— 208 - Staroslovenski in vseslovanski knji-ževni jezik. Veliko se o izvolji vseslovanskega književnega jezika piše; prejmem tedaj tudi jez za pero in jedne misli poterdim, kar so Novice in g. Podlipski v Ljubljanskem Časniku spisali, namreč, da bi se star osi o venski jezik za književnega sprejel. I. Naj se izvoli staroslovenski jezik za v s e-slovanski književni: a) Ker ima naj popolnejši in vsim glasom vseslovan-ščine naj primerjenejši pravopis. Tako bode konec sovražnemu čerkarjenju in začetek bratovski slogi! (Poglej „Slov. Novine Celjske" 1849 str. 62—63). 6) Ker ima tako izverstno, starim klasiškim jezikom ednako slovnico, da sam v sebi (le nekolicko trohic izjemši), vse pravila, prednosti in lepote vsih slovnic med učenimi sedanjih slovanskih narečij, kakor rumeno solnce svoje svetle žarke, za- popada in objema. In le neznamenite mervice s» še veliki predmet potrebnega prepira ; saj je ti stari, sveti in bogati jezik dolgo v nem ar puščen ali celo krivo rabljen bil. C J Cesar staroslovenski slovar, sicer obiln , za sedanje potrebe, o vedah in umah (Kunst und Wis-senschaft) greša, se mu iehko brez uraze in uime po fllovničkih pravilih iz novih slovanskih narečij dodava, po izgledu, kakor si drugi izobraženi narodi svojo domačo besedo s tujkami (iz Gerskega, Latinskega itd.) bogatijo. d) Kdor morebiti še ne ve , mu pak tu pri svoji veri povem, da staroslovenski jezik ni kratko nikar pokopan in sperhnet merlič, ampak en živi in ves živi! še živi ne samo s svojim duhom, ampak tudi s svojim truplom, s svojimi udi, to je: po vsih svojih življejih v slovnici in v slov-niku, pak — zavoljo bratovske nesloge raztresen med narečji. Na primer: Tako imamo mi Slovenci, Lužičanje in Kašubje še popolni dual; prosti praeterit na -s-š-h: beh , delaše, rekoste imajo Lužičanje, Jugoslovanje in naši Rozeanci; tako je tudi adjectiv definitae in indefinitae forma e v narečjih toliko zmešan, da mu le staroslo-venščina k terdnemu pravilu pomore. Pot!er„slana Reif" imamo le mi Slovenci s Staroslovani; „lanita, Wange"; „šuj, link" še imajo samo naši Rozeanci; „san, Ehrenstelle^ samo Rusje itd. Izgled Vlahov, Francozov in Španjcev (Rumunov in Angliča-nov), za nas ne velja, ker ne imajo jednega književnega jezika! II. Kar slovanske narečja zadeva, da bi se k ter o za književni vseslovanski jezik sprijelo, derznem sledeče ovaditi: Češki in Poljski jezik ne moreta niedea vojvoda biti vsim drugim, ker imata toliko in takih po-mehčic in stenčic, da se za občinskost ne spodobita. (Poglej, kar sim o tem v rJahrbiicher fiir Slav. Literatur, Kunst, v. Dr. Jordan. Leipzig 1847. 2, Heft, strani 43—46 pisal). III. Jugoslovanski jezik nadhodi sicer po svojem bitstvenem značaju Češki in Poljski, pak, ker raz-družen in razderžavljen, je v slovstvu in moči daleko za njima. Res! da se tajiti ne more, ako bi se vsi živleji Jugoslovanskih podnarečij , postavim, Slovenskega in Bulgarskega v jedno ceiotino spovzeli, da bi ta zmes staroslovenščino naj bliže dosegla. —• Verh vsega tega ni misliti, da bi se nezmerna večina Slovanov kteremu teh treh narečij vklonila , bodi si tudi, da duh velike gomote tela vlada in vodi, kedar (ako!) je navdahne! IV. Ako se pak k zadnjemu slovanski književniki Ruskega narečja prejmejo, in bi ga (specifičke in terde Rusizme na priliko: bol o to (blato), vorota (vrata), bere za (breza), mol o ko (mleko) itd. pustivši) vsak le nekaj po svojem domačem popravljali in še po staro-slovenščini obdelovali, nad čemur ni dvojiti, zadenej» počasoma na nov jezik, kteri pak po mojih mislih ne bode drugi, kakor ravno star oslov ensk i. — Zares! le pridajte Ruskemu narečju še Slovenski, Lužicki dual, Jugoslovanski praeterit; Češki genitivsingular: kamene, bremene, telete, tedaj tudi telese itd., Češki, Jugoslovanski vocativsingular, uektere naše k r i v o imenovane nove oblike, pravilno omehčanje v