P a z I j i v o s t. Spisal Fr. Govekar. (Konec.) Ne more se mislili, da bi bilo delo, bodi si ktero koli hoce, dobro narejeno, ako se je delalo nepazljivo. Treba je tedaj, da se otroci že v pervi ailadosti vadijo, da so pazljivi. Ne ravnajo prav starši, kteri dajejo otrokom mnogo igrač, da bi jih umirili, ker ravno mnogoverstnost in vedna prememba duha raztresa in unemiruje. Malo, pa dobro, je bolje, kakor pa veliko, pa slabo in poverhno. Da bode olrok pazljiv, vravnaj tako, da mu bode reč vedno nove hrane donašala. Zakaj se mala deklica s punčiko dostikrat zelo dolgo sama igra in toliko kratkočasi, da je še nevoljna, ako jo motiš? Punčika se noče umiti, vbogati, moliti, spati, zato jo pa krega, tepe i. t. d. Leseni konjiček noče deeku mirno stati, prav peljati i. t. d., zato ga pa vedno verdeva in priganja. Duh dobiva vedno nove in obilne hrane. Ker je otrok zraven vescl in zadovoljen, ne pozna dolgega časa. Posnemaj tudi ti; učitelj, iz tega vodilo, kako boš ravnal, da bodo otroci vedno pazljivi, in da jim bo to veselje in prostost. Premodri stvarnik je tako vravnal, da v življenji le malokrat rabimo en saun počutek, ker po okolisčinah do.stikrat, ko gledamo, tudi poslušamo, poslušamo in govorimo, in med deloni si veselo prepevamo. Ko stopinio v javno življenje, se zgodi, da se z rečjo pečamo, ko se drugi za to ne zmeni, ter vsaki opravija svoja opravila. In kdo more tudi zahtevati, da bi zavoljo enega ves svet miroval? Svela dolžnost je tedaj slehernega učitelja, da učence vadi, da so tudi ta čas pazljivi in niso raztreseni, ko se drug v njili družbi z drugo rečjo peča uaed tem, ko se oni z drugim ukvarjajo, ali, da ob enem na več reči pazijo. Se ve, da je to kaj (ežavnega, pa pridnost, dobra volja in vedna vaja vse preuiaga. Iz vsega posnemamo tedaj to le: 1. Ne uči ničesar, kar še otroci ne raorejo razumeti, in pri začetku jirn donašaj le bolj znane in vidne reči, ker Ie take imajo o tej dobi za nje pravo vrednost in moč. 2. Sčasoma vterjaj pazljivost; ravnaj pa se pri (em po otroškem nagnjenji, da učencem ne postane reč zoperna, in še le po tem prestopi dalje, ko so njih dušne moci' že nekoliko izurjene in vkoreninjene. Varuj se, da ne boš na enkrat preveč tirjal, ker njih duh ne more prenašati toliko reči; njih dub se tedaj precej virudi, in otroci postancjo nepazljivi in raztreseni. Sej si že videl, kako otroci knjigo, v kteri «o podobe, proti koncu že naglo prebirajo, ker jib reč zavoljo mnogovcrstnosti že več ne mika. Le počasi jim kaži več reči! 3. Da pazljivosti preveč ne razcepiš, prizadevaj si, da pri začetku, med tem ko se misel z rečjo peča, vse nepotrebne dostavke izpuščaš, ali da o kaki reči ne govoriš vedno enakomerno. 4. Pazljivost je tim stanovitnejša, tem več hranc donaša dušnim močem, inkolikor bolj sezdružujez otroškim nagnjenjem. Kar zbuja vedoželnost, napenja nado, pospešuje nagnjenje, ali obeta dobiček, sploh, kar se otrokom prijetno zdi, le to jih mika. 5. Ker pazljivost izhaja le iz proste volje in sfi s silo ne da pridobiti, je treba, da se učencem to pa uno pojasni, da se sami preprieajo, kakn jim je ta ali iuia reč koristna in za nje vazna. 6. Dostikrat je pa že perva izreja kriva, da otroci pri naj boljši volji ne morejo biti več časa zbranega duha. Tukaj je pred vsem drugim potrebno zvediti, od.kod to pa uno izvira, in se je treba potem prizadevati, da se napčna stran odpravlja. Skušnje uče, da so otroci dostikrat kar na enkrat vsi raztreseni, zato ker je njih duh nepokojin, ali so v vednem strahu, da bi reč dosti do časa ali prav ne zveršili. Drugim donaša preživa domisljija vedno preobilno podob. Zopet drugi se polotijo na enkrat pretežkega ali preveč dela, ali hočejo zaraujcno v kratkem nadomestovati, in tako jih vleče reč za rečjo; ni tedaj čudno, da otroci niso pazljivi. Da bodeš imel tedaj v šoli pazljive učence, odpravljaj naj pred vse take in enake pregreške in zaderžke!