PESMI 
Gema Hafner 
SLOVO 
Jesensko je jutro. V globoko tišino 
kaplja ščebetanje le lastovk na žlebu. 
Osamljena tavam in v črno praznino srca 
mi solze polzijo slovesa. 
Sočutno me gledajo gola drevesa, 
se sklanja nebo kot srebrna perut... 
Moj dragi, bi planil na prag in razprl roke, 
če slutil bi le, da odhajam ihte, 
v slovo krizanteme zatikam v podboje? 
Boš jutri zakrilil nad breznom samote, 
zazrl se vase in znova me vzljubil? 
Vse dni te kljuvalo kesanje bo, da si izgubil 
edino, kar v tvojem življenju bilo je res — tvoje 
NOCTURNO 
Utrinek kot solza pekoča Osamljena tipam po deblu, 
spolzi po polnočnem obličju neba. dotikam se črk, 
Stojim pod srebrikasto brezo, ki zdavnaj že suhe so kot brazgotine 
ki najin je šotor ljubezni bila ... in tvoje ime, 
V noč tiho kot vrisk iz srca ki iz prs mi privre, 
si moje ime poslednji je vzdih bolečine. . . 
in svoje ime Srce je polagoma v njej skrepenelo, 
zarezal v belo mesovje lesa — predolgo je le od spominov živelo . . . 
si vklesal obljubo: 
za vedno le eno sva! 
Otožna sem zdaj in vsa mirna, 
po meni prši bel odsev mesečine 
kot temen se kamen si zdim 
v naročju srebrne globine. 
187 
OSAMLJENO DREVO 
V daljave sinje jata ptic leti, 
drevo za njimi žalostno strmi: 
ovelo listje kot solze kaplja 
na gola, mrzla tla ... 
Zaman, zaman je vse razdalo, 
osamljeno pod sivim nebom je ostalo . 
Nikar drevo, zakaj ihtiš — 
spomladi spet ozeleniš 
in krošnja tvoja ptice spet privabi 
In v zarji nove sreče 
drevo bridkost pozabi! 
Pa jaz? 
Srce nikoli več ne bo vzbrstelo 
pomlad ne vrne mi, 
kar je življenje vzelo . . . 
VRNITEV 
Prek tihih dobrav 
si veter ubira zelene strune trav 
in poje v pozdrav. 
Nad streho domačo siv dim se suklja 
kot vedra zastava veselja 
pod nebom večernim vihra. 
Na pragu kamnitem, 
ki je kakor staro srebro, 
z utrujenih nog 
otrem si prah z daljnih cest 
in v roje zazrem se zvezd — 
vse čiste so kakor otroške oči 
O, molči, srce, pa četudi te rana skeli 
Ubogo srce, ti večni sanjač — 
vrnilo si se z razpotij 
kot strt, razočaran berač . . .! 
MAK VESELJAK 
Dober dan, dober dan, 
jaz sem mak, potepuh, veseljak 
imam zeleni frak 
in veliki klobuk! 
Ves rdeč je in lep 
pa zgubim ga, ko grem na potep — 
kadar veter na ples me povabi! 
Neugnano čez polja in loke hitiva, 
razigrana, 
in vsa sonca pijana — 
in presrečna, da lahko živiva! 
A moj sosed je ječmen in noče z menoj, 
le doma ždi in čaka in čaka, 
da nekoč dozori. . . 
In potem pa ga 
zmlatijo, 
zmeljejo, 
spečejo 
in mu niti — hvala ne rečejo . . . 
188 
OSAT 
Osat — skuštran, bradat 
sem čuden svat: 
zbadljivec sem, siromak 
in brezimen junak. 
Ne vprašajte, zakaj sem tak? 
Poglejte — kje in kako živim! 
Med kamenjem rastem, žejo trpim, 
se z vetrom borim, 
v nalivih ves skremžen čemim, 
se bliska in groma bojim. 
Kadar pa slišim, da zloben sem, grd — 
sem vselej dolgo potrt. . . 
In kadar mi je zelo hudo, 
ko v oči mi solze privro, 
zakolnem, stisnem zobe 
in poženem novo bodico: 
tako se borim zoper krivico . . . 
Lahko je lep, celo plemenit, 
kdor na mehkem leži sit in obrit, 
toda, kjer rastem jaz — 
slabiči, ni prostora za vas! 
A mene nihče ne pohvali, 
ker se z življenjem borim, siromak . . . 
Sam se hrabrim, si v tolažbo šepečem, 
da sem brezimen junak! 
O, ljudje, bolj kot sonce in dež 
potrebujem toplo besedo in topel pogled, 
samo to in vzkliknil bi: Lep je svet! 
Iz srca bi mi vzklil škrlaten cvet, 
mehke kot puh postale bi moje bodice, 
pozabil na vse bi krivice. . . 
Toda čakam zaman . . . 
Rano, ki me nenehno skeli, 
le usmiljena rosa hladi. . . 
189