Sosedovi purčki. Spisal Juraj Pangrac Sudi ribič je imel pod vasjo hišico, zraven hišice pa vrt. Detelja je rasla po vrtu. To hišico in ta vrt — ej, s krvavimi žulji ju je prislužil! Zato je pa tudi takoj vznorel, ako je kdo le stopil na njegov svet, hoteč se ogniti blatni poti, ki je držala doli iz vasi mimo njegove hišice. »He — hej, ali ne vidiš pota?« je vpil in odganjal ob taki priliki z vrta Ijudi. Pri srcu mu je bilo hudo, da bi mu pomandrali travo tako po nepotrebnem. Seve, ob čem pa naj sicer preživi Rdečko v hlevu ? In ko bi Rdečke ne bilo, bi tudi ne bilo mleka, da bi ga srebal zdravi ribičev sinko; bi ne bilo ni novčičev in kronic od prodanega mleka in masJa za kruhek in srajčke temu ribičevemu sinku. Zato je vpil ribič: »He — hej, ali ne vidiš pota, da mandraš po detelji?« — In otroci so se bali tega ribiča in so pravili, da je hud . . . Na onem kraju vaške poti, malo višje od ribičeve hišice, je stal boga-tega soseda dom. Visoke in košate jablane so delale senco pred hišo. Kresno solnce je pripekalo, da nikoli tako. Pri bogatem sosedu so bile vežne duri zaklenjene. Vsi, celo siva in sključena babica, so odšli na delo; spravljali so seno, in treba se je bilo podvizati, da so ga spravili še v suhem pod streho; zakaj doli iz žlebine so se vzdigovale meglice in se združevale in kupičile v debele črnikaste megle. In te megle so se vlekle gori ob hribu in silile na nebesni svod, napovedujoč z vso gotovostjo: »Dež bo!« »Dež bo, hitimo!« je dejal bogati sosed in hitel metati na rogljatih vilah kupe sena na voz onostran vasi. »Dež bo, hitimo, v žlebini je megla! Hitimo!« je priganjal. »Bo, bo!« mu pritrjujejo drugi. »Žlebina ne laže.« »Eh, ta nora gora! Ce se le prikaže iz žlebine megla, pa da leze gor po gori, al6, pa znori, pa znori ta gora: dež lije, kakor bi ga iz čebrov iz-puščal doli z neba, pa bodi nam prav ali ne. Eh, ta nora goraU modruje hlapec in se jezi, sloneč na vilah in brišoč si potno čelo z rokavom. »Gora — ni nora, ta je nor — ki gre gor!« se mu posmeje poredno dekla, kažoč pomenljivo z grabljami na meglo, češ, kako si neumen, da dolžiš goro. »Ta je nor, ki gre gorU »Dajmo, hitimo!« priganja gospodar. »Mi se moramo ogniti dežju, dež se ne bo ogibal nas.« -*. 239 .«- In hiteli so, hiteli. Doma je ležal na pragu Sultan in varoval dom. Pa je bil slab varuh ta sosedov pes. Dremal je, dremal in zaspal. Sevcda, vročina je bila buda, hujša kakor Sultanovo premagovanje, večja kakor njegova čuječnost, in — zaspal je. Stari maček, videč svojega najhujšega nasprotnika, spečega na pragu, se gretegne Ieno, zategnjeno in nalahko zamijavka kakor da bi hotel vpra-šati: »Ali spiš, ali bediš? Ali bo varno v tvoji bližini ali ne, črni grešnik pasji?« In ko vidi, da mu ne bo delal danes sile pes, se vrže na zemljo, pomoli vse štiri od sebe in tudi sam trdno zaspi. Pa tudi petelin in kokoši so se zabrskale v pesek in dremale. In purčki — tudi te je premagal spanec. Počenili so pod jablano ob poti in pospali. Slab varuh je bil torej danes ta sosedov pes: zadremal je bil sam, on, gospodar, in z njim vred je pospalo vse drugo pred hišo. Toda muhe, te sitnice grde, te niso spale — menda iz same nevošč-ljivosti; brnele so semintja ter sedale zdaj na psa in mačko, zdaj na pe-rutnino ter jih budile iz sladkega, pravičnega spanja s skelečimi piki. Seveda se je ob taki priliki prebudil zaspanček in hlastno lopnil po nagajivki, in marsikatere je na ta način zmanjkalo, a to ni motilo njenih sovrstnic; na-sprotno, še bolj so prihajale drzne ter brenčale in se zaletavale živalim pod gobec in kljun prav hudomušno in nagajivo. Zlasti je bila ena muha nagajiva. Ta se je bila napila pasje krvi. Skoro do pijanosti se je bila napila. Zato je postala predrzna. »Ha, čemu mu jel Prav iz tega se je moram še napiti! Prav iz tega purčkovega čamplja, ki mu visi doli iznad kljunaU Tako si šepeče ta predrzna muha, pogladi z nogami žilni krili, in zzz . . . pa sede purčku naravnost na čampelj, hoteč se mu zasesati v to mesnato, rdečo reso in izpiti kapljico kr\ri. Purčka zaskeli. »Cavs!« cmakne v polspanju z odprtim kljunom, a pre-drznica mu je že odfrčala naprej. Kakor bi ga bil polil s studeno vodo — zaspanec ga zapusti, kakor bi mu bile padle mrene z oči — izpregleda, se potisne pokonci in jezno spusti na ves dir za muho; skomine so se mu po-cedile po tem tolstem ocvirku. Grda, pasje krvi pijana muha ga je pa zavedla. Zleti namreč preko pota in se poizgubi doli v hudega ribiča detelji. In purček, ki je drl za njo, je tudi pretekel pot in se spustil doli na hudega ribiča vrt za muho. Na vrtu, v detelji, pa je bil pozabil na muho, oj, na tisto grdo, zvito muho — in se veselil mladih, sočnatih deteljevih listkov, ki jih je tako pridno kavsal in zobal, kličoč vmes svoja tovariša na dobro kosilce z dobrohotnimi klici: »Kavder-kavder-kavderl Kavder-kavder-kavder!« In res! Purčka zaslišita vab-Ijivi glas tovarišev, zakavdrata na glas in zdrčita za njim v deteljo, aj, v hu-dega ribiča deteljo. V detelji so se pa imeli kakor ob praznikih. Ribič je ravnokar prišel iz botrovega travnika domov. Postavil je grablje v kot in obesil koso na kljuko ob vratih. Potem se je pa obrisal preko čela, popravil klobuk in rekel skoro na glas: »Dež bo!« 12* ~3* 240 K- »Dež bo!« je dejal še enkrat, ko je motril meglo doli v žlebini. Srce se mu je razveselilo, in plosknil je z rokatna. »Dež bo!« je zatrdil v tretje in udaril obenem zavestno s peto ob tla, češ, lovili bomo, in v kalnem se kaj nalovi! Nato pogleda v stran, se popraska za ušesi in pomišija, bodo li držale še mreže ali ne. Zdajci mu poči glas purčkov na uho sem iz detelje. Purčki so namreč med obiranjem in čavsanjem sočnatih deteljevih listkov in vršičkov dobrovoljno in mirno kavdrali svoj »kavder-kavder-kavderU Ribič pogleda zavzet na vrt. Osupne. Pogled mu zastane na purčkih ... Ali je res, ali ni res, da jih vidi . . . vidi te sosedove purčke .. . Kri mu zavre. Misliti ni utegnil. Zagrabi poleno. Jezno ga zavihti s krepko, težko roko. Zacvilil je vznemirjeni zrak, in padlo je poleno, a padel je tudi purček, prestrašeno kavdrajoč, na zemljo. Začrnela, vroča kri se je polila po detelji. Zaprl je purček oči in kakor mrtev je tiščal z napol raz-prostrto perutjo k zemlji . . . »Kavder-kavder-kavderU sta zajavkala žalostno tovariša. »Kavder-kavder-kavderU sta klicala na pomoč. In prebudil se je Sultan doma in zalajal trikrat počasi, vprašujoče: »Hav-hav-havl« — »Hav-hav-hav!« je zalajal še enkrat enakomerno in majal z re-pom in pogledal okrog sebe resno, češ: »Postojte, povejte, kaj se je dogodilo v mojem kraljevstvu?« In spogledale so se prestrašene kokoši in povpraše-vale s svojim zategnjenim »kaaaj ?« — »Kajl« so se čudile, popustile posteljce v pesku in prahu ter prikorakale bliže. »Mijav!« je zatulil celo stari maček, pretegnil leno svoje ude, se obdrgnil ob pragu in bil v dveh skokih na ograji. »Mijav!« je zamijavkal bolestno, zazrši tožni prizor na hudega ribiča vrtu, potegnil s sprednjo taco preko čela in oči kakor da bi si brisal solze, potočene za purčkom, ki je umiral v travi s strto perutjo . . . »Kavder-kavder-kavderU Tako sta klicala še vedno purčka na pomoč, vznemirjeno, prestrašeno, žalostno ter tekala okrog umirajočega tovarša. A pomoči ni bilo ... Glej, glej, je li mogoče? Da, v resnici! Purčka sta, v kljunčkih ga držita in hitita preko pota domov, domov z njim, ki je krvavel, umiral za-radi vroče krvi, zaradi težke roke hudega ribiča . . . In doma! Aj, ajl Purčka venomer stopicata vznemirjena okolo ranjenca, otožno kavdrajoč, kakor da bi mu klicala: »Vstani, vstani, bratec naš!« Kakor da bi mu za-trjevala: »Ljubiva te, umreti je nama, da ti umreš!« In klicala sta ga zopet: »Vstani, vstani, bratec našl« Jn otožni, nemirni »kavder-kavder-kavder« je klical vnovič pomoči, pomoči ... In kokoši so prikorakale na mesto žalosli in zajaskale: »Kaj ?« V tem »kaj« je bila izražena vsa ogorčenost, ki so jo čutile naprarn človeku, ki se je drznil za pest trave pobiti enega izmed njih tovarišije. »Kaj!« so zajaskale in pomenljivo pogledale petelina, češ, kaj pa ti, ali boš gledal ti, ki si naš poglavar, mirno, ko se gode take stvari ? Petelin pa je molčal. Mirno je skrčil eno nogo in jo skril v perje ter zrl venomer predse in v bolnika kakor -> 241 K- -^x^ Rojstvo Gospodovo 4^