ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXX | 20. aprila 2021 - Buenos Aires, Argentina | Št. 3 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija SLOVENSKI VELIKI TEDEN V BUENOS AIRESU Veliki cetrtek “Novo zapoved vam dam: da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.” Veliki cetrtek - prvi dan svetega Tridnevja, pra­znik svete Evharistije in spomin na dan, ko nam je Jezus narocil, da se med seboj ljubimo kot bratje. Kot nas je ljubil on. Kljub nenavadnim razmeram, ki jih povzroca pandemija, smo se letos smeli zbrati pri ob-redih Velikega cetrtka. Prijazno vreme nam je omogocalo, da je cerkev vseskozi ostala odpr­ta in da so verniki obredu lahko sledili tudi na dvorišcu. Ni nas bilo veliko, prav gotovo manj, kot druga leta, kar je v sedanjih razmerah seve­da priporocljivo. Obred je vodil g. Franci Cukjati. Mladina nam je s svojim petjem posredovala svežino in nav­dušenje. Veseli smo bili vecje prisotnosti mla­dih pri tej sv. maši, saj so poleg petja poskrbelitudi za branje (Štefi in Zofi Bokalic, Majda Go-dec, Tomi Selan). Po sv. maši je sledilo kratko cešcenje Najsve­tejšega, z molitvijo rožnega venca in razmišlja­njem, prav tako v pripravi mladine. Zaradi protokola in vseh danih navodil, s ka­terimi želimo prepreciti širjenje koronavirusa, so obredi bili skrajšani in poenostavljeni. Po-grešali smo umivanje nog po Jezusovem zgle­du, pa tudi prisotnost otrok in seveda cešcenje Najsvetejšega do polnoci. A v tem casu smo kljub temu imeli pravi privi­legij, da smo smeli biti osebno prisotni pri teh obredih in tako lepše doživeti ta sveti teden. Mariana Poznic Veliki petek “Naših grehov težo nosi, nam ljubezni zgled daje.” Na veliki petek, 2. aprila 2021, smo se zbrali v cerkvi Marije Pomagaj ob 19. uri. Obrede je vodil dr. Jure Rode. Najprej je bilo besedno bogoslužje. Berili sta brala Matija (Tute) Groznik in Lucijana Vom­bergar. Zaradi posebnih razmer sta pasijon brala dr. Rode in Jože Oblak, ki je tudi povezoval razne dele obredov. Sledile so slovesne prošnje, nato pa cešce­nje križa, tudi v posebni obliki. Petje je vodila skupina iz San Martina, pod vodstvom in igranjem orgel Lucke Marincek Kastelic. S podelitvijo sv. obhajila, smo zakljucili obre­de. Sledilo je branje križevega pota, ki ga je vodil dr. Rode s tekstom, ki ga je pripravil Dom San Martin. Mnogi udeleženci smo bili mnenja, da je bil obred drugacen kot smo navajeni, a je bil do-živet, saj je tudi tišina pripomogla k zbranosti. Helena Loboda Oblak Velika sobota “Jezus, naš kralj, iz groba je vstal, premagal je smrt in pekel je strt.” Na Veliko soboto smo se zopet zbrali v naši skupni cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Maševal je dr. Jure Rode s sodelovanjem šte­vilnih ministrantov. S petjem je spremljala sku­pina iz San Martina, pod vodstvom Lucke Ma­rincek Kastelic. Maša je pricela z obredom luci: cerkev v popolni temi je bila pocasi osvetljena, najprej s plamenom Velikonocne svece, ki so ga nato ministranti razdelili med vernike. Po­casi je bila cela cerkev razsvetljena s to lucjo, kot razglasitev Kristusovega vstajenja ob petju »Glorije«. Poslušali smo berila iz Stare in Nove zaveze in psalm, brali so: Sebastian Žnidaršic, Sonia Mik­lic, Toni Podržaj, Katja Zupanc in Jure Komar. V pridigi nas je dr. Rode pozval, da moramo biti Kristusovi pricevalci, da z našim zgledom ponesemo Kristusovo luc v naše socialne krož­ke in tudi tja, kjer se naša družina razvija, na delo, itd. Po sveti maši in ob spoštovanju vseh protoko­lov, smo si lahko med seboj vošcili vesele pra­znike in se prenovljeni vrnili domov. Sofi Komar VELIKI TEDEN PO SLOVENSKIH DOMOVIH Slomškov dom Leto je spet naokoli in Velika noc se bliža! Letos smo, kljub pandemiji, za Velikonocni cas imeli možnost, da smo se srecavali, tako da so bili priprava in obredi drugacni kot leta 2020. Seveda smo pazili nase in na druge tako, da smo upoštevali predpise. Vsak petek smo v Slomškovem domu molili križev pot in imeli sv. mašo, da smo se primerno pripravili na ta najvecji praznik za nas vernike. V petek, 26. marca, so nam pa Mladi in Mladci&Mladenke pripravili križev pot in mašo. Ramošcani smo butarice in druge okrase pripravili že doma z domacimi pridelki. Otroci so tudi sodelovali in jih naredili pod vodstvom uciteljic Slomškove šoleprek zooma. Tudi pirhe smo doma barvali po stari slovenski navadi! Na Veliko soboto smo imeli blagoslov jedi, to pot je bil žegen v živo v Slomškovem domu. Mladi so pa tisti dan pekli potico za Velikonocni nedeljski zajtrk! Žegna se je udeležilo lepo število vernikov, g. Franci Cukjati nas je lepo nagovoril in nam osvežil spomin, kaj pomeni vse, kar je blagoslovil. Na cvetno nedeljo smo prihajajocega Jezusa slavili med procesijo in sv. mašo kar v dvorani doma, vedno smo upoštevali protokol. Tudi na Velikonocno nedeljo smo se zbrali k sv. maši, ki je bila v spodnjih prostorih in na dvorišcu doma, hvala Bogu nam je bilo vreme naklonjeno. Zelo smo pazili na protokol, ker so se razmere spet poslabšale. A kljub temu smo lepo doživeli spomin Jezusovega Vstajenja in se Bogu zahvalili za vse prejeto!! A.S. Slovenski dom San Martin Kljub sedanjim razmeram in z uporabo vseh koronskih protokolov, smo v San Martinu lah­ko izpeljali Velikonocne obrede. Janez Filipic je preskrbel ves material za iz­delavo butaric, katera je potekala 24., 25. in 26. marca v dvorani Doma. Delo smo organi­zirali preko Whatsappa in ga razporedili v tri dni, da se ne bi zbralo prevec ljudi istocasno. Ves dobicek prodaje butaric smo izrocili Zvezi slovenskih mater in žena iz San Martina za po­moci potrebnim rojakom. Na cvetno nedeljo smo se spominjali Jezu­sovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Z buta­ricami in oljkami v rokah smo sprejeli prihod duhovnika in ministrantov. Mašnik, dr. Jure Rode, je blagoslovil vsa zelenja na dvorišcu šole Sagrado Corazón, šli smo v procesiji v ka­pelo in zbrano poslušali branje Pasijona. Na Veliko soboto ob 11. smo imeli blagoslov velikonocnih jedil na dvorišcu šole Sagrado Corazón, približalo se je veliko število Sloven-cev, ki so po stari navadi prinesli velikonocna jedila k žegnu - blagoslovil jih je dr. Jure Rode. Praznicno mašo Velikonocne nedelje smo darovali za vse žive in pokojne rojake okraja, pel je del pevskega zbora San Martin pod vod­stvom Lucke Marincek Kastelic. Po maši je vecina rojakov šla v Dom na skup­ni zajtrk, za katerega je poskrbela mladina in je v velikonocnem duhu združil vse prisotne. Potice za zajtrk je spekla gospa Štefi Leber Mi­randa ter jih podarila domu. Predsednik Marko Škulj je pozdravil vse priso­tne ter jim želel vesele praznike v imenu Doma. Sledilo je žrebanje velikonocne rife. Z naku-pom sreck smo podprli Dom. Prvi dobitek je zadel Toni Podržaj in ga daroval domu, ostala dva zmagovalca sta tudi podarila del dobitka domu. Po tako lepem doživetju smo se odpravili do-mov, da bi v družinskem krogu nadaljevali veli­konocno praznovanje. Lucka Makek Društvo Slovenska Pristava Življenje je mocnejše od smrti in ljubezen moc­nejša od sovraštva Pripravo na Veliko noc smo na Pristavi zaklju-cili z duhovno obnovo, križevim potom, sveto mašo in priložnostjo za sv. spoved, ki jo je vo­dil g. Toni Burja v cetrtek, 25. marca. Na cvetno nedeljo, smo v procesiji proslavili Jezusov vhod v Jeruzalem. Slovesno sv. mašo z branjem pasijona je vodil naš duhovni vodja, g. Franci Cukjati. Obrede velikega cetrtka in petka so nekateri clani Pristave spremljali v živo v slovenski hiši, drugi smo jim pa sledili po spletu. Na veliko soboto smo se zopet zbrali na Pri­stavi pri blagoslovu velikonocnih jedi. Blagos­lov je vodil g. Janez Pintar. Praznovanje Velikega tedna smo slovesno zakljucili s sveto mašo, ki jo je daroval g. Franci Cukjati pred lepim številom vernikov. Pri vseh obredih smo se skrbno pazili in upo­števali protikoronski protokol. Upamo, da bo pandemije kmalu konec - Kristus nam je doka­zal, da je življenje mocnejše od smrti! Naš dom San Justo Jezus, naše upanje, je vstal! Aleluja! Izredne razmere, ki jih povzroca pandemija koronavirusa zahtevajo, da se vsi prilagodi-mo novim pravilom, zato smo na svojevrstni nacin obhajali najvažnejše dogodke našega odrešenja. Letos so gospe, dekleta, otroci in tudi možje pletli butarice v Našem domu 23., 24. in 25. marca od 15. ure dalje. Ves material, oljke, oblance, palcke in zelenje smo dobili v dar. Iskreno se zahvalimo družini Feliksa Oblaka, Marjanu Grilju, Karlu Grozniku, družinam Pavšer, Lovšin in Kržišnik. Barvanje oblancev sta imeli na skrbi ga. Ninka Keršic in Marija To­maževic. Letos smo pletli na dvorišcu, da smo bili na odprtem prostoru. Vsak je imel doloce-no delo: kdor zna plesti je izdeloval butarice, drugi so rezali oblance, oljke in zelenje. Med delom smo bili veseli srecanja in prijetnega pogovora. Napravili smo 160 butaric. Ves do-bicek je bil namenjen Zvezi žena in mater, ki skrbi za potrebne rojake iz okraja. Na Cvetno nedeljo smo v Sanhuški stolnici globoko podoživeli dogodek, ki nas spominja na Jezusov castitljivi vhod v Jeruzalem. Naš dušni pastir, dr. Jure Rode, je blagoslovil oljke in butarice, verniki pa smo z globoko vero in pobožnostjo pocastili Jezusa ter ga proglasili za Kralja naših src! V drugem delu bogoslužnega slavja je sledila sv. maša, med katero smo spremljali Jezusa v zadnjih urah njegovega trpljenja in smrti na križu. Vlogo kronista in drugih nastopajocih oseb je pri branju Pasijona bral Luka Trpin, mašnik pa pri oltarju vlogo Jezusa. Od 19. ure naprej smo lahko sledili in spre­mljali preko spleta Družinski križev pot, pod geslom: “Jaz sem pot, resnica in življenje!” Mladina Našega doma ga je skrbno in ganljivo pripravila. “Letošnje cerkveno leto je posve-ceno svetemu Jožefu, zato je mladina odloci-la, da Križev pot nameni družini, saj je sv. Jožef njih varuh in prav družina je najbolj ogrožena v današnji družbi«. Poiskali so primerno bese­dilo, ki naj bi ustrezalo prvotni zamisli, nato pa zaceli z bralnimi vajami, snemanjem in pri­pravo videoposnetka. Doživeli smo globoko duhovno pripravo na Veliko noc in spoznali, da smo vsi odgovorni za duhovno rast naših družin. »Naj naše družine, kot nosilke življe­nja, vere, upanja in ljubezni svetimo vsem lju­dem v temi našega casa«. Na Veliko soboto smo vstopili na dvorišce Našega doma (ena oseba na družino) s ko­šarami z velikonocnimi dobrotami. Po branju beril (Jana Urbancic in Toni Rovan) in evange­lija je med Velikonocnim petjem msgr. Jure Rode, blagoslovil velikonocna jedila. Prijetno nam je bilo, da smo se lahko zbrali pri obredu in prelepem slovenskem obicaju. Letošnjo Veliko noc smo že drugo leto ob-hajali s posebno omejitvijo zaradi težke pre­izkušnje, ki jo doživlja ves svet. A v naših srcih je še mocneje odmevalo: Aleluja - Kristus je vstal, naše upanje in vir najvecjega veselja! Med dnevno - jutranjo sv. mašo smo polni hvaležnosti dvignili naša srca in obnovili vero in ljubezen do vstalega Jezusa! Naj nam zmagoslavni Zvelicar podeli svoj blagoslov, da bomo pogumno prehodili pot našega vsakdanjega življenja! Iup Slovenski dom Carapachay Ritem carapachayskega bogoslužnega življe­nja … Lansko leto smo mocno pogrešali postne in velikonocne obrede, ki so odpadli zaradi pan-demije in vladnih ukrepov. Letos je pa, hvala Bogu, bilo drugace. 28. marca, na Cvetno nedeljo, smo se zbrali v domu kjer smo najprej imeli blagoslov oljk in butaric, nato pa sveto mašo med katero smo pozorno poslušali branje Pasijona po sv. Mar-ku. 31. marca, dan pred velikim cetrtkom, smo se spet dobili za duhovno obnovo. Pripravili smo lep križev pot s slikami postaj, delo patra Mar-ka Ivana Rupnika. Tokrat je bil na vrsti vojaški križev pot z uvodom nepozabnega sv. Janeza Pavla II. Besedilo je bilo sodobno, vsakega se je dotaknilo, vsak se je lahko prepoznal v njem in ravno to nam je pomagalo, da smo se bolj poglobili v velicastvo svetega velikonocnega tridnevja. Križ je vodilo, ki ga moramo sprejeti vsi. Na lesu križa Kristus širi svoje roke, da za­objame vse v enosti svojega telesa … Zbrani pri sv. maši smo še posebej prosili za zdravje in blagoslov. Na veliko soboto, 3.aprila, smo se srecali na dvorišcu doma, kjer nas je cakal naš dušni pas-tir, dr. Jure Rode. Veliko košar se je nabralo, vse so bile polne dobrot. Vsi smo cakali, da jih naš gospod blagoslovi. Po kratkem nagovoru in branju beril smo skupno zapeli pesem s katero smo hoteli pokazati koliko nam pomeni ta lepa slovenska navada. Veselo Alelujo smo pa slovesno obhajali na velikonocno nedeljo, polni veselja in upanja na boljše case. Spomnili smo se vseh živih in po­kojnih clanov doma. Živi rabimo božjo pomoc, pa še kako zelo v teh razburkanih casih, pokojni pa potrebujejo naše molitve, da bi se cimprej združili z Bogom in nam od tam pomagali. Vsta­li Kristus prihaja k nam in nas ljubece objema s svojo slavo. Odprimo mu naša srca, da bi mogli polni vere doživljati njegovo navzocnost. Trdno upamo, da bomo po vseh teh hudih preizkušnjah, lahko kmalu skupaj zapeli »Hvala vecnemu Bogu …« Oce vseh, priznavam, da si Stvarnik vsega. zaupam ti in verujem, da skrbiš za sleherno stvar v mojem življenju, sleherno žalost in vse trpljenje, vse to polagam v tvoje narocje … Marjana Pirc Ahlin Društvo Slovenska vas Naj slava, Jezus, ti doni, od mrtvih vstal si in živiš! V Slovenski vasi smo lepo doživljali Veliki te-den. V soboto pred cvetno nedeljo so otroci in tudi starejši v Slovenski vasi pridno pripravili butarice. Skupina devetih ucencev, ki se prip­ravljajo na prvo sveto obhajilo, so svoje buta-rice nesli v Dom svetega Vincencija in jih po­darili ostarelim, ki tam živijo a zaradi ukrepov proti pandemiji ne morejo prisostvovati obre­dom velikega tedna. Zelo so jih razveselili! Skozi ves Veliki teden smo v cerkvi Marije Kraljice imeli obrede. V slovenskem jeziku je obrede vodil g. Toni Burja, v španšcini pa g. Jože Bokalic. Veseli smo, da se me nami še vedno ohra­njajo slovenske navade, tako s pripravo buta­ric kakor z blagoslovom velikonocnih jedil in slovesno velikonocno vigilijo. Upamo, da jih bomo ohranjali še mnoga leta, v slavo od mrtvih vstalega Jezusa! SLOVENŠCINA NA USTANOVNI SEJI V CELOVCU V prejšnji številki Svobodne Slovenije smo porocali o lepem uspehu slovenskih kan­didatov na obcinskih volitvah v Avstriji. V cetrtek, 8. aprila, se je vršila ustanov­na seja obcinskega sveta v celovškem ro­tovžu. Dvakrat je bilo slišati “Zaprisežem” v slovenšcini. Tako Lojze Dolinar kakor So­nja Koschier sta nemškemu “Ich gelobe” dodala slovensko inacico. Tudi v nadalje­vanju je bila slovenšcina prisotna: Deželni glavar Peter Kaiser je na Dolinarjevo zap-risego odgovoril tudi v slovenšcini s “ces­titam, hvala, danke”. Med drugim je na konstitutivni seji spre­govoril tudi krški škof Jože Marketz, ki je deloma spregovoril tudi v slovenšcini in dejal, da ga zelo veseli, de se “dvo- in vec­jezicni znacaj Celovca zdaj zrcali tudi v ob­cinskem svetu in celo v mestni vladi, kar jenekaj zgodovinskega”. Škof Marketz je šedodal: “Želim vam, da bi se z vso odgovor­nostjo in vso mocjo, ki jo imate, zavzemali za mesto Celovec, in da bi z vso kreativno­stjo in z vso mocjo z drugimi tako sodelo­vali, da nam bo vsem v blagoslov, in da bi tudi mi, in jaz sem tudi eden od vas, v bo-docnosti imeli mesto, ki je res internaci­onalno, mesto, v katerem živimo sožitje”. Po slovesni prisegi je Dolinar poudaril, da je bil za Slovenke in Slovence v Celov-cu dvojezicen nastop v sejni dvorani vec kot le simbolna gesta. Lojze Dolinar bo v mestnem senatu prisoten za tri referate: obcinska stanovanja, okolje in energija ter cezmejno povezovanje in mreženje v alpsko-jadranskem prostoru. Za “Primor-ski dnevnik” je Dolinar izjavil: “Poleg svo­jega angažmaja za mesto, bom vsekakor tudi zagovornik slovenskih interesov. Te vidim predvsem v dialogu na kulturnem, športnem, gospodarskem in financnem podrocju. Vsekakor pa hocem prispevati k temu, da bo slovenšcina oz. da bomo Slovenci v glavnem mestu Koroške še bolj prepoznavni.” Poleg Dolinarja je dobil obcinski svet v Celovcu še nadaljno slovensko govoreco mandatarko, Sonja Koschier, ki poucujena Višji šoli za gospodarske poklice v Šem­petru pri Šentjakobu. Oba se bosta zavze-la, da bo slovenski utrip na Koroškem še bolj zaznaven in priznan. O poteku ustanovne seje so porocali mnogi mediji iz Avstrije, Italije in Slovenije: »Velik dan za Celovec«Slovenšcina na ustanovni sejiPogovor s celovškim podžupanom Lojzetom Dolinar Predsednik Narodnega sveta koroških Slo-Tako Dolinar, kakor tudi Koschierjeva se vencev dr. Valentin Inzko je v pismu g. Boži-bosta pa zavzemala zato, da bo Celovec, darju Bajuku dogodke tako opisal: v regiji Alpe Jadran, kjer ima sedež tudi »S strani Narodnega sveta koroških Sloven-univerza Alpe Jadran, dobil, kolikor bo to cev smo Dolinarju ponovno cestitali in ces-mogoce, tudi dvojezicno podobo. Nena­tital sem mu tudi osebno. zadnje živi v tem mestu nekaj tisoc Sloven-Govorila sva tudi o tem, da je bil leta cev in ima v Celovcu svoj sedež kar vec kot 1876 izvoljen v mestni svet v Celovcu moj 70 slovenskih organizacij. Od Slovenskega prastric Andrej Einspieler, skupaj z Marti-Atletskega Kluba (SAK), pa tja do organiza­nom Slomškom soustanovitelj Mohorjeve cij na podrocju kulture, šolstva in politike. družbe v Celovcu. Einspieler je umrl leta Najznamenitejši ustanovi pa sta Zvezna gi­1888 in verjetno od tedaj naprej ni bilo slo-mnazija za Slovence in Mohorjeva družba, venskega mestnega svetnika v Celovcu! Kaj ki po zaslugi Einspielerja in Slomška že od šele podžupana!« leta 1851 naprej skrbi za dobro posvetno in Poleg tega je v mestnem svetu za Zele-cerkveno literaturo. ne zastopana tudi uciteljica in pevka mag. Pri zaprisegi v mestnem svetu, ki je bila pri Sonja Koschier, tako da sedita v mestnem Dolinarju in Koschierjevi tudi v slovenšcini, svetu glavnega mesta Koroške celo dva je bil navzoc tudi koroški škof, Jože Marketz, Slovenca! ki je obema cestital v domaci slovenšcini. Tretji bi pa lahko bil sin Lojzeta Dolinarja, Cestitke in dobre želje so prispevale z vseh Matija Dolinar, ki samo za las ni uspel priti strani, od Mendoze do Ljubljane in Koroške, v celovški mestni svet. Pri odstopu kakega predvsem pa iz Lojzetovega rojstnega kraja politika njegove stranke, Team Koroška, bi Spittala ob Dravi, veselje je veliko, sedaj se se pa uvrstil med mestne svetnike. Potem pa zacenja trdo delo«. bi imeli tri zastopnike v mestnem parla­mentu! O tem mi sedaj seveda niti sanjati Viri: nismo mogli! volksgruppen.orf.at Negativno je odjeknila izjava bivše župa-rainews.it nje Dr. Mathiaschitz, ki je pred pandemijo primorski dnevnik nekoc rekla, da Celovec ni dvojezicen. novice.at OkrOgle OBLETNICE Škofjeloški pasijon (1721) Škofjeloški pasijon (Processio Locopolitana) je ambientalna dramska predstava, ki jo je napisal leta 1715 (z nadaljnjimi popravki do 1727), zanesljivo pa uprizoril od leta 1721 dalje kapucin Lovrenc Marušic, z redovnim imenom “oce Romuald”. Dragoceni rokopis hrani knjižnica Kapucin­skega samostana v Škofji Loki, kjer je tudimuzej o Škofjeloškem pasijonu. Ta rokopis je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo zapisano v slovenskem jeziku (z dodatki v latinskem in nemškem jeziku). Velja tudi za najstarejšo, v celoti ohranjeno, režijsko pa-sijonsko knjigo v Evropi, kar Škofjeloškemu pasijonu daje pecat edinstvenosti. Besedilo Škofjeloškega pasijona je nastalo na podlagi tradicije uprizoritev slovenskih spokornih procesij. Sestavljeno je iz 869 ver­zov in 13 podob: Raj, Smrt, Gospodova ve-cerja, Samson, Krvavi pot, Bicanje, Kronanje, Hieronim, Glej clovek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob. Ceprav so v Sloveniji od leta 1600 naprej jezuiti in zlasti kapucini prirejali razne verske dramske igre, se je kot pismeno besedilo oh-ranil le Škofjeloški pasijon. Uprizoritve Škofjeloški pasijon se danes, tako kot v Ro­mualdovem casu, uprizarja v postnem in ve­likonocnem casu, v obliki procesije po ulicahin trgih starega mestnega jedra Škofje Loke. Skozi mesto se pomikajo skupine nastopajo-cih, ki v dramski obliki uprizarjajo posame­zne prizore iz Svetega pisma Stare in Nove zaveze ter razne alegoricne motive. Škofjeloški pasijon se je v 18. stoletju upri­zarjal vsako leto, vse do ukinitve leta 1767. Od tedaj pa do druge cetrtine 20. stoletja uprizoritev ni bilo. Leta 1936 je ob priliki Obrtno-industrijskerazstave v Škofji Loki Škofjeloški pasijon prip­ravil dr. Tine Debeljak ob pomoci režiserja Pavla Okorna. Pasijon se ni razvijal v obliki procesije po ulicah in trgih srednjeveškega mesta, ampak je šlo za odrsko uprizoritev nadvorišcu mešcanske šole v Škofji Loki. Tu so postavili mogocen oder s površino 200 m2 in ga dopolnili s kuliso srednjeveškega mesta. Uprizoritve so potekale od 12. do 16. julija 1936, sodelovalo je 165 amaterskih igralceviz Škofje Loke in okoliških vasi, gledalcev pa je bilo cez 5000. Nadaljne uprizoritve je preprecila 2. sve­tovna vojna, po njej pa komunisticni režim. Kljub temu je bilo uprizorjenih v 20. stoletju nekaj odrskih priredb v slovenskih gledališcih in med slovenskimi narodnimi skupnostmi v Trstu, na Avstrijskem koroškem in v Argen­tini. V Sloveniji je bil Škofjeloški pasijon v izvir­ni obliki v celoti uprizorjen šele leta 1999 in potem ponovno leta 2000, 2009 in 2015. Na zadnjih predstavah je bilo cez 1000 igralcev in 23000 gledalcev. Škofjeloški pasijon v Argentini Marjan Pertot v knjigi “Slovensko gledališce v Argentini” omenja, da je Pasijon oceta Ro­mualda bil predstavljen leta 1976 in 1997. Obakrat je pasijon pripravila mladina Slo­venske vasi v gledališki verziji, ki jo je priredil Niko Kuret. O predstavi leta 1976 je bilo objavljeno daljše porocilo v Svobodni Sloveniji (številka 16, 22. 04. 1976 stran 3), ki jo deloma prepišem: “Ob razidu gledalcev po koncani prireditvi je nekdo izmed udeležencev pravilno oznacil predstavo kot duhovno obnovo in pripravo na velikonocne praznike. Da, gledališce ima na cloveka prav posebno mocan vpliv. Od vsega zacetka je bilo gledališce namenjeno za izobrazbo cloveka, da ga versko in moral-no dviga. Iz grških casov vemo, da so njihovi voditelji polagali veliko važnost na gledali-šce, ki jim je bilo šola in tempelj, kjer so pre­jemali pobudo za svojo duhovno izobrazbo in notranjo rast. To misel je na prireditvi pouda­ril tudi napovedovalec, ko je v uvodnih bese­dah na obcinstvo izjavil, da skušajo nocojšnji mladi igralci v sebi doživeti zgodovinske do-godke Velikega tedna v Jeruzalemu in istoca­sno prosil, naj tudi gledalci z njimi na odru v sebi obnove Pasijon, ko jim bodo na živ na-cin, s pomocjo govorjene besede in živih slik pokazali Gospodovo trpljenje. Ni bila lahka naloga, ki si jo je nadela naša mladina, ko se je pred tremi meseci odlocila za uprizoritev duhovne igre Pasijona, katero je Niko Kuret pripravil za oder v 16. slikah. Režiser Ciril Jan se je z vso samozavestjo vrgel na delo, navdušil in pridobil mladino ter ji razdelil vloge. Skoraj vecer za vecerom se je mladina zbirala v društvenem domu k vajam . Po resnih pripravah je režiser v soboto, 9. in v nedeljo, 10. aprila, postavil igro, pri kateri je sodelovalo okrog 45 oseb, na oder ter jo je v veliko presenecenje vseh speljal s pret­resljivim uspehom. Predstava, v celoti gleda-no, je bila uspeh za režiserja in igralce, ki so bili, z izjemo nekaterih starejših, sami mladi fantje in dekleta, od katerih so mnogi prvic nastopili na odru. Zares lahko recemo, da so vložili vse svoje moci v igro in kljub velikim starostnim razlikam z zgodovinskimi oseba-mi iz evangeljskih porocil, so se skušali vžive-ti v težke vloge nastopajocih oseb. Ves potek prikazovanja posameznih slik se niti enkrat ni ustavil. Igra je potekala gladko in brezhibno. Igralci so obvladali besedilo in izgovorjava je bila dobra. Množicni nastopi kot je bil v prvi sliki nastop otrok in kasnejši nastopi množic v naslednjih slikah kot npr.: Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem, Jezus pred Poncijem Pila-tom, Jezus oprtan s križem po jeruzalemskih ulicah na poti na goro Golgoto, vsi ti nastopi, pri katerih so sodelovale velike množice, so bili spretno in mogocno izpeljani. Druge bolj težke, kocljive in pretresljive slike, ki lahko postanejo neokusne, ce niso pravilno zajete, kot npr.: zadnja vecerja, Kristusov smrtni boj in osamljenost na vrtu Getsemani, Jezusovo bicanje in sramotenje, Jezusovo umiranje na križu, so bile zaigrane z vso resnostjo in dostojanstvom, brez vsakega pretiravanja. - Iz vsega podajanja smo cutili, da mladi igralci, ki so bili sami dijaki, niso poznali le zgodovinskih dejstev svetega pisma, temvec so se tudi potrudili dojeti velicino Jezusove ljubezni, in skrivnost njegove odrešilne smrti na križu. Oprema odra in posamezne scene, katere si je zamislil mladi Marijan Adamic, je bila enostavna in preprosta. Oblacila so bila v enih primerih zgodovinskem casu priklad­na, v prizoru smrti in hudobnega duha pa zelo izrazna in nazorna. Med posameznimi slikami, ki so se s spretnimi in svetlobnimi efekti (Stane Jemec) brez vmesnega odmora naglo zamenjavale, je zapel cerkveni zbor ob spremljavi harmonija pod vodstvom g. Ivana Meleta k vsaki sliki primerne priložnostne pesmi. Opazili smo med številnimi nastopa-jocimi vec obetajocih talentov, katerim bi pri­porocal obisk gledališkega tecaja v Slovenski hiši, da si tam pridobe govorno tehniko. Na vsak nacin je treba režiserju Cirilu Janu, mladim igralcem, pevovodji g. Ivanu Meletu ter njegovemu pevskemu zboru iskreno cesti­tati, da so v razmeroma kratkem casu posta­vili zelo drzno igro na oder. Predstavo si je ogledalo okrog 350 oseb, med katerimi je bila zastopana številna mladina iz posameznih krajev Velikega Bu­enos Airesa. Lepa skupina je prišla iz Cara-pachaya, ki je s svojim obiskom hotela dati priznanje svojim mladim vrstnikom. Drugotni namen te prireditve, ravno tako hvalevreden kot prvi, ki smo ga omenili v uvodu, je bila mi-sel naše vaške mladine na svoje prijatelje na Madagaskarju, katerim je namenila dobicek predstave. S kratka: zamisel pokazati miste­rij Gospodovega trpljenja je bila na mestu in dosežen je bil dvojni namen prireditve, za kar gre hvala mladini. I.G. Ali ste vedeli? •Da je Škofjeloški pasijon uglasbil slovenski skladatelj Alojzij Srebotnjak za sopran, alt, te­nor, bas, mešani zbor in orkester? •Da se zadnje case Škofjeloški pasijon upri­zarja vsakih 6 let in sodeluje vec kot 1000 prostovoljcev? Produkcijsko vlogo ima Obcina Škofja Loka Kapucinski samostan Škofja Loka pa varuje njegovo duhovno vsebino? •Da je leta 2016 Unesco razglasila Škofjelo­ški pasijon za Nesnovno kulturno dedišcino cloveštva? Obcina Škofja Loka bo kot nosilec Škofjeloškega pasijona še naprej zagotavljala kontinuiteto uprizarjanja ter sodelovanje sku-pin, skupnosti in posameznikov. Ko je bil Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dedišcine, je prese-gel lokalne in državne okvire in postal dedišci­na celotnega cloveštva. Škofjeloški pasijon je prvi slovenski vpis na ta Unescov seznam. Tako je predstavljen Škofjeloški pasijon na spletu Unesco v španskem jeziku: “La representación de la Pasión en Škofja Loka Eslovenia Inscrito en 2016 (11.COM) en la Lista Repre­ sentativa del Patrimonio Cultural Inmaterial de la Humanidad En la época de la Cuaresma y de la Pascua de Resurrección, tiene lugar en la ciudad deŠkofja Loka (Eslovenia) un espectáculo teatral tradicional representado por más de 900 habi­tantes de esta localidad. El espectáculo reviste la forma de una procesión que recorre las cal-les del centro histórico medieval de la ciudad. Inspirado en textos antiguos escritos por un fraile capuchino, el tema del espectáculo es la representación de veinte escenas de la pa-sión de Cristo camino del Monte Calvario y de algunos episodios del Antiguo y el Nuevo Te-stamento. La representación se escenifica endiversos lugares de Škofja Loka y se interpreta en esloveno antiguo. Además de los actores, 400 voluntarios de la comunidad participan en la organización y producción de esta obra teat-ral tradicional que tan sólo se representa cada seis ańos, debido a la complejidad de su pu­esta en escena. La Pasión de Škofja Loka es un factor importante del sentimiento de identi-dad de los habitantes de la localidad y también contribuye a la cohesión social, al propiciar el acercamiento entre los vecinos que participan en ella y fomentar su sentimiento mutuo de contribuir al bien común. Las prácticas y co-nocimientos vinculados a este elemento del patrimonio cultural se transmiten de genera-ción en generación en el seno de las familias participantes y mediante los cursos impartidos por los artesanos que contribuyen con sus co-nocimientos técnicos a la puesta en escena de la Pasión. El estudio de esta obra teatral se ha integrado también en el currículo de las escue-las de la localidad.” •Da Škofjeloški pasijon s svojim izvornim konceptom uprizoritve predstavlja svo­jevrsten dogodek in najvecjo gledališko predstavo na prostem v Sloveniji? •Da je Škofjeloški pasijon izviren v vec po­gledih? Izvaja se v izvirnem casu (postni in ve­likonocni cas), v izvirnem kraju (srednjeveško mestno jedro) in na izviren nacin (procesijski nacin predstave s prenosnimi o dri, vozovi in konji, lokalni igralci, izvirnim jezikom in kostu­mografijo. •Da bi morala biti v teh dneh nova uprizo­ritev Škofjeloškega pasijona (za 300 letnico prve predstave), a se je zaradi epidemioloških razmer prestavila na prihodnje leto? Namesto pasijona pa si obiskovalci ŠkofjeLoke lahko v okviru Dnevov Škofjeloškega pa-sijona ogledajo med drugim razstavo na pa-nojih na Mestnem trgu, skozi okno Loške hiševrtijo videoprojekcijo Škofjeloškega pasijona, v bližnjem Sokolskem domu pa je na ogled do-kumentarni film Arheologija pasijonske knjige. •Da je leta 2017 Loški muzej odprl novo stal-no zbirko, posveceno Škofjeloškemu pasijonu? Viri: Wikipedia Pasijon.si Elektronske znanstvenokriticne izdaje slo­venskega slovstva RTV SlovenijaTD-Škofja Loka Unesco Dnevnik.si Loski-muzej.si Europassion.net Svobodna slovenija Slovensko gledališce v Argentini - Marjan Pertot dlib.si Pripravil Jože Jan ŠKOFJELOŠKI PASIJON POVEZUJE Tisocletno mesto Škofja Loka je tudi rojstno mesto najstarejšega ohranjenega slovenske­ga dramskega besedila, danes poznanegapod imenom Škofjeloški pasijon. Med leti 1715 in 1727 ga je v škofjeloškem kapucin­skem samostanu zapisal pater Romuald, sicerLovrenc Marušic iz Štandreža. Spokorniškoprocesijo so na ulicah Škofje Loke uprizarja­li vse od leta 1715 (skoraj zagotovo že tudi pred tem) pa do prepovedi v letu 1768. Za ponovno uprizoritev je leta 1936 po skoraj 170 letih poskrbel škofjeloški rojak dr. Tine Debeljak. V casu komunisticnega režima, ki je v Sloveniji nastopil po drugi svetovni vojni, na uprizoritev v izvirni obliki in s poslanstvom, ki ga procesija prinaša, ni bilo moc misliti. Z osamosvojitvijo Slovenije pa je ideja o oživitvi spokorniške procesije ponovno vzbrstela in leta 1999 smo bili prica velicastni uprizoritvi, ki se je nato odvila še v letih 2000, 2009 in 2015. Letošnje leto 2021 je posveceno trem sto­letjem škofjeloške pasijonske procesije. Prav zato je bila v nacrtu slovesna uprizoritev, ki naj bi se v postnem in velikonocnem casu vilapo ulicah Škofje Loke. Pandemija Covid-19 je prekrižala nacrte in dogodek prestavila v leto 2022. Skoraj 1000 prostovoljnih igralcev, konjenikov in drugih sodelujocih je s težkim srcem sprejelo odlocitev in usmerilo vse sile v uprizoritev, ki bo, ob ugodnih razmerah, izve­dena naslednje leto. Škofjeloški pasijon prinaša sporocilo o ne­minljivi ljubezni, o darovanju in skrbi za dru­ge. Izjemna pa je tudi njegova povezovalna vloga. Ne le, da v casu priprav in uprizoritve ta pred vec kot tremi stoletji zapisana spokor­niška procesija poveže Škofjelocane in prebi-v svincenih casih leta 1979 opravili mladi Slo­venci iz Argentine. Avtorji prispevka so Marko in Marjanka K. Jerman ter Mirjam Jereb Ba-tagelj. Vec o vsebini zadnje številke izveste v spletni predstavitvi vse dosedanje številke Pasijonskih doneskov pa lahko prebirate v Digitalni knjižnici Slo­valce okoliških krajev, njena povezovalnost je venije, kjer bo kmalu na voljo tudi letošnja mnogo širša. številka Tudi s tem namenom je bilo leta 2017 v ka­pucinskem samostanu v Škofji Loki prvo ura­dno srecanje gibanja Pasijonski veter/Ventus passionis, ki združuje slovenske pasijonce iz matice, zamejstva in sveta. Vec o gibanju si lahko preberete na njegovi spletni strani Tam najdete tudi Pasijonski novicnik, ki pri­naša vesti o pasijonskem dogajanju v Sloveniji in med Slovenci po svetu, v zadnji številki tudi o slovenski veliki noci v Buenos Airesu Vsako leto v postnem casu Muzejsko dru­štvo Škofja Loka skupaj s Kulturno-zgodo­vinskim društvom Lonka Stara Loka poskrbi za izid zbornika Pasijonski doneski, ki prina­ša stara in nova spoznanja o Škofjeloškem in drugih pasijonih ter s pasijoni povezano tematiko. Letošnjo, že 16. številko, je polegprispevkov, ki odstirajo nova spoznanja o Ško­fjeloškem pasijonu, obogatil tudi prispevek o zadostilnem romanju v Kocevski Rog, ki so ga S Pasijonskimi doneski, gibanjem Pasijonski veter, Pasijonskim novicnikom in številnimidejavnostmi, ki se v Škofji Loki odvijajo vsako leto v postnem in velikonocnem casu (vec o tem na https://www.pasijon.si/), skrbimo za vzdrževanje pasijonske kondicije med eno indrugo uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona. Ponosni smo na našo skupno dedišcino in z radostjo širimo vstajenjsko sporocilo o skrivnosti Gospodovega trpljenja, ki nas po­vezuje in združuje. Veselimo se povezovanj z drugimi pasijonci in že zdaj vse vabimo naponovno uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki je po besedah dr. Matije Ogrina »estetsko lepa in duhovno presunljiva procesija z zgo­dovinskim 'sporocilom', ki bi nas moralo do­seci. Toda to 'sporocilo' je takšno, da ga more odkriti le vsak clovek osebno, sam zase, in odkrije ga toliko, kolikor ga tudi izpolni s svo­jim življenjem.« Helena Janežic Predsednica Muzejskega društva Škofja Loka V ponedeljek, 29. marca, je umrl ramoški umetnik Tone Kržišnik. Bil je rojen l. 1932 v Šempetru pri Novem mestu. Mlada leta je delno preživel v Škofji Loki, po koncu vojne je pa s številnimi slo­venskimi domoljubi delil usodo begunstva. Ta pot ga je po treh letih taborišca za vedno pripeljala v Argentino. Tone je svoj umetniški talent razvijal v šoli Slovenske Kulturne Akcije, s priznanimi uci­telji kot so bili Bara Remec, Milan Volovšek, France Ahcin in Marijan Marolt. Njegovo delo je bilo med nami dobro po­znano, saj je razstavljal za SKA, najveckrat je pa s svojimi deli sodeloval na vsakoletnih razstavah ob obletnicah Slomškovega doma. Rad je imel pokrajinske slike: polje, drevje, šopki cvetlic, patagonske razglednice. Ob obiskih domovine je slikal tudi slovenske pokrajine. Slomškovemu domu je pa daroval cudovit zemljevid Slovenije, ki pozdravi vsakega obi-skovalca ob vstopu v dom. Relief, v katerem so prikazane gore, reke, jezera njegove drage domovine, je postal eden od prepoznavnih znakov Slomškovega doma. Ostal nam bo kot trajen spomin na umetnika, ki je rad zahajal v ta “slovenski gric sredi argentinske pampe”. Z Ivanko Clemente (1985) je ustvaril druži-no, sinoma Andreju in Marjanu ob njegovi smrti izražamo iskreno sožalje. Naj pociva v miru! Slomškov dom IZ SLOVENIJE - VESELIM SE NOVEGA CASA! Za vedno mi bo ostal v spominu pogled mo-jega moža, ki je prišel domov iz rutinskega tedenskega nakupovanja živil. Brez pozdrava mi je z gestami rok, prestrašenim pogledom in kratkim stavkom »konec je« kar najbolj na hitro skušal povedati, da se je zgodilo nekaj izjemnega. Omejitev števila ljudi v trgovinah, vrste, razkužila…vse to je bilo povsem tuje, nena­vadno in je napovedovalo ta »cuden cas«, ki se je zgodil zgodnje pomladi 2020. Za vsakega izmed nas se je zacelo odvijati življenje, kjer smo izgubili del svobode pri odlocitvah, ki se ticejo našega vsakdanjika, ali pa odlocitve sploh niso bile vec potrebne, ker se je življe­nje v mnogih plasteh našega delovanja popol­noma ustavilo. Negotovost, nepredvidljiva prihodnost in tudi eksistencni strah so v nas prebudili prvinske obcutke zavedanja samega sebe, hkrati pa so nas tudi mocno povezali. Sleher­nik epidemijo doživlja na svojstven nacin, po drugi strani pa smo del skupnosti, ki deluje po nekih nenapisanih pravilih in valovi kot morski valovi, niha kot plima in oseka zaradi neke višje sile, kar seveda vpliva tudi na naše osebno doživljanje. Tako je nastala še vzpo­redna družbena epidemija, s pojavom števil­nih »virologov«, »sociologov« in razlagalcev preteklosti in prihodnosti, s teorijami zarot in instant rešitvami. Razumem jih kot krik nemoci, nezmožnost sprejemanja sedanjosti in beg pred resnicnostjo. Kot zdravnica, klinicna mikrobiologinja de-lam na Inštitutu za mikrobiologijo in imunolo­gijo v Ljubljani, ki od vsega zacetka epidemije izvaja približno polovico vseh diagnosticnih testov na COVID-19 v Sloveniji. Poleg tega pa vzporedno s tem potekajo še številne druge aktivnosti, ki pomagajo pri razumevanju in gi­banju epidemije v našem okolju. Epidemija je zahtevala hitro prilagoditev vseh na inštitutu. V proces smo se vkljucili tudi tisti, ki prej nismo bili aktivno vkljuceni v virusno diagnostiko, saj je bilo ljudi prakticno cez noc veliko prema-lo. Potrebna je bila reorganizacija kadra, de­lovnega casa, nabava aparatur in reagentov, ce naštejem le najpomembnejše. Z veliko požrtvovalnostjo, strpnostjo in delavnostjo, smo se kot celoten inštitut prilagodili na pot-rebe. To pa je pomenilo, da sem delala veliko vec kot obicajno, vcasih po 14, 15 ur dnevno. Namesto enega vikenda na mesec, sem doma manjkala še kakšnega vec. Težko mi je bilo odgovarjati na vprašanja treh otrok »mami, zakaj moraš ti delati tako dolgo«, mami, a jut-ri spet prideš domov, ko bomo že spali?«. Po drugi strani, pa sem ob številnih stiskah ljudi bila hvaležna, da imam delo. Moja naloga je bila pregled in potrjevanje izvidov ter komu­nikacija z narocniki v zvezi z rezultati testiranja na COVID-19. Najbrž ni potrebno posebno po­udarjati, da so telefoni zvonili neprenehoma! Informacije, ki smo jih v prvem valu dajali na-rocnikom so nas tesno povezali z ljudmi v prvi liniji epidemije in preko teh pogovorov smo nehote zacutili njihovo stisko in hkrati spro­stitev in veselje ob negativnih izvidih. Spomi­njam se sester, zdravstvenikov, zdravnikov, ki so nas klicali iz zdravstvenih domov, domov za ostarele, njihove zahvale, veselje in skrbi ob tem, ko smo jim za njihove varovance sporo-cali rezultate preiskav. Prišla je jesen in z njo veliko prekmalu drugi val, ki je bil za Slovenijo zelo težak. Epidemija je eskalirala in zahtevala visok davek. Potihnili so mnogi, ki so še pomladi govorili, da zga­njamo prevelik cirkus za navaden prehlad ali gripi podobno bolezen. Tudi pri nas, ne samo v Bergamu, smo vsak dan poslušali zavijanje siren reševalcev in gledali narašcajoce crne številke umrlih. Skoraj že ni bilo posameznika, ki ne bi zbolel sam, poznal prebolevnika, ali koga celo izgubil zaradi te bolezni. Z izjemnim sodelovanjem raziskovalcev in znanstvenikov in na osnovi znanja in novih tehnologij se je pokazalo upanje, razvili so novo in varno ce­pivo! Protiutež za vse nerazumevanje, boleci­ne, trpljenje in izgube. Življenje najde ravno­vesje, tisto varno mirno morje, kjer se lahko spociješ in z mislimi odrineš na odprto. Verja­mem, da študij in poklic mocno opredeljujeta vsakega posameznika. Poklic zdravnika, ki je zame najlepši poklic na svetu me je naucil, da je potrebno stvari preveriti, dokazati, da eno­stavno ne moreš in ne smeš govoriti v prazno, saj za tvojimi odlocitvami stoji življenje clo­veka, ki je sveto, edinstveno in vredno vsega spoštovanja. Zato tudi ko je govora o cepivih popolnoma zaupam strokovni oceni tistih, ki so zato poklicani, da nam z vsem vedenjem svetujejo in razjasnijo vse dileme, ki se ta cas v zvezi z njimi pojavljajo. Poleg tega vem, da so v nastanek in razvoj cepiv vkljucene števil­ne varovalke, ki onemogocajo, da bi lahko šlo kaj narobe. Sama cepljena, se pocutim precej bolj varna kot pred tem. Pandemija COVID -19 preizkuša cloveštvo v tem, do kod lahko sode­luje kot celota, ter ga k tem pravzaprav prisi­ljuje, preizkuša pa tudi meje solidarnosti. Ne bo je premagala samo medicina, pac pa jo bo premagala družba kot celota. Zato zaupajmo, cepimo se in se veselimo prihodnosti! »Pandemije so prisilile cloveštvo, da je pre­kinilo s preteklostjo in pricelo z oblikovanjem novega sveta. Pandemija so vrata iz enega v drug svet« (Jean Saldanha, director of Euro­pean Network on Debt and Development). Veselim se novega casa, ki ne bo vec »cuden cas«, bo pa vsekakor drugacen, kot smo ga poznali pred pandemijo. Verjamem, da bo lep in da bo za vec ljudi deloval bolje kot prej. doc. dr. Tadeja Matos, dr. med. specialist klinicne mikrobiologije Univerza v Ljubljani - Medicinska fakultetaINŠTITUT ZA MIKROBIOLOGIJO IN IMUNOLOGIJO CRÓNICAS DE ESLOVENIA Acá nunca estamos solos Hablar con Julia es sentir el calorcito cari­beńo en el alma. No solo porque después de casi 7 ańos en Eslovenia sigue hablando con esa hermosa tonada venezolana, sino porque emana alegría y positivismo por to-dos los poros de la piel, su buena onda y su sonrisa son constantes. Tuve la suerte de conocerla en el curso de Esloveno que tomé apenas llegué a Ljubljana, allá por Octubre de 2015, siendo mi primera amiga fuera del círculo de »argentinos-eslovenos«. Fueron 4 meses de mańanas de curso y tardes de paseos por Ljubljana, películas en el cine, arepas en su casa y helados donde sea. Ella y Carlos, su marido, son de Venezuela, y si bien ambos lo tenían »todo«, decidieron emigrar. A continuación, una transcripción de nuestra charla, a la que le dimos formato de entrevista, para que conozcan su experi­encia en Eslovenia. . Contame un poco de dónde vienen, cómo recuerdan la primera vez que pensaron en emigrar, y por qué. Vivíamos con mi marido Carlos en Valencia, Venezuela. Al ver que no teníamos el futuro que nosotros deseábamos en ese momento, empezamos a pensar cuáles eran las pro-babilidades o posibilidades de irnos a otro país. En enero de 2014 dijimos »Vámonos a Estados Unidos«. Claro, eso fue lo prime-ro que hicimos porque era lo más cerca. Nos fuimos en febrero y estuvimos 15 días para ver cómo iba la cosa. Pero estando allí nos dimos cuenta de que la forma de vivir no nos gustaba: muy agitada, con mucha prisa. Además, el asunto de los papeles es muy complicado. Una opción era pedir asilo político, pero de esa forma no podíamos vol-ver a Venezuela, así que decidimos que no. Como Carlos es descendiente de eslovenos, fue clara nuestra siguiente opción: decidi-mos irnos a Eslovenia. Sin comentarle a na-die, compramos los pasajes en Marzo para mediados de Mayo. Mi madre me dijo »żCómo que te vas? żY cómo lo pensaste?« Y yo le respondí »No lo pensamos. Porque si lo pensamos, no nos vamos.« O sea, en Venezuela ambos tenía-mos trabajo, auto, casa, familia, pero no había un porvenir. Tú allá trabajabas para »medio« vivir. Además está la inseguridad. O sea, no podías vivir. Así que, antes de que empiece el verano, llegamos a Eslovenia. . żHabían tenido contacto previo con la cultura o gente del país?. Como sabés, en Argentina es muy fuerte la comunidad es-lovena, żen Venezuela también lo es?, żCarlos asistía? Sí existe una comunidad: Carlos, su mamá, sus tías, todos se juntaban en Venezuela. Pero después, a raíz de la situación econó-mica y política,muchos migraron a Eslovenia, o a otros países. Unos tíos de Carlos fueron a Venezuela una vez. Pero nunca entablamos una conversa­ción seria de cómo era vivir aquí, porque no teníamos la intención de venir en ese mom-ento. Pero luego de la corta experiencia en EEUU, no lo pensamos dos veces. Nosotros no nos detuvimos. . Sí, te entiendo. En mi caso, la relación con el país y sus costumbres, era más estrecha. Pero tardé bastante en tomar la iniciativa y comprar los pasajes. żCómo te sentiste an­tes de venir?, żcuáles eran tus expectativas, esperanzas, miedos? Yo vine con mi mente abierta y dije »Cada quien es un mundo y cada mundo es quien quiere ser«. Todos somos diferentes, así que no tengo que esperar nada a cambio de algo, no estoy segura de qué nos espera, así que tengo que mantenerme abierta a todas las posibilidades. No teníamos expectativas, no pensábamos en qué iba a pasar. Vinimos con la mente totalmente abierta. . żTe acordás cómo fueron los días apenas llegaron? Yo todavía me acuerdo la mezcla de miedo, entusiasmo, parálisis y exalta­ción que sentí la primera noche en Ljublja­na, cuando cerré la puerta del departamen-to que alquilaba. Obviamente, me pegó muchísimo al llegar el tema de mi mamá y mis hermanos, de estar tan lejos de mi familia. Yo lloré toda una se­mana, pero salía a pasear, a recorrer, y me sorprendía lo tranquilo que era todo. Y ape-nas llegamos fuimos a donde la familia de Carlos, en Ravne na Koroškem. Para lo que estábamos acostumbrados, nos pareció un pueblo. Cuando yo llegué allá, a mí me pa-reció hermoso. O sea, la naturaleza es increí­ble. Salir por la noche y que no pase nada, todo tan tranquilo. De hecho, una de mis primeras experiencias fue entrar a un super-mercado y olvidar la cartera en el carrito de las compras. Me sorprendió encontrarla in-tacta al regresar. A la segunda semana nos vinimos a Ljublja­na. Conocimos a un amigo del tío de Carlos y pues, de la nada, le ofreció trabajo. Lo con-trató a Carlos y a la cuarta semana me ofre­ció trabajo a mí, para cuidar a sus nińos. .żCuáles fueron las primeras impresiones de la gente?. żSe sintieron integrados y bien acogidos? La primera impresión fue buena porque to-dos nos trataban bien, todos nos recibieron muy bien, todos nos quisieron ayudar. “ ...todos nos trataban bien, todos nos recibieron muy bien, todos nos quisieron ayudar... ” No solo la familia de Carlos, sino la gente que íbamos conociendo. Siempre estaban allí y siempre preguntaban qué íbamos a hacer en las fechas patrias, nos invitaban a pasarlas con ellos para no estar solos. . Las primeras semanas en general son ba­stante estresantes porque hay que realizar bastantes trámites. Yo tuve a mi ángel de laguarda Magy Ž. que me ayudó muchísimo con todo. żCómo se organizaron ustedes con los trámites de radicación, inscripción en impuestos, alta en sistema de salud, etc.? żHubo alguien o alguna organización que los ayudó con todo eso? Nosotros quisimos hacerlo solos, ayudán­donos con el inglés. No quisimos pedir mu-cha ayuda. żPor qué molestar a alguien? Nosotros fuimos, siempre nos atendieron en inglés. Las personas que nos atendieron fueron buenas, comprensivas, nos ayudaban con los papeles, aclarándonos qué necesitá­bamos, explicándonos todo. .żTuvieron contacto con la Embajada Ve­nezolana? Hace dos ańos, creo, cerró la embajada de Venezuela. Cuando llegamos nosotros esta­ba, no servía mucho, así que no contamos con ella. Pues nada, hicimos las cosas so­los. Se puede, no hay que tenerle miedo al hecho de no saber el idioma. .żConocés a alguno de los venezolanos que han llegado estos últimos meses? Una tía de Carlos y su esposo han venido hace un ańo. Ellos se encontraban en una situación económica muy difícil, y aquí los han ayudado muchísimo. Desde Karitas los han ayudado con los pasajes de avión, con el alquiler aquí en Ljubljana, hasta les facili­taron un auto. El Gobierno también ha brin-dado ayuda, con el curso de esloveno, por ejemplo. Pero lamentablemente, no se han adaptado al país, la diferencia cultural, el idi­oma; y decidieron volver a Latinoamérica, a Panamá, donde vive una hija. . El idioma es bastante complicado, es cier-to, pero creo que no hay que tenerle miedo, e intentar aprenderlo. Sé que vos también pensás así, de hecho, nosotras nos conoci-mos en un curso, pero recuerdo que habías asistido a uno antes. żMe podrías comentar un poquito de ese tema? Cuando llegué aquí buscamos en Internet, como te dije. Nosotros queríamos hacer todo solos. Vimos en internet que daban el curso gratis para descendientes de Eslove-nos y esposas (o maridos)*. Y pues hice el curso gratis. Fueron como tres meses, todos los días, de lunes a viernes. A mí me gustó mucho ese curso, aprendí muchísimo. Hoy en día, quizás no hablo muy fluido, pero en-tiendo mucho, lo que me permitió conseguir un trabajo en una tienda hace 2 ańos. . Otra etapa muchas veces difícil son las Fiestas. No sólo el estar lejos de la familia, sino la diferencia en las costumbres. żFue difícil la adaptación a las costumbres eslo­venas? żO mantuvieron las costumbres ve­nezolanas, o intentaron integrar todo? No fue difícil para nosotros. Lo importan­te es no comparar los países. O sea, este es otro país. No fue difícil adaptarme a las tradiciones porque estábamos ambos solos, lejos de nuestra familia, así que decidimos tratar de hacer nuestras propias tradiciones. Encontrarle una vuelta de rosca. Aquí comen potica en Navidad. Ví que algunas familias hacen potica de chocolate. A mí me encanta el chocolate. Bueno, vamos a intentar ha-cerla. Buscaba la receta e intentaba prepa­rarla. En vez de tirar bombitas con agua en Carnaval, vamos a disfrazarnos y divertirnos de esa forma. Vamos a adaptarnos, quizás modificar un poco las cosas y crear nuevas tradiciones. . El tiempo pasa, y a veces más rápido de lo que queremos. Después de casi 7 ańos aquí, żqué cosas te siguen sorprendiendo? Mirá, como país, después de siete ańos todo me sigue sorprendiendo, ˇme conoces bien!. Te lo digo desde que viniste. A mí todo me gusta. Creo que he conocido cada uno de los rincones, todos los pueblitos. Y de hecho, Ljubljana me sigue pareciendo hermosa. Vivimos un tiempo en Domžale, pero por el tema del trabajo volvimos al centro y dije »Tenemos que estar cerca, porque yo no pu­edo vivir sin el centro.« Si tengo un día di­fícil, voy por el centro a ver el castillo. Subo al castillo, bajo. Me encanta el tema de la ciudad vieja, me encantan las calles. Hay calles hermosísimas que todavía me siguen sorprendiendo. Hay veces que se te escapa algo, piensas que ya conoces todo, en la ciudad, en el país. Es súper pequeńo, pero tiene muchísimos rin-cones, de los cuales todos te pueden ena­morar. Si tengo que nombrar algo negativo, todavía no me acostumbré a la medicina, al sistema de salud de aquí (si bien sé, que el sistema de salud es muy diferente en todos los paí­ses ). Los primeros ańos que estuve aquí no me quejaba en lo absoluto. Yo duré aquí 2 ańos sin tener absolutamente nada, ni una gripe. Nuestro sistema inmunológico era mucho más fuerte que el de ahora. Porque claro, tenemos sol todo el ańo en Venezue­la, nunca teníamos escasez del sol. Pero cuando mi hijo cumplió un ańo y em-pezó el colegio, empezaron los resfríos, las enfermedades. Empezamos a ir más al médi-co. Mi cuerpo también cambia, y las mujeres necesitamos más controles. Me parece mal que los controles ginecológicos (públicos y gratuitos) sean sólo cada 3 ańos, tienes que exagerar o tener algo grave para que te vean antes. Ojo, mi experiencia durante el emba­razo y durante el parto fue excelente, pero quizás falta pulir un poco el tema de los con-troles previos, la etapa de prevención. . Sí, te entiendo, a mí también me pasa lo mismo con el sistema de salud. Pero tengo que admitir que me acostumbré. Mirando hacia atrás, żcambiarías algo sobre su deci­sión de venirse a Eslovenia? No cambiaría nada. Me alegro de haber to-mado la decisión de venirme para acá. Me alegra estar acá. De haber construido mi fa-milia aquí. De haber tenido a mi hijo aquí. Porque el tema de vivir aquí con nińos es espectacular, porque la libertad que se tie-ne aquí es única. Poder andar en bici hasta tarde, caminar tranquilamente, mandar a tu hijo al jardín caminando. La seguridad es lo máximo. De hecho, mucha gente también me pregunta »hay que tener auto?« Yo re-spondo: »Cómo se vive mejor? Caminando.» Durante el primer ańo no tuvimos auto. Si vives aquí al centro, todo queda cerca. Man-tener una vida activa y saludable es muy fácil aquí. . Como te comenté varias veces antes de­bido a la actual situación económica, hay mucha gente en Argentina que está pensan-do en emigrar. żTenés algunos tips o conse­jos para ellos?. żQuizás algo que te hubiese gustado saber antes de venir? Mi consejo: no lo pienses y ya. Ven y prueba. Si bien hasta este momento nuestro encu­entro fue más parecido a una mateada en el parque que a una entrevista, tengo que serles sincera y decirles que después de esta frase, nos dejamos llevar completamente recordando anécdotas, hablándonos sobre nuestra vida actual, sobre contactos que te­nemos en común … ya saben, charla de ami-gas. Disfrutamos un rato cada una de la com-pańía de la otra, y juntas, de la bella ciudad en la que decidimos probar suerte. * Para más información sobre el curso gratu­ito, accedan a la página del Zavod Republike Slovenije za Zaposlovanje: Ucenje slovenskega jezika En mi caso, asistía al curso de Esloveno di­ctado en la Universidad de Buenos Aires. Allí mi profesora me comentó de la posibilidad de aplicar para una beca para un curso en otońo en Eslovenia, en el “Center za Sloven-šcino kot drugi in tuji jezik”. Nadia Jan | Ljubljana Pueden encontrar más información en: Tecaji slovenšcine za odrasle KOLEDAR 2. maja Obletnica Slovenski dom Carapachay 9. maja Slovensko romanje v Lujan Ukinjeno zaradi ukrepov proti pandemiji 16. maja Obletnica Slovenski dom San Martin 23. maja Obcni zbor Društvo Slovencev v Mendozi 30. maja Žegnanje v Slovenski Hiši 6. junija Spominska proslava 13. junija Procesija sv. Rešnjega telesa 20. junija Ocetovkski dan - Nabirka za Zvezo mater in žena PREGOVORI IN CITATI IZZIV Znova smo prejeli na uredništvu pismo pri­jatelja in zvestega bralca Svobodne Sloveni­je, ki ga prepišem v celoti: Cenjeni uredniki Svobodne Slovenije: Na predlog g. Jožeta Jana, ki se nanaša na pregovore in reke, vam pošiljam sledece - a objavite le, ce se vam zdi: V Argentini imamo pregovore in reke (di­chos), za katere veckrat išcem enakega ali vsaj podobnega slovenskega. Ta izziv prenašam na naše drage bralce. Pri­mer: Al que madruga, Dios le ayuda Rana ura, zlata ura. Naštevam: • No por mucho madrugar, amanece más temprano. • Más al cuete que madrugón de milico. • Tan al cuete, como oreja de sordo. • El zorro pierde el pelo, pero no las mańas. • Al que nace barrigón, es al ńudo que lo fajen. ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” • Genio y figura, hasta la sepultura. •Esto es pan comido. • A caballo regalado no se le mira los di­entes. • Al que come y no convida, tiene un sapo en la barriga. • Gastar pólvora en chimangos. • El que se quema con leche, ve una vaca y llora. • Más loco que una cabra. • El gato con guantes no caza ratones. • żQuién le pone el cascabel al gato? • Perro que ladra no muerde. • Más serio que perro en bote. • Más contento que perro con dos colas. • Más seco que lengua de loro. • Lo que no se llevan los ladrones, aparece en los rincones. • No todo lo que brilla es oro. • Mejor sudar que estornudar. • Mientras el carro va andando, los me-lones se van acomodando... In seveda je še veliko drugih... tudi takih, ki niso za v casopis. Prav lep pozdrav, Franci Markež Si kdo upa sprejeti izziv? Vem, da izziv ni lahek, ampak roke na delo, gotovo boste dobili slicno slovensko verzijo! Jaz sem jih nekaj zasledil: No todo lo que brilla es oro. Ni vse zlato, kar se sveti. El gato con guantes no caza ratones. Macka v rokavicah miši ne lovi. El zorro pierde el pelo, pero no las mańas. Lisica se dlake izlevi, zvijac se ne znebi. El que se quema con leche, ve una vaca y llora. Kogar je kaca picila, se boji zvite vrvi. Pri lektoriranju prispevka je tudi urednica Mariana Poznic zasledila enega: A caballo regalado no se le mira los dientes. Podarjenemu konju se ne gleda v zobe. (In obenem je pojasnila: “ Vceraj so mi ga postregli v enem pogovoru…”) Lahko nam pa tudi pošljete katere druge pregovore, ki jih Franci ni napisal! Hvala, Franci! Dragi bralci, na delo! Pripravil Jože Jan “Jaz zaupam v Tvoje usmiljenje, moje srce se raduje Ivan, Vesna, Astrid, Davorin, Boris in Narte z ženami in možem vsi vnuki in necaki, bratranci ter ostalo sorodstvo Bariloche, Playa del Carmen, Buenos Aires, Mendoza, Ohio, Ihan | Glasilo Slovencev v Argentini Urednika: Mariana Poznic, Jože Jan SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LlBRE Ustanovitelj Miloš Stare Uredniški odbor: Erika lndihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbancic, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Jože Lenarcic, Miloš Mavric, Marko Vombergar, Tomaž Žužek email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofi Komar www.svobodnaslovenija.com.ar Priloga s slikami VELIKI TEDEN V BUENOS AIRESU