NAŠA KORESPONDENCA Pismo mojemu sekretarju Dragi urednik! Z veseljem sem prebral tvoje pismo in z velikim navdušenjem sem ga pri-poročil tudi drugim našim članom. Povedati moram, da sem izvedel celo maj-hno anketo: izmed naših članov ga je prebralo več kot polovica. Tisti, ki so ga prebrali, hvalijo njego-vo koristnost in želijo, da mi v prihodnje še več pi-šeš o problemih pri nas doli v bazi, v osnovni or-ganizaciji. Povedati ti tu-di moram, da smo knjigi, ki si ju omenil, našli na policah našega podjetja zaprašeni, ker jih doslej še živa duša ni pogledala. Razen njiju je še veliko druge literature, ki se praši na naših policah fnaj ti prišepnem, da ima-jo police pri nas samo tisti »gori«, direktor, se-kretar podjetja, pomočni-ki, mi »doli« pa nimamo niti zvezkov). Zato sem razmišljal, kako bi bilo, če bi ti kot človek, ki lah-ko povsod prodreš, pred-lagal pristojnim, da bi si mimo vseh inšpektorjev izmislili še inšpektorje za knfige. Prepričan bodi, da bi imel ti veliko dela. Sa-mo če bi nadzirali litera-turo, o kateri si pisal v zadnjem pisrnu, bi našli tako zmedo, da bi bili prazni skladi za subven- cioniranje založniške de-javnosti v pol leta polni. To ti ne pišem kar tako marveč z namenom, da boš spoznal, kako te&ko je pri nas organizirati si-stemsko delo. Nimaš prav-zaprav nobene opore, za katero bi se oprijel. Lite-ratura je na policah in v sobah, v katere prideš s trkanjem na vrata, če pa naj bi organizirali semi-narje in druge vzgojne sestanke, bi bilo treba domala proSnjo napisa-tl, poiskati predavatelje itd. To je tako, kot bi zahteval povišanje plače. Ni in ni jih, čeprav je v našem podjetju vsaj deset Ijudi, ki bi lahko kaj po-vedali o vseh življenjskih področjih. Strinjam se s teboj, da je to več kot po-trebno. Da, sklicujem se-kretariat redno, vendar je koristi malo. Vsi smo da-leč od podatkov, od pre-gleda nad stanjem, od problemov, od dilem. O teh se govori samo takrat, kadar moramo kaj storiti, pa še to le toliko, da dobi naš podjetniški vrh pod-poro. Podatke, kl nam jih ob takšnih priložnostih ponudijo, so vedno takš-ne narave, da proti njim zares nič ne moreš, ker bi sicer pljuval v svojo skledo. Kaj se skriva za njimi, nikoli ne zvemo. Tako se, če to hočemo ali ne, znajdemo na enakih pozicijah kot tisti, s ka-terimi se ne bi nikoli na-šli, če bi tvarino bolje po-znali. Kako preskočiti ta »kitajski zid«, je težko re-či. Zdi S5 mi, da skbraj ni mogoče. Celo niti ne zdaj, ko uresničtijemo ustavo. Kako naj ti opi-šem, dozdeva se mi, da je vse ostalo po starem. Nič se ne spremeni. Ali pa morda jaz nič več ne vidim. Pišeš mi, kako je nekje Luigi Longo dejal: »Lahko je postati komunist, težko pa je komunist ostati« ali nekaj podobnega (menda te nisem do be-sede natančno interpreti-ral, kot bi bilo prav). Stri-njam se s tem. Kaže, da so komunisti, ki to lahko postanejo (vsaj na papir-ju), še lažje pa ostanejo komunisti (spet na papir-ju), ker jih živa duša pri tem ne ovira, čeprav ti malo delajo za naše gi-banje. Kako naj postavi-" mo to relacijo med roje-vanjem in življenjem ko-munista tako, kot je to postavil Longo? Verjetno z delom, z dejavnostjo, z nenehno dtferenciacijo, z nenehnim potrjevanjem si, nisi, si, nisi itd. To se mi nenehno suče po gla-vi. Zlasti, ko berem član-ke. govore, resolucije in sklepe. Tega je vse pre-več. Toda to, kar prebe-remo, je vse odmaknjeno od nas. Da bi se razumeli, bom opisal neki primer. Pred kratkim sem imel sestanek sekretariata, po dnevnem redu, kot si mi zadnjikrat napisal. Razvr- stil sem vse, kot je treba, seveda na papir. Prvo točko, potem drugo, vse po vrsti, kaj bom pove-dal, kaj bom sklenil, ka-ko bom razdelil . naloge. In povedati ti moram, da je to učinkovalo kot osve-žitev vse dotlej, dokler ni-sem začel govoriti o zad-njih sklepih obeh pred-sedstev CK. Takrat so se zbudili moji »poslušalci« in me začeli vpraševati: »Kako se to kaže v nas sa-mih? Kolikšne so naše in-vesticije? Kakšen sistem delitve imamo? Kaj dela naša sindikalna podružni-ca? Kako odločajo pri nas delovni Ijudj^?« in tako po vrsti. Povedati ti mo-ram, da sem se izgubil. Nisem vedel, kako se ka-že problematika pri nas. Tudi o investicijah nisem vedel vehko. Tudi sistem delitve mi ni bil jasen. O vlogi neposrednih proizva-jalcev torej delovnih Iju-di bi lahko ob kakšni dru-gi priložnosti govoril ure in ure, na tem sestanku pa nisem črhnil nobene. Skratka, znašel sem se v neprijetnem položaju. To so člani sekretariata opa-zili in potem, veš kaj se je zgodilo, začeli so me kritizirati po dolgem in poprek, brez argumentov, jezni, vendar pa končno tudi upravičeno, ker smo se znašli tako oni kakor jaz v kaši. Drugi dan sem šel k di-rektorju. Povedal sem mu, v kakšnem polo&aju sem se znašel. Poslušal me je zelo pozorno. Po-tem sem ga vprašal, ali se je seznanil s sklepom ene in druge seje predsedstva. Pokimal je z glavo, kar s%m razumel, da se je. Po-tem sem ga vprašal, kako se to kaie pri nas. Takrat me je pogledal, kakor po-gleda mati otroka, kadar sprašuje kaj naivnega, in mi dejal: »Dragi moj se-kretar (to je uvod v vse najine pogovore, ki še ve-dno in ne vem koliko ča-sa, bo smrdel po starem), ti me vprašuješ, saj sem navaden tlan te naše or-ganizacije, kateremu bi moral ti kaj povedati, saj si še vedno sekretar. To me je pretreslo. Moj di-rektor, ki ima vse v ma-lem mezincu, se norčuje iz mene. Vprašal sem ga, ali še šali ali ne, kar je hitro razumel in se zre-snil rekoč: »No, verjetno več vem kot ti, kar zade-va proizvodnjo, podjetje, izvoz in uvoz itd. če me boš vprašal kaj v zvezi s tem, potem ti lahko re-čem, da pri nas ni razlo-gov za preplah.« Vnovič sem videl, da je neiskren, da me vleče za nos. Toda bil sem vztrajen in sem ga to pot vprašal nepo-sredno »Ne gre za to, marveč za sklepe predsed-stva.« Izbuljil je oči in odvrnil: »Kaj pa želiš od mene.« Tudi jaz sem ga pogledal strogo in dejal: »Pripravi se, da boš raz-ložil sklepe na sestanku organizaclje.n Tako smo tudi storili. Vse je bilo prav, pri nas ni problemov, včeraj pa smo imeli blokiran žiro račun. zaradi investicij. Kaj naj storim? Odgovori mi. Do takrat pa veliko pozdravov od tvojega se-kretarja.