arna Hadžialjević
oblikuje v ostrenju prehoda, ki
ga opravi priredba Flaubertove-
ga romana avtorja Nebojše Popa
Tasića, od moralističnega pogle-
da predstavnika družbene moči
v osrčje intimnega sveta posa-
meznice, ki nepotešljivo hlepi
po odrešitvi iz pustega vsakdana
ter dolgočasnega, od privlačne
utvare tako oddaljenega življen-
ja. Uvodno sojenje, ki ga z na-
smehom na obrazu spremlja še
z distance, se razveje v intenziv-
no bitje njenega čustvenega sve-
ta, v nadrobnem niansiranju
vznemirjenja ob zaznani
možnosti približanja k želene-
mu in natančnemu stopnjevan-
ju vznesenega poleta, a tudi ten-
kočutno prikazani bolečini izku-
stva ob razblinjenih projekcijah
lastnega hrepenenja in prizade-
tosti znotraj utesnjenosti,
kakršno doživlja v svojem zako-
nu. Njena upodobitev Emme
poda neustavljivo iskanje izpol-
nitve, ki ga gojijo utopične pred-
stave in uničujejo stiki z re-
sničnostjo, ter tako spregovori o
enem izmed temeljnih člo-
veških neskladij”.
/ str. 16
Iva Koršič
Nagrajenki Teja Glažar in Arna Hadžialjević
(foto David Verlič)
Neda Rusjan Bric, v.d. direktorice SNG Nova Gorica 
(foto Suzana Uršič)
Aktualno 4. junija 2015 15
  bana je pravzaprav le ena iz-
med 21 majhnih zaselkov, ki
sestavljajo občino Praprotno
(Prepotto). Nekateri izmed teh
štejejo le tri, štiri hiše, drugi so
že skoraj popolnoma zapuščeni.
Ibana (Albana) je tako rekoč med
največjimi in najbolj živahnimi.
Nekaj manj kot dvesto prebival-
cev je lahko ponosnih na pekar-
no, kamor zahajajo po gubanco
celo kupci iz Trsta in Gorice, na
po svetu sloveče vinograde po-
kalce (schiopettino), poleg vsega
pa se zaselek lahko ponaša z gra-
dom, ki se ponosno dviguje nad
idrijsko dolino.
Kdaj so postavili temeljni kamen
za ibanski grad, pravzaprav ne
vemo. Ljudsko izročilo pravi, da
je bila obrambna utrdba, ki se
naslanja na golo kraško skalo,
preko skritega rova pa povezana
z reko Idrijo (Judrio). Ta je od
gradu v zračni črti oddaljena le
nekaj sto metrov. Žal so rov
našli, vendar so kmalu ugotovili,
da je že po nekaj metrih prekin-
jen. Dolina Idrije je namreč po-
tresno območje, skozi dolga sto-
letja pa je kamenje popolnoma
zaprlo skrivni dostop do vode.
Mi izletniki smo se iz vasi povz-
peli na grad skozi kraški gozd, ki
je značilen za to področje.
Čeprav se nad nami dviguje Sta-
ra Gora z bujnim kostanjevim
gozdom, smrečjem in značilnim
srednjegorskim videzom, je na
dnu idrijske doline, tam, kjer
Brda prehajajo v Benečijo, po-
krajina še kraška. O tem pričajo
tudi imena zaselkov: Cras (Kras),
Cladrecis (Selice). Ravno tole
I ime, v katerem vsako uho zlahkaprepozna furlanski izvor, naj biizhajalo iz besede “clap”, ka-
men. Če nekoliko višje že kralju-
jeta praprot in čemaž, je tu na
Krasu še najti divje špargelje in
črni gaber. Vegetacija je podob-
na naši, kraški, tla pa so skopa ter
bogata z apnencem. Vsekakor je
tudi na robu te kraške pokrajine
že čutiti energijo Nediških dolin,
ki naravo z nenavadno močjo
spodbuja k rasti. Gozd, po večini
borov, bogatijo še različna druga
drevesa, podrast je bujna, zelenje
kraljuje na pobočjih in v dolini.
Paša za oko in dušo, tišina, ki
človeku povrne mir in sanje.
Kljub dnevu, ki je napovedoval
začetek poletja in torej vročine,
nam je bilo pri hoji prijetno
hladno in prav nič utrujeni smo
prispeli do iIbanskega gradu. Ta
pa je bil, na naše veliko ra-
zočaranje, za ogled zaprt. Vodiči
so nam sicer obljubljali sprehod
po notranjosti obrambne trdnja-
ve, ki je, če odkrito priznam, ve-
liko lepša in mogočnejša, ko jo
gledaš iz doline, kot iz neposred-
ne bližine. To jutro je bil pogled
izza železnih vrat dokaj klavrn:
zapuščeno, s travo poraslo no-
tranje dvorišče, nedokončana
obnova in umazan, na pogled
zapuščen avto z oznako Evrop-
skega parlamenta. Grad je sedaj
last evropskega funkcionarja
Leonella Lorenza Gabricija, ki je
pred skoraj desetimi leti tudi
začel prenovo. Vse kaže, da je ni
dokončal, kot je pripomnil naš
vodič, ko smo se nekoliko osupli
ozirali k zarjavelemu avtomobi-
lu, “je to pač naša Evro-
pa”. Marsikdo je ob po-
gledu na zaprt kulturni
spomenik res pomislil,
kako je mogoče, da se
nekdo, ki dela in živi v
Bruslju, ne zaveda, kako po-
membna je kulturna dediščina
za vso javnost in koliko bi lahko
grad prispeval k razvoju krajev-
nega turizma. Molčimo in čuti-
mo, da je tista Evropa, v katero
smo baje nekdaj vsi verjeli, zelo
podobna temu belemu avtomo-
bilu z modro oznako. Neuporab-
na in zarjavela.
Kamniti grad je vsekakor bolj
podoben trdnjavi kot udobne-
mu bivalnemu prostoru. Zgradi-
li naj bi ga, po pričevanjih, v
začetku 12. stoletja, prvi zapis o
njem je iz leta 1185, ko ga je Per-
toldo iz Ibane, skupaj z ostalim
svojim imetjem, podaril čedaj-
skim cerkvenim veljakom. Pri-
povedujejo, da so bili to časi, ko
so se po ozki dolini, ki se na se-
veru zajeda v pobočja Kolovrata,
na jugu pa se spaja s Furlansko
nižino in z Brdi, pomikale ple-
nilske tolpe, grad in mogočen
cerkveni stolp pa sta služila pre-
bivalstvu kot zatočišče in obram-
bna točka.
Grad je bil pozneje last goriške
grofije, v petnajstem stoletju pa
so tu ropali in morili Turki, ki so
po idrijski dolini s plenom bežali
iz opustošenega Krmina in Go-
rice proti zgornjem toku Soče. V
naslednjih stoletjih je bil grad
priča krvavim spopadom med
Benečani in avstro-ogrsko voj-
sko. Deželo je v istem obdobju
prizadela še kuga, leta 1511 pa
močan potres, ki je že močno
poškodovan in zanemarjen grad
spremenil v kup razvalin. Obno-
vili so ga nekoliko pozneje, a ne
več kot obrambno utrdbo, am-
pak kot moderno podeželsko re-
zidenco.
Med prvo svetovno vojno je
ibanski grad prevzela italijanska
vojska, ki ga je uporabila za vo-
jaško bolnišnico, leta 1916 ga je
močno poškodovala avstrijska
granata, ki je med drugim po-
rušila enega izmed stolpov. Nič
srečnejša usoda ni grad doletela
med drugo svetovno vojno, ko
so ga zasedli karabinjerji, delno
pa so ga naselili brezdomci iz
južne Italije. Po vojni je trdnjavo
podedovala ugledna družina Ga-
brici iz Čedada, katere last je še
danes.
Domačini vedo povedati, da se
je za nakup gradu zanimala
občina Praprotno, lastniki pa ga
niso nikakor hoteli prodati. Pred
leti je občinski upravi vendarle
uspelo, da je na grajskem dvo-
rišču priredila razstavo vin in ne-
kaj kulturnih prireditev. Zaradi
izredne lege in prostornega dvo-
rišča sta prireditvi privabili kar
nekaj turistov in želi uspeh, vse
pa kaže, da lastniki ne mislijo
več oddajati gradu v javne name-
ne. Škoda, kajti to je najlepši in
turistično najbolj privlačen pro-
stor, ki ga občina premore, sedaj
pa sameva med travami in robi-
do.
Po blatni, neasfaltirani cesti smo
tudi mi zapustili grad in ga pre-
pustili samoti časa. Nas je pot vo-
dila dalje med vinograde pokal-
ce in drugih žlahtnih vin, ki se
bohotijo na gričevnatem svetu
od Ibane proti Selcu (Cladrecis)
in severno do vasi Fragelis. S
pobočij smo zrli na Korado in
na dolino, po kateri se lahkot-
no vijuga Idrija (Judrio). Mar-
sikoga je očaralo bogato cve-
tenje raznobarvnih divjih or-
hidej, ki so na teh travnikih
nekako doma. Lepo, tako le-
po, da se mi je zdelo nenavad-
no, ko sva z možem, skupaj z
več kot štiridesetimi pohodni-
ki šla mimo najine hiše in se
spomnila, da sva v tej čudoviti
dolini na robu Brd pravzaprav
doma. Najina vas, Cladrecis,
mimo katere smo se spreho-
dili, midva pa sva prevzela ra-
zlago njenih značilnosti, šteje
vsega skupaj nekaj manj kot tri-
deset duš, poleti nekaj več, kajti,
podobno kot povsod v Benečiji,
imajo tudi tu počitniške hiše iz-
seljenci in tujci. Cerkev, kjer
občasno frančiškani z bližnje
Stare Gore še mašujejo, ni tako
lepa kot tista v Ibani ali v Tejah.
Zidovi so pobeljeni in sploh ne
vemo, ali so bile kdaj na njih fre-
ske, oltar pa je lesen in vreden
ogleda. Drugače so tu še vino-
gradi. Zaradi suhega, vetrovnega
in sredozemsko milega podneb-
ja pravijo, naj bi tu zorelo
odlično vino. Žal pa ogromni
nasadi trt niso več v lasti do-
mačinov, ampak jih upravljajo
vinogradniki iz Furlanske nižine.
Suzi Pertot
/ dalje prihodnjič
  rejšnji teden je, kot smo že
poročali, Sklad Mitja Čuk
gostil regijske igre Special-
ne olimpijade Slovenije. Špor-
tniki s posebnimi potrebami iz
Notranjsko-primorske regije so
se – kot že nekajkrat v preteklosti
– srečali na Tržaškem, kjer je pri-
reditev kljub muhastemu vreme-
nu povsem uspela. Atletska tek-
movanja so potekala na Kolonji,
kjer je bilo tudi svečano opdrtje
z nagovorom in obljubo v slo-
venščini in italijanščini, plavalni
program so izpeljali v bazenu
Bianchi, balinarski turnir pa je
bil v telovadnici pri Briščikih.
Velike prireditve so se udeležili
gojenci Vzgojno-zaposlitvenega
središča Sklada Mitje Čuka, Cen-
ter za usposabljanje Elvira Vato-
vec Strunjan, Varstveno delavni
centri Ajdovščina-Vipava, Duto-
vlje, Koper, Nova Gorica in Po-
stojna, Cirius Vipava, VZS Se-
P sljan, Giuliano Schultz Medea inosnovne šole iz Tolmina, Idrije,Nove Gorice ter Postojne. V
vrstah domače ekipe je v atlet-
skih preizkušnjah (sprint, suvan-
je krogle, met žogice in skok v
daljino), plavanju in balinanju
nastopilo šest gojencev. Treba je
tu pristaviti, da je vse skupaj zelo
resno, na specialno olimpijado
se ne prebije vsakdo, saj posa-
mezna središča in šole izvajajo v
šolskem letu selekcije, na katerih
beležijo rezultate. Sklad Mitja
Čuk, ki je Specialno olimpijado
Slovenije vključen vse od leta
1993, je tokrat gostil kar 164
športnic in športnikov različnih
starosti. Zelo koristna je bila pri
zahtevni organizaciji celodnev-
nega dogodka na treh prizo-
riščih pomoč armade kakih sto
mladih prostovoljcev, poleg se-
veda osebja Sklada.
Po mimohodu vseh udeležen-
cev je prisotne nagovo-
rila predsednica Sklada
Mitje Čuka Stanka So-
sič Čuk. Sledili so poz-
dravi podpredsednice
SOS Tanje Princes in
predsednice Sloven-
skega planinskega
društva Trst Marinke Pertot, le-
tošnje dobitnice Bloudkove pla-
kete. Slavnostni gost je bil 45-let-
ni videmski paraolimpijski kole-
sar Michele Pittacola, ki je bil
svojčas soliden kolesar – amater,
leta 2007 pa je bil na treningu
žrtev hude prometne nesreče, v
kateri bi skoraj umrl. Doživel je
hude možganske travme, prestal
več operacij, z železno voljo pa
je nato premostil ne le težave z
govorom, pač pa je kmalu spet
tudi stopil na kolo. Okitil se je
celo z naslovom svetovnega
prvaka, na paraolimpijadi v
Londonu pa je osvojil prestižno
bronasto medaljo. Na atletskem
stadionu na Kolonji je imel zelo
lep poseg, v katerem je vzpod-
budil tekmovalce in bil hkrati
kritičen do odnosa, ki v Italiji
vlada do invalidnosti in ljudi s
posebnimi potrebami.
Na sklepnem nagrajevanju je
bil prisoten – poleg občinskega
odbornika za šport Edija Krausa
ter generalne konzulke Repu-
blike Slovenije v Trstu Ingrid
Sergaš – sam minister za Slo-
vence v zamejstvu in po svetu
Gorazd Žmavc.
Kolajne in priložnostna darila so
podeljevali nekdanja svetovna
prvakinja v rolkanju Mateja Bo-
gatec, nekdanji italijanski repre-
zentant v plavanju Franco Del
Campo in balinarska delavka
Sonja Lazar. Poudariti velja, da je
bila prireditev ne samo hvale-
vredna, pač pa tudi dokaj od-
mevna in zelo pomembna za
širši prostor.
HC
TAKO PAČ JE!
Te dni so italijanski dnevniki prinesli med števil-
nimi fotografskimi galerijami, ki jih objavljajo,
tudi nevsakdanji niz fotografij, na katerih so fo-
tografirani afriški prišleki, ki dnevno prihajajo v
Grčijo s preprostimi plovili, največkrat z gumija-
stimi čolni. V Italiji in zadnje čase tudi v vsej Evro-
pi smo vajeni takih fotografij, ki so posnete naj-
večkrat na jugu Italije, še posebej jih veliko po-
snamejo v okolici otoka Lampedusa, ki je postal
simbol za pribežnike, te prišleke naših dni, s ka-
terimi ne vemo kam. Pa vendar so fotografije z
grškega otoka Kos, na katerem sam nisem bil, poz-
nam pa kar nekaj ljudi, ki so tam že letovali, se
sončili in uživali grško morje, nekaj posebnega,
saj fotografije kažejo afriške begunce, ki pristajajo
z gumijastimi čolni kar med turisti, ki tam uživajo
predpoletne počitnice na plaži; nekaj jih je še po-
sebej posrečenih, saj na njih vidiš afriške begunce,
ki se ob belih turistih z razvitega severa Evrope
stiskajo pod strehami in iščejo zavetje pred ne-
vihto. Takoj prepoznaš prve in seveda tudi druge.
Že na fotografiji vidiš, da so si Evropejci nadeli na
obraz tisti izraz, ki govori, da s tistim, ki ti je blizu,
nimaš ničesar skupnega in tudi nočeš imeti no-
benega odnosa z njim, češ: “Ne vem, kaj ti počno
tukaj, zase pa vem, da sem plačal in sem na počit-
nicah, rad bi samo v miru počitnikoval”.
Kolegi, znanci in prijatelji, tudi sorodniki v Slo-
veniji mi pred leti niso verjeli, da se morajo Slo-
venci v domovini samo materinščini zahvaliti, če
ne doživljajo še tistega, kar mi že živimo: vsakod-
nevnega srečevanja in življenja skupaj s prišleki
iz Afrike. Slovenski jezik namreč premalo ljudi
govori in vsakodnevno uporablja, da bi se ga pov-
prečnemu prišleku iz Afrike, ki je drago plačal po-
tovanje v obljubljeno deželo in pri tem tvegal la-
stno življenje, splačalo naučiti, večina prišlekov
hoče namreč dobiti dobro plačano službo, si ure-
diti življenje, postati taki, kot smo mi, se pravi:
živeti dobro. Nobenega poenostavljanja ni v tem
in niti ne cenenega populizma, ki mi ga očitajo
predvsem tisti, ki hočejo biti vedno in povsod
“politično korektni”, a so to samo z besedami. Ko
gre za dejanja, se nekje v megli naše tekoče družbe
vedno zelo hitro porazgubijo.
Ko mi je nedavno znanka rekla, da sem nesra-
men, spada namreč med tiste, ki zagovarjajo pri-
hod afriških izseljencev v naše kraje za vsako ce-
no, to vedno znova krasno tudi s praznim lepo-
rečjem ubesedi, a sem ji sam najprej oporekal, da
ni tako enostavno, kot ona govori, nato me je ta-
koj označila za populista, ker sem ji namignil, naj
da svoje prazno stanovanje, ki ga ima v letoviščar-
skem kraju Bibbione, prebežnikom v uporabo.
Nesramen da sem in da z mano ne bo o tem več
govorila, je še dodala, plačal sem kavo in šele pri
cigareti pred barom se je ohladila in umolknila,
ko naju je naključni zamorec vprašal za drobiž, a
ga ona ni imela, sam pa sem le našel evro zanj.
Pa da ne bi sedaj mislili, da hočem povedati, kako
sem sam dober, ona pa ni, saj ne gre za to, tudi
sam namreč včasih prav nejevoljno odmahnem
z roko, ko me na ulici tisti dan že desetič naključni
prišlek prosi za miloščino. In tudi ni res, da so
med njimi vsi barabe in taki, ki denarja ne potre-
bujejo, čeprav je pa res, da od časa do časa policija
najde tudi kake barabe, zvečine najdejo bande ci-
ganov, ki sem jim danes reče Romi, a smo jim mi
doma rekli vedno in le samo cigani. Da, tudi ta-
krat smo jim rekli cigani, ko so pozimi prespali v
našem hlevu in jim je zvečer mama zabičala, da
na senu ne smejo kaditi, da nam senik ne bo zgo-
rel, in v njem so bili tudi mali cigančki, katerim
sem kot otrok vedno zavidal, da so lahko bili uma-
zani, sam pa nisem smel biti. Hočem le povedati,
da so prišleki med nami in večina od njih je za
vse nas tisti motilni element, ki nas stalno opo-
zarja, da je nekaj hudo narobe na tem svetu in tu-
di med nami, če nismo sposobni, kot posamez-
niki in družba seveda, več toliko solidarnosti do
ubogih, da bi jim vsaj dostojno pomagali.
In tudi ta vseprisotni “Tako pač je”!, ki nas sprem-
lja povsod, češ, kaj pa mi moremo, če je tako, nam
ne pomaga: prišleki so tu in vsak dan več jih bo.
Pred leti sem naredil intervju tedanjemu beneške-
mu patriarhu Angelu Scoli, ki je veljal za najver-
jetnejšega papeža, a je “šel na konklave kot papež
in prišel z njega kot kardinal”, kot je zajedljivo de-
jal o njem neki italijanski kolega, in sedanjemu
milanskemu kardinalu, ki velja za enega največjih
izvedencev v sedanji Cerkvi za odnose med Ju-
gom in Severom. Mirno mi je v beneški patriar-
hiji, kot imenujejo Benečani sedež patriarha, po-
vedal, da je v Severni Afriki pripravljenih najmanj
pet milijonov ljudi, da odidejo na pot in se prese-
lijo na bogati Sever. Tudi zato je vedno v svojih
nagovorih govoril, da bi morali odnose v Zahodni
Evropi gledati predvsem na relaciji Sever - Jug in
ne samo na odnosih Zahod - Vzhod. Danes se
kažejo besede kardinala Scole za preroške, pa me
demografski statistiki hitro prizemljijo in mi po-
vedo, da to ni nič novega, to so namreč oni že
znanstveno napovedali pred tridesetimi leti, le
poslušal jih ni nihče, še najmanj tisti, ki bi jih
morali: politiki in vsi tisti, ki upravljajo svet, se
pravi: gospodarstveniki in bančniki. Tisti, ki ima-
jo še košček srca, da, tudi med statistiki se najdejo
taki, samo še dodajo: če prisegaš samo na do-
biček, na kapital in na nenehno kopičenje boga-
stva maloštevilnih, je tako, kot je danes.
To pa seveda še ne pomeni, da lahko z mirno ve-
stjo rečeš: “Tako pač je”!
In prav o tem govorijo neme fotografije prebežni-
kov in turistov pod nadstreškom na Kosu, kamor
so se skupaj zatekli pred dežjem turisti in zamorci.
Nelagodje belih letoviščarjev je očitno, strah v
očeh črnih prebežnikov, ki ne vedo, kakšna pri-
hodnost jih čaka, pa tudi.
Fotografije ne dopuščajo nobenega prostora za
niti najmanjši: “Tako pač je”!
JURIJ PALJK 11
Zanemarjeni ibanski grad ali obrambna utrdba (2)
Stražarji nad dolino
V priredbi Sklada Mitja Čuk
Uspeh specialne olimpijade
Slovenije pri nas
Aktualno4. junija 201516
Ob obletnici konca druge svetovne vojne
Pozabljena zgodba:
Stalin kot satirik?
  bletnica konca druge
svetovne vojne obuja
vrsto spominov in re-
sentimentov, polna pa je tudi
pozabljenih zgodb. Da se je Sta-
lin poskušal v pisanju gledališke
satire, kot naročnik in soavtor
obenem, je raziskala češka rusi-
stka Ivana Ryčlova', ki proučuje
rusko književnost in gledališče
20. stoletja. Zviti generalisim je
posegel po sredstvu, ki ga bo
lahko sprejelo ljudstvo, tudi vo-
jaki v okopih. Uporabil je – gle-
dališče, ki mu je takratni režim
posvečal veliko pozornost, saj ga
je štel za odlično propagandno
sredstvo.
Stalin kot vrhovni poveljnik se
je moral oprati suma, da je kriv
za poraze, ki jih je Rdeča armada
doživljala na začetku vojne. Kult
genialnega vodje se je ob
O nemškem napadu in hitrem na-predovanju nemških enot zama-jal v temeljih.
Stalin je v letih 1930-1941 dal
pobiti menda petinšestdeset od-
stotkov - več kot petdeset tisoč -
oficirjev, tudi večino maršalov
in generalov. Z ideološkimi
čistkami je armado popolnoma
onesposobil. Izkazalo se je, da
slabo oborožena, za boje nespo-
sobna vojska obrambi ni kos tu-
di zato, ker nima sposobnega
poveljstva. Komaj leta 1942 se je
sovjetom posrečilo ustaviti
nemško vojsko šele na obronkih
Moskve, v bitki za Stalingrad je-
seni istega leta pa so sovjeti
sprva izgubljali eno bitko za dru-
go.
Po kakšnem kriteriju je Stalin iz-
biral izvajalca svoje gledališke
zamisli, lahko sklepamo. Ivana
Ryčlova' pravi med drugim, da
je med takrat uspešnimi avtorji
poklical k sebi tudi očitno dovolj
prilagodljivega, danes pa že po-
zabljenega ukrajinskega drama-
tika Aleksandra Kornejčuka
(1905 – 1972). Mož se je v resnici
pisal Oleksandr Korniičuk, kot
beremo v tekstih o ukrajinski
sovjetski literaturi.
Stalin je Korniičuku
naročil igro, ki bo
bičala nesposobnost
generalov in jih pri-
kazovala kot edine
krivce za poraze sov-
jetske vojske. Stalin
je sam sodeloval pri
nastajanju rokopisa
in vanj vnašal svoje
pripombe. Genera-
lom je poleg nespo-
sobnosti, zaradi kate-
re so bitke vodili na-
robe, v satiri očital še
vrsto drugih napak,
kot so pijančevanje,
grobost, sploh ne-
moralno vedenje.
Sredi najhujših bitk
za Stalingrad avgusta
1942, piše Ryčlova' (npr. v lite-
rarni reviji Host št. 4/2015), je sa-
tirična drama Fronta izšla v šti-
rih nadaljevanjih v dnevniku
Pravda. Že po prvi objavi so ge-
nerali zahtevali prepoved obja-
vljanja in uprizarjanja tega teksta
ter stroge kazni za vse, ki bi pri
tem kakorkoli sodelovali. Stalin
je takšno reakcijo generalitete
pričakoval. Njegov odgovor je
bil kratek: “ … drama pravilno
prikazuje pomanjkljivosti Rdeče
armade …” Kritiki seveda še niso
vedeli, da je soavtor Fronte sam
Stalin, ki je na tipkopis teksta
pripisal: “V tekstu so moji po-
pravki. St. ”
Po objavi v Pravdi so Fronto igra-
li v številnih gledališčih po vsej
Sovjetski zvezi, pa tudi vojakom
na frontnih linijah. Po tej pre-
dlogi so posneli celo film. Uspeh
je bil popoln, cilj je bil dosežen:
krivec za poraze je bil znan, ven-
dar to ni Stalin. “Batjuška”
(striček) Stalin ima vendar tudi
tokrat prav! Po gledališkem
uspehu Fronte je stare poveljni-
ke zamenjal z mlajšimi generali!
Takrat je začel zmagovito pot
vojskovodje tudi konjeniški ofi-
cir, general, kasneje maršal
Žukov, zmagovalec bitke za Sta-
lingrad, Moskvo in Berlin.
Oleksandr Korniičuk je za Fron-
to dobil tri Stalinove nagrade
(imel jih je kar pet), gotovo tudi
zato, ker je pisal po načelu, da
naj bo umetnost v službi politi-
ke. Po Stalinovi smrti se je pri-
družil najglasnejšim kritikom
kulta osebnosti – takrat, ko je to
bilo že možno, seveda.
Ali so katero od Korniičukovih
del, ki večinoma tematizirajo so-
cialistično preobrazbo in kolek-
tivizacijo, uprizorili tudi v Slove-
niji (oz. Jugoslaviji), mi ni zna-
no, je pa možno, kajti vsaj v času
povojnega vzpona socialistične-
ga realizma bi ideološko zelo
ustrezal. V knjižnici ljubljanske
Akademije za gledališče še ved-
no hranijo eno njegovih dram
(V stepah Ukrajine; v ruščini). Za
“železno zaveso” so Korniičuko-
ve komedije in drame na veliko
igrali. V Moskvi in na Češkoslo-
vaškem še v 70-ih letih. V
češčino je prevedenih kar se-
demnajst Korniičukovih tekstov,
ki so jih vse tudi uprizorili. Ukra-
jinska in ruska teatrologija Kor-
niičuka obravnava kot enega
najpomembnejših gledaliških
avtorjev njihovega socialistične-
ga realizma. Stalin kot satirik pa
je vsaj v gledališki zgodovini
ostal prezrt.
Peter Kuhar
  etrta številka tržaške revije Mla-
dika je izšla sredi maja. V uvod-
niku z naslovom Krovni organi-
zaciji, največji dvojnik avtor komentira
intervju s predsednikom Slovenskega
raziskovalnega inštituta Milanom Buf-
fonom, ki nasprotuje obstoju dveh
krovnih organizacij med Slovenci v Ita-
liji. Pisec uvodnika pa uvaja nekako
trditev v duhu, da delitev v slovenski
manjšini ni največji greh, bila je v pre-
teklosti in še bo, vendar pa se manjšina
mora povezati, ko se poteguje za skup-
ne koristi.
V duhovna obzorja sega kratka zgodba
z naslovom Slepi videc, ki pripoveduje
o sposobnosti osrečevanja drugih kot
o največji sreči, ki jo človek ima.
V rubriki literatura sta objavljeni nove-
la Eve Perko Moja zgodba. Kako bi mo-
ralo biti, ki je prejela drugo nagrado za
prozo na 43. literarnem natečaju revije
Mladika, in cikel pesmi Lidije Golc Vsa-
komur iz svoje Lepene, ki je prejela dru-
go nagrado za poezijo na istem na-
tečaju.
Irena Žerjal je avtorica 26. dela romana
v nadaljevanjih Peta Avenija in smrtne
zagate, svoje vtise s turneje Tržaškega
okteta po Argentini leta 1993 podaja
Boris Pangerc v novem, sedmem nadal-
jevanju, ki pripoveduje o obisku južno-
argentiskega mesta Bariloche.
O podobah na obtočnih evrokovancih
piše Mitja Petaros v rubriki Numizma-
tika. Mojca Polona Vaupotič piše o fo-
tografiji in njenih začetkih, tudi na Slo-
venskem, in omenja slovenskega foto-
grafa in izumitelja fotografije na steklo
Janeza Puharja.
Svoje spomine na konec šolskega leta
in zadnji dan šolskega pouka pred upo-
kojitvijo je napisala prof. Majda Artač.
Antena prinaša veliko novic iz zdom-
stva in matice, spominja se preminulih
v teh zadnjih mesecih in poroča tudi o
mladinskem križevem potu v Buenos
Airesu v Argentini, letos že tridesetem
po vrsti.
Veliko je tudi ocen knjig, in sicer: Ciril
Velkovrh piše o knjigi Helmuta Langa
Julijske Alpe, Jernej Šček ocenjuje kom-
pleksno monografsko številko revije
Apokalipsa, posvečeno Sorenu Kierke-
gaardu, Rozina Švent predstavlja ro-
man Žarka Petana Hotel Dubrovnik, o
knjigi Cirila Velkovrha Cerkve in kape-
le v Sloveniji, posvečene svetima bra-
toma Cirilu in Metodu pišeta Igor
Škamperle in Mojca Perat.
Sledi še poročilo o delovanju Knjižnice
Dušana Černeta v letu 2014.
Mladinski list Rast je tokrat še zadnjič
izšel v papirnati obliki. O tem piše Neža
Petaros v uvodniku z naslovom Upaj-
mo, da nam Guttemberg ne bo za-
meril... Uredniški odbor lista se je
namreč odločil, da bo Rast odslej
izhajala v spletni obliki, čeprav bodo
nekateri oziroma najboljši članki ne-
kajkrat na leto objavljeni tudi v ti-
skani obliki. V listu sledita poročilo
o nagrajevanju literarnega natečaja
Skk-Mosp 2015 na posebnem večeru
z naslovom Dan ustvarjalnosti in
odlomek iz novele Monike Bukovec,
ki je prejela tretjo nagrado na tem
natečaju. Zanimiv intervju s tremi
mladimi znanstvenicami – Dunjo
Fabjan, Saro Magliacane in Veroniko
Milič – so pripravile Mojca in Neža
Petaros ter Tina Busan. O gostovanju
madžarske narodne folklorne skupi-
ne v tržaškem gledališču Il Rossetti
piše Noel Piščanc, Urška Petaros pa
je pripravila intervju z mlado mod-
no oblikovalko Jasmino Gruden, ki
je zmagala na umetniškem natečaju
Deledda-Fabiani. Na zadnji strani do-
bimo še nenavaden intervju s... hladil-
nikom, ki so ga pripravili nekateri dija-
ki iz 2. C razreda liceja Prešeren v Trstu
pod mentorstvom Julije Berdon.
Č
Izšla Mladika 4/2015
Ob člankih tudi ocene knjig
S 14. strani
Veselje za SSG ...
  o mnenju žirije si je nagra-
do za najboljši gledališki
dosežek zaslužila predsta-
va Hlapci v izvedbi Slovenskega
stalnega gledališča Trst in režiji
Sebastijana Horvata. “Nova
uprizoritev Hlapcev, kakor jo je
v SSG Trst s sodelavci pripravil
režiser Sebastijan Horvat, je
večplasten nadvse pretehtano
oblikovan gledališki dogodek. V
eni strani že s predlogo, iz katere
izhaja, ves čas vstopa v dialoški
odnos, jo prebira in misli na no-
vo, podobno razmerje pa vzpo-
stavlja tudi z nekaterimi prejšnji-
mi postavitvami tega besedila,
bodisi na simbolni ali konkretni
igralski ravni. Obenem pa si
prav skozi to retrospektivno
soočanje z že obstoječim za
osnovno načelo, tudi v širšem
smislu, postavlja nenehno preiz-
praševanje lastnih vsebinskih in
estetskih izhodišč. Tu ne gre le
za refleksijo usode podvojenega
protagonista, temveč tudi ali
predvsem za tematizacijo pogo-
jev njene možnosti - to je pravi
metagledališki stroj, ki z nekaj
preprostimi, toda dognanimi
prijemi v premislek gledališča in
družbe posrka tudi gledalca, pri
čemer ji pomembno pomaga
natančno izdelani lik starega Jer-
mana v interpretaciji Radka Po-
liča. Je upor nesmiseln, umet-
nost jalova, sprememba nemo-
goča? Predstava se jasnemu sta-
P lišču ne izogiba: smisel obstaja”.Po nagrado sta na oder prišlaigralec SSG Romeo Grebenšek -
v predstavi mladi Jerman – in
umetniški koordinator SSG Trst
režiser Eduard Miler.
Zahtevna določitev nagrade tan-
tadruj za življenjsko delo, ki je
namenjena posameznikom, ki
so s svojim delom zaznamovali
gledališko umetnost na Primor-
skem pa tudi v vseslovenskem
kulturnem prostoru, je bila po-
verjena žiriji, ki so jo sestavljali
režiser Dušan Mlakar, Marij Čuk
in Majda Suša. Nagrado za
življenjsko delo je prejela igralka
Teja Glažar, dolgoletna članica
SNG Nova Gorica. Igralka je pre-
jela tantadruja - skulpturo kipar-
ja Damjana Komela. V imenu
žirije je spregovoril Marij Čuk in
prebral utemeljitev. “Dramska
igralka Teja Glažar je članica no-
vogoriškega gledališča že skoraj
pet desetletij. S tem svojim iz-
jemno predanim in ustvarjal-
nim delom ni pripomogla le k
umetniški rasti gledališča, tem-
več tudi k njegovi profesionali-
zaciji in obstoju spoh. Ko je l.
1968 na povabilo takratnega
vršilca dolžnosti direktorja in
umetniškega vodje Staneta Le-
bana prišla v Novo Gorico, je
imelo gledališče status polpo-
klicne institucije, nekateri
občinski veljaki pa so se zavze-
mali za to, da bi ga vrnili na
amatersko raven. Temu se je ma-
jhen, povečini na novo formi-
ran gledališki ansambel s štirimi
zaposlenimi igralci lahko uprl le
s trdim in požrtvovalnim de-
lom; pod prodornim vodstvom
Jožeta Babiča so izpeljali profe-
sionalizacijo novogoriškega gle-
dališča. Pogoji dela so bili težki:
na gostovanja so se včasih vozili
kar z javnimi sredstvi, predstave
so odigravali v improviziranih
in nezakurjenih dvoranah,
včasih igrali po tri ali celo štiri –
igralka je dodala pet, op. pisca –
predstav na dan … V pionirskih
časih takratnega Primorskega
dramskega gledališča Nova Go-
rica je Teja Glažar nastopila v
povprečju v petih premiernih
uprizoritvah na sezono, ob tem
pa seveda igrala tudi v ponovit-
vah iz prejšnjih sezon. V dolgo-
letnem ustvarjanju je oblikovala
več kot sto trideset izvrstnih in
samosvojih vlog v gledališču,
omeniti pa velja tudi njeno delo
v filmih, televizijskih dramah in
nadaljevankah. Teja Glažar je
svojo igralsko kariero posvetila
Primorskemu dramskemu gle-
dališču – Slovenskemu narodne-
mu gledališču Nova Gorica, v
katerem je s številnimi, izraziti-
mi in bogatimi igralskimi inter-
pretacijami prispevala k profe-
sionalizaciji novogoriškega gle-
dališča, njegovi umetniški rasti
in uveljavitvi v širšem sloven-
skem prostoru. S svojo igralsko
zrelostjo in obenem mladostno
zagnanostjo gledalce vedno
znova očara in zapelje v iskrena
in prepričljiva soočenja s figura-
mi najrazličnejših žanrov in
estetik. Za svoje ustvarjanje je
prejela več nagrad, tako za gle-
dališke kot filmske vloge, ter na-
grado Franceta Bevka za umet-
niške dosežke Mestne občine
Nova Gorica, 2003, in odličje
Marija Vera, igralsko priznanje
Združenja dramskih umetnikov
Slovenije za življenjsko delo,
2010. S podelitvijo nagrade tan-
tadruj za življenjsko delo, ki je
namenjena najvidnejšim gleda-
liškim ustvarjalcem na Primor-
skem, ji izrekamo priznanje in
zahvalo za njen prispevek v zgo-
dovino slovenske gledališke
umetnosti”. Publika – lahko bi
bila sicer bolj številna! – je na-
grajenki, stoje, namenila zelo
dolg, bučen aplavz, pravo ovaci-
jo, in ji tako najbolj zgovorno
izrazila vso hvaležnost za vrsto
njenih dovršenih nosilnih, pa
tudi stranskih vlog, s katerimi je
vselej požlahtnila gledališke
uprizoritve Primorskega dram-
skega gledališča oz. SNG Nova
Gorica. Teja Glažar je stopila
pred mikrofon, rekoč: “V prvi
vrsti lepa hvala tej žiriji za to
čudovito darilo. Hvala tudi
vsem vam, ki mislite, da ga za-
služim; hvala mojim kolegicam
in kolegom, ki so mi pomagali
in mi še pomagajo na tej poti. In
ne nazadnje lepa hvala vam,
draga publika, ki me potrpežlji-
vo gledate že 47 let. Nagrade se
mi zdijo kot nekakšni svetli
utrinki. Pridejo, te za trenutek
osvetlijo, pobožajo tvoj ego, ti
naložijo še malo več odgovorno-
sti in seveda kaj hitro zatonejo v
pozabo. Nagrada za življenjsko
delo ima pa še neki drugačen,
kako bi rekla, malo žaloben
priokus, zato ker te opominja, da
se bližaš koncu svoje poti, da je
konec. Kar slišim Tantadruja, ki
mi šepeta: ‘Dovolj je, ustavi se
žena, čas je, da se posloviš od teh
desk’, ki nam igralcem pomeni-
jo življenje. In na koncu, kot bi
rekla Rozarija v Filumeni Martu-
rano: ‘hvala liepa, adijo, kuonc
filma, fine’! ”
Nagrajenci SSG Trst s predstavniki žirije (foto David Verlič)