Na delo Naša društvcna zborovanja so v polnem razmahu. Po dolgem neprostovoljnem odmoru se začenja zopet doba kritičnega zbiranja zasnov za bodočc delo, ki se mora vršiti poslej v pospešencm tcmpu. Naše, po pozni skupščini skrajšano poslovno lcto ter čas, v katcrem živimo, ki tira vsa vprašanja na ostrino, zahtevata napon vseh sil. Zadnja skupščina je pokazala vsekakor mnogo razumevanja za pcreče naloge našc organizacije ter postavila v tem spoznanju obširen delovni načrt za organizirano članstvo in njegove funkcionarje. Ko bodo letošnji skupščinski delegati poročali doma o poteku in sklepih najvišjega slovenskega učiteljskega foruma, ne bodo smcli brez potrebnega poudarka mimo tega načrta, kajti najvažnejši njegov dcl sc obrača v prvi vrsti na članc, združenc v srcskih učitcljskih društvih, in na njihove funkcionarje. Mnenja smo, da je tudi v naših vrstah še prcmalo živa zavest, da je uspeh vsega organizacijskega stremljenja vcndarle odvisen prcdvscm od dela, ki ga opravljajo posamezni člani in njihove zajednice na terenu. Vse preveč jc še vcdno zasidrano med nami prepričanje, da smo storili za svojo stanovsko zastopnico žc vse, če smo redno odračunali svoj organizacijski davck ter da jc vsc ostalo dolžnost in naloga vodstva organizacijc same. Kolikor jc ta »kriva vera« med člani škodljiva za srcska društva, toliko jc slično naziranjc društvenih funkcionarjev ovirajoče in pogubno za uspešno delo vrhovnega vodstva našc organizacije. Zato menda nc bo odveč, če se razmišljajoč ustavimo nekoliko ob tem vprašanju in hitro pregledamo obseg dela, ki čaka še vcdno naše članstvo. Nobena organizacija ne more uživati ugleda niti vzbujati spoštovanja, če stoje njeni člani pasivno ob strani svojega vodstva ter prepuščajo vse delo svojim odborom, zahtcvajoč od njih vse pobude in učinkovitc nastope v obrambi svojih pravnih in gmotnih interesov. Ne zavedujoč se škodljivosti svojc pasivnosti, menijo prav taki člani, da imajo polno pravico izrekati žolčno kritiko o idelu svojih izvoljenih zastopnikov ter z žgočim sarkazmom spremljati njihova hotenja in dejanja. Kaj pa naj pomenijo v očeh javnosti vsi napori organizacijskih predstavnikov, jče ne stoji brezkompromisno za njim trdna in odločna falanga organizirancga članstva, ki ume ceniti borbeno voljo svojega vodstva ter Jga ceni predvsem po tej in ne po morebitnih ¦uspehih in neuspehih. I Kako naj vodstvo učinkovito in uspešno inastopa v javnosti, če se članstvo samo ne jžrtvuje niti z najmanjšo gesto, marveč — inasprotno celo — z omalovažujočo kritiko 'sproti podira, na čemer grade njegovi prcd- stavniki, in ruši disciplino, brez katere ne bomo dosegli nikdar vidnejših uspehov. Za | vsakcga uvidevnega člana bi moralo biti na idlani, da se na ta način moralno torpedirajo še gmotni prispevki, ki naj bi bili po njiho- ( vem mnenju že dovoljno jamstvo za uspešno ' borbo in zadostne žrtve, ki jih doprinašajo za skupne smotre. Dokler ne postane vsak naš član po svoji iborbeni volji ozko povezan s svojim vodjstvom, si ne smemo dclati utvar, da bi mogla jorganizacija takih pasivnih članov dosezati juspehe za skupne koristi. | Z ozirom na to spoznanjc se postavlja že leto za letom v naš delovni načrt zahteva jpo aktivizaciji članstva. Podoba pa je, da se izčrpuje vsa aktivizacija samo v postavljanju te zahteve na vodstvo samo. Aktivizacija se mora ostvariti na dclovnem torišču članstva, jne pa v središčnem odboru samem. Potrebe se čutijo na terenu, zato je le-tam edino mo- ižen prostor za poživljanje sodelovanja v naj- iširših krogih našcga članstva. ' Upravne odborc naših sreskih društev ' čakajo v tem pogledu nujne in neodložljive naloge in prav današnja doba zahteva disci- plinirano strnjenost okrog svoje organizacije. Že današnje naloge rasejo v ogromen obscg, da ne govorimo o problemih, ki se nam bodo vsilili v še povečani izmeri v bližnji bodoč- nosti, ko bo odvihrala bojna furija preko ev- ropskih pokrajin. Tistim ogromnim nalogam bo kos le or- ganizacijsko šolano in disciplinirano društvo, zato je treba temeljito izrabiti že danes čas in priložnost za delo, ki nas čaka. 1 Vse naše socialne in gospodarske usta- ; nove žive še vse preveč »avtonomno« življe- inje. Povczati se z njimi tako rckoč na življe- Tnje in smrt pomenja prvi pogoj za moč in ! uveljavljenje našcga stanu. Kdor tega nc vidi, ||spi spanje pravičnega v najhujšem bojnem fmrušču in sanja takrat, ko zahteva čas od IJnjega dclo in ustvarjanja. Članstvo naj se ne zaziba v prijetno zavest, da nas bodo samo resolucije in delovni načrti postavili na sta- Hšče, ki bi ga v narodnem občestvu radi zavze- mali. Brez intenzivnega dela se ni še nikdar u*stvarilo nič temeljitega: kdor delo drugim prepušča, bo moral prepustiti dmgim tudi uspehe.