XLVII. LETNIK             1927                V. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
i
f Srečko Kosovel: Ocean
i.
Mrzel, mrzel je ocean, če ti je tesno, stopi vanj! Dovolj globoka je hladna tema — potopi svojo bolest do dna!
Kdo si? — Jaz ...
Kdo je jaz,
kaj je jaz?
Jaz mu razdenem obraz,
moja oblast je tema,
ne tista tema, ki dobro de —
ona, ki se od gore do gore razprostre,
od morja do morja
očesa in duše preseže obzorja
!
r

i
Moj grob je širok, moj grob je teman, kdor ima svoj obraz, mu ga raztrgam jaz, ocean.
II.
Mornar, mornar, na lepih rož, o j lepih rož, o j sladkih rož, in tiho vlezi se v svoj čoln — lepo, lepo zasanjal boš.
Strupen je cvet, a se ne boj, po njem ti bo sladak pokoj, zapreš oči, lepo zaspiš, pozabiš vse in onemiš.
O kaj, o kaj te gosli po jo,
da me na bregu čaka nekdo? —
17
257
Glej, skoro ne čujem nišesar več, truden sem, truden; a rože te dehte sladko, sladko, sladko ...
III.
Ti boš rastlina, med plastjo plast, in skozi tebe kipela bo rast; neviden boš in nepoznan — ti boš na dnu vseh žrtvovanj.
Mogoče ti bo tesno kedaj, če na zemljo bo prisvetil maj, nad tabo vse zelenelo bo, cvetelo bo5 živelo bo-------
in ti boš tesno med plastmi,
zemljo presijale bi rade oči,
o, tvoje oči bodo rasle v svet,
v njih vzhod bo sijal z zahodom spet.
Nad zemljo sinje, sinje nebo kot da vse mrtve oči vanj sijo in z roko v roki nevidni vsi — tak v živem koraku mrtvi zveni.
IV.
Izza gora — haha, haha, prišel nekoč je mlad študent. Bil je zakrit, bil je ovit in tudi dekle je imel — oj lepo ljubico, haha.
A zdaj se z njim igra tema... Mogoče boljše je tako: na strmi poti pod goro morda bi ga razbojnik ubil, ubil in ga pod gozdom skril.
Podaj mi roko skozi noč,
o draga, da mi bo v pomoč,
moj dom sedaj je ves hladan,
preselil sem se v ocean,
tesno sem v večnost pokopan —
moj grob je širok, moj grob je teman.
V.
Jo j, rešite me! Jaz sem poet, jaz nisem trgovec in bankir! Mrzla voda pljuska po ladji — meni preti ostudna zver!
V svojem črnem čolnu tam sedi, z rdečo lučjo sveti v temo, in kdor ni pripravljen, kdor je m z veslom razkolje mu glavo.
Širok, širok je ocean in šum njegovih valov hladan, a še strašnejši je mir njegov, ko veter ne brazda valov.
Vtopljenci so, ki ne morejo nikoli se potopiti do dna, tam plavajo, se premetavajo — strašno je strmeti v potop sveta!
VI.
Kateri bi morda šel rad nazaj, a kako bi, bratec, nazaj, kako, ko duša ti ne more umreti in tiho duši te pod vodo!
Boste taki večno v temi živeli, ali vas vrže morje na kraj, boste z vodami nanovo vzblestili in v jutru splavali nazaj?
Vtonili so vaši bregovi, vtonili, in zdaj ne veste ne kam, ne kod, vaši cilji so se izgubili, a vi ste morali za njimi na pot.
VII.
Po tihi vodi, temni vodi plava mlad in lep mrlič; lep, o lep mu je obraz, bled, ko da je iz cvetja vstal. ko da je vstal in zacvetel —
Po vodi plava mlad mrlič...
In če je vstal, zakaj je vstal? Ali je že dobojeval
ves boj strasti,
ves boj ljudi,
in zdaj mu je čas, da gre na dno?
Tema se sklanja nad temo ...
VIII.
Čez dvajset tisoč let mogoče, ko vstanejo ti otoki iz tal, pride na goro s palčico v roki geolog, in bo raziskoval.
Iskal bo predpotopnih ljudi, strmele bodo njegove oči, toda zaman, zaman, zaman se bo trudil spoznati ocean.
Ta ocean, strašno odprt zanamcem življenje, nam je smrt, je preizkušnja, naval in strast, strašan pogin za novo rast.
Geolog bo učil: Te vzporedne plasti — tukaj nič boja bilo ni, tukaj je tiho pokrilo morje doline, polja in gore ...
IX.
Štirje veslači v noč gredo,
oj v noč gredo, strašno po jo
in bi jejo z vesli v temni val
in kličejo: Vstani, pridi, naš kralj!
Štirje veslači gredo skozi noč — «Pridi!» — ga kličejo na pomoč, — «ali reši v Evropi nas, ali pa v strašnost potopi nas!»
Toda rešilne zvezde ni, v njihovih očeh več vid ne blesti, v njihovih očeh le še ogenj gori, ki požiga, razkraja zdravje ljudi.
Štirje veslači v noč gredo, oj v noč gredo, strašno po jo
in bi jejo z vesli, zovo zaman-------
Tih je nad mrtvimi ocean.