IFeftetfskl
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo.
List 18. V Ljubljani, 15. septembra 1878. Tečaj XVIII.
Poženčan.
Izobraženim mladenčeni.
3. Ostane mi še nektere besede reči vam, kteri si boste radovoljno izvolili, ali kteri boste od svetlega cesarja poklicani si slave služiti na poti junaštva ali hrabrosti. Tudi vi si spomnite, da ste Slavenci. Naši spredniki — nekdajni Slavenci — so si zlasti na poti junaštva pridobili slavno ime.
Če pregledujemo po nekdajnem zemljopisu in dogodovščini, najdemo imena: Jonsko Morje; Jonia, dežela v Mali Azii; Jonci, od Grekov imenovani tudi jaki (taxoq, jaki, junaški, jonski, po grajsko mvi%os ali nanos), ljudstvo v Mali Azii in v Evropi; Jon ali Jun, Žutov sin (Jun ali Jon starejši je bil začel Junsko kraljestvo v Mali Azii okoli 2000 let pr. Kr. Druga povest, ki je morda gotovši, pravi, da so se bili iz Evrope grajskih pokrajin pervi prebivavci v Jonio naselili tisti, ktere je bil tje peljal Jon ali Jun, Žutov [Xuthus] sin, več let pozneje t. j. okoli 1406 pr. Kr. Vendar Žmirna z več drugimi mesti tih krajev so bile že pred le-tim drugim Junom), poglavar JllllOV ali Junakov v Mali Azii in v Evropi; Junak (Inacus je živel okoli 1821. leta pr. Kr.), kralj v Zapotočji (Kappadokia), kteri se je potlej ustanovil v Deželi (Thessalia); Juna, nazadnje kot vidova kraljica v Deželi (Juna, boginja, Turova mati, Jovova in Junakova sestra. Nje sin Tur je bil rojen ok. 1.1846 pr. Kr.). Dalej se spet bere, Junak (Inacus) je bil kralj na Frigijskem, ok. 1. 1400 pr. Kr. Od kod te imena? Od slavonske korenine jun, jen. Jun je bil poglavar Jonov, Junov, ali popolnoma po današnje reči, Junak je bil poglavar Junakov v Azii in v Evropi. V Azii so imeli tudi deželo, ki je bila po njih Junja ali Junje imenovana. Jonsko ali Junsko Morje je bilo ob Ilirii in ob Grajskem. Na otocih tega morja je bilo junaško
ljudstvo Televaji (Telebsae Tr¡lh¡ioai), kateri so bili v svojem junaštvu spozabili, da so ljudem tudi silo delali ter jih ropali, od tod je še dandanašnje ime „televaj". Tudi Junino ime, se ve da, kaže, da je mogla serčna ali junaška biti. Zlasti je pa to soditi še po nje sinu Turu, kteri je bil tako junaški, da so ga častili kot boga vojska. Verh tega so pa Juno po nje smerti imeli za boginjo, ter se ji priporočali zlasti za zdravje in moč ali junačnost, kar spet kaže, da je bila v življenji junačna. Ravno tako kaže ime Junak, kakšini so bili tisti, ki so nosili to ime.
Pa — junaški niso bili li nekteri našega naroda, ampak ves narod je veljal za junaškega in častitljivega. To kaže ime Aineti, Heneti, Veneti, Venedi ali Vindi, kar hoče toliko reči kot Slavenci. Od kod so si bili pa to ime zadobili? Ob nekdajnih časih so bile prerivanja zdaj z Aziatskimi zdaj z Evropejskimi sosedi. Poglavitna pot k slavi priti je bila torej vojaška serčnost. Z le-to so si bili naši nekdajni spredniki pridobili ime Slavenci.
Še celó ženske so bile pokazale, da so Slavenke. Od June je bilo že govorjeno; pomislimo torej dalej Omoženih, ktere so svojim hčerkam vžigale desno stran, da so le-té bolj možkim podobne potlej laže streljale. Od tod ime Omožene (Amazonae), kakor pravi zgodovinar Justin (Virgines in eundem ipsis morem, non otio, ñeque lanificio; sed armis, equis, vena-♦ionibus exercebant, inustis infantum dexterioribus mammis, ne sagittarum iactus impediretur: unde Amazones dictae sunt. Justinus, histor. philippic. lib. 2. cap. 4.). Le-té so si bile veči del Evrope podvergle ino tudi nektere aziatske mesta vzele. One, kakor se vidi, niso li v bran stale vojščakom, ampak so tudi kot zmagvavke napadle ptuje dežele. Oglejanke in Metljanke kakor še druge Slavenke, so svoje dolge kite za loke dajale možakom zoper sovražnike, nazadnje pa so se v boju dale pokopati pod domačim ozidjem.
To je dosti razgledov vsacega Slavenca spodbosti k serčnosti. Za temi razgledi ne bom v misel jemal druzih dovodov ino skazovanj, ker razgledi bolj spodbadajo k serčnosti, kot druge skazovanja. Vi pa, sla-venska 1- d! tudi niste tako boječega serca, da bi vas bilo posebno treba prigovarjati k hrabrosti a,; serčnosti.
Če bi kdaj naš stolni grad, naša domovina bila v nevarnosti pred sovražniki; če bi našemu svet'emu cesarju, ki s svojim domom in svojo družino deleč okoli spoštovani slavé kot nekdajni Podaržič (Podarces, Pria-mus je bil Trojanski kralj ob časih Trojanske zapertije; podaržati t. j. prijeti, pri-jamati); če bi njim, pravim, hotel kak nevoščljiv Grajee delati nadlego, bi se vi kot nekdajni slavni Pod.° 'žičevi vojščaki vkupej zbrali za brambo dežele. Podaržiča si sovražniki niso upali premagati drugači kot z zvijačami ?Ti z goljfijo, kar je bilo dosti nepošteno (Et, si fata deüm, si mens non laeva fuisset, — Impulerat (Laocoon) ferro Argolicas foedare latebras: — Tro-jaque, nune stare;, Priamique arx alta maueres. Virg. Aen. lib. 2. v. 54 — 56.).
Mi imamo pa upanje, da bi nas Bog v vojski ne zapustil, ino da bi bili naši vojvodi složni in previdni vam pomoči, si cvetja za venec zmage obilno nabrati.
Pri besedi hrabrost ali serčnost se nikar ne motite, da bi mislili, to je hrabrost ali serčnost, kar neotesani in sirovi ljudje pri pretepih in pobojih kažejo, ali če kdo brez premislika tje v en dan dela. To je li divjačnost, sirovost, ktero netijo strasti: jeza, nevoščljivost, maščevanje, lakomnost, nečistost, ino vsem tem pomočnica — pijanost. Strasti so ostudne, ker so najimenitnišemu in najdražemu daru človeškega duha, pameti nasproti. Kar človeka neumni živini podobnega dela, ni tudi ne častitljivo ne slavno. Hrabrost posluša neprestrašeno pameti in dolžnosti, za to je pa tudi slavna.
Razsajači, bojevavci ino pobijavci imajo po navadi najmanj serč-nosti. Taki poslušajo strasti, zato ne marajo za pamet, če jim leta tudi serčnost zavoljo dolžnosti ukazuje; ampak oni so divji, kadar jih brič prime, kakor govedo leti tje v en dan, kadar ga obad pika. To nas skušnja uči. Begunci, uhajevci ali kake pokveke, ki vojaškemu stanu niso za nobeno rabo, ki se ga boje kot satan svetega križa, taki bojaz-ljivci se najraji medejo s polnimi bokali, potlej vsacega nadležvajo, se pretepajo, letajo, divjajo in mahajo tje v en dan, in ker ne vedo, kaj delajo, se njih boji pogosto zmene v poboje. So slabši vrata, huji vra-zijo. Kdor je resnično hraber, je tudi pobožen.
Okončevanje.
Hrepenite po resnični pobožnosti, ktera stori življenje časno ino večno slavno. Pobožen je ljubezniv do bližnjega; nasproti je pa vsak tako rekoč primoran bližnjega ljubiti. Iz pobožnosti pride želja svoje dolžnosti spolnjevati; za željo svoje dolžnosti spolnjevati pride želja svoje dolžnosti na vse strani poznati; za željo svoje dolžnosti poznati pride prizadevanje za učenostjo. Pa ne prizadevanje za tisto učenostjo, ki v neumnostih obstoji, ki človeka pači ter mu na duši in na telesu škoduje; ampak za učenostjo, ki človeka diči in ki kaj hasne. Iz pobožnosti pride tudi serčnost k spolnovanju težavnih dolžnost vojaškega stanu. V pravi učenosti in v serčnosti ali junaštvu se skažite vredne naslednike nekdajnih Slavencev.
V ogradi učenosti nikar ne puščajte v nemar domačega izobraženja. Materni glasovi so najbolji podslomba za daljne nauke. Za ptuje se bolj pečati kot za domače je narobe svet. Narobe ino nespametno bi bilo, če bi kdo na Nemško, Francozko in Angležko kot na bliščeče zvezde gledal, zraven bi se pa v domači slavenščini spodtikal in v jame padal. Kdor ne posluša sladkih maternih glasov, ni vreden imena „človek", pravi neki nemški možak. Učite se domačo besedo lično izgovarjati in pisati. Spišite kot učeni možje svoje znanja za tiste, ki žele na Yiši
18*
stopnje izobraženosti priti ino vaši nasledniki biti. Le-ti bodo k vašim naukom poznejši še svoje skušnje ino znajdenja pridjali, ino tako pisali čedalje koristniši in učenejši slavenske bukve. Tako bo naša slavenščina z vami slavela kakor slavi Francozko, Nemško in Angležko s svojimi učenimi možmi. Nikar po ptujem tako ne hrepenite, da bi svoje v nemar puščali; s tim bi ptujcem priložnost dali nas imeti za bedake, kteri že po svojem rodu nismo za drugo kot za gojzdne opravila, in kteri so po svoji besedi li v stanu pri domači živini shajati.
Vi, kteri bodete morebiti kdaj za bobnom ali za trobento hodili, si spomnite, da ste slavenska kri.
Kalugjerji imajo zapisano na svojih policah: čistosta, Niščeta i Poslušenstvo. Vi mladenči, nastopniki učenih stanov, si zapišite na svoje pisne omare: Pobožnost, Učenost in Rodoljubje. Vi pa prihodnji slavenski vitezi, si zapišite v svoje serca te besede: Pobožnost, Domovina in Slavenska kri. To naj bodo vaše postavice, vi slavenski mladenči, da boste res slaveči in vredni slavenskega imena.
Ako bote pobožni, učeni, rodoljubni, serčni kakor sem vam priporočal in kakor si je od vas tudi obetati; vam prerokujem, da bote Iju-bčiki božji, ljubčiki našega naroda in slavni možje pred celim svetom. Zdi se mi že, kakor bi vaše podložne vidil vas ljubiti in spoštovati kot svoje dobrotljive očete; kakor bi že slišal podložne pripovedovati: Našim predpostavljenim je za Boga mar, oni so možje, previdni, modri, pravični, usmiljeni, ljubeznjivi; li veselje je pri njih biti, jih viditi in slišati. Bog jim daj dobro in ohrani jih še več let. Zdi se mi, kakor bi že marsikoga vidil, kteri si po vaši smerti solzice otira in pravi: Oh tega gospoda in moža ne bom pozabil ne jaz ne kdo drugi. To so bili zlati časi, ko so bili oni pri nas. Za njih gotovo zdaj ni slabo, Bog jim daj dobro, če kaj potrebujejo. — Ravno tako se mi zdi, kakor bi vidil lepo vezane slavenske bukve po bukviščih bravcem v pesteh, ki željno iž njih pobirajo vaše nanke. Kakor bi vidil mladenče in može, ki pri svojih poznih lučicah vsi zamišljeni bero vaše spiske. Ravno kakor bi slišal učenike in modrijane iz vaših bukev se modrovati, kakor bi slišal vaše imena imenovati zdaj s svetim spoštovanjem, zdaj z neko posebno gorečnostjo. Kakor bi vidil vaše učene slavenske bukve po francozkih, nemških in angležkih knjigarnicah zverstene med bukvami druzih izobraženih narodov. Kakor bi bral dogodovščino od novih slavenskih vojščakov, kako so se serčno obnašali. Pred očmi so mi malane podobe vojska, kjer so med trumami slavenski vojščaki lepo namalani kot stanovitne podpornje slavnega istranskega doma in Slavenije. Pred očmi so mi trume gledav-cev okoli tih podob, da s perstom na nje kažejo rekoč: Ta je ta — uni je pa ta — Slavenec; ino kako mladenčikom kri v lica stopa in serč-nost iž njih žehti ko pravijo: Jaz, če Bog hoče, moram tudi tak junak biti.
Nastopite torej serčno pota, katere vas bodo pripeljale, da bote pred Bogom prijetni, naših sprednikov vredni, našim naslednikom lep razgled in pred celim svetom slaviti. Kdor bi pri mojem govorjenji ne-občuten bil, on bi želel Slavenec brez slave biti. Jaz pa li mislim, da sem občutnim Slavencem govoril.
S petjem slavčik služ' ime;
Z del' Slavenci naj slave.
Tako.
Dopisi in novice.
— Iz okolice ljubljanske. Kakor znano, imela je 24. julija t. 1. naša učiteljska konferencija na dnevnem redu: »Kaj ovira v okraji sploh, posebno pa v posameznih šolskih krajih gojenje zdravstva, in kako bi se to dalo odstraniti v smislu ministerskega razglasa 9. junija 1873«? Meni se je ta točka zelo važna zdela, pa pri nji debatirati nisem hotel zato, ker se človek nemore -lahko, kar na nagloma dobro in na široko izraziti; in tudi zato ne, ker je g. govornik dobro o nji poročal.
Poročevalec one točke bil je gosp. Adamič z Dobrove. Preiskal in staknil je menda vsa kota, pometel vse drobtine, ki se tičejo zdravja, bodi si v osebstvu v obiskovanji šole, pri šol. orodji ali v šolski hiši, sploh rečeno, dobro je govoril. Konec njegovega govora se razen nekoga, ki je malo reč omenil zarad šolskih stranišč, nihče se ne oglasi k debati. Gosp. predsednik spregovori in pohvali marljivega govornika. Vendar pa omeni svojo misel in pravi, da bi bil rad poročati ali debatirati slišal n. p. »Kaj pri sedanjih slabih šol. poslopjih ali pri drugih slabih uredbah, ki se bodo še le s časoma dale odstraniti, ovira zdravje; ali kaj bi moglo pri sedanjih krajnih okoliščinah, kar se šole tiče, k boljemu zdravju pripomoči? Zakaj, to kar sedaj ni, se bode že v prihodnje pri stavljenji novih poslopij postavno ravnalo«.
Zbudil mi je g. predsednik tu neko misel, ki bi bila res prevdarka vredna. G. poročevalec je ni omenil, ker bi morebiti segala v prenaredbo šol. postave? ali pa vsaj kot dostava h kaki točki.
Predobro nam je znano, kako otroci radi vmazani in celo razcapani v šolo pridejo. Sam bi ne bil verjel, če bi ne bil že v novejšem času večkrat in bolj natanko opazoval otrok. Sicer se mi je gnjusilo, kakor se mora vsakemu, pa žal mi ni bilo zato. Vidil sem, da si otroci leto za letom glave ne zmivajo, ušesi pa do dobrega nikdar. Če niso morani, češejo se malo kedaj, lase strižejo praznoverno le o mladi luni, ako pa takrat pozabi, pa še le čez pol leta. Vrat je ves opikan, ker se menda deseti naših šolarčkov, za v posteljo po noči ne slači, ali še celo čevljev potu smeradljivih ne sezuva. Nog si ne umivajo in obleke si ne snažijo, ker prav tako delajo njihovi stariši. Dečki pridejo o lepem suhem vremenu s zavihanimi hlačami, s spodvitim »ko-larjem« pri jopiču, z odpetim vratom v šolo. Po zimi kakor v poletini vročini nosi Vehovčev Miha ravno tist bel »štulast« klobuk, ima slabo okerpane hlače, če ne tudi luknaste komolce pri jopiču brez gumb. Pot v šolo mu je pasja hoja; zdaj stoji, zdaj teče na vse pomagaj. Saj se jo te hoje učil že, ko je bil v pervič k Božjemu grobu šel. Domu pridšemu, ki je pa ves upehan in vroč, velikokrat že prehlajen, mu mati ali kdo drugi že južnico naproti prinese, krave od jasli oprosti, poda šibo v roke in ga požene past. Tako gre naš šolarček že zopet sam sebi prepuščen z doma še med slabejšo druščino, nego
jo je na poti iz šole imel. Kako se pastirji obnašajo, nam je dobro znano. Ako mu je pri južnici černega suhega kruha dolgočasno, naterga si kislice (Sauerampfer) ali nezrelega sadja in potem kake slabe vode napije. Včasi ga tudi dež do kože premoči. Obleko ima le eno, k večim dva jopiča, če je tudi premožnega kmeta sin. Zvečer prižene že o hladu domu in ako je večerja pripravljena jé, ako ne, obleži na klopi pri peči ali za mizo, kjer obstane do druzega dné, a drugi se zanj ne zmenijo.
Slednjič je veliko škodljivih in zdravju nasprotnih navad še, ki se le misliti, zapisati pa skoraj ne dajo. In tako naj bo naš šolarček pri vsih tacih okolšinah zdrav in čverst? Za nauk prebrisan in jasne glave? Ali se bodemo tacemu čudili, da začne pri učiteljevi razlagi ondi v klopi z glavo kimati ?
Bogu bodi toženo, da je to istina.
Kdo je pa temu kriv, da se toliko in tolikokrat celó nalezljive bolezni zatrosijo. Mar ne zanikerni, umazani, nevedni stariši vsled svojih zgoraj navedenih prizorov sami? Kolikokrat smo pa še slišali, da je šolarček bolezen v šoli dobil, da mu jo je učitelj naklonil? in gorje, če bi mu jo tudi. Prekleta bi bila šola in učitelj. To pa smo vselej slišali, da so otroci doma zboleli in sicer pri onih naj prej, kjer je manj snage bilo. Ondi ni nihče kriv bolezni in nihče kaznovan. Zato bodimo prepričani, da šola ni toliko kriva pogostnih , bolezni, ampak stariši sami, ki nimajo nikakih pojmov v zdravstvu. Res je, da nekatere revščina tare in zaderžuje do snage, ali nemarnost in nevednost jo daleč prevladate, ker je dokazano, da tudi nekateri ubožni ljudje so vedno snažni in umiti.
Navesti hočem le dva izgleda. Pri nekem dečku sem zapazil vmazani ušesi in mu rečem: Do jutri si moraš ušesi dobro umiti, kar je tudi obljubil. Ko drugi dan v šolo pride, zapazim zopet, vendar nekoliko manj, ušesi umazani. Zato mu v tretjič s kaznijo zažugam, da si mora ušesi do dobrega umiti. Tretji dan pride deček ves Vesel pred me pokazat ušesi, pa še vedno umazani. V peti klopi se sedaj oglasi in zanj potegne njegova sestra in pravi, da so ga mati doma sami umivali, in rekli da je le deček tako čeme kože, ne pa umazan! Moral sem dečka iz šole z nekom drugim poslati, da ga je dobro umil. Pre-vidil pa sem, kako malo skerb imajo stariši za snago in kako slabo jo umejo. Drugi eksemplar bil je še hujši. Neka deklica, čestokrat zelo razmeršena, včasih tudi umazana in razpeta, bila je za lepa opominjevanja zelo nemarna. Ne davno potem jo zatožijo, da ima uši. Začudil sem se tem bolj, ker deklica ni bila vbožnih starišev in sklenil sem jih pred se poklicati. To se zgodi. Oče nje, mlad gospodar, še vojak, in deklice stara mati 70 letna žena prideta. Kaj je? ne pozdravivši me, ogovori me [red šolo. Jest mu povem kratko in podučevaje ga z rahlo besedo, naj deklico snažno v šolo pošilja i. t. d.
On pa od jeze zagori in zaroti nekega soseda, čegar deklico je sumil, da je njegovo tožila. Bralo se mu je na obrazu, da bi bil tudi mene rad dobro oštel, če bi resnica ne bila pri deklici. Stara mati se pa ni hudovala, ampak čudila se je, da hoče učitelj pri otrocih za snažnost in zdravje skerbeti. Zato tudi očetu nekako jeza ponehuje in ga začne sram biti. Spoznal sem ga, da se je hotel nad mano zato jeziti, ker je mislil, da ga bodem zarad uši prav hudo ozmerjal in oštel.
Učil sem se iz tega, kako malo pojma ima še nevedno kmetijsko ljudstvo o šoli. Zvedil sem, da revšeta nista vedila, da se je v šoli treba učiti snaž-nosti, varnosti, zdravja in reda v splošnih opravilih. Desiravno ni naša šola stara, vendar tolike nevednosti bi od starih ne bil pričakoval.
Že stari pregovor pravi: Snaga je pol zdravja. Čuditi se dalje ni, da mladina, tako pogosto boleha, ako pomislimo, kako slabo skerbe stariši za zdravje svojo in svojih otrok. Kup smradljivega gnoja ima vedno pred hišo, straniše je, ali ga tudi ni pri hiši. Stanovališne sobe so ob enem spalnice in morebiti le enkrat v leti prezračene. Obleke je malo in še tista slaba. Reda pa kar nikakoršnega nima, bodi si pri jedi ali pri kakem drugem opravilu. Rekel bode kdo, poduka manjka kmetu! Jest pa rečem: poduka mu manjka to je res, ali če ga tudi ima, ga noče sprejeti. Vediti je, da kmet je silno ter-mast in se derži le starega kopita. Mestjan mi tega skoraj ne bo verjel, seljak pa, ki med kmeti živi, mi bode prav rad priterdil.
Morebiti bo lože podučevati sedajne šol. otroke, kadar postanejo gospodarji in gospodinje. Pri sedanjem kmetu, bi pa rekel jest, da bi pomagala le sila. Učitelj naj, kakor je že sedaj njegova dolžnost, zanikerne stariše opominja, da gledajo na snažnost pri sebi in pri svojih otrocih. Ako bi pa to ne pomagalo, naj ga potem pa okrajni šol. svet pismeno ali ustmeno opomni snage. Če pa bi še to nič ne zdalo, naj ga pa kaznuje, bolj ali manj po zasluženji. Saj je res, da otroke zanikernih starišev le sila »Schulzwang« v šolo goni, naj velja pa pri nas še »Zwang zur Reinlichkeit« ? In gotovo smemo upati, da naša šolska mladina ne bo tako pogosto bcdehala. Kaj pravite k tem predlogu dragi kolegi ?	Učitelj.
Naj se pa naj prej oglasi vrednik, ki je stari šolmošter in tudi dovolj takih prizorov že v šoli imel. „Nikdar se človek starišem bolj ne zameri, ako kritikuje, otroke, kako je njih unanje obnašanje, a ogenj je pa v strehi, ako jim pravi, da niso snažni, daje v laseh živo". „Zamera tu, zamera sem", učitelj ne more vsemu molčati in mora otroke grajati in svariti tudi tačas, ko starišem ni ljubo, a treba je vendar-le velike previdnosti; na jeden mahljej tudi drevo ne pade; tukaj je treba svariti, prigovarjati, hvaliti in grajati, kakorkoli človek ve in zna in kakor vsacega uči navadna modrost in previdnost. — Nekaj se že opravi, akoravno je dostikrat vse prigovarjanje brezvspešno. — Poznal sem šolo tam v gorski dolini, v kateri so bili ob navadnih dneh otroci vsi praznično oblečeni. — Na vprašanje, kaj to pomeni, odgovoril mi je dotični učitelj: „Pri nas je navada ta, da vsi otroci pridejo praznično oblečeni v šolo". — Pomislimo, koliko poterpežljivosti je imel ta, ki je vpeljal to navado. — „Sila ni mila" hujega pokorila, previden učitelj ne nalaga otrokom, nego da umazane o ugodnem vremenu — pošilja na potok ali k studencu, in da otrok, ki so še drugim, kolikor toliko v spodtiko, ne sprejema, dokler se ne osnažijo. — Pri dekličih se z lepo besedo že nekaj opravi, ali pri dečkih, hm, hm! Naši okoličani prisedši pred šolo čevlje obujejo, a izstopivši jih
izujejo..... No, kaj čemo, se vsaj uterdijo zoper nezgode vremena!! — Milo-
vanja vredni pa niso toliko selski otroci; ki vsaj žive v dobrem zraku, marveč otroci mestnih siromakov, ki prebivajo v nezdravih, merzlih sobah, lačni in izstradani v stergani obleki. — Tii je izkati vzroka vtroškim boleznim, — a ne v šolah. — Sicer pa smert pobira, nič ne zbira, siromaka in bogatina, visocega in nizkega. — Ko pa bolezen postane nalezljiva, pa ne ostane drugega, nego da se šola zapre. K sklepu pa še jedno, toda brez zamere. Peta božja zapoved nam veleva: skerbeti za svoje zdravje in življenje, ter za zdravje in življenje svojega bližnjega. Dovolite tedaj, da bode učitelj verozakona to otrokom razlagal, njegova beseda bode več zdala kakor učiteljeva.
— Iz Rudolfovega Okraja. Učitelji Rudolfovega okraja imeli so 26. avgusta 1.1. navadno letno konferencijo z dnevnim redom, kakor je bil vil. št. »Učit. Tov.« naznanjen. Zborovanje se je pričelo okoli 9. ure v lepo okinčani dvorani Rudolfove višje gimnazije, katero je g. direktor Fischer blagovoljno prepustil. Navzočih je bilo 24 učiteljev in dva gosta. C. kr. okrajni glavar g. Ekel predstavi navzočim novoimenovanega c. kr. okr. šolskega nadzornika, g. profesorja A. Derganca iz Rudolfovega. Učitelji mu svoje častitanje izrekö s tem,
da se mu priklonijo. Omeni tudi umerlega c. k, okr. nadzornika v. č. g. K. Legata, ter ga priporoči v blagi spomin. C. kr. okr. nadzornik pozdravi navzoče ter imenuje za svojega namestnika g. nadučitelja Jerše-ta. V svojem lepem govoru razpravlja važnost učitelja, kot odgojitelja in učenika; opominja g. učitelje, naj z duhovšino in občinskim predstojništvom žive v zastopnosti in prijaznosti, ker le potem morejo vspešno delovati. Prestopi se na dnevni red. Za zapisnikarja sta izvoljena gosp. Krištof in gospodična Pec. — Gospod nadzornik pri opazkah, katere si je o tem kratkem času mogel nabrati, sploh izreka zado-voljnost, priporoča gledati na strogo disciplino, pravo metodo in zlasti na snaž-nost v šoli in na straniščih.
Pri 3. točki dnevnega reda: Kaj koristi podučevanje ljudstva zunaj šole sosebno glede kmetijstva, poroča g. Burnik. V izverstni razpravi povdarja, da mora imeti učitelj zaupanje pri ljudstvu, da to doseže, je potreba samemu izurjenemu biti v kmetijstvu ne le teoretično, ampak tudi praktično. Zarad tega, pravi, bi bilo želeti, da bi vsak učitelj imel toliko polja, da bi lahko 2 kravi redil, — in šolski vert. O tej točki še govore: g. Ganter, g. Koželj v podobi govora s kmetom na sprehodu, g. Koncilija o pokončavanji škodljivih merčesov, g. Jerše priporoča rejo kuncev, katera na Francoskem toliko dobička daje. Raz-govarja se še: Kaj bi se dalo storiti v hrambo koristnih ptičev in v povzdigo sviloreje. Gospod c. kr. nadzornik priporoča, naj se gg. učitelji sami z njo pečajo, vsaj tam, kjer je dosti murb. — O vprašanji: Kako naj se naravoslovje v ljudski šoli podučuje i. t. d. poroča g. P. Florentin Hrovat. Razpravlja metodo, katere naj se učitelj derži in pride k sklepu, da poduk v naravoslovji ne bode oviral jezikov nauk, ako ostane na mestu, ki mu gre po historičnem razvoji ljudske šole, to je, da imajo tako zvani humanistični predmeti prednost, ter se vsaki drugi nauk s temi združuje, in te pospešuje in podpira. G. nad-učitelj Jerše obravnava iz »Drugega berila« vajo »Človek«, in kaže, kako naj se berilne vaje naravoslovnega zapopadka obravnavajo, g. Koželj pa berilno vajo »Kochsalz«; g. Rihteršič, g. Kutnar in drugi so se z opazkami razprav vde-leževali. Potem prebere c. k. nadzornik novo došle ukaze. Bukvarnični odsek poroča o stanji okrajne bukvarne in konstatira, da je P. Hugolin Sattner buk-varno čisto na novo vredil. Naredili so se trije zapisniki, namreč numeralni in 2 listna, alfabetični in znanstveni, kar je stalo mnogo truda. Taka uredba bukvarne pripomore, da se knjige eno stroko obsegajoče lahko pregledajo, in zbere to, kar kdo hoče imeti. — Račun se pregleda in odobri. Sklene se, da bode vsak učitelj 1 gold. za nakupovanje knjig vplačeval, g. c. kr. okrajni nadzornik obljubi vsako leto 12 gl. darovati za knjigarno. G. Rudežu se izreče zahvala, ker svoje dijete, katere dobiva kot ud c. kr. okr. šolskega sveta, knjigarni prepušča. Stari odsek je bil enoglasno zopet izvoljen. O točki »nasveti« govorilo se je veliko, a malo sklenilo in odobrilo. Za zastopnika v deželno konferencijo bila sta izvoljena nadučitelja gg. Jerše in Koncilija, kakor je bilo že v zadnji št. »Učit. Tov.« povedano. V stalni odbor za prihodnjo konferencijo so bili izvoljeni gg. Burnik, Jerše, Franke in Koncilija. Okoli polu dveh sklene c. kr. okr. nadzornik konferencijo z 3. živijo klicem na sveti, cesarja, navzoči pa zapojo cesarsko himno. Potem je nasledoval skupni obed pri »Brunerji«, katerega se je tudi c. kr. okr. glavar g. Ekel vdeležil. Razgovor je bil živahen, in sledila je napitnica za napitnico. Na zdravje!
— Iz seje deželnega odbora 31. avg. in 2. sept. Predlogu za defi-nitivno potrjenje učiteljice Emilije Guse 1 na ljudski šoli v Krškem je deželni odbor pritrdil. — Na poročilo muzejnega kustoza o izkopanih grobovih in sta-
rinah iz starodavnih časov pri Vačah je deželni odbor dovolil primerno zalogo za nadaljevanje izkopavanja.	»Nov.«
Iz Vrabč na Vipavskem, 5. septembra t. 1. — Naj ti sporočim, dragi »Tovariš«, zopet kaj malega iz našega tihega kotička. V torek 27. m. meseca sklenili smo na tukajšni šoli šolsko leto. Po zahvalni maši peljemo mladino v šolsko izbo k očitnemu spraševanju. Zelo nas je veselilo, da kakor lani, se je zopet letos obilo občinstva zbralo, da vidi, kaj se je mladina pretečeno šolsko leto naučila? Med poslušalci bila sta tudi dva uda krajnega šolskega sveta. To nam svedoči, da se tukajšno ljudstvo zanimiva za šolo. Bog daj, da bi je tudi v prihodnje šola veselila! Spraševanje se prične z verskim ukom potem nasledovajo drugi zapovedani šolski nauki. Koncem se zapojejo nekatere šolske pesni. Ko je bilo vse končano spodbuja se mladina v daljšem govoru, kako naj porablja čas počitnic v to, da ponavlja doma, kar se je v šoli naučila. Naroča se jej, da naj se vsikdar in povsod lepo vede, ter naj pri vsaki priliki kaže, da jej šolski poduk res koristi. Ko je ljudstvo odhajalo, bilo je slišati: »To je lepo, mi bi celi dan radi poslušali otročiče tukaj v šoli. Kako je kratkočasilo tukaj v šoli!« — Iz tega sklepamo, da nij napačno, če se priredi konec leta očitno šolsko spraševanje. Po taistem zbuja se vedno bolj in bolj veselje pri ljudstvu za šolo. Če se sklene šolsko leto brez vsake slavnosti, ljudstvo kmalu izgubi veselje do šole. To povemo iz lastne skušinje. Ljudstvo hoče viditi sad šole. Ono ne porajta dokaj na to, kaj so se otroci učili v šoli, ampak poglavitna briga mu je to, koliko so se naučili za dejansko življenje. Zato pa ne mara toliko za šolska naznanila, kakor za to, da se samo prepriča o napredku njihove mladeži. To pa lahko poizve pri očitnem šolskem izpraševanji. Samo po sebi pa se razume, da ima taisto le takrat kaj pomena, ako se ga občinstvo v obilem številu udeležuje, kajti brez koristi je in pa tudi zelo dolgočasno, ako bi hotel kdo šolske stene prepričati, kaj so se otroci učili pretečeno leto v šoli. Mnogo jih je tega mnenja, da so očitne šolske preskušinje brez vse koristi. Mogoče, da v mestih niso ravno potrebne, kjer je občinstvo bolj izobraženo in se samo lahko prepriča, kaj znajo otroci. Nij pa tako po deželi. Kmet le temu veruje, kar tako rekoč more z roko prijeti. Da je ljudstvo po nekaterih krajih merzlo za šolo, uzrok temu je, po mojih mislih, med drugim tudi to, ker so so odpravile konecletne izpraševanja. Prosti kmet se le prerad derži starih običajev in navad. Zato mu je neljuba novost, da se šolsko leto tu in tam več ne končuje slovesno, kot nekdaj. Kdor med ljudstvom živi, ta se lahko prepriča in sliši, kako rado se spominja taisto nekdanjih slovesnih konecletnih preskušinj in daril. Torej so mogle biti ljudstvu zel6 priljubljene, da se jih tako rado spominja. —•
Časi se spreminjajo. Morda znamo kedaj doživeti, da stopijo v življenje, kot novost, zopet konecletne preskušinje. Saj pod solncem nij nič novega. Kar je bilo našim prednikom uže davno znano, to uvidamo mi kot novost, in kar bodemo mi uže davno pozabili, zna služiti našim potomcem za kaj novega. Človek je uže tak, da vedno hrepeni po kaj novem. Kedar pa ne ve več kaj novega dobiti, začne staro robo za novo blago prodajati. Star denar se prekuje v novega; isto tako se spremenijo stare navade v nove. —
Glas iz Štajerskega v zadnjem »Tovarišu« toži o marsikateri nepriličnosti pri šolstvu v tej deželi. Kakor pri nas, tako se tudi tam ne priznava učiteljem na enorazrednicah opravilne doklade. Vsakako pričakujemo, da bo letošnja deželna učiteljska skupščina kaj o tem sklonila. Z Bogom 1 Ivan Zamik.
Kar nam o krajnih učiteljskih konferencah pišete, da bi namreč učitelji učitelja obiskovali, ga poslušali in potem kritikovali, in da bi se sedaj temu sedaj unemu
to zgodilo, je v teoriji prav lepo, a v praksi? Na učiteljiščih je sploh običajno, da verstniki verstnike kritikujejo, tedaj je verjetno, da bi se pri takih konferencah, ako bi bile dobro vojene, učitelji več naučili kakor pri navadnih okrajnih konferencah. — Pervi in neogibljiv pogoj takim konferencam je zaupanje in prijaznost med učitelji. Sedaj si pa sami odgovorite, ali bi take konference, recimo, da so tudi upeljane, kaj koristile pri nas na Kranjskem.?!
— Iz Ljubljane. Deželna učiteljska konferenca se je začela v ponedeljek 9. t. m. ob 10. uri v mestni dvorani. Navzočnih je bilo 34, med temi okraj. šl. nadzorniki razen 1 vsi, potem učitelji voljeni od učiteljskih zborov in v to poklicani strokovnjaki. Dež. šl. nadzornik za ljudske šole g. Eajmund Pirker pozdravlja prišle v svojem in v imenu deželnega predsednika ter omeni, da v drugič preseduje dež. učit konferencij, poglaviten nalog letošnji skupščini pa je sestavljanje učne poti (Lehrgang) za pojedine nauke v ljudski šoli. Konferenca pa se ima tudi ozirati na pravne razmere učiteljev. ;— S trikratnim »Hoch Sr. Majestät« končuje svoj govor in po dvorani se začuje odmev »Hoch in Slava«. V svojega namestnika voli ravnatelja na c. k. m. in ž. učiteljišču g. BI. Hrovata, in po predlogu g. Gerkmana se volita »per acclamationem« v zapisnikarja g. g.: Andrej Perne in Pavel Kavčič. Za reditelja pa se volita vsklikoma g. g. Fr. Gerkman in Fr. Itaktelj.
Potem se voli po listkih odbor, deželne učiteljske konference in sicer g. g.: VVisiak (28 glasov), Perne (27 gl.), Kaktelj France (31 gl.), Praprotnik Andrej (29. gl.), Blaž Hrovat (28 gl.), Linhart (29 gl.), Gariboldi (29 gl.), Eppich (27 gl.), Zima (28 gl.). Teh 9 je tedaj v odboru, ki ima pretresovati posamezne predloge, ter prirejevati gradivo prihodnji dež. učit. konferenciji.
Gosp. predsednik poroča o sklepih zadnje dež. učit. konferencije, 1. 1874 dne 21. sept. *) ter omeni, da se bodo nove šolske knjige izdelale po učnem potu ki se bode v konferenciji pretresoval.
Vsak vdeleževalec konference je dobil nekatere dni pred zborom „Entwurf eines Lehrganges für die Volksschulen in Krain zusammengestellt auf Grund und in Ausführung der vom hohen k. k. Landesschulrathe mit Verordnung vom 19. Dezember 1874 Z. 2764 vorgeschriebenen Lehrpläne," da ga je prečital in prevdarjal.
Potem je bral g. predsednik posamezne predloge, katerih je bilo višej od 30.
Ko bi se ti predlogi vsi sprejeli, bi se morale predelati deržavne in deželske šolske postave, posebno pa učni red 20. avgusta 1870. Ali učitelji ne vedo ali pa so že pozabili, ka so p. 1. deželni šolski sveti pretresovali šolski in učni red, ter tü in tam stavili prav primerne nasvete; ta red so pretresovali tudi okrajne konference, in vendar to, kar je že mnogo omlačeno, še enkrat mlatijo. Ako se mi-nisterstvo ni oziralo na poročila šolskih oblastij, je še manj pričakovati, da se bode na želje dež. učit. skupščine oziralo. — Da med temi nasveti ni manjkalo predloga: okrajnim šolskim svetom naj se odvzame pravica učitelje predlagati, no to je že vsak lahko naprej vedel, kdor pozna naše razmere. (Z večino glasov je bil tudi predlog sprejet.)
G. predsednik naznani, da bode jutro v torek ob 8. uri pri sv. Jakobu slovesna maša, kjer bode pelo Cecilijino društvo, in da se potem ob 9. uri začenja 2. seja dež. učit. konference.	(Dalje prih.)
— V Oseku, glavnem mestu Slavonije, je bila 3., 4., 5. i 6. septembra III. občna hrvatska učiteljska skupščina, katere se je udeležilo nad 600 učiteljev, ki so došli iz raznih in daljnih krajev jugoslavenskih dežela. V prihodnji številki bomo priobčili o njej obširno poročilo, koje nam je došlo od udeležitelja pri omenjenem zboru naših hrvatskih sodrugov, marljivo delajočih na polju omike, na polju narodnega šolstva.
*) Glej „Učit. Tovariš" 1. 1874 v listu 21, 22.
283
R a c i a
o dohodkih in troških vdovskega učiteljskega društva, njih vdov in sirot na Kranjskem od 31. avgusta 1877 do 1. septembra 1878.
|Opr. [štev.	Posamezno	Gotovina		Obligacije	
		gi	kr.	gi-	kr.
	Prihodki:				
1 2 3 4 5	0(1 31. avgusta 1877 gotovine .... Letnina in vstopnina društvenikov: I. četertletje . 40 gld. — kr., II.	„ . 176 , 50 „ 1 III.	„ .136 „ - „j IV.	„ . 39 „ „ Obresti od izposojenega kapitala . . . Obresti od obligacij in sicer: I. četertletje . — gld. — kr. H. „ .633 „ 15 „ \ III.	„ . 83 „ - „ IV.	„ - 626 „ - J Nakupljene obligacije .......	335 391 6 1343	61'/, 50 20	1300	
	Skupaj .	2076	21'A		
	Troški:				
6 7	Vdovam in sirotam: I. četertletje . 255 gld. 50 kr. H. „ . 242 „ 75 „ \ III.	„ -203 „ 50 J IV.	„ .248 „ 50 J Za nakupovanje obligacij......	950 848	25 5		
	Skupaj .	1798	30		
	Premoženje:				
8 9 10 11 12 13	Hranilnične bukvice št. 59536 k. 1. 1876 . V	obligacijah pr. 1......... Prirastek leta 1877/8 točka 6 .... Gotovine v kasi v bankovcih..... V	srebru ............ Dolžno pismo..........	823 277 100 124	39 91'A 80	34550 1300 - ' •	
	Skupaj .	1326	10'A	35850	
	V Ljubljani, 1. septembra 1878.				
	Dv. Anton Jarc, iummiiliil«	Matej Močnik, blagajnik iu tajnik.			
v
—	Drobtinica iz narodopisja. Hrvatsko - serbsko narečje razlikuje se posebno po tem, kako vprašajo koga po čem. Nekateri vprašajo kakor Slovenci z besedo kaj? Tem pravimo, da so kaj kavči. Drugi vpra-šavajo z besedo: ča in jim zaradi tega pravijo čakavci. Tretji pa rabijo: što in se imenujejo štokavci. Kajkavci so nam Slovencem najbljižnji, tudi jih naj lože razumemo ter niso drugega nego pohrvatjeni Slovenci. — V kaj-kavskem narečji se govori počenši od kranjsko - štajerske meje tje dol po Hrvatskem in Slavonskem do Karlovaca, do Kolpe, Siseka, Jesenovaca ob Savi, Virovitic in Pitomače ob Dravi. Najčistejše se govori ono narečje med Va-raždinom, Križevcem in Zagrebom. V Zagorju za Sotloj in Krapinoj je bolj spačeno. Tu radi izgovarjajo a kot a, in o kot o; tudi besede pogosto ker-čijo. Čakavci prebivajo med Slovani v Železni, Šopronjski, Mošonjski in Rabski županiji na Ogerskem, potem v Istriji, po hrvatskem Primorji, po otokih Jadranskega morja in po severnem delu Dalmacije. Ti ljudje rabijo namesto »kaj« besedico »ča«. Dalje izgovarjajo sudoc namesto sudec, pln ali pon namesto poln, jubiti namesto ljubiti, rekol namesto rekel, v namesto in. Najbolj razširjeni so pa štokavci. To narečje velja vsem ostalim Hrvatom in Srbom v Dalmaciji, Hercegovini, Črnigori, Bosni, Serbski kneževini, v Slavoniji in Banatu na Ogerskem. Srbsko - hrvatskega jezika se poslužuje 5,800.000 ljudi. Zemljišče, na kojem prebivajo, obsega 3400 □milj. Naj več jih prebiva v Bosni in Hercegovini kakih 1,200.000 duš. — Ta jezik pišejo Hrvati z latinico, a Srbi s cirilico kakor Bolgari in Rusi. Uzrok temu so verske razmere, Hrvatje so katoliki, Srbi pa pravoslavni; carigrajski patriarhi so jih potegnili v razkol. — Velik del Serbov se je tudi pomahomedanil. — S. G.
—	šolska matica mesta Ljubljanskega. V pretečenem šolskem letu je bilo v Ljubljani 2930 šolskih sposobnjakov in sicer 1586 dečkov in 1362 deklic, tedaj 254 dečkov in 156 deklic več nego v pretečenem letu. V c. k. vadnico je hodilo dečkov 155, v I. mestno šolo 410, v II. m. šolo 599; v realko 76, v gimnazijo 108, v evangeljsko šolo 42, v Zollerndorf. zavod 3, v varovalnico 7, v Waldherr. zavod 31, v kupčijsko šolo 13, v obertnijsko 10, v obertnijsko pripravnico 16, k sv. Petru 2, v potovalno šolo na Mahu 42, v Rehn zavod 1, v Ekl. zavod 1, v vnanje šole 10, doma poučevanih je bilo 28, zarad bolehnosti jih ni v šole hodilo 10, in 4 so bili neizobraživni. — Dekličev je hodilo 91 v c. k. vadnico, 305 v mestno dekliško šolo, 640 k nunam, 70 v notranjo šolo k nunam, 8 v Zollerndorf. zavod, 24 v Rehn. zavod, 36 v Huth. zavod, 19 v varovalnico, 43 v evangeljsko šolo, 2 v Ekl. zavod; 38 v šolo na Mahu, 9 v vnanje šole, 60 v domač poduk, 10 zavolj bolehnosti nikamor in 7 jih je bilo neizobraživnih.	»Schlztg.«
—	Letno sporočilo čveterorazredne ljudske šole v Černomlji 1878 našteva: I. Učiteljstvo; II. obsega šolsko kroniko; III. iiaznanja šolsko knjižico; IV. šolska učila. Učencev je bilo v "I. razredu 190 (95 dečkov in 95 deklic), v II. r. 158 (78 dčk. in 80 dekl.), v III. r. 82 (35 dčk. in 47 dekl.), v IV. r. 52 (30 dčk. in 22 dekl.), skupaj tedaj 482.
Šolski dobrotniki so bili c. k. okrajni glavar gsp. Mahkot, krainisclier Schulpfennig, Narodna čitalnica v Černomlji. Poročilo je slovensko, slovenska imena so pisana slovenski, a nemška nemški.
—	Xa javni Irazrcdni ljudski šoli v Klanji je bilo konec preteklega leta 191 učencev in 154 učenk, tedaj skupaj 345. Šolsko poročilo ima spretno spisan sestavek, s katerim g. vodja razpravlja vprašanje: Kako se ujema sedanja
ljudska šola s srednjo. — 6. pisatelj pobija tukaj napad na sedanjo ljudsko šolo, češ, da ona preveč jemlje realističnega nauka, a se premalo ozira na jezikoslovje. — Sedaj, ko je ministerstvo ukazalo, ka se ima bolje gledati na je-zikovo podučevanje, jeli so tudi školniki razpravljati to vprašanje, sicer bi se ne bili upali, kaj spregovoriti o tem vprašanji. »Srednja pot je tu menda naj boljša: Jed no se mora storiti, drugo pa ne opuščati«, potem bode morda prav; po naših večrazrednih šolah se tako, kakor tako, ne more veliko poučevati v realijah, ker se poglavitno moramo ozirati na nemščino, tako je postavno, a učitelj ne more sam sebi postave dajati, timveč jih mora spolnovati, in mora poučevati tako, kakor drugi hote.
—	Škotska ljetina. Kraljevska velika gimnazija u Zagrebu ima Ijetos vrlo obširno izvješče, kakova do sada još nismo vidjeli. U tom iz-vješču priobcio jo profesor St. Kučak članak »o jeziku materinskom«. Želimo, da taj članak svaki djak pozorno pročita i da si ga dobro u pameti sačuva. Naša mladež, koja se razišla širom domovine, može taj članak po domovini razširit, pa i puku zgodnom prilikom tumačit, kako valja cieniti materinski jezik i kako je kod nas, hvala Bogu narodni naš hrvatski jezik liepo napredovao. — Zagrebačka gimnazija ima 8 razreda; 1. razred ima tri sobe, 2. i 3. po dvie. Profesora, učitelja, namjestnih i pomočnih učitelja bilo je ukupno 23. Osim prepisanih predmeta učili se djaci večom stranom brezplatno krasopis, risanje, taljanski i francezki jezik, pjevanje, tjelovježbu i brzopis. Učevne zbirke i knjižnica ove su godine ponešto uranožene. Izpit zrelosti pravilo je 40 učenika. Štipendiji ¡znosili su 6677 fr. 50 nč. Največa zaklada bila je Belobrkova (212 fr. na godinu), najmanja pravoslavne občine u Zagrebu (24 fr. na godinu.) Najznatniju podporu pružalo je ubogim djakom katoličko nadbiskupsko sjemenište, gdje je 14 učenika stan i liranu, zatim kod preč. g. kanonika V u četica imalo jo 8 djaka čitavu obskrbu itd. Osim ovih podpora dobivali su ubogi učenici podporu i iz družtva, koje se upravo za podporu siromašnim učenikom ove gimnazije osnovalo. Odbiv sve podpore i troš-kove, ima ovo družtvo za buduču godinu još 146 fr. 28 */„ nvč. Djaka bilo je ukupno 592 i 16 privatista. Seljačhih sinova bilo je 109, što je pogledom na naše siromaštvo vrlo krasan broj i čvrsto jamstvo Ijepše budučnosti. Pregled djaka po stališu roditelja vrlo nam je ugodio, te bismo željeli, da ga u buduče školsko izvješče srednjih učilišta donese. Prvi red s odlikom dobila su 82 djaka prvi red 412, ostali imadu početkom školske godine izpit iz nekojih predmeta položiti ili pako razred čitavu godinu opetovati.
Za buduču škol. godinu upisivat če se djaci od 28.—30. rujna kod gimn. ravnatelja g. Franje Bradaške. Učenici, koji prvi put dolaze u ovaj zavod, imadu kod upisivanja položiti 2 fr. 10 nvč. u ime primarine, 50 nč. za uče-ničku knjižnicu i 20 nč. za obuku u pjevanju.
—	Izvieščc o djcvojackih učiomih u samostanu milosrdnica u Zagrebu koncem šk. g. 1877,78. Na čelu je članak: »Uzgoj budi religijozan« od Drag. Matice. Učiteljski sbor preparandije sastoji osim ravnateljice od 4 učitelja, od 4 privr. učiteljice sestre, od 2 namj. učiteljice sestre i 3 pomoč, učiteljice sestre. Na vježbaonici službovahu 1 vjeroučitelj, 6 učiteljica sestara te 2 svjetske učiteljice. Na višoj djevojačkoj učioni učiteljevale su u obligatnih predmetih: 1 vjeroučitelj, 8 učiteljica sestara i 2 svjetske učiteljice. U neobli-gatnih predmetih: 5 učiteljica sestara i 1 svj. učitelj. Na višem djev. gojištu: 1 vjeroučitelj, 12 učiteljica sestara, 1 svjetska učiteljica i 1 svjetski učitelj.
Na ženskoj puč. školi na vili kod sv. Duha: 1 vjeroučitelj i 2 učiteljice sestre. III. tečaj prepandije polazile su 23 pripravnice, a za učiteljstvo osposobljene su 22: II. tečaj polazilo ih 27, od ovih je 25 sposobnih za prelaz; I. tečaj polazilo ih 27, a sposobnih za prelaz 25; tečaj za ručni posao polazilo ih 14. a osposobljeno 11. Višu djev. učionu polazile su 174 učenice, od ovih dobile su 81 prvi red s odlikom, 87 prvi red, 1 drugi red s popravkom, 3 bez popravka, 2 neizpitane i 1 privatistica. Vježbaonicu četverorazrednu i kombinovanu polazile su 354 učenice. Po napredku bilo ih 107 s odlikom, 157 s prvim, 59 s drugim, 14 s trečim redom, a 17 neizpitanih. Više djev. gojište polazilo je 65 učenica. Po napredku bilo ih 19 s odlikom, 31 s prvim, 12 s drugim redom te 3 neizpitane. Zensku pučku školu kod sv. Duha polazile su 72 učenice. Od ovih dobile su 23 prvi red s odlikom, 13 drugi red a 8 neizpitanih.
»Nap.«
—	Izvještaj kr. mužke i ženske preparandije i vježbaonica u Zagrebu. Tuj čitamo članak: »Načelo zornosti u obuci« odStj.Basa-rička. — Učiteljuje na obijuh preparandijah 15 učitelja (7 redovitili, 1 gimnazijalni učitelj pridieljen, 1 namjestni, 5 pomočnih učitelja i 1 namj. učiteljica ručnoga posla). — Na kr. mužkoj vježbaonici učilo je 5 učitelja, a na ženskoj 1 učitelj i 4 učiteljice. — Za učila bilo je ove godine razpoloži-vih novaca 575 for. — Od 6. kolovoza do 15. rujna 1877. držao se na kr. mužkoj preparandiji produžni tečaj, u kom je bilo do 30 privremeno namještenih učitelja, koji su svi nakon položena izpita osposobljeni. Takov je tečaj bio i u Osjeku. Ljetos nedrže se ti tečaji radi III. obče uč. skupštine. — Štipendija uživalo je 36 pripravnika i 18 pripravnica, a ukupni iznos štipendija bio je 7890 for. Liepa svota, a na mladih je podpornicih i podpornicah, da se izkažu vriednimi tih narodnih žuljeva. — Statistički nam pregled kaže da je svršetkom god. ostalo na mužkoj preparandiji 69 pripravnika, 7 više od lane, a na ženskoj 53 pripravnice, 15 više od lane. — Po vjeri bilo je pripravnika 45 kat., 3 grč. nesjed., 1 evang., a pripravnica 39 kat. 2 grč. nesjed. i 2 izraeličanke. — Osposobljeno za učiteljstvo 12 pripravnika, 11 privatista i 14 pripravnica (4 s odlikom). — Za prelaz u viši tečaj na mužkoj preparandiji 42 sposobna, 6 sposobnih uz popravak, 2 nesposobna; na ženskoj 28 spos., 6 uz popravak, 3 nespos. —
—	Obrtnički učitelji u krajini. Krajiška upravna oblast namjerava u gornjoj krajini hrvatskoj na više školah ponamjestiti obrtničke učitelje, koji bi podučavali u rezbariji od drveta i pletenju košara. No prije, nego se to izvede, imadu dotični pučki učitelji preko polit, oblasti odgovoriti na slie-deča pitanja:
1.	Da li se tko u onoj okolici ba"i kakvim rezbarenjem drveča; kakove stvari se prave od drveta? žlice, lule, okviri, posudje i. t. d.
2.	Da li se tko bavi pletenjem košara, i ima li potrebna u tu svrhu gradiva?
3.	Da li se predmeti prave samo za vlastitu porabu ili za prodaju i uz koju cienu?
4.	Konačno, da li se u ondješnjem puku opaža kakova sklonost za tu struku obrta, i nebi li se to moglo kod školske mladeži uzgajati? »H. U.«
—	Metelkova darila, 6 po 42 gl. ljudskim učiteljem, ki se odlikujejo v slovenščini in v sadjereji i. dr., se razpisujejo do 30. septembra. Prositi gre potem okraj. šl. svetov pri c. k, dež. šl. svetu.
—	Slovenska slovnica za prvence, spisal Andr. Praprotnik,
je po ministerskem ukazu dne 5. avg. t. 1. št. 11785 vnovič potrjena in dopuščena slov. ljudskim šolam, in se ima prirediti v zapisnik dopustljivih učilnih knjig za ljudske šole, ki je bil v Dunajskem »Verordnungsblattu« 1. jun. t. 1. naznanjen. Ta slovnica (o kateri se je že tudi po slov. časopisih poročalo, da je v imenovanem zapisniku izpuščena) sme se tedaj rabiti po vseh slov. ljudskih šolah. Naprodaj je v Milicevi tiskarni in tudi pri drugih bukvarjih, vezana po 30 kr. To radostno novico naznanjamo tedaj vsem, ki poprašujejo, ali se ta slovnica sme v javnih šolali rabiti, ali ne.
—	„Doinovinoslovje za ljudske šole", o tej slovenski šolski knjižnici nam poroča njen založnik, da se dobiva pri vseh knjigarjih: v Ljubljani, Mariboru, Celji, Gorici, Novem mestu, Ljutomeru, Trstu za ceno od 12 kr. Kdor vzame več iztisov, dobi jo primerno dosto ceneje. (Tiskovna pomota v njej namreč ena odvisna ničla, odstranila se je iz vseh iztisov, tako, da se more mladini brez skrbi izročiti.)
—	Vdovsko učiteljsko društvo ima svoj občni zbor 26. t. m. — Ob
8. uri zjutraj je sv. maša v mestni fari pri sv. Jakobu. Ob 9. uri se začenja zborovanje. Na dnevnem redu je: Poročilo tajnikovo in blagajnika; volitev 3 pregledovalcev računov, volitev predsednika, blagajnika in 7 odbornikov, eventu-elno posamezni nasveti.
Za vdovskem zboruje slovensko učiteljsko društvo. Na dnevnem redu je razen reči, navadnih pri občnem zboru tudi razgovor o točki: Ljudski učitelj in rodoljubje.
Potem pride na versto »Narodna šola«, njeno delovanje v pretečenem letu, in volitve odbora.
Zboruje se na starem tergu h. št. 13. vi. nadstropju, uhod po stopnicah na levo.
—	Učiteljske preskušnje se začenjajo to jesen 21. oktobra in naslednje dneve. Čas za razglašenje je do 12. oktobra pri ravnateljstvu spraševalne komisije. Pred izpitom se uloži taksa 10 gl. za meščanske šole, a za ljudske šole 8 gl.
—	Šole, srednje in ljudske se začenjajo 16. t m. 13. in 14. je bil čas za razglašenje.
—	Izložba učil je bila te dni: ko je zborovala deželna učiteljska skupščina, v II. mestni šoli. Šola sama je izgledno šolsko poslopje, kakoršnih menda ni veliko na Kranjskem.
—	Premeščenje. Profesor na dozdanjem celovškem izobraževališči za učiteljice, Franc Hauptman, pride na jednak zavod v Gradec za profesorja. G. Eduard Samhaber pride iz Freistadta na zgor. Avstrijskem na učiteljično izobraževališe v Ljubljano,
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. V šolskem okraji Kranjskem. Na enorazredni ljudski šoli v Poljanah, v Poljanski dolini, je služba učiteljska z letno plačo 500 gl. začenši od 1. januarja 1879, in naturalnim stanovanjem razpraznjena. Prošnje, se šolskimi spričali in dokazi obložene, do 20. oktobra 1878 krajnemu šolskemu svetu v Poljanah.
V okraji Logaškem. Na lrazredni lj. šoli v Hotederšiči učit. služba z 1. plačo 450 gl. in prostim stanovanjem. Prošnje v 6 tednih kraj. Si. svetu v Hotederšiči.
Preniembe pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. V šolskem okraji Postonjskein: G. Janez T h um a iz Vipave v Postojno. Miha K a lan iz Orehka v Šempeter na Notranj. Ludvik Vodopivec, duhoven — učitelj iz Razdertega na Ubelsko. Janez Pleško iz Vipave v Senožeče, kje pride tudi Herman Gradišnik spraš. učit. kandidat. Matija Hiti iz Ubelskega v Orehek (zač.). Jakob Žebre v Slap (zač.). Jožef P e r iz Planine pri Vipavi v Vrem. France Kalin v Lozice. Filip K e t e iz Prema na Col. Andrej Perne iz Cola in Andrej Lah iz Postojne v Vipavo (zač.). Anton Drebec (zač.) v Suhorje. Janez Furlan (zač.) v Budanje. Flo-rijan Rozman (zač.) v Podkraj. Janez Grebenec iz Šempetra k svetemu Ivanu. Šimen Hiti iz Slapa v Eazderto (zač.). Matija Ran t iz Sturije na Prem. Valentin P i n v Sturije, spraš. učit. kandidata: Janez V o z 1 a č e k začasno v Planino pri Vipavi. Peter Repič v Podrago.
V	šolskem okraji Logaškem: Spraš. učit. kandidat, gdč. Marija Gale na 3razredno lj. šolo v Cerknici. Terezija S ter le v Star terg pri Ložu. — Gspd. Adalbert Rib ni kar iz Hoterdešice v Logatec (zač.). —
V	šolskem okraji Kamniškem. Gsp. France Golmajer iz Doba v Moravče; na 4razredno deško šolo v Kamnik pride namest P. Placida Fabijana P. Romuald Jerb. —
Okolica Ljubljanska. Gsp. Jožef Gregorin iz Zaloga pri Cerkljah v Černuče, g. Janez Geiger iz Šent-Jakoba pri Savi v Šent-Kocijan za pom. učitelja. —
V	šolskem okraji Kočevskem. Sprašane učit. kandid. gdč. Adele Bernbacher in Terezija Bahovec na dekliško šolo, a gdč. Ana Kaiser na deško šolo v Ribnico.
V	šolskem okraji Radoljskem. Gsp. Teodor Josin, spraš. učit. kand. v Koroško Belo.
V	šolskem okraji Litijskem. Gsp. Anton Žvokelj iz Ribnice v Litijo. —
Vredništvo je sedaj na starem tergu h. št. 13. v I. nadstropju na hodišču, uhod po stopnicah na levo.
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.	Tiskar in založnik: J. R. Milic.