Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
1
m	
	
Wl
Leto XXXI. - Štev. 16 (1549)
Gorica - četrtek, 19. aprila 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
KAJ JE ČLOVEK?
Današnjemu človeku radi očitamo, da pozablja na smrt in na to, kar ga čaka po smrti. A žal današnji človek le prepogosto pozablja na življenje samo. Vsakdanji dogodki nas na to pozabljivost vedno znova opozarjajo.
Kaj pomeni človek današnjemu človeku? Kot kristjani se moramo resno vprašati, koliko smo zares branilci življenja: v svojih lastnih družinah, v svoji okolici, na delovnem mestu.
Odkod toliko nasilja, grobosti, nezaupanja, strahu?
Odgovor je zelo preprost: ker se premalo zavedamo vrednosti človeškega življenja in vrednosti samega človeka.
BOŽJA ZAMISEL
Stavek: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš« najdemo v prvi Mojzesovi knjigi, kjer pisec v svoji mogočni pesnitvi pripoveduje, kako je Bog prvega človeka zaradi greha kaznoval. Tako pravi Bog človeku:
»V trudu se boš živil od zemlje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila, in vendar boš moral poljsko zelišče jesti. V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.«
Ko te besede zaskrbljeno premišljujemo, ne smemo pozabiti drugih, ki so tudi v Mojzesovi prvi knjigi. Pisec pripoveduje z jezikom tedanjega časa in tedanje miselnosti, kako je Bog človeka ustvaril. Takole pravi: Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti. Naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji. In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.
Človek je torej božja podoba, po božji volji vladar sveta, ker ima razum in svobodno voljo. Še bolj upravičeno gospoduje svetu, ker je v njem iskra nadnaravne luči. Ta božja podobnost je v človeku za-dobila še večji sijaj po Kristusu, po njegovem odrešenju. Ta božja podobnost še Posebno izžareva v vsakem človeku, ki hodi za Kristusom, ki živi v milosti kot pravi božji otrok.
To je torej človek, to je njegova slika, kakor jo povzemamo iz božjega razodetja. A kolikokrat so ljudje v teku zgodovine na vse to pozabili? In morda danes še rajši pozabljajo kakor v preteklosti. Kaj narediti? Kako temu odpomoči?
ZADNJI KONCIL O SMISLU ŽIVLJENJA S temi in podobnimi vprašanji se je skušal soočiti tudi drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je 7. decembra 1965 izdal pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu. V prvem delu tega dokumenta stopajo pred nas velika, prostrana vprašanja: Kaj je v Kristusovi luči smisel človeka in kakšna Je njegova poklicanost na zemlji? Kakšno vrednost ima človekova dejavnost ne le s stališča izboljševanja zemeljskega življenja, temveč tudi pod vidikom večnosti? Ali ima človekov neprestani napor kako pozitivno vrednost, ki ustreza odrešltve-nemu božjemu načrtu?
Na ta vprašanja odgovarja prvi del omenjene konstitucije, kjer so vsa razmišljanja usmerjena na človeško osebo. Govori namreč o dostojanstvu človeške osebe, o človeški osebi sredi človeške skupnosti in o človeštvu kot občestvu oseb sredi Vesoljstva in končno še o nalogi Cerkve do vsega tega.
Stalna značilnost, ki prihaja vedno do b-raza pri teh razmišljanjih, je zanimanje Za človekov položaj v svetu in s tem tudi *a odprtost za svet. Iz vsega preveva ne 'c izrazit humanizem, ampak tudi zavesten °Ptimizem, kakršen pristnemu krščanstvu Pravzaprav mora biti lasten.
Vsaka človekova dejavnost, razvijajoča se v skladu z redom, katerega hoče Bog, stvarnik narave in vseh njenih zakonitosti tet vrednot, je nekaj dobrega in pomeni Uresničevanje poslanstva, ki ga je Bog človeku zaupal že od začetka. Ta človekova
dejavnost pa je stalno ogrožena od greha, ki jo hoče oropati njenega lastnega smisla in vrednosti, tako da potem ta dejavnost postane vir prepirov in seme mnogoterega gorja.
POMEN CERKVE ZA ČLOVEŠTVO
Zato je potrebno, da božja milost in luč razodetja ljudi odrešujeta od temeljnega zla, ki je greh, in omogočata izpolnjevanje njihovega poslanstva. In tukaj stopa pred nas Cerkev, ki je v vsej svoji celoti, tudi v tistih svojih članih, ki se ukvarjajo z najbolj posvetnimi posli, poklicana, da posreduje človeku odrešujočo in prenavljajočo Kristusovo milost in luč razodetja.
Danes, ko se je človeštvo napotilo proti humanizmu novega kova, ki se izraža v najrazličnejših miselnih odtenkih, v raznih ideologijah in privlači množice in posameznike, se zdi krščanski imperativ ljubezni izredno sodoben in pomemben. Humanizem, kjer človek gleda na človeka in narod na drug narod skozi preobrazujočo lečo Kristusove osebnosti.
Koncil se je zavedal novega mesta, ki ga je zavzel človek v sodobni družbi in potrjuje, da je temeljni zakon človeške popolnosti, in za to tudi preobrazbe sveta, nova zapoved ljubezni. Tistim, ki verujejo v božjo ljubezen, Kristus zagotavlja da je pot ljubezni odprta vsem ljudem, in da trud, ki ga vložimo v to, da se uresniči univerzalna ljubezen, ni zaman.
Papež Pavel VI. je takole komentiral ta odlomek: »Cerkev teži k temu, da človeka postavi v ospredje, ga spoštuje in mu daje zavest njegove veličine; ne ponižuje ga, ampak povzdiguje, ne uspava ga, temveč prebuja k zavesti njegovega dostojanstva, nikoli ga ne podcenjuje — in kako bi mogla? — temveč ceni in ljubi, se sklanja k njemu, kakor Jezus, ki je apostolom noge umil, kakor svetniki, ki so znali objemati gobave in priklenjene na posteljo. Ljubezen je tista svetla vloga, h kateri je Cerkev poklicana zato, da pripelje človeka do njegovega polnega razvoja.
In če bi sedaj vprašali papeža Janeza Pavla II., kaj bi on povedal? Od vsega začetka svojega pontifikata vedno znova poudarja in ponavlja, da je človek odlična božja stvar, središče vsega svetovnega doživljanja in zato poklican, da v svetu tako živi in ravna, kakor to določata božji načrt in zakon.
DR. LOJZE ŠKERL
EVROPA IM EVRGKOMUIMIZEM
Po novih poteh v stare tirnice ?
Zavajajoči izraz »evrokomunizem« naj bi označeval vse one napredne stranke, katerih delovanje in idejnost naj bi sloneli na petih bistvenih sestavinah:
— narodne stranke, ki ne priznavajo kakega mednarodnega vodilnega komunističnega središča (beri Moskve);
— omejitev od sovjetskega modela socializma;
— kritika kršenja človekovih pravic v državah vzhodnega bloka;
— omiljenje revolucionarnega besednjaka;
— priznavanje pravil demokratičnega političnega življenja v pluralistično in svobodno urejeni državi.
Ta predpostavljeni »evro-« naj bi očitno razbremenil pojem komunizma od leninističnih hipotek ter pomagal njegovemu nauku k novi prepričljivosti, ker odkrivajo nova družboslovna in idejna dognanja v njem nova in nova protislovja.
Ta »evro-« naj bi bil na videz kot sito, skozi katerega naj bi odadle v pepel zgodovine pomembne nadrobnosti svetovnega komunizma. Šlo naj bi skratka za nekakšno krivo vero nasproti sovjetskemu komunizmu, za politično stranpot (revizionizem), toda v resnici ne gre pri tkm. evro-komunistih ne za eno ne za drugo.
ENOTNOST V RAZLIČNOSTI
Odkar sta namreč Hruščev in Tito podpisala leta 1955 v Beogradu dogovor o ne-vmešavanju v politične in ideološke zadeve posameznih komunističnih strank ter pravico vsake od njih do lastne poti v socializem; odkar je Nikita Hruščev leta 1959 na 21. kongresu KP ZSSR izjavil, da v komunističnem gibanju »ni nad- in podrejenih«, ampak samo »enake in samostojne partije«; odkar je Leonid Brežnjev leta 1976 na vrhunskem srečanju evropskih partij v Vzhodnem Berlinu poudaril načelo, da »v svetovnem komunističnem gibanju ne obstaja kako vodilno središče«; odkar obstaja torej ta »enotnost v različnosti«, ni nobenih opor za domnevo, da začenjajo evrokomunisti v odnosih do Moskve kako krivo vero. Nasprotno, če bi Moskva hotela predpisovati zahodnoevropskim partijam, kaj naj delajo in kako naj se obnašajo, bi grobo kršila veljavne medsebojne dogovore.
Evrokomunisti so potemtakem zvesti učenci Lenina, ki je svojim tovarišem dopovedoval, da »bo revolucija v Italiji potekala drugače kot je v Rusiji«, in zato da »bi bilo smešno, če bi našo (rusko) revolucijo imeli za nekakšen ideal za revolucije v drugih deželah«. Lenin je zagotavlja1
Močan potres na črnogorski obali1
V velikonočnem jutru, točno ob 7.20 se je zamajala zemlja črnogorskega primorja. Potresni sunek, ki je imel svoje središče v morju blizu pristanišča Bara, je trajal izredno dolgo: 1 minuto 6 sekund (leta 1976 v Furlaniji 58 sekund) ter je imel jakost 9. stopnje po Mercallijevi lestvici.
Potres je zajel zlasti Boko Kotorsko od pristanišča Zelenika do mesta Kotor (70 % porušen), znano turistično mesto Budvo vse do Bara in Ulcinja, v Albaniji pa še obmorski mesti Skader in Leš. Mrtvih je že nad 100 oseb, v Albaniji 35. Brez strehe je ostalo 80.000 ljudi. Potres je doživel tudi Tito, kii se je pretekle dni mudil v svoji vili Igalo blizu Hercegnovega. Po
Papeževe besede za veliko noč
Na veliki petek zvečer se je sv. oče Janez Pavel II. udeležil križevega pota v rimskem koloseju in nosil križ od prve postaje do štirinajste. Na koncu pobožnosti je imel kratek govor, v katerem je primerjal trpljenje preganjanih kristjanov s Kristusovimi mukami. Med drugim je dejal: »Ko gledamo ta križ, se spominjamo bratov v veri, ki so predmet preganjanja in zapostavljanja na raznih krajih sveta. Čutimo se dolžne opozoriti na trpljenje teh Kristusovih pričevalcev pred vestjo vsega človeštva, ki zahteva spoštovanje človeške osebe.«
Pobožnost križevega pota je v direktnem prenosu gledalo 25 držav Evrope, Azije in Afrike. Seveda so bile odsotne države vzhodne Evrope.
Na veliko noč se je zbralo po časopisnih vesteh na trgu sv. Petra kar 400.000 oseb. Med njimi je bilo tudi nekaj tisoč udeležencev Odbora za življenje, mir in razorožitev. Na pobudo tega odbora, v katerem je zelo aktiven veljak radikalov Pannella, je bil organiziran za letošnjo veliko noč laični pohod, ki se je začel na Kvirinalu, kjer je udeležence sprejel tudi predsednik republike Pertini, končal pa na trgu sv. Petra. Da bi razgibal v Italiji javno mnenje v korist 17 milijonov nedoraslih otrok, ki vsako leto umrjejo zaradi lakote, je Pannella pred mesecem dni pričel gladovno stavko, ki jo je prekinil na voliki četrtek. •»L’Osservatore Romano« je ta boj proti la-
koti pohvalil, dodal pa je, da je treba skrbeti ne le za lačne, temveč tudi >*za še ne rojene otroke«, to se pravi, boriti se proti splavu.
Sv. oče je pri slovesni maši na veliko Pannellovo zadovoljstvo omenil tiste, ki trpijo lakoto, še posebno otroci, ki so Kristusovi ljubljenci. Naj bi vstali Kristus zlasti v tem »Mednarodnem letu otroka« navdal vse kristjane s čustvi solidarnosti in velikodušne ljubezni do vseh, ki so v stiski.
»Nagrada, ki jo prinaša Kristusovo vstajenje — je dejal papež —, je veliko upanje, kajti z vstalim Kristusom je povezano vse človeško trpljenje, ponižanje, razočaranje, oskrunjeno človeško dostojanstvo, nasilje in nespoštovanje do človeške osebe.« Na koncu je sv. oče izrekel voščila v 31 jezikih.
potresu je hitro odpotoval v Beograd.
Potres je naredil veliko škode turizmu, saj so porušeni mnogi hoteli (samo v Bud-dvi pet) in si je težko misliti, da bodo mogli že javljeni turisti v poletju dobiti primerna stanovanja. Železnica Beograd-Bar je poškodovana na več mestih, enako obmorska cesta ter cesta Bar-Titograd. V pristanišču Bar je valovanje morja zagnalo ob pomol tovorno ladjo »Carso« iz Trsta in jo močno poškodovalo.
Svojevrstno avanturo so doživeli tudi tržaški izletniki, ki so v organizaciji potovalne agencije Aurora napravili avtobusni izlet v Dalmacijo. Potres jih je presenetil v sami Boki Kotorski. K sreči so že zapustili hotel, kjer so prenočevali, ter bili zbrani na trgu ob svojem avtobusu. Poleg prestanega strahu se jim ni ničesar neprijetnega zgodilo. Srečno so dosegli Dubrovnik in nato svojo pot nadaljevali proti severu.
Slovenska skupnost nastopi na evropskih volitvah
V torek 17. aprila zvečer je bil v Krmi-nu sestanek deželnih tajništev SSk in Furlanskega gibanja (MF). Obe stranki sta z velikim zadovoljstvom sprejeli sklep Union Valdotaln, da se poveže za evropske volitve z etnično-jezikovnimi manjšinami, med njimi SSk in MF ter izloči Listo za Trst. S tem je zmagala dolgoletna politika Slovenske skupnosti za solidarnost in povezavo vseh narodnih manjšin v državi.
V Jugoslaviji težave s preskrbo
Italijanski tisk prinaša novice, po katerih naj bi imeli v Jugoslaviji težave s preskrbo prebivalstva. Začelo je primanjkovati po trgovinah blaga za široko porabo. V Beogradu ni masla, skoraj cel mesec ni bilo niti kave, zmanjkuje tudi mleka in boljših vrst mesa. Primanjkuje nadalje tudi nafte, plinskega olja in premoga za ogrevanje stanovanj ter plina za gospodinjstva.
Težave nastajajo tudi v proizvodnji, težko je s cementom, železom, apnom, opeko ter nadomestnimi deli za poljedelske stroje. V trgovinah je težko nakupiti tudi gospodinjske stroje, stekleno in lončeno po sodo, skratka, po uradnih izjavah naj bi primanjkovalo okrog dva tisoč proizvodov.
Zaradi pomanjkanja bencina so močno omejili promet osebnih vozil. Osebni avtomobili ne bodo smeli voziti izmenoma vsako drugo soboto in nedeljo ter ob ponedeljkih in četrtkih.
V Jugoslaviji se medsebojno kosajo rast cen in plač. Inflacijo sprožajo tud: silne izgube v podjetjih, o katerih so sedaj začeli prvič poročati v tisku in sicer z navedbo imena podjetja in tudi zneska izgube, izkazane v letnih sklepnih računih. To splošnih predvidevanjih pa ta ukrep ne 'oo imel zaželenih učinkov, zakaj glavni vzroki so v neurejeni gospodarski politiki ter v ne dovolj jasnih določilih o samoupravljanju v podjetjih.
bratskim partijam, da »se ne bo nikoli zahtevalo, da suženjsko posnemate Ruse«. Zato naj si prihranijo utvare, da je treba moskovske resolucije »obesiti kot svete podobe na zid in pred njimi moliti«.
Pod takimi pogoji ne pomeni tudi ograditev od sovjetskega modela socializma ter njegova kritika nikakega odpada od komunističnega odrešitvenega nauka. Ce namreč komunisti prilagodijo svojo politiko dejanskim razmeram v njihovih lastnih deželah, jim to zagotavlja večji politični uspeh kot pa so ga imeli v času popolne pokorščine Kremlju, do preloma med Stalinom in Tilom leta 1948.
SOVJETSKI MODEL OSTAJA
OSNOVNA SMERNICA
Naj je pa kritika evrokomunistov do pojavov v komunističnih državah na Vzhodu še tako močna, ohranijo vendarle poglavitno stališče: sovjetski socialistični model je načeloma le boljši od zahodnih demokracij.
Tako vodja španske partije Santiago Carillo: »Ker je sovjetska država odstranila kapitalistično lastnino, je s tem ustvarila nove materialne pogoje za nastop razvitejšega socializma,« Ali pa vodja italijanskih komunistov Enrico Berlinguer: Socializem v Sovjetski zveza je »vodil ustvarjanja družbenih in gospodarskih pogojev dn do splošnega moralnega in družbenega vzdušja, ki je v bistvenih vidikih višje kot pa na Zahodu.« Mogoče je bilo potrebno zato celih deset let tj. do 28. septembra 1976, preden se je italijanska partija dokopala do spoznanja, da je bdlo zatrtje madžarske vstaje leta 1956 »kruto in slepo«.
»POSEBNE RAZMERE«
Upoštevati pa je treba ne nazadnje tudi dejstvo, da po zatrtju vstaj na Poljskem, Madžarskem, Vzh. Berlinu, po vkorakanju na Češkoslovaško, po tolikih kršitvah obljubljene pravice do lastnih poti v socializem, evrokomunistom tudi ni preostajalo drugega kot priključiti se zboru kritikov in protestnikov proti sovjetskemu socializmu. To so terjale od njih prav »posebne razmere« v zahodnih državah in »dejansko vzdušje« nasproti nasilnim dejanjem Sovjetov ter zavračanje take vrste »bratske pomoči«, če niso hoteli utrpeti na voliščih še večjih izgub.
Te »posebne razmere« v njih lastnih deželah so evrokomuniste nagnile tudi k posebnemu izražanju, da pripisujejo vsa ta nasprotja samo socialistični praksi Sovjetske zveze in ne klasičnemu političnemu izrazu leninizma. Pojem človečanskih pravic uporabljajo v duhu zahodnih demokratičnih pojmovanj nasproti kršitvam le-teh v Sovjetski zvezi. Pri tem pa opuščajo izrazoslovje razrednega boja, zato da volivcev ne bi prestrašili.
DIKTATURA PROLETARIATA
ALI NADVLADA DELAVSTVA
Tako se je prejšnji vodja PCI izrazil novembra 1976: »O revoluciji pa nočem govoriti, ker zbuja ta beseda preveč bojazni.« In zato je tudi francoska partija črtala izraz »diktatura proletariata« iz svojega pravilnika. In sicer z nedolžnim izgovorom, da »ne sodi več k ciljem partije«. Seveda pa »diktatura proletariata« tudi za Marxa in Lenina ni bila noben »cilj«, ampak le »nujno potrebno prehodno obdobje za odpravo razrednih nasprotij«, to šivankino uho na krvavi poti v novo družbo brez izkoriščevalcev in izkoriščanih.
Besede se lahko obrača kot se hoče. Evrokomunisti se najraje sklicujejo na soustanovitelja PCI Antonia Gramscija, ki je v svoji deželi popolnoma v duhu Lenina ubral »lastno pot v socializem« ustrezno s »posebnimi razmerami« in raje kot o »diktaturi proletariata« govoril o »hegemoniji«, tj. nadvladi delavstva. Carillo raz-(nadaljevanje na 2. strani)
SOLA IN DELO Glas staronaseljenca iz Argentine utrip cerkve
Prestopili smo v tretje, to je zadnje tromesečje šolskega leta, ki se tako bliža svojemu zaključku.
Z drugo tromesečno oceno se že kažejo za vsakega gojenca znaki, bo izdelal do poletja, jeseni, ali pa bo sploh moral ponavljati. Je to trenutek, ki smo ga gojenci, starši in profesorji dolžni proučiti do vseh podrobnosti.
Zdravnik vam lahko ugotovi zdravstveno stanje, šola pa vam z oceno gojenca pre-doči njega intelektualno in moralno stanje, njega spretnosti, nezmožnosti, neskladnosti, šibkosti in vseh vrst nedo-statke.
VAŽNA SKRB TAKO STARŠEV KOT VZGOJITELJEV
Razumno in brez izgube časa je treba vsemu temu odpomoči. Šola in starši se moramo sporazumeti in vzajemno določiti sredstva, kako odpomoči. Če starši ostanejo brezbrižni in se pravočasno ne zanimajo, je vsaka prevzgoja nemogoča. Najvažnejše nam mora biti proučitev otrokovih zmožnosti in spoznanja njegovih nagnjenj, spretnosti, do katerih izpopolnitve mu moramo pomagati.
Ena sama stvar pa je povsem ponesrečena in človeški družbi škodljiva — prisi-ljenost do nečesa, za kar kdo nima poklica. Vsi stanovi so enake časti vredni, ker vsak predstavlja v socialni uredbi naroda in človeštva to, kar je obroček v verigi. In če samo en obroček odpove, veriga ni več cela, pač pa gre na kose.
Vsakdo ima kako posebno zmožnost in veselje do česa. Če so te njegove zmožnosti in nagnjenja zdrava, pustimo ga, da si svobodno voli svoj poklic, ker le tako se bo uveljavil in bo splošno koristil. Starši ne smemo otroku ničesar vsiliti. Zgrešena je misel: »Moj otrok mora biti vse nekaj več kakor sem jaz,« po stanu, obleki, premoženju, družbi Itd.
Važna skrb nam mora biti, da bo otrok pridobil potrebno znanje in se znal obnašati, in da če tega ni dosegel, da je vsak darovan ali izprošen red gola prevara. Tak zadosten red ne koristi ne gojencu ne staršem.
TREBA JE ISKATI VZROKOV
Če opazimo, da se naš otrok ne navzame onega vedenja, kakršno edino bi bilo pričakovati, če ne opažamo napredka v splošnem znanju, če se otroku ne prikaže vedno močnejša volja in veselje ter zanimanje za delo, za razne čednosti in ideale, potem so to znamenja, da ni vse v redu in treba je takoj iskati vzrokov.
Vzroki pa so lahko različni. Treba jih je pretresti skupno s profesorji, s šolo, kateri smo svojega otroka zaupali. Pri tem moramo biti oboji obojestransko iskreni, odkritosrčni, saj je to naš skupni interes.
Treba je preučiti v prvi vrsti celodnevno zaposlitev učenca; kaj dela ob posameznih urah doma, v šoli, na vasi, v družbi itd. Neuspeha je včasih kriv prekratek delovni urnik, drugič nevolja, nezanimanje, nedelavnost, koncentracija duha v nečem drugem, ki nima s šolo ali delovnim programom nobenega stika.
Če pomislimo, kako uničujoče vplivajo že na nas odrasle nagnjenja do raznih strasti, razvad, potem si lahko predstavljamo, kako pogubonosen vpliv ima vsaka taka težnja na mladino. Zato je glavno, da znamo najti zdravila proti tem boleznim družbe, primerno zaposlitev otroku, da pozabi na prestopek in vzljubi, kar je dobro.
Prva skrb nani torej mora biti, da bodo otroci zrastli pošteni, zdravi, nepokvarjeni, delavoljni, značajni, zavedni, verni, človekoljubni in šele v drugi vrsti do kako visokih položajev v družbi se bodo povzpeli.
S tem ne mislim, da je mladini dovolj nekaj razredov osnovne šole; izobrazba naj bo čimbolj široka, a nikdar vsiljena.
IZBIRA POKLICA
Ni prvenstvenega pomena, kako bogat bo, kako razkošno bo oblečen, kako udobno stanovanje bo imel moj otrok, kakšne diplome, koliko dote in koliko materialnih sredstev. Glavno je, da bo v stanu, do katerega se bo povzpel po svoji volji in zmožnosti, srečen in zadovoljen, družbi koristen.
Če Je delo, ki si ga izvolimo po našem srcu in poklicu, nam je življenje kot sre čen dan, če pa so nas do nekega stanu in dela prisilili, potem je delo za nas kazen in čutimo se nesrečni, ker nimamo več osebne svobode.
Vaši otroci so sedaj ravno v spolno razvojni dobi in ravno ta čas je za izbiro poklica najvažnejši. Menjuje se ne samo fizični izraz iz otroka v mladeniča-mladcn-ko; menjajo se tudi okus, nagnjenja. V teku nekaj mesecev se nam otrok povsem preustroji; ne spoznamo ga več! Bil Je pri-
den, vesten — postal je površen, malomaren; bil je živ, poreden, nemiren — postal je umirjen, resen, možat, preudaren.
To je doba, v kateri mladina izbira svojo nadaljnjo življenjsko pot. Zato bi bilo do te dobe napačno zahtevati od mladine strokovno popolnost in odločitev. Prenaporno bi bilo zanjo, če bi jo silili k izvr šitvi strokovnih del.
Naša šola je v tem oziru dobra, ker ne zahteva dovršenega dela. V tej starosti naj se mladini nudi samo priložnost proučevati delo in zaposlitev stoterih socialnih ustanov in jim predočati, kakšne fizične in duševne zahteve ima vsak stan, kake prednosti in zapreke stavi na naše zdravje, kakšen je urnik dela, zaslužek, možnost zaposlitve, stalnost dela, socialne dobrine, ki jih določeni poklic nudi itd.
Ročno delo mladine v tej dobi ima velikanski pomen, ker na njegovi podlagi ugotovimo osebno pobudo, okus, zmožnost, spretnost. Z ročnim delom se učenec pokaže tak kot v resnici je. Ko ga pa sprašujemo, ni nikoli povsem iskren, je nezau-pen, skriva svoj okus in se hlini, češ da mu je predmet všeč, ko se pa v resnici z njim le dolgočasi in mu je zoprn, čuti do njega odpor. Nehote ga vzgajamo v hinavščini.
S psihološkega vidika moramo zaposlitve ločiti v strojne in ročne zaposlitve poe-dincev in kolektivov, v serijske in take, ki zahtevajo osebno pobudo, okus, umetniško obliko, izvirnost, hitrost za doumevanje, izvršitev, natačnost, drznost, pogum, prisotnost duha, prožnost v odločanju, prezir nevarnosti itd., ter znati vzporediti zahteve stanu, zmožnosti in nagnjenje mladega človeka.
Upoštevati je tudi specializirano delo, ki toliko več zahteva, kolikor se množijo industrije in krči čas njih proizvodnje. Za dobro specializacijo je potrebna dolga doba od treh do sedem let.
Kogar veseli in ima možnost zriniti se do prave specializacije, tak ima seveda potem v življenju vedno boljši položaj od navadnega delavca.
Morajo biti pa tudi navadni delavci, ker sicer proizvodnja ne teče. Zato, kdor ne ljubi poglobitve pri spopolnitvi, je bolje, če ostane dober delavec nego slab specialist.
PET DEJAVNIKOV
Ukvarjate se gotovo vedno z vprašanjem: »Kaj bi bilo boljše za mojega otroka? Kdo naj prouči, kaj bi bilo za otroka najboljše?«
1. Otrok sam po svojem srcu in nagnjenjih.
2. Starši z njih nasveti, napotki in pripomočki — podporo.
3. Profesorji s prikazovanjem dela in zahtev raznih poklicev.
4. Kak strokovnjak v poklicu, za katerega se otrok ogreva.
5. Zdravnik s svojimi ugotovitvami na otroku.
Ne obstaja torej le problem: kako otroka spraviti do zaslužka. Važnejši je drugi: dati mu delo, ki zahteva gori navedenih pet dejavnikov. Za dober uspeh je pa še važno to, v čigave roke pride otrok, da se bo izučil svoje stroke. Otrok je kot mlado drevesce, potrebuje močno oporo voditelja, ki nudi dobre in zdrave vzgojne smernice, razumevanje za prilagoditev delu, polno razumevanje mladine. Biti mora dober, nepristranski ocenjevalec izdelkov in misli mladega človeka. Tako bo iz njega ustvaril strokovno oblikovano osebnost, tj. delavca, kulturnika, ki ga bo družba spoštovala, cenila in ljubila.
H. MOČNIK
Danes priobčujemo pismo Slovenca staronaseljenca. Tako označujemo tiste, ki so se v Argentini naselili pred drugo svetovno vojno. S tem jih ločimo od novona-seljencev, ki so prišli po veliki večini iz ideoloških vzrokov v Argentino po letu 1948. Staronaseljenoi so novonaseljence sprejeli z nekim nezaupanjem, ker jih je levičarska propaganda očrnila že pred njih prihodom — in tako je ostalo v mnogo-čem do danes. Prav pa je, da zvemo tudi za mnenje enega iskrenih slovenskih sta-ronaseljencev.
Tu v Argentini gre bolje kakor v inozemstvu o nas mislijo. Članek N. Hladnika v Katoliškem glasu o svetovnem nogometnem prvenstvu v Argentini je bil res zanimiv. Prav tako vrsta člankov M. Š. »Na obisku pri Slovencih v Argentini«.
Ugovarjal bi le trditvi glede slovenskega »Jugoslovanskega podpornega društva Triglav« (napačno rečeno Jugoslovanski dom Triglav). Pisec pravi, da naši potomci nimajo čuta za slovenstvo. Morda so to izjeme. V društvu je slovenska šola, žal pa se je mnogi ne morejo udeleževati, ker so obremenjeni s študijem na argentinskih šolah. So tudi tečaji za srbohrvaščino, toda v društvu se izven šole govori le slovensko in špansko. Folklorni plesi, ki jih izvajamo, so tako iz Slovenije kot iz drugih jugoslovanskih republik. Tamburaški
TEOM 00 TEOM
■ Italijanske oblasti so izgnale češkoslovaškega vojaškega pribočnika majorja K. Kluza, ki je bil v Italiji od januarja 1976 in dodeljen češkoslovaškemu veleposlaništvu v Rimu. Kluz je vohunil zlasti po južni Italiji in zbiral podatke o italijanskih in NATO vojaških oporiščih.
9 V Sovjetski zvezi so nameravali 18. obletnico prvega človekovega poleta v vesolje proslaviti s spojitvijo pred dnevi izstreljene vesoljske ladje Sojuz 33 z vesoljsko postajo Saljut 6. V vesoljski ladji je bil poleg ruskega pilota še bolgarski pilot Ivanov, ki je prvič poletel v vesolje. Spojitver.i manever pa se ni posrečil in tako sta bila vesoljca prisiljena vrniti se na Zemljo.
■ V Iranu je v znak protesta zoper samovoljnost revolucionarnih muslimanskih odborov, ki izrekajo smrtne obsodbe mimo rednih sodišč, odstopil zunanji minister Karim Sanjabi. Do nedelje 15. aprila je bilo izvršenih 137 smrtnih obsodb; med njimi je 27 generalov iranske vojske. Boljši časi pa se obetajo komunistični partiji sovjetske usmeritve »Tudehu«. Njen tajnik Noreddin Kianuri se je mogel vrniti po 24 letih izgnanstva v Teheran.
■ Po osmih letih krvave diktature bivšega narednika britanske vojske, kasneje samozvanega »feldmaršala« Idi Amina Da-da je srednjeafriška država Uganda zopet svobodno zadihala. Ob sodelovanju tanzanijskih čet so borci »Nacionalne fronte za osvoboditev Ugande« zasedli glavno mesto Kampalo in nato začeli z zasledovanjem Amina, ki se je umaknil na sever države. Novi predsednik države je postal 66-letni univ. profesor Yusuf Lule.
■ Na cvetno nedeljo so uporniške čtte sandinističnega gibanja v Nicaragui zasedle mesto Esteli na severu države, toda vzdržale so le nekaj dni, kajti Narodna garda je mesto najprej obkolila, nato pa zavzela. Esteli je že pred meseci bilo nekaj časa v rokah sandinistov. človeške žrtve so številne, tako med sandinisti kot med civilnim prebivalstvom.
Pisatelj Jože Brejc, ki objavlja svoja dela pod imenom Jože Javoršek, je konec leta 1978 izdal knjigo »Nevarna razmerja«, ki je takoj pošla. V knjigi se večkrat dotakne Edvarda Kocbeka, katerega miselnemu krogu je pripadal kot krščanski socialist do zmage revolucije v Sloveniji.
Javoršek prikaže Kocbeka kot človeka, polnega strahu, ki v vrhu OF ni upal niti z besedico obsojati dejanj, ki »niso bile več samo napake, ampak so že mejile na hudodelstvo«. Kocbek pa je »samo zdihoval kot verna duša v vicah in zmajeval z glavo. Nekajkrat se je res ojunačil in izjecljal nekakšne protestne stavke. Resnici na ljubo pa naj bo povedano, da so bili ti stavki podobni otročjemu blebetanju, kot če kdo npr. v pravljici sreča leva pa mu pravi: "Ti si pa hud, kajne? Saj me ne boš požrl, kajne?” in nato zbeži.«
Ko Javoršek tako predstavi Kocbeka, zapiše na str. 72: »Jeseni leta 1945 je Edvard
orkester izvaja predvsem slovenske komade, potem pa tudi hrvaške in priložnostno še argentinske.
Obnovil se je pevski zbor. Starim pevcem so se pridružili še mladi. Do sedaj se učimo le slovenske pesmi. Če bomo pridali kakšno hrvaško, bomo ostali samo zvesti tradiciji. Slovenstvo pa se bo seveda ohranilo le, če se bo mladina v šoli v slovenščini izvežbala. V družinah so le redki primeri, da se govori slovensko. Drugače je pri povojnih priseljencih, ki imajo bolj spopolnjene šole in so šele 30 let v deželi, če bo tekom let izginila slovenščina iz našega društva, bo izginila še prej hrvaščina. »Glasnik« ima članke v slovenščini, hrvaščini in španščini, a ni last društva, temveč zasebna last.
22. decembra 1978 smo v društvu odprli bazen za kopanje. Ob tej priložnosti je po več letih molka spet nastopil društveni pevski zbor. Tamburaši in folkloristi nastopajo tudi izven društva na raznih dobrodelnih festivalih v župnijah in šolah.
Nekateri o delovanju našega društva skrivljeno poročajo, npr. da v društvu cerkveni pevski zbor ne sme imeti vaj. Resnica pa je, da so bili prejšnji prostori prodani, zasilni v novi zgradbi pa za tako dejavnost še niso primerni. Sedaj imamo vaje v cerkvi sv. Rafaela, kar je za večino pevcev še bolj pri rokah kakor pa v društvu. Zbor je nastopil pri praznovanju druge obletnice umestitve podobe sveto-gorske Matere božje v omenjeni cerkvi. Peli smo Vodopivčevo latinsko mašo »In honorem s. Vincentii de Paulo«. Zbor povojnih zdomcev »Gallus« je praznoval 30-letnico svojega obstoja z dobro izvajanim koncertom.
»Katoliški glas« mi prihaja v roke po dobroti novonaseljenca. Tako sem na tekočem z dogajanjem v primorskih krajih.
F. Č.
Bralci pišejo
IINimiMIIMIIIIIIlllllllMIIIIIIIIIIIIIIIimilllllllllllllllllllllMIMIIMIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllNIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllimillHIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
»Nevarna razmerja«
Kocbek natanko vedel za smrt belogardistov v Kočevskem rogu... Decembra 1946 pa mu je on — Jože Javoršek — pisal pisma in dokumente, poročal o vseh dogodkih zelo nadrobno, poročal mu je pričevanje očividca, s katerim se je sreča! v Parizu ..., a Kocbek si je tiščal ušesa z obema rokama. To ni bil trenutek, da bi on dvignil besedo. (Tedaj je bil Kocbek podpredsednik prezidija.) Njegov čas je napočil šele leta 1974, skoraj 30 let pozneje... Tedaj se je oglasil zaradi svoje lastne glorifikacije pred sovražniki in tujino. Intelektualci krščansko-socialističnega kova. Kamuflator. Kamuflator z bombami, ki delujejo kot tempirane bombe.«
Toda prav isti očitek pade na Javorška samega: tudi on je vedel za vse, zakaj pa on ni vrgel zločina v svet? Tudi iz strahu in nepoguma, ki ga očita Kocbeku? Ali iz drugačnega vzroka? Sele spor s Kocbekom ga je zbudil k pričevanju. Torej bol j maščevanje kot gon po resnici.
Radio Trst A
Ne vem, kako bi se mi ljudje tehničnega stoletja počutili, če bi nam kar čez noč vzeli radio-oddaje kot se je to zgodilo, čeprav v omejenem obsegu, med zadnjo vojno. Še bolj čuti potrebo, da stopi v dialog z radijskimi valovi, kdor je sam pri mizi ob dnevnih obedih.
Menim da povzamem sodbo premnogih poslušalcev, če med drugim s temi vrsticami izrečem občudovanje in toplo zahvalo univ. prof. Jožetu Pirjevcu. Kar žal mi je, da sem šele pred neda\mim zvedel za njegov tako privlačno-živahni in vsebinsko skrbno pripravljeni »Jutranji almanah«. Obsega menda 4 ali 5 različnih tem, določenih pogledov na življenjske dogodke. Med svojo jutranjo kavo sem doslej s po sebno zavzetostjo prisluhnil njegovim trem kritičnim zapisom. S pretehtano, a odkrito in pogumno besedo, kot nekoč kak prerok v izvoljenem ljudstvu Stare zaveze ocenjuje sončne in senčne strani v naši narodni skupnosti. Zelo utemeljena je njegova kritika o zadržanjih med tu živečima narodoma, kjer je šibkejši večkrat izigran in preziran.
Z veselim zadoščenjem spremljamo vaša prizadevanja na filozofski fakulteti tržaške univerze, ko se trudite, da bi se ozračje pri študirajoči mladini izražalo v večji odprtosti in upoštevanju, ki naj bi ga kazali zlasti bodoči mladi italijanski izobraženci do upravičenih zahtev tu živečih Slovencev. Izrazil bi željo, da bi naš radio ob nedeljah v ponovitvenem programu vedno vključil vsaj del Pirjevčevega jutranjega almanaha, npr. njegove kritične zapise. Zbirko njegovih »zgodovinskih srhljivk« pa naj bi nekoč izdali v posebni knjigi.
Prav rad se ustavim, kolikor mi čas dopušča, tudi pri oddajah »Danes bomo govorili o...«, ki jih pripravlja prof. M. Maver in pri oddajah »Glasbene ustvaritve in njih oblike«, ki jih s toliko razgledanostjo vodi in obrazložuje naš mladi strokovnjak Tomaž Simčič. Zanimive so vselej oddaje, ki jih pripravlja neutrudni prof. M. Jev-nikar. Omenil sem le bolj oddaje radia, ki jih ujamem v zvezi s poročili ali v zvezi z zaposlitvijo pri mizi ob obedu.
Ob koncu naj izrazim dve želji. »Radijski oder« naj posveti kako lepo uprizoritev problemom družine in otroka, saj smo v Letu otroka. Glede oddaje »Vera in naš čas«, ki je bila kljub splošni nejevolji izrinjena iz nedeljske opoldanske ure na sobotni večer, je sedaj slišati, da bi mogla ta oddaja dobiti mesto v nedeljo po 14. uri. Mnenja sem, da bi ta čas bolj odgovarjal. Saj v poletnem času te oddaje razen bolnih in starih oseb ob sedanji uri drugi ne morejo poslušati, ker so še pri dnevnem delu.	J°*e
• Latvija ali Letonska je ena treh baltiških držav, ki si jo je Sovjetska zveza podvrgla v času, ko je veljal prijateljski pakt med Stalinom in Hitlerjem. V glavnem mestu Riga je tudi semenišče. V prvi letnik bogoslovja je lani jeseni stopilo 19 študentov; od teh so bili trije Ukrajinci in dva Belorusa, čeprav je samo iz Ukrajine prišlo 50 prošenj za sprejem. Glavni odločujoči dejavnik za sprejem pa ni bilo semeniško vodstvo, temveč državne oblasti. Te so se držale sledečih napotkov: odkloniti moralno trdne in najbolj nadarjene, pripustiti po značaju šibke in v znanju povprečne dijake.
• Ob koncu leta 1978 je bilo na Poljskem 19.913 duhovnikov, od teh 4.694 iz redovniških vrst. En duhovnik pride na 1.500 vernikov. Lani je bilo na Poljskem, ki ima 21 škofij, 569 novomašnikov, 131 več kot leto prej.
Po novih poteh...
(nadaljevanje s 1. strani) laga to »hegemonijo« v svoji knjigi »Evro-komunizem in država« na več straneh in terja, da naj »zgodovinski blok«, sestavljen iz »sil dela in kultura«, pomete z »ostanki oligarhične hegemonije«.
Ta blok naj bi postal »hegsmonična sila v družbi«, da bi prišel na oblast in družbo predrugačil.
Vendar pa doslej niti Carillo niti kak drugi evrokomunist ni ugovarjal razlagam ideologa PCI Gruppija, po katerih sta »diktatura proletariata« ter Gramscdjeva »hegemonija« isti pojem. Ravno narobe, francoska partija stremi za »demokracijo višjega razreda«, po »napredni demokraciji kot vodstvu družbe po delavskem razredu — Jtar so ustanovitelji socializma "diktaturo proletariata” nazivali.«
IGRANJE Z BESEDAMI
Politična igra z nedolžnimi nadomestnimi izrazi zasluži pozornost in previdnost, ko se evrokomunisti začnejo priznavati k pluralistični demokraciji pravne države. Zakaj njih navidezno nasprotovanje odrešilnemu marksistično-leninističnemu nauku izpuhti takoj, kakor hitro smo bili razčlenili ustrezne izjave in listine, tisto, čemur se je v dosedanji hajki za evrokomunizam, njegove vrednote in demokratično zaupanje posvečalo najmanj pozornosti: partijskim pravilnikom.- Ti pravilniki nam odkrivajo protislovja, ob katerih nam zastane dih, tako da se nujno vprašamo: Kaj pravzaprav drži, njihovi govori ali njihovi pravilniki ali pa ne eni ne drugi?
Primer izmed mnogih: Enrico Berlinguer je za PCI podpisal leta 1976 v Vzh. Berlinu listino, v kateri dejansko vse evropske komunistične partije zamenjavajo z nedolžnim izrazom »mednarodno, tovariško in prostovoljno sodelovanje in vzajemnost« izraz »proletarski internaoionalizem«, ki pomeni nekako zgodovinsko formulo za vodilno vlogo sovjetske partije v svetovnem komunističnem gibanju. Kljub temu pa se pravilniki PCI začenjajo s stavkom, da je komunistična partija Italije politična organizacija vseh onih, kii »se v duhu proletarskega internacionalizma bojujejo za socializem«.
Še bol j zanimivo: Vsi tisti evrokomunisti, ki se neutrudno zavzemajo za lojalnost nasproti demokraciji, vlečejo po svojih pravilnikih neizbežno politično odločilno dediščino Lenina: partijsko doktrino sovjetskega revolucionarja. Za njeno totalitarno organizacijsko načelo se uporabljajo izrazi kot »demokratični centralizem«, partijska disciplina, prepoved frakoionaštva ali pa, da partijsko vodstvo izbira kandidate za partijske urade.
Šele ob upoštevanju tega ozadja dobijo določene izjave svoj pravi pomen. Na primer izjava uglednega politika PCI Giorgia Amendole: »Nikakor ne mislimo na spremembo značaja naše partije ter na to, da bi pomešali nekaj pluralizma m lenini, zma« (februarja 1977). Ali izjava predsednika PCI Longa leta 1977: PCI mora ohraniti svoj leninistični značaj.
Evrokomunisti sd dojeli, da jim prinaša predstavljanje njihove organizacije kot narodne stranke neprimerno večje volivne uspehe kot pa zvestoba v duhu »proletarskega internacionalizma«. Držijo se Leninovega taktičnega navodila prilagoditi politiko danim razmeram.
V tem smislu zadeva diagnoza Jochena Stelfensa popolnoma njihovo bistvo- »Pot v ponovno boljševizacijo jim je slej ko prej še vedno odprta.« In dokler obstaja ta okoliščina, drži tudi ugotovitev Rainer-ja Schvvarzerja: »Evrokomunisti niso v nobenem pnimeru prestopili Rubikona samo noge namakajo v njem.«
DESET LET DELA ANSAMBLA TAIMS Z OPČIN
„Naša pesem nosi želje “
Skoraj 150 nastopov, 15 nagrad, pokalov in drugih priznanj ter okoli 20 lastnih besedil in melodij: s takim obračunom obhaja desetletnico obstoja narodnozabavni ansambel TAIMS z Opčin, eden najboljših te vrste v vsem zamejstvu.
Simpatičnost je prva ocena, ki se porodi človeku, ko pomisli na večere, preživete s temi mladimi posredovalci veselih in mehkih popevk. Spontano, z nasmeškom ponujajo občinstvu pesmi o rožah, planinah, morju, ljubezni; nagajive, nežne, preševne, sanjave; za vsako srce, za vsako razpoloženje. To so pesmi Avsenika, Burnika, Dovžana, Kovačiča in še drugih mojstrov »lahke glasbe v narodni noši«. Igrajo in pojejo iz duše, tehnično vsako leto popolneje, har monično zliti v celoto.
Pot do tega prijetnega rezultata je bila seveda dolga, kot vse, kar je dobro narejeno. Začelo se je pod krovom Finžgarje-vega doma, ki je še zdaj domača baza ansambla TAIMS. Ta se je od leta 1969 najprej imenoval Ansambel mladih Opencev, naslednje leto pa je dobil sedanje ime, po začetnicah prvih članov, ki pa so se kasneje delno izmenjali, a so zaradi tradicije ohranili izvirni naziv.
Pobudo za. ansambel je dal g. Franc Po-hajač, ki vse do danes vsklaja delo te glasbene skupine. Njegov recept je preprost: resnično veselje do glasbe, resno delo in disciplina, sloga, vztrajnost in prijateljstvo. Rezultat je potem uspeh, zadoščenje in priljubljenost. Naj mimogrede spomnimo, da je g. Pohajač ustvaril še druge instrumentalne oziroma vokalne skupine. To so »Galebi«, »Mavrica«, »Zvezde«, »Rdeči nagelj« in nazadnje zdaj »Otroški zbor« na Opčinah.
Ansambel TAIMS je doslej nastopil že Po večini prosvetnih dvoran v zamejstvu. Igral je na velikih kulturnih prireditvah in na preprostih ljudskih slavjih, včasih za čisto razvedrilo, nemalokdaj pa tudi iz slovenskega ponosa. Sem sodi nedvomno nastop sredi trga v Ukvah leta 1976, ko je Prišel s pesmijo podpret boj naših rojakov za slovenski šolski pouk.
Sem sodi tudi nastop na mednarodni
mladinski reviji »La Scaletta« v Rimu 1974. Tam je doživel znani incident, ko bi morala biti Kovačičeva pesem »Prinesi mi rože«, ki jo je izvajal, predvajana tudi po televiziji, a je neka »skrivnostna« ozkost to preprečila. Sledil je celo politični odmev, ko je slovenski svetovalec dr. Štoka v deželni interpelaciji protestiral nad takim početjem. Še dolgo potem so ljudje posebno prisrčno ploskali prav pesmi o rožah in s tem vsemu ansamblu.
V desetletnem življenju ansambla ima posebno vlogo števerjan s svojimi zamejskimi festivali slovenske zabavne glasbe. Od začetka v letu 1971 je bil TAIMS vsakič prisoten in že prvič je prejel kar drugo nagrado. Priznanja vseh vrst so si potem sledila brez prestanka, včasih celo po več hkrati, vse do nagrad za najboljše besedilo, za najboljši duet, za najboljšo melodijo polke, za najboljši zamejski ansambel.
Predstavimo končno zdaj člane ansambla. Janez Beličič igra harmoniko, Igor Košuta klarinet, Edvald Krevatin trobento, Jožko Terčon spremljevalno kitaro, Peter Filipčič bas kitaro, pojeta pa Nadja Fabris in Boris Košuta, ki sta v duetu marsikdaj pokazala res kakovostno zli-tost in leta 1976 dobila v Števerjanu tudi nagrado za najboljši duet.
O tem, kaj je po najintimnejši zamisli poslanstvo ansambla TAIM, bi lahko iskali in tudi našli marsikako izbrano besedo. A tega ne bomo storili, ker je srčno geslo že zapisano in tudi uglasbeno v polki Janeza Beličiča in Franca Pohajača: Takole se glasi:
Naša pesem nosi želje:
Naj čar gora, sanjavih jas, zelenih trat in morja v tem svetu, polnem hrupa, lepša pot, odpre obzorja!
Naj moč srca, pogumnih mož,
Žena in naše zemlje mladim, polnim ciljev, kaže smer, krepi življenje!
Hvala za pesem in želje, dragi TAIMS, in vso srečo na pragu drugega desetletja!
Saša Martelanc
HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH
vabi člane na
redni in izredni občni zbor
ki bosta v prvem sklicanju dne 27. aprila ob 9. uri in v drugem sklicanju v nedeljo 29. aprila ob 9. uri v dvorani Finžgarjevega doma, Narodna ulica 89 (zraven Hranilnice in Posojilnice) z naslednjim
DNEVNIM REDOM
A) Na rednem občnem zboru:
1. Poročilo upravnega sveta
2. Predložitev in obrazložitev obračuna ter računa dobička in zgube
3. Predložitev in obrazložitev predloga glede delitve dobička
4. Poročilo nadzornega odbora
5. Razprava o poročilih, obračunu ter o predlogu glede delitve dobička
6. Glasovanje za odobritev obračuna in predloga o delitvi dobička
7. Volitve zadružnih organov
8. Določitev nagrade za upravitelje
9. Določitev zneska, ki ga morajo doplačati novi člani ob sprejemu v zadrugo, ter višine aktivnih in pasivnih obrestnih mer
10. Določitev najvišjega zneska posojila, ki se sme dati posameznim prosilcem
11. Slučajnosti
B) Na izrednem občnem zboru:
Spremembe zadružnega statuta Člani si lahko ogledajo obračun in poročila o obračunu in tudi predloge za spremembo statuta v tajništvu Hranilnice in Posojilnice.
ZAČELI BOMO Z IZREDNIM OBČNIM ZBOROM
: .
Sedanji člani ansambla TAIMS, ki nosijo slovensko pesem daleč naokrog in tako prispevajo k njenemu zmagoslavju
Nabrežina
Ignacij Marc nas je v 75. letu starosti nenadoma zapustil, zlomljen od srčne kapi v zgodnjih urah 10. aprila v domači hiši v Sesljanu. Prva misel ob tej novici je bila: Škoda ga je bilo! To se je tudi izkazalo ob veliki udeležbi pri pogrebu na sam veliki četrtek, pri katerem je sodeloval moški zbor Fantje izpod Grmade z drugimi pevci, trije duhovniki, zastopniki slovenskih ustanov in politične osebnosti. V cerkvi se mu je zahvalil za lep zgled msgr. Ivan Kretič in poudaril, kako je pokojni Ignac črpal iz verske in narodne zavesti moč za svoje delo v korist šolske mladine, Dobrodelnega društva, Gospodarskega združenja in Hranilnice na Opčinah. Na pokopališču se mu je zahvalil tudi dr. Harej v imenu SSk ter predstavnik Dobrodelnega društva za neutrudno delo poletnih kolonij v korist naše mladine. Domačim in sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje ob izgubi tako dobrega družinskega člana, ki naj prejme zasluženo plačilo pri Bogu, nam pa naj sveti njegov plemeniti zgled.
Velikonočni prazniki so nas razveselili z lepim vremenom in pomladanskim brstenjem ter cvetjem, pa tudi z lepo mladinsko šolsko mašo (z nagradami za pirhe) ter z veliko udeležbo pri obredih velikega tedna. Zlasti mogočna je bila velikonočna procesija po maši v soboto, ko smo vstalega Kristusa počastili na glavnem trgu s petjem mešanega zbora, z domačo godbo in ubranim pritrkavanjem ter dolgo vrsto vernikov s svečami. Posebno krščansko veselje smo doživeli ob darežljivih vernikih, ki prinašajo lepe vsote denarja za revne, lačne, gobavce in poliomielistične v afriški škofiji Bouake.
TKB zavrnili prošnje za novo poslovalnice
Tržaška kreditna banka (TKB) je pred časom vložila prošnjo za odptrje več poslovalnic v naši deželi, med drugim tudi za
poslovalnico v Čedadu in na Trbižu. Prošnje so bile zavrnjene, kar je značilno za čase po Osimu. Da pa imajo v naših krajih svoje poslovalnice banke iz Milana, Rima, Neaplja, Sicilije itd. že leta, to je popolnoma v skladu s svobodnim razvojem gospodarstva, ki (pa velja seveda samo za eno stran.
Mesečnik »Družina in dom«
Izdaja ga Družba sv. Mohorja v Celovcu in je stopil v 30-letnico svojega izhajanja. Namenjen je družinskemu branju in ima poleg leposlovnih sestavkov, pesm;, tudi praktične nasvete in vzgojne misli. Uredniška sestava mesečnika se je glede na številke pred nekaj leti zelo izboljšala.
Najzanimivejši spis, ki ga mesečnik sedaj objavlja, je poljudno pisana, toda strokovno temeljita obravnava življenja in dela celovškega škofa Valentina Wieryja. Priredila jo je s. dr. Mihaela Klun. Obravnava nam nudi jasno sliko o vplivu liberalizma na Koroškem v drugi polovici prejšnjega stoletja. V takem vzdušju je deloval krški škof Wiery, ki je osebno poučeval slovenske bogoslovce, bil Slovencem zelo naklonjen in je tudi rešil Družbo sv. Mohorja propada v prvem desetletju njenega obstoja.
V isti številki je tudi poročilo o visokošolskem domu »Korotan« na Dunaju, čigar postavitev je izvedel p. Ivan Tomažič. Dom pripada Mohorjevi družbi v Celovcu. V tej zvezi bi bilo treba opozoriti tudi na odlično razpravo o sv. Modestu, ki jo je v nemškem jeziku v 6. številki »Glasa Korotana« objavil Erich Korner. Razprava je vredna prevoda v slovenščino in bi poživila češčenje tega misijonskega škofa med Karantanci. Delovanje sv. Modesta je mogoče staviti, kar zadeva krščansko in duhovno kulturo, povsem na raven svetih bratov Cirila in Metoda. Škof Wiery je po sv. Modestu imenoval npr. podporno ustanovo za bolne duhovnike.
Prav za praznik Vstajenja je naše domove obiskala ta številka, tudi -sama polna velikonočnega razpoloženja. Uvodno misel »Uteha ali bojazen« je ob vstalem Kristusu napisal Tone Bedenčič, Majda Košuta pa je prispevala novelo »Kraška velika noč«. Vinko Beličič je številko popestril s pesmimi »Tri pomladne«. Oglaša se tudi »svetovni popotnik« Andrej Kobal; to pot vzame iz svojih spominov zasaditev slovenskega nagnoja v Lincolnovem parku v Chicagu. Naslov spisa je »Velikonočno darilo Chicagu«.
Maks Šah predstavi prvo poslanico papeža Janeza Pavla II. »Odrešenik sveta«. Zanimiv je sestavek Pavla Merkuja »Žive besede v naših narečjih«, v katerem obdela imena praznikov v Terski dolini. V dnevniku Lada Piščanca najdemo to pot spomine na velikonočne počitnice 1936 in še marsikaj drugega iz istega leta. Ivo Jevni-kar razloži italijanski volivni zakon za evropski parlament. Bruna Pertot na duhovit način pokramlja o šiparglju, tem samotarskem južnjaku. Nekdo, ki se ni podpisal, a je uredništvu znan, daje svoje pripombe o slovenski zastavi. Soglašamo z odgovorom uredništva, da je pisec kritičnih pripomb napačno dojel prejšnji članek o slovenski zastavi in da gre očitno za nesporazum.
Martin Jevnikar .je spet plodovit v svojih zapiskih in ocenah. Ustavi se pri reviji »Most« in prikaže njeno razvojno pot; nato poroča o pesniški zbirki Ludvika Ceglarja »Mati, domovina, Bog« in o krajepi-snem slovarju Giovannija Frau-a (Diziona-rio toponomastico), o čemer smo tudi mi pisali v velikonočni številki. Maks Šah upravičeno v oceni spominov Leopolda Jurce »Moja leta v Istri pod fašizmom« zavrne ozkosrčno in nestrpno pisanje časnikarja Bogdana Pogačnika v ljubljanskem Delu, češ da Jurca preveč enostransko naglaša, da so bili v času fašističnega preganjanja duhovniki edini ljudski braniki in da je bila fašistična roka v odnosu do duhovnikov veliko manj brutalna kod do drugih, laičnih, levičarskih ali celo partizanskih nasprotnikov. Trditve, ki so iz trte zvite.
Zanimiv je pregled znanstvene periodike na Slovenskem. V kroniki je med drugim poročilo o podelitvi nagrade iz Černetovega sklada, o ženskem zboru »Collegium musieum« iz Beograda (Tomaž Simčič) ter o ponedeljkovih večerih DSI. »Pod črto« najdemo kritične pripombe o megleni demokraciji tržaške DC in o vedno se ponavljajočih trditvah ob tragični smrti Stanka Vuka in njegove žene, ki jih Primorski dnevnik, čeprav nima clokazo\’, pripisuje »nazadnjaškim silam, ki so pod krinko krščanstva skrivale svoje izdajalsko početje«, ko bi bile te sile tudi lahko iz vrst nekdanje OF, ki ji je krščanski socialist Stanko Vuk zaradi lastnih pogledov bil na poti. Še na pismo želimo opozoriti, v katerem se S. M. pritožuje nad ravnanjem miličnika onstran meje. In končno »Čuk na obelisku« je to pot krepko ogrizel tiste v matični domovini, ki nekaterih krajevnih imen kar ne morejo prebaviti, ker ne dišijo po »naprednosti«.
Skratka: vsa številka je izredno zanimiva in je prav, da se jo prebere od prve do zadnje strani, pa se ustavi povrhu še na platnicah. - ej
■ V kraju Thiene blizu Vicenze so trije mladi ljudje, dva moška in eno dekle postali žrtev eksplozije, ko so v zasebnem stanovanju pripravljali peklenski stroj. Vsi trije so pripadali skrajno levičarski skupini »Autonomia operaia«.
'■'■iiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiniiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiHiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiii  ..............................................................................................................................................................................  iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiimiimmiiiiimiiiuiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiitiiimiiimiiiiiimiiimiiiiiMiiiiiiiiiiiiumtiiimiiiiiii
Nadškof
ALOJZ
MATIJA
ZORN
(D
V letošnjem goriškem šematizmu (letopisu) so se oh imenu goriškega nadškofa Alojzija Matija Zorna pojavile razne trditve, ki niso zgodovinsko izpričane in ki ne delajo časti temu »mučencu nadpastirskih dolžnosti«. Zato se je njegov nečak g. Mir ko Zorn potrudil, da je iz arhivskih listin 1,1 poročil tedanjega časa orisal njegovo Življenjsko pot, razmere, v katerih je živel, “sodo, ki ga je doletela. Svoj spis je po Hudil našemu listu in mi ga bomo v nekaj 11adaljevanjih objavili. To bomo napravili s tem večjim veseljem, ker do sedaj nima->>l° kakega širšega pregleda o delu tega Soriškega nadškofa. Razprava ima zato <•Rodovinsko in dokumentarno važnost. Pričakujemo, da razni zgodovinarji v bo-
doče ne bodo šli mimo nje, kadar bodo pisali o goriškem nadškofu Alojziju M. Zornu, čeprav je delo napisano v slovenščini.
PRVA LETA
Alojzij Matija Zorn se je rodil 13. januarja 1834 pri Mcžnarjevih v Prvačini. Kot otrok je bil sila preprost in tovariški. Odlikoval se je v ubogljivosti, pobožnosti in razumnosti. Zato so ga iz ljudske šole poslali v goriško malo semenišče. Tu je z odliko dovršil gimnazijo. Po končani gimnaziji je stopil v goriško bogoslovje. Na svoj rojstni dan je 1857 prejel mašniško posvečenje. Nadarjenega in obetajočega novomašnika je nadškof Gollmayr poslal v višji bogoslovni zavod sv. Avguština na Dunaj, kjer je z odliko dosegel doktorat iz bogoslovja. Kmalu potem ga je cesar Franc Jožef poklical za dvornega kaplana.
Priletni nadškof Gollmayr si je želel gorečih in sposobnih sodelavcev. Zato je 1861 poklical dr. Zorna v Gorico. V njem je videl vzornega, ponižnega, odkritega, prikupnega in tenkovestnega ter učenega duhovnika. Zaupal mu je mesto nadškofij-
skega tajnika in suplenta za fundamental-ko v goriškem bogoslovju. Naslednje leto je Zorn postal še suplent za specialno dogmatiko. Po odlično prestanem natečaju je bil 1863 imenovan za rednega profesorja fundamentalke in dogmatike. Oboje je poučeval do 1881. Njegova odlična predavanja so bila pravi užitek, ker je razlagal jasno in izredno sposobno.
Ko je leta 1874 umrl semeniški ravnatelj msgr. Ivan Hrast, je prišel na njegovo mesto dr. Zorn in ostal ravnatelj do 1882. Odlikovala ga je gorečnost, s katero je v svečeniškem duhu modro vzgajal bogoslovce štirih škofij (Gorica, Trst-Koper, Poreč-Pulj in Krk), obenem pa tudi velika srčna dobrota, da je ostal popolnoma nepristranski in pravičen z bogoslovci slovenske, italijanske, furlanske in hrvaške narodnosti.
Kot ravnatelj bogoslovja je bil imenovan za častnega kanonika goriškega kapitlja in konzistorialnega svetnika. 1876 je postal član okrajnega šolskega sveta, 1881 pa pravi kanonik goriškega kapitlja. Če ravno so mu predstojniki zaupali tako važne in častne službe, je ostal vedno globoko ponižen in preprost, ogibal se je zu-
nanjih nastopov in želel biti neznan, puščen ob strani, da se je mogel bolj posvetiti premišljevanju, molitvi, poučevanju in vzgoji mladih bogoslovcev.
POREŠKO-PULJSKI ŠKOF
Leta 1882 je umrl tržaško-koprski škof Legat. Na njegovo mesto je prišel iz Poreča msgr. Glavina. Na izpraznjeni pore-ški sedež je cesar 21. avgusta 1882 papežu predlagal dr. Zorna. Leon XIII. je predlog sprejel 25, avgusta 1882. Semeniški ravnatelj Zorn, ki se je v svoji skromnosti vedno branil odgovornih mest, je bil naravnost prepaden, ko je to zvedel in je prestrašeno izjavil, da ni sposoben za pretežko škofovsko službo, breme, »ki bi se ga ustrašili celo angeli«. Vendar se je moral ukloniti volji višjih.
Zopet je bilo na praznik presv, Jezusovega Imena 14. januarja 1883, ko je prejel v goriški stolnici škofovsko posvečenje. Posvetil ga je nadškof Gollmayr, soposve-čevalca pa sta bila tržaški škof Glavina in krški škof Feretič. Jokaje je bil pri obredu prisoten njegov oče Anton, dolgoletni
učitelj v Prvačini, pa tudi eden od bratov (Ambrož ali Janez?) ter dva nečaka. Ob nadškofovskem sedežu je v koru stal ce-carski namestnik v Trstu baron De Pretiš, na tribuni pa francoski grof Henrik de Charbord s svojimi vitezi. Zvečer je bil v palači grofov Coronini »na Cingrofu« sprejem v čast novemu škofu; udeležila se ga je vsa aristokracija s cesarskim namestnikom na čelu. Bil je tam tudi glavar Pajer, baron Hechbach, župan dr. Mauro-vich in poreški predstavniki, čestitke je novemu škofu izrazil predsednik italijanskega katoliškega krožka Doliac, nato sta govorila msgr. Karel Valussi v italijanščini in prof. Andrej Marušič v slovenščini.
Nadškof Gollmayr se je rad poslužil novoposvečenega Zorna, da je hodil bir-movat po deželi. V nedeljo 28. januarja 1883 mu je Gradež pripravil veličasten sprejem. Birmal je takrat 450 otrok. Na enak način so ga potem še počastili v Ronkah, na Barbani, v Ogleju in drugod. Posebno se je odrezala njegova rojstna vas Prva-čina ob zahvalni maši 31. januarja 1883.
(Drugič naprej)
Rupa-Peč
Velikonočna procesija iz Rupe na Peč v nedeljo zjutraj je potekla po ustaljeni navadi ob udeležbi pevcev in številnih vernikov. Letos smo bili še posebej veseli, ko smo videli svojega župnika, kako dobro se je že opomogel od zadnje težke prometne nesreče. Hvaležni smo Bogu, da nam ga je ohranil, hvaležni pa tudi njemu za njegove prisrčne, globoke in lepe pridige.
Spontan velikonočni koncert. Ob povratku od slovesne službe božje na Peči so pevci doživeli prijetno iznenadenje. Marija Žgavec, ki se je iz Gorice primožila na Peč in vzela za moža našega vedrega pevca Romana Čevdek, je pevce povabila na kozarček. Če se pije, se tudi poje ali pa tudi obratno. Dejstvo je, da se je dvignila pesem, ki je pritegnila k poslušanju še sosede, ki so tudi s svoje strani pridali kako steklenico. Še naš organist Zdravko, ki je imel neke težave z glasom, je prišel pri Vipavski pesmi do izraza. Ge. Mariji Žgavec, zvesti pevki zbora L. Bratuž in tudi zvesti obiskovalki kora na Peči in če je mogoče še v Rupi se za njeno gostoljubnost iz srca zahvaljujemo.
»Praznik frtalje« je pred durmi. Domači pesnik je takole povedal svoje misli: »Spet je leto naokoli, spet je tu pomlad, spet je, bratje, tu "frtalja”, vabim vse vas srčno rad.« Znano je, da imamo v Rupi za cerkvenega patrona sv. Marka, ki praznuje 25. aprila. Zato je okrog tega praznika že nekaj let »mali slovenski tabor«, ko nastopajo tako otroški kot visoko kvalificirani
zbori in ko pride po njih tudi do povezave z brati iz matične domovine. Ne sme manjkati vzpodbudnih in programskih besed, da se znova navdušimo za slovenstvo, za tradicijo in za verska izročila. Letos bo to praznovanje trajalo tri dni: v nedeljo 29. in v ponedeljek 30. aprila ter v torek 1. maja. V prihodnji številki vas bomo podrobno seznanili s kulturnim programom, ki bo bogat in obširen. Tudi ne bo manjkalo zdravega humorja in prijetne domače glasbe. Vse rojake od blizu in daleč že danes vabimo, da si omenjene tri dneve rezervirate za naše slavje. Gotovo ne boste razočarani.
Piknik moškega zbora »M. Filej«
Tudi letos nam je g. Miha Tomšič dovolil, da smo na njegovem posestvu priredili že tradicionalni piknik. Že v zgodnjih dopoldanskih urah so se zbrali člani zbora, njihovi družinski člani ter številni prija-teljitelji na prostrani ravnici v Ušjah nad postajo v Rubijah. Vreme je bilo krasno, pijača in jedača izborna, kar je vse pripomoglo, da se je kmalu ustvarilo družinsko vzdušje, ki se je raztegnilo tja do večera. Nekoliko je sicer porosilo izpod oblakov, a to nas ni prav nič motilo. Ko je nehalo, smo veseli nadaljevali.
Tudi taka srečanja pomagajo utrjevati iskrene vezi, ki so se ustvarile med člani in prijatelji zbora v več kot desetletnem uspešnem delovanju. Naj bo tako še za naprej. Saj je veselih ljudi tudi Bog vesel.
Letošnje ekumensko romanje Apostolstva sv. Cirila in Metoda
Znano je že več mesecev, da je tržaški škof napovedal za letos v septembru škofijsko romanje v Rim. To je bilo ob zaključku škofijskega zborovanja preteklega decembra. Pozneje se je ta nepričakovana napoved oblikovala v natančen program. Vršijo se že več časa obsežne priprave na ta dogodek, ki naj našo škofijo s svojim škofom združi ob grobu sv. Petra in ob njegovem nasledniku Janezu Pavlu II.
Prav je, da se škofovemu vabilu odzovemo tudi slovenski verniki, ki smo del tržaške škofijske skupnosti in najdemo v svetem mestu potrditev za svojo vero in zvestobo Cerkvi tudi za te težke čase, ki jih preživlja naša narodna skupnost v zamejstvu. Dejstvo, da sedi na Petrovem prestolu v Rimu papež slovanske krvi, bogat na izkušnjah, nam daje slutiti, da nas Bog ni pozabil ter ima morda z nami svoje določene, čeprav nam skrivnoste načrte.
Zdi se nam zato zelo primerno, da se tržaškemu škofijskemu romanju v Rim pridruži tudi naše Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki ima tam toliko prijateljev in je tam sedaj že več let tudi glavni sedež tega ekumenskega združenja, ki že iz časov škofa Slomška vzgaja mnoge slovanske narode v ekumenskem duhu.
Prvi del našega letošnjega potovanja bo torej sovpadal s škofijskim romanjem. V Rim se odpeljemo v ponedeljek 3. septembra. Naslednji dan 4. septembra bomo imeli skupno pobožnost v baziliki sv. Marije Velike. Prav tam, kjer sta sveta brata Ciril in Metod položila prve slovanske bogoslužne knjige na oltar in dobila tudi papežev blagoslov ter potrditev slovanskega bogoslužja. Istega dne se bomo tudi poklonili telesnim ostankom sv. Cirila in Metoda v baziliki sv. Klemena.
Nedaleč od tam je papeški ruski zavod, ki prav letos slavi 50-letnico svojega obstoja. Njegova ustanovitev je brez dvoma prinesla Cerkvi mnogo duhovnih koristi in njegovo poslanstvo še ni zaključeno. Ta zavod je vzgojil tudi vrsto naših duhovnikov, ki širom po svetu, v domovini ali v zamejstvu širijo in krepijo cirilrnetodovo idejo. Seveda bomo imeli priložnost, da obiščemo še druge zanimivosti Rima in okolice.
Drugi dan našega bivanja v Rimu, v sredo 5. septembra, je v glavnem posvečen srečanju s papežem Janezom Pavlom II., ki je o našem prihodu že obveščan. Gotovo bo to osrednja točka našega romanja, ki ima torej izrazit verski pomen, ki ga bodo dopolnila naša ekumenska srečanja v Rimu. Tako bo to naše letošnje potovanje tesno povezano s prvim ekumenskim potovanjem v Rim leta 1963, kmalu po obnovitvi tega našega združenja v Trstu leta 1962 ob 1100-letnici prihoda svetih bratov Cirila in Metoda na Moravsko.
Temu prvemu ekumenskemu romanju v Rim je sledilo drugo leta 1969, ko smo obnavljali spomin prihoda svetih bratov v Rim (869). To naj bi bilo torej tretje romanje v Rim v novih razmerah, ko sedi na prestolu sv. Petra novi krmar katoliške Cerkve pa tudi v Trstu-, se zdi, so se cerkvene razmere premaknile na boljše.
Drugi del potovanja je bolj turističnega značaja, vendar ne bodo manjkala niti bežna ekumenska doživetja. Že v sredo popoldne 5. septembra nas bo pot vodila v Viterbo, staro srednjeveško mesto, ki je kot tako tudi še v dobri meri ohranjeno in je bilo nekaj časa tudi sedež rimskih papežev.
Naslednji dan, četrtek 6. septembra, bo ves posvečen obisku stare Etrurije, zlasti glavnima središčema Tarquinia in Cervete-ri, ki hranita veliko dragocenih izkopanin in zlasti grobišč tega še malo poznanega naroda iz davne preteklosti. Prav gotovo bo ta obisk marsikaterega presenetil in duhovno obogatil.
V petek 7. septembra je na sporedu obisk mesta Bolsene, ki je znano po čudežu, ki je pozneje botroval postavitvi praznika sv. Rešnjega Telesa. Kratek obisk bomo posvetili tudi kraju Pienza, kjer se je rodil in živel naš nekdanji tržaški škof Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II.
V popoldanskih urah, na poti proti Firencam, pa bomo imeli prijetno srečanje z ognjiščarji (focolarini) v njihovem glavnem središču Loppiano, ki tudi ni brez ekumenskega pomena. Saj tja prihajajo na srečanja ljudje iz vsega sveta in raznih veroizpovedi. Dve noči bomo nato prenočili v Firencah, kjer bo vsa sobota 8. septembra na razpolago, da obiščemo kulturne in umetniške znamenitosti, po katerih so Firence znane po vsem svetu. Tukaj se je vršil tudi prvi ekumenski koncil 1439.
Zadnji dan, nedelja 9. septembra, bo dan naše vrnitve domov. Vendar se nam obeta na poti še marsikaj zanimivega: obisk samostana Camaldoli na Apeninih, kratek postanek v Ravenni in obisk stare opatije Pomposa na stari rimski poti Romea, ki nas bo ob jadranski obali pripeljala v Benetke in nato v Trst.
Pot bo vsekakor pestra in za mnoge polna novih doživetij. Zato pričakujemo, da se nam bodo pridružili naši stari znanci in sopotniki iz prejšnjih potovanj. Dobrodošli bodo tudi prijatelji iz Gorice, čeprav je vsaj prvi del potovanja bolj namenjen Tržačanom.
Čas za vpisovanje se zaključi konec maja in se vrši v trgovini Fortunato v Trstu, zlasti pa na novem sedežu našega združenja, v kapeli p. Leopolda pri Domju, kjer je vsak četrtek zvečer maša in srečanje z dobrotniki. Cena potovanja je 210.000 lir.
Šport
PRVENSTVO MOŠKE C LIGE
Scatolificio - Qlympia 3 : 1
(15 : 11, 14 : 16, 15 : 3, 15 : 8)
Tekma med videmsko ekipo in goriško Olympio v soboto 7. aprila se je zaključila v korist domačega društva in sicer z istim izidom kot v prvem delu prvenstva, lak poraz je seveda za goriško društvo že uspeh, saj so pred tekmo goriški igralci pričakovali izdatnejšo zmago domačinov.
Kot kaže že sam izid posameznih setov, je mogoče razbrati, da je bila 01ympia v začetnih potezah povsem enakovreden nasprotnik. Treba je tudi pripomniti, da ni 01ympia v prvem in drugem setu veiiko grešila, nasprotno je Scatolificio pešal predvsem v sprejemu prvih žog. Kljub temu pa se je morala 01ympia predati v prvem nizu, ko je uspešno vodila do desetice.
Tudi v drugem setu je go riška ekipa dobro začela. Priča smo bili povsem enakovredni igri, saj sta se ekipi stalno menjavali v vodstvu. Prav v ključnih trenutkih pa so se Videmčani oddaljili in že je zgle-dalo, da bodo dosegli zmago tudi v tem setu. Tedaj pa so se slovenski odbojkarji spet zbrali in dosegli častno zmago.
V tretjem in četrtem setu pa je prišla do izraza premoč domačinov, saj so onemogočili napad 01ympie z izvrstnimi servisi in dobro pripravljenimi bloki. Za 01ympio so igrali: Antonič, Cotič Š. in M., Kuštrin’ Bagon, Ferfolja, Špacapan. - F. B.
II. ŽENSKA DIVIZIJA CUS Trst - Olympia 3 : 0
(15: 11, 15:3, 15:8)
Tržaški univerzitetni krožek je bil premočan nasprotnik za naša dekleta, saj zaseda sam vrh lestvice. 01ympia je proti vsakemu pričakovanju nudila velik odpor le v prvem setu, ko je bila že na pragu častne zmage. V nadaljnjih potezah pa je prišla do izraza izredna tehnična pripravljenost domačink, ki so popolnoma nadigrale slovenske igralke in dosegle čisto zmago v treh setih igre. Vsekakor je bila igra 01ympie zadovoljiva, kar nam daje veliko upanja na uspeh v naslednjih spopadih, ko se bo srečala z ostalimi ekipami, ki se borijo pred izpadom.
Apies Pn. - Olympia 3 : 0
(15:11, 15:4, 15:1)
Bila je to poslednja tekma naše ekipe v prvenstvu moške C lige. Tudi v zadnjem kolu je 01ympia zabeležila že predviden poraz in s tem zapustila igrišča tretje italijanske lige brez točke na lestvici. Tekma, ki jo je 01ympia odigrala v kraju Fiume Veneto, je brez dvoma razočarala številne igralce, saj so slovenski odbojkarji nudili odpor nasprotniku le v prvem setu. V naslednjih dveh so popolnoma popustili in zbrali vsega skupaj le skromnih pet točk. Apies je sicer predvajal izredno igro, predvsem v napadu, saj mu je sprejem dovoljeval vsako kombinacijo ob mreži. Ko bi bile razmere v goriški ekipi idealne, bi bilo povsem nerazumljivo, da je Apies tekmoval le za sredino lestvice, saj je morda edina ekipa, ki je povsem nadigrala naše igralce. Če pa pomislimo, v kakšnem stanju je trenutno 01ympia, potem je jasno, da je bila sobotna tekma le dolžnost, ki so jo morali naši odbojkarji opraviti. Mimo dejstva, da mora ekipa, ki se vpiše v prvenstvo, opraviti svoje dolžnosti do konca, bi goriško društvo utrpelo tudi finančno škodo, ko bi se igralci odločili, da ne gredo na zadnje gostovanje. Breme take odločitve bi prav gotovo nosili tisti igralci, ki so končno le odšli v Fiume Veneto. Vendar menim, da bi bilo to breme zanje izredno lahko, saj bi se zavedali, da je bilo njihovo dejanje le nujna posledica splošne brezbrižnosti.
Za 01ympio so igrali: Antonič, Cotič Š. in M., Kuštrin, Tonimasi, Bagon. - F. B.
Furlansko gibanje na junijskih volitvah
Furlansko gibanje (Movimento Friuli, MF) se je po uspehu na deželnih volitvah odločilo predstaviti svojo listo tudi na junijskih vsedržavnih volitvah. Odločitev je izzvala precej nejevolje v vsedržavnih strankah, češ da MF nima možnosti za izvolitev lastnega poslanca in da bo samo odvzelo glasove drugim strankam. Nastop MF je izraz furlanskega protesta proti rimskemu centralizmu in vsedržavnim strankam, proti ustanovitvi okrnjene univerze v Vidmu, proti zavlačevanju obnove po potresu; samo v deželnih blagajnih naj bi v ta namen ležalo 500 neuporabljenih milijard.
S strani večinskih strank ter njihovih trobil obstaja hud pritisk na vse poskuse nastopov avtonomističnih gibanj, ki grozijo omajati sedanje politične monopole vsedržavnih strank.
Vedno večja zadrega avstrijske diplomacije
»Naš tednik« v Celovcu je v zadnji številki objavil pismo avstrijskega veleposlanika v Braziliji kardinalu Sao Paula Eva-ristu Arnsu, ker je bil ta, kot smo svoj čas že poročali, opozoril ameriškega predsednika Carterja na zatiranje Slovencev na Koroškem. V pismu mrgoli potvorb. Kardinal je dovolil, da se pismo avstrijskega veleposlanika Gabrutscha objavi 111 s tem zadevo znova prepustil javnosti.
O opozorilu Arnsa Carterju je poročal tudi osrednji brazilski dnevnik »O Estado de Sao Paul o«. Avstrijska idiplomacija je glede koroških Slovencev pred svetom v vedno večji zadregi. Pred časom je na pobudo ameriških rojakov opozoril Carterja na nerešeni koroškoslovenski primer senator Miller. V Avstraliji je podobno vprašanje stavil v senatni zbornici senator slovenskega porekla Miša 'Lajovic. V Torontu je slovenska mladina priredila demonstracijo pred avstrijskim konzulatom.
LISTNICA UREDNIŠTVA. Zaradi državnega praznika 25. aprila bomo morali list postaviti po straneh že v torek 24. aprila popoldne. Prosimo dopisnike, da nam sestavke pošljejo vsaj do 10. ure istega dne.
OBVESTILA
Nabirka za žrtve potresa v Črni gori:
»Katoliški glas« se pridružuje bolečini prebivalcev črnogorskega primorja, ki jih je zadel strahotni potres ter odpira na upravi solidarnostno nabirko, ki bo izročena cerkvenim oblastem prizadetega področja.
Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi na predavanje, ki bo v ponedeljek 23. aprila v ul. Donizetti 3. Predavala bo prof. Zora Tavčar o literarni kritiki v svetu in na Slovenskem. Začetek ob 20.15.
Služba božja za tržaške romarje pri Ma
teri božji v Skalah (Verona) v sredo 25. aprila se prične ob 11.30. Pol ure prej naš prihod v procesiji do svetišča. Somaševanje vodi tržaški škof L. Bellomi kakor je sporočil in ponovno potrdil.
Vpisovanje za škofijsko tržaško romanje
v Rim od 3. do 6. septembra se zaključi 15. maja ali ob zasedbi omejenih mest tudi prej. Doslej je vpisanih okrog 200 Slovencev in 600 Italijanov. Ponavljamo: Slovenci imamo organizirano vse zase. Skupno z drugimi Tržačani imamo mašo 4. septembra in avdienco pri sv. očetu 5. septembra. Informacije pri Fortunatu ali v Ma-rijanišču tel. 211113. V skupnem škofijskem odboru za romanje v Rim sta naša predstavnika Ivanka Furlan iz Rojana in F. Štuhec SDB. V romarskem odboru za Slovence so sledeči: oba prej imenovana in Tone Kostnapfel iz Sv. Križa ter msgr. Marjan Živic iz Bazovice.
Tržaške romarje v Verono vabimo, da bi napravili solidarnostno nabirko za žrtve potresa v Črni gori, konkretno za mesto Hercegnovi, rojstni kraj bi. p. Leopolda.
DAROVI
Za tiskovni sklad Katol. glasa: N. N.,
Ločnik 5.000 lir.
N. N., Gorica: za Alojzijevišče in lačne po svetu po 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Pirih 50.000 lir. Za števerjansko cerkev: Franc Terpin
25.000 lir.
V spomin Ignaca Marca: Milan in Marija Gulič za kulturno društvo pri Sv. Jakobu in za katoliški tisk po 15.000; v isti namen darujejo tudi sorodniki po 10 000 lir.
Za skupnost »Družina« - Opčine: družina Sivits ob 3. obletnici smrti očeta Pepija 50.000; Slava Brandolin v spomin pok. Ge-linde Sclip 50.000; družina Špehar 10.000 lir.
N. N. družbenica iz Trsta: za cerkev na Sv. gori in za semenišče v Vipavi po
100.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: N. N.
Trst 5.000; N. N., Salež 10.000 lir.
Za svetišče na Sv. gori: Gizela, Salež
10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f Mia frsl A
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 22. do 28. aprila 1979
Nedtelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Mali koncert. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Koncert. 12.15 Ljudje pred mikrofonom. 12.30 Poslušajmo spet. 14.30 Glasbeni drobiž. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.05 Slike iz planinskega sveta. 9.05 Dalmatinske pesmi. 9.30 Filološki utrinki. 10.05 »Naša pesem« v Mariboru in »Seghizzi« v Gorici. 11.00 Današnje branje. 11.35 Radi smo jih poslušali. 12.00 Ribe in morje. 13.15 Slovenski samospevi.
13.30 Socialna problematika. Roman v nadaljevanjih »Igralec«. 14.30 Glasbeni ping pong. 16.30 J. Ribičič: »Miškolin«. 16.50 Odmev iz Italije. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Kulturni prostor.
Torek: 8.05 Ženska stran neba. 9.05 Orkestri in zbori. 9.30 Slovenski naravni dragulji. 10.05 Oddaja za vrtec. 10.15 Glasba v baroku. 11.00 Podlistek: »Nemeza«. 11.35 Plesi 20. stoletja. 13.15 Vokalna glasba. 14.10 Roman v nadaljevanjih. 14.30 Od prvih uspehov do danes. 15.00 Mladi izvajalci.
16.30 Čudoviti otroški svet. 16.45 Duhovne pesmi. 17.05 »Collegium musieum«. 18.05 Problemi slovenskega jezika. 18.20 Lahka glasba.
Sreda: 9.00 Lahka glasba. 9.30 Male besede o velikih stvareh. 10.30 Zemlja in narodi. 12.15 Radijski variete. 13.00 Od solista do zbora. 14.10 Roman v nadaljevanjih.
14.30 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo.
17.05 Mi in glasba. 18.00 »Vrtinec«, igra.
Četrtek: 8.05 Jutranji almanah. 9.05 Pesmi s festivalov. 10.05 Slavni izvajalci. 10.45 Oddaja za šole. 11.05 Podlistek: »Nemeza«.
11.45 Rock in folk opere. 13.15 Naši zbori. 13.35 »Veseli planšarji«. 14.10 Roman v nadaljevanjih. 15.35 Vodič po glasbeni umetnosti. 16.30 Kje je napaka? 17.05 Mi in glasba. 18.05 Svoboda je terapevtična. 18.30 Odlomki iz operet.
Petek: 8.05 Žensk? stran neba. 9.05 Zvoki Latinske Amerike. 9.30 Iz beležnice Irene Žerjal. 10.05 Simfonični koncert. 11.00 Oddaja za šole. 11.35 Uspešnice 1978. 12.00 V starih časih. 12.30 Glasba v razvedrilo. 13.15 Primorska poje 1979. 14.10 Roman v nadaljevanjih. 14.30 Gremo v kino. 15.35 Na goriškem valu. 16.30 Otroški vrtiljak.
17.05 Mi in glasba. 18.05 Kulturni dogodki v deželi. 18.20 Klasična glasba.
Sobota: 8.05 Radijski trim. 9.05 Pesmi jugoslovanskih avtorjev. 10.00 Z naših koncertnih odiov. 11.00 čas in družba. 11.35 Melodije in ritmi. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Roman v nadaljevanjih. 14.30 Dve uri po sobotno. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Golia: »Bratomor na Metavi«. Izvaja Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
Protestno pismo štirih hrvaških škofov
Hrvaški študentovski list je 23. marca objavil daljši članek, v katerem se norčuje iz Kristusa in to na način, ki gotovo ni v čast publikaciji. Zagrebški škofje — tj. nadškof Kuharič in trije pomožni škofje — so izdali pismo, v katerem zavračajo psovke, objavljene v listu, protestirajo proti takemu pisanju Ln prosijo vernike za za-dostilne pobožnosti. To protestno pismo je objavil »Glas koncila« iz Zagreba v svoji velikonočni številki.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob izgubi naše drage mame
Jožefe Fiegl por. Gomišček
se toplo zahvaljujemo vsem, ki so nam stili .
dr. Belliju ter župniku Stanku Premrlu iz Pevme S ' ^ P°Sebna zahvala zdravniku
Oslavje, 17. aprila 1979
Družina Gomišček