Zimski večer
(Vaclav Kosmak, Jožef Gruden.)
Pri Breznikovih gori petrolejeva svetilka na mizi in meče jasno, pri-jazno  svetlobo po sobi,   Za mizo sedita Breznikova mati s Košir-
jevko, pa šivata. Večkrat prihajata ena k drugi v vas, zlasti Če ni nujnega dela in ni mož doma, pa ne zaradi opravljanja in lenobe, ampak da bi se zaupno kakor dve sestri pomenili, si potožili in se posvetovali. Nikdar ne paseta lenobe; vseJej prinese ena k drugi kakšno šivanje ali pletenje.
Danes sedita obe za mizo pa šivata. Breznikovo najmanjše dete Jožek spi v zibelki. Koširjeva mati je prinesla s seboj tudi najmlajšo dcklico Rezkp in si jo je položila na posteljo. Druga dva otroka je že dela spat doma, — dedek ju varuje. Privedla pa je s seboj le desetletnega Karlčka in osemletno Marico. Igrata se pri peči z Breznikovo Cilko in Franckom vred. Cilka je enake starosti s Karlčkom, Francek pa z Marico. Starejša hodita že v drugi razred, mlajša pa šele v prvega. Sta-rcjša dajeta mlajšima lahke računske naloge. Ko so se tega naveličali, je rekel Karlček:
^Počakajte, dal vam bom uganko, Kdor jo najprej ugane, sede na klop, drugi bodo sedeli na tleh.«
»Alo, ugankef« so zavriskali drugi.
9
»Pa samo lahke dajaj, da bosta ta tukaj mogla uganiti,« jc rekla Cilka, pa pokazala na manjša,
»Prav. Dajaf bom uganke samo o rečeh, ki so v sobi,« je privolil v to Karlček.   «No, torej pozor, kaj je to:
Brez noge, štiri rogc, semkaj  gre,   tjakaj   grc, pa nikamor ne pride. Kaj je to?«
Marica, modrooka deklica, z lasmi, svetlimi kakor lan, se je zamiš-ljeno zagledala. Francek, kodroglavi, čraooki deček, je od veselja plantl pokoncu in vzdignil roko kakor v šoli.
»Že vem.«                                                                                      ,A
»Tak povej.«                                                                                             ^M
»To so duri.«
»Dobro. Sedi torcj na klop.« Dečck je sedel ponosno kakor kralj in je od veselja začel zvoniti z nogama.
»Duri?« se je začudila Marica.
»No, seveda,« ji je razlagala Cilka. »Kaj ne veš? Duri nimajo nobene noge, a štiri rožičke — dva zgoraj, dva pa spodaj,« ji je kazala z roko, »in zmeraj se zapirajo in odpirajo — vrte se sem, vrte se tja — in vendar se z mesta ne ganejo.<-.
»Aha!«   je zasvetila Marici radost v očeh:   »Že vem.   Ta je lepa.^
»Lepa, lepa,« ji je pritrdila Cilka. »Zdaj bom pa zopet jaz eno zasta-vila. — Kaj je to:
Štiri noge,  dve  stopali,                                           JM
duše nima, dušo nosi.                                              H
Kaj je to?«                                                                                                           ¦
Vsi so premišljali, tudi sam Karlček, ali nihče je ni mogel uganiti.
»Aha!« jc tlesknila Ciika z rokama.   »Nihče je ne more uganiti. Ti, _ Karlček, tudi ne?«                                                                                            .¦
Karlček je kislo nagrbančil čelo.                                                              '
»To je zibelka,« je rekla Cilka. »Štiri noge ima, pa dvc stopali — dva lečaja.   Sama nima duše, a nosi dete z dušico. — Ali jo razumete?«
»Kaj bi je ne?« je zamrmral Karlček. »No, stoj, zdaj bom dal zopet jaz tebi uganko.   Kaj je to:
Majhna hiša, stene — ]es,                                       <:fl
v  njej  vse polno je kolcs,                                       3
a na strehi je zvonček.«
»O, jejU se je zasmejaJa Cilka, »ta je lahka. To je ura. — Francek, sedi na tla, pojdem na klop zopet jaz. A pozor, kaj je to:
Vsa bajtica gori,                                                 M
pa vendar ne zgori.«                                           ¦
»To je pipa,« je Karlček rekel ponosno. »Zlezi dol, pusti mene na kiop.
10
>Jaz bi tudi rada kaj uganila,«   je prosila Marica. »Karlček, daj ji kakšno lahko,«   je pripomniia Cilka. »No, bom. — Kaj je to:
Sedi  dedek  na   strehi, kadi, pa ne kreše.«
Vsi so gledali na Marico. Ta se je naenkrat zasmejala, pa z rokama zaploskala: »To je dimnik!«
»Dobro!«   jo je pohvalil KarlČek.   »Na, sedi.« — Materi sta poslušali in se zadovoljno sraejali.
»Poslušajte, vi večji,« je dejala Koširjcva mati, dala vam botn tudi jaz uganko:
Stoji   mi   kolček,   tam   stoji, na njem mu bučica čepi, na buči gosta šumica, pod šumo sta dve jezerci, pod tema sta dve svečici,
j^-                              pod njima mlinski kameni,
*                               pod temi dvoje grabljice
in spodaj sta dve palčici, pod tema so stopničice, pod njimi črna zemljica. Kaj je to?«
Otroci so strmeli vanjo, in Koširjeva mati jim jc uganko rešila: »To je človek, — Torej poslušajte!   Človeško telo stoji kakor kolec. Na njem glava — bučica —«
»Aha!«   je Cilka od vesclja poskočila in stoptla k sami botrici, »Na glavi so lasje — šumica,   Pod šumico jezerci.« »Oči!«   je vzkliknil Karlček, »Pod jezerci svečici.«
»Nos!« je zavpil mali Francek, pa segel po nosku. »Pod  svečicama mlinski kameni,«  je  razlagala Koširjeva mati. »Ham, ham, zobje,« se je nasmejala Marica.
»Pod mlinskimi kameni grabljice — roke;   pod grabljicami palčici.« »Noge,«   je modroval Karlček. »Pod njimi — stopničice in pod stopali —«
»Črna zemljica,« je pristavila Cilka  sama.   »Botrica, ta je lepa! To me morate naučiti!«
"Te bom, dušica, pa še več.   Aii nocoj je že osem ura, pojdemo v imenu božjem spat.«
»Prav pravite,«   ji jc pritegnila Breznikova mati. Koširjeva mati jc vzela malo Rezko, otroci so poljubili botrici roko, voščili so si lahko noc, pa se razšli v sveti ljubczni.