D\ šes1: xo kosmicev prosim. »Cto sobi in kuhinji. Potem sta vzeli iz miznice dve prazni papirnati vrečici, ju napihnili ter se tiho splazili k materini postelji. Mati je še spala in ni ničesar slutila. Postavili sta se k zglavju in udarili s papirnatima vrečicama ob zid, da sta se raztegnila dva poštena poka. Držali sta si pesti na ustih: (Tra-ra! Tra-ra! Materinski dan/» Prestrašena je planila mati s postelje. In obe hčerki sta skočili kakor beli žabici k njej ter jo divje poljubljali. (Glej, mama, kako lepo sva pogrnili za zajtrk!* «Za Boga vendar! Saj sta mi oskubli hiacint — in prav do golega/» «In čeveljčke sva lepo osnažili, le poglej!!* «Sta res strašno pridna otroka! Samo — o je j, za rumeno kremo sta vzeli črno ščetkolh «Helena je začela ...* (Ne — Eva!* «Lažeš...!» Kratek odmor. (Prineseva ti zajtrk v posteljo, kajne?* (Ne, ne! Vstaneml* (Ne — ne vstajaj! Morava ti postreči! Gospodična nam je rekla v šoli.. .* Eva je začela jokati. (No, pa naj bo! Prinesita mi zajtrk v posteljo!» (Ha! Jaz mleko, ti pa kavoh «JVe — ti kavo in jaz mleko! Aull «Mama — Eva me tepe!* «Mama — Helena me tepe!* «Neumna žabah «Neroda!* (Huuuuuuuuu.. .* «Beeeeeeee ...» Jezika ven. Zaušnice. Udarci. Solze. Mama je vstala. Kava razlita po postelji. Oče je dostojanstveno priplul v sobo. Z eno roko drži hlače, z drugo deli pravične udarce. Ihteč beži mati v kuhinjo. Materinski dan traja dalje. Materino dopoldne. «Mama — jaz hočem tisto lepo obleko, tisto modro.* «Jaz tudi.* (Zakaj? » «Gospodična moramo obleči mamico!* «Ampak tega ni treba, otrok! Jaz sem z vsem zadovoljna.* (Ampak jaz bi hotela modro obleko.» (Jaz tudi.. .* (No, še tega bi bilo treba! Edina lepa obleka! Nič!* (Dve minuti odmora.) 'Mama, jaz hočem tisto modro obleko. ■.» «Jaz tudi.. * učiteljica je rekla, najlepšo obleko — da za «Sem vama že povedala. Jaz nečemh «Ampak gospodična učiteljica je rekla... za mamico najlepšo...* «Ne — in konec! Ne dovolim!* (Huuuu .. .* (Potoki solz.) (Dve minuti odmora.) «Mama — jaz bi hotela modro obleko . . .* (Jaz tudi...» (Ven! Ali pa .. .!* (Dve minuti odmora. Za vrati obupno javkanje. Nato — skozi špranjo pri vratih ...): Mama, jaz hočem mo-o-dro o-o-bleko .. .* (Ja-jaz tu-u-di.* (Pa v božjem imenu! Tu imata ti preklicani obleki! Delajta z njima, kar hočeta! Meni je že vseeno/» Materino poldne. Obed. (Eva, daj mi sol! Juha je nekoliko premalo osoljena!* (Takoj, takoj, draga mamica!* «Ne — jaz ji dam!* Spomladansko solnce obseva mlado materinsko srečo Josip Pogačnik Fotoklub Ljubljana *Ne — jaz!* vedno' sveže, preproste, neusahljive, kakor rožmarin in roženkravt, ki jim z mirto vred rase v lončkih in na vrtovih in si družina od družine dobavi vršičke, če pri njej grmiček usahne. Luštno je res na svet', ko ne b' b'lo treba umret'. Žalost velika, zapustit' moram svet. In smeh in jok in tolažba in up — vse to je prazino-valo v stari slovenski mamki svojo posebno uro, ko smo se mudili v kuhinji rudarskega upokojenca Mihe Špicnaglja in njegove žene Marije. Še o otrocih nam je šla beseda. Starka pripoveduje: — V Višnji gori nas je bilo dvanajst pri hiši, jaz sem bila najprva, pa sem še vedno tukaj. Meni jih je Bog dal troje. Ta je Marija, edina moja hčerka, za moža ima rudarja Gajška, ki vodi tukajšnje Slovence, pet in štirideset članov. Sinova sta dva, prvi v Franciji, drugi v Belgiji, oba že čez prag petdesetega leta. — O zlati poroki še povejte, mati, o zlati poroki, — jo bodri hčerka Marija. Zlato poroko sta stara Špicnaglja praznovala lani novembra. O, to je bila velika reč, visoka gosposka se je zato pobrigala. Nemško ministrstvo je poslalo petdeset mark, z avtom sta se ženin in nevesta peljala v cerkev, polno je bilo ljudi, škof Gašper iz Ministra je poslal pozdrave, doma pa je čakalo pismo predsednika pokrajinske vlade in od občine so prišli gospodje čestitat z denarjem v roki. — Jezus, kaj pravite, ali bi še živela, če bi bila v Trbovljah ostala? Vse Trbovce lepo pozdravim, vse. Nadrahe in Katro Rožajko pa še posebej... Povejte: tako nas imajo tukaj radi, da nama prinašajo koline in pijač D, kakšno juho in meso — o, koliko je dobrih ljudi na svetu, kako luštno je žrveti. Jezus, ali mene bodo kmalu pokopali, me v črno zemljo dali. . Pojmo, zapojmo ... Dolga je rajža, dolga je noč, kličimo Marijo na pomoč. Marija bo prišla, prižgala bo luč, name bo svetila celo noč. Svetel, bel, žalosten privid se mi je zbudil ob tej pesmi, ki je še nisem cul in ki je tako otožno zazve-nela iz starka: uzrl sem mrtvaški oder in svečo ob njem in to velo, razorano materinsko lice, pa roke, prekrižane kakor k molitvi, stiskajoče črni križec de-belojagodnega črnega molka ... Tako blizu je ločitev, zapisana nam je vsakemu posebej v knjigi Večne pravice. A tako živo in voljno še tu pred nami v starem telesu utripi je plamenček trdo prestanega življenja! Pohlep po koščku zadnje sreče tu, v koloniji na robu Vestfalije. — Domov bi hotela še enkrat, vsaj še enkrat, — se razjoče. — Ali me boste poleti vzeli s seboj? Pri vas bom sedela! Z otroško zaupljivostjo se oklepa roke enega in drugega, ki stojimo v kuhinji in se hočemo posloviti. Roza nataka starki vina in ji napija, nazdravlja, starka ji vrača zahvalo z dolenjsko zdravico, midva s starim Špicnagljem pa se pogovarjava o nemškem podpornem in pogrebnem društvu, ki za majhne prispevke izplača 125 mark posmrtnine in pošilja vsakih 14 dni v hišo zabavni družinski obzornik «Nach Feierabend». Še nam starka govori o Trbovljah, ki so ee ji iz mladih let najbolj vtisnile v dušo. Sklepa roke, pa jih naenkrat razklene: — Ne pustim vas odtod brez roženkravta in rožmarina! Stopili smo k oknu preproste spalnice. Skozi ubito šipo je po malem udarjal piš. A vsa soba je vonjala po obeh bohotnih rastlinah. In vendar smo ob močnem mrtvaškem vonju rožmarina slutili, da se tu drami pomlad. Spomnili smo se oken v domačih krajih. Črna cesta in topli dež sta nas spet vzela. Še dolgo smo čutili, da strmita za nami, ob oknu z razbito šipo, dva para oči. Bolehen starček z na pol slepo ženico, ki ji je obraz že razoran kakor spokojna izčrpana zemlja pred zimskim počitkom. M. D. Pavliček: koledarju vidimo dneve kakor členke dolge verige, darovane mnogo in mnogo ljudem. To so dnevi svetnikov, spominski dnevi velikih zgodovinskih dogodkov. Ni še tako dolgo, ko se je v koledarju pojavil dan, posvečen vsem materam, dan, ko se prehude otroku čustva ljubezni do nje, ki ga je rodila. Res je, da se morala hčerka in sin vedno skozi vse življenje spominjati svojih staršev, toda zakaj bi ne bil materi kot simbolu večne poti pozemeljskega življenja posvečen poseben dan? Zato nam je torej tisti lepi običaj, da se spominjamo vseh mater ob določenem dnevu leta, tako ljub in tako pripraven, da se spomnimo požrtvovalnosti, ljubezni in vrednosti življenja naših dobrih mater. Mati je bila že od nekdaj motiv umetniških del velikih kiparjev, slikarjev in pesnikov. Vsi ti so čutili globoko spoštovanje do njenega življenja in posla?istva. Videli so v njej simbol življenja, ki gre po potih skrivnostnega labirinta od vzhoda do zahoda in od severa do juga, ki ne umira, smrti poedinca, ker je življenje. Mi ne bomo proslavljali matere kot umetniki. Mi se spominjamo vseh naših mater, ki so vzgojile ali vzgajajo svoje otroke pod slamnatimi strehami vasi in pod opečnimi strehami mest in trgov vse naše države ter jim prepevamo slovenske, srbske in hrvatske uspavanke ... Vsem tem našim materam moramo biti hvaležni za to, da so izpolnile svojo veliko nalogo, ki jim jo je dalo življenje žene. Njim smo dolžni plačati veliki dolg njih trpljenja in žrtvovanja. Mater vidimo kakor sliko velikega poslanstva človekovega življenja, njeno žrtev kakor žrtev, prineseno življenju, njeno trpljenje kakor trpljenje človeka, ki se zaveda svojega poslanstva. Tega dolga ne moremo drugače plačati kakor s priznanjem, s toplo ljubeznijo in z globokim spoštovanjem. Ničesar ni, s čimer bi mogli poplačati žrtve, ki jih žrtvuje mati. Ni ji mogoče nagraditi, poplačati prebedenih noči ob postelji bolnih otrok — ni mogoče vliti v oči vseh tistih solz, ki jim jih je izžela skrb za življenje drugih. i Življenje žen in mater je večna služba. Dolžnost nas ženske je, da se z ^o silo upremo tem brezdomovinskim vojnim dobičkarjem in jim izkušamo onemogočiti njih brezvestno početje, ki ki grozi pahniti človeštvo v novo svetovno klanje. Zakaj me dobro vemo, da lahko samo v miru delamo doma, na polju, v prodajalnici, v pisarni, v tvor-nici. Samo v miru lahko pripravimo svojim otrokom in nam samim mirno in srečno življenje. In katera izmed nas bi ne hotela pri tem po svojih najboljših močeh sodelovati? Vse ženske vsega sveta neglede na jezik in na stan se drami jo in vedno glasneje kličejo po miru. Z besedo in s tiskom zahtevajo mir. Mirovna misel je t"rej na zmagovitem pohodu. Treba bo samo dobiti prava pota in pomočke, da se bodo pridružile temu velikemu mirovnemu gibanje ženske vsega sveta. Zakaj nikjer pod solncem ni ženske, ki bi iskreno ne želela miru in ki bi ne hotela storiti vsega, da se nikdar več ne povrnejo grozote in strahotne posledice zadnje svetovne .vijne. Ženske hočemo mir! občnega dvoma ni, da —- vse ženske, od kmetice in gospodinje pa do uradnice in obrtnice, iz vsega srca želimo^ da bi nikdar več ne bilo nobene vojne, s katero ne moremo nič pridobiti, pač pa lahko vse izgubimo. Vendar se marsikatera izmed nas malo-dušno izprašuje, kaj pač mora storiti uboga ženska za mir, saj je to vendar zadeva vlad, ki vedrijo in oblačijo in ki posvoji uvidevnosti in volji odločajo o vojni in o miru. Ona nima zaupanja vase in ne verjame, da bi se dala z nje- no pomočjo vojna nevarnost odvrniti. V resnici pa lahko vsaka mati veliko pomore k uresničenju mirovne misli že samo s tem, da vzgaja svoje otroke, ki utegnejo nekoč priti na odgovorna mesta, v navdušene zagovornike in bra-nitelje miru. Povsod so tajne sile, ki delujejo za vojno. Med temi nevidnimi silami so zlasti vojni dobavitelji in izdelovalci orožja, ki kar preže na trenutek, ko poči prva puška, da bodo lahko kakor pred1 dvajsetimi leti njih očetje svoje dividende podesetorili in postoterili. Saj so med svetovno vojno prav tisti, ki so nosili vsak čas patriotizem na jeziku, hladnokrvno prodajali orožje in strelivo «sovražniku», če jim je le plačal višjo ceno. Tudi sedanja državljanska vojna v Španiji je vojnim dobaviteljem vseh držav dobrodošla, saj bodk> kmalu do dna izpraznili vsa svoja velikanska skladišča starega orožja in opreme. _če pri tem ves narod izkrvavi, jih to nič ne boli, samo da si oni spet napolnijo žepe. Otakar Hrazdira Fotoklub Llubljana Pomlad Draga Hudalesova: m * ^ A / j c/ Marija se je ozrla šele, ko je bila že sredi prostranega polja. Tam daleč zadaj je ležalo mesto, temna, mrtva gmota. Razsvetljene predmestne ulice so se svetlikale iz nje, da so se zdele Mariji kakor pošastne roke, ki se iztegujejo proti njej, da bi jo potegnile nazaj v tisto visoko hišo, v tisto tesno podstrešno sobico z edinim ozkim oknom na temno dvorišče. Toda bela cesta, po kateri je hodila, se je prijazno vila med polji in vabila. Kakor rahla tenčica se je spuščal mrak na zeml jo, kakor medla luč je rdela zarja na zahodu. Marija je hitela, da bi bila čimprej daleč proč od mrtvega, sivega mesta, ki ji je požrlo že toliko mladih dni. Marija je hitela, zakaj tam v polju nekje je bila pomlad, sladka, vesela, brezskrbna pomlad. Samo enkrat bi rada občutila njen topli dih tudi s srcem in ne samo z očmi. Mnogokrat jo je že videla upodobljeno z živimi barvami, čitala je o njej slavoepeve, pisane z lepimi, zvenečimi besedami, v srcu pa je ni občutila. 9f J »✓m/ V polju, širokem svobodnem polju je bila pomlad! Na pragu bele hišice sredi brstečega sadnega drevja je stala mlada žena z otrokom v naročju in čakala moža, ki je rezal na njivi ob poti zadnje brazde. Kakor stare, l jubeznive gospe so korakale za njim vrane in pobirale črve iz opojno dišeče zemlje. In tam v daljavi se je razprostiral gozd, v večernem mraku še bolj temen in skrivnosten. Živahen potoček mu je žuborel tiho uspavanko. Ob bregu so rasle vesele trobentice in ponižni zvončki, drobne ptičke pa so hodile pit njegovo čisto vodo. Pomlad, čista, nepokvarjena, resnična pomlad! Vedno redkeje so bile posejane nizke, prijazne hišice ob širokem polju. Tu pa tam so jo že pozdravljala mala, svetla okenca; ljubeznivo so jej mežikala, kakor bi jo vabila: «Pridi in odpočij se!» Toda še prijazneje jo je vabilo in klicalo vroče hrepenenje. Po mehki poljski poti se je vračal zakasnel orač proti domu. Škripanje koles je bilo kakor medel odmev sladke, neznane pesmi, ki je postajala vse tišja in tišja, dokler ni popolnoma utihnila. Zdaj je šele Marija spoznala, da je vse okrog nje tema, neskončna tema. pred njo cesta brez konca, za njo pa tam nekje mesto, visoka, siva hiša in tesna podstrešna sobica. Tam ni pomladi... Ali naj se vrne brez nje, ko jo že tako* dolgo išče? Za ovinkom je zagledala prijazno, belo hišico. Zavila je k njej in potrkala. Takoj so se odprla vežna vrata in pokazal se je mlad mož. ki jo je vljudno vprašal: «Kaj pa vi želite, gospodična?» V pretrganih, zmedenih besedah je vprašala Marija, ali ni morda kje blizu vas in gostilna. «Prenočila bi rada», je rekla in lahno zardela. «Do gostilne je še pol ure. Sicer pa dvomim, da bi stara krčmarica sprejela pod streho tujo žensko.» «Hvala, pa oprostite!» Hotela se je vrniti, on pa je zakliical za njo: «Tema je, in do mesta je daleč, pa ostanite pri na« čez noč!» Nekaj hipov je premišljala, nato je počasi, obotav-ljaje se vstopila. Boječe je sedla na rob klopi ob peči in vprašujoče pogledala v njegov veseli, prijazni obraz. Velik, gologlav z razmršenimi črnimi lasmi, z rokami v žepih je stal pred njo. «Ste sami?» je tiho vprašala. «Sam, že dva meseca je, kar mi je umrla uiati.» Marija je hotela vstati, on pa jo je rahlo porinil nazaj. «Saj nisem razbojnik, in kaj se spodobi, tudi vemb Njegov glas je bil miren, prepričevalen in vljuden. «Tamle nasproti je mamina soba, vsa je še taka kakor takrat, ko je mama živela. Udobno in sladko boste spali; zjutraj se pa vrnete v mesto.» Marija je molčala. «Tudi jaz sem bil včasih tam», je rekel, medtem ko je pripravljal ogenj v štedilniku. « Študiral sem, osem dolgih let. Mama si je vse življenje želela, da bi bil gospod. Zdaj sem kmet in sem srečen. Gospodov brez dela je tudi brez mene dovolj, kaj pravite?» «Dovolj in še preveč.» Pristavil je lonček mleka, nato se je spet obrnil k njej. «Kaj vas je zvabilo tako pozno zvečer k nam na deželo. Saj niste hudi, če vprašam?» Marija se je nasmehnila. Vsa bojazen ji je izginila, tako odkrito so gledale njegove oči, tako naravno je zvenel njegov glas. «Zaželela sem ®i pomladi, tiste čiste, nepokvarjene s> «In ste jo našli?* «Videla sem jo, našla je nisem.» Trpko se je nasmehnil in pomolčal. Kaj naj bi bil tudi rekel, saj bi bilo brez pomena. Iskala je pomlad in je ni našla, kakor je on tisti dan po pogrebu zaman iskal mater po hiši, po polju, povsod. Nalil je v skodelici vročega mleka. Molče sta ga popila, po domače, kakor bi bila stara, dobra znanca. Gledal je njen ozki, bledi obraz, zasanjane, široko odprte oči in si mislil: « Videl sem te že nekje, če v življenju ne, pa v sa njah.» Ona pa si je mislila: «Že dolgo te poznam, tvoj obraz in tvoje oči in vsako tvojo misel.> Potem je vprašala: «Gospodinjite tudi kar sami?» «Vsak teden po enkrat pride stara teta in mi za silo uredi stanovanje. Kuham, molzem, krmim živino in kmetujem sam. Utrujen legam spat, srečen in vesel vstajam.» Ko sta se nakramljala, jo je peljal v materino sobo. Ob svitu sveče je razločila staro, široko posteljo, pogrnjeno z belim kvačkanim, pregrinjalom, majhno mizico na visokih tankih nogah in šopek papirnatega cvetja na njej. Ko je predeval ključ z zunanje na notranjo stran vrat, ga je poprosila, da bi jo zbudil zjutraj ob šestih, če se ne bo sama. Obljubil ji je in ji želel lahko noč. Stopila je k oknu in slišala, kako je odprl vrata v hlev in kako je govoril najprej konjem, nato še kravam tihe, prijazne besede. Slišala je, kako je zaklepal vežna vrata in šel po lesenih stopnicah v svojo sobo. Videla je ozek pas temnega neba in svetlo zvezdo tik nad slemenom gospodarskega poslopja. Mrtva, gluha tišina je ležala vsenaokrog. Skozi okno je pihala hladna sapica in prinašala vonj izorane zemlje s spečega polja. Mirno in sladko je zaspala. Drugo jutro jo je zbudilo sonce, ki je stalo že precej visoko. Kazalec na uri je kazal osem. Zamudila je službo! Videla je v duhu šefa, kako stoji na pragu trgovine in se ozira po ulici. Ni je! Koga naj postavi k blagajni? Če je v pol ure ne bo, ji odpove, da si bo zapomnila, kdaj je ostala brez obvestila doma. Obupana se je sesedla na stol. V tem je potrkalo na vrata. Vstala je in odklenila. Mladi gospodar je stal pred vrati in pozdravil: «Dobro jutro! Skozi okno sem videl, kako sladko spite, pa se mi je zdelo, da bi bil greh, ko bi vas budil.» «In služba?» je vsa v skrbeh vprašala. Z rokami si je zakrila obraz, ker so ji solze zalile oči. «Služba?» Malomarno je zamahnil z roko. «Sejat pojdeva!» «Saj ne znamb se je nasmehnila skozi solze. «Tudi jaz nisem znal, pa sem se naučil», je !rekel tako mirno, vedro in veselo, da jo je takoj minila vsa potrtost. Medtem ko je ona pila kavo, je on šel, da napreže in naloži brano. Dobre volje je bil, zakaj slišala je, kako si veselo požvižgava. Nato sta se odpeljala na polje. Tam ji je obesil se-jalnico na rame in nasul ječmena. Z zadovoljstvom jo je opazoval, ko je prvič zamahnila z roko in vrgla seme. Ona pa je s tiho srečo v očeh gledala za zlatimi zrni, ki so paclala iz njene drobne pesti na izorano vlažno zemljo kakor v mehko naročje. Molče je ona sejala in on branal, le ko sta se sredi njive srečala, Ma se tiho nasmehnila drug drugemu. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sta opravila delo. Na severni strani, nad kopastim gorovjem, je visel težak oblak. Tam spodaj je bilo mesto. Temna senca je izpreletela Marijino obličje. On pa je uganil njeno misel in rekel: «Popoldan pojdem v mesto po semena, ali naj prinesem tudi vaš kovčeg?» Njegove jasne, čiste oči so vprašujoče strmele v njene. Molče je prikimala. Ko sta spet sedela na vozu, je mladi gospodar rahlo prijel Marijo za roko in ji tiho poln zaupanja rekel: «Trdo je naše življenje, kajne? Da vam pa ne bo kdaj žal?» In ne da bi se bila kaj pomišljala, mu je krhko odgovorila: «Nič se ne bojim. Našla sem pomlad, pravo, resnično, nepokvarjeno pomlad, zakaj bi mi bilo žal?» M. K. iMjoAicmkcL gledalo vendar govori resnico. Sonja je vdano položila roke v naročje. Nič več ni dvomila, da ji je res trideset let. Drobne gubice so se kazale okoli njenih črnih oči. Kaj naj stori? Kozmetika? Nasmehnila se je, zakaj kot zdravnica je vedela, da vse to ne traja dolgo. Zamahnila je z roko in vstala od toaletne mizice. Stopila je k oknu ter si prižgala cigareto. Oblak dima je obkrožil njeno glavo. Zrla je v megleno jesensko vreme. Drobne deževne kaplje so padale na okno. Sonja se je zamislila. Iznova je oživel v njej prigodek današnjega jutra. Od zgodnjega jutra je bilo zelo živahno v bolnici. Novi primarij je nastopal službo. Ni čuda, da so bili vsi radovedni nanj. Toda ko se je prikazal lep, eleganten zdravnik, je zastala Sonji kri v žilah. Pristopil je k njej in ji presenečen pogledal v oči. «Vi tukaj, gospodična?» je vprašal zbadljivo. «Torej so se tudi vaše roke privadile delu? Spominjam se, da ste imeli nekoč drugačne nazore.» Sonja ni zinila besede. Mučile so jo njegove besede, s katerimi se je tako brezobzirno posmehoval njej, ki mu je vendar nekoč hotela biti vse. Žal, leta so minila in življenje se je povsakda-njilo. Ostalo ji je samo delo, ta zvesti tovariš, ki ga je res nekaj časa prezirala. Toda odtlej je že dolgo. — Lepo je bilo včasih pri njih doma. Čedna, velika hiša njenih staršev na trgu okrajnega mesta je gostila v bogato opremljenih sobah najboljšo družbo. Sonjin oče, ugleden lekarnar, je vzgajal svojega edinega otroka z vso skrbnostjo in ljubeznijo, zakaj Sonja je bila živ spomin na ljubljeno ženo, ki mu je umrla ob n jenem rojstvu. Ko je dekle doraslo in začelo hoditi v gimnazijo, jo je oče zelo pogosto vodil v gledališče, ki ga je tudi sam zelo ljubil. In takrat je prišla katastrofa ... Ura je kazala tri četrti na sedem, torej je bil že skrajni čas, da odideta z doma. Ali prav v tem trenutku je potrkala revna žena in vljudno prosila, da bi dobila zdravilo za bolnega moža. Lekarnar je bil nejevoljen, pa je vendarle šel v lekarno ter pripravil zdravilo. Tisti večer sta prišla s Sonjo pozno v gledališče in prav nič jima ni tam ugajalo. In zjutraj je stala že množica ljudi pred lekarno, grozila razburjeno s pestmi in psovala tistega, ki ga je še včeraj na vso moč hvalila. Sonjo je prebudilo kričanje na ulici. Hitro se je oblekla in hitela na hodnik. Toda slika, ki jo je zagledala, je bila strašna. Sonja je zakričala in se zgrudila na tla kakor podsekaiio drevo. Na hodniku je stal njen dragi, ljubljeni oče med dvema orožnikoma, ki sta ga ravno odvajala. Nikoli ne bo Sonja pozabila njegovega bledega obraza in drgetajočih ust, ki so ji hotela nekaj reči, a niso mogla. Neznaten miligram strupa, ki ga je dal v naglici več, je usmrtil človeka in uničil srečo dveh rodbin. Lakarnar je bil obsojen, a ni preživel v ječi niti enega leta. Umrl je iz obupa in prepustil svojega ljubljenega otroka usodi. Skoraj vse imetje so zaplenili za odškodnino revni vdovi s petimi otroki. Sonja je dovršila gimnazijo samo z dediščino po materi. Ko je vstopila na zdravniško fakulteto, se je srečala nekega dne z dijakom zadnjega semestra. Oba sta usupnila. Ona hčerka moža, ki je umoril, in on sin tistega, ki je bil umorjen. Nikoli nista izpregovo-lila besede med seboj, čeprav sta oba čutila, da ju nekaj veže. Vedela sta, da je to ljubezen, ki je zrasla med gro-bovama očetov, a vendar sta jo premagala. Potem sta se razšla vsak po svoji poti, in Sonja je bila spet mirna. Do danes ... Mlada zdravnica je vrgla ostanek cigarete proč ter sedla k pisalni mizi. Skrila je glavo v dlani. Iznova je preživljala dogodke današnjega dne. Neprenehoma je videla njegov prezirljivi nasmeh. Delala se je, kakor da tega ne vidi, a vendar je bila vesela,ko je bilo konec službe in je mogla oditi domov. Iz zamišljenosti jo je prebudilo močno trkanje na vrata. Dvignila je glavo in uzrla slugo iz bolnice. «Gospodična doktor,» je prestrašeno zaklical, «dete na številki 5 umira.» Sonja je planila kvišku, vzela plašč ter odhitela k mali bolnici. Ubogo dete je bilo že skoraj mrtvo. Nad njim se je sklanjala lepa glava novega primarija. «Edinole transfuzija krvi jo utegne rešiti. Pošljite takoj po mater», je naročal. Toda preden je mogel biti ukaz izvršen, je stopila Sonja prav k otrokovi postelji ter rekla odločno: «Ne zadržujte se, gospod primarij, jaz dam otroku svojo kni.» «Vi?» je vprašal presenečen, a je brž dodal: «No, dobro, začnimob In drugi dan je srečna mati poljubila zdravnico, ki se je branila, in se ji zahvaljevala za rešitev otroka. In ko je odšla, je podal primarij Sonji roko in glas se mu je tresel, ko je tiho govoril: «Sonju, za tvoje dobro delo odpuščam tvojemu očetu njegovo neopreznost in ti obetam, da ti bo moja ljubezen plačilo za vse tvoje minulo trpljenje.» Mlada zdravnica se tisti dan ni več pogledala v ogledalo ... Tega ji zdaj ni bilo več treba, zakaj spoznala je, da še ni stara, če jo lahko kdo ljubi. Šele zdaj ji je doktor Jež zaupal, da jo je ljubil, odkar jo je prvič zagledal, in že takrat je mislil, da se bo z njo poročil, toda osup matere ga je odvrnil od te namere. Hčerko moža, ki je usmrtil očeta, mo j Bog..., toda zdaj je vse srečno izravnano, zakaj hčerka je izmila krivdo svojega očeta. Angelu Podgornikova: [o je hodil Tonček v drugi razred osnovne šole, je njegov učitelj prerokoval Tončkovemu očetu, da bo iz dečka velik malopridnež ali pa velik mož. Zda j je Tonček odrasel gospod, ki si že izbira nevesto, pa vam zaupam, da se učiteljeva prerokba ni uresničila ne na to, ne na drugo plat. Iz mladega vrtoglavega Tončka je zrasel spodoben in resen človek, ki ne kaže prav nobenih znakov pretirane genialnosti, še manj pa lastnosti, ki jih potrebuje velik malopridnež. V šolskih letih so pa Tončka nosile čarovnice. Še zdaj se oče in mati zdrzneta, kadar se jima zavrti v možganih film o sinovih nerodnih letih, in vselej se iz takih misli zdramita kakor iz težkih sanj, z olajšanim srcem, ker so vsi ti strahoviti prizori že v medli davnini. In če se kdaj uresničijo prerokovanja in želje, ki jih starši izrečejo v jezi in obupu, bodo Tončku prav gotovo v zvrhani meri povrnili njegovi otroci vse, kar je on prizadejal svojima roditeljema. Že na svet je prirogovilil Tonček tako, da je vsa hiša izgubila glavo, in njegova mati še dolgo potem ni mogla pozabiti njegovega rojstva. Ženske, ki znajo razlagati božja znamenja, so uganile, da bodo s tem dečkom še veliki križi in težave. Dokler je užival Tonček zlato otroško prostost, se je podnevi rad potikal po soseščini, ko se je pa priklatil o mraku domov ves truden in zaspan in ga je pekla vest, ker se ves božji dan ni zmenil za svojo mater, se je lizal in smukal okoli nje, da bi popravil, kar je zamudil. Sleherni večer mv je morala mati, preden je zaspal, pripovedovati pravljico o Kozmi in Damjanu, o dveh razbojnikih, ki sta bila še večja grešnika kakor on sam. S prvo šolsko torbo sta prišla v hišo tudi skrb in nemir. Takoj prvi dan je Tonček pritulil iz šole, da ne bo in ne bo hodil v šolo, češ da je ondi pusto in dolgčas. Ko je prespal to svojo prvo srčno bridkost, se je počasi na šolo privadil, in prvo leto je minilo brez posebnih dogodkov. Vse. kar so mu doma lahko očitali, je bila večkrat povaljana suknja, po nesreči raztrgane hlače, blatna torba, ki mu jo je zagnal po tleh Dolenčev Boris, in nekaj polomljenih dežnikov, ki jih pa imata na vesti večidel Gorenčev Slavko in Krašovčev Tinček. In ker nobena mati ne tepe rada, je tudi Tončkova rajši verjela sinčkovim zapletenim zgodbam in z rajskim potrpljenjem krtačila povaljano obleko, šivala raztrgane hlače in prenašala dežnike v popravilo, na tihem pa zmeraj upala, da bo z leti morda vendarle bolje. Čeprav v šoli ni bilo hudo, se je lonček vendar silno veselil na prve počitnice, ko se bo rešil trde šolske klopi, ki mu kar ne da sedeti, in učitelja, ki ga toliko vznemirja in moti. Ko so se pa nagibale počitnice h kraju in je neprijetnosti, ki jih prizadeva šola, že pozabil, mu je bilo pa tudi prav. Vsak dan se je jel bolj živo spominjati svojih sošolcev in je kar komaj čakal, da napoči prvi šolski dan. Kakor mlad voliček rad vozi in kar sam sili pod jarem, ko se navadi na vprego, tako je postala tudi Tončku šola prijetno zlo, ki mu ni delala posebnih preglavic. Saj je bil deček bistre glave in «skr-ben» šolar. Kar je bilo treba znati, se je naučil v šoli. domače naloge je največkrat spisal že kar iz šole grede na kolenih v mehki travi in hkrati še poslušal ptičke in opazoval hrošče in metuljčke, kako so nemirno begali okoli n jega. Če so bile črte ali črke v zvezku malo bolj zverižene, ga ni motilo. Poglavitna je bila zavest, da je storil svojo dolžnost in da mu je ostalo čim več popoldneva za zasebno življenje. Če mu je v šoli kdaj spodletelo, si tega ni gnal k srcu, saj je nekoč slišal doma očeta, kako je tolažil njegovo vestno sestrico, ki je dobila v šoli po nesreči slab red, da vsega človek tudi ne more znati. Kar ni prepričalo sestrice, se je prijelo Tončka, in kadarkoli ga je poslej zaskelel pri srcu neprijeten očitek, ga je brž prepodil z očetovimi besedami, ki jih je \saj v tem primeru spoštoval kakor sveto pismo. Minila je druga šolska zima in prišla vesela in topla pomlad, ki jo zlasti otroci v okolici mesta globoko občutijo in vsako leto proslavljajo z igrami, ki se vrste vselej v določenem redu. Tončkovi čevlji so bili vedno pogosteje raztrgani in sleherni dan do vrha blatni. Iz žepov so mu visele vrvice, na dnu žepa so pa rožljale nike in včasih ga je v stegno zbodlo kakšno priigrano šolsko pero, ki ga je v preveliki vnemi spravil namesto v prsni v spodnii žep lakih bolečin ni potožil materi, čeprav ni drugače nobene ohranil zase. V kurnici, kjer je skrival svoje dragocenosti, je bilo pravo s račje gnezdo. V njem si dobil malone vse, kar premore narava, tako da bi človek, ki Tončka ni pobliže poznal, sodil, da se je z vso dušo začel zanimati za nekaj posebnega. Samo svojega najboljšega prijatelja Gorenjčevega Slavka je včasih peljal v svoj muzej in mu s ponosom razlagal svoje zaklade. Tam v kotu je ležal velik okrogel kamen, ki ga je Tonček komaj držal v roki: to je bil oblegovalni oven, kadar so na Ulčarjevem travniku zbijali kozo. Zraven je bil kup manjših ploščatih kamnov za poskočno šolo, s police je molel lesen lopar za zbijanje klinca, v kotu je bila pa prislonjena debela palica, po katero je prišel Tonček, kadar so na Mejakovem dvorišču bili svinjko. Po tleh so ležali Še ostanki stare žice. pločevine in lesa. in kadar so pri igrah kaj potrebovali, je bil Tonček tisti, ki je imel vse takoj pri roki. Reči, ki so mu bile posebno prt srcu, je spravljal zvečer pod zglavje ali pod znožje, da je rožljalo kakor v orožarni, kadar je mati zjutraj pospravljala posteljo in je bil Tonček svoj zaklad pozabil odnesti v svojo dnevno skrivališče. Ta pomlad je minila Tončku torej v znamenju iger in raz-tresenost je hodila z njim tudi v šolo. Domov se je podil najrajši v veliki tropi, ker je bilo tako bolj veselo. Na poti proti domu je Tončkov oče nekoč dohitel gručo dečkov s šolskimi torbami in med njimi zastonj iskal svojega Tončka. Ker ga je zanimalo, kaj tako radovedno ogledujejo, je tudi sam pogledal v zrak in opazil ob brzojavnem drogu papirnatega zmaja, ki se je bil zapletel med žice. Tedaj pa nekdo iz g'ruče presunljivo zabrlizga in neki deček zdrsne kakor kamen po brzojavnem drogu na tla in preplašeno pogleduje na vse strani, odkod prihaja stražnik: to je bil namreč domenjeni znak, da se bliža uniformirana nevarnost. Od samega strahu Tonček ni opazil očeta, ki je stal za njim, in ni čutil svojih raztrganih hlač. Težko se je ločil Tonček od svojega zmaja, ki ga je bil prav tisti dan dobil v šoli od Krašovčevega Tinčka in mu moral dati zanj svoj lepi nožiček. zadn je darilo strica Andreja. Zdaj je pa obviselo vse na tisti nesrečni žici. Prvič v življenju si je Tonček vroče zaželel poklic. Hotel je biti tisti zakrpani mož, ki ima na nogah roga-čeve klešče in kateremu nihče ne brani plezati po brzojavnih drogovih. Saj ga je prav zadnjič videl, kako se ie pogovarjal s stražnikom, potem ua pred njegovimi očmi solezal čisto na vrh droga, in stražnik mu ni rekel niti besedice. Tonček je bil prepoln nesreče, da bi se mogel takoj pomiriti. Vso pot do doma je ob očetovi strani premišljeval svoje gorje. Prvič v življenju je tudi pogrešal starejšega brata, ki bi znal delati zmaje: zanj bi bil dal tisti hip celo sestrico, čeprav jo ima rad. Doma ga je oče s primernim poudarkom, ki ga je čutil še nekaj dni potem, poučil, da drog ni drevo in da teče po žici elektrika, ki s svojo hudo brzino ubije vsakogar, ki se le dotakne njene poti. Tonček mačkov že od nekdaj ni maral. Najbolj je pa črtil črne, menda zato, ker imajo zelene oči. Kadarkoli mu je kateri prekrižal pot, ie zgrabil za kamen in ga zalučal vanj. Dobro, da je imel bolj krivo roko in da maček ne čaka, sicer bi imel marsikaterega na vesti. Kadar mu ni mogel storiti drugega, je pa vsaj prhnil za njim. Tudi vsakega psa je Tonček oblajal in mu s prsti pokazal rogovilico. Zato so se ga vsi ogibali, če je oa le kateri moral mimo njega, je vsak že od daleč renčal in lajal nanj. Tonček se za pasje zamere ni zmenil, ampak se je s osi še naprej po svoje pogovarjal, dokler 11111 ni nekoč Rupnikov Lev pomeril inašuih hlač. Poslej so imeli psi mir pred njim, sa j se je zdaj vsakega bal, celo lekarnar j evega pinča, čeprav ga ubogo ščene skozi gosto dlako še dobro videlo ni. In če mu je katera teh zverin prišla nasprotiL se Tonček ni upal niti treniti z očmi, da bi žival neumna ne mislila, da jo izziva. Tonček se je razvijal v svojo smer. Ker šolske knjige niso bile po njegovem okusu, se je rajši'lotil drugih, izmed katerih so mu najbolj prijale zgodbe o Indijancih in o morskih roparjih. Tiste o Indijancih je najrajši prebiral na visoki košati hruški, ker si je domišljal, da je tako bolj v pragozdu. Od tistih dob ilma na čelu globoko brazgotino in še zdaj rad pripoveduje, da so mu jo prizadejali Indijanci. Zgodbe o morskih razbojnikih so mu šle pa najbolj k srcu ob velikem, mračnem ribniku, kjer je ležal po cele ure na trebuhu v travi in trepetal za svoje junake, da mu je kar žarela razbeljena glava. Tončkovi starši so bili veseli takšnega prevrata v sinovi duši, saj se je zdaj rajši držal doma, pa tudi njegovi tovariši ga niso toliko iskali. In res se je uspeli Tončkovih prebranih knjig kmalu pokazal. Njegova dejanja so bila vedno bolj junaška in njegovo početje vsak dan bolj tarzansko. Poslej je preživel večji del dneva na drevesih in na ribniku, kjer je do onemoglosti veslal v majhnem čolničku, ki si ga je zbil sam iz desk in ga zamazal s smolo. Kadar je pa začutil v sebi posebno moč, je vzel iz kurniice vrvico, ki jo je bil izmaknil varčni materi, in se kakor tat ukradel ua podstrešje, odkoder je zlezel na streho. En konec vrvice je privezal okrog pasu, drugega pa okoli dimnika, potem je pa hodil po strehi kakor mesečnik. Če ima vsak človek svojega angela varuha, je ilmel Tonček dva. Te strešne pustolovščine so ostale skrite vse dotlej, dokler se ni nekoč na cesti onesvestila neka mlada mati. ker si je preveč živo predočevala, kaj bi se lahko dečku pripetilo. Od takrat je Tonček ženske preziral. Ko je jelo iti Tončku v četrtem razredu v šoli vedno bolj narobe, se je z vso dušo oklenil rešilne misli na gimnazijo, da se bo tako vsaj v šoli rešil ljudi, ki ga ne razumejo. Štel je dneve in ure in jih v koledarju rdeče prečrtava!, dokler ni stal z očetom pred vrati, ki so vodila v obljubljeno deželo. Mati je trpela za dva. Da bi sinu olajšala težko srce ilti mu ugladila pot v novo življenje, mu je kupila novo obleko, čevlje in klobuk, ki si ga je sam izbral. Tako je Tonček od odzunaj od nog do glave nov stopil v hrani boginje Atene. Ker je pa Tončkova mati zastonj iskala pridnega dečkn. ki bi hotel z njenim sinom zamenjati svojo notranjost, ji skrb ni izginila iz srca. Prvi teden je bil Tonček kakor prerojen. Nova okolica, nova obleka in to, da so ga učeni profesorji ogovarjali /. «vi», mu je dobro delo in najrajši bi videl, da bi ga vikali tudi doma. Svoje profesorje je Tonček opisoval tako živo in verno, da bi vsakega izmed njih domači takoj spoznali. Posebno rad se je oomudil pri tistem, ki je pogrkaval in pri onem. ki se je pri hoji pozibaval. Kadar se je spravil k učenju, je pri vsakem predmetu napravil najprej primeren uvod, kakor da bi besede prihajale iz profesorjevih ust. Drugi teden se je začelo resno učenje in pokazala se ie Tončkova Ahilova peta. Med vsemi predmeti mu je najbolj imponirala latinščina, ker se je z njo lahko ponašal pred sestro in pred materjo in je že delal načrte, kako se bosta z očetom pogovarjala latinsko, kar ni treba da bi razumele ženske. Zato se je zares temeliito lotil tega jezika in kar skozi šest tednov gonil prve tri lekcije in brez odduška sklanjal mensa, mensae iii ponavljal pregovor «Si sapis. sis apis», tako da bi šla lahko kar brez strahu njih dekla Ančka namesto njega v šolo. Oče ie občudoval sinovo vztrajnost, sam pri sebi je pa večkrat obsojal počasnost tedanjega učnega načrta in koval v zvezde nekdanje čase. Pa ie orišla Drva konferenca in Tonček je bil grajan tudi v latinščini. Ogorčen ie stopil oče v šolo. da bi ponrašal profesorja, ali se ni morda zmotil. Tam ie v svoie veliko »resenečenje zvedel, da jemljejo že deseto lekcijo. Po vroči bitki je Tonček dohitel drtiffe, toda njearovo znanje se je še vedno majalo in profesorji so izsubili vero in zaupanie vant. Greh rodi greh. zato je postajal tudi Tonček vedno večji grešnik. Pridružila se mu ie laž in ga spremljala iz šole domov in od doma v šolo. Ko mu ie pri latinski nalogi spet izpodletelo in mu je profesor izročil zvezek za podpis, ga je Tonček skril na podstrešni pod opeko, da bi tako pokopal svoj greh za vselej. Drugi in vse naslednje dni je zavil Tonček ira poti v šolo zmerom okoli debelega hras+a. da bi tako odvrnil od sebe nretečo nevarnost. Vendar Tončkov izvirni hokus pokus ni imel ootrebne moči. Profesor je bil trmast in je po vsei sili hotel podpisani zvezek, ki se ga ie držala že debela plast laži. Vse je prišlo na dan in Tonček je potem drugi, dan v šoli težko sedel. Zlatka Gogalova Fotoklub LJubljana Zdaj pa neka], kar bi se lahko pripetilo vsakemu, tudi pridnemu učencu in torej ne šteje med Tončkove smrtne grehe. Ko je neko jutro kakor vedno zadnji hip drevil v šolo, ga ie po poti pričelo vedno huje ščipati po trebuhu. Tetine koline, ki se jih je bil prejšnji dan natepel do mrtvega, prav malo pa morda tudi strah pred latinsko nalogo sta bila tega kriva. Tik pred šolo je popustila energija in zgodila se je nesreča. Drugi dan je šolski sluga javil ravnatelju, da je stranišče I. b razreda zamašeno in da grozi smrdljiva poplava. Krivca niso našli, pa ga tudi niso^ preveč iskali, saj je bil razrednik preudaren in moder mož, ki je imel tudi sam otroke. Ko je pa po prvem likanju Tončkova redoljubna mati preštevala perilo, so manjkale Tončkove nove spodnje hlače. Ker je Tonček prvo šolo ponavljal, je imel drugo leto še več časa za osebni razvoj. Ko je nekoč stikal po visoki travi za brzci in drugimi hrošči, da bi izpopolnil svojo zbirko, je naletel na posušene cvete kozje brade in v glavo mu je šinila velika misel. Obral je te cvete, izmaknil očetu nekaj cigaretnih listkov in drugi dan sta z Gorenjčevim Slavkom okušala pod Mejakovim kozolcem, ki je vedno poln žita in sena, prvič v življenju sladko opojnost čudovitega «niko-tina». V gostih oblakih dima se je Tončku prikazal privid: pred njim se je razprostirala velikanska brazilijanska farma Mali Tonček samega novega tobaka; on, lastnik farme, pa jezdi kakor kralj med rumenimi polji aLi se pa vozi z avtomobilom najnovejše znamke v veliko mesto. Gorenjčevemu Slavku je bodoči farmer obljubil priskledništvo. Tisto popoldne se je privlekel Tonček domov ves prepaden in bled in je tožil materi o hudih slabostih. Mati ga je v skrbeh spravila brž v posteljo, ga grela in mu kuhala čaje, da bi pregnala za-vratno bolezen, ki se ga je prijemala. Drugo jutro je mati izmerila Tončku vročino in ga pomirjena poslala v šolo. Odslej se je Tonček očetovih prižganih cigaret na daleč ogibal in od vseh pustolovščin je edino ta zapustila ugodne in koristne posledice. Prihodnjo pomlad je Tončka zamikal žogobrc, in kakor povsod, kjer sta odločevala telesna moč in spretnost, se je Tonček tudi v tem športu kmalu uveljavil in postal eden najbolj vnetih in najbolj divjih igralcev. S tako silo ga ni prevzel še noben šport. Zato so se mu zdele velikonočne počitnice kar prekratke in sklenil je, da si jih podaljša. Tončkovi starši, ls:i so bili vajeni, da je imel sinko pogosto počitnice, so mu verjeli, da je v šoli izbruhnila nalezljiva bolezen, zlasti še ker je Tonček vsak dan brez skrbi krenil proti mestu. Na račun šole se je Tonček tisti teden v brcanju žoge tako izpopolnil, da bi kar lahko nastopil v reprezentanci. Bog ve, kako dolgo bi bile še trajale tisto leto Tončkove počitnice, da ni razrednika le zaskrbelo, kaj je z njim, in da ni poslal na dom enega izmed Tončkovih sošolcev. Počitnic je bilo kajpada pri tisti priči konec: Tonček je dobil v šoli ukor, doma pa primerno plačilo zanj. V četrti šoli se je Tonček kar čez noč izneveril samemu sebi. Doma so z veseljem opazili, da se je začel zanimati za obleko in čevlje in da si je vsak večer umil zobe in vsako jutro osnažil nohte. Vedno rajši je govoril o šoli in sošolcih, pa tudi o sošolkah, izmed katerih le ene ni skoraj nikoli omenil, pač pa je mati v Tončkovih šolskih knjigah večkrat zasledila začetne črke njenega imena. Tedaj je mati zaslutila, da se v sinu budi prva ljubezen, in ker je od tega edinega trenutka še pričakovala čudeža, ji je vztrepetalo srce in je še bolj nemirna zdaj ostreje opazovala svojega sina. Zdelo se ji je, da postaja mirnejši, resnejši in manj surov. Vera Gogala: VAjovJfL D, /m vajset let zvestega službovanja! //'/,/ // Marija je samo tiho šepetala in si z ////y //£>//, vogalom oglavne rute brisala solzne oči. /VTako prečudno srečna je bila. Pred njo 'so 'e^ala darila. Sami topli, iskreni obrabi, kamor se je ozrla. In vsi so nemo govorili: «Ti naša stara, dobra Marija. Ti zvesta duša!s Marija je pogledala skozi solze vsakega posebej. Hotela je govoriti, reči nekaj prav lepega, pa ni mogla drugega kakor prijeti gospoda in gospo za roke in jih pritisniti k licu. Tudi otroci, zdaj že vsi odrasli, so ji poklonili vsak nekaj. Celo I najstarejša, zdaj že omožena, mlada gospa, ji je prinesla šopek cvetic in majhno darilce. Marija je pogledala po darovih na mizi. «Janko, Milica in ti, lrenka, vas vse sem nekoč pestovala. Irena, glej, še hranim tvoje čeveljčke v predalu zgoraj.« Dalje ni mogla, besede so se ji zadušile v solzah. Kako je ljubila to družino! Dvajset let jim je služila. Ne služila, spremljala je vsa ta dolga leta njili življenje s svojo pomočjo in vdanostjo, z njimi se je veselila uspehov in srečnih dni, z njimi je delila bolečino. In tako se je Marija postarala. Zdaj ji silijo izpod rute že beli, redki lasje, roke so ji koščene in slabotne. Ko je prišla k družini, je bila že precej priletna. Vendar je bila še zmeraj krepka, čedna, kar lepa kmečka ženska. Marija je bila osamela vdova, ki je v trdem življenju izgubila trinajstero otrok. Tako je ostala ob borni pokojnini sama na svetu. Že takoj prvi dan si je bila osvojila srci obeh otrok, Milice in Janka. Bila sta ji kar naprej za petami, koderkoli je hodila in karkoli je delala. Tudi njeno zavezništvo sta si znala brž pridobiti. Marija je morala na skrivaj pojesti njune ostanke v skledicah, zamolčali manjše prekrške in vzeti greh nase, če je kateri razbil krožnik ali skledico. Ko sta Janko in Mirica dobila sestrico in je malo, drobno čudo ležalo v vozičku, je morala Marija oba vsak čas dvigniti k spečemu okroglemu obrazku. Tudi Irena, mala svetlolasa punčka, je dobila stalen prostorček v Marijinem srcu. Marija je ob prostem času rada posedala v svoji sobi ob oknu in šivala. Kmalu pa so vrata zaškripala in prva glavica je oprezno pogledala proti Mariji. «Kaj delate, Marija?« «0, ti si, Mirica! Kje je pa ostal Janko?« v. »Tukaj sem!« se je oglasilo za vrati. Marija je odložila šivanje, se vzpela ob zidu in s ključkom navila stensko sliko. V sliki je zabrnelo in nevidna kladivca so sladko zaigrala lepo melodijo. Otroka sta nagnila glavici in zamaknjena strmela v siiko. «Marija, ali boste?« je Janko proseče in lokavo pogledal Marijo v obraz in ji položil v naročje šop dolge trave. Otroka sta sedla na pručico in čakala. Kmalu sta stekla po stopnicah navzdol in tiščala v rokah vsak svojo lično pleteno košarico. Marija pa je zadovoljno nadaljevala svoje delo. Vrata so se vnovič odprla in tiho kakor miška je smuknila v sobo Ves zatopljen je zdaj prebiral romane, kjer je glavni junak tvegal vse, da bi si priboril naklonjenost in ljubezen lepega dekleta. Svoje občutke in pomisleke, ki so se mu porajali iz teh knjig in jih ni mogel razrešiti sam, je po ovinkih zaupal materi, ki je videla Tončku v srce. Sinovih toplih čustev se je dotikala rahlo in oprezno, saj je vedela iz svoje mladosti, da so kakor pisani nežni metuljčki, kil se jim hitro zlomijo krila. Med Tončkovimi lastnostmi sta se pojavila ponos in samozavest, in vroča materina molitev je bila uslišana. Tonček se je začel vedno bolj ukvarjati s šolskimi knjigami in je v šoli vidno napredoval. Doma so ob konferencah zastonj pričakovali opominov, prihodnje leto je bil pa Tonček že med najboljšimi učenci. Tako je Tončka za vselej minila vrtoglavost, pametni Tonček pa za nas ni več zanimiv. lrenka. Molče je sedla Mariji k nogam in prekrižala ročice na kolenih. Marija se je nasmehnila in jela takoj iskati primernih krpic, da bi naredila Irenki novo punčko. Deklici so oči zažarele. Vsa srečna se je zasmejala. »Punčka!« Marija je odtrgala nit in položila v male prstke punčko i/. blaga, s svileno rutico na glavi in s pisanim krilcem. Irena je stisnila svojo igračko k sebi in stekla po stopnicah. Takih punčk je imela Irena polno posteljo, po vseh kotih so ležale, na polici, med čeveljčki, povsod. Vedno več jih je hotela, in Marija se jih ni naveličala delati. Leta so tekia. Marija je ostala v družini. Z vsemi čustvi in z vsem svojim zvestim bitjem je bila navezana na gospo, na gospoda in na otroke. Lasje so ji osiveli, roke so postale okorne, pešati je začela in vedno pogosteje je bul njen stol kraj štedilnika prazen. Ko se je malo popravila, je pripo-\edovala ženskam na trgu: »iNaša gospa, oh naša gospa! Čudežne roke imajo. Samo svojo roko polože name, pa mi odleže. Tako znajo pomagati in zdraviti, bolj ko vsak zdravnik. Saj pravim, naša gospa so zlata vredni!« Mirica je postala nevesta. Marija se je razveselila, ko je lo /.vedela, in vzdihnila proti nebu: »Samo tako dolgo bi rada še živela, da učakam tvojo poroko, Mirica.« In res jo je dočakala. Novoporočenca sta sedela sredi svatov v sobi. Med njimi je bila tudi Marija. Bila je vsa skrivnostna in polna nemira. Nenadoma pa se je odločila. Pomaknila je stol v kot za vrata in se sramežljivo skrila za nje pred svati in ženinom. Vsi so radovedno utihnili. In stara Marija je zapela s slabotnim glasom pesem o sreči in ljubezni, lepo svatovsko pesem, ki jo je znala še izza mladih let. Ko je izpela pesem do kraja, je vstala nevesta Mirica in stopila k nji. »Hvala, Marija!« se ji je zahvalila in jo poglaclila po belih laseh. Ko je odhajala z možem, je Marija slonela pri ograji in si s predpasnikom brisala solze. * »Marija, postarali ste se in opešali. Ne smete iii ne morete več delati«, ji je nekoč težko, a prijazno rekla gospa. «Dvaj-set let smo skupaj, pa še ostanemo, če Bog da. V kuhinji boste sedeli med nami kakor doslej, le vaše delo bo prevzela druga. Marija je molčala in gledala v gospo. Spodnja ustnica ji je zatrepetala. Tiho je sedla na stol in položila brisačo na mizo. Zastokala je: «Doslužila sem torej? V pokoj moram? Druga pride?« Gospa je prijela Marijine stare roke in jih pogladila. »Počitka ste potrebni. Mar se niste dovolj dolgo mučili? Saj vam bo lepo pri nas.« »Je že res,« je šepetala in strmela predse, «ampak druga pride!« Tisti dan je bila Marija zamišljena ... * V hišo je prišla druga služkinja. Stara Marija jo je ljubosumno pogledala. Drugi dan je ostal njen stol kraj štedilnika prazen. Ležala je v svoji sobici; negibno, ohromela na pol telesa, s čudnim, bolnim, tujim pogledom. Odpeljali so jo v bolnico. Za njo je ostala v hiši velika praznota. Vse je pogrešalo njenega humorja, njenega drobnega živahnega smeha, njene dobre besede. Devet dni je ležala v bolnici. Zavest se ji je povrnila, a govorila je le s težavo. Še je hotela kljubovati smrti. Deseti dan ji ni mogla več. In ko so jo prišli drugi dan kropit vsi domači, se jim je zdelo, da šepečejo njene ustnice, ki so nekdaj vedele povedati toliko kratkočasnega: »Zbogom, moji dragi, zbogom vsi. ti moja dobra gospa, ti moja Mirica in Janko, zbogom mala lrenka! Hvala vam vsem za tistih dvajset let, ki smo jih preživeli skupaj, vaša Marija vas blagoslavlja...« Pepel od smotke hitro prežene vnetje. Čebelni in osji piki so prav posebno nevarni na jeziku, v ustih in na ustnicah. V tem primeru moramo takoj poiskati zdravniško pomoč, zakaj pičeno mesto zelo naglo oteče, lahko se pa zastrupi tudi kri ali se pa človek zaduši, posebno če se nam hitro ne posreči, da odstranimo žuželko. Za prvo pomoč uporabimo močno slano vodo, s katero rano izperemo. Oteklina potem največkrat splahne, in s tem je prva nevarnost odpravljena. Dobro je tudi grgranje z vinskim kisom, vendar je treba, kakor smo že rekli, takoj poklicati zdravnika. Vsa ta sredstva veljajo le kot prva pomoč, ne morejo pa doseči popolnega ozdravljenja. Otroke moramo poučiti, da ne smejo z rokami ali s čini drugim odganjati čebel in os. To žuželke le še bolj razdraži, da pičijo, medtem ko nam ne bodo nič storile, če jih pustimo pri miru. Pač pa lahko odženemo komarje in druge majhne žuželke, če med hojo mahamo s palico. Tudi cigareta. ki jo hitro prižgemo, navadno odžene nadležni mrčes, vendar se takoj spet približa, kakor hitro cigareto pokadimo. Zato je dobro, če se člani družbe izmenoma vrstijo v kajenju. Glejmo tudi. da ne bomo puščali na mizi ostankov slaščic ali kruha z maslom. Vrzimo jih rajši kam drugam, da se bo nadloga tamkaj zbrala, ne pa pri naši mizi, najsi bo to na vrtu, na balkonu ali pa na verandi. Če gremo na izlet, vzemimo vselej s seboj košček mila, ki nam dobro služi, če nas kaj piči. zzzzz, zzzzzz, zzzzzzls Nekaj poje in brenči okoli nas. Oziramo se na vse strani, a ničesar ne moremo zapaziti. Ali je mrčes tako majhen ali pa tako spreten, da se o pravem času skrije našim očem. Tedaj se otrok že zgrabi za roko in zatarna: «Ojej, nekaj me je pičilo!» Mesto, kamor ga je žuželka pičila, hitro nato pordeči iti oteče. Kaj nam je sto---------- riti? Če je otroka pičila samo navadna mušica, je prva pomoč lahka'. Mati hitro odhiti v kuhinjo, zreže čebulo na rezine in jih položi na ranjeno mesto. Oteklina hitro splahne, vnetje se ne more dalje razviti, in otrok kmalu ne čuti več, kje ga je mušica pičila. Še boljši od čebule je pepel od smotke. ki ga zmočimo z vodo in navežemo na ranjeno mesto Seveda ne sme biti med pepelom smotke nobene nesnage ali kakšnih smeti To je preprosto, vendar popolnoma neškodljivo zdravilo. Če se pa otroku to zgodi na izletu ali na potovanju, potem si seveda ne moremo pomagati s čebulo in pepelom ocl smotk. Košček mila pa imamo gotovo zmerom s seboj, m Čebulne rezine preprečijo oteklino. milo se prav dobro obnese pri pikih. Milo malo omočimo in z njim rahlo pomažemo oteklo mesto. In pik takoj ne peče več, ranjeno mesto pa je zavarovano proti nesnagi in prahu, zakaj milo je napravilo tenko zaščitno plast čez ranico ter preprečilo tudi oteklino iii rdečico, ki se_ rada naredi po piku. Vendar pa izmijmo doma ranico še z alkoholom, da preprečimo nadaljnje okuženje. Obliža pa rajši ne devajmo na take rane. Bolje je. da zavarujemo rano z razkuženo vato in obvežemo. Tako storimo posebno tedaj, če je pik bolj hud. Bolj nevarni so piki os, čebel, muh itd. Posebno muhe raz-našajo vse polno bacilov. Mušji pik je že dostikrat prizadel težka zastrupljenja. Zato je najbolje, da v takem primeru takoj pokličemo zdravnika. Če ne moremo takoj dobiti zdravnika, hladimo ranjeno mesto z mlekom. Mleko dobro vpliva in obenem zdravi. Najprej pa dobro preiiščimo rano, ali ni morda ostalo v rani želo. Če je, ga najlaže izderemo s pinceto, ki smo jo poprej razkužili v alkoholu. Potem devajmo na oteklino ovitke z octovokislo glino, ki jih obnavlja jmo, dokler ne pride zdravnik. » - Akad. arcli. L. Žak: IAK€ SEDI/KC v vlaku v električni na parniku v parku Kar je v športni ali o popotni obleki nekaj naravnega, ne smeš storiti v smokingu. Način sedenja je kakor del vsega življenjskega sloga v zvezi z arhitekturo, pa tudi z obleko. Spodoben človek, ki ima, kakor pravimo, družabni položaj, se na primer v kopalni ali pa v kakšni podobni obleki lahko po milj volji valja po pesku na obali ali pa sedi na tleh v kakršnemkoli položaju. Če je oblečen v športno ali pa v popotno obleko, sme sesti tudi na podzidek ograje, ne da bi se kdo nad tem spotikal. Ali bi pa smel storiti vse to v žaketu? Tudi ko bi bil do smrti utrujen, bi v takšni obleki ne smel sesti pod milim nebom, če neče, da bi bilo okrnjeno njegovo dostojanstvo. To je torej zveza sedenja z obleko. Vse bi pa gledalo človeka, ki bi se v isti športni obleki usedel na primer na marmornati podzidek bančne palače na glavni ulici velikega mesta. Ulice imajo značaj salonov, kjer se mora človek vesti po družabnih pravilih, če neče obračati nase pozornosti. Edino delavec lahko prekrši ta pravila. V okolici mesta posedajo ob ugodnem vremenu stanovalci kar na hišnem pragu ali pa na stolih pred hišo. Kaj takega bi ne smel človek napraviti v sredini mesta, še manj bi pa to lahko tvegal človek, ki ima družabni položaj. Tako je sedenje v zvezi z arhitekturo mesta. Če stopimo v kavarno ali v restavracijo in ondi sedemo na stol, je to dovoljeno. Ko bi pa hoteli položiti utrujeno nogo na drug stol, da bi tako sedeli udobneje, bi ne bilo več dostojno, ker to prepovedujejo družabne navade. Na javnih krajih in v javnih prostorih ni namreč dovoljeno udobno sedeti in prijetno počivati. To je zveza sedenja z arhitekturo oprave. Ker je udobno sedeti in počivati nedostojno, zato naši javni prostori tudi ne potrebujejo udobne oprave, ampak jim zadostujejo navadni neudobni stoli, ki so mehanično razpostavljeni okoli o kavarni v restavraciji Navzlic velikanskemu napredku o vseh panogah znanosti, tehnike itd. je naša doba, kar se tiče sedenja v družbi, silno revna, saj imamo en sam položaj, v katerem moramo povsod sedeti. Danes ta dan sedimo prav tako neudobno, kakor je sedel pred tisočletji faraon na egiptovskem prestolu, in skoraj bolj neudobno, kakor je sedel pred dve sto leti v družbi kavalir rokokojske dobe. Na robu mestu smejo prebivalci posedati o poljubnih položajih pred svojimi domovi. Delavec sedi lahko v mestu in na kmetih v najudobnejšem položaju, kjerkoli se mu zahoče. Tako smo zdaj pri jedra našega raz-motrivanja in raziskavanja: naš način sedenja je v krempljih nepremagljivega, pretiranega družabnega običaja, okostenele navade, ki ima svoje korenine že v starem Egiptu. Okostenela drža vzvišenega faraona, ki je sedel na prestolu po določenem dvornem obredu, nam je še zdaj zgled dostojnega sedenja. Če pa hočemo natančneje dognati zgodovinsko ozadje vsega, vidimo, da je naš način sedenja in vse družabno vedenje sploh, dediščina fevdalnega sloga Ludovika XIV. ter družabnih salonskih baročnih in rokokojskih šeg, katerih se le počasi otresamo. Iz te dobe nam je ostalo vzravnano telo nujen pogoj dostojnosti. Kjerkoli sedimo, povsod ta pokončna drža, ki utruja: v vlaku, v električni železnici, v avtoba.u, v parku, v restavraciji, v kavarni, v kinu. v gledališči], v šoli, pri koncertu, na obisku, pri seji, pri delu in največkrat še cel) pri počitku. Kar. čudovito je kako malo je doslej uspelo naši dobi, ko smotrnost vsepovsod sili na dan, premagati te vsemogočne podedovane običaje sedenja. Tudi nova arhitektura se navzlic vsestranskemu napredku doslej še ni spoprijela z njo dovolj zavestno, smotrno in odločno, čeprav bi bilo silno potrebno. V anglosaških deželah sta svoboda in kultura udobnega seden ja že udomačeni, pri nas pa o njiju dveh komaj kaj slišimo ali čitamo. Ondi ni nespodobno, če opre kdo nogo na stol itn sedi na pol leže v udobnem položaju. Po vsem svetu so sedeži v avtomobilih zgled udobnega sedenja in prvina napredka, ki polagoma prodira v zasebne in javne prostore. Na izpreliajališčili in palubah ladij vidimo smotrno oblečene l judi, ki udobno in smotrno počivajo na ležalnikih v različnih položajih, ne da bi se menili za pravila pretirane estetike. Dalje lahko opazujemo, kako se te pridobitve občil zanašajo v moderne zasebne hiše, v vile. hotele in v kopališča. Prvino neobičajnega sedenja vidimo pri nas in na vsem svetu pri delavskem sloju. Delavec ali kmet počivata po delu, borno, toda marsikdaj smotrneje oblečena, kjerkoli, in sicer v položaju, ki se jima zdi prav tedaj najudobnejši, in se ne ozirata na nobena družabna pravila. Odličen meščan lanko marsikdaj zavida delavcu to svobodo in udobnost. Tu vidimo, da je sedenje v zvezi, vsaj za zdaj, tudi z družabnim razredom. To svobodno vedenje delavstva, ki ga ne utesnjujeta nobena zgodovinska oblika in nobena namišljena dostojnost, ampak ki izvira iz gole smotrnosti ter iz resničnih potreb človeškega življenja, je prav tako vredno vce pozornosti kakor vedenje otrok, ki '-e tudi brez kakršnihkoli predsodkov udobno usedejo povsod, kjer se jim zazdi, in so nam lahko za zgled za realno smotrno estetiko življenjskega sloga. Smotrnejše >n udobnejše sedenje pa hoče tudi smotrnejšo in udobnejšo opravo, stanovanje, hišo, mesto in okolico. V naseljih bodočnosti, ki bodo v mili naravi, se bo razvil pomen, smisel in možnost za udobni, popolnoma svobodni, nepredpisani način sedenja, in bodo ljudje temu primerno smotrno oblečeni. Na zarodke tega novega življenjskega sloga naletimo že zdaj v kopališčih in letoviških središčih. F letoviščih, na palubah ladij in o naših kopališčih se človek lahko po mili volji z tekne in odpočije. PRAKTIČNI NASVETI Mastne madeže spravimo iz papirja, če jih polikamo s toplim likalnikom skozi pivnik. V usnje vezane knjige se spet svetijo, če jih namažemo z voskom in zdrgnemo s suho voljno krpo. Precej mila prihranimo, ako ovijemo ploskve, ki jih ne potrebujemo, s sta-niolom. Perilo, ki ga malokdaj potrebujemo, moramo zaviti v tenek temnomoder papir, da ne porumeni. Katera izmed nas gospodinj se še ni nikoli razjezila nad steklenicami, ki nam pridejo pod roko, kadar jih prav nič ne potrebujemo, in nam delajo napoto na vseh koncih in krajih? Kadar je pa treba prav hitro vzeti steklenico v roko, je pa prav gotovo ni. Vsaj take ne, ki bi nam po velikosti in obliki ustrezala. In če jo že najdemo, pa diši po Bog ve čim, je umazana ali pa še celo mastna. Zato naj bi se gospodinja nikdar ne plašila žrtvovati tistih minut, ki jih potrebuje, da steklenico takoj, ko jo je izpraznila. tudi umije. Duli se tako vse laže in hitreje odpravi iti tudi vsa nesnaga, že zato, ker vemo, kakšne vrste je. Mali trud bo morda prav kmalu poplačan. Saj vam bo treba, kadar boste steklenico potrebovali, sani«) seči na polico. Ne bo vam treba šele begati in iskati ter premišljevati, od česa so robovi in usedline in s čim bi jih najhitreje odpravili, in tako tratiti dragocenega časa, pa morda še brez uspeha. Saj veste, kako se le prerado zgodi: mudi se, nesnaga pa kar noče in noče iz steklenice. Ko pa mislite, da je delo opravljeno in steklenico še poslednjič oplaknete, tedaj pa cink! — toliko da ste se doteknili vodovodne cevi, že leži pred vami kup črepinj. Zato torej umijte vsako steklenico sproti! Slab duh boste odpravili iz steklenice z gorčico (na litrsko steklenico t žlico). Pripravimo si primerno količino vroče vode in razpustimo v njej gorčico. To potem vlijemo v steklenico, seveda previdno. da ne poči, pa pustimo, da nekaj ur stoji. Če je treba, jo potem še neko- Steklenice z neprijetnim vonjem izperemo z gorčično vodo. Krompirjevi olupki in jajčne lupine so izborno sredstvo za umivanje umazanih steklenic. Umijte steklenice, ki jih lahko vsak čas potrebujete. likokrat izperemo z gorko radionovo ali persilovo raztopino ali pa z milnico. Nazadnje steklenico še dodobra izplak-nemo s čisto vodo. Tudi usedliuo raznih likerjev in sadnih sokov je včasi težko spraviti iz steklenic, saj s ščetko skoraj ne moremo doseči vseh kotov. V takih primerih nam pomaga sredstvo, ki ga ima pri rokah sleherna gospodinja in ki jo se celo prav nič ne stane. To so olupki surovega krompirja. Olupke operetno in zrežemo na primerno velike kosce, potem jih pa namečemo v steklenice, nalijemo nanje eorke vode in pustimo, da tako nekaj ur stoje. Medtem pa steklenice večkrat pretresemo. Namesto krompirjevih olupkov lahko vzamemo tudi jajčne iupiue ali pa vsakih pol. Ko se je vsa nesnaga razkrojila, steklenice izpraznimo in dobro izplaknemo s čisto vodo. Ko so se otekle in osušile, jih zavežemo s j)apir-jem. V ta namen nam kaj dobro služijo prožni trakci, ki jih dobimo pri vsaki tubi kalodonta in ki jih marsikatera gospodinja kar z reklamnim listkom zavrže. Steklenice shranimo potem na primernem kraju. Najbolje je, da jih položimo in pregrnemo s p rtičem ali |)a s polo jiajjii ja. Kadarkoli slišimo o ovsenih kosmičih, se vselej nehote spomnimo neke odvratne, upirajoče se otroške jedače ali pa vsaj pokvarjenega želodca. Prav to bi nam pa moralo biti dokaz, da morajo imeti ovseni kosmiči vsekakor velike prednosti. Kot vsesplošno priznano otroško hranilo morajo gotovo imeti v sebi tudi odlične redilne snovi; obenem pa morajo biti kar najlaže prebavljivi, ker bi sicer prav gotovo ne zavzemali tako odličnega mesta med otroškimi hranili. Angleži, ki žive v najbolj nezdravem in vlažnem podnebju, prav gotovo dobro vedo, zakaj jim je «Porridge» iz ovsenih kosmičev najljubši zajtrk. Zavedajo se pač, da potrebuje telo, ki naj bo kos vsemu, včasih vse pretežkemu dnevnemu naporu, posebno še ob mrzlih in vlažnih dneh zadostne in tečne hrane in da skodelica kave ali čaja ali pa celo samo jabolko dostikrat prav gotovo ne zadostuje. «Porridge» je, kakor smo že zgoraj omenili, Angležu najljubši zajtrk. Pripravimo ga pa takole: v četrt litra vode ali mleka nasujemo 40 g ovsenih kosmičev, osolimo in dodamo za oreh sirovega masla ter kuhamo toliko časa, da se kosmiči napno. To gosto zmes potem stresemo na globok krožnik, potresemo s sladkorjem in polijemo z vročim mlekom. Še okusnejši je «Porridge», če med mleko vžrkljamo jajce ali pa žlico medu. Žličniki iz ovsenih kosmičev \ primerno skledo nalijemo 3 skodelice mlačne vode ali mleka in nasujemo vanjo 125 g ovsenih kosmičev, 3 velike žlice sladkorja, majhno žličko cimeta iii malo soli. Ta zmes naj potem tri četrti ure stoji, da se zgosti. Zdaj lahko dodamo še t—2 jajci, kar pa ni neogibno potrebno. Nato zajemamo to zmes z žlico in jo devamo v kupčkih na razbeljeno maslo, nakar jih na obeh straneh lepo zlatorumeno zapečemo. Pečene zložimo na primeren krožnik in jih na debelo potresemo s sladkorjem. Servi-ramo jih tople ali pa mrzle k čaju ali pa kot sladico po obedu ali večerji. Puding iz ovsenih, kosmičev Zanj potrebu jemo : pol litra mleka, 120 g ovsenih kosmičev, 3 velike žlice sladkorja, 2 jajci in 100 g rozin. V vrelo vodo nasujemo kosmiče in rozine in jih kuhamo toliko časa, da se zgoste. Potem jih odstavimo, primešamo oba rumen-njaka, sladkor in nazadnje še trd sneg iz obeh beljakov ter stresemo v globoko, primerno veliko, s čisto vodo oplaknje-no skledo, takoj nato jih pa zvrnemo na plitvo skledo ali pa krožnik in okrasimo z opranimi, le enkrat prevretimi ali pa poparjenimi rozinami. Narastek iz ovsenih kosmičev Zanj potrebujemo: pol litra mleka, 80 g ovsenih kosmičev, 2 jajci, 80 g sladkorja in malo vanilije ali pa limonovega olupka. V vrelo mleko nasu jemo ovsene kosmiče, dodamo vanilijo ali limonov olupek in pustimo, da pet minut vro, medtem pa neprestano mešamo. Nato jih odstavimo in pustimo, da se ohlade. Ohlajeni zmesi1 dodamo oba rumenjaka in trdo stolčeni sneg, nakar jo denemo v skledo, pomazano z maslom, in pečemo 20 minut v pečici. Ovseni kosmiči se dobe v vsaki trgovini pod imenom m blaga, če je 80 cm široko. Poljub na metre Poljub kajpada ni greh, večkrat je celo dolžnost, namreč v filmu. R. Z. Leo-nard, režiser Metro-filmov, deli poljube na metre: v dolge in kratke, iskrene in površne, strastne in flirtne. Kakor se je v filmu zadnjih deset let marsikaj iz-premenilo, tako veljajo tudi za poljubljanje v filmu dandanes druga pravila ko prej in režiser mora mimo drugega gledati tudi na to, da se v prizorih pravilno poljubljajo. Ljudje v kinu, ki so vsi ganjeni, če se zaljubljenca vzlic vsem zaprekam nazadnje objameta v dolgem poljubu, ne vedo, da je režiser la prizor prej natanko kontroliral z uro in metrom. Tako je na primer po Leonardu »poslovilni poljub» približno 20 filmovih metrov dolg. Poljub med «njim» in «njo» pri sestanku, po katerem sta dolgo hrepenela, je eden najdaljših, zakaj ta poljub zahteva 25 do 45 metrov filmovega traku. V Hollvvvoodu mislijo splošno, da postajajo poljubi od slavnega dolgega poljuba Grete Garbo v «Kraljici Kristini* zmeraj daljši. Za najkrajši poljub, ki je namreč malo več ko meter dolg in traja samo dve sekundi, velja poljub pri pozdravu tašče. «Prav tako, kakor v resničnem 5ivljenju!» meni režiser Leonard. Med tema dvema ekstremoma je seveda še cela vrsta poljubov. Kadar se zaljubljenca zvečer poslavljata z besedami «Lahko noč, srček, upam, da se bova kmalu spet videla!» zahteva poljub 5 metrov, če sta zaročena, če nista, pa 8 metrov. Poljub sprave teče 10 do 20 metrov, kakor je bil pač spor hujši ali neznatnejši. Torej vidite, da je to, kar se zdi občinstvu le veselje in zabava, tistemu, ki je pri filmu za vse odgovoren, težko delo, ki zahteva vestno pripravo in veliko pozornost. Lep ovratnik Ta ovratnik kvačkamo po narisku z umetno svilo in z jekleno kvačko štev. 10. Vsako prazno kvadratično okence nariska pomeni po 2 zračni peti ji in po 1 stebriček v tretjo zračno petljo, vsako prazno podolgovato okence pa po 5 zračnih petelj in po 1 navadni stebriček v šesto zračno petljo. Za vsako polno okence naredimo na vsaki petlji po 1 stebriček. Ovratnik ima ob vratu 59 cm. Začnemo ga kvačkati pri levem vogalu z verižico iz 6 zračnih petelj. Nato naredimo 3 stebričke, od katerih vbodemo prvega v četrto zračno petljo, če štejemo od kvačke. Od nadaljnjih vrst je vsaka naslednja širša od prejšnje. Pri vsaki širši vrsti napravimo na začetku vrste za prvo okence po 5 zračnih petelj, za vsako nadaljnje okence pa po 3 zračne petlje. Ko kvačkamo prvo okence, vbodemo v četrto zračno petljo, če štejemo od' kvačke. Pri tem razširjavanju moramo na koncu vrste za prvo novo okence oviti nit enkrat okoli kvačke, potegniti iz vznožja robnega stebrička še 1 petljo, napraviti 1 zračno petljo in skvačkati stebriček kakor po navadi. Vse nadaljnje nove stebričke dovzemamo na enak način. Kadar pa kvačkamo vrsto, ki je prav tako široka kakor prejšnja, naredimo, ko prehajamo na naslednjo vrsto, namesto prvega stebrička 3 zračne petlje. Od osemnajste vrste dalje spet vrste skrajšujemo. Kadar skrajšamo vrsto na koncu, dotičnih stebričkov ne kvačkamo, na začetku vrste pa delamo do novega začetka vrste goste petlje. V štiriintrideseti vrsti prikvačkamo z novega klobčiča 15 petelj in naredimo na vsaki petlji, počenši s četrto, če štejemo od kvačke, po 1 stebriček. V petintrideseti vrsti razširimo novi del na obeh straneh za 2 okenci, kakor vidimo na narisku, naredimo nato še 2 zračni petlji in združimo to vrsto z nasprotno že narejeno stranjo. Zdaj kvačkamo do vštete triinosemdesete vrste, ki je na narisku označena s puščico. Na. koncu te vrste napravimo še 12 petelj, da razširimo štiriinosemdeseto vrsto, nato nit utrgamo. posvezi in polepša vsako obleko Potem naredimo desno polovico ovratnika do konca štiri-inosemdesete vrste, dokvačkamo še 20 zračnih petelj in delamo dalje čez obe polovici, torej tudi čez levo. Povečani vzorec za ovratnik. Vzorec za s i ko a bi azino EE3 PFT-l sum EE0 E2B ese BBH EH3 BCSS EEB SH3 Ztiaki barv: prav svetlo rožnata svetlorožnata rožnata temnorožnata prav temno rožnata mareličnorožnata rdeča temnordeča prav temno rdeča črna prav svetlo olivnozelena olivnozelena prav svetlo rjavkastozelena svetlo rjavkastozelena zelena temnozelena prav temno zelena Ta rožasti vzorec vezemo z gobelinskim vbodom po narisku, kjer so označene barve. Sliko in okroglo blazino delamo na kongresno blago s prejico muline Mez CMS. Nabori okrogle blazine so iz tila, iz rožnate svile ali pa iz žameta. Štirioglata blazina je iz rjavega velurja, gobe-linski vzorec v levem vogalu pa vezemo na juto z volno. Ta vzorec lahko tudi izvezerno s križnim vbodom na juto ali štramin. ANTISEPTI ČN O TER UNIČUJE BAKTERIJE so ugotovile, da Odol preprečuje razvoj kali. Odol je zaradi tega priznan kot antiseptično in bakterije uničujoče sredstvo. Kdor neguje usta vsak dan z Odolom, varuje svoje zdravje. Zato je že splošno znana resnica, da ni pomočka, ki bi tako varoval zobe, usta, žleze in grlo kakor Odol. ID (L) IL je oznaka še bolj izpopolnjenega Odola, katerega antiseptično delovanje je še v večji meri zvišano. Bakteriološke in klinične preiskave so znanstveno dognale, da Odol uničuje bakterije. (Nadaljevanje.) Nič se ni jokala, gledala je svojega sinčka in ni hotela verjeti, da sinček ne bo imel mame. Saj ga ima mamica tako rada, samo njega ima rada in atka. «Kje je Janko? Zakaj ga ni?» je zavpila. Vstopi I a je sestra, le sestra Vincencija je prišla, ga atka, fantek! Ni ga še — kliči atka, Miklav-žek, kliči ga!» «Prosim!» je plaho rekla sestra Vincencija in hotela vzeti dete v naročje. «Pustite mi fantka, fantek je moj!» je Anamarija rezko siknila in svetle, modre oči so se jezno zasvetile. Doli v pisarni je sedel Janko na zofi in Sušeč je stal pred njim. «Morate, gospod kolega!» je ukazal Sušeč. ,Gospod kolega', mu je rekel. Prvič mu je rekel ,gospod kolega'. Menda iz usmiljenja! «Ne morem! Ne morem!» je ječal Povoden in tiščal obraz v dlani. «Vi ste že predsnočnjim vedeli, kako je, gospod primarij! Vi ste vedeli, da ni pomoči!» «Jaz sem vedel! In kaj za to, če sem vedel? Pomoči ni! Čemu bi vam bil pokvaril še ta dva dneva?» Kakšen človek je to bil, kakšen človek! Molčal je. Znal je molčati, ko se je on ukvarjal s smešnimi diagnozami, ko sploh ni hotel verjeti vedi, ko je verjel njej, ki mu je pravila, da ji nič ni, da jo le prsi malo bole. Le konec — le nagel konec! Saj je vseeno, vseeno... ta tu pred njim že ve. Hlipal je in spet stiskal zobe, da so pokale čeljusti. «Slišite, zdaj pa morate iti! Pojdite, vam pravim, da ne bo prepozno! Pojdite!» «Ne morem — ne morem gledati tega! Saj je moja žena!» « Pojdite k njej! Morate iti, slišite! Vaša žena je, slišite, vi človek, in vaša ljubica in mati vašega otroka in žrtev!» Oni dan ga je držal tu doli, ni ga pustil blizu, zdaj ga pa goni tja — ta človek. Kaj je mislil Sušeč? Ali je mislil spet, da so to živci, ali pa ni nič mislil, kakor ni nič mogel misliti Janko Povoden. Pa je vendar šel. Naenkrat se je dvignil in je šel. «Janko, Jaanko! je slišal njen glas, tako izpreme-njen, tako čuden, kakor živalski glas. To pot ni bežal po stopnicah. Saj je vseeno, saj je vseeno. «Janko, ali si prišel? Janko, spovedala sem se. Poljubi me, Janko!» Sklonil se je nadnjo in jo poljubil, brez misli, brez besede in brez solze. Oprijela se je njegove roke. Sedel je na posteljo in jo prijel za levico, desnico je držala pod svežnjem, v katerem je bil fantek. Fantek ni jokal. Gledal je. Teta Malči je držala I ovodna, da bi za božjo voljo ne umaknil svoje roke iz one, ki se ga je oklepala v smrtnem boju. Saj ni več vedel zase ta človek, ki se je zvijal in tresel in ki je obračal svojo glavo stran, ker ni mogel prenašati trpljenja in smrti. Njene oči so izgubile pogled. Nekam velike so postale in njih luč je ledenela. Ko je zapiskala opoldanska sirena, je bilo vse pri kraju. Bolniške sestre so molile molitve za umirajoče. Povoden je planil v omaro, butnil z glavo in se neznansko trapasto zasmejal, da so se vsi stresli. Doktor Sušeč je tiho odšel od vrat zunaj po hodniku. Srepo je gledal in zmajeval z glavo. On je že vedel zakaj. * Karli je udobno sedel ob velikem, lepem oknu ene ljubljanskih kavarn. Slastno je popil svojo jutrnjo kavo in zdaj se cigareta nanjo imenitno prilega. In mladi, naduti natakar je celo časopise prinesel, ne da bi mu bilo treba zanje reči. Zadovoljnost je kaj prijetno ugodje, in nazadnje se tudi najhujši sanjač navadi, da je z malim zadovoljen. Mehak sedež, okusna kava s sladko smetano, za petdeset par žemljico in prijazen smehljaj, povrh pa še cigareta, ki slučajno ni do polovice natlačena s smetmi — pa se je dan vendarle lepo začel. Seveda, to je že res, da je do te zadovoljnosti dolga pot, še daljša pa je pot do drznosti odkritega priznanja tega dejstva tem ljudem, tem Ljubljančanom, ki jih je razen nekaj izjem le s trideset pomnožena Podgo-rica. Stil je sicer malo drugačen, a bistvo ostane. Le oblika se izpreminja, snov pa je in ostane večna in neizpremenljiva. To je nepobitno dejstvo, živa resnica, in vsak, ki je kdaj prišel in ki bo kdaj prišel semkaj s kmetov, slep in nor od navdušenja in spoštovanja do te Ljubljane, bo moral in je moral doživeti ta polom v sebi. Da, da! Le on edini bo neskončno nevažen v tem važnem mestu, med temi važnimi ljudmi! Nazadnje se bo še sam sebi zdel prav nepotreben in vsiljiv in prav presneto neznaten! Kaj si je neki domišljal? Ali bi si ne mogel misliti, da je mnogo spretnejših kakor bo kdaj on, da jih je tukaj vse polno na izbiro? Doma bi bil ostal, pa bi bil zdrav — poje narodna pesem, in narodna peisem je nastala iz naroda in je namenjena narodu, Ljubljana pa je , Franc pa z Ančko. Glej, kako je to pri živih ljudeh! Niti pol ure čistega spomina ne moreš dati mrtvemu! Kako naj bi potem ne letali v s vesti si svoje važnosti za svojim velevažnim in pomembnim poslom ti pesniki in advokati, politiki in razni ravnatelji, profesorji in duhovniki, uredniki in stavci, trgovci s kmetov in razni uradniki, dasi nekaterim izmed njih ni treba hiteti drugam kakor iz kavarne v kavarno. Teater je važen in ples, vsako delo in vsak sestanek, vse življenje je važno — vsakemu zase namreč. Smrt pa ni važna niti zate, ki si umrl, in za nikogar drugega, ker bo živel. Tudi v Podgorici bodo že pojutrišnjem pozabljene lepe besede raznih nagrobnih govorov. Ljudje imajo svoje opravke. Teden dni boido še govorile ženske, moški pa bodo to morda že nocoj enkrat za vselej opravili. Povodnu pa bodo govorili, da mora skušati vse pozabiti! No, tetka Malči mu tega ne bo dopovedovala. Ah da, teta Malči... ona nima važnih poslov. Ves njen posel Zobni kamen je najnevarnejši sovražnik Vaših zob. Brez bolečine odriva dlesne in razmaje zobe. Zobni kamen odvrnete najlažje s S O LVO LIT H = PA S TO za zobe. Vsakdanja uporaba Solvolith - paste za zobe odvira tvoritev zobnega kamna, in ker ima ta pasta v sebi naravno sol, razkraja tudi zobni kamen. Ze 35 let preizkušana, po zdravnikih priporočana. je bila skrb za Anama ri j o. Zdaj ga je rešena. Zanjo bo hudo! Ona ne bo mogla pozabiti! Ko je stopil na cesto, je zagledal kakor vedno najprej celo gručo mladih pohajačev, ki so stali tam na vogalu in »e z bolj ali manj drznimi pogledi in opazkami obregovali v mlade deklice, ki so prihajale mimo. Tam na drugi strani so stali tudi pohajači, razcapani, mršavi delavci, ki jih je brezposelnost prignala na cesto, kjer prosijo od mimoidočih. In Karli je bil še toliko mlad, da se je vprašal: «Ali imajo ti ali oni kdaj kakšno misel na smrt?» Ah. in naenkrat si spet ves jezen. Planil bi in pohodil to smešno, to predrzno, to «velevažno» mesto, ta varljivi prikaz lažnih dejstev. Pa kaj boš ti, fantek s kmetov, ki si pritlikav in neumen! Policaj Edinec je preklinjal v občinski pisarni v Podgorici, kjer je moral pisati seznam umrlih in novorojenih prejšnjega tedna. Pisanje mu je šlo težko od rok, a kljub vsem njegovim prošnjam mu je tajnik vsakokrat iznova odrinil to nadležno delo. Umrli so: J - XII. Lojza Kresnik. 67 let, dninarica, v javni bolnici 2. XII. Jožef Pogačnik, 70 let, ubožec, v javni bolnici 2. XII. Janez Slapar, ^ let. pehotni poročnik, št. 102 v Podgorici 5. XII. Anamarija Povoden, 27 let, zdravnikova žena, v javni bolnici 3. XIL Franc Skobir, 2 uri, sin dekle, v javni bolnici 5. XII. Norbert Žgur, 18 let, miz. pom., v javni bolnici Dosti jih je za ta teden! Zdaj pa še novorojenčki: i. XII. Heribert Pahernik, zak. sin lekarnarja v Podgorici št. 42 3. XII. Franc Skobir, nezak. sin dekle, umrl 3. XII. v bolnici 3. XII. Nikolaj Povoden, zak. sin zdravnika, v javni bolnici 4. XII. Rudolfina Mačič, zak. hčer uradnika v Podgo- rici št. 56 5. XII. Marija Zobec, zak. hči brezpos. delavca v javni bolnici. Vsi razen Franca Skobirja do danes zdravi. Leopold Edinec, mestni stražnik. Hvala Bogu, da je tega pisanja konec! Ta presneta krota, ta Franc Skobir, ki ga je moral kar dvakrat pisati, bi si bil lahko prihranil tisti dve uri življenja. In Edinec si na to nevoljo ni mogel kaj, tla bi ne zaklenil občinske pisarne in odšel h Krančanu. Ta stari lisjak je imel vedno kaj črnega na vesti in je Edinc-a znal kaj lepo sprejemati in postrežljivo vprašati, kaj bi gospod nadstražnik radi pili. Plačati pa tudi ni treba, in to je že nekaj pri teh slabih časih! Tudi novo leto je prineslo Podgorici vse polno senzacij. (Nadaljevanje prihodnjič.) Vera Gogala: ZVESTOBA DO GROBA Juninemu sinku, črnemu kosmatemu psičku, je bilo ime Perun. Runi. Bil je ma jhen, a hud. Črno je gledal, črne dlesne je imel in črno naježeno dlako. Velik pa je bil komaj toliko, da je stal na človeški roki. Perunček je ljubil le dve bitji, svojo mlado gospodarico osemletno Elko in njeno mamo. Talentiran psiček je bil vsekakor. Znal je hoditi tudi po dveh nogah. Malo telesce se je v visoki travi kar izgubilo. Le dvoje živih oči in mali smrček je bilo videti izmed' zelenih bilk, vsa glavica je nemirno poskakovala med travo, in nazadnje je prikoracal skozi travnati pragozd ves psiček — po dveh. Runi je znal skakati tudi čez palico, nositi predmete, oponašati pijanca, kihati na povelje in lajati, vzdigovati taco in omedlevati. Bil je pravi, vredni sinko svoje slavne matere June. Višek sreče pa je bil vendarle izprehod z Elko. Koliko lepih dni sta preživela oba! Kakor dva razposajena tovariša sta se podila čez travnike, se rvala in valjala po tleh, vlekla za vrv in skakala čez potočke. A najbolj srečen je bil Runi v posteljici male Elke. Ves zadovoljen in skromen se je zvil v klobčič, gobček je položil na Elkino ramo in zasanjal o pasjem raju. Elka pa je z dlanmi objela njegovo toplo baržu-nasto telesce, in še poslednji vzdih, pa sta zaspala oba. Runi je bil potepenec prve vrste. Ni zalegla niti beseda niti šiba. Runi se je klatil dolge ure po mestu in se vračal prihuljeno kakor grešnik domov. Ponižno je pricapljal, blaten od repka do glave. Pri stranskem (Nadaljevanje.) hodniku se je zmuznil neopazno pod stol ali skrinjo in čakal ugodnega trenutka, da se nekaznovan priplazi do svojega toplega ležišča pod štedilnikom. Elka je bila razburjena in preplašena, revica je klicala in žvižgala okrog hiše in po cesti, dokler je niso zapodili. Potem je pristavila k oknu stol in nestrpno čakala črnega paglavčka. «Čakaj, kako boš danes tepen!» je ihte grozila in hrepeneče zrla po cesti. Ko je uro kesneje žalostno sedla h kavi, je dvoje poredtaih, svetlih oči molče pogledovalo iz pasjega kotička. Runi se je počasi zganil in previdno pomolel gobček izpod štedilnika. Elka je jedla kavo in solze so ji padale v lonček. «Le čakaj, grdoba. danes te nakrešemb je žalostno govorila predse. Gobček je iznova izzivalno pokukal iz skrivališča. Elka je zavrisnila in planila k potepencu. «Ti, ti, ti, lumpek moj, zakaj si ušel, ti, le čakaj b je ihtela. Pokleknila je čisto k psičku in pritisnila gobček k licu. Runi je povesil uhelj in jeziček je kakor majhna rdeča krpica priliznjeno švignil po dekličini roki. Nekoč so Elki prinesli njenega psička dbmov. Velik hud pes mu je zlomil hrbtenico. Elka se je vrgla k mali trudni kepici, ki je nepremično ležala na tleh. Gladila je gobček, tresla telesce, govorila najslajše besede. Tačice so ji težko zdrknile izmed prstov in gobček se ni odprl. Elki so vzeli mrtvega tovariša in ga odnesli in del njenega srca so odnesli z njim. (Konec prih.) Uganke št. 5 KRIŽANKA. 1 4 5 6 7 1 2 8 1 3 ■ ■ 10 ■ ■ 11 14 ■ ■ 12 ■ r Vodoravno: 1. ptica, 2. ime panonskega kneza, 3. zdravilo, 9. dvojica. 11. število, 12. lmnski kralj, 13. naslov knjige ruskega pisatelja Arcibaševa. Navpično: t. pokrajina v Jugoslaviji, 2. ritmično gibanje po godbi, 4 ploskev, 5. predlog, 6. soha, 7. pokrajina v Zadnji Indiji, 8. ime Mojzesovega brata, tO. mesto v Primorju, 11. žensko krstno ime, 12. igralna karta, 14. veznik. Izpopolnjevalnica. 1 o k s a Črke r, 1, a, p, i poi- _____stavi v prazni prostor v . takšnem vrstnem redu, s a 1 S da dobiš navpično pet o t ž o a samostalnikov. Zlogovnica. ka, za, la, a, ka, na, pav, len. iv, ro. Iz zgornjih zlogov sestavi pet ženskih krstnih imen. Če pravilno postaviš besede drugo pod drugo, boš brala v začetnicah ime pomladanskega meseca. Magični kvadrat. V prazna polja vstavi -- črke : a, a, i, i, r, r, r, t, o, o, b, b, ___m, m, g, t, pa dobiš vodoravno in navpično iste besede. Posetnica. „Dinka" Rim Kakšen obrtnik se skriva za to tvrdko? MAGIČNI LIK. A A A A A A A A H H Š Š L L K T Te črke vstavi tako, da boš dobila vodoravno in navpično iste besede, ki pomenijo: I. jed, ki je otroci nimajo posebno radi, 2. muslimansko ime za Boga, 3. besedo za smeh, 4. poldragulj. tiarama lep ali krinka ? Naravno lepa ali naličena? Kar se z ličilom ne da nikoli doseči, se doseže brez truda z redno nego: naravna lepota — tajnost uspeha. Mladostno svežo, nežno in čisto polt dobite z redno uporabo ELIDA kreme IDEAL za podnevi. Ta krema se popolnoma vpije v kožo, jo napravi medlo in čisto kot alabaster. Koža se niti najmanj ne sveti, zato je ta krema idealna podlaga za puder. To je dnevna krema za polepšanje. ELI DAM KREMA Ali ste za ločitev zakona ali proti njej? Odgovori naročnic na našo anketo Spoštovana gospa urednica! Vsaka pametna žena, ki je stopila v zakon res iz ljubezni, je proti ločiiDi. Zakaj če v takem zakonu ni tako, kakor bi moralo biti, so mnogokrat kriči starši, ki dovolijo, da se zakon kar na hitro sklene. Dostikrat pa tudi oba zaročenca, ki nista pomislila, preden sta stopila pred oltar, ali sta ustvarjena drug za drugega ali ne. Tudi naj bo žena res žena v pravem pomenu besede. S svojim možem naj bo dobra, v gospodinjstvo naj se vsa vživi. In če pade kdaj trda beseda, naj nikar ne teče takoj vsem svojim znankam in znancem tega oznanjevat! Če bo žena možu res prava družica in ga bo vselej, kadar pride utrujen domov, prijazno pozdravila, če bo vedno čedno in snažno oblečena, četudi zakrpana, če bo zmerom lepo počesana, četudi brez trajne ondulacije, in če bo domek, naj bo še tako skromen, vedno čeden in prijeten — potem, verjemite, ne bo hude besede iz moževih ust. Prepirov ne bo in vzroka za ločitev tudi ne. Če pa ženi ne gre drugega po glavi kakor nove obleke, pudri in šminke, zabave in razveseljevanje, potem gotovo ne bo soglasja. Iz tega se rode prepiri, konec prepirov pa je zdaj tako moder- na ločitev, s katero so najbolj prizadeti ubogi otročiči. S spoštovanjem A. K. O ločitvi zakona Treba je razlikovati ločitev (od mize in postelje) od popolne razveze zakona. V prvem primeru zakonska vez kljub ločitvi še obstoji, v drugem primeru se tudi ta pretrga in oba zakonca, vsak zase, se lahko zopet vnovič poročita. To zadnje po katoliškem cerkvenem pravu ni dopustno, če je bil zakon veljavno sklenjen, civilno pravo pa to dovoljuje. Na stališče dopustnosti razveze se postavlja tudi novi načrt državljanskega zakonika. Vaša anketa razpravlja le o ločitvi. Glede lega vprašan ja se je na jbolj čuditi pojavu, da odgovarjajo nekatere osebe na vprašan je, «ali je kdo za ločitev ali proti*, brezkompromisno z «da» ali «ne*. To je popolnoma napačno, ker se ozirajo samo na svoj primer. Vprašanje glede ločitve pa je tako splošno podano, da je po mojem mnenju naj-pravilneje reči takole: Vsak zakon je glede na ločitev presojati posebej. Če bo mož s svo jo ženo in z otroki tako surov, da ne bodo ti varni niti življen ja in bo to razmerje nepoboljšljivo trajno, ali če mož, ljubeč svojo ženo in otroke, zastavlja vse svoje moči ter mu je edina skrb, da pošteno preživlja svojo družino in živi v čim lepši slogi, žena pa se vdaja v svoji lahkoživosti in «hre-penenja polni čustvenosti* drugim, seveda pod krinko, češ da «n jen mož ni takšen, in takšen», v takih in sličnili primerih pač ne bo preveč obsojati ločitev, če ni drugega sredstva. Obratno pa, groziti venomer z ločitvijo in letati na sodnijo zaradi vsakega nesporazuma, materialnih težav, predvsem pa zaradi nekega naveličanja, to pa je treba prav gotovo zelo obsojati. To ni le zoper moralo, zaradi takega postopanja trpe po navadi največ nekrivi otroci, in nanje se je treba v prvi vrsti ozirati! V teh primerih je treba pač potrpeti, četudi težko! Brez vsakega idealizma pa bo težko šlo v zakonu! Najbolj pa je obsojati ločitve, kjer gre za «menjavanje» zakonskega druga oziroma za «izpremembo» življenja. To pa spada že tudi v problem razveze zakona in zopetne «ženitve». A prior i pa je treba odklanjati vsako razvezo pravilno sklenjenega zakona, in sicer ne sa?no zato, ker cerkev tega ne dovoljuje, ampak tudi zato, ker spravi to največkrat v nesrečo prizadete same, v k v ar pa je to tudi celotni človeški družbi! S teh vidikov je tudi obsojati vse določbe, ki bi dopuščale razvezo zakona! Tako je odločno odklanjati predhodne zakonske (lex) določbe, ki uvajajo institucijo razveze zakona (matrimonium). Žene naj se predvsem borijo proti tej (eventualni) uzakonitvi, ker utegnejo prav one biti na jbol j pasivne. Tudi tiste mlade dame, ki morda zagovarjajo tako uredbo, na j ne računa jo na «aktivnost ker se bodo morda še prezgodaj kesale. Upam, da sem s tem podal popolnoma stvarno in ob jektivno resnico glede naslovljenega vprašan ja in želim priznanja resnice. Čirebevski. Možitev iz ljubezni Težko bi bilo podati statistiko, ali stopi več mladeničev ali več deklet iz ljubezni v zakon. Več vzrokov nam govori za to. da ie ženska bolj kakor moški nagnjena k poroki iz ljubezni. Njej je ljubezen središče življenja. Že pri malih deklicah ie vprašanje: Ali dobim moža? in: Kakšnega moža dobim? mno»o važnejše kakor pri dečkih vprašanje zakona. Nasprotno pa ima mladenič veliko več možnosti kakor deklica, da si izbere žensko, ki mu najbolj ugaja. Prvič, ker je žensk več ko moških, in drugič, ker je moški tisti, ki snubi, ko mora dekle čakati, da jo kdo zasnubi. Vsako mlado dekle želi, da bi dobila moža, ki vzbuja v njej čustvo ljubezni. Mladenič pa nima vselef takoj srčnih misli, ko se zaljubi. Večinoma dobro premisli, preden se resno odloči, in pretehta praktično vse stvari. Za to je ne le upravičen, ampak je to tudi njegova dolžnost. Na njegovih ramah sloni pri poroki največji del odgovornosti. On prevzame dolžnost, da bo vzdrževal rodbino. Zato se moškemu ne sme zameriti, če pri izbiri življenjske družice ne odloča samo sinja romantika. Mlado dekle čaka najprej na junaka svojih sanj. Seveda bi se ne branilo, ako bi bil to princ. Če se potem res zaljubi v čednega mladeniča, bi se srčno rado z njim poročilo, tudi ko bi ne imel' zakladov princa. Toda mladenič preudarja in bolj ceni zlato prostost. Po tem prvem življenjskem razočaranju sklene dekle iz kljubovalnosti: «Omožim se s prvim bogatim, ki pri-de!» Hoče se torej maščevati na ljubezni sami. Toda bogatih ženinov ni preveč in v svojo srečo dekle nima priložnosti, da bi uresničilo svoj namen. Medtem pa postane starejša in poloti se je strah pred osamelostjo. Prijateljice se možijo in dobe ljubke otroke, in mladenka, ki že ni več mlada, misli hrepeneče na to, koliko lepše bi bilo, ko bi imela takšnega ljubkega kodro-laščka in bi bila gospodinja v prijetni domačiji, kakor pa da hodi v pisarno in dela za tuje šefe. Nekega dne jo poprosi pošten mladenič, naj postane njegova žena, toda ne more ga vzljubiti; ljubezen pa se ji je pri osemnajstih letih zdela glavna stvar! Vzlic temu se poroči z njim. Zakaj? Ker hoče izpolniti svojo žensko usodo, ker hoče biti žena in mati na domu, ki ji ga da mož. To je usoda mnogih deklet in ta usoda ni slaba. Poročiti se z junakom svojih sanj — ni vselej sreča; zakaj prevelike iluzije se najhitreje razkadijo v mrzli resničnosti. Nasprotno bo pa našla žena notranjo zadovoljnost in trajno srečo, če bo znala biti svojemu možu in svojim otrokom nepogrešljiva, četudi ni z veliko ljubeznijo stopila v zakon. Kdo je dober mož Velik ameriški časopis je priredil anketo o tem, kako si žene mislijo popolnega moža, soproga. Uredništvo je prejelo več desettisoč odgovorov. Tudi Američani hrepene po urejenem rodbinskem življenju, in mož, ki ustreza nazorom Američank, bi zmagal tudi pri nas. Da mora skrbeti za svojo rodbino in se zanjo zanimati, se razume seveda samo po sebi. Razen tega zahtevajo Američanke v večini odgovorov: da bi vstajal zjutraj dobre volje, da bi ne bil siten in čemeren ter ne mučil rodbine s svojimi muhami, brž ko se zbu di. K jedi naj prihaja o pravem času, vtika naj se ne v reči, za katere skrbi žena, naj zna povedati, da kuha njegova žena prav tako dobro ali bolje, kakor je kuhala doma mati, dom naj mu bo ljubši kakor kavarna ali klub in slednjič, naj bo takten vpričo žen. List obeta, da bo kmalu razpisal anketo o tem, kakšna naj bo žena, da bo mož srečen in takšen, kakršnega si sama želi. jftLIDA miCa ljubijo celo najbolj ■SNlM gg0 Bogata mehka pena blagodejno vpliva na nežno kožo. Radi svoje izbrane sestavine polepšujejo poli in negujejo kozo. Obilni vonj ostane v milu do zadnjega Sanka in se se dolgo obcuh na koz, elida beli španski bezeg orriamljivega von.a - sneinobele barve mn ŽtMf 75letnica Gabriele Preissove eška pisateljica Gabriela Preissova je u čakala 75 let. Gabriela Preissova, katere rodbinsko irne je Sekerova, se je rodila v Kutni Hori dne 25. marca 1862. Njena največja zasluga je, da je uvedla v književnost slovaški svet, ki so ga tako pozabljali. Prav ta dela iz življenja podeželja in kmetskega ljudstva so njeni najdragocenejši umotvori. Razen knjig, novel in povesti, ki jih je veliko število, je napisala tudi dve gledališki igri, ki sta želi velik uspeh, saj ju je uprizorilo celo Narodno gledališče v Pragi. Po eni izmed njiju (Njena pastorka*) je L. Ja-naček ustvaril tudi opero z istim imenom. Napisala je tudi prelepo povest iz naših krajev, iz Korotana, namreč «Po-točnikovo Trudo*, katere prevod je izdala naša založba. "V svetovni vojni je bila ta velika, navdušena Slovanka v preiskavi zaradi svojih kulturnih stikov z ruskimi ujetniki in ogrskimi Slovaki. PLJENJE ŽEN Žene — sužnje Na Kitajskem je še zmeraj tri do štiri milijone žensk v sužnosti. Najbolj pomaga poniževati ženske Konfucijev nauk, ki pravi, da je med žensko in moškim tak prepad kakor med nebom in t zemljo. Vzlic temu pa moderna ženska tudi na Kitajskem ne veruje v nadrejenost moškega in v svojo manjvrednost. Vpraša se: zakaj se ženske prodajajo in zakaj se grše ravna z njimi kakor z živino? Dogaja se, da privajajo kitajska dekleta k Evropcem. Kak vedež ali svečenik reda Tao označi njih horoskop za zelo slab ter prerokuje, da bodo po mnogih pokolenjih vir pogube vse rodbine. To zadostuje, da se jih izkuša rodbina znebiti. Dekleta vodijo na tajna tržišča za sužnje (ki so v vsakem mestu) ter jih prodajajo, tudi če so večkrat iz dobrih in imovitih rodbin. Prodajo žensk podpirajo tudi taki «narodni» običaji in neumnosti, kakršna je «skrb» za majhno nogo. Ženske, katerih stopala so zaradi trdnega podvezo- vanja pohabljena in zakrnjena, potrebujejo seveda nadomestilo in ga tudi imajo: v sužnjah. Često služijo te revice svoji bogati gospodarici od zgodnjega jutra do pozne noči, dokler jih prerana smrt ne reši tega zemeljskega pekla. Tudi kajenje opija podpira nečloveško ravnanje s sužnjami. Uživanje opija preide v navado in strast, in nezadovoljena strast pretvarja bogato gospo v pravo pošast, ki se znaša nad sužnjo. Najhujša je usoda otrok, prodanih v sužnost. Četudi se ne ravna z vsemi enako grdo, je vendar izgubljena njih pravica do detinstva, do rodbinske oskrbe in ljubezni. Mala, umazana, nikoli čista sužnja nima niti tolike vrednosti kakor mlada mačka ali prašiček, o katerih Kitajec veruje, da mu prinašata srečo, sužnja pa seveda ne. Nje ni škoda, zanjo je samo delo, delo brez vsakega plačila. Le govorite o teh siromakinjah tudi z bolj inteligentnimi njihovimi lastnicami; topo vas bodo pogledale in malomarno rekle: «To je njih usoda. V svojem prejšnjem življenju (na Kitajskem verujejo tudi še v preseljevanje duš) ni delala dobro. V prihodnjem se ji bo bolje godilo.* Ni čudno, da neki še živeči kitajski filozof toži, češ «da Kitajska že cela stoletja ni rodila velikih pesnikov, slikarjev, mislecev in učiteljeva, in izpra-šuje: «Če se prodajajo ljudje kakor živali, kje so ljubezen, radost in lepota, ki bi oduševljale veliko umetnost?* Nsn^dna s^oJlcca upliva na ves organizem. Dobro sredstvo za odvajati, ki zanesljivo deluje in ima prijefen okus, je UŠI-cts. S. Br. 27916/36 gospodinjstvo JEDILNI LIST ZA TEDEN DNI. Ponedeljek. Opoldne: 1. Goveja juha z zdro-boviini žličniki. 2. Govedina. Pražen krompir. Drobnjakova omaka. Zvečer: Jetra v omaki. Polenta. Torek. Opoldne: i. Priželjčeva juha (6). 2. Rezančev narastek z gobami. Solata Zvečer: Goveji guljaž s krompirjem. Sreda. Opoldne: t. Kostna juha s pljučnim zvitkom (75). 2. Ocvrta jajca. Pražen krompir. Špinača. 3. Kompot. Zvečer: Hrenovke. Solata s fižolom. Četrtek. Opoldne: t. Fižolova juha. 2. Goveji ptički. Makaroni. Kompot. Zvečer: Omletna jed. Solata. Avtoritete mode so proglasile nove barve Cutex laka za nohte za skladne. Nežni odtenki »Rust«, »Old Rose« in »Robin Red« Vam polepšajo roke in se posebno dobro prilegajo Vašj obleki. Zahtevajte pri svojem dobavitelju, da Vam pokaže te odtenke. Ti so napravljeni po novi metodi, ki od-vira izhlapevanje, CLTCX TEKOČI LAK ZA NOHTE Petek. Opoldne: 1. Krompirjeva juha. 2. Sirovi štruklji iz kvašenega testa (411). Kompot. Zvečer: Mavrnhi z jajcem. Solata s krompirjem. Sobota. Opoldne: 1. Goveja juha z rižem. 2. Govedina. Gobova omaka. Koruzni žličniki (277). Kompot. Zvečer: Zrezki iz prekajene svinjine. Solata. Nedelja. Opoldne. 1. špinačna juha (36). 2. Ocvrt piščanec. Prazen krompir. Solata. 3. Maziirki s sadnim sokom. Zvečer: Obloženi kruhki. Čaj. Ma-zurki. Številke v oklepaju pomenijo številko recepta v naši kuharski knjigi cKako naj kuham». Za debelo natisnjena jedila prinašamo recept. Zdrobovi žličniki. Ko zavre 2dl vode, denemo vanjo 2 dkg presnega masla in zakuhamo' v njej 5 dkg p še ničnega zdroba. Ko se zmes zgosti, jo ohladimo, potem pa primešamo t jajce in nekoliko soli. Iz te zmesi zajemamo potem žličnike, ki jih devamo v slano vrelo vodo in jih kuhamo približno 10 minut. Kuhane žličnike odcedimo in zložimo v precejeno govejo juho. Rezančev narastek z gobami. Iz dveh jajc zamesimo testo, ki ga razvaljamo' in narežemo na pol centimetra široke rezance, ki jili skuhamo v slanem kropu. Nato jih odcedimo., polijemo z mrzlo vodo in počakamo, da se odtečejo. Medtem zarumenimo na 4 dkg presnega masla ma jhen košček drobno sesekljane čebule in peteršilja ter začinimo s ščepcem kumine in popra. Potem pridenemo 15 dkg na debele rezine narezanih svežih gobanov, vse skupaj dobro prepražimo, primešamo rezance in osolimo. Rezance z gobami stresemo nato v dobro namazano in z drobtinicami potreseno kožico za dva prsta na debelo. Posebej razžvrkljamo osminko litra kisle smetane, osminko litra mleka in dve jajci, pridenemo ščepec soli, nekoliko nastrganega muškatovega oreška in dve zvrhani žlici nastrganega sira. S to tekočino polijemo potem rezance in spečemo narastek v vroči pečici, da lepo zarumeni in da se vsa tekočina strdi. Ta narastek serviramo s solato. p0 ,Wiener Kiiche». Kostna juha. V t1 A 1 mrzle vode denemo 3/'i kg kosti, korenino peteršilja (4 dkg), korenino korenja (4 dkg), pet zrn popra in vodo solimo. Posebej razbelimo pol žlice masti, odrazimo na njej 2 dkg narezane čebule, nekaj ploščic korenja in 4 dkg na rezine zrezanih jeter ter vse skupaj stresemo v juho, ki naj vre 2 do 3 ure. Ta juha nadomešča govejo juho ali pa zalijemo z njo postne juhe. Goveji ptički. Goveje zrezke potolčemo, da so tenki, in jili nadevamo. Za nadev scvremo nekoliko slanine, da postekleni, opražimo na njej drobno sesekljano čebulo in nekaj na drobno zrezanih gob, dodenemo soli, popra, majerona in kumine. S tem nadevom namažemo zrezke, jih zvijemo in spnemo z zobotrebci. V kožico denemo nekoliko presnega masla in se- Oglai i« regislr. pod S. St. 1673 od 17. XU 1936. sekljane čebule ter dušimo meso na maslu, dokler ni popolnoma mehko; seveda ga moramo po malem zalivati z juho ali pa z vodo. Posebej razžvrkljamo nekaj žlic dobre kisle smetane in nekoliko moke, zlijemo to v omako, pridenemo nekoliko sesekljanih kaper in omako še enkrat prevremo. K ptičkom ponudimo lahko dušen riž (z grahom) ali pa makarone. Omletna jed. Spečemo tenke Ln rahle omlete in jih pokladamo, ne da bi jih zvili, v dobro namazano kožico. Med posamezne omlete namažemo sesekljane gnjati in dušenih gob. Na vrh zloženih omlet potresemo sesekljanega drobnjaka in nastrganega parmezana ter polijemo vse skupaj z raztopljenim presnim maslom. To jed postavimo potem za 10 minut v pečico, nato pa jo takoj serviramo. Mavrahi z jajcem. 30 do 40 dkg mavrahov osnažimo in operemo v mrzli vodi. Ko se odtečejo, jih narežemo na debele rezine in jim primešamo sok od polovice limone, nekoliko zmletega popra in malo sesekljanega peteršilja. Na 6 dkg masti zarumenimo majhno, drobno sesekljano čebulo, stresemo na to gobe, ki jih potem na hudem ognju na hitro zdušimo, da so na pol mehke, nakar jih potresemo s 4 dkg moke, dobro premešamo, osolimo in prilijemo toliko vode, da nastane gosta zmes. Nazadnje primešamo še nekoliko paradižnikove mezge in dušimo gobe do kraja. Preden nesemo jed na mizo, denemo na vsako porcijo po eno zapečeno jajce, lahko pa primešamo gobani, preden jih serviramo, kar tri razžvrkljana jajca in pustimo jed samo tako dolgo na ognjišču, da se prično jajca strjevati. Po vrhu potresemo drobnjaka. Po «Wiener Kiiche». Zrezki iz preka j ene svinjine. 130 dkg bolj mastne prekajene svinjine skuhamo ter sesekljamo hkrati s 1lt. kg kuhanega in olupljenega krompirja. Nato primešamo pol namočene žemlje, eno jajce, nekoliko soli, popra in kumine. Iz te zmesi naredimo ne prevelike zrezke, jih povaljamo v drobtinicah in jih na hitro spečemo. Ti zrezki so tudi mrzli prav okusni. Mazurki. Eno osminko kilograma presnega masla vmešamo z dvema žlicama sladkorja, nekoliko limonovih olupkov, osminko litra smetane, tremi jajci in z 2 dkg vzhajanega kvasa. Nato dodamo toliko moke, da dobimo srednjegosto, mehko testo, ki ga dobro pregnetemo, mu pridenemo pest rozin in denemo vzhajat. Ko je testo zadosti vzhajalo, potresemo desko z moko, razvaljamo testo za pol prsta na debelo in izrežemo iz njega ovalne oblike. Te pokladamo na dobro namazano pekačo, polijemo z raztopljenim maslom, potresemo s slad- Scherkovi Nasveti Puder, ki se obdrži, je «Scherkov Mysticum puder*. Ta puder prekaša vse druge s svojo sestavino in ker ie ne fin in duhteč. Prekrasna usta po obliki in barvi da Scherkovo rdečilo za usta, ki pa ni kričeče. Gospa! mnogo bolj Vas bo ljubil, če mu ublažile neprijetnosti pri britju. Nabavite mu «Tarr vodo», ki ne učinkuje samo antiseptično, marveč naprevi kožo tudi gladko in nežno. H S PARIŠ • N E W YO RK Pošljem Vam prav rad vzorec,, če pošljete svoi naslovtvrdki: Ljudevit Schon, Zagreb, Jelači-čev trg 1. ter priložite Din. 3.-v poštnih znamkah za poštnino. Se Sledu m za Itlojimi ^ mozolji m isaa—t-. Dobi se v vseh boljših stokovnih prodajalnah za ceno Din. 18.-, 35.-, 56.- itd. . . . tako se glasi neki dopis. Spet nov dokaz delovanja Scherkove vode za obraz. Ona odpravi vso nečistoto in popolnoma preobrazi polt. Vaš obraz dobi popolnoma svež, elastičen videz. Scherk .........."Race..... i um iiiill| Lotion korjem, s sesekljanimi mandeljni in rozinami ter jih spečemo, da so lepo rumeni. Mazurke serviramo lahko tople s kakšnim sadnim sokom, dobri so pa tudi mrzli. Samo kdor pravilno kuha, kuha dobro! To velja tudi za «Kneippovo sladno kavo». Pristavite jo v hladni vodi, ko zavre, jo pustite, da še kakih pet minut vre, in mešajte, da ne skipi. — Vsaki gospodinji je v ponos, če postreže svoji družini z dobrim zajtrkom. Če kuha po tem navodilu, pripravi ne samo dbber, temveč tudi zdrav zajtrk ali malico. B. Hrovat: Igre in igrače (Nadaljevanje.) V otroški dobi so čustva zelo živahna in hitro izpremenljiva. Tako je tudi z otroškim udejstvovan jem in igrami. Dete se igra z velikim ropotom in začenja vedno nove igre ki so neprestano kretanje in gibanje. Zato bi se dete najrajši kar naprej plazilo po stopnicah in po stolih. Pozneje, ko ima 3—5 let, že začne posnemati igre starejših otrok. Beži okrog mize za starejšim bratom ali sestrico itd. Kesneje začne igrati igre, ki si jih samo izmisli. Iz stolov si naredi železnico ali kočijo in poganja z Ijičem stol namesto konja. Od 9.—12. leta se igra že najrajši v družbi. Gonilna sila teh iger je tekmovanje: kdo bo prvi v teku, kdo bo bolj spreten v igri «Kje so škarje?* itd. Igre so važne, ker razvijajo otroku duh in telesno moč. V prvi otroški dobi ni dovol j, da otroku samo dovolimo igranje. ampak se moramo tudi sami z njim igrati, če vidimo, da se sam ne zna Z igrami zaposlimo otroka in njegovo domiselnost. Najboljše je, če damo otroku samo predmete, s katerimi naj se igra (pesek, glino, papir). Iz peska oblikuje otrok po svoji fantaziji pecivo, vrt, rudnik, studenec, jezero itd. Take igrače zaposlijo ustvarjajoče mišljenje. Kupljene igrače pa ponajvee niso pripravne za to in se otrok samo tako dolgo moti z njimi, dokler jih ne razdere. Izmed kupljenih igrač bi bile primerne samo tiste, ki se dajo prosto oblikovati, n. pr. kamenčki za zidavo, kocke za zlaganje slik, za večje otroke pa majhna ročna tiskarna. Otrok naj ima hkrati le malo igrač. Ko se že nekoliko utrdi čut skunnosti (od tO.—12. leta dalie), se otroci, kakor smo rekli, radi israjo v družbi, in sicer take igre, katerih vzmet, gonilna sila je tekmovanje. Te igre so važne za izoblikovanje značaja. V skupnih igrah se mora namreč otrok podrejati volji drugega ali oravilom, ki so jih vsi skupaj postavili. Kdor tega ne upošteva, tega ostali otroci izključijo iz igre. Ker se na otrok želi igrati, čuti. da se mora podrejati volji drugega. Tako si discioli-nira voljo. Igre, pri katerih je dobiček nagrada telesnih ali duševnih spretnosti, so dobre. Ne dovolimo pa. da bi otrok r>ri njih pretiraval, ker utrudijo telo in dušo, nikar da bi ju osvežile. Izmed skupnih iger so posebno dobre tiste, pri katerih se znanje neopaženo veča ali utrjuje (n. pr. vprašania in odgovori iz zffodovine, zemljepisja, oo-manjkljive slike itd.). Prijetna in koristna je tudi zabava, ki! razvija sposobnost mišljenja (mlin. ovca in volk). Manjšo vrednost pa imajo igre, ki so odvisne od slučaja (igra s kocko). Te igre so otrokom sicer priljubljene, a utegnejo postati nevarne, ker vzbujajo strast do igranja. Od sreče odvisne isrre ne osvežijo otroka, ker držijo otroško duševnost v veliki napetosti in ner-voznosti. (Nadaljevanje prihodnjič.) Pomlad in poletje na oknih in balkonih Vsaka hiša je veliko lepša in prijaznejša, če so na oknih in na balkonih rože in zelenje. Dosti je ljudi, ki jih služba oklepa med tesno in mrko mestno zidovje in ki nimajo niti toliko denarja, da bi vsaj ob nedeljah in praznikih pohiteli v lepo božjo naravo. Tem ljudem je pogled na okno in balkon, poln bujnega, žarečega cvetja, največkrat edini svetli žarek, ki posveti v njih enolično in pusto življenje dneva, in edini glasnik, da je tam zunaj že cvetoča pomlad. Res je sicer, da je vsaka še tako neznatna roža prijetna za oko in da vsaka povzdigne lice hiše, vendar je velikega pomena, kakšne barve rož izberemo, da se lepo ujemajo z barvo hiše, in kako družimo barve rož. K sivkastemu ali k rumenkastemu zidu se najlepše podajo svetle in žive barve, medle in mehke barve rož so pa bolj primerne za zid žive barve(n. pr. iz opeke). Katero barvo rož izberemo, je nadalje odvisno tudi od tega, ali hočemo na ta način barvo hiše z nasprotjem poudariti ali primerno ublažiti. Najbolj učinkujejo pač barve, ki so si nasprotne, kakor rdeča in zelena, rumena in vijoličasta, modra in oranžna. Če pridružimo živim barvam belo barvo, so videti one še bolj žive, medle barve pa bela barva še bolj umiri. Za balkoneinokna je ema najbolj hvaležnih rož pelargonija, ker cvete skoraj vse leto in je najrazličnejših barv. Posebno lepo se ujemata rožnata pelargonija in živordeča geranija. Prav lepa je tudi rdeče cvetoča salvija, ki ima pa to napako, da kakšno leto bolj slabo cvete. Hvaležna roža je modra lobelija, Nivea-creme varuje Vašo kožo tCREME 60 Ne slabo vreme, ne domača opravila ne morejo škodovati koži, če jo negujete z Niveo. To svojo lastnost, ki kožo varuje in hkrati olepšava, ima N i v e a zahvaliti Euceritu, ki ga ima v sebi in ki nadomešča naravno maščobo kože. Zato je tudi Nivea nekaj čisto posebnega in se ne da z ničimer drugim nadomestiti. Vaša koža potrebuie Niveo, da ostane mladostna in lepa. Jugoslov. P. Beiersdorf&Co. d. z o. J.. Maribor. ki je videti še temnejša, če posadimo poleg nje bele petunije. Seveda so pe-tunije tudi lilastomodre, jjelolilaste, temnoškrlatne itd. Potein so prav primerne za okna in balkone tudi bego-nije, ki cveto rožnato, rdeče, rumeno in belo. Na bolj senčnatem kraju dobro uspevajo fuksije, ki so svetlorožnate, temnomodre, rdeče in rdečkastomodre bane. K njim se lepo podajo bele marjetice. Prav lepo okrase okna tudi živordeči viseči nageljni, ki pa potrebujejo ve liko solnca. Najlepša so cvetoča okna in balkoni, če^ jih obkrožajo ovijalke (kapucinka, bršljan, mučenica, slak itd.). Praktični nasveti ALI VAŠ ŠIVALNI STROJ DOBRO ŠIVA? Šivalni stroj, ki ga uporabljamo vsak dan, moramo vsaj po enkrat na teden pošteno očistiti. Z mehkim čopičem ali velikim gosjim peresom odstranimo ves prah in vso nesnago. Drobne zareze v prenašalcu očistimo z iglo. Potem na-mažemo stroj z nekaj kapljicami petroleja in pustimo, da teče nekaj časa prazen. Z mehko cunjo nato vse obrišemo. Nazadnje namažemo še posamezne dele s čistim oljem za šivalni stroj in poskusimo, ali se ni kakšen vijak zrahljal. Pletene stole, mize in druge pletene predmete očistimo najlepše s krtačko, ki jo pomakamo v mešanico amoniaka, mila in mlačne vode. Razvlečeni pleteni stoli so spet kakor novi, če jih dobro namočimo s slano milnico in polikamo skozi vlažno krpo. Z olupkom hruške si lahko osnažimo roke. Z jabolčnimi olupki se pa lepo čisti aluminijeva posoda. Zares je nekaj divnega v dobrem zajtrku. Dnevno delo gre vsekakor bolje od rok, ako smo dobro zajtrko-vali. Ugodno razpoloženje in zadovoljstvo podnevi je večkrat odvisno od dobre kave, našega najbolj priljubljenega zajtrka. Vsaka gospodin ja ve, da mora vzeti vselej pravilno količino •tPravega Franeka», najsi bo pri sami zrnati kavi ali pri «Kneippovi sladni kavi j. ali pa pri navadni ječmenovi kavi. Samo tedaj dobi kava polno izdatnost in fino arotmo, ki nam pri njej tako uga ja. cPravi Franck» samo z mlinčkom! \\ \ I / // „J3ackinom DR.OETKER" pecilnim praškom Kdor boleha na želodcu, črevesju, obistih, jetrih, mehurju, žolču itd., dobi zanesljivo pomoč v nHHH ■■■■■■■ ■■■■■ ■■■■■■■ ::;:::::....... W k 'Rjo^cusld SžatmL kjer se v vseh teh boleznih dosežejo čudoviti uspehi. Zdravilišče Vam nudi obenem najidea^ejše letovišče z vsakovrstnimi zabavami in prireditvami. Moderno urejeni hoteli, divni nasadi, krasna okolica. Pred sezono in po sezoni znatni popusti. Po nepretrganem 7-dnevnem bivanju je vrnitev po železnici brezplačna. Znameniti vrelci: T EMPEL - S T YR IA - DONAT Redno uživanje rogaške kisle vode ohrani človeka zdravega in mladega. Prospekte in pojasnila dobite brezplač no. Zdravilišče Rogaška Slatina. SIV.) .4/i je vredno kokoš zdravili? Če je kokoš samo malo bolna, prav gotovo; pri hujših boleznih je pa najbolje, če žival zakoljemo. Bolno kokoš je treba zmeraj najprej pregledati, ali nima morda mrčesa, ki je dostikrat edini vzrok, da žival hira, vselej pa kokoš slabi. Lažje bolezni se splača, kakor smo rekli, da jih zdravimo. V ta namen mora imeti vsak perutninar majhno domačo lekarno, v kateri naj ima: vazelin, glicerin, ricinovo olje, lizoil, žvepleni cvet, Glauberjevo sol, hipermanganovokisli kalij, solno, salicilno, borovo in karbolno kislino, železno galico, jodovo tinkturo, terpentin, natron, opij in kafto. Koliko jajc naj podložimo kokoši? To je seveda popolnoma odvisno od tega, kako velika je kokoš oziroma kakšne pasme je. Pri težkih pasmah lahko podložimo koklji 13 do 15 kurjih jajc, pri lažjih pasmah pa največ ti. Srednje-težki kokoši podložimo 5 gosjih ali! 9 do 11 račjih jajc, kolikršna so namreč jajca. Liho število jajc je prikladnejše kakor sodo, ker se dajo jajca lepše zvrstiti v gnezdu. Še to naj omenimo, da je v hladnem letnem času bolje, če podložimo man j jajc kakor v toplem. Kdaj prično nesti posamezne kokošje pasme? Na splošno velja pravilo, da prično lažje pasme nesti prej kakor težke. Za posamezne kokošje pasme pa velja nekako tale starostna doba: štajerske kokoši, italijanke, leghoruke med 6. in 6. Yi mesecem, wyaudottke, rhode-islandke med 6.% in 7. mesecem, orpingtonke, plymouthke med 7. in 8. mesecem, brah-manke, langslianke med 8. in 9. mesecem. Kakšna naj bo zelena krma za kokoši in kako naj jim jo dajemo? Za zeleno krmo so primerne zlasti: mlada trava, solatni, zeljni in pesni listi, špinača, detelja in koprive, ki imajo mimo drugih redilnih snovi zlasti dosti soli in vitaminov. Edino mladičem, ki so še čisto majhni, ne da jajmo solate in špinače, ker imata v sebi preveč alkalij, da živali lahko dobe drisko. Zeleno krmo moramo dajati kokošim tako, da se raztrese po tleh in ne za-maže. Najbol je je zato, če zeleno krmo Bil je dober duhovnik, ampak tudi dober zdravnik je bil župnik Sebastian Kneipp. Plemenitaši in kmetje so ga obiskovali in pomagal je z enako ljubeznijo enim kakor drugim. — Za svoj nasvet ni sprejel od nikogar prav ni kakega plačila. Z eno samo stvarjo pa je milijonom ljudi pomagal ohraniti si zdravje — in to je sladna kava, ki so jo pripravljali in jo še danes pripravljajo natančno po njegovih izkušnjah in predpisih. Zato je še danes prav tako dobra kakor v njegovi dobi in se še danes kakor takrat imenuje: Kneippova sladna kava. DOBIVA SE SAMO V TAKIH PAKETIH sesekljamo in denemo v lonec ali korito ali pa če jo obesimo tako, da jo živali lahko kljujejo. "Pazite h/i to! rr\ BAYER Vscka ASPIRIN TABLETA mora rriali (\aiJCl - jev križ! ■ ASPIRIN KJE LAHKO - KAKO LAHKO PRIHRANIM Orflli h r«filU pod S il IS84 od It XJ IM& Snaga v jedilni shrambi. Ne samo z varčnostjo v navadnem pomenu besede si lahko kaj prihranimo, temveč tudi s tem, kako ravnamo z živili, kako jih shranjujemo itd. In tu ima važen pomen jedilna shramba. Higienično shranjevanje živil je ena najvažnejših stvari za zdravo kuho; zato mora biti predvsem stroga snaga v jedilni shrambi. Jedilna shramba se mora dobro zračiti! Nikoli se ne selite v stanovanje, kjer se shramba ne da zračiti. Dokler Ta varstvena znanka na steklenici J303S Proti zaprtju so Leopilule blage in zanesljivo učinkujoče odvajalno sredstvo iz samih rastlinskih sestavin, ki je popolnoma neškodljivo tudi pri trajni uporabi. Leopilule so se izvrstno izkazale celo v kroničnih ) slučajih.Dobiva se v vseh lekarnah ' Oglas reg. S. br. 31.430 dne 24. XII. 1935, Vimjmiei, DA STE KUPILI ZA ČIŠČENJE VSEH KOVINASTIH PREDMETOV, OGLEDAL IN OKEN PRIZNANO NAJBOLJŠE SREDSTVO Sidol katero vsled kemičnih sestavin vse te predmete ČISTI, POLIRA, OHRANI, DESINFICIRA PAZITE NA VARSTVENO ZNAMKO! Honorar. K adVokatu je prišel mlad človek, da bi ?a zagovarjal pred sodiščem. «Z veseljem, toda dali mi boste seveda nekaj predujema za prve izdatke, kajne?* «To pa ni mogoče. Nimam niti pare!» «No, morda imate vsaj kak predmet, ki je kaj več vreden in mi ga zastavite ...?» cimam avto, čisto nov .. «To zadostuje. In zdaj mi povejte, česa ste obtoženi.s-«No, da sem ta avto ukradel!» O ti lasje! «Mojeniu možu ne ugaja barva mojih lasa «Pa ti ni nikoli prišlo na misel, da bi se vrnila k njih prvotni barvi?» «Seveda mi je, ampak kaj pa danes vem, kakšne barve so prav za prav bilib ne zmrzuje, naj bo okence noč in dan odprto. Pozimi zračimo vsak dan vsaj pol ure. Okno mora biti seveda dobro zavarovano proti muham; najboljša za to je mrežica, vdelana že kar v okvir. Police, kamor devamo zaloge, pokri-vajmo s čistim, debelejšim belim papirjem ter ga vsaj na štirinajst dni iz-menjavajmo. Kadar menjamo papir, preglejmo vso zalogo. Kar bi se začenjalo kvariti ali bi bilo le količkaj sumljivo, uporabimo čimprej ali prekuhajmo ali pa — če ne gre drugače — rajši takoj zavrzimo! Za to kontrolo so neprecenljive vrednosti steklene posode za marmelade, kompote in drugo. V steklu vidimo na hitri pogled, kje je treba kaj popraviti. Če pa so posode neprozorne, ne vidimo nič, dokler jih ne odpremo — in največkrat se potem ne da več pomagati. Steklo pa ima še eno veliko vrlino; je namreč neprodušno in steklena posoda ostane vedno čista, se ne lepi na vrhu in ne plesni. Druga posoda, ki propušča vlago, se lahko navzame prahu, začne plesneti, mikroskopični zarodki te plesni se silno naglo mno- žijo, se razletijo po jedilni shrambi ter napadejo sčasoma vse zaloge. Gospodinja pravi potem: «V tej naši shrambi se nič ne drži!» Pa bi se, moja draga, samo če bi vi ne imeli v shrambi naravnost semenišča plesni na mokrotnih, vlažnih, nesnažnih posodah! Če se ravnamo po načelu: Stroga snaznost, pravilno zračenje in vse zaloge v steklu, bomo imeli v shrambi vedno čist zrak, vonj in higienično brezhibna živila za svojo rodbino. M. Lipona. * Je značka priznanih testenin. Gospodinje, ako hočete štediti, kupujte samo testenine Katera gospodinja ne pozna kvalitativno najboljših testenin In še polno drugih prednosti imajo testenine Vsem, ki se hočejo dobro odpočiti, na znanje, da je na žimnicah iz Mas ter love žime najslajše spanje. Predilnica za žimo VILKO MASTERL Stražišče pri Kranju Zahtevajte brezplačne vzorce in ponudbe. Gospodinje, zahtevajte vedno samo testenine Dobite jih v vseh špecerijskih trgovinah Gnilobo zob in njene nevarne posledice za zobe pozna vsakdo, toda malokdo ve, kakšno škodo dela zobni kamen, ki se neprestano tvori na zobeh in pod dlesnami. Zaradi zobnega kamna se prav lahko zob vname in razmaje ia vam nazadnje celo izpade. Vsakdanja nega zob z zobno pasto Solvolith vam lahko vse to odvrne. Po zdravniških izjavah je zobna pasta Solvolith izmed najboljših zobnih past, ki imajo to lastnost, da razkraja jo zobni kamen, in sicer z velikim uspehom. Ker ima zobna pasta Solvolith v sebi karlovarsko sol iz vrelca, odpravlja zobni kamen in ne pusti, da bi se naredil drug. Usta so med jedjo, pitjem, govorjenjem in dihanjem neprestano v intenzivni zvezi z vnanjim zrakom 2!aradi tega zajdejo v ustno duplino razne klice in se zajedo v znojnice ustne dupline in v sluznice. Prav tako se usedejo te klice tudi na dlesne, kjer se lahko neovirano razvijajo, tako da je ustna duplina včasih prava kultura za vzgojo bakterij. Vretje in gnilobo, ki nastaneta v ustni duplini, je treba preprečiti, in sicer z uspešnim sredstvom za nego ust, ki antiseptično deluje in ki uniči bakterije. Odol L 85 je tisto idealno sredstvo za nego ust, ki zaradi svoje antiseptike uniči bakterije tudi v najbolj skritih kotičkih ustne dupline, ker prodre v vse znojnice, v katerih nastane vretje od jedilnih ostankov. Naročnina za list s krojno prilogo in 5 gospodinjskih knjig: za vse leto Din 105.—, za pol leta Din 54.—, za četrt leta Din 27.—; za Ameriko in inozemstvo dolarjev 5.—; za Italijo Lir 70.—. Posamezna številka Din 5.—, krojna priloga Din 2.—, gospodinjska knjiga Din 30.—. Deset broSiranih leposlovnih knjig Din 100.—. Vezava Din 60.—. Deset broširanih rodbinskih knjig Din 67.—. Vezava Din 60.—. Rokopisi se ne vračajo. Izhaja vsakega 1. v mesecu. Odgovorna urednica Rija Podkrajškova v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/1. Tel. 21-32. Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani. Predstavnik: Josip Štrukelj v Ljubljani. Najlepši okras sobe je knjižna omara z lepo in okusno vezanimi knjigami. — Lepo vezavo, od preproste do najfinejše, Vam oskrbi knjigoveznica JOŽE ZABJEK LJUBLJANA, DALMATINOVA ULICA STEV. 10 Telefon 24-87 Izdelava vsakovrstnih trgovskih knjig po naročilu, kakor tudi vseh drugih v to stroko spadajočih del. Lastni črtalni stroj. BOLEČINE V NOGAH ZBADANJE V ŽULJIH r/ V tej mlečni kopeli boste takoj našli olajšanje Oksisen — veliki čudotvorec Pest Saltrat Rodella enostavno raztopite v topli vodi. Pazite, kako spušča oblake majhnih mehurčkov oksigena. Najhujše bolečine v nogah in gležnjih prenehajo, ko pomočite v to mlečno kopel noge. Ce so noge vnete, rdeče ali če srbijo, vse to takoj preneha kakor z neko magijo. Ozebline in odrgnjena mesta zacelijo. Ta oksigenirana voda prodre do samih korenin tudi najtrdovratnejših žuljev. Kmalu jih boste lahko odstranili s prstom. Otekline izginejo. Čevlji Vas ne tiščijo več, hoja Vam bo v veliko zadovoljstvo, — kakor da bi imeli peruti na nogah. Saltrat Rodell predpisujejo zdravniki. Prodajajo ga in jamčijo zanj lekarnarji. — BREZPLAČEN KUPON Ne trpite več. Poslali Vam bomo j brezplačno vzorec Saltrat Rodella. i Ola jšan je bo takoj nastopilo. Sporočite svoje ime in naslov na: M. Neumann, Zagreb, Boškovičeva ulica 44 (oddelek 15-D). Pišite takoj. KI L1 is EJ 1 E ENO IN 1 VEČ BARVNE JUGOGRflFIKfl LJUBLJANA, SV. PETRA NASIP 23 ZOPET S/H© TU ^OMILjlcL V j JCUTI phmcLsamD- . . , Odložite zimske obleke! Nabavite si spomladansko in poletno blago! VELIKO IZBIRO MANUFAKTURE IMA