POLICY OMREŽJA Danica FINK-HAFNHR' ČLANEK RAZISKOVANJE POLICY OMREŽIJ' Povzetek. V prispevku je mzifoj koncepta policy omrežij umeščen v sodobna sociološka in f>olitološka raziskovalna prizadevanja na področju analize omrežij. Avtorica v prispevku zagovarja tezo, da je analizo omrežij mogoče smiselno povezati s preučevanjem socialnega in političnega kapitala v določeni družbi. Študije sodelavcev v okviru pmjekta Oblikovanje policy omrežij in lobininje v Sloveniji' so prikazani kot ilustracija raznolikih možnosti uporabe konce{>-ta policy omrežij, in sicer: a) v preučevanju mzvoja interes-no-skupinskega sistema in njegovega delovanja v kontekstu demokratičnega prehoda; b) v analizi notranje strukture in značilnosti razmerij, v katere vstopajo interesne skupine in odločevalci v procesu oblikovanja politik; c) pri preučevanju metod in strategij lobiranja; d) pri preučevanju razmerij med centralno in lokalno vlado v procesu oblikovanja politik; e) pri spremljanju dinamike razmerij med (so)obliko-valci politik; f) analizi povezanosti med prakso policy omrežij in učinkovitosti ekonomskega sistema ter g) v razvoju policy svetovanja vladnim in nevladnim akterjem. Ključni pKDjmi: analiza omrežij fmlicy omrežje, socialni kapital, politični kapital. Slovenija Razvoj 'omrežnih' raziskovalnih pristopov Raziskovanje družbenih in političnih aktivnosti s pomočjo analize omrežij je eden od najobetavnejSih usmeritev v soglcd v bolj kompleksne vzročne mehanizme, ki oblikujejo razmerja med akterji v družl^enem sistemu. Čeprav torej 'omrežni' koncept \clja za 'meso-koncept', lahko prispeva k razumevanju socialno-i>olitičnih sprememb, seveda ob upoštevanju kontekstualnih variabel, ki vplivajo na (pre)oblikovanje omrežij in njihovo notranjo dinamiko. V okvini raziskovalnega projekta Oblikovanje policy omrežij in lobiranje v Sloveniji' se naslanjamo predv.sem na prenos 'omrežnega' pristopa na področje raziskovanja političnih razmerij, še ix>sebej razmerij, ki .se oblikujejo v procesu oblikovanja in izvajanja javnih pc^litik. Pri tem jc raziskovalna skupina poskušala ustvarjalno uporabili politološka dognanja glede uporalje 'omrežnega' koncepta. Sistematična dognanja na tem področju so relativno nova (npr. Jordan and Schubert, eds. 1992). Politološko nc|X)srcdno relevantni prispevki, zasnovani na 'omrežnem' pristopu, so namreč začeli v pomembnejši meri vznikali šele v drugi polovici osemdesetih let. Poleg razvoja koncepta 'policy omrežja' z nekatermi njegovimi predhodniki, se zdi vedno bolj koristen tudi ix>liioloSki razvoj koncepta .socialnega kapitala. Koncept .socialnega kapitala (social capital) je Coleman (1988) opredelil kot nekakšno vz|X)rednico konceptu omrežij. Colemanov konccpt zajema razmerja med osebami (relations among persons). Ta razmerja obravnava kol samostojno spremenljivko oz. kol dejavnik delovanja družbe. To spremenljivko tudi vrednoti, in sicer na izrazilo pozitiven način - kot 'javno dobro' (public good). Socialni kapital gre razumeti predvsem kol |Xjjem, ki združuje značilnosti socialne organizacije (značilnosti kol so zaupanje, norme in omrežja). Te značilnosti po mnenju zastopnikov koncepta socialnega kapitala lahko izboljšajo učinkovitost družbe s pospeševanjem koordiniranih akcij. Vaughn (1972) je v takrat še precej pionirskem raziskovanju omrežij na ravni Evropske skupnosti odkril, da omrežja sama po sebi delujejo kot samo.stojne variable in tako vplivajo na obnašanje posameznih članov omrežja. Tudi Coleman, izvirni avtor koncepta, socialni kapital opredeljuje kot vir za akcijo, kot dejavnik izboljševanja ekonomske učinkovitosti družbe, učinkovitega oblikovanja politik ter kot deja\-nik izboljševanja učinkovitosti političnega sistema nasploh (Whiteley and Seyd 1996, 1). Za politologe je zanimiv novejši razvoj koncepta .socialnega kapitala v smeri razlikovanja med socialnim in političnim kapitalom. Whiteley and Seyd (1996) pojmujeta politični kapital kot poseben primer .socialnega kapitala. Politični kapital je opredeljen prcdv.sem z zaupanjem ljudi v ustanove |x>liličnega sistema ter s spoštovanjem teh ustanov. Če državljani visoko cenijo državne ustanove, če zaupajo, da te u.stanove dobro delvijejo in oblikujejo učinkovite politike, potem država po mnenju Wliiteleya in Seyda poseduje visoko stopnjo političnega kapitala. V Sloveniji, kjer je kor|x>rativna tradicija zelo bogata (o tem npr. Lukšič I. 1997), je politični kapital do neke mere rezultat civilno družbene in državne strani (neo)korporativnih omrežij. Zato najbrž ni .slučaj, da raziskave Slovenskega javnega mnenja (To.4, longitudinalni projekt) kažejo, da sindikati, pomemben .segment neokor|X)rativnih razmerij v novem slovenskem političnem sistemu, participirajo na podobno nizkem političnem kapitalu kol državne strukture. Tako koncept (policy) omrežij kot koncept socialnega (oz. ix)liiičnega) kapitala .sta združljiva z nekaterimi splo.šnimi ugotovitvami literature o demokratičnih |)rehodih. V zadnjem času tako vse več tranzitologov' poudarja, da sta razvoja interesno skupinskega sistema in po.sveiovalne politike nujna, čeprav ne tudi ziitlostna pogoja uspešne konsolidacije demokracije v državah .še aktualnega demokratičnega prehotla (o tem l-ink-Mafner, 1998b). Ta dva i>ogoja pa se praktično izražala ravno v vzpostavljanju policy omrežij, ki poleg ilržavnih akterjev, političnih strank, vključujeta v krog relevantnih so-odločevalcev tudi civilno družl>ene akterje. V raziskavi 'Raz\'oj policy omrežij in lobir;inje v Sloveniji' smo poskušali ustvarjalno uporabiti ravno zgoraj omenjene stične točke med preučevanjem demokratičnega prehotla ter spreminjanja meso-ravni |X)litike v Sloveniji na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta. Razvoj konccpta policy omrežij (policy networks) Konc|jet policy omrežij je izredno dragocen v empiričnem raziskovanju koncept glede kritičnih .sprememb v političnem vlatlanju modernih demokracij. Politologi vitlijo njegovo |X)sebno vrednost prav v zmožnosti razkrivanja bogatih variacij v .svetu razmerij meti tiružbo in državo (Atkinson anti Coleman 1992). Poleg tega omogoča vpogletl v razmerja in procese, ki so jxigosto javnosti oz. •navadnim tlržavljanjom' prikriti. Vpogletl v policy omrežja in njihove povezave s stabilnejšimi, globlje strukturno opredeljenimi političnimi omrežji pa šele omogoča razkrivanje praktično tlelujočih mehanizmov političnega odločanja. V sodobnih družbah tako tiržavljani kot tlru/±)oslovci ugotavljajo tivojnost normativne opretlelitve proce.sov političnega odločanja na eni strani ter dejan.skih procesov političnega odločanja. Zla.sti na nekaterih sektorjih javnih politik, kot npr. na ixjtlrocju obrambnih politik pa tudi t.i. notranjih z.adev sotlobne družbe, poznajo tudi redukcijo političnega odltjčanja na proce.sc, ki so zaprti za sodelovanje civilno-tiružbenih akterjev ali pa so celo tajni. Glede na to, da družboslovci lahko raziskujemo le na podlagi dostopnih podatkov, je prav slednji .segment političnega najslabše raziskan. In vendar je v družlx).slovju v zadnjem de.setletju opaziti razvoj raziskovalnega interesa, metodoloških pristopov oz. konceptov, ki omogočajo nekoliko globlji vptigletl v realne prcxrese političnega otiločanja vsaj v z;i tlržjvo manj občutljivih segmentih, kol to velja za upravljanje potlsi.siemov represivnih aparatov države. Se do nedavna so policy analitiki in [xjlitologi poskušali razkrivati formalno in neformalno v procesih političnega odločanja predvsem v okviru pluralističnega pristopa in z uporabo klasičnih družboslovnih raziskovalnih metoti - še zlasti intervjujev in študijev primerov (npr. DahI, Richard.son). Tak raziskovalni pristop je bil notranje precej nestrukturiran, kritiki pa so neredko opozarjali na neustreznost posploševanja raziskovalnih ugotovitev na podlagi študijev primerov ali pa preveliko fragmentarnost raziskovalnih ugotovitev in pomanjkanje razvoja teorije na tem raziskovalnem |X)drc>čju. Pomembno metodološko inovacijo pomeni oblikovanje koncepta policy omrežij, ki se intenzivno razvija v devetdesetih letih na temelju dveh pomembnih izhodišč: 1. na natančni opredelitivi strukturnih, relacij.skih in komunikacij.skih elementov znotraj .segmenta akterjev, ki .sodelujejo v procesu oblikovanja in izvajanja določenih [X)litik ter 2. na podlagi ustvarjalne sinteze metodoloških prizadevanj na področju politologije, sociologije, organizacijskih ved (npr Nohria and Eccles 1992; Knoke, Pappi, Broadbent, Tsujinaka 1996) in na povezovanju ekonom.skega in sociološkega toka raziskav na področju preučevanja družbene akcije (npr. Colemanov koncept socialnega kapitala. 1988) pa tudi metodoloških prispevkov etnometotlologije. Očitno je, da govorimo o navezavi razvoja koncepta policy omrežij na razvoj sorodnih raziskovalnih pristojxjv oz. metod na področju različnih družboslovnih znanstvenih disciplin. Njihov skupni imenovalec je težnja k celostnemu raziskovalnemu pristopu, ki bo vključeval funkcionalni aspekt. Zlasti pluralisti vidijo omrcžj;i predvsem kot model interesnega posredovanja prek interesnih skupin (Marsh), strukturali.sti (nprKnoke 1990) pa .se po.svečajo relacij.skim aspektom .sodelovanja različnih akterjev, ki .so med .seboj povezani z angažiranjem ob določeni tematiki. Celo kritiki koncepta policy omrežij (npr. Dowding 1995) priznavajo, da potencial uporabe tega koncepta .sega prek meso ravni in da obstajajo možnosti za razvoj teorije omrežij. Kot pomemben predpogoj razvoja tovrstne politološke teorije, pa npr Dowding vidi v uporabi .sociolo.ške tradicije raziskovanja omrežij vključno z ustreznimi razi.skf)valnimi instrumenti in tehnikami. Glede na to, da je koncept omrežij osredotočen na mikro niven, družboslovci opoz^irjajo na problem prepada med mikro in makro razi.skovanjem. V empiričnem raziskovanju mnogi raziskovalci policy omrežij poskušajo odpravljati ta prepad z navezovanjem na različne teorije. Knoke, Pappi, Broadbent, Tsujinaka (1996) npr. gradijo na teoriji izmcnj;iv (exchange theory), avtorji kot sta Jordan, Richardson na pluralizmu, Marsh D. pa .se npr. nagiba k neo-niarksizmu. Očitno je koncept policy omrežij možno uspešno uporabiti tudi v okviru teorije demokratičnih prehodov (Fink-Hafner 1998a) ali katere od teorij evrop.skih integracijskih procesov (Fink-Hafner 1998b; Vaughn 1972). Predvidevamo,da je .še precej drugih možno.sti '|>oročanja' koncepta policy omrežij z različnimi teoret.skimi pristopi. Očitno .se raziskovalci odločajo za kombinacije koncepta z določeno teorijo na |KHllagi več dejavnikov. .Med njimi .so verjetno pomembni naslednji: ključne .socialno- politične značilno.sti družbenega oz. političnega konteksta, znotraj katerega razi.skujejo policy omrežja; matično znan.stveno področje, kjer so .se primarno uspo.sobili za družboslovno raziskovanje; raven, na katero .se osredo-točajo v .svojem empiričnem raziskovanju (npr medo.sebni odnosi, medorgani- zacijski odnosi); aspekt, na katerega se osredotočajo (npr. koiniinikacij.ski, strukturni, interesni). Verjetno vsaj do neke mere vpliva na izbor teorije tudi osebna vrednotna opredeljenost raziskovalca, ki pa naj ne bi zmanj.ševala metodološko pojmovane objektivnosti. Določnicc policy omrežij: funkcijskc, strukturne, rclacijskc, kulturne, idcntitctiic, historične Pluralisti so ix> mnenju nekaterih avtorjev speljali politološko pozornost od strukture države k interesno skupinski politiki. Novejša težnja raziskovalcev k preučevanju razmerij med civilno družbo in državo pa prinaša postopno vračanje k institucijam in strukturi vlade oz. države (Atkinson and Coleman 1992, 155), vendar upoštevajoč civilno-družbeni segment so-oblikovalccv in so-izvajalcev javnih politik. Emirbayer in Goodwin (1994) opoz^arjata, da ta novi raziskovalni tok ne more razložiti oblikovanja, obnavljanja in transformiranja omrežij, če ne uix)števa historičnih, identitetnih in kulturnih aspektov |X)licy omrežij. Še več, le historični ]XJgleil naj bi omogočal sintezo socialno .strukturalne analize, kulturalne analize ter analize dinamike omrežij. Z razvojem koncepta jxilicy omrežij se tako množijo zahteve |x> vključevanju dodatnih variabel v analizo. Na sedanji stopnji razvoja koncept policy omrežij že zaijema bogat komj>leks elementov, ki pa se ne pojavljajo vsi hkrati pri vseh avtorjih na tem podorčju. I leclo, Wildavsky in Rhodes tako štejejo elemente mikro-ravni (omrežja kot med-osebna razmerja med policy akterji) za zelo pomembne. Emyrbayer in Goodwin (1994, 1414) poleg mikro in makro ravni in njune vzajemne interkcije, omenjata še "objektivne, supra-individualne vzorce družbenih razmerij'. Rhodes posebej poudarja elemente |x>licy omrežij, pa naj gre pri tem za medorganizacijska ali interpersonalna omrežja. Iz pregleda analiz ontrežij, Emyrbayer in Goodwin (1994) pa so razvidni še mnogi drugi elementi in dinienzije, kot npr avtonomija kulturnih struktur (okvirov) kot konkretnih socialnih entitet', kulturnih idiomov, "kulturnih leč' in diskurzivnih dejavnikov. Po ntne-nju nekaterih avtorjev (pregled v Emirbayer and Goodwin 1994, 1436-1442; Coleman 1988; Whiteley in Seytl 1996) je zelo pomentbn;i tudi konceptualizacija identitete, ki zajema normativno evalvacijo (npr zavzemanje pozicije ob sim-lK)ličnem polariziranju družbene in metafizične realnosti v antitetične kategorije "čisto-onesnaženo", "pravično in krivično", "sveto in posvetno"). V lakih okoliščinah so določene identitete, interesi in smeri akcije vretinolene bolj kol druge. Uihko pride celo do skr;tjnosti, ko so jxjsamezniki oz. skupine prej pripravljene žrtvovati materialne intere.se kot pa privrženost določenim identitetam, interesom in smerem akcije. Doslej smo našteli nekaj bolj abstraktno opredeljenih elementov za razisko-v;mje (|xjlicy) omrežij. V empiričnem niziskovanju p;i je se\eda potrebno v;iriablc oz. njihove indikatorje opredelili tako natančno, da sc jih da merili. Do.slej najbolj nazoren pregled empiričnega raziskovanja policy omrežij je zbornik prispevkov v tematski številki European Journal of Political Research - EJ PR (1992,1-2). Tu avtor- ji predlagajo nekaj metodoloških konkretizacij empiričnega raziskovanja značilnosti jxjlicy omrežij. Variable oz. indikatorje, ki pred.stavljajo ključne značilnosti policy omrežij, bi lahko po Vaghnu v grobem razdelili na dva segmenta - na morfologijo ter na interakcijo - katera pa pri operacionalizaciji ni mogoče vedno jasno razločiti. Avtorji EJPR (1992, .št.1-2) predlagajo raziskovanje policy omrežij s pomočjo merjenja naslednjih tipičnih značilnosti omrežij: empirična opredelitev enot v omrežju (njihovo število, izvorno okolje: civilna družba, drž;iva; širina in .stabilnost tematike, okrog katere .se omrežje oblikuje; .stabilno.st omrežja; kan;ili komuniciranja oziroma povezovanja med civilno-družbenimi akterji in državnimi akterji; razmerja med civilncxlružbenimi akterji (lekmovalnost-sotlelovanje; ne-reprezen-talivnost posameznih akterjev vis a vis državi); meje, notranja struktura in prevladujoča razmerja v omrežju (še posebej stopnja centralnosti države v omrežju, razmerja konflikt/sodelovanje); razporeditev moči znotraj omrežja; konvencije v notranjih komunikacijah; .stopnja institucionaliz;icije; funkcije omrežja (kanali-ziranje dostopa, po.svetovanje, pogajanja, usklajevanja, .sodelovanje v oblikovanju politik, sodelovanje v izvajanju |X)litik, posredovanje javne avtoritete). Raziskovalne metode in tehnike Razi.skovalna metoda, ki je bil:i sprva uporabljena za analizo policy omrežij, je bila v zgodniji fazi predvsem študij primera, kasneje p;i so raziskovalci pričeli uporabljati v večji meri standardizirani intervju in anketo (Schneider 1992, 128; Grant 1992, 66; Emirbayer and Goodwin 199'i, 1416). limirbayer and Goodwin (1994, 1422) omenjata tudi |x>zicij.sko analizo (npr. analizo sorodstvenih vezi in patron no kombiniranje analize formalnih in neformalnih omrežij. Doslej je bilo nekaj politoloških poskuscjv v tej smeri, kot npr grafični prikazi izbranih omrežnih struktur v dvo- in trodimenzionalnem pro.storu (Schneider 1992). Metodologija in Študije v okviru projekta (Oblikovanje policy omrežij in lobiranje v Sloveniji' Projekt je v veliki meri usmerjen v preučevanje (pre)oblikovanja policy omrežij v demokratičnem jjrehodu v Slo\'eniji. Raziskovalci policy omrežij so v devetdesetih letih pričeli ugotavljati, da prcKCSov spreminjanja |X)licy omrežij ni mogoče ustrezno raziskati in razložiti le z ozko političnega zornega kota. Do spremenil) v |X)licy omrežjih namreč pogosto prihaja zaradi prevajanja družbenih, ekonomskih in drugih sprememb v polje političnega. Prav zaradi kompleksnosti predmeta preučevanja, je bila raziskovalna skujjina pri projektu Oblikovanje politično-sistemske spremembe) smo .se |Xi.svetili še vrsti drugih relevantnih aspcktov preučevanja. Razi.skovalna pozornost je bila usemerjena tako v analizo tematskih področij kot tudi strukture nastajajočih ali preoblikujočih se policy omrežij, prevladujoče narave odnosov znotraj omrežij (konllikt/sodelovanje), notranjih razmerij moči v omrežjih, organizacijskih in drugih virov vpletenih interesnih organizacij, razmerij in značilnosti komuniciranja med civilno-tlružbenimi in državnimi akterji v jxilicy omrežjih, vpliva mednarodnega povezovanja civilno-družbenih organizacij na ilelovanje slovenskih' policy omrežij. Deloma smo v raziskavo vključili tudi dinamični element - primerjalno oceno policy omrežij na istih področjih javnih politik v starem in novem si.stemu, variacije v devetdesetih letih (npr v povezavi s spremembami v vladi in razvojem interesno skupinskega sistema). V raziskavi smo želeli pridobiti vpogled v dogajanja na meso-politični ravni, t.j. na ravni oblikovanja konkretnih političnih odločitev, ki zadevajo upravljanje različnih družbenih segmentov. Glede na to, da pojem ptilicy omrežja predstavlja do neke mere novost v slovenskem družboslovju in glede na to, da se politični akterji v .Sloveniji v veliki meri šele seznanjajo s terminologijo, ki je sicer v modernih in iKJStmodernih demokracijah normalna se.stavina političnega govora, smo v razi.skavi želeli ugotoviti, ali sodelujoči v razi.skavi v .svojih |X)litičnih aktivnostih sploh zaznavajo elemente in proce.se, značilne za vzpostavljanje in delovanje policy omrežij. Ker je šlo za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, smo .se usmerili predvsem v eksplorativno raz.sežnost raziskave. Za zbiranje podatkov smo uporabili anketo, ki je vključevala standardizirana anketna vpra.šanja kot tudi vpra.šanja, primerna z;i standardizirani intervju. Upoštevali smo tudi rezultate že opravljenih anket med po.slanci Državnega zbora (Zaje et. al 1992 in 1994), opravili pa smo še dodatno anketo med vodji delovnih teles državnega zbora (Fink-Halner, januar 1996). Poleg tega .so posamezni raziskovalci opravili nekatere dodatne intervjuje ter u(X)rabili podatke, zbrane z drugimi raziskavami na istih področjih .sektorskih |x>litik (nprokoljevarstvene, stanovanjske ipd.). Tako v projektu združujemo dva raziskovalna cilja-a) s čez-sektorskim pristopom pridobiti ekplorativni ' KazisL-omliii /irtijcki Qiimuir IWfi - JiiiilJ I90H) tzraja sbiipliui l-lnk-lhi/iier /Xiiilai (misllkii Jirii-Jckla). StiiiKi Kni/ilriilb. Marku l.iih. l/ior ijikilC. Andrej l.iibiiC . Snui MaiiillC. Mirfani Koutr v iikiirii Cenim za /Hilllnloike raziskaiv. 1'akiilieM za ilriiZlwiie vede. /iiSitliil za tiniiheiie vede. Ijuhljana. vpogled v procese (pre)oblikovanja policy omrežij v demokratičnem prehodu ter b) s sektorskim ali celo tematskim pristopom jx>drobneje razkriti konkretna policy omrežja in njihow dinamiko skozi čas. Na podlagi do sedaj opravljenega dela pri zbiranjii, obdelavi in interpretaciji empiričnih podatkov, so bili pripravljeni avtorski prLs|)evki članov raziskovalne skupine. V nadaljevanju predstavljamo posamezne aspekte (pre)oblikovanja policy omrežij v demokratičnem prehodu v Sloveniji kot so jih člani raziskovalne skupine predstavili v prispevkih za tematsko številko Teorije in prakse. Prispevek o (pre)oblikovanju policy omrežij v kontekstu demokratičnega pre-hori preučevanju dinamičnih razmerij med interesnimi .skupinami in vlado (v sntislu government) v procesu oblikovanja in izvajanja politik v različnih .socialno-poli-tičnih kontekstih - torej tudi v 'sloven.skem'. Raziskavo po eni strani umešča v dosedanje specializirano raziskovanje specifičnih zvrsti |X)licy omrežij na nekaterih izbranih področjih sektorskih politik (zlasti neo-korporativizma) in ori.suje splošna dognanja o tem, kaj se je zgodilo s policy omrežji starega političnega sistema ter kako se (re)konsiituirajo policy omrežja v novem političnem sistemu. Spreminjanje slovenske politične arhitekture je proces, ki ga interesne skupine dobro zaznavajo prek lastnih izkušenj o tem, kdo odloča, o čem, kako in na čigav račun. Tako kot rezultati reziskav med poslanci državnega zbora (Zaje et.al. 1992, 1994; Hink-Hafner 1996) tudi raziskava med sedemdesetimi interesnimi skupinami (anketa v okviru projekta, junij 1996) kaže, da politično otiločanje zaenkrat Se vedno obvladujejo politične stranke in državni akterji v ožjem smislu - država kot izvršna oblast oz. njene personifikacije v konkretnih procesih političnega cnlloča-nja. Kljub temu rezultati raziskave govorijo v prid hipotezi, da je vsaj embrio po.sve-tovalne politike v Sloveniji že zaživel, čeprav ,se zdi, da v opazni meri le tam, kjer je civilna družba zastopana z relativno močnimi ekonom.skimi interesnimi skupinami. Zanimivo je, da so anketirani predstavniki interesnih .skupin pomemben politični vpliv pripi.sali množičnim medijem. V nasprotju z na zahodu oblikovanim konceptom policy omrežij, se torej v slovenskem kontekstu zdi, tla množični mediji vsaj v določenih tematskih omrežjih igrajo vlogo policy akterja ali pa v.saj pomagajo odpirali vrata interesnim skupinam pri iskanju stikov z vplivnimi odločevalci in lako so-oblikujejo policy omrežja. Kden od razi.skovalnih interesov v projektu je l^il usmerjen na analizo notranje strukture in značilnosti Jwlicy omivžij Koncept policy omrežij tu zahteva predvsem opis značilno.sii vpletenih akterjev in njihovo tipologijo (pri lem jc ključno razlikovanje med državnimi in civilno družbenimi akterji), njihovih virov, izoblikovanosti policy omrežja, tipologije interesov in ključnih interesnih konfliktov znotraj omrežja. Ta aspekt preuče\'anja policy omrežij je poudarila Srna Mandič v prispevku, ki analizira spreminjanje policy omrežij na področju stanovanjskih politik. Samo Kropivnik se v svojem prispevku posveča predvsem nekaterim aspek-tom komunikacij znotraj policy omrežij Predmet njegovega preuče\'anja so strategije in prevladujoča praksa vplivanja interesnih skupin na odločevalce znotraj omrežij. Na podlagi analize načinov vplivanja interesnih skupin na oblikovanje in izvajanje politik, Kropivnik pre|x>znava specifične lastnosti civilno družbenih akterjev v policy omrežjih. Glede na pogostost izvajanja različnih aktivno.sti znotraj policy omrežja (v raziskavi jih je upo.števanih .štirinajst), avtor prepoznava .štiri tipe interesnih skupin, in sicer: a) najaktivnejši tip - interesne skupine, ki .so zelo aktivne in nad|Xivprečno pogosto uporabljajo vse aktivnosti razen pogajanj (tu izrazito prevladujejo ekonomske interesne skupine); ( b) pogajalski tip - skupine, ki so precej aktivne v različnih |X)gledih, po.sebej pa se od drugih razlikujejo po vključenosti v kolektivna pogajanja (tu spet prevladujejo ekononuske interesne .skupine); c) interesne skupine, ki pnikticirajo veliko raznovrstnih metod in načinov vplivanja na odločevalce z izjemo kolektivnih pogajanj - Kropivnik ta tip skupin imenuje neix>gajalski (v to skupino .se uvrščajo predv.sem interesne .skupine, ki delujejo v korist javnih intere.sov ter situacij.sko opredeljene interesne skupine); d) pasivni tip interesnih skupin zajema skupine, ki redko u|x>rabljajo katero koli od v razi.skavo vključenih oblik aktivnosti za vplivanje na oblikovanje in izvajanje politik (struktura tega lipa .skupin je precej raznovrstna, vendar pomemb-nej.ša .segmenta v tem tipu zajemata nekatere vzročne in nekatere ekonom.ske interesne skupine). Najuspešnejši je najaktivnejši tip, takoj za njim pogajalski tip, v obeh pa prevladujejo ekonomske skupine. Ti raziskovalni rezultati govorijo v prid pričakovanjem Marcha (199.^) o razvoju interesnoskupinskega sistema in policy omrežij v post-socialisiičnih državah. Čeprav se zdijo ekonomske skupine bolj učinkovite oti drugih, značilnosti ne|X)gajal.skcga lipa (tu najštevilčneješe skupine na področju javnih in situacijskih interesov) kažejo, da ekonomska moč ni niti edini niti zado.sten dejavnik aktivnosti in učinkoviio.sii civilno družbenega segmenta v ix)licy omrežjih v Sloveniji sredi clevetdcsetih let. Srna Mandič se v prispevku Spreminjajoča .se vloga mest in centralne oblasti pri oblikovanju nacionalnih .sektorskih politik' navezuje na specifični segment raziskovanja policy omrežij. Gre za tisti segment raziskav, ki se osredoiočajo na mzitierja med centralno in lokalno vlado (government) v procesu oblikovanja javnih politik. Gre za 'igro' med centralnimi in lokalnimi akterji, ki uporabljajo razpoložljive vire (ustavne oz. zakonske kompetence, organizacijske, finančne, politične in informacijske vire) za maksimiranje vpliva na končne politične odločitve. Rhodes in Marsh (1992, 10-12) opozarjata, da so številne tovrstne raziskave v Veliki Britaniji v drugi |X)lovici o.semde.setih let (kot npr Barret, Fudge, Goldsmith, Ran.son, Jone.s, Wal.sh, Houlihan, Sharpe, Liflin) prispevale pomemben vzgib k razvoju koncepta policy omrežij. V slovenskem kontekstu je Mandičeva ta pri.stop uporabila tudi za primerjavo vplivno.sti mesta kot vladne' interesne skupine in vplivnosti drugih interesnih skupin, ki se v Sloveniji potegujejo za vpliv na oblikovanje in izvajanje .stanov-anjskih politik. Zanimivo je, da ta sektorski vpogled razgrinja, da je lokalna oblast (Me.sto Ljubljana) [X) nekaterih kazalcih enako, po nekaj drugih kazalcih pa manj vplivna od interesnih .skupin na .stanovanjskem področju v Sloveniji. Ugotovitve Mandičeve tako korigirajo siceršnjo splošno ugotovitev, da .so državni akterji praviloma stalni in ključni akterji v policy omrežjih na Slovenskem - čeprav gre za |x>membna nihanja po .sektorjih v tem p<}gledu. Mandičeva opozarja na pomembne razlike tudi znotraj državnega/vlad- nega sektorja v pogledu konipetentnosti, resursov in dejanske moči v procesu odločanja o javnih politikah. Preučevanje policy omrežij v demokratičnem prehlicy omrežij na izbranem |x)licy sektorju. Mandičeva uporablja ta pristop pri preučevanju stanovanjskega sektorja, katerega rezultati so predstavljeni v prispevku 'Stanovanjska |jolitika in |x)licy omrežje'. Mandičeva tu analizira prehod oti stabilnega korporativističnega policy omrežja v starem socialističnem političnem sistemu v več začasnih, fragmentiranih, .šibkih in manj formaliziranih temat.skih omrežij v novem večstrankarskem sistemu. Njene raziskovalne ugotovitve tako kažejo, da tip oziroma in.stitucionalizirano.st [x)licy omrežja v .starem .sistemu ni sama jxj sebi garant (pre)oblikov:inja policy onuežij v nove sorodne - torej precej institucionalizirane oblike. Se več. Mandičeva ugotavlja, da niti .število policy omrežij niti tip |x)-licy omrežja na istem |x>tlročju sektorskih politik v različnih ča.sovnih in kon-tekstualnih okoli.ščinah torej očitno nista bistveno odvisna od .števila in značilnosti predhodnih policy omrežij na istem .sektorju. Ta pojav je Mandičeva pojasnila s sociolo.škim pristopom, ki u|x)števa analizo spreminjanja družbenega konteksta -še zlasti pa opazovanje sprememb akterjev, vznikanje novih policy tematik, novih tipov interesov in cepite\' v omrežjih na stanovanjskem področju. Marko Lah v svojem prispevku o ekonomskih razsežjih policy omrežij opravlja dvojno analizo. Prva se osretlotoča na materialne tnre delujočih akterjev v omrežju. Tu opozarja na prednosti ekonomskih .skupin oz. omrežij na področju ekonomskih in .socialnih politik pred drugimi v razi.skavo vključenimi interesnimi .skupinami oz. omrežji. Druga analiza implicitno obravnava vpliv jxilicy omrežij kot socialnega kapitala na oblikovanje ekont)mskih |X)litik. Lah torej obravnava makroekonomsko relevantna policy onuežja (omrežja .socialnega partnerstva ) kot enega od dejavnikov (ne)učinkovitosti makro-eokonomskih politik. Avtor je načeloma naklonjen postkeynesianskemu spletu ekonom.ske politike, ki vključuje socialno partnerstvo, kolektivna pogajanja in dogovor. Implicitno zagovarja oblikovanje socialnih in ekonom.skih politik v komunikaciji med državo in socialnimi partnerji v in.stitucionaliziranih policy omrežjih in tako pozitivno vrednoti taka omrežja kot socialni kapital, ki naj bi povečal učinkovitost družbe. Vendar pa se tu zastavlja vprašanje optimalnosti vplivov vpletenih akterjev. Ali je socialno partnerstvo res v v.sakem primeru (npr. tudi v printeru velike moči delojemalske strani, ki bi imela posluh predv.sem za uveljavljanje plač in pravic delavcev ne pa tudi za druge makro-ekonomske variable) koristno za ekonom.sko učinkovito.st družbe? Spričo takih pomislekov je mogoče razimieti Laha, ki si policy omrežja na normativni ravni zamišlja predv.sem kot sistem zaznavanja in o|x)zarjanja na j^reče gospodarske in družbene proljleme, kot si.stem razre.ševanja teh problemov ter - kot opo/uirja tirugje (Lah 1997) - tudi lažje implementacije ekonomskih politik. Potlobno kot Lah, .še nekateri drugi .sodelavci v raziskovalnem projektu opozarjajo na vretinost |x)licy omrežij kot s[K'cifičnega aspekta .socialnega kapitala. Temu načinu razmišljanja .se približuje .Mandičeva, ki (|Mxlobno kot Lah) .svoj raziskovalni interes v veliki meri usmerja na korporativistične zvrsti |x)licy omrežij. Razvoj korporativističnih razmerij namreč ni značilen le za klasične .socialne in ekonomske .sektorje. Uveljavljajo .se tudi na |>osebnih področjih zaradi specifičnosti sektorskih trgov' oz. zaradi stabilizacije in načrtovanja proizvodnje in povpra.ševanja. Srna .Mandič v prispevku Stanovanjska politika in polity omrežja' govori o naravi "stanovanjskega trga, ki s .svojo imanentno nejKipolnostjo (t.j. odstopanjem od postavk za optimalno delovanje) terja vjxrljavo mehanizmov za izbolj.šanje njegove alokativne učinkovitosti". Ne nazadnje, koncept |xjlicy omrežij omogoča aplikativne raziskave in tudi omogoča policy svetovanje. .Mandičeva se tako v prispevku Spreminjajoča se vloga me.st in centralne oblasti pri olilikovanju nacionalnih sektorskih politik' postavlja na aktivistično stališče, da bi bilo potrebno okrepiti vlogo in vpliv lokalnih obla.sti na oblikovanje nacionalnih stanovanj.skih politik ter celo nanizxi nekaj ključnih ukrepov, ki bi po avtoričinem nuienju to usmeritev lahko uresničili. Podoben vzgib zasledimo tudi v pris|xrvku Andreja Lukšiča, ki se osredotoča na vire in moč nevladnega sektorja policy akterjev znotraj policy omrežij. Lukšič tako na podlagi ori.sa notranjih potencialov okolj.skih nevladnih organizacij naniza nekaj predlogov za krepitev socialnega kapitala na tem |xxlročju. Se več - zavzema .se za "integralno, sistematično in načrtno politiko vključevanja posameznikov in javnosti, organiziranih v različne a.sociacije in združenja, v procese cxlločanja'. Njegov prispevek izzveni kot spodbuda k 'vzpostavljanju komunikacijskih form, v katerih je šele mogoče kolektivno tehtno premišljati praktična ekološka, okoljska in naravovarstvena vprašanja'. Prav z vključitvijo civilne družlx' v običajne procedure oblikovanja in izvajanja politik (tudi na pobudo predstavnikov Evropske unije), pa v Sloveniji pt)staja vse Ixjlj aktualno aplikativno razi.skovanje policy omrežij. Politični stil na ravni Evrop.ske unije namreč v prcxese oblikovanja skupnih evropskih |x)litik vključuje zbiranje informacij s strani interesnih .skupin in tudi po.svetovanje s prizadetimi interesi. Na.ša razi.skava je pokazala, da vladni in nevladni akterji iz Evrop.ske unije priti.skajo na odločevalce v Sloveniji, da .se prilagotlijo po.svetovalni politični kulturi. Podatki kažejo, da ti pritiski prihajajo prek internacionalizacije policy področij in posebej policy omrežij v Sloveniji. Atkinson and Coleman (1992, 168-172) o|x)zarjata, da v sodobnem svetu prihaja do oblikovanja policy omrežij, ki vključujejo več |x)litičnih ravni (multi-level policy networks), zaradi ra.stoče medodvisnosti med nacionalnimi in mednarodnimi policy arenami. V naši raziskavi (Fink-Hafner 1997; Fink-Ilafner 1998a) .se je izkazalo, da 'slovenska' policy omrežja že postajajo posredniki med akterji in procesi oblikovanja politik v Sloveniji in Evropski uniji. Pri tem ne gre le za aktivno vlogo vladnih ustanov, temveč tudi za mednarodno [xjvezovanje slovenskih interesnih skupin. Prav prek .sodelovanja '.sloven.skih' interesnih skupin s sorodnimi interesnimi skupinami v Evrop.ski uniji .se v pomembni meri evropeizirajo ne samo akterji in policy omrežja, temveč tudi v.sebina in način očanja v sloven.skih policy omrežjih. Uporabnost konccpta policy omrežja za raziskovanje meso-politične ravni v Sloveniji Čeprav projekt 'Oblikovanje policy omrežij in lobiranje v Sloveniji' še ni v celoti z;iključen, pa vendarle dosedanje izkušnje kažejo, da je uporaba koncepta policy omrežij učinkovita v razkrivanju nekaterih dimenzij |x>litičnega, ki sicer politološki analizi ostajajo skrite. Hkrati empirično raziskovanje na tej osnovi prinaša nove praktične in teoretične izzive. Omenimo le nekatere od njih. Inovacija politološkega raziskovanja s konceptom policy omrežij prinaša razkrivanje variabel, ki pomembno sodoločajo vsebino in |x)tek procesov oblikovanja političnih odločitev. Posebej je zanimivo razkrivanje mehanizmov prevajanja socialnega in ekonomskega v |x)litično. Tu lahko interdisciplinarno razi.skovanje prinese zelo pomembno bogatitev politološkega raziskovanja. Vsaj implicitno koncept policy omrežij prinaša tudi spoznanja o tistih ključnih značilnostih praktičnega političnega odločanja, katere je mogoče vrednotiti na podlagi normativnih opredelitev demokracije. Srednji domet koncepta |xjlicy omrežja tako olajšuje razkrivanje (ne)skladno.sti po.sameznih primerov ix)litičnega odločanja s |)redpisanimi demokratičnimi pravili in prak.so na makro-ravni političnega sistema. Ne nazadnje, meso-koncept nudi tudi v|x)gled v |x)drobnosti |x)li-tičnega odločanja - variable, na katere je mogoče vplivati in tako z ustreznimi mehanizmi in ukrepi izboljševati kvaliteto demokracije. Za politologe pa uporaba koncepta policy omrežij prinaša tudi nekaj nelagodnosti. Ravno zaradi dejstva, da je s [»močjo koncepta policy omrežij mogoče razkrivati značilno.sti političnega odločanja, ki so v veliki meri javnosti prikrite, vpleteni akterji o tem pogosto neradi govorijo oz. za takšne analize niso ziiintere-sirani. Nelagodnosti včasih še vedno izhajajo iz stigmatiziranih predstav o lobijih, lobiranju in komunikacijah med pred.stavniki interesnih skupin in odločevalci. Vsaj do neke mere pa gre ze kulturo na področju zakonodajne in izvršne oblasti, ki ni naklonjena družboslovnemu razi.skovanju ali pa se znotraj nje pojavljajo ocene, da "to že sami vedo'. Nekaj težav je tudi na teoretskem potiročju politologije, .^e zlasti to %'elja za vprašanje opredelitve pojma država. Država namreč v empiričnih policy omrežjih nujno nastopa kot fragmentirana, personificirana in notranje koniliktna entiteta. Cerny (1990) jo zato opredeljuje kot kompleksno grozdje iger (cki.sters of game.s), ki konstituirajo državo. Podobne težave nastopijo pri o[)redeljevanju civilne družbe ter kvalifikacije paradržavnih ustanov in agencij, ki vstopajo v policy omrežja. Odprto je tudi vprašanje premoščanja prepada med preučevanjem meso-ravni (policy omrežij) in makro-ravni (političnega sistema). V projektu 'Oblikovanje policy omrežij in lobiranje v Sloveniji' smo poskušali vsaj do neke mere razrešiti zgoraj omenjene dileme s kombinacijo raziskovalnih ugotovitev .s\()je in drugih temeljnih raziskav, opravljenih v Sloveniji in pa z inter-disciplinarnin) pristopom. Upamo, da bo naš prispevek izzval še več empiričnega raziskovanja in relevantnega teoretskega premiSljanja o uporabnosti in veljavnosti koncepta policy omrežij v post.socialističnem kontek.stu. LIIERATURA Atkinson. M. M. and Colcnian, W.I). 1992. Policy Networks, Policy Q)ininunitics and the Problems of Governance; Governance, Vol.5, No.2, pp.I54-180. Q)leman, J. S. 19HK. .Social Capital in the Creation i)f Human Capital; American Journal of Sociology Letnik 94, .str.95-120. Oowding, K. 1995. .Model or .Metaphor? A Critical Review of the Policy Netwt)rk Approach; Political .Studie.s, Vol.Xl.lll, pp.l3(>152 ICmirbayer, XL and G(«)dwin. J. 199^1. Network Analysis, Culture, and the Problem of Agency; Anierican Journal of .Sociok)gy, Vol.99, No.6, pp.l4ll-H54. Hink-Hafner, I). 1996. Re/ultati ankete med \'odji dek>vnih teles Državnega zliora. Center /.a politolo.ške ni/iskavv. Fakulteta /a dru?.lx.ne vede, Ljubljana. Fink-Halner, D. and Robbins JJ., ed.s. 1997. Making a New Nation: The Formation of .Slovvnia. Dartmouth. Aldershot, Urot)kfield USA. Singapore. Sydney. Fink-Hafner, I). 1997. The Role of Interest Organisations in the l-uropeanisation of Slovenian Policy-.Making, paper pre.sented at the conference on The Role of Central luirojK-an Parliaments in the Prt)ce.ss of l-uropean Integration, 12-14 September, organi.sed by the Delegation of the l-uropean Commi.ssion, the Institute of SocioU)gy at the Academy of Sciences of the Czech Republic et. al., Prague Fink-Hafner, I). 1998a. The "liuropeani.sation" of the .Slownian Interest Intermediation Sphere, paper presented at the c«)nference on Dimparing different Routes to the i:uro|K'an Union: Slovenia, Slovakia and ihe Czech Republic, org;»ni.sed by the i:uroi>ean Uniwrsity In.stitute, Robert .Schuman Centre, 19-20 March, Florence l-ink-Hafner, D. 1998b. Organi.sed Intere.sts in the I'olicy-making Process in Slovenia, Journal of Huro(xan Public Polic)', Vol.5. No.2, in print. Grant, W. 1992. Models of Interest Intermediation and Policy Formation Applied to an Internationally Comparative Study of the Dairy Industry, i:uro|xan Journal of Political Research, Vol. 21, pp.5.^-6H. Jordan. Grant, and Schubert.Klaus. ed.s. 1992. I'olicy Networks. Special Issue of Furopean Journal of Political Research. 21, 1-205. Knoke, D. 1990. lioliiical Networks The .Structural Perspective. Cambritlge, New York. I^)rt Chester, .Melburne, .Sydney: Cambriilge Uniwrsity Pre.ss. Knoke, D., Pappi, F. U., Broadhent, J.,Tsujinaka , Y. 1996. Comparing Policy Networks. Labor I'lilitics in the U.S., Germany, and Japan. Cambridge, New York. Melburne: Cambridge Univvrsity Press. Lth. M. 1996. Privati.sation and Business Intere.sts in Transition l-conomy The C;i.se of .Sk)venia. Fconomic Policy'. V: Vincent l-dwards. ed.. Proceedings of the .Second Annual Conference on Central and Fastern Kurope: Towards the New Millenium, Buckingamshire College. Newland Park. U.K., pp. 3I(>-.^25. Uih, M. 1997. liconomic I'olicy in the SecH)nd Stage of Transition. V: Vinceni Fdwards. ed., Prixeedings of the Third Annual Conference on Central and i:a.stern ICuroix- in a Global 0)nte.\t. Buckingamshire a)llege, Newland Park, U.K .pp. 93-101. Luk.4iO, A. 1997. Okoljske nevladne organizacije v javnem in političnem prostoru, .študija v okviru projekta Fink-Hafner et.al. Oblikovanje polity mrež in lobiranje v Slowniji. december 1997, Center za politok).ške raziskave, Fakulicta za druZlx-ix- wde. Ljubljana. I.ukšič L 1997 Changing Patterns of .Social Partnership. V: Fink-Hafner D and Robbin.s, J. J., eds., pp. 106-113. .Mandič, S. 1996. Stanovanje in tiržava; Ljubljana: Znanstveno publicistično srediiiCc. Maah. David. 1993. The Policy Networks Conccpi in British Political .Scicncc: its Applicability for Central and Kastern liuropc.lJudapcst I'apers on Democratic Traasition. N<).71. Budapest: Hungarian Centc for IX-niocraty Studies. Nohria, N. and Kcclcs R.G. 1992. Networks and Organizations: Structure, Form and Action. Boston, Massachu-setts: Harvard Hu.sine.ss School Pre.ss. Schneider, V. 1992. The Structure of I\)licy Networks; European Journal of Political Research, Vol. 21, pp. 109-129. To.?, N. (longitudinalni projekt): Slovvn.sko javno mnenje. Center za razi.skovanje javnega mnenja. Fakulteta za družbene x-edc, In.^titut za družbene vede, Ljubljana Vaughn, W.M. 1972. Transnational Policy Programme Networks in the Kuropean Community: The l-xample of liuropean Competition I'olic-y; Journal of Common Market Studeis, Vol.10, pp. 36^1. Whiteley, P.I-. and Seyd, P. 1996. Social Capital Formation, Party Activism and Participation in Voluntary Organizations in Britain: pa|x;r pre.sented at the i:CPR Joint Sessions in Oslo, 29 March-3 April. Zajc, D. et.al. 1992. Rezultati ankete med poslanci Državnega zbora. Center za politološke ni/iskave. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Zaje, D. et.al. 1994. Rezultati ankete med poslanci Državnega zbora. Center za politok)Ske raziskaw, Fakultcna za družbene vx-de, Ljubljana. 829