Le v zdravem telesu biva zdrava duša. ,,Zakaj si se oklenil v zakonski stan?" poreče kdo, n8amec bi ostal, pa bi lahko živel srečno in zadovoljno!" Za samca učitelja ali učiteljico je dovolj velika plača, ker si poročen, potrpi in molči, saj si sam kriv svoje nesreče!" Lepa je ta! Tako govorijo navadno naši neprijatelji, ki so nam nevoščljivi za ta borni košček kruha in nam ne privoščijo boljših gmotnih razmer. — nKdor živi sain, naj tudi umrje sam!" poje nekje pesnik. Samemu biti na svetu, zlasti na kmetih, je težko. Kje naj učitelj dobi hrano po samotah? Kdo naj mu kuha, pere, streže, zlasti v bolezni? Kuharico drago plačevati je ravno tako težko, pa to tudi ni ugledno pri ljudstvu, ker kmalu bi si kdo mislil kaj slabega o takem samcu s kuharico. Kuharico naj imajo tisti, ki jo morajo imeti in jo tudi lahko plačajo. Dobro so nam znani tudi učitelji s kuharico in brez nje, v gmotnem oziru pa niso prav nič na boljšem od poročenih. Dolg čas jim je biti vedno doma, navadijo se druščine; v druščino hoditi pa z učiteljsko plačo pomeni toliko, kakor zapraviti ves denar. Učitelji samci so navadno huje zadolženi od poročenih. Drusčina in zabava je nekaj jako dragega za naš stan in naše okoliščine. Kdor se temu vda, je izgubljen. Poznamo več samcev ueiteljev, ki zgledao živijo, so jako varčni in zgledni gospodarji, pa vendar nimajo nič, zabijejo vse v knjige, čedno in moderno obleko in o počitnicah si privoščijo nekoliko potovanja in takrat zabijejo ves preostanek. Samci, ljubeči druščino, pa so največji siromaki izmed nas vseh. Ti večkrat zaradi ponočevanja kuhajo v šoli drug dan mačka, s Čmernim obrazom imajo malo veselja do resnega dela. Zakonski stan je za nas najprikladnejši. Saj piše Rousseau v svojem Emilu: žena je dar božji z vsemi drugimi čutili od moških, stvarjena ,je za dom, ognjišče in odgojo otrok. Ona zna z vdano ljubeznijo do svojega moža na zvit način dobiti nadvlado nad njim. Privadi ga ljubiti polagoma dom, samoto in družino. Več kakor živina bi moral biti oni mož, ki bi se ne vdal milovabečim čuvstvom, ljubezni in želji svoje zvesto vdane žene. Kaj pa ve, drage naše sotrudnice, gospodične uČiteljice? Zvesto nam stojite na strani pri našem trudapolnem delu. Z nami pijete kupo trpljenja. Pomilujemo vas; na vašem nežnem obrazu je videti znak trpljenja. Stopile ste z veseljem v naš stan z nadejo, dobiti tukaj sreče, zadovoljnosti, Časti in mirnega veselega življenja. A kmalu ste izgubile te lepe ideale. Pri delu ste naletele na hudo trpljenje, ki se tudi vam, čeprav ste same, ne zdi trudu primerno plačano. Upale ste pri nas dobiti veselja in zabave, ali ves dan bivati v zadehlem in prašnem šolskem prahu, vedno govoriti, kričati in opominjati, to ni zabava, to je trpljenje, trudapolno in duhomorno delo. Zanjke b'le nastavljene ptičke so ae vjele , . . Ab, da, vjele ste se, druščine ni nobene, ker je prevee dela, nego da bi je mogle iskati. Kadar imate ve čas, nimajo časa drugi. Tega nimate, eesar si željno želi vaše srce. Obup in trpljenje vam polagoma sede na srce. Kmalu čutite z nami naše gorje. Trpljenja dosti, vedno v šoli in doma, vso zimo ter leto in dan vedno naprej sarao delo in trpljenje, plača pa komaj zadostuje pri vsi varcnosti za hrano in toliko drago, vedno novo in moderno obleko. Naveličale ste se, radi vam verjamemo, poslavljate se od nas z veselim obrazom, dobile ste vendar to, česar je poželelo vaše srce. Bog vam daj srečo v novem zakonskem stanu! Žal, da niso vse tako arečne, mnogo jih je še ostalo, te pijejo z nami nadalje kupo trpljenja. Mladosti cvetje gineva polagoma s cveto.ega obraza, bridki občutki ranijo srce, ker se niso izpolnile od prirode namenjene želje: hitro, hitro mine čas, ah, ne bo ga več pri nas! Tej srčui rani se pridruži še mnogo drugih Križev in težav, zaradi napora in truda hira telo, pride bolezen, in mnogi izmed njih leže prerano v hladni grob. (Konec.)