DEMOKRACIJA
Leto XV. - Stev. 21
Trst-Gorica, 1. novembra 1961
SVOBODNI SVET NE BO KLONIL PRED SOVJETSKIM USTRAHOVANJEM.
K{:NNED\
Izhaja 1. in 15. v mesecu
STRIC SAM SE JE NAVELIČAL NEHVALEŽNEŽEV
Združene države svojo politiko
revidirajo
pomoči
Beograjska konferenca tako imenovanih »nevezanih držav« je z neznatnimi izjemami dokazala, da so te države kljub hrupnemu »nevtralističnemu« zatrjevanju dosledno prilepljene na linijo sovjetske zunanje politike. Ob takih ugotavljanjih, ki se potrjujejo ob slehernem mednarodnem problemu, se samo po sebi postavlja vprašanje kreditov in pomoči tem deželam. Zato gotovo ne bo odveč, da si ogledamo' nekaj primerjav med sovjetskim in ameriškim gospodarskim podpiranjem nekaterih izmed teh držav.
Eden izmed najbolj gorečih zagovornikov sovjetskih zunanjepolitičnih zahtev je bil na beograjski konferenci indonezijski državni poglavar Sukamo. Vse do danes je Indonezija prejela od Sovjetov kreditov za 100 milijonov dolarjev, od Poljske pa še dva in pol milijona dolarjev pomoči. Temu nasproti so Združene, države podelile Indoneziji gospodarske pomoči za 479 milijonov dolarjev. Indonezija je potemtakem prejela od Združenih držav petkrat toliko kot pa od Sovje-tije. Kljub temu navija ta dežela v zunanji politiki dosledno za Sovjetijo.
Druge države, kot n. pr. Kambodža, kjer se državni poglavar, princ Sihanuk, tako kričavo ne izpostavlja v zunanji politiki, je pa vse prej kot pa naklonjen Zahodu, je prejel od Sovjetov kreditov za 22,4 milij. dolarjev. Združene države pa so tej deželi podelile gospodarske pomoči za 257 milijonov dolarjev.
Indijski ministrski predsednik Nehru je na beograjski konferenci sicer preprečil sprejem čisto prosovjetske resolucije, vendar je izkazoval sovjetski propagandi in komunističnemu tisku vso svojo naklonjenost.. Od Sovjetije je Indfja prejela 693 milijonov dolarjev posojil, od Združenih držav pa 1900 milijonov dolarjev. K temu je treba prišteti še nekaj sto milijonov funtšterlingov od Velike Britanije, nekaj milijard mark od Zahodne Nemčije in večštomiftjonskih posojil' od Svetovne banke, ki razpolagah glaVnenr S“finanč~ nimi viri zahodnega sveta.
Ministrski predsednik Burme U Nu .ie na predvečer beograjske konference torpediral že pripravljeno stališče konferon-ce proti sovjetskim atomskim razstrelitvam, zakar so mu Sovjeti izplačali 38,2 milijonov dolarjev nagrade. Združene države pa so mu že pred tem podelile 73 milijonov dolarjev gospodarske pomoči.
V takih okoliščinah ni nič čudnega, češe je novi predsednik Združenih držav odločil za temeljito revizijo dobavljanja ameriške pomoči tako imenovanim »nevezanim državam«. Primerjave med vzhodnimi in zahodnimi krediti tem državam kažejo, da od spomladi 1960 Sovjeti-ja - razen Kubi - ni podeljevala nobenih drugih kreditov. Prav tako Sovjetija ni nikoli dajala »predujmov«; sovjetske kredite so si morale države prejemnice pred podelitvijo »zaslužiti«. Poučen dokaz za io trditev so sovjetski krediti Indiji. Ko je 1. 1956 Nehru z vso odločnostjo zagovarjal zatrtje madžarske revolucije s sovjetskimi tanki in bombniki, so sovjetski krediti z vso naglico napolnili prazne indijske državne blagajne.
Nasprotno so Združene države podeljevale kredite vsem tem sumljivim, kolebajočim in na dve strani sesajočim 'državam največkrat v obliki »predujmov«, in to brez slehernega moralnega ali materialnega kritja. Nič čudnega, če so jih obda-rovanke preslepile; nič čudnega, če kroži po afriških in azijskih ozemljih pravilo, kako se dobi denar od obeh velikanov: Sovjetiji služiš in nato prejmeš plačilo, Američanom pa poveš, da si se mora'* udinjati Sovjetom zaradi sovjetskih kreditov, nakar ti Američani promtno postrežejo z dolarji. Ta doba pa se zdi zaključena.
Predsednik Kennedy je ob letošnjem dovoljevanju gospodarske pomoči nerazvitim deželam omenjal, da je treba od sedaj dalje posvečati več pažnje tistirn deželam, ki ob mednarodnih krizah zagovarjajo ameriško stališče. To precej pozno spoznanje utrjujejo še dejstva, da tiste države, ki načelno zastopajo zahodna stališča sploh ne prejemajo ameriške pomoči, ali pa le v neznatni meri. Ciprsk^ državni poglavar, knezoškof Makarios, ki je bil na beograjski konferenci brezpogojni zagovornik zahodnega mišljenja, je za svojo deželo prejel vsega 7 milijonov dolarjev gospodarske pomoči. Nasprotno pa je maršal Tit o, ki se je na isti konferenci goreče zavzemal za to, da bi vse, udeleženke priznale vzhodnonemško lutkovno vlado in je morda najitioviiejše napadal ameriške zaveznice in sime Združene države, ie prejel iz V/ashirgtomi do-sle> nič manj kot 2280 milijonov dolarjev it: no vrstnih pomoči. Pri tem niti nisi upoštevani darovi poljskih pridelkov iz ameriških živilJUh zalog in niti milijonski krediti drugih zahodnih dežel. Samo i? Združenih (h 'tv je Ti^ torej ort tel nad 2300 milijard dinarjev. Za ta denar bi lahko zgradil nad 600.000 trisobnih sta-
novanj, ali mesto, ki bi štelo nad dva milijona prebivalcev. Koliko tega ogromnega denarja je bilo zapravljenega, koliko zavrženega z eksperimentiranjem, koliko ga je požrla komunistična propaganda dorra in še več v tujini? Koliko je gospodarsko plodno naloženega? O vsem tem bodo pisarili naši zanamci.
Zadnje vesti iz Washingtona zatrjujejo, da proučavajo ameriški vladni krogi z vso resnostjo argumente, ki govorijo za ukinitev vseh vrst pomoči Titovi Jugoslaviji, Poljski in Gani. Nikita Hruščev je že pred časom izjavil, da v današnjem svetu ni nevtralističnih ljudi, zato tudi ne more biti nevtralističnih dežel.
Se pred kratkim je Tito v razgovoru s svojim dobrim znancem iz druge svetovne vojne, Britancem sirom Fitzroyem Macleanom odkritosrčno opredelil svoje odnose do komunističnega, oziroma demokratičnega sveta. Na prvo vprašanje Angleža: V čem se Titov komunizem razlikuje od sovjetskega, oziroma ostalih, je Tito odločno odgovoril, da ni nobene razlike. Poudaril je, da je njegov komunizem enak ostalim. Jugoslavija želi uresničiti komunizem po lastni poti. Ta naj bi bila bolj človečanska in zato bolj ortodoksna kot pa je sovjetska.
Drugo vprašanje: Zakaj so po končani, vojni še vedno potrebne človeške žrtve kot posledica revolucije?
Odgovor: Takih žrtev ni več, ker tudi ni več naših sovražnikov. Sovražnikov pa ni več, ker so bili med vojno pomorjeni: četniki, ustaši in »tisti iz Slovenije« -kako so se imenovali, tega se Tito ni mogel več spomniti, verjetno zato, ker ga vest teh grozodejstev ne spominja. Komunistična vest pač...
To sta vsekakor dve dragoceni priznanji, ki ju ne smemo pozabiti.
Pa se vrnimo k vprašanju »imperialističnih podpor« Titovemu režimu. Beograjski dopisnik nemškega dnevnika »Siid-deutsche Zeitung«, ki izhaja v Monako-vem, ugotavlja, da je Tito zašel v zadnjih mesecih v resne škripce. Letošnji pridelek pšenice, ki so ga ocenjevali na 4,3 milijone ton, je dejansko izkazal komaj 3,5 milijonov ton pridelka. Pridelek koruze pa je bil naravnost katastrofalen. Namesto »planiranih« sedem milijonov ton, je znašal komaj štiri milijone ton.
V Jugoslaviji je bila lanska žetev žitaric relativno dobra, Titovski tisk jo je ocenjeval celo za odlično. Kljub temu pa so morali za letošnje poletje zaproSiti| Združene države za dobavo 500.000 ton pšenice iz sklada ameriških žitnih presežkov. Take dobave se plačujejo v domači veljavi. Dopisnik pravi tudi, da so Združene države dobavile Titovi Jugoslaviji od julija 1960 do junija 1961 žitaric in bombaža za 66. milijonov dolarjev.
Stric Sam je sedaj mošnjo zavezal vsem tistim, ki se iz njegove darežljivosti norčujejo. En sam pogled mastnih napisov po jugoslovanskih časnikih, doma in v tujini, zadostuje za ugotovitev, kdo je za Tita prijatelj in kdo sovražnik. Komunistična morala ne pozna zahvale, komunistična objestnost zaničuje svoje dobrotnike. Kje bi bil Tito in njegov režim -brez ameriških dolarjev, živil in drugih vsakdanjih potrebščin!
Kaj sedaj? Titu, njegovemu dvoru in komunistični aristokraciji seveda tudi v bodoče ne bo ničesar manjkalo. Ljudstvo pa bo v teh časih težko hraniti . z golimi obljubami.
Dovolj je odlašanja
Dobrega pol meseca je minulo odkar je novi vladni generalni komisar dr. Mazza prevzel svo; je odgovorno mesto. Doba je prekratka, da bi na področju, ki ga šele spoznava, ukrenil kaj važnejšega. To velja tudi glede vprašanj, ki zanimajo posebno trza; ške Slovence. Ni še odločitev niti jasnih izjav, iz katerih bi lahko sklepali, ali se bo dr. Mazza pri obravnavanju slovenske manj; šinske problematike držal smer> nic svojega predhodnika dr. Pai lamare ali pa bo ubral novo, raz; voju in sedanjem času primer* nejšo pot.
Razumljivo je, da bo zadržat nje dr. Mazze v prvi vrsti odvis; no od navodil, ki jih bo dobival iz Rima. Na drugi strani pa je prav tako res, da bodo tudi ta navodila v precejšnji meri sad mren.j in poročil, ki jih bo v Rim
Nobelova nagrada za mir
Nobelovo nagrado za mir za l. 1961 so prisodili nedavno smrtno ponesrečenemu generalnemu tajniku, Švedu DAG HAM-MARSKJOELDU. Nagrada znaša 250233 šv. kron. Nagrado za mir za l. 1960 pa je prejel afriški nacionalist ALBERT LUT-HULI. Svečani izročitvi nagrad nagrajenca ne bosta osebno prisostvovala. Albert Luthuli je namreč konfiniran na neki farmi v Južni Rodeziji.
Sovjetski atentat na zdrauie člooeštua
Zelo redke so tiste obljube, ki jih je Nikita Hruščev tudi izpolnil. Ena izmed teh je na žalost razstrelitev petdeset megatonske atomske bombe, kar se je zgodilo v ponedeljek 30. oktobra na Novi Zemlji ob 9.37 po našem času, kljub protestom vsega svobodnega sveta, katerim so se po nekaterih deželah pridružili tudi komunisti. Ekplozija je ustvarila ogromen oblak radioaktivnega prahu, ki se je po razstrelitvi usmeril proti Sibiriji. Najprej bo torej okužil rusko ozemlje.
Po soglasnih mnenjih strokovnjakov je vojaški pomen take super-bombe skoraj ničev, medtem ko so stroški, tako finančnega kot političnega izvora izredno visoki. Radioaktivnost ozračja se bo za celotno človeštvo, torej tudi za komuniste zelo povečala, kar po vseh današnjih medicinskih izsledkih kvarno vpliva na človeško zdravje, ne samo današnjih poko-lenj. ampak tudi bodočih.
Seveda je vse to znano Nikiti Hrušče-vu in še bolj ruskim znanstvenikom. Kljub temu je Nikita Hruščev svojo trmo uveljavil in jo celo obesil na veliki zvon. Prejšnje atomske eksplozije so Sovjeti dosledno zatajevali. V Kremlju pač računajo drugače kot je to navada v zahodnem svetu: simpatije ali antipatije peščice jo-
Dogodki
po svetu j
PANAMA TERJA... Panamski predsednik Roberto Chiari je izjavil, da bi se njegova država rada ponovno pogajala z Združenimi državami glede povišanja najemnine za uporabo in nadzor ozemlja Panamskega prekopa, ki znaša sedaj 1,930.000 dolarjev letno. Prekop uporablja letno kakih 9000 ladij. Ta promet do-naša Združenim državam lepe dobičke.
* # *
RUDARSKO MAŠČEVANJE. »Ce nam mislijo Sovjeti podkuriti z atomskimi bombami, potem poskrbimo, da k temu ne bodo ploskali■ v Zahodni Nemčiji živeči komunisti«, je dejal prevozni delavec nekega britanskega vojaškega taborišča v bližini mesta Heiford. In tako so prevozni delavci sklenili, da ne bodo dobavljali več premoga sovjetski vojaški misiji na Westfalskem, dokler Sovjeti ne prekličejo iztrelitve super atomske bombe.
* 8 *
VES SVET PROTI ZLOČINSKIM ATOMSKIM RAZSTRELITVAM. Po vsem svobodnem svetu se vrstijo uradne in zasebne protestne manifestacije proti zločinskim atomskim razstrelitvam v Sovjetiji in zlasti proti hruščevski peklenski napovedi 'o izstrelitvi atomske velebombe. V koliko je sedanja močno povečana radioaktivnost ozračja zdravju človeštva, živalstva in rastlinstva nevarno škodljiva, si znanstveniki še niso na jasnem.
kajočih se pacifistov, so za Nikito Hru-ščeva povsem nepomembne. Nasprotno pa je s takimi atentati mogoče kaj uspešno prestrašiti množice z istočasno spretno propagando, ki preplašenim ljudem šepeče na ušesa, da imajo Sovjeti boljše rakete, strašnejše bombe in bolj dinamično
in tako dalje nič drugega kot šibkosti? Na žalost se pri vseh diktatorji ta številna vprašanja, vsaj za nekaj časa pritrjujejo.
Kljub protestom vsega sveta je v nedavni preteklosti Hitler zasedel Avstrijo, Češkoslovaško, prelomil vse sprejel? po-
politiko od zahodnega sveta. Tako naj bi godbe in končno sprožil drugo svetovno
C O	T~1	r\	1	rt	O	n	VI	/1	n	1	ri	n	1	111	i	hi	•	r,	r	*	,, *	ir	.	>	m	X	x	O	Idil	v->	I	v,	T	T	1^1	i	n	r	i	ni	r,	■	1	i	:	I_ •*.	1
se množice prepričale, da je jutrišn i svet rdeč in da je potemtakem čas. da si množice oblečejo rdeče srajce, pa če iim j< to prav ali ne. Proti temu protest; ne pomagajo nič, nasprotno še bolj prepričevalno odkrivajo zahodno šibkost pr-.ti komunistični oblastnosti. *
Ali pa je vse to res? Ali je zares oblast, za tistega, ki jo brezobzirno izkorišča tudi zadnji in odločilni argument? Ali je res, da so vera, morala, pravica, postenje
vojno. Stalin in Hruščev nista v tolikšni meri uveljavljala diktatorske nemarnosti Češkoslovaška pa je ostala zahodnemu svetu v trajnem spominu. Zaradi njene usode je nastala N.A.T.O.
Oblastnost - to dokazuje vsa zgodovina -traja nekaj časa. »Svaka sila do vremena«. pravi star bosanski pregovor, ki je nastal v časih, ko je deželo pestila turška sila, ki pa jo je pravica zdrušila v prah. Tudi s komunizmom ne bo drugače.
Notranjepolitične bojazni bodočih dni
Ze v zadnji »Demokraciji« smo ugotovili ustavne zadrške poslovanja državnega poglavarja v zadnjem poletju njegovega uradovanja; zadrške, ki pod določenimi okoliščinami lahko odločilno vplivajo na državno politiko. Clen 88 državne ustave določa:	»Republiški	predsednik
lahko - po zaslišanju predsednikov obeh domov - razpusti enega obeh domov ali pa oba. Te pravice pa se ne more poslu-žiti v teku zadnjih šest mesecev svojega poslovanja.«
Drugi del tega ustavnega določila vznemirja v teh dneh tako politične kroge kot tudi tisk. En del italijanske javnosti se sprašuje, ali bo državni poglavar pred 12. novembrom razpustil obe zbornici (tega dne pričenja namreč zadnje predsedniško poslovno polletje), da bi si na ta način v novem parlamentu zagotovil boljše izgle-de za svojo ponovno izvolitev? Drugi ugibajo, ali bo ministrski predsednik Fanfa-ni poskušal v teh dneh nagovoriti državnega poglavarja za predčasni razpust parlamenta, da bi z novimi volitvami utrdil položaj svoje vlade? Tretji so prepričani, da bodo socialdemokrati, republikanci in levičarski demokristjani poskušali v zadnjem semestru Gronchijevega predsednikovanja, ki ga imenujejo tudi »beli semester«, uveljaviti eksperiment levičarske vlade.
Clen 88 ustave je svoječasno sprejela konstituanta na pritisk komunistov. Prav komunisti, ki so tako goreči oboževalci komunističnih diktatorjev, so se zbali, »da bi republiški predsednik, ki bi želel biti ponovno izvoljen, v zadnjih mesecih svojega poslovanja izvajal pritisk na oba doma s pretnjo, da ju bo razpustil, če se ne bosta pokorila ter bi na ta način ostal na oblasti proti volji ljudstva«. Te takratne pomisleke je komunistični tisk v teh dneh pridno ponavljal.
Te bojazni - in to mora priznati sleherni nepristranski opazovalec - so danes in pri, državnem poglavarju Gronchiju, ki se strogo drži demokratičnih načel, povsem odveč. Opravičljiva pa je za resnično demokratični svet druga bojazen, da bi prišlo v teku »belega semestra«, t. j. v času, ko državni poglavar parlamenta ne more razpustiti, do morebitnega padca vlade in s tem do zelo resne vladne krize, kajti sestava nove vlade izgleda v danih političnih razmerah nemogoča.
Vse te deloma utemeljene, deloma neutemeljene bojazni so dovedle v zadnjih tednih do pogajanj državnega poglavarja v predsednikoma obeh zbornic in do razgovorov ministrskega predsednika Fanfa-nija z voditelji strank, ki podpirajo današnjo vlado. Glede razpusta parlamenta sta bila predsednik poslanske zbornice Leone, in predsednik senata Merzagora mnenja, da ne bi bilo umestno razpustiti zbornice, pred potekom sedanje parlamentarne le-, gislature, ki poteče šele čez dve leti.
Medtem so bili zagovorniki »odprtja na levo« pridno na delu in so Fanfaniju zapretili z vladno krizo, če ne ugodi njihovim stremljenjem. Fanfaniji je na grožnjo odgovoril z lastno pretnjo: ali mislijo socialdemokrati in republikanci podpirati vlado vsaj do Novega leta, ali pa naj se parlament takoj razpusti.
Od novih volitev pa si danes levičarji ne obljubljajo uspehov. Gospodarska blaginja, ki je deloma zasluga demokrščan-skih vlad, utrditev liberalcev in splošno nezadovoljstvo ljudskih množic proti sovjetskim bombnim razstrelitvam, vse to ne obljublja levičarjem uspehov pri morebitnih novih volitvah v tem času.
Vsekakor pa stojimo pred razgibanimi časi v italijanski notranji politiki, vse tja do konca maja.
pošiljal isti vladni generalni koz misar. Vsaj preteklost uči, da ie bilo tako. In ker sovpada dan, na katerega ‘ pišemo te vrstice, takorekoč z obletnico povratka Italije v Trst in s tem z obletni* co vseh obljub, pisanih in ustmenih, ki smo jih ob tisti priliki dobili, čutimo potrebo, da povemo tudi mi, kaj mislimo, da bi smeli v prvi vrsti pričakovati od dr. Mazze.
Splošna sodba je, da je dr. Pa-lamara, z vsemi sredstvi, ki mu jih je nudil njegov visoki položaj, zaviral uzakonitev in izvaja* nje manjšinskih pravic priznanih v londonski spomenici o soglasju in Posebnem statutu. V kritič* nih trenutkih, ko je že bilo videti, da bi moral kaj izvesti, se je izgovarjal, da tega ne more sto? riti, ker bi s tem bil ogrožen javni red in. mir na Tržaškem ozem-Iju. Podpihovanj srednješolci, vedno pripravljeni na nekazno= vo.no izostajanje iz šole, so s svojimi nastopi dali oporo za vzdrževanje te trditve. Ni pa niti od daleč v podobni meri upošteval dejstva, da je zrelejši del prebivalstva - z izjemo skrajne= žev ; te mladinske izgrede eno= dušno obsojal.
Ob sedmi obletnici povratka Italije v Trst lahko rečemo, da smo vsaj glede splošnega vzdušja, ki je vladalo med tu živečima narodnostima, v teh letih še po; sebno prav v zadnjem času na; pravili velik korak naprej. Pri tem omenjamo na prvem mestu uzak&r.Hes* državnih šol s slovenskim učnim jezikom in začetek sistemiziran ja njihovega učnega osebja. Pri proračunski razpravi v rimskem parlamentu je bilo re; ceno, da vlada proučuje predlog za ustanovitev posebne stolice za slovenščino na tržaški univerzi. Slovenec, prof. Kjuder, je nedavno vodil del koncerta Tržaške filharmonnije, na katerem je nastopil kot solist vijolinist Bravni; čar iz Ljubljane. Isti tržaški orkester je uvrstil v spored svojih le* tošnjih jesenskih koncertov skladbo tržaškega rojaka Pavle* ta Merkuja. Vse io se je zgodilo, ne da bi se zaradi tega kdorkoli razburjal. Nasprotno, sodelovat nje Slovencev v teh in mnogih drugih primerih je naletelo na lep sprejem, pri kritikih pa na laskave ocene.
Ali ne dokazuje to, da se je razpoloženje za sožitje že močno razširilo, da uspešno spodriva in spodbija šovinistične težnje pr en živele nestrpnosti? Ni torej prav nobenega razloga več, da bi dr* žavrta oblast nadalje odlašala s priznanjem še tistih nekaj pravic, ki so bile v Londonu jasno dogovorjene in katerih neizvajanje tako bode v oči in ustvarja slabo kri.
Pričakujemo torej, da se dr. Mazza ne bo izgovarjal tako, kot je to delal njegov prednik. Razvoj sožitja v vsakdanjem živi je: n ju danes že prehiteva krajevno državno politiko, ki nekako zaostaja na pozicijah, ki so bile morda še razumljive takrat, ko se je tržaški vozel komaj začelo razvezovati, ki pa niso več oprav? vičljive danes, ko nas od tistih časov loči že lepa vrsta let. Skr a j-ni čas je torej, da se končno vsaj v uradnem listu za T ržaško ozemlje razglas i Spomenico o soglasju in Posebni statut ter se jima na ta način da zakonito moč, da se nato dovoli uporabo slovenščine na sodišču in uvede dvojezičnost povsod tam, kjer bi po pravkar omenjenih listinah morala biti v veljavi. Dovolj je bilo odlašanjaf
VESTI z GORIŠKEGA
SEJA OBČINSKEGA SVETA IH1TH1BE „PHIW015HEB8 SHEUniKfl
Tudi sejo od četrtka 19. okt. so komunisti skušali motiti. Povod za to jim je dala narasla Soča, ki je podrla srednja stebra brvi (passerella) iz Strašic v Podgoro; župan je namreč poročal o dogodku in povedal o ukrepih, ki sta jih županstvo in državni tehnični urad storila, da se prepreči kaka nesreča. Komunisti pa so se čutili užaljene, ker župan ni omenil, da so mu komunisti bili poslali po sklicanju seje vprašanje, ali je kaj ukrenil za ugotovitev krivde pri zgradbi brvi, ki naj bi bila tako slabo zgrajena, da so se stebri ob povodnji podrli. Zupan je pojasnil, da dobijo odgovor na prihodnji seji, ker tako veleva pravilnik. Komunisti se s tem niso zadovoljili in jeli razgrajati, župan je komunističnemu govorniku, ki je najbolj kričal, vzel besedo, za kar mu daje pravico sam pravilnik sej občinskega sveta, toda komunist le ni hotel molčati. Tako župan je prekinil sejo za deset minut. Toda tudi med odmorom se užaljeni komunist ni hotel pomiriti in je na vse grlo kričal in žalil razne odbornike.
Ko je na seji župan stvarno in krepko zavračal razne neosnovne trditve in obtožbe komunistov, so vsi svetovalci drugih skupin, z izjemo it. socialistov, močno ploskali; po desetminutnem odmoru se je seja nadaljevala in župan ter pristojni odborniki so odgovarjali na razna vprašanja svetovalcev.
SEJEM SV. ANDREJA
Tako je odbornik Moise odgovoril tudi našim slovenskim svetovalcem v zadevi predloga, ki so ga bili stavili, da bi županstvo okrepilo sejem sv. Andreja na nekdanjo veljavnost. Dejal je, da je letos že prepozno za predlagane razstave živine, rokodelskih izdelkov, ženskih ročnih del itd. Zagotovil pa je. da je odbor sprejel predlog na znanje in ga bo izvedel, izpopolnjenega, za sejem prihodnjega leta. To zagotovilo je našim svetovalcem dal tudi župan dr. Poterzio.
Naj omenimo še to, da je pristojni odbornik tako izčrpno odgovoril komunistom na neko njihovo vprašanje in dokazal, da je Odbor temeljito dobro rešil zadevo, s katero so komunisti s svojim vprašanjem hoteli spraviti odbor v zadrego, da je komunistični svetovalec, ki ga je stvar najbolj zanimala, sam izjavil, da se je v zadevi motil. Slo je za neko vprašanje delavskega značaja.
SOCIALKOMUNISTI NAREKUJEJO DEMOKRACIJO...
Sledile so volitve raznih občinskih komisij. Pred volitvami so socialkomunisti zahtevali tako demokratično sestavo komisij, da bi v njej bili zastopani tudi oni. Po svoje so jeli razlagati kaj je demokracija in naivno modrovali o njej. Seveda niso nikogar prepričali. Kozel vendar ne more čuvati zeljnika. Kjer so namreč oni na oblasti, ne poznajo demokracije in demokratičnosti. Tako v Gradišču, v Doberdobu in drugod.
Seja je trajala štiri ure in pol.
Hude posledice narasle Soče
Ko je po dolgem obdobju izredno lepega vremena začelo sredi preteklega meseca deževati, ni verjetno nihče računal na možnost, da bodo reke že po nekaj ur neprestanega dežja narasle. Zato je v sredo 18. oktobra popoldne prišla nadvse nepričakovano vest, da je Soča za več kot dva metra narasla in odnesla osrednji del novega mostu, ki veže mesto z bližnjo Podgoro.
Soča je začela nevarno naraščati že v sredo zjutraj, a kljub temu je v dopol-
To jesen beležimo zaporedoma zborovanja demokratičnih organizacij, katerih se močno poudarjata vera v demokracijo in ljubezen do svobode in človekoljubja.
V Parizu so zborovali predstavniki organizacije emigrantov iz držav pod komunistično diktaturo v Evropi. Sprejeli so resolucijo, s katero zahtevajo pravico sto milijonov zasužnjenih ljudi po samoodločbi. Resolucijo so razposlali raznim državam in vplivnim osebnostim vsega sveta.
Upati je, da jo je prejel tudi Tito, želimo, da jo tudi izvede, saj je beseda o samoodločbi padla tudi na znani beograjski konferenci izvenblokovskih držav.
V Rimu so zborovale tudi demokratične žene vsega svobodnega sveta. Pod komunističnimi režimi sta demokracija in svoboda uničeni. Razne govornice so se zavzele za pravičen mir na svetu, za odpravo vsakega zatiranja, za uveljavljanje človečanskih pravic, za večje pravice in večjo zaščito žene-matere. Važno je to, da so se nekatere govornice izjavile proti temu, da se otroci že v prvih letih ločijo od matere, ker zahajajo v razne vrtce, ker mati mora delati in nima časa posvetiti se v glavnem družini in otrokom. Najboljša vzgoja, so trdile razne govornice, je še vedno samo tista, ki jo otrokom nudi družina, v prvi vrsti mati.
Pretekli teden pa se je vršil v Rimu
danskih urah most odločno kljuboval vedno močnejšemu vodnemu pritisku, popoldne pa je najprej popustil en steber, potem še drugi. S tem je bila usoda mostu zapečatena, osrednji del je sicer še nekaj časa ostal v zraku brez opore, pozneje pa se je zrušil in izginil v valovih.
Nesreča ni na srečo zahtevala nobene človeške žrtve, ker je občinska uprava že po prvih znakih nevarnosti poslala takoj tja mestne stražnike z ukazom, da ne smejo nikogar pustiti čez most, a je vsekakor hudo prizadela vse mesto in še posebno delavce tovarne SAFOG in delavke podgorske predilnice, ki bodo morali sedaj na delo po neprimerno daljši
Prevod
Gazzetta Ufficiale 9. oktobra 1961
Poslanska zbornica in senat republike sta sprejela, predsednik republike
RAZGLASA naslednji zakon:
CLEN 1. — V otroških vrtcih, v osnovnih in srednjih šolah goriške pokrajine in Tržaškega ozemlja se pouk vrši v materinem jeziku učencev.
V	ta namen se v goriški pokrajini in na Tržaškem ozemlju lahko ustanovijo dodatno k šolam v italijanskem jeziku šole s slovenskim učnim jezikom, in sicer vrste šol, katere predvidevajo obstoječe šolske uredbe.
Ustanovitev in morebitna ukinitev šol s slovenskim učnim jezikom se izvede z odlokom predsednika republike na predlog ministra za prosveto v soglasju z zakladnim ministrom.
Nič se ne spremeni, kar zadeva bremena krajevnih samoupravnih teles v zadevi pouka.
CLEN 2. —■ Sole, o katerih govori drugi odstavek 1. člena, so pridržane pripadnikom slovenske jezikovne skupine, ki so italijanski državljani ali ki imajo na tem področju redno stalno bivališče.
Vpis v šole s slovenskim učnim jezikom in njih obiskovanje je vezano na določbe, ki veljajo za ustrezne italijanske šole.
CLEN 3. — V osnovnih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom je pouk italijanskega jezika obvezen.
Na stolice za italijanski jezik na srednjih šolah e slovenskim učnim jezikom se lahko dodelijo stalni ali poverjeni profesorji enakih italijanskih šol, ki popol-
kongres socialističnega mednarodnega združenja. Predstavniki svetovnega demokratičnega socializma so odločno obsodili komunistično zatiranje človečanskih svoboščin in sovjetske razstrelitve jedrskih bomb.
Otvoritev sovodenjskega vodovoda
V	nedeljo 22. oktobra predpoldne je, bila V. prostorih sovodenjskega otroškega vrtca uradna otvoritev novega vodovoda, ki ga je na državne stroške zgradila družba CAFO iz Gradiške.
Svečanosti so se poleg domačih oblasti udeležili tudi podprefekt dr. Palisi, msgr. Soranzo, šolski skrbnik dr. De Vetta, predsednik družbe CAFO g. Bressan, župana iz Steverjana in Doberdoba ter številni drugi izvoljeni predstavniki iz Gorice in raznih drugih krajev province.
Po blagoslovitvi in otvoritvi vodovoda je kot prvi govoril msgr. Soranzo, za njim g. Bressan, ki je v svojem govoru prikazal vse dosedanje delo družbe CAFO, nato pa domači župan g. Ceščut. Ta se je med drugim tudi zahvalil vsem, ki so na katerikoli način sodelovali pri graditvi sovodenjskega vodovoda.
Slovesnost se je zaključila z ljubkim prizorčkom ob ribniku, kjer so sovedenj-ski otročiči spustili v vodo nekaj zlatih ribic in nato veselo zarajali in zapeli.
poti. Zato je želja vseh, da bi most čim-prej obnovili.
Letalska proga Gorica-Rim
Pred časom je bilo določeno, da bo na letalski progi Gorica-Rim s 1. novembrom stopil v veljavo nov vozni red. Ker pa sta se proti temu sklepu pritožili go-riška in tržaška občina, so se pred dnevi pristojne oblasti sporazumele z goriškim in tržaškim županom, da bo prišlo do napovedane spremembe šele, ko bo mogoče vprašanje zadovoljivo rešiti.
solskega
noma poznajo slovenski jezik; to znanje se mora ugotoviti s posebno skušnjo.
CLEN 4. — Urnike ter učne in izpitne načrte za vsako vrsto ali zavoda šole s slovenskim učnim jezikom potrdi z odlokom predsednik republike na predlog ministra za prosveto.
CLEN 5. — Za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom v goriški pokrajini in na Tržaškem ozemlju se ustanovi pri vsakem obeh šolskih skrb-ništev poseben stalež osnovnošolskih učiteljev.
Mesta v teh staležih se podeljujejo po natečajih, katerih se lahko udeležijo kandidati slovenskega materinega jezika, ki imajo pogoje za vstop v splošne učiteljske staleže.
Osnovnošolski učitelji, o katerih govori ta člen, imajo enake prejemke in pogoje za napredovanje v službi kot osnovnošolski učitelji splošnih učiteljskih sta-ležev.
CLEN 6. — Za vodstveno in nadzorno službo na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom se bosta šolska skrbnika v Gorici in Trstu posluževala osebja, ki popolnoma pozna slovenski jezik.
CLEN 7. — Stalna mesta vodstvenega in učnega osebja na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v goriški pokrajini in na Tržaškem ozemlju se podeljujejo na osnovi natečajev, katere razpisuje ministrstvo za prosveto po veljavnih določbah.
Natečajev, r katerih govori prejšnji odstavek, se lahko udeležijo kandidati slovenskega materinega jezika, ki imajo vse pogoje, ki se običajno zahtevajo za vstop v stalni stalež.
Profesorji omenjenih šol imajo enake prejemke in pogoje za napredovanje v službi kot profesorji enakih italijanskih šol.
CLEN 8. — Diplomam in spričevalom
o	študiju na šolah s slovenskim učnim jezikom se v vsakem pogledu priznava ista veljava kot diplomam in spričevalom enakih državnih šol z italijanskim učnim jezikom.
KONČNE IN PREHODNE DOLOČBE
CLEN 9. — V teku šestih mesecev od dneva, ko stopi ta zakon v veljavo, določi minister za prosveto število stalnih mest za vodstveno, učno, upravno in podrejeno osebje na šolah s slovenskim učnim jezikom na osnovi splošno veljavnih določb in določb tega zakona.
CLEN 10. — V posebni stalež učiteljev osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem ozemlju se vpišejo osnovnošolski učitelji, sprejeti v stalno službo po členu 12 zakona z dne 13. marca 1958, štev. 248, in, ako prosijo, stalni učitelji, ki službujejo na teh šolah v trenutku, ko, stopi ta zakon v veljavo.
CLEN 11. — Potrjuje se ustanovitev števila mest v posebnem prehodnem sta-ležu na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom, ki jo je z učinkom od 1. oktobra 1958 dalje odredil generalni vladni komi-, sar za Tržaško ozemlje na osnovi dejanskega stanja tistega dne in po smernici 1. člena zakonskega odloka z dne 7. maja 1948 štev. 1128, število poverjenih mest pa po smernicah, ki so določene v razpredelnici, dodani odloku predsednika republike z dne 8. junija 1949, štev. 405.
Minister za prosveto bo s svojimi odloki potrdil tudi zadevne, po učnih predme-
GIosk Slovenske kulturne akcije, ki izhaja v Buenos Airesu, prinaša na vidnem mestu naslednje ugotovitve:
Slovenska kulturna akcija je posegla tudi v volitve na Primorskem, ki so bile letos 28. maja. Tržaški titovski dnevnik »Primorski dnevnik« je namreč v svojo volilno kampanjo potegnil tudi poziv, ki ga je lani decembra izdala Slovenska kulturna akcija. PROŠNJO IN POZIV je podpisala vrsta odličnih zamejskih in iz-vendomskih slovenskih osebnosti v korist Slovenske kulturne akcije. Da bo vsak mogel oceniti višino časnikarske kulture tržaških peresarskih nastavljencev bel-grajske diktature, ponatiskujemo člančič v celoti:
»Sfiligoj in Kacin v emigrantskem lističu. — Prišla nam je v roke zadnja dvojna številka revanšnega emigrantskega lističa iz Buenos Airesa Slovenska pot, ki objavlja na strani 22 nekako Prošnjo in poziv takoimenovane Slovenske kulturne akcije, ki ni prav nič manj protijugoslovanska in separatistična, kot je list (sic!), v katerem je Poziv objavljen s podpisniki poziva vred. Nismo doslej vedeli, da se s tako propagando in akcijami strinjata dr. A. Sfiligoj in dr. Anton Kacin (podpisal je tudi msgr. Jakob Ukmar iz Trsta. — Op. ur.), ki se prav gotovo pred svojimi volilci s tako emigrantsko druščino, separatistično druščino ne moreta pohvaliti, ker se preveč dobro zavedata, da slovenski goriški volilci z njo nočejo imeti nikakšnega opravka' Sfiligoj in Kacin sta namreč med podpisniki Poziva poleg raznih Krekov, Basajev, Prešernov ter drugih bolj ali manj znanih emigrantov, ki so se zadnje čase začeli med seboj krepko prepirati — vse v slogu vseh emigracij, ki si prej ali slej začnejo griziti svoj lastni rep...«
zakona
tih ločene prednostne sezname ter imenovanja za posebni stalež, o katerem je govor, ki jih je generalni vladni komisar podelil nestalnemu učnemu osebju srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem ozemlju, ki ima pogoje, katere predpisuje zakon z dne 13. marca 1958, štev 248.
CLEN 12. — Ko se bo ta zakon začel izvajati, bo razpisan poseben natečaj, pridržan nestalnemu usposobljenemu osebju, ki sedaj poučuje v šolah s slovenskim učnim jezikom ali pa je poučevalo najmanj tri, tudi ne zaporedoma šolska leta s službeno oceno, ki ni nižja kot dobro.
Ta natečaj se bo izpeljal na osnovi diplom, službovanja, publikacij in drugih potrdil ter ustnega izpita, ki bo imel namen, da se ugotovi kadidatova didaktična sposobnost za učni predmet.
Ko se bo ta zakon začel izvajati, bo učno osebje iz rednih staležev, ki je bilo dodeljeno v službovanje na šole s slovenskim učnim jezikom, premeščeno na stolice in stalna mesta o katerih govori drugi odstavek 1. člena, in sicer na lastno prošnjo in v mejah stolic in stalnih mest, predvidenih za vsako šolo, ter glede na predmet, ki ga vsakdo poučuje.
CLEN 13. — Za upravno in postrežno osebje, ki ga vzdržuje država, nastavljeno na šolah s slovenskim učnim jezikom, bodo spet odprti roki za vlaganje prošenj za postavljanje v posebne prehodne stale-
že (dodatne staleže), predvidene v zakonu z dne 5. junija 1951 štev. 376 in v odloku predsednika republike z dne 3. maja 1955 štev. 448.
Omenjenemu osebju se bodo priznale vse ugodnosti, ki jih predvidevata navedena zakonodajna ukrepa.
CLEN 14. — Za vse, česar ta zakon ne predvideva, se uporabljajo določbe, ki veljajo glede pouka na osnovnih in srednjih šolah.
Ta zakon, opremljem z državnim pečatom, bo vključen v Uradno zbirko zakonov in odlokov italijanske republike. Kogar koli zadeva, je dolžan, da ga izpolnjuje in da skrbi, da g izpolnjujejo tudi drugi kot državni zakon.
t Doro Simčič
V	Krminu je v sredo 25. oktobra umrl g. Doro Simčič, star 83 let. Bil je upokojeni poštni uradnik, rojak iz Medane v Brdih. G. Doro Simčič je ostal do konca zvesti sin slovenske matere in kot tak je užival lep ugled in veliko spoštovanje pri vseh krminskih Slovencih. Vsem preostalim njegovim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
Nimamo namena polemizirati z volilnimi loparnicami. pisanimi v likvidatorskem razpoloženju do samostojnega narodnega političnega nastopa Slovencev v Italiji, niti braniti narodno politično ravnanje dveh odličnih goriških Slovencev, ki sta svoj narodni značaj neomadeževan ohranila v najtežjih dneh fašističnega terorja, medtem ko so nekateri sedanji gospodarji tržaških titovskih peresnikov še nosili fašistične črne srajce...
Le na pomanjkljivo informativno vrednost »Primorskega dnevnika« hočemo opozoriti. Slovenska kulturna akcija, ki v smislu zahodnih kulturnih tradicij zna ločiti med kulturo in politiko, narodno in strankarsko politiko, je »Poziv« poslala v podpis možem vseh političnih smeri, ki se prištevajo h krščanski kulturi. Za ponatis »Poziva« je potem naprosila ves svobodni tisk brez ozira na politično u-smerjenost. Tako se med podpisniki nahajajo politične in nepolitične osebnosti, med političnimi spet privrženci krščansko-de-mokratičnega, liberalnega in socialno-de-mokratskega gibanja, pa spet zagovorniki jugoslovanske in zgolj slovenske rešitve slovenskega vprašanja. Vse te distinkcije seveda niso namenom »Primorskega dnevnika« v prid in jih je pošteno zamolčal. Svevovali bi mu le eno: naj se informira pri svojih beograjskih delodajalcih, zakaj v zadnjem času titovski uradni zastopniki po raznih deželah obiskujejo razne emigrantske osebnosti... in kakšna je vsebina teh razgovorov. Dalje: Urednik »Primorskega dnevnika« bi moral ali mogel vprašati gospoda policijskega ministra Rankoviča v Beogradu, ali je njegovo pisanje v skladu z navodili, ki jih je Ran-kovič napovedal dne 10. junija 1961 v beograjski »Politiki« glede emigrantov iz Jugoslavije?
»Primorski dnevnik« pa ni kaj prida poučen in zato so njegove intrige kratko-krake. Tako se tudi nihče ne bo začudil, da njegove informacije p sporih med emigranti niso čisto točne. Se vedno imajo slovenski demokratični emigranti toliko narodnega in demokratičnega čuta, da znajo skupno podpreti skupnemu kulturnemu napredku slovenske narodne diaspore v svobodnem svetu — in tudi v domovini — posvečeno skupno inštitucijo.
Č. G. Artur Zalatel srebrnomašnik
V	sredo 25. oktobra č. g. Artur Zalatel slavil petindvajseto obletnico posvečanja za duhovnika. V Gorici je č.g. Zalatel stolni vikar, katehet na slovenski šoli in dušni pastir v splošni bolnici. Je še mlad, saj se je rodil v Hruševju v zapadnih Brdih leta 1911, toda zdravja ni prav trdnega. Jubilantu č.g. Zalatelu čestitamo in želimo, da bi bil vedno tistega vedrega in prijaznega lica, kot ga vsi poznamo, in da bi žel obilnih uspehov v pastiro-vanju.
Vesti iz Doberdoba
Pred desetimi dnevi je imel doberdob-ski občinski svet svojo redno sejo, na kateri so med drugim razpravljali tudi o skorajšnji otvoritvi novega otroškega vrtca in o novem pokopališču, ki naj bi se po mnenju komisije zgradil na nekem
cerkvenem zemljišču, precej oddaljen od vasi.
Na račun tega predloga pa se slišijo po Doberdobu precejšnje kritike. Ljudje namreč trdijo, da je kraj izbran za novo pokopališče, preoddaljen od vasi in vrhu tega še skrit v dolini, tako da bi bilo to nerodno za vse, ki bi imeli zakopane tam svojce. Čudno se nam zdi, da se občinska uprava ni zanimala za mnenje ljudstva. Ali bo morda sedaj to upoštevala in skušala ugoditi željam prebivalstva?
Druga senčna stran komunističnega občinskega odbora v Doberdobu pa je ta, da se sploh ne zmeni, da bi kaj popravil prostor v starem otroškem vrtcu, kamor se mora vsako leto zateči po en razred slovenske osnovne šole zato, da sta lahko oba italijanska razreda v lepše urejenem šolskem poslopju. Omenjena učilnica je namreč temna, vlažna in mrzla, da je učenje v njei za otroke prava muka.
In končno smo še zvedeli, da občinski svet razpravlja in sklepa včasih o kakšnem vprašanju, zadevnega sklepa pa občinski odbor ne vnese v zapisnik in prav tako ne poskrbi, da bi ga pravočasno izročil prefektu v potrditev.
ZBQR09flli39 DEMOKRATIČNIH OREflHIZflCI]
VRNITE SLOVENSKO OBLIKO SVOJEMU PRIIMKU
Fašizeim je uradno spreminjal slovenske priimke v itali? jamsko obliko. Po vojni imajo vsi, ki jim je bil priimek tako spremenjen, možnost in pravico zahtevati, da se jim povrne prejšnja slovenska oblika priimka.
Treba je samo nasloviti prošnjo na prefekturo in navesti datum in številko prefekturneiga odloka, s katerim je bil pri? imek poitalijančen. Prošnji je treba priložiti italijanski držav? Ijamski list in pa potrdilo o bivališču.
Pisarna dr. Sfiligoja v Gorici, ul. Garibaldi 9, je v tem oziru na razpolago vsakomur brezplačno.
Kdor želi pomoči, naj se zglasi v popoldanskih urah.
Navedene listine gredo na prostem papirju in prošnja ter prefekturni odlok, s katerim se prošnja reši, sta prosta vsake takse.
Misli preprostega človeka
Iz ust preprostega človeka prihajajo zadnje tedne tudi naslednje besede.
Hitler je rožljal z orožjem in trdil, da je nepremagljiv. Grozil je z vojno, če mu ne dovolijo zasesti zdaj eno svobodno zemljo, zdaj drugo.
Parade njegove vojske so trajale po pet ur.
Končno je Hitler sprožil vojno, ki ga ie uničila.
Tako je tudi s Hruščevom. Razstreljuje svoje jedrske bombe in zastruplja svet. Meni, da se ga bo svobodni svet ustrašil. Hruščev ne more niti razumeti, da se človek ne boji smrti, kakor se boji sužnosti. Se sto in sto najmočnejših jedrskih bomb ne bo prepričalo človeštva, da bi se odpovedalo zlati svobodi.
Hruščev se boji svobodnega sveta in razstreljuje svoje jedrske bombe, da bi prestrašil svobodni svet.
Hruščev je na krivi poti, kakor Hitler. Vsak napak korak ga lahko uniči.
Danilo Dolci in njegovo delo
1.	Pismo	iz Palerma
Tržačan Danilo Dolci je znan tudi našim •čitateljem, saj je »Demokracija« svoječas-no obširneje poročala o njegovih človekoljubnih zamislih.
Povsem slučajno me je pot zanesla v Partinico, večje naselje na Siciliji, katerega ime je pred leti prinašal svetovni tisk - v zvezi s siciljskim banditom Giu-lianom - z mastnimi črkami.
Spet je Partinico slovito ime, posebno za tiste, ki se resno zanimajo za pomoč v nerazvitih deželah, saj je Partinico poučen poiskus za socialno in gospodarsko pionirsko delo. Kot je hilo nekdaj naselje Partinico tesno povezano z Giulianom, tako pomeni danes Partinico: Danilo Dolci. Kar je Danilo Dolci po lastni pobudi in s pomočjo svojih sodelavcev ustvaril, je danes klasični primer koristnega socialnega in gospodarskega snovanja današnje m'a-dine. Njegovo tukajšnje delo dokazuje, kako si skrbno zasnovane zamisli utirajo pot k uspehom, zlasti tam, kjer uradni napori odpovedo zaradi nepoznanja krajevnih razmer.
Ko sem v Palermu stopil v avtobus, ki vozi i' Partinico, mi je sprevodnik dejal: »A, gotovo greste na obisk k Danilu.« Automobilska cesta, ki vodi iz Palerma v Partinico je zelo lepa in po enourni vožnji sem dospel k Danilu. To cesto se imajo zahvaliti Giulianu, saj so jo zgradili nalašč zato, da bi banditu prišli do živega Kot znano so ga ustrelili lastni pajdaši.
V neki stranski ulici v Partinicu, se blišči na hišnem pročelju napis: »Centro studi ed iniziative per la piena occupa-zione, Partinico.« Tu je središče mednarodne delovne skupnosti, ki se je zbrala okrog Danila Dolcija.
Danilo Dolci idealist in realist istočasno je sledil Gandijevemu vzoru, po katerem pobijamo lakoto in nezaposlenost s poučevanjem ljudskih množic in ustvarjenjem delovišč. Vse to pa od spodaj navzgor.
V	bedi živečim je treba preskrbeti predvsem delo in ne samo denar. Zato pa je potrebno boljše in spretnejše izkoriščanje življenskih pogojev, ki jih je ustvarila narava. V zahodni Siciliji, zlasti na področju od Partinica proti severu do Menfi, je mnogo kamenja, zelo malo zemlje in vode.
V prvi vrsti gre zato - in to so bistvene zamisli Dolcija - vzbuditi v ljudeh, ki so -v desetletjih bede otopeli, spoznanje, da tudi oni, od narave zapostavljeni lahko mnogo doprinesejo k izboljšanju lastnih življenskih razmer.
Zelo redki so tisti turisti, ki potujejo po Siciliji, da bi se ozrli za kulise sončnega juga in slovitih baročnih pročelij. Tem redkim turistom ni težko ugotoviti, da leži za glavnimi, bogatimi poslovnimi ulicami v Palermu nezaslišana beda, ki se na podeželju in posebno še okrog Partinica samo še veča.
Ljudje živijo ne samo po razpadlih hišah, ampak po razbitih barakah in celo v jamah. Otroci se igrajo v cestnem prahu in v strahotni umazaniji. Mnogim so veke zlepljene, zaradi trahome. V enem samem prostoru spijo ded, babica, oče, mati in otroci, največkrat na starih vrečah in neredko v družbi koze in prašička. S stropa visi na vrvi košara in v njej v umazane cunje zavit dojenček. Tu ni nobene svetlobe, tu ni sonca, ozračje pa je prenasi-čeno smradu.
Kdor je vse to videl z lastnimi očmi, se ne bo mogel otresti občutka soodgovornosti. Na žalost je število tistih ljudi. Ki so prepričani, da so ti ljudje v svojem siromaštvu srečni, zato ker sije sonce in
se oglaša lajna »o sole mio«, da si, + i ljudje kaj drugega ne želijo, še mnogo večje od tistih, ki se odgovornosti zavedajo.
Danilo Dolci ni samo s knjigami in predavanji pokazal na siciljsko bedo, ampak s svojim lastnim delovanjem in s tem pokazal, kako je mogoče te problem? reševati. Danilo Dolci živi s temi siromaki, okrog njega pa se je zbrala kopica mednarodnih sodelavcev: Švedov, Norvežanov, Angležev. Dancev, Belgijcev, Nizozemcev, Francozov, Švicarjev in Nemcev. Med njimi je tudi nekaj Kanadčanov in Avstralcev. So to moški in ženske, ki z italijanskimi sodelavci potrjujejo evropsko solidarnost. V tem skupnem delu so se zbrali ljudje raznih ver in različnih nazorov, ki prostovoljno živijo skromno in primitivno s tistimi, ki jim želijo pomagati.
»Mi ne moremo jesti piščancev in ne zrezkov, medtem ko se drugi, ki jim želimo pomagati, morajo preživljati s kruhom in testeninami, »mi je dejal ožji Dolci jev sodelavec Edvard Waetjen.
Pripadniki vsakega sodelujočega naroda so si izbrali kraj, v katerem delujejo. Zaradi pomanjkanja denarja in sodelavcev, se delo seveda ni moglo razširiti po vsem otoku, ampak je zajelo bližnjo in daljno okolico Partinica na skupni površini 300.000 hektarjev s 430.000 prebivalci. Tako delujejo Švedi v Roccamena, Angleži v Menfi, Nizozemci v Dammarati itd. Vsaka narodnost svoje delo sama finansira,
sredstva pa izvirajo deloma iz blagajn podpornega komiteja Danilo Dolci, ki ima svoje podružnice po raznih deželah. Deloma prihajajo sredstva od raznih mednarodnih podpornih organizacij. Delo podpirajo tudi prominetne osebnosti, kot so Aldons Hutley, Hunnar Mayrdal, Jean Cocteau, Ignazio Silone, J. P. Satre, Ab-be Pierre itd.	D.	H.
Bakreni obroč okrog Zemlje
V	Združenih državah so pred dnevi izstrelili raketo, katere konica je v vesolju raztrosila 350 milijonov bakrenih iglic, ki naj služijo za radiofonske releje.
Znanstveniki raznih dežel so proti izvedbi tega poizkusa že pred časom protestirali. Izrazili so bojazen, da bodo bakrene iglice ostale leta in leta v vesolju in da bodo s svojo prisotnostjo znatno ovirale radioastronomska raziskovanja.
Iglice so s satelitom »Midas« pognali na višino 3360 km. Nastali obroč bakrenih iglic je gost '8 km, širok pa 40 km. Ko je satelit obkrožil Zemljo, je konica trosila iglice in tako napravila okrog Zemlje bakreni obroč, s pomočjo katerega je mogoče reflektirati radijske valove frekvenc, ki jih doslej niso mogli uporabljati.
Vest je vzbudila po vsem svetu veliko zanimanje, med učenjaki pa je sprožila živahna tolmačenja.
Hamlet v Avditoriju
Slovensko gledališče v Trstu je svojo letošnjo sezono otvorilo s Shakespearovim »Hamletom«. Za tako veličanstno prireditev je režiser Babič angažiral vse igralce, kar jih ima ansembel. Poleg tega, pa si je moral izposoditi nekaj mladih moči pri igralski šoli.
Z radovednostjo smo pričakovali premiero, kajti pri tem delu se da oceniti moč celotnega ansambla. Ze v prejšnj) sezoni je bilo očitno, da tržaško poklicnc^ gledališče hira. Njegovi najboljši igralci so odšli v Slovenijo, kjer so dobili mesta po raznih tamkajšnjih gledališčih, ali pa so raje presedlali k filmu.
Ce sodimo predstavo s strani poklicnega gledališča, potem najdemo številq nedostavkov, tako v izvajanju kot v režiji in sceni. Vendar so igralci prav s prikazom tega odličnega Shakespearovega dela dokazali, da jih ne smemo prestrogo ocenjevati.
K režiji naj pripomnimo, da je Babič vse preveč iskal novih poti, da bi delu, vtisnil svoj pečat. To se mu je deloma posrečilo, deloma pa mu je igra zdrknila iz rok. V posebno dramatskih scenah je režiser preveč z razumskega vidika začrtal igralcu igro, kar je seveda šlo v škodo, človeške strani lika.
Najznačilnejši lik Babičevega predstavljanja »Hamleta« je bil Hamlet, v izvedbi Staneta Starešiniča. Vse preveč se mu je poznalo, da ga režiser drži trdno na vrvi, katere se ni mogel otresti in tako se je
LEVJA SMRT
Ko je bil še mlad, so ga Beduini v puščavi Bad el Nahab imenovali »asnak«, kar bi se po sodobnem slovenskem izrazoslovju reklo »klavec«.
Stari lev je ležal na smrtni postelji. Iz bližnje oaze so prihajale v poznih jutranjih urah armade komarjev, prepevale svoje brneče melodije in se zgrinjale nad starim puščavskim kraljem, ki je brez moči ležal med ožganim nizkim grmičevjem, medtem ko se mu je z dolgimi koraki bližala zadnja ura. Po obsežni puščavi se je glas o levovem umiranju hitro razširil. Prvi ga je opazil plešec, in od njega so novico zvedele lisice in puščavski volkovi.
Tedaj so se iz obširnih puščavskih predelov dvignili strahopetni šakali, da ne bi zamudili nevsakdanje pečenke. Starega kralja pa ni bilo drugega več kot kost in koža. Njegov nekdaj tako sijajni kožuh je bil oguljen in zbledel. Mogočna pleča so prebadala kožo. Njegova oglata glava je utrujeno ležala v pesku, veke so bile zaprte, muhe pa so pridno gnezdile v številnih malih ranah, ki sta jih po vsem telesu natrosila bolezen in starost. Štrleča rebra, ki so se dvigala in nižala, so izdajala težavno dihanje prsi in odkrivala poslednje utripe življenja, ki se je bližalo koncu. Puščavski večer se je bližal z vso naglico. Tedaj je stari lev še enkrat odprl veke. Opazil je trume nepovabljenih gostov kot male temne točke, ki se bližajo čez obšežno ravnino. Iz daljave so bleščale rumenozelene oči. Šakali so prihajali na pojedino. Ta pojedina je bil on, stari lev; tega se je zavedal.
Čedalje hitreje so sopla pljuča in vedno bližje so prihajali šakali, ga obkrožali in
krajšali svoje korake; še vedno bojazljivi pred senco nekdanjega oblastnika. In kako glasno so vohali ti nemarni skrunilci trupel! Krog se je čedalje ožil. Bili so že tik ob izmučenem telesu. Stari lev se ni, ganil. Piskajoče je dihal. Koničasti šakal-ski smrček se je dotaknil njegovega boka. In glej, pri tem nezaslišano ponižujočem dotiku se je v starem levu vžgala življenjska iskra. Zavedal se je, da je to bila smrt, ki je razpihala zadnji ogenj. Oči je odprl na široko. Mesečina je po puščavi razlivala svojo bledo svetlobo. Nenadoma je prevzela telo starega leva moč nekdanjih časov, ko je bil še asnak, klavec.
Njegov košati rep je bičal pesek in z enim samim skokom je bil na nogah. Njegove oči so zaiskrile po puščavi. Njegova bleda griva je valovila v luninem svitu. Za trenutek je ostal nepremičen. Šakali so se stisnili v en sam vozel, da
Podpirali*
Slovensko dobrodelno ^	društvo
iiib
bi se izognili zadnjega napada. Ni bilo časa, da bi se raztepli.
V	tem trenutku je udaril oglušujoči, strahoten asnakov glas po puščavi. Strah je šakale ohromel. Tedaj se je stari kralj pognal. Njegove šape so udarile po kopici šakalov in razmetale ducat zverin
z zlomljeno hrbtenico po pesku. Ostale mrcine so se razpršile s stisnjenimi repi in se pognale po puščavi. Se enkrat je zarjovel mogočni glas in prodrl vse tja do same lune in do najodaljenejšega kotička obširne ravnine. Vsi so slišali ta glas. Asnak živi, se je širila novica v puščavsko noč. Vse je zdrvelo v brloge in luknje.
Kralj pa odmeva svojega lastnega glasu ni več dojel. V tem času je usahnilo življenje v njegovem telesu.
Stoletnica NanSenovega rojstva
Tudi na naših srednjih šolah so se v torek 10. t.m. spomnili stoletnice rojstva norveškega znanstvenika in raziskovalca Fridtjofa Nansena. Posebno znana sta njegova ekspedicija na Groenlandijo leta 1888 in njegov poizkus, da bi z ladjo »Fram« prispel do Severnega tečaja. O teh svojih podvigih nam Nansen sam govori v naslednjih knjigah: First Crossing of Greenland (1890), Eskimo Life (1893) in The Norvegian North Polar Expedition 1893-96: Scientific Results.
Po prvi svetovni vojni se je Nansen izkazal še kot velikega človekoljuba s tem, da je skrbel za usodo in povratek v domovino številnih beguncev in vojnih ujetnikov ter ustanovil za osebe brez državljanstva poseben potni list, ki se po njem imenuje »Nansenov potni list«. Kot priznanje za vsa omenjena prizadevanja pa je Nansen leta 1922 prejel Nobelovo nagrado za mir.
gledalcu večkrat zdelo, da igralec same recitira, igre in svoje vloge pa ne občuti.
Velika razlika je bila med starejšimi, že rutinirami igralci in mladimi, ki so komaj prišli iz igralske šole. Ta razlika je bila očitna in je motila.
Med najboljšimi liki naj omenimo Lu-keševo igro, medtem ko Mira Sardočeva ni prepričala. Velik napredek je pokazala Miranda Zaharija, do zadnje pičice izdelan in odlično podan pa je bil prvi grobar, ki ga je s pravim umetniškim zanosom zaigral Justo Košuta.
Igra je bila na premieri in reprizah dobro obiskana, kar je zelo razveseljivo, saj s tem odpadejo vsi pomisleki, da naše ljudstvo ni zrelo za resnejše in globlejše igre.	S.	R.
Izraelske filmske igralke
Odkar je režiser ameriškega filma »Exodus« Otto Preminger odkril za film mlado državo na biblijskih tleh, je Izrael prišel v modo. Režiserji z vseh delov sveta so opazili, da niso zanimive samo tamkajšnje pokrajine, temveč tudi prebivalci te dežele. Dejansko je danes v tej deželi, kjer govorijo številne jezike, tolika mladega igralskega naraščaja, da je začel zapadni film igrati na novo karto: izraelske lepotice!
Izraelska dekleta se razlikujejo od drugih deklet po svetu, ki so uspele pri filmu, med drugim tudi po tem, da pred svojo zvedniško kariero niso uživale v sladkem življenju, temveč je bila njihov^ mladost zagrenjena z — vojaškim življenjem, ko že poprej odslužijo dveletni vojaški rok in dokažejo, da znajo s puško ravnati prav tako spretno kot z rdečilom.
Haua Harareet, 25 let, je prej, preden je zaigrala Esther v Wylerjevem vele-filmu »Ben Hur«, napredovala do čina podoficirja. Bila je prva izraelska zvezda, ki je uspešno pristala na tujih tleh. In v katerih novih filmih bodo zahodni gledalci lahko videl Hayo? V Londonu je končala skupaj s Stevvartom Grangerom kriminalko »Skrivnostni partner«, v Rimu so ji dali vlogo v »Atlantisu« novi verziji romantično pustolovske zgodbe o potopljenem mestu, ki jo je nekoč zrežiral G. W. Pabst z Brigitto Helm. Pravkar pa j<* dobila iz Pariza ponudbo za novo verzijo »Mate Hari«, ki jo je sprejela, čeprav j* zelo verjetno, da bodo največjo vohunko prve svetovne vojne ponižali na stopnjo politično-diplomatsko-strateškega striptea-sa v cinemascopu in tehnikolorju, prilagojenega okusu sodobnega gledalca.
Nekoliko srečneje (če upoštevamo, d» ni navdušenje, temveč grenka nujnost tisto, kar sili izraelska dekleta v kasarne), se je izmuznila svojim voiškim obveznostim Hayina vojska kolegica, 19-letna Elana Eden, naslovna junakinja Koster-jevega filma »Zgodba o Ruth«. Njena vojaška kariera je bila prekinjena na prošnjo ameriških filmarjev in le njena kratka »pruska vojaška frizura« je pričala o tem da je že nosila uniformo, preden jo je režiser Henry Koster povabil v Holly-wood.
Dvajsetletno Daliah Lawie pa sploh niso še poklicali k vojakom, temveč je smela svoj nebrzdani temperament takoj preskusiti v nemško-izraelskem filmu »Zareči pesek«, nakar je vnela Parižane. Na njeno srečo je med njimi tudi duhovni oče BB in Annette Stroyberg — Roger Vadim, kar ji utegne pomagati do velike kariere.
POD ČRTO
Od absolutizma do dvodomnega parlamenta
PRIROČNIK DEMOKRACIJE 17.
VETO je latinska beseda, ki pomeni »prepovedujem«, je pa tudi pravica vladarja, ki ga pooblašča, da odbije uzakonitev ukrepov, ki jih je sprejela zakonodajna korporacija. Vladarji Velike Britanije pravice veta niso uporabili od leta 1707 dalje. Veto predsednika Združenih •držav je mogoče preglasovati, če proti vetu glasujeta dve tretjini članov predstavniškega doma in senata. Predsednik, ki je izrazil svoj veto, mora kongresu vrniti predlog zakona v teku desetih dni, skupno s svojimi pripombami. Ako ga ne vrne v tem roku, postane predlog tudi brez predsednikovega podpisa veljaven. To pomeni, da v kolikor predsednik pravice veta ne uporabi, postane zakon vsak predlog, ki sta ga odobrili obe zbornici, ne glede na to, ali se predsednik z njim strinja ali ne in ali ga je podpisal ali ne.
Pravica veta pa velja tudi za vse tiste organe, kjer je potrebna za sprejem neke odločitve soglasnost. Soglasnost pomeni, da postane ničev vsak predlog, če proti njemu glasuje en sam član ali če se glasovanja vzdrži.
Pravico veta uživajo tudi vsi stalni člani Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov.
»J VODLJIVA DEMOKRACIJA. Ta izraz si je izmislil indonezijski diktator Sukar-no. Z njim je poskušal opravičiti svoj avtoritarni režim pred svobodnim svetom. Dejansko je ta izraz čisto protislovje. Smiselno odkriva potrebo marsikatere vlade, da bi se na nek način odkrižala težav, v katere je zašla zaradi določenega ljudskega mnenja, strankarskih interesov ali spletk gotovih skupin.
Misel, naj vodi demokracijo vrhunska klika, je kaj tipična za današnja nazadnjaška stremljenja po avtoritarnosti. Avtoritarne osebnosti kot sta na primer Sukamo ali De Gaulle in njima podobni ne hrepenijo sicer po absolutnem samovla-danju, ampak želijo, da se med nje in ljudstvo vključijo demokratični organi, kot so parlament, senat in stranke; hudo pa se vznejevolijo, če ti organi razvijajo in poskušajo uveljaviti svoje lastne zamisli proti volji voditeljev. Pri vodljivi demokraciji gre torej za to, da avtoritarno vodstvo preobrazi demokratične ustanove v vprežno živino, ki naj vleče dr žavni voz. Ta vprežna živina pa morn biti na vajetih, ki jih drži v rokah državni poglavar, namesto, da bi bilo - kot to predpisuje prava demokracija - prav nasprotno. To se dogaja po vseh tistih deželah, kjer je prava »nevodljiva demokracija« odpovedala zaradi pomanjkljivih ustavnih določil, ali manjkajočih demokratičnih tradicij, zaradi nediscipliniranosti sebičnih skupin, zaradi nezadostnega nadzorstva s pomočjo neodvisnega in zrelega javnega mnenja itd.
►J VOLITVE so prenos osebne svobode volivcev na politiko. Pogoj pa je, da pri tem državljani svobodno izbirajo med stvarno dosegljivimi možnostmi. Volilna svoboda je zajamčena le tedaj, če so volitve tajne, to pomeni, da nihče niti oblast niti sosed ne more vedeti, koga je kdo volil. Hrupne volilne zunanjosti po komunističnih državah, kjer se množice »spontano« odpovedujejo volilni tajnosti, so dejansko javne volitve. Samo z resnično tajnimi volitvami je dejansko odpravljen gospodarski ali moralni pritisk na volivca in samo na ta način prihaja do volilnih presenečenj tudi pri najmogočnejših strankah. Da obstoja resnično svobodna izbira med praktičnimi možnostmi, nam jamči strankarski ustroj (glej stranke!) z zakonitimi obstojem opozicije (glej geslo!), kajti samo tam, kjer se volitve državljanov politično uveljavljajo s pomočjo političnih organizacij, ima volilno glasovanje svoj smisel in ustvarja s tem resnične alternative.
V	splošnem razlikujemo volitve osebnosti in strankarske volitve. To se pravi, da se pri volitvah za neko mesto lahko poteguje (kandidira) dvoje ali več osebnosti, ali pa dvoje ali več strank s svojimi strankarskimi programi. Splošno znan primer volitev osebnosti so ameriške predsedniške volitve. V praksi pa so sleherne volitve kombinacija osebnostnih in strankarskih volitev, kajti sleherni kandidat je po demokratičnih deželah istočasno tudi pripadnik neke stranke ali pa vsaj njen simpatizer. Tak kandidat vte-lešuje določen program, obdajajo pa ga številni več ali manj strankarsko-politič-no vezani prijatelji in pristaši. Nasprotno pa kandidira vsaka stranka ljudi, od katerih pripada vsaj določen del krogu znanih osebnosti. Kaj pri takih volitvah prevladuje, osebnost ali stranka, je odvisno od volilnega ustroja (glej proporc!)
Svobodne, tajne in splošne volitve (volilno pravico uživa sleherni odrasli državljan). so osnovni pogoji demokracije. Po večini demokratičnih dežel voli ljudstvo svoje zastopnike (glej parlament!) in ti izvolijo vlado ali vladnega predsednika. Ponekod voli ljudstvo poleg zastopnikov tudi vlado oziroma vladnega predsednika.
VOLILNI MOŽJE. Kadar izbira ameriški narod svojega novega državnega poglavarja, formalno ne voli enega izmed obeh kandidatov za predsedstvo, oziroma enega izmed podpredsedniških kandidatov, ampak voli volilne može, ki s svoje strani izvolijo predsednika in podpredsednika Združenih držav. Vsekakor so ti volilni možje vezani na kandidata, so torej čisto formalni vmesni členi, katerih edini pomen je, da se glasovi preštevajo ločeno po volilnih okrožjih (po posameznih zveznih državah). Proporc torej ne ugotavlja večine za celotno državno ozemlje, ampak odloča večino po posameznih zveznih državah. Ce doseže kandidat v eni izmed zveznih držav polovico glasov plus enega, so vsi volilni možje te zvezne države vezani na tega kandidata. Število volilnih mož po posameznih zveznih državah se ravna po številu prebivalstva, zato
se ta števila po posameznih zveznih državah od volitev do volitev tudi spreminjajo.
)J( VOLILNO OKROŽJE. Volitve morajo biti organizirane. V državi kot celoti lahko kandidira več strank, in parlamentarne sedeže porazdelijo tem strankam po končanih volitvah v sorazmerju pridobljenih glasov (glej proporc!). V tem primeru je celotno državno ozemlje eno samo volilno okrožje. Državno ozemlje pa je v neki državi lahko porazdeljeno po njenih federativnih delih (na primer po regionih, pokrajinah, zveznih deželah, kantonih in itd.), po občinah ali po določenih delih po številu prebivalstva. Take predele imenujemo tudi volilna okrožja. Porazdelitev parlamentarnih sedežev strankam se vrši ločeno po volilnih okrožjih. V Veliki Britaniji imajo na primer prav toliko volilnih okrožij, kolikor je razpoložljivih sedežev v spodnji zbornici, parlamentu. Tako je v vsakem okrožju lahko izvoljen samo po en kandidat. Proporc je torej povsem izločen. Je to volilni ustroj, ki še mnogo bolj prizadene majhne stranke, kot pa odstotna klavzura (glej geslo!) v Nemčiji. Velika večina držav pa uporablja volilni ustroj, ki je nekak kompromis med obema skrajnastima, med popolnim majorcem (Velika Britanija) in popolnim proporcem.
VOLILNA PRAVICA spada med osnov7 ne pravice demokratičnega državljana in je tista pravica, ki vključuje sodelovanje v državni politiki. Ko se je peščica jugoslovanskih komunistov polastila oblasti v državi, je pri prvih takoimenovanih volitvah - iz strahu pred ljudsko sodbo -odvzela volilno pravico skoraj enemu milijonu volilnih upravičencev. Nekaj podobnega ni tvegala do tega časa nobena diktatura.
Razlikujemo aktivno in pasivno volilno pravico. Z aktivno volilno pravico si državljan pridobi pravico, da voli, s pasivno pa, da je izvoljen. Po večini demokracij uživajo vsi državljani moškega in ženskega spola, ki so dosegli po ustavi predpisano starost (največkrat enaindvajseto leto starosti), brezpogojno volilno pravico.
Je pa še kakšna dežela, kjer ženske v ce-Ioti-ne uživajo volilne pravice (v Švici na primer po nekaterih kantonih). Boj za žensko volilno pravico je svoječasno dosegel svetovno politično pomembnost. Pomen ženske volilne pravice kot politične enakopravnosti žena in mož je odvisen od pomena volilne pravice v splošnem ia s tem od pravega merila stvarne demokracije. Tam, kjer obstoja samo namišljena volilna pravica, volilna pravica, ki ne vključuje sodelovanja državljana (in, državljanke) pri ustvarjanju in oblikovanju politične volje in državne oblasti, kot se to dogaja po komunističnih deželah, tam nalagajo ženam iste dolžnosti kot moškim, ne nudijo jim pa nobenih pravic. Zato je ženska volilna pravica prišla do svoje zgodovinske veljave šele z uresničevanjem demokracije. Posledica je bila, da se je namesto družine v patriarhalnem pomenu besede, čedalje bolj uveljavljal posameznik kot nosilec družbe.
Ameriška zvezna država Wyoming je uvedla kot prva polno žensko volilno pravico leta 1869. Pred tem so deloma uveljavljali žensko volilno pravico v Avstraliji (od 1861), na Švedskem od 1862), na Finskem (od leta 1863). V splošnem pa so popolno aktivno in pasivno volilno pravico pričele države uvajati po prvi svetovni vojni. To je bila nekaka nagrada ženskemu spolu vojskujočih se držav. Zaradi odsotnosti moških, so morale žene med vojno izvrševati dela, ki jih normalno opravljajo moški. Po drugi svetovni vojni sta ostali v Evropi samo Švica in Portugalska, ki ne poznata splošne ženske volilne pravice. V Švici so moški volivci leta 1959 ponovno odklonili uvedbo splošne ženske volilne pravice.
Imamo pa tudi dežele, v katerih je volilna pravica pridržana samo tistim polnoletnim državljanom obeh spolov, ki so vešči pisanja in čitanja, nepismeni državljani v teh deželah nimajo volilne pravice. V prejšnjih časih je po nekaterih deželah veljajo načelo omejenosti volilne pravice. Polno volilno pravico je užival samo tisti, ki je plačeval določen mini-(Konec na 4. str.)
Na mednarodnem forumu evropshih manjšin
Zveza evropskih manjšin, ki deluje že več let ter ima za cilj spoznavanje manjšinskih vprašanj, organizira vsako leto svoj občni zbor. To priložnost pa izrabi, «!a si istočasno tudi ogleda od blizu stanje manjšine, pri kateri gostuje.
Letos so si kongresisti ogledali življenje in probleme Belih Hrvatov, ki že štiri sto let vztrajajo na nekdaj madžarskem sedaj pa avstrijskem ozemlju, daleč od svoje matične države.
Pot do Gradiščanske, po nemško Bur-genland, ki se razprostira od Jugoslavije na jugu pa vse do Cehoslovaške na severu, je od nas precej dolga, kajti železniške zveze do glavnega mesta, Eisenstadta niso ravno najboljše.
Po petnajsturni vožnji z raznimi ekspresi, podeželskimi počasnimi vlaki in celo z avtobusi, sem končno prispel do trga Ebenfurth. Z menoj sta isto smer potovala dva priletna zakonca, ki sta v taktu počasnega pozibavanja vlaka zobala grozdje in spravljala vase malico. Ko sta si privezala dušo, sta se začela razgledovati po nabožnih slikah, ki krasijo železniške vozove. Te slike so dela izključno madžarskih avtorjev, kajti vlak pelje preko meje y »Ljudsko republiko Madžarsko«, kar je razvidno tudi iz dvojezičnih napisov.
Ko smo se približali vasici, kjer bi moral ponovno presedlati vlak, sem se ojunačil, zbral skupaj nekaj nemških besed ter plaho vprašal zakonca, da mi pove-sta, kje najdem zvezo za Eisenstadt in kje si lahko nabavim listek. .Možakar mi je že hotel odgovoriti, ko ga je zakonska polovica prehitela. Za uvod me je opozorila, da se ne sme kaditi, čeprav si nisem prižgal ne cigarete, ne cigare in tudi ne pipe. Ko je spoznala, da ne nameravam tudi v bodoče kaditi, mi je prijazneje začela podrobno opisovati pot, končno pa je želela vedeti od kod sem, kam grem, zakaj govorim slabo nemščino in podobno. Med svojim razlaganjem in spraševanjem je hodila od okna do okna, tega odprla, drugega zopet zaprla, kar me je kmalu spravilo v nejevoljo, zato sem ji kratka odgovoril, da ne razumem njenih vprašanj, in hvalabogu me je tedaj gospa pustila pri miru ter se raje posvetila svojemu možu.
Kmalu nato smo prestopili. Kasneje sem! zvedel, da je bila to prva gradiščanska vasica, po imenu Walkaprodersdorf. Lična ozkotirna železnica nas je sedaj vozila proti Eisenstadtu. V vagonu je bilo polno kmetic, ki so med seboj vneto govorile v meni kar dobro razumljivi hrvaščini. Srečanje z zastopnicami ljudstva, ki sem ga nameraval obiskati, me je navdalo z zadovoljstvom. Toda še preden sem se jim lahko predstavil v domačen jeziku, je ena izmed starih žena, ki je sedela poleg mene, zagledala v mojih rokah slovenski časopis in začel se je razgovor o vseh mogočih vprašanjih. Ko smo končno le prispeli v gradiščansko glavno mesto me je prijazna soseda pospremila v hotel, kjer naj bi se vršil kongres.
Preden sva se poslovila, sem se spomnil da imam pri sebi še nekaj bombonov, katere je moja soseda rada sprejela za svoje vnučke.
V hotelu še ni bilo nikogar od kongre-sistov, zato sem si ogledal mesto. Največja stavba je županstvo, v katerem je sejna dvorana čudovito lepo poslikana. Med mnogimi freskami sem poiskal sliko kralja Matjaža. Od tu pa sem pogledal, še v H.vdnovo sobo, kjer je muzej tega skladatelja.
PRVI STIK Z OSTALIMI KONGRESISTI
V prvih popoldanskih urah je polagoma prispel pred hotel sprevod kongresnikov in po običajnih formalnostih, smo se usedli za mizo in začeli s prvo sejo. Spoznal sem se z danskimi zastopniki iz Nemčije, z Nemci iz Danske, Ladinci iz Švice. Madžari iz Avstrije in Nemčije, Slovenci iz Koroške, Južnimi Tirolci, Poljaki iz Nemčije, Baski in gradiščanskimi predstavniki. Glavno besedo so imeli tu seveda Gradi.ščani, ki so nam prikazovali svoje probleme, svoje borbe, ki jih imajo z oblastmi za večje narodnostne pravice, vendar je bilo iz njihovega uradnega pii-povedovanja jasno razvidno, da nočejo priti navzkriž z oblastmi ter so jih zato hvalili. Ko sem se pogovoril z njihovim najvnetejšim kulturnim delavcem Sučičem pa je medalja pokazala drugačno plat.
Po prvi seji so nam Gradiščani pripravili večerjo, nakar se je začela kulturna prireditev. Odličen burgundec je družbo spravil v dobro voljo. Tamburaški zbor je moral svoj repertoar na željo kongre-sistov podaljšati. Poleg hrvatških pesm\ so zapeli in zaigrali tudi slovenske.
Naslednji dan nas je povabil predstavnik madžarske manjšine v Avstriji grof, dr. Rudolf Zichv na svoj dvorec, od koder se dobro vidi meja z Madžarsko. Z lastnim prevoznim sredstvom smo si ogledali Gradiščansko in prijazni /gradiščanski vodič nas je na kratko seznanil s kraji in zgodovino Belih Hrvatov.
HRVATSKI NASELJENCI -GRADISCANI
Gradiščani žive v teh krajih od časov, ko so zbežali pred Turki iz Hrvaške. Bili so to hrvatski primorci, kar se jim pozna tudi v izročilih, ki so jih prinesli s seboj. Pesmi, ki jih pojejo, so mešane dalmatinske in v besedilu večkrat zasledimo opevanje plavega Jadrana in Splita.
Čeprav avstrijska vlada ne podpira zamisli, da bi olajšala Belim Hrvatom nadaljevanje narodne tradicije, so primorski Hrvatje na Gradiščanskem v dolgih štiri sto letih ohranili vse, kar je pristno za ta južnoslovanski narod.
Dežela je izredno bogata in njenim prebivalcem ne manjka materialnih dobrin,
kajti zemlja jih vsako leto bogato obdaruje s svojimi darovi od vinske trte do koruze in krompirja ter jagod. Svoje po več kilometrov dolge njive ne orejo z vprežno živino, žival je tu nadomestil traktor. Nekam čudno je slišati sredi traktorjevega železnega šumenja brekanje, tamburic, ob zvoku katerih se narahlo pozibavajo žanjice, ki so se na njivo pripeljale z najmodernejšimi avtomobili.
Velika škoda za skupino je, da ne žive na enotnem ozemlju. Ločeni so namreč na pet otokov ter so po poklicu povečini* kmetje in delavci. Nimajo svoje lastne politične organizacije, pač pa so se porazdelili med avstrijsko socialdemokratsko in krščanskodemokratsko stranko. Zanimivo je, da so .krščanski demokrati bolj naklonjeni manjšini od socialistov. Gradiščanski prvak je nad dva metra visok dr. Miiller, ki je član krščanskodemokrat-ske stranke, v kateri zavzema precej odgovorno mesto.
V	lastni tiskarni v Eisenstadtu tiskajo Beli Hrvatje svoj tednik »Hrvatske novi-ne« v tri tisoč izvodih. Naklade svojega tiska nikomur ne skrivajo, kajti tu ni političnih problemov.
Avstrijska vlada jim je podelila lastne osnovne šole, medtem ko so srednje šole in gimnazije nemške. Po vaseh, v katerih žive, imajo lastne duhovnike, ki so poleg učiteljev edini kulturni delavci. Kulturnih organizacij je precej, vendar jih najdemo samo po vaseh.
Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost so podelili jugoslovanskemu pisatelju Ivu Andriču. Člani švedske akademije so svojo izbiro motivirali z besedami: »Izbrali smo prav njega, zaradi epske sile, s katero je opisal motive in človeške usode v zgodovini svoje dežele.«
Ivo Andric se je rodil 10. oktobra 1892 v Travniku. Bil je zelo revnih staršev ter se na svojo mladost, polno pomanjkanja, pisatelj še vedno spominja z žalostjo. Kot gimnazijec je sodeloval pri neki nacionalistični reviji. To sodelovanje ga je spravilo najprej v zapor, nato pa v internacijo. Ko je končal študije v Gradcu, se je preselil v. Beograd, kjer se je spoznal s srbsko književnostjo. Vstopil je v diplomatsko službo. Bil je uslužben na konzulatih v Trstu, Rimu, Gradcu, Madridu. Ženevi in končno v Berlinu. V takratni nemški prestolnici se je znašel kot opol-nomočeni minister prav v trenutku, ko je pričela druga svetovna vojna. Pisatelj je tedaj bolehal in lahko bi sledil drugim jugoslovanskim konzulom, ki so se odločili da se ne vrnejo v domovino. Andric pa je kljub temu odpotoval in doživel težke čase nemške okupacije.
Po vojni je bil izvoljen za predsednika zveze jugoslovanskih književnikov.
V	literaturo je vstopil že leta 1911, s sodelovanjem pri. raznih literarnih revijah, vendar se je uveljavil šele po prvi svetovni vojni. Takrat je namreč izdal tri knjige »Ex Ponto«, »Nemiri« in »Potovanje Alije Džerzeleza«. V času svojega službovanja na raznih konzulatih, je zanemaril literarno udejstvovanje ter je samo od časa do časa objavljal krajše novele.
Mesto med evropskimi najboljšimi pi-
Dogodki doma^  
NABREZINSKr ZUPAN JE ODSTOPIL. Dušan Furlan, župan nabrežinske občine je iz zdravstvenih razlogov odstopil. Občinski odbor o županovi ostavki še ni razpravljal.
« * *
STOLICO ZA SLOVENISTIKO na Tržaški univerzi so obljubili na proračunski razpravi v Rimu. Slovenci bomo zelo veseli, če se bo ta obljuba tudi _ uresničila.
*	* *
PORAŽENE KOMUNISTIČNE DIREKTIVE. Kot pokorni cucki, ki trepetajo pred gospodarjevim bičem, so komunistični poslanci, pokrajinski in občinski svetovalci po številnih krajih svobodnega sveta glasovali proti resolucijam Sovjetom za prekinitev atomskih razstrelitev. Tako zadržanje je zahteval Kremelj, ki malikuje danes Hruščevu prav tako kot je malikoval nekdaj Stalinu. Nikita Hruščev pa mora prav v teh dneh dokazati - ne samo to, da je absolutistični diktator So-vjetije -, ampak gospodar svetovnega komunizma, ki lahko počenja kar hoče, lahko zastruplja lastne podanike prav tako kot ostale zemljane. Ljudska volja pa je močnejša od vseh diktatorskih oblastnosti. To resnico so doumeli komunisti v MILJAH in izglasovali v miljskem občinskem svetu, kjer imajo večino, resolucijo PROTI atomskim razstrelitvam, ki so jo naslovili Moskvi in Washingtonu. Tega seveda niso storili zato, ker bi bili Kremlju manj pokorni ali bolj človekoljubni od ostalih svojih tovarišev, ampak zato, ker se zavedajo, da bi sedanjo njihovo večina ob pasivnem zadržanju hruščevske-ga atomskega izzivanja odnesle prve volitve...
*	# *
OPENSKI TRAMVAJ. 27. okt. je od Maloželezniške družbe, ki jo šestdeset let upravljala nekdaj tako slovito tržaško prometno sredstvo, prevzela tržaška občina. Vozni redi, cene in plače nameščencev so
Grof Zichy nas je sprejel zelo vljudno, saj je bilo takoj razvidno, da so taki obiski pri njem zelo dobrodošli. Dvorec je namreč oddaljen nad šestdeset kilometrov od Eisenstadta ter vlada v njem dolgčas. Njegovi služabniki so vsi Hrvatje. Po sprejemu in kosilu, smo odšli na madžarsko mejo. »Fair play« ne dovoljuje da bi delali primerjave o življenju ljudi na tej in oni strani meje, vendar lahko rečemo, da je kot dan in noč. Grofov sin, ki živi s svojim očetom, se je med svojimi ljudmi naučil toliko hrvaškega, da sva se lahko pogovarjala.
Pripovedoval mi je o dogodkih iz časov madžarske revolucije. Samo v njihov dvorec so sprejeli nad osem tisoč beguncev, katerim so nudili prvo pomoč. Značilno za tiste čase je bilo, tako mi je pravil mladi grof, da so najprej bežali najhujši komunisti, ki so se bali posledic Nagyjeve vlade, za njimi pa so prešli mejo študentje in delavci, iz strahu pred sovjetskimi tanki in sovjetskim maščevanjem. Značilno pa je, da se od komunistov, ki so prvi prešli mejo, ni nihče več vrnil v svoj komunistični raj.
Kos meje, ki smo jo videli, je zgrajen z železno žico, ki naj vsakogar opominja, da se tu ne sme preko. Poleg ž;ce pa je bilo s prostim očesom lahko našteti več ducatov graničarjev, ki so budno pazili, da ne bi kdo ušel iz domovine socializma.
Prijetnih potovanj in izletov je bilo sedaj konec. Prišlo je na vrsto resnejše de-
satelji, si je priboril takoj po koncu druge svetovne vojne, ko so v enem samem letu izšli trije romani in sicer »Gospodična«, »Travniška kronika« in »Most na Drini«. Ta njegova dela so bila prevedena v mnoge jezike, »Most na Drini« pa je pred kratkim izdala v nizu »Medusa« tiskarna Mondadori v italijanščini.
Rojstvo slovenske državnosti
Dne 29. oktobra so se mnogi Slovenci spomnili dneva rojstva slovenske državnosti, dneva, ko so slovenski častniki na Kongresnem trgu v Ljubljani s svetlimi sabljami prisegali zvestobo osvobojeni državni skupnosti. To je bilo 29. X. 1918.
Vidalijevo spreobrnjenje
Ze nekaj let sem so med tržaškimi komunisti naraščali nesporazumi glede komunističnih odnosov do titovcev oziroma do Titove Jugoslavije. Vittorio Vidali ni vse do najnovejših časov nikoli zatajil Stalinovega prekletstva titovstva; prekletstva, ki mu. je sam botroval posredno ali neposredno. Kljub poudarjenim antipatijam tov. Vidaliju do preprostega slovenskega članstva partije, deluje v sami stranki skupina komunistov, ki je s preprostim*. razmnoženimi letaki obveščala slovenske partijske pripadnike o raznih očitkih pristranosti tržaškega partijskega vodstva in zlasti žigosala sovražno zadržanje vodstva do titovcev in Titove Jugoslavije. Pritožbe te skupine so očitno, predrle tudi v samo osrednje partijsko vodstvo, ki je po vsej verjetnosti pripra-
osfale nespremenjene. Prevsem želimo, da bi bili z novimi gospodarji zadovoljni potniki in nameščenci!
* * *
V TRZISKIH LADJEDELNICAH so imeli v nedeljo velik dan. Splavili so namreč petintridesettonsk o ladjo »Urša Maior«, katero so zgradili v rekordnem času treh mesecev. Poleg tega pa so postavili prvi gredelj za najmodrnejšo ladjo, ki bo imela prav tako petintrideset ton. To novo ladjo ki jo bodo verjetno skončali čez dve leti, bodo napravili za pomorsko družbo »Home line«.
« * *
ŠTEVILO OTROK, ki so se letos vpisali v osnovno solo vpada. Letos bo namreč obiskovalo italijanske osnovne šole 1235 učencev manj, kot prejšnje leto. V šolah s slovenskim učnim jezikom pa se je število otrok skrčilo za skoraj deset odstotkov.
*	* *
V SENATU je pristojna komisija priporočila odobritev zakona o izvolitvi treh senatorjev za tržaško ozemlje. O delu komisije je poročal senator Schiavone, njegovim zaključkom pa se je pridružil tudi senator Pellegrini. S tem postopkom zgleda, da bo senat končno odobril zakon o izvolitvi treh tržaških senatorjev.
*	* *
AMERIŠKI ATOMSKI REAKTOR ZA SLOVENSKI INSTITUT. Ob priliki nedavnega zasedanja Mednarodne atomske agencije Združenih narodov na Dunaju je bila podpisana med to ustavno in jugoslovansko vlado pogodba o dobavi atomskega reaktorja in ustreznega pogonskega goriva (obogatnega urana) za Fizikalni inštitut »Jožef Stefan« v Ljubljani. Ta institut, ki je imenovan po slovenskem koroškem rojaku, ki se je pred okoli 100 leti p\-oslavil v mednarodni fizikalni znanosti s svojimi odkritji; se v glavnem posveča atomski fiziki in si je pridobil po zaslugi svojih znanstvenih sotrudnikov mednarodni sloves. Priključen je univerzi v Ljubljani. Ljubljanski reaktor bodo podarile Združene države Amerike, ki so priložile še ček za 200.000 dolarjev za znanstvene raziskave.
lo. V kongresni sobi »Hotel de France« na Dunaju so kongresniki na prvi jutranji seji sklenili, da bo prihodnji občni sestanek v Nemčiji v bližini danske meje, kjer si bodo lahko ogledali od blizu vprašanja in življenje danske manjšine v Zahodni Nemčiji. Nato je glavni tajnik organizacije Skadergard predložil osnutek osnovne listine združenja, o katerem je bilo več različnih mnenj. Po predebati-ranju finančnih vprašanj združenja, se je jutranja seja zaključila.
Zastopniki avstrijskega notranjega ministrstva so sprejeli kongresnike in jih povabili na kosilo.
Na popoldanski seji so Južni Tirolci obrazložili svoje zahteve in položaj njihove manjšine. Zveza je potrdila njihovo resolucijo, katero so nato poslali italijanskim vladnim predstavnikom. Tedaj se je oglasil k besedi predstavnik koroških Slovencev, dr. Inzko, ki je obrazložil položaj Slovencev v Avstriji. O tem vprašanju se je razvila debata, na katero je dr. Inzko rad dajal pojasnila. Ko so se kongresniki seznanili s položajem Korošcev, so izglasovali posebno resolucijo, naslovljeno na avstrijske oblasti z željo, da bi Avstrija ustvarila Korošcem boljše narodnostne pogoje ter jim končno uzakonila šole.
Z željo po medsebojnih stikih posameznih etničnih skupin. je predsednik Schmidt zaključil kongres.
Saša Rudolf
I	vilo Vidalija do drugačnega zadržanja. Na shodu v kinu Arcobaleno je v nedeljo 22. okt. poslanec Vidali med drugim povedal, »da je avtonomna federacija KPI soglasna, da se postavijo tesni odnosi z ljudstvom in vlado Jugoslavije.« Pravijo, da je titovcem Vidalijevo prilizovanje nekam sumljivo.
Korošci med nami
V	nedeljo 29. oktobra so nastopili v tržaškem Avditoriju korošci pevci. Zbor »Jakob Petelin - Gallus«, ki ga vodi prof. Cigan, se je predstavil tržaškemu občinstvu z vrsto skladb modemih koroških skladateljev. V drugem delu repertoarja pa smo lahko poslušali narodne in umetne slovenske pesmi. Povezavo med posameznimi pesmi pa so oskrbeli gostje sami v pristni koroški govorici.
Občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo dvorano, je izvajanje koroških pevcev nagradilo z burnim ploskanjem.
Velik uspeh so doživeli pevci »Jakoba Petelina - Gallusa« tudi v soboto, ko so gostovali na Bazovici.
Podoben koncert so imeli Korošci preteklo nedeljo v Celovcu pred izbrano publiko. Nastopu so prisostvovali tudi predstavniki avstrijskih oblasti.
Dogodki po svetu
VJECESLAV MIHAJLOVIC MOLOTOV, ki je že več časa na Dunaju, se po znanih obsodbah Hruščeva in njegovih sodelavcev na kongresu sovjetske partije, že tri dni ni odpravil s stanovanja. Na sovjetsko poslaništvo na Dunaju pošilja zvesti naslednik Stalina svojo ženo Pavlino, kateri pa sovjetski konzul Averof ni dal dobrih vesti. Molotovo stanovanje je zastraženo od časnikarjev, ki upajo, da bodo lahko dobili izjavo naravnost od obsojenca. Dunajski listi pišejo, da si je Molotov sam izkopal jamo,' v katero je padel, saj pn-avijo, da je poslal Hruščevu pismo, v katerem ga je obdolžil dolge vrste zločinov. Ni izključeno, da se bo Molotov odločil, da ostane v izgnanstvu, kot je to storil pred njim Trocki j, in da bo zaprosil avstrijske oblasti za politično zavetišče.
* # *
ENI JE PODELILA JUGOSLAVIJI 30 MIL. DOLARJEV POSOJILA. V teh dneh je na obisku v Titovi Jugoslaviji posebna delegacija italijanske državne pretrolejske družbe ENI s predsednikom ing. Matteiem na čelu. Delegacija preučujejo možnosti intenzionejših raziskav in poizkusnih vrtanj po raznih predelih Jugoslavije. ENI, bo tudi modernizirala čistilnice petroleja v Bosanskem Brodu, v Sisku in na Reki.
V	ta namen je podelila Jugoslaviji 30 milj. dolarjev kredita.
*	* *
NOV KORAK K EVROPSKI INTEGRACIJI. Tri države: Švedska, Avstrija in Švica, ki pripadajo Evropskemu svobodnemu trgovskemu področju, so se na Dunaju sporazumele, da bodo še letos zaprosile Evropsko gospodarsko skupnost za sprejem kot asocirane članice.
# ❖ *
LOVSKI BOMBNIKI ZDA SE VRAČAJO NA FRANCOSKO, Pred dvema letoma so se morali ameriški Jonski bombniki umakniti iz Francije istočasno z atomskimi bombniki. Zatočišče so našli v Veliki Britaniji. Med tem časom je de Gaulle.va zamerljivost nekoliko splahnela.
*	* *
SIMPLON-ORIENT-EXPRESS USTAVLJEN. Švicarske zvezne železnice so objavile naslednji sklep: »Na predlog jugoslovanskih železnic bo klasični mednarodni vlak »Simplom-Orient-Express«, ki je redno obratoval od l. 1919, izbrisan iz voznega reda«.
PRIJATELJA SPOZNAŠ
V NESREČI
Junij mesec 1941 bo mnogim Štajerskim Slovencem ostal v srcih črno zapisan vse do konca življenja. V tistih strahotnih dneh so po Slovenski Štajerski divjale nacistične tolpe v pogonih na slovenske razumnike in zlasti še na primorske rojake, ki so se morali po prvi svetovni vojni preseliti v Maribor in okolico, ter so s svojo prisotnostjo dokumentirali pravo narodnostno lice teh krajev.
Na tisoče in tisoče Slovencev so nacisti po okupaciji Slovenske Štajerske izropali, nagnali v zbirna taborišča in odvažali v Srbijo. Slovensko Štajersko so hoteli čez noč preobraziti v nemško provinco.
V tem času so v Srbijo prihajale množice srbskih beguncev, ki so bežale pred Paveličevimi hudodelci. Sama Srbija je bila pod nacistično 'okupacijo zavita v globoko žalost in kruto razočaranje. In vendar so v Jagodini, Čupriji, Paračinu. Kragujevcu, Vrnjački Banji, v Kraljevu, Užicah, Cačku in številnih drugih mestih sprejemali izropane slovenske brate z odprtimi rokami in bratsko ljubeznijo. Tudi tu med nami so rojaki, ki so osebno doživljali čase, v katerih se je uveljavljalo načelo: V nesreči spoznaš prijatelja! To so bili vsekakor daleč bolj prepričljivi dokazi srbskih narodnih lastnosti kot pa je načrtno zastrupljevanje odnosov med posameznimi jugoslovanskimi narodi.
Dvajset let je minilo od teh težkih časov, vendar so v spominu mnogih ostali neizbrisni. S solzami in krvjo se varijo bratstva med narodi prav tako kot med posamezniki.
V znak hvaležnosti so meseca septembra bivši preganjanci iz Štajerske organizirali skupni obisk svojih nekdanjih srbskih gostiteljev, kjer so jim pred dvajsetimi leti nudili streho in košček kruha. Posebni vlak z nekdanjimi žrtvami nacistične krutosti ves okrašen s cvetjem, je na beograjski postaji iztovoril 750 izletnikov, ki so se razpršili po srbskih krajih, kjer so preživeli nekaj prijetnih ur spominov.
Na spomlad se pripravljajo Slovenci na sprejem svojih srbskih gostiteljev na slovenski zemlji.
Smrtna kosa
Po dolgi in mučni bolezni je preminul g. Viktor Zivic. Na zadnjo pot ga je spremila velika množica ljudi iz Skorkeljske-ga hriba, med katerimi je bil pokojnik dobro poznan.
Užaloščenim sorodnikom izrekata sožalje uprava in uredništvo »Demokracije«
Umrla pa je tudi g. Emilija Zlobec roj. Kalc. Na zadnjo pot jo je spremilo veliko Slovencev in Slovenk. Preostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
DAROVI
Vpočastitev spomina pokojnega župnika, Antona Piščanca daruje N.N. L. 2000.- za, SDZ. — Za sklad Demokracije daruje g. I. T„ Trst Lir 400,- Iskrena hvala!
Od absolutizma do dvodomnega parlamenta
(Konec s 3. strani)
mum davkov, ali pa je bil posestnik določene minimalne površine zemlje (glej cenzus).
ZVEZNA DRŽAVA nastane z združitvijo raznih državi podobnih delov v državno skupnost, pri čemer ohranijo posamezni deli svojo samoupravo (glej geslo!). Bistvena državna pooblastila kot na primer državna obramba, zunanja politika, skupna ustava, vse to pa je pridržano središču,
>J( ZUPAN. Normalno razpolaga demokratično organizirana občina nekega mesta ali večjega naselja ne samo z nekakim občinskim parlamentom (občinski svet), katerega člane, svetovalce so neposredno izvolili Občinarji, ampak je na čelu ob-* činski odbor, ki ga lahko neposredno izvolijo občani ali pa občinski svetovalci, to je zakonito izvoljeni občinski zastopniki. Predsednik take občinske vlade, župan uživa v malem pooblastila ministrskega predsednika. V Združenih državah po nekaterih zveznih državah ne poznajo na čelu občipe politično izvoljenih županov, ampak izvoli občinski svet plačanega strokovnjaka, ki posluje kot nekak generalni ravnatelj tvrdke »občina X«. Seveda je odgovoren političnim in demokratično izvoljenim korporacijam.
(Konec)
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trnu
Uredništvo * n uprava: Trst. ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica. Riva Piazzutta 18-1, CENA:	posamezna številka L 30,—
Naročnina: mesečno L 50,— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst it. 11-722S
Nobelov nagrajenec: Ivo Andrič