Državne stvari.
Vitez Anton Hye,
novi minister pravosodja.
Cuique suum.
Našim bralcem je znano, da je sedaj minister pravosodja vitez Hye.
Marsikterega bode mikalo, kaj več o tem možu slišati, posebno ker so naši poslanci tudi njemu izročili en iztisek onega sporočila, ktero so izročili državnemu kancelarju baronu Beustu. Vitez Hye je tudi v pravniških okrogih na Slovenskem mnogo znana oseba, kajti veči del naših pravnikov se je tudi pri njem učilo na dunajskem vseučilišču, ker je mnogo let razlagal kazensko in naravno pravo. Že takrat so ga učenci prav radi imeli zarad njegove prijaznosti in dalje zarad prostoljubnih pametnih misli, ktere je vpletal v svoje razlaganje; vsak njegovih nekdanjih učencev bode mi pritrdil, da se je vsegdar trudil občutek za naravne človeške pravice, za napredek kazenskega sodniškega rokovodjenja in sploh za vse dobro v mlada srca vsa-diti in buditi.
Leta 1848. je tudi on spadal k stranki, ki je pametno, pa ne prenapeto napredovanje in postave, tirjat-vam sedanjega časa primerne, na svoje geslo napisala. Ko je pa videl, kako so prenapetneži zmiraj bolj nad-vladovali, se je v tihoto nazaj^ stisnil in je pozneje pri zakonodajstvu delaven bil. Ce tudi potem postave, izhajajoče pod Bachom, duhu časa niso bile primerne, vendar se to njemu ne more pripisovati, kajti znati se mora, koliko ovinkov in kakošne poti so te postave v nekdanjem skrivnem vladinem svetovalstvu (Staatsrath) hodile, in da glas posamnega moža med toliko raznimi glavami zmiraj vendar le en glas in tedaj v manjšini ostane. Bolje bi bilo, ako bi se prašalo: kakošne postave bi bile še le svitli dan zagledale, ako ne bi bil on kolikor mogoče,   po   svoji  izvrstni vednosti po-
stav   raznih evropskih  dežel  in po goreči svoji   govor-nosti branil, da niso — še slabše izpadle.
On je ko učitelj paše posebenprijatel bil slovenskim dijakom; jih je pri vsaki priliki kakor dobre glavice hvalil in je tudi pozneje še marsikomu kaj pomagal, kolikor je mogel, in sploh je vsacega prav prijazno sprejel in poslušal. V obče ga je vse njemu neznano takrat zelo zanimivalo in prav rad se je podučeval in pogovarjaj o razmerah naših slovenskih pokrajin.
Čeravno trd Nemec vendar je zmirom pripoznaval tudi pravico drugih narodov zastran veljave njihovega jezika v sodniškem, posebno kazenskem postopanju, in tako se je tudi po njem vpletel v red še zdaj veljavne kazenske pravde od leta 1853., §. 123. in 148., po kterem bi se morali v kazenskih rečeh zapisniki v slovenskem jeziku napisavati, ali pa, če se po nemško pišejo, jim prestava priložiti. Kakor smo nekdaj slišali, je takrat posebno v oziru imel ravno Slovence, kterim je mislil po tej poti ravnopravnost zagotoviti; al neprijatli ravnopravnosti so vedeli tudi ta §. omajati in se njega ogibati.
Nikdar se Hye ni sovražnika kazal nobenemu poštenemu in pametnemu početku, sploh pa tudi ne ravnopravnosti narodov, temveč je pripoznaje pravičnost ta-kožnih tirjatev, utemeljeno v naravnih in večnih božjih postavah, z izvrstno svojo govornostjo zmiraj branil.
Ko je v novejšem času nadzornik vseh jetnišnic našega cesarstva postal, dobro je poznal, da je treba znotranjega človeka zboljšatiin skušati, da se zopet človeško blagočutje pritakošnih zanemarjencih izbudi; zato je precej nagon dal, da so začeli tudi na to gledati, da bi jetniki v dolgih urah kaj pametnega, koristnega in pobožnega brali, namesti da bi drug druzega s pripovedovanjem doprinesenih hudobij le pohujševal. Začele so se po njegovem nagonu dobre podučne knjige za jetnike nabiravati in njegova skrbljivost tudi tukaj ni pozabila nenemških narodov; zato so prišli ukazi od ministerstva, naj se tudi za slovenske nesrečnike po vseh krajih slovenske knjige nabiravajo, kar, kakor je znano, se je izpeljevalo po državnih pravdnijah v Gradcu, Celovcu, Trstu in v Ljubljani.
Komaj je Hye službo ko minister pravosodja nastopil, bila je prva njegova skrb za ločenje sodnij od političnega upravstva in za zboljšanje celo nizke plače nizih uradnikov. Storil je, kar se je v naglici dalo storiti.
Mislimo po vsem tem tedaj, da se tudi mi Slovenci po blagi preteklosti tega ministra, če tudi nemškim liberalcem ni po volji, smemo nadjati, da bo on zahteve naših poslancev po pravici sodil pa jih tudi s svojo izvrstno govornostjo krepko zagovarjal, in da on utegne še najprvi biti, ki željam našega naroda, izročenim po naših poslancih, ustreže. Značaj ni mož se gotovo ni svoji preteklosti izneveril.
254