II. zvezEb.
XXVII. tečaj
CVETJE
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za naše verno ljudstvo,
zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
P. Stanislav Škrabec,
mašnik reda manjših bratov sv. Frančiška.
Vsebina 11. zvezka.
kraljica reda manjših bratov, prosi za nas !...................................32 1
Zaženi Janez Pizanski, spoznavavec 3. reda.....................................325
Tolažila sv. vere. Poterpežljivost.............................................326
življenje sv. Roze Viterbske, device III. reda sv. Frančiška.
7. Slava in smert sv. Roze.................................................329
Bernardin Feljterski. VIII. Pogl.	Apostelj miru............................335
Pervo skupno slovensko romanje v	Jeruzalem................................341
1 ljubljanske ženske skupščine III.	reda......................................344
^aša Kostanjevica. Zgodovina cerkve in samostana.
6. P. Klar Vaskotti. VII. Bolezen, smert in pogreb. (KonecJ................345
ružba sv. Mohorja...............................................................347
drobtinice. Ponižna.............................................................348
Da, ljubim te! Ne pozabi! Le k materi! Prežalostna!........................349
Še več! Sočutje! Kako je Bog dober!........................................350
Priporočilo v molitev. Zahvala za vslišano molitev..............................351
kitajski misijon.............................................................351
Kiuisko-frančiškanski koledar za leto 1910. Mesec november.....................352
V GORICI
Narodna Tiskarna 1910.
Jzhaja v prostih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov); 1	50 h.
Naslov za naročila: ,Cvetje“ frančiškanski samostan v (gorici.
Praesens effecfivum.
(Dalje).
Po navedenem „uvodu“ „iz znamenite knjige Wundtove“ p® prof. Perušek nadalje:
Kako pa je utemeljil g. P. St. Škrabec dejstvo, da so začeli Slovenci izražati z dovršnimi glagoli ne samo dejstev, vršečih se v trenotku govorjenja, nego tudi zvršitev dejanje samega? Nikaker je ni.
V pojasnjenje vzemimo najprej nemški zgled. Če pravi Nemec: „Ich danke", je s tem dejanje zahvale označeno in ob enem storjeno, zveršeno; gospod se je že zahvalil. Ali potrebuje to kakega vtemelje-vanja? Gotovo ne, saj ne more tega nihče tajiti. „Danke“ pa je sedanjik in tak sedanjik, ki dejanje imenuje in s tem zverši, sem nazval jaz „praesens effectivum" in to velja ne le za slovenščino, temuč z3 vsak jezik, ki ima kakov „praesens". Vprašanje, ki se tiče le slovenskih jezikov, pa je, ali je prav jemati za zveršitev takega dejanja do-veršni ali nedoveršni glagol? Jaz dobro vem in sem v dotičnem spisku jasno povedal, da se jemlje v stari cerkv. slovenščini in tudi v novejših slovenskih jezikih nedoveršnik; ne da se pa tajiti, da se g°' vore v naši slovenščini že od friz. spominikov nadalje in zmirom bolj splošno v tistem primeru doveršniki. In moja teorija je, da za to n' bilo treba nobenega tujega vpliva, ker je le natorno in logično, da se zveršenje naznani in zgodi z doveršnim, ne z nedoveršnim glagolom-Nelogičnost ni na naši strani, temuč na nasprotni, če tudi je tam večina. Večina ima v takem vprašanju prav tako malo dokazne moči, kaker n. pr. ob Kristusovem času večina paganov politeistov zopef monoteizem in ves Kristusov nauk. Po tem naj se sodi, s koliko pra' vico mi očita g. profesor: „On si je priredil svojo teorijo, ki bije vsaki logiki v obraz in jo je zanesel v slovenski jezik". — In nad3' lje piše:
Jedini vzrok, kterega navaja za to izpremembo, je tale: »Zvršitev deja-nja s tem, da se izreče beseda, ki pomenja to dejanje, je res dogodek, zgra jen na pogoju, da so dospeli Slovenci do te kulturne stopnje, kar se je mend* zgodilo še le po vzprejemu krščanstva«. — Torej Sloveni (= Slovani), ^ prav umevam, so dospeli po vzprejetju krščanstva do take kulturne stopnja da so bili sposobni izražati zvršitev dejanja v sedanjosti z izreko one beseda ki pomenja to dejanje. —
v Tako prof. Perušek. Jaz gospoda ne bi rad razžalil, vender m°" ram reči naravnost: Gospod profesor, Vi me v resnici ne »umevate prav, in prečudno slovenite moje nemške besede. In slovenite po r>e' potrebnem. Jaz sem pisal:


1 CVETJE
j%| z vertov sv. Frančiška. ^
CUL_____________
XXVII. tečaj V Gorici, 1910.
II. zvezah.
Kraljica reda manjših bratov, prosi za nas!
Znano Vam je, dragi bravci, kako so naš sveti oče papež Fij X. o priliki sedemstoletnice 1. reda sv. očeta Frančiška vse tri redove njegove in zlasti vse tri družine 1. reda, našo, kon-Ventualjsko in kapucinsko tako rekoč obsipali z dokazi svoje velike ljubezni in dobrohotnosti. Težko si je bilo misliti, da more po vsem tem še kaj priti, kar bi nam moglo narediti novo prav posebno veselje. Ali ljubezen je iznajdljiva. Oni, ki So veliko cerkev sv. Marije Angeljske, zibel 1. reda sv. Frančiška, počastili z naslovom patriarhaljne bazilike in papeške kapele, ter enake pravice do nje dali vsem pervorednikom, naj s> bodo te ali one družine, sv. oče Pij X. so hoteli tesni zvezi našega reda z našo nebeško materjo Marijo postaviti neki športnik, ki bi ga imeli vsak dan na jeziku in v sercu vsi dobri otroci Frančiškovi. Določili so namreč 8. septembra t. 1., da flaj pristavljajo v lavretanskih litanijah po klicu »Kraljica sv. tožnega venca" novi klic: »Kraljica reda manjših bratov, prosi Sa nas!" (»Regina Ordinis Minorum, ora pro nobis!"). To velja
za vse brate 1. reda, za vse sestre 2. reda, in za vse brate in sestre 3. reda sv. Frančiška.
In v resnici bomo se vso pravico klicali Marijo „kraljico reda manjših bratov". Komaj je namreč keteri drugi red sv. katoliške cerkve toliko storil za povzdigo in razširjenje njenega češčenja. Že sv. Frančišek je ljubil mater božjo, kaker pravi sv. Bonaventura, z neizrekljivo ljubeznijo, „ker nam je Gospoda veličastva storila brata in smo po njej vsmiljenje dosegli. V njo za Kristusom najbolj zaupajoč jo je svojo in svojih otrok odvetnico postavil in nji na čast se je od praznika sv. aposteljnov Petra in Pavla pa do praznika njenega vnebovzetja z veliko pobožnostjo postil". Pozdravljal jo je ko sveto gospo, kraljico najsvetejšo, in posebno molitvice skladal njej na čast. Mej besedami, ki jih je pogosto ponavljal, so bile tudi te: „Ko pravim „Z d ra v a M a rij a“ se smejejo nebesa, an-gelji se veselijo, svet se raduje, pekel se trese, hudobe bežijo !“■
Zato se morda mariskomu čudno zdi, kako da sv. Frančišek svojim bratom lajikom ni predpisal poleg očenašev moliti tudi zdravamarijo, kaker se to dandanašnji vender sploh dela. Tudi bratom in sestram tretjega reda je naložil moliti „oče naš" in „slava Očetu", ne pa „zdrava Marija". „Zdrava Marija" ko posebna molitev tisti čas torej še ni bila v navadi. Še le pozneje so jo vpeljali prav redovniki sv. Frančiška. Sloveči nemški pridigar, frančiškan Berthold Regensburški, je zahteval v svoji pridigi o dolžnostih kerstnih botrov, da imajo znati očenaš in apostoljsko vero, če znajo zraven tudi zdravamarijo, pravi pa, da je to celo čudovito dobro. Pri kerstu. se moli seveda še dandanašnji vera in očenaš, ne pa zdravamarija ; ali iz Bertholdovih besed je očitno, da ob njegovem času, to je okoli srede trinajstega stoletja po Kristusu, kristi-jani sploh še niso molili zdravamarije. Vender so jim to frančiškani že priporočali. Zlasti je naš sveti cerkveni učenik Bonaventura ko vesoljni predstojnik ali generalj frančiškanskega reda leta 1263 na redovnem kapiteljnu v Pizi izdal povelje, da naj frančiškani spodbujajo ljudstvo, naj vsaki večer, ko po-žvoni k sklepnim cerkvenim molitvam (kompletoriju) prebla-ženo devico Marijo nekoliko krat pozdravijo. Ko vzrok te določbe je navel to, da je po mnenju neketerih spoštovanja vrednih učenikov ob tisti uri angelj Gabrielj pozdravil p.ebla-ženo Devico.
Tedaj so jo najberž pozdravljali tudi le z angeljevimi besedami: »Zdrava, milosti polna, Gospod s teboj, blagoslovljena ti mej ženami". Najprej so potem postavili na svoje mesto ime „ Marija", kaker se bere že v določbi leta 1295 deržanega kapiteljna beneške redovne okrajine, ki pravi: „Pred vsem velimo, da se naj v posameznih krajih zvečer trikrat se zvonom pozvoni k časti preblažene Device in tedaj naj vsi bratje pokleknejo in trikrat molijo: „Zdrava, Marija, milosti polna!"
Pozneje so se začele dodajati tudi Elizabetine besede „in blagoslovljen sad tvojega telesa". S temi besedami sklepata to molitev sv. Bonaventura in Tomaž Akvinski. Tudi so pristavili pozneje še „Jezus. Amen", ali tudi „Jezus Kristus. Amen". Tako se je zverševala zdravamarija še v 15. stoletju, in tedaj, najberž v pervi četerti 15. stoletja, so jo prestavili skorej gotovo stari frančiškani tudi v našo slovenščino, — žal, da ne prav dobro in natančno, in dvakrat žal, da se dobra in natančna prestava vse do zdaj ni sprejela, dasiravno so je bili ljudje jako veseli povsod, kjer se je bila zadnja leta vpeljala.
Kedaj se je pa pozdravljenju pristavila prošnja: ^Sveta Marija, mati božja, prosi za nas" itd.? Splošno ne pred 16. stoletjem. Sicer ima že sv. Bernardin Sijenski v neki pridigi o terpljenju Kristusovem besede: „Sveta Marija, prosi za nas, grešnike" in pridigo o oznanjenju Marijinem sklepa s prošnjo: »Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike. Amen". Ali dolgo časa je prešlo, preden je prišel ta dostavek sploh v navado. Se v 16. stoletju je moral sloveči pridigar, frančiškan Pelbart Temešvarski, opominjati v svoji razpravi o zdravamariji: „Na koncu pristavi še in moli: Sveta Marija, mati božja in našega Gospoda Jezusa Kristusa, prosi zame in za vse grešnike".	*
V tem času torej pristavek še ni bil natanko določen, zlasti mu je še manjkalo besed „zdaj in na našo smertno uro". Kedo in kedaj jih je pač pristavil ? Po vsi priliki zopet frančiškani. Pervič je najti namreč zdravamarija cela, kaker se dandanašnji moli, v frančiškanskem brevirju izdanem leta 1525 v Parizu, še le 43 let nato je papež Pij V. tako sprejel v popravljeni rimski brevir, 1. 1568, očitno, da po frančiškanskem vplivu in prizadevanju.
Tudi zvonjenje k avemariji ali angeljevemu pozdravljenju brez dvojbe frančiškani vpeljali. Kaker smo rekli, je že sv.
Bonaventura 1. 1263 velel frančiškanom, spodbujati ljudstvo^ da naj zvečer, ko slišijo zvonjenje k sklepni cerkveni molitvi (kompletoriju) Marijo nekoliko krat pozdravijo z angeljevimi besedami. Tisto zvonjenje je imelo torej prav za prav drugi namen. Še le 32 let pozneje 1. 1295 se je vkazalo, kaker smo tudi že povedali, beneškim frančiškanom vsaki večer trikrat pozvoniti Mariji na čast. Tedaj so bile naše dežele vsaj večinoma pod cerkveno oblastjo oglejskega patriarha; frančiškani po naših deželah so bili torej ali naravnost v beneški redovni okrajini, ali vsaj ž njo v tesni dotiki. Večerno zvonjenje Mariji na čast se je torej po vsi priliki iz frančiškanskih cerkev po Beneškem razširilo tudi v frančiškanske cerkve po naših krajih, iz Gorice v Ljubljano, Celje itd. Pa tudi drugod so frančiškani gotovo kmalu vpeljali to navado, tako da jo je papež Janez XXII že leta 1318 pohvalil in z odpustki obdaril, leta 1327 pa tudi v Rimu sam vpeljal. Leta 1368 se je vpeljalo zvonjenje k angeljevemu pozdravljenju tudi zjutraj, v 16. stoletju naposled tudi o poldne. Besede pred vsako zdravamarijo: „Angelj Gospodov je oznanil Mariji . . . Glej dekla Gospodova . . , In beseda je meso postala... so se začele pristavljati v teku 16. stoletja; ob času cerkvenega shoda v Pragi 1. 1605 so bile že v navadi.*) Ali bi smeli tudi te pristavke pripisovati frančiškanom, ne vemo; toliko je gotovo, da so si na vse načine prizadevali častiti svojo nebeško mater in kraljico. Če molčima tu o vsem drugem, kar so storili v njeno slavo, ene reči ne smemo popolnoma zamolčati, zasluge, ki si jo je pridobil naš red za spoznanje in dokaz verske resnice neomadežanega spočetja Marijinega. Žal, da je o našem največem modroslovcu, Janezu Dunsskotu, ki je dognal ta dokaz, tako malo gotovega znano, da ga cerkev ni mogla do zdaj priznati za blaženega ali celo svetnika. Naj se pa to kedaj zgodi ali pa ne, mi smemo vender prepričani biti, da je ta naš slavni brat v nebesih pri svoji neomadežani kraljici in ž njim seveda tudi mnogi in mnogi drugi naši pobožni bratje, ki so se skozi stoletja se vso gorečnostjo vojskovali za to Marijino čast in slavo. In če je bila Marija vedno zavetnica in kraljica našega reda, bo to še toli-
*) Primeri: »Das Ave Maria« und der »Engel des Herrn«. Von P. Atha-nasius Bierbaum 0. F. M. in Wiedenbruck (\Vestfalen) (Theol.-praktische Quar-talschrift, 63. Jhrg. 1910. IV. Heft. pag. 779-783).
kanj bolj nadalje, ko jo bomo s cerkveno poterjenim naslovom vsak dan klicali: »Kraljica reda manjših bratov, Prosi za nas!“

BI. Janez Pizanski,
spoznavavec 3. reda. *)
Janez, imenovan tudi Vannis, je bil sin plemenite rodbine Čini (Cini). Rojen je bil v mestu Piza na Laškem proti koncu trinajstega stoletja. Ko mladenič je stopil v vojaški stan in ko tak se je vdeležil vojske za svoje rojstno mesto zoper florentinsko ljudovlado. Florentinci so Pizance izvabili v zasedo m skoraj vse potolkli. Janez je pa po božji previdnosti nepoškodovan vbežal. Iz hvaležnosti je obljubil, da hoče vse svoje življenje Bogu in službi božji posvetiti. Ker je bil oženjen, ni mogel stopiti v samostan; vpisal se je pa v svetovni tretji red sv. Frančiška ter je ko tretjerednik zelo spokorno živel. Na golem životu je nosil železne verige in spokorni pas, bičal se •n s postom in drugo pokoro zatajeval. Leta 1305 je vstanovil »hišo vsmiljenja", nekako bratovščino, ketere udje so z denarno miloščinjo podpirali gosposke siromake. Vstanovil je tudi red spokornih bratov puščavnikov in družbo bičarjev. Kjerkoli je mogel, je bližnjemu pomagal. Vmerl je v Pizi 12. novembra leta 1433, ali okoli 1440.; na pokopališču so mu someščani postavili krasen spominik. Leta 1856 so prenesli ostanke njegovega trupla v cerkev konventuvaljcev v Pizi. Papež Pij IX. je M- septembra 1857. poterdil njegovo nepretergano češčenje. V frančiškanskem redu se obhaja njegov spomin 12. novembra.
V brevirju se imenuje »de Pa c e" ali »a Pace" to je »od mira".
P. A. F.
*) L’ Aureola serafica, 12. nov.
Winkes, Seraphischer Tugendspiegel 13. Nov. Acta Ord. F. M. Ann. XXVIII. pag. 212.
Tolažila sv. vere.
P. A. M.
Poterpežljivost.
Poterpežljivost je jako dober pripomoček zoper mnoga zla, dragocen zaklad v dnevih bridkosti in stiske. Toda žal, le malo ljudi se najde, keteri bi imeli to krasno čednost, kerščanske poterpežljivosti. Edino le ta more človeško serce tolažiti v vsaki bridkosti. Tajiti se sicer ne da, da celo le natorna, človeška poterpežljivost, kaker so jo učili modroslovci starega veka, ima neko moč, v mnogih slučajih človeka obvarovati maloserčnosti in obupnosti. Vender pretiravati je ne smemo. Oni ajdovski modrijani so svoje mnenje o čednosti poterpežljivošti zapisali v svojih spisih. Naši cerkveni učeniki, so enako storili; toda nauki obojih se tako razlikujejo, kot poterpežljivost takega posvetnega modrijana od poterpežljivosti marternika. Sv. Ciprijan pravi: „Ti modrijani sicer terdijo, da imajo poterpežljivost, pa njih poterpežljivost je tako malo pristna, kaker njih modrost*1-Ako bolj natančno pogledamo, bomo našli, da je bila njih poterpežljivost le neka nemarnost, brezčutnost in stanovitnost iz napuha; oboževali so sami sebe. Kerščanska poterpežljivost pa ohrani ob dnevih poskušnje mir serca j ona daje moč v boju življenja in zagotovi človeku v nesreči čeznatorno pomoč in gotovo olajšanje. Sv. Ciprijan pravi: „Poterpežljivost ohrani mir, krepča v terpljenju in podpira slabotnega vbožca". Ali ni tedaj resnično, da ona človeka tolaži v vseh bridkostih življenja? Brez tožbe, brez godernjanja, mirno in stanovitno terpeti, to je po nauku posvetnih ajdovskih modrijanov čednost poterpežljivosti. Sv. Tomaž Akvinski in sv. Avguštin tem besedam sicer priterjujeta, toda pristavila sta še drugo, zelo pomenljivo besedo, namreč: »Terpeti za Boga! Za Boga, z ozirom na Boga, iz ljubezni do Boga*1.
To je razloček; to je, kar daje kerščanski poterpežljivosti neprimerno večo moč in nepopisno sladkost. Ko je neki ajdovski pesnik hotel tolažiti žalostnega očeta zaradi zgube nje* go ve hčerke, mu je rekel: »Zadela te je sicer velika nesreča; pa s poterpežljivostjo jo boš lažje prenašal**. Gotovo, to je
resnično; pa kako brezčutno, kako mer zlo! Kako vse drugačno tolažbo bi žalostnemu očetu dala kerščanska vera. Terpi za Boga, keteri je z neskončno poterpežljivostjo za te terpel; za Boga, keteri je tvojega otroka v nebeško veselje poklical; za Boga, keteri te hoče enkrat v nebesih vekomaj ž njim združiti. Koliko se še le te čednosti razločujete v svojih učinkih, ko ste že v svojem bistvu tako različni! Hvalili so poterpežljivost Sokrata, gerškega modrijana. Pa to ni bilo nič druzega kot merzel nemar, smertni kazni kljubujoči ponos. Kako vse drugače terpi tisti, keteri terpi iz ljubezni do Boga! Ali ni neprimerno močnejši in pred vsem veliko srečniši ? Spomnimo se 'e na pobožnega terpina Joba, keteri je tako zvesto iskal čast kožjo in tako stanovitno zanj terpel. Pri vsakem novem vdarcu jo Job Boga poveličeval: „ Gospod je dal; Gospod je vzel; hvaljeno bodi Gospodovo ime“. Job. 1, 21. Poglejmo na slepega Tobijo, na kralja Davida svojega trona oropanega; predstavimo si toliko drugih zvestih služabnikov božjih. Glejte, kako stano-vitno, kako veselo so za Boga terpeli!
Odkar nam je pa Kristus naš Gospod, viseč na križu, zapustil najlepši zgled poterpežljivosti, se je ta lepa čednost še na bolj junaški način na svetu razodevala in obrodila še lepši sad tolažbe mej ljudmi. Njena moč je tako velika, da celo bridkosti in terpljenju deli neko prijetnost. Dosti je, da imenujem le neketere velike učence križa, keteri so hoteli s poterpežlji-vostjo v boj ali bolje rečeno v zmago, v večno slavo. Glejte Svete marterpike, ki so bili ljudje kaker smo mi! Glejte one serčne spoznavavce Kristusove, one junaške device! Kolika moč, pa kolika tudi blaženost sredi najgroznejšega terpljenja!
Čednost kerščanske poterpežljivosti je eno najkrepkejših tolažil, ono olajša terpljenje, ketereinu se izogniti ne moremo, ^ato nam kliče apostelj: „Poterpežljivost vam je potrebna", (Hebr. 10, 36.).
I. Poterpežljivost nas obvaruje mnogo terpljenja. To nam spričuje sv. pismo in vsakdanja skušnja. S poterpežljivostjo človek berzda in vkroti svoja čustva. On premaga in vlada samega sebe. „V svoji poterpežljivosti boste ohranili svoje duše". Luk. 21, 19. Poterpežljivost daje človeku moč in serčnost, stanoviten ostati v poskušnjah; poterpežljivost ga zedini z Bo-S°nv „Kjer je Bog, tam je tudi poterpežljivost" pravi učeni
Tertulijan in sv. apostelj Jakob piše: „Poterpežljivost pa delo dopolni; da ste popolni in pravični in v ničemer pomanjkanja nimate". Jak. 1, 4. Kaj je bolj jasnega, ko to spričevanje sv. pisma ?
Malo resnic je pa tudi, ketere bi razum in vsakdanja skušnja tako poterjevala, kaker ravno to.
Koliko bridkosti in terpljenja bi si bili prihranili, ke bi bili znali sami sebe vladati. Ne ušla bi vam bila tista nepremišljena beseda; ne bili bi storili tega, kar zdaj bridko obžalujete ; tista poskušnja bi nas ne bila tako poterla in obupnih storila, tisti vdarec bi bili stanovitno prenesli in Bog bi bil z vami. To in ono bi se vam bilo posrečilo, ke bi se bili znali premagati in bi se ne bili prenaglili. Tako so vam pa vaše terpke besede, vaša strast odtujile serce prijatela ali vničile sad večletnega truda.
II. Mnogo je poskušenj, keterim se človek ne more izogniti in rad ti verjamem, da moraš mnogo terpeti brez lastne krivde. Glej, ravno tedaj čednost poterpežljivosti najbolj potrebuješ, da te tolaži v tvoji bridkosti in ti olajša terpljenje, naj pride od koderkoli. Morebiti je Bog sam, keteri te tepe, ko te obišče se zunanjo nesrečo, z boleznijo, z vboštvom, ali drugimi nadlogami. Vstrajaj in on ti bo pomagal. Morebiti pripusti Gospod, da te zadene notranje terpljenje: suhota, maloserčnost in hude skušnjave. On tako rekoč molči, on se skriva. Ne obupaj, te-muč vojskuj se in upaj v poterpežljivosti! Če se tudi zdi, da je Bog tvojim dušnim sovražnikom dovolil, te begati, strašiti, on je vender blizu se svojo pomočjo. Morebiti te straši spomin na tvoje pregrehe; morebiti te vznemirja misel na toliko milosti, ketere si zlorabil in skušnjavec bi te rad pehnil v brezno obupa. Toda poterpi! Glej, Gospod sam poterpi s teboj; on te prenaša; on te ljubi, tacega kakeršen si. — Največkrat smo premalo poterpežljivi sami seboj in to je vir mnogo terpljenja-Neketeri so nejevoljni zarad svoje slabosti, zarad svoje dušne revščine. Tudi neketeri celo dobri kristjani se tako terpinčijo in namesto, da bi napredovali, vsi nemirni in maloserčni na pol pota ostanejo. Drugi se jezijo, kaker pravi sv. Frančišek Šaleški, zarad tega, ker so se jezili. Neketeri delajo s tako naglico in gorečnostjo, da vse polomijo in razbijejo, potem se Pa jeze in so žalostni. Ke bi malo bolj poterpeli, bi vse lepo in
mirno opravili. Koliko bridkih ur bi si prihranili, ke bi znali poterpežljivi biti v svojem občevanju z bližnjimi. Lehko terdim, da je navadni vzrok domačih razpertij. nepoterpežljivost, prenagljenost in pomanjkanje mejsebojne prizanesljivosti. Kolika sreča bi bila v domači hiši, ke bi vladala v družini poterpežlji-vost; ke bi oče in mati ne bila tako občutljiva in si raje eden drugemu odpuščala svoje pregreške; ke bi se z otroci in posli lepo in ljubeznivo ravnalo. Poterpežlljivosti je treba pri nesrečah in zopernostih, ki nam jih provzročujejo mertve stvari. Kaj ti pomaga, ako se jeziš nad slabim vremenom, nad viharjem in dežjem? Kaj ti koristi, ako godernjaš čez mraz in vročino, ako pri vsaki zopernosti kolneš in se jeziš? Nikomur še ni bilo žal, da je bil preveč poterpežljiv ; večkrat pa tudi majhina nepoterpežljivost spravi človeka v zadrego in stori, da se pozneje bridko kesa.
Potrudimo se, da bomo modro in pred vsem kerščansko živeli in ne pozabimo nauka: Čim poterpežljiviši je človek, toliko močnejši in srečniši je. Prosimo tudi našega božjega Zveličarja in Njegovo premilostno Mater, naj nas podpirata pri Vseh skušnjavah k nepoterpežljivosti. Priporočajmo se tudi svetnikom, keteri so se posebno odlikovali s čednostjo poter-Pežljivosti, kaker sv. Jožef, sv. Frančišek Šaleški. Ako bo ta molitev vslišana, potem bo konec marisiketeremu našemu terp-Ijenju in veseli in srečni bomo
V
Življenje sv. Roze Viferbske,
device III. reda sv. Frančiška.
(P. E. P.)
7. Slava in smert sv. Roze. 1251—1252
Zoper cesarjevo nasilstvo se je uperla vsa Italija, zlasti Pa Toskana in papeževa deržava. Mnogo do tedaj cesarju podložnih mest se je takoj vzdignilo, kaker hitro so slišali, da je cesar umeri. Zgledu drugih je sledilo tudi mesto Viterbo. Papež Inocencij IV. je poslal kardinala Kapočija v mesta, ki so se
otresla cesarske oblasti. Namesto cesarske je pripeljal kardi-nalj seboj papeževo posadko. Ko je prišel pred Viterbo, so ga veselo pričakovali in slovesno sprejeli in mnogo teh, ki so do tedaj deržali s cesarjem, je obljubilo papežu vdanost in zvestobo. Z dovoljenjem meščanov je vkazal kardinalj podreti cesarsko palačo. To je bilo veselje, ko se je razvalilo poslopje, v keterem je bilo toliko strašnih ječ, poslopje, ki je bilo znamenje zatirane ljudske prostosti! Da bi se nigdar več ne sezidalo, so postavili na mesto, kjer je stalo, del mestnega zidu.
Par mesecev nato je dalo mesto Viterbo sestaviti zbirko postav, „v čast božjo, Marije Device, sv. Lavrencija, vseh svetnikov, v čast papežu Inocenciju IV. in v blager občine“. S to zbirko, ki je obsegala vse stare pravice in navade, so meščani uredili svoje občinsko življenje. Viterbski zgodovinar Pinci imenuje to zbirko „najimenitniši in najslavniši spominik v zgodovini Viterbskega mesta“. Ta zbirka poterjuje predpravice sv. cerkve in je začetek občinske samouprave glede denarstvenih zadev, uprave in kupčije. Pervo poglavje teh pravil veleva: „Župan ali konzula sta dolžna v vsakem oziru braniti katoliško vero. Kedorkoli jo zametuje ali pa se brani po njej živeti, zapade kazni. Zmaga in čast prave vere in mestna prostost sta bila cilj, za keterega se je borila sv. Roza. Oboje je dosegla in s tem spolnila svoje poslanje.
Brez dvojbe je bila sv. Roza deležna obeh teh važnih dogodkov. Ni nam sicer znano, kedaj se je vernila, vender si lehko mislimo, da takoj ko so bili ptujci izgnani iz mesta. V duhovnih urah njenega praznika beremo, da so jo meščani sprejeli kaker slavnega junaka in zmagovavca. Duhovščina, občinski možje, meščani, tergovci in rokodelci so ji šli naproti. Mesto je pozdravilo njen prihod se slovesnim zvonjenjem in veselim petjem. Ko to svetnica opazi, se hoče umekniti in išče po stranskih potih dospeti do domače hiše. Toda zastonj! Mej slavoklici in nepopisljivim navdušenjem se je komaj privila skozi ljudstvo, ki jo je veselo pozdravljalo kot pomočnico ubogih, tolažnico žalostnih, luč duš, lilijo čistosti, rožo ljubezni, izvoljeno posodo božje previdnosti in osvoboditelico domovine. Ko pride Roza v domačo hišo, se zopet zapre v tesno celico, da bi v njej kaker nekedaj edinole Bogu živela. Toda ljudje ji niso dali miru. Noč in dan so jo oblegali.. Eden jo je prišel
vprašat za svet, drugi zopet priporočat se ji v molitev. Da, celo od daljnih krajev so prihajali ljudje le zato, da bi jo videli in slišali. Vse to je pa motilo devico, ki je želela popolnoma za se mirno in edinole Bogu živeti; zato je začela premišljevati, kje bi mogla najti še večo samoto. Na misel ji pride bližnji samostan klaris, ketere so takrat še imenovali redovnice sv. Damijana. Vleče jo tja, ker ji je bilo znano ostro in skrito življenje tamkajšnjih redovnic. Devica gre k prednjici in jo kleče prosi sprejema.
Mislil boš, dragi bravec, da so klarise z največim veseljem sprejele v svojo sredo našo svetnico, ki je tako angeljsko čisto živela in po svojih čudežih slovela daleč na okoli Temu Pa ni bilo tako, mariveč o.patica se je odločno branila našo tretjerednico v samostan sprejeti in podperla je svojo hranitev z raznimi bodisi resničnimi ali pa morda tudi navideznimi razlogi. Gotovo je Rozo silno zabolelo, da ji nočejo spolniti njene oajpreserčniše želje, toda tudi to je veselo, ponižno in vdano v voljo božjo prenesla. Ko ji opatica reče, da je število redovnic že tako preveliko in da je samostan preubožen, tedaj °dgovori svetnica mirno v preroškem duhu: „Tehtnost vaših razlogov poznam. Ve me nočete žive, veselile pa se boste, ako me bote imele mertvo, in imele me boste".
Ravnanje klaris se nam zdi neumevno. Očividno je, da so bili od prednice našteti razlogi le pretveza. Naj bi bilo število redovnic še tako veliko, in uboštvo še tako občutljivo, vender bi se sprejemom sedemnajstletne deklice, ketere življenje je bilo skoraj nepretergan post, samostanu ne bila zrastla nobena °bčutljiva škoda. Neketeri pisavci Rož nega življenja dolže opa-tico ošabnosti, ker je zaničevala ubožno hčer priprostega samostanskega delavca, in prevelike skerbljivosti za časne reči, ker se je bala pomanjkanja. Ako je to oboje res, bi se pač slabo zlagalo z duhom sv. Frančiška in sv. Klare. — Mogoče Je pa tudi, da se prednjica ni bala vsega tega, mariveč bala Se je, da bi terpel s tem, ako sprejme Rozo, samostanski red 'n mir, ker je bila Rozina svetost daleč na okoli znana. Slišali smo že, kako so jo nadlegovale množice v njeni domači biši 'n pomisliti moramo, da klarise v pervih časih niso bile tako zaperte v samostansko klavzuro, kaker dandanašnji. Gotovo Je prednjica tudi vedela, da je svetnica večkrat zamaknjena.
Tudi to bi bilo utegnilo motiti druge, priproste redovnice in begati jih, ker niso tako dobro poznale nadnaravnih poti božjih.
Naj bo temu že tako ali tako, gotovo je imela s tem previdnost božja svoje posebne namere. Ne bomo prederzno ter-dili, ako rečemo, da je bila volja božja, da ostane sv. Roza do konca svojega življenja tretjerednica in da ostane za vse čase zgled in vodilna zvezda tretjega reda. Saj je tretji red odločila previdnost božja, da služi v posvečenje preprostega človeštva in da napolnuje s čednostmi tiste, ki hrepene sicer po redovnem življenju, pa jih razmere silijo mej svetom ostati. Natančno spolnjevanje tretjerednega vodila spremeni vsako izbo v celico in vsako hišo v samostan. Tretji red je podoben rodovitnemu vertu, v keterem nepopisljivo lepo rastejo cvetlice devištva, zatajevanja in velikodušnosti, in sicer ne le v samostanskem zatišju, temuč tudi v družinah in v javnem življenju.
Vdana v voljo božjo je Roza zopet pričela svoje samotno življenje v celici domače hiše. Listine nam skoraj ničeser niso ohranile o zadnjih mesecih Rozinega življenja. Le toliko vemo, da je živela skoraj v nepreterganem premišljevanju in zamaknjenju. Ogenj božje ljubezni jo je popolnoma povžil in njene duše se je lotilo vedno veče domotožje po nebesih. Znano nam je, da je živo hrepenenje po popolnem združenju z Bogom v nebesih za svete duše pravo marterništvo. Neprestano je Roza zdihovala po Bogu in vedno ga je prosila, naj skrajša čas njenega pregnanstva in stere verige, ki jo derže vklenjeno v po-zemeljsko življenje.
Svetnica na svetu ni imela ničeser več pričakovati. V še ne spolnjenih osemnajst letih svojega življenja je napolnila svet se skrivnostno dišavo devištva, zatajevanja in ljubezni. Maščevala je pravice zatiranih in vlivala hladilni baljzam ljubezni v pekoče rane nesrečnih. Ne zmene se za zaničevanje, preganjanje in pregnanstvo se je zmagovito bojevala zoper hudobijo, kri-vovero, razkolništvo in trinoštvo. Kamerkoli je stopila njena noga, povsod so vsklile in vscvetele krasne cvetlice vere, pravičnosti in prostosti. Da, sv. Roza je lahko rekla se sv. Pavlom : „Jaz se že darujem, in čas moje razveze nastaja. Dobro sem sevojskoval, t e k d o ko n č al, v e r o ohranil. Sedaj mi je prihranjena krona pravice, keteromibodal Gospod, pravični sodnik, tisti dan*. II. Tin. 4, 6. 8.
Gospod je uslišal prošnje in nasitil hrepenenje zveste svoje ■služabnice. Roze se loti tako huda merzlica, da je v začetku spomladi leta 1252 popolnoma opešala. Navaden človek se preplaši, ko zve, da bo treba umreti. Ne tako sv. Roza. Ko je spoznala, da bo v kratkem umerla, se je njena duša silno razveselila. Svetnica prosi za sv. zakramente in jih prejme zamaknjena. Krog njene postelje so stali njeni stariši in bližnji znanci; neštevilna množica se je gnetla v veži in krog hiše. Proti večeru, ko leže mrak na utrujeno zemljo in zapoje zvon z visokih lin, in vabi vernike, naj pozdravijo kraljico nebes in zemlje ter se hvaležno spominjajo skrivnosti učlovečenja Sinu božjega, tedaj počasti Roza se zadnjo zdravamarijo nebeško mater, ketero je celo svoje življenje tako preserčno ljubila, v zadnjič obudi dejanje ljubezni do Jezusa, svejega nebeškega ženina, potem pa sladko in mirno zaspi v Gospodu v osemnajstem letu svoje starosti. Njena duša je zapustila ječo svojega deviškega telesa in v vsej svoji lepoti se vzdignila v nezmerne višave svoje nebeške domovine. To je bilo skoraj gotovo dne 6. marca leta 1252.
Takoj po njeni smerti sc je kaker luč začelo svetiti njeno obličje in njeno truplo je razširjalo prijeten duh. Izročilo, ki pa ni popolnoma gotovo, terdi tudi, da so začeli zvonovi pri Sv. Mariji na hribu sami od sebe zvoniti. Pogreb njen je bil popolnoma podoben slovesni, zmagoslavni procesiji. Vsi so blagrovali in slavili svetnico ter se ji zaupno priporočali v molitev. Da bi kedo molil za pokoj njene duše, nato še mislil ni nihče, tako živo so bili vsi prepričani, da je ranjka že mej svetniki. Celo oče in mati, ki sta priserčno ljubila svojo hčer, nista pretakala ob njeni smerti solz, ker sta si bila v svesti, da imata zaščitnico v nebesih. — Zima je minila, roža se je raz-cvela v vsi svoji lepoti v večni, nebeški spomladi. —
Sv. Roza je prosila preserčno, naj jo sprejmejo v samostan, a njena ponižna prošnja je bila odbita. Devica se nad tem ni žalostila, mariveč vdano je prenesla tudi to poskušnjo. Taka vdanost je Bogu jako ljuba. Sv. Janez Krizostom pravi, da obstoji vsa popolnost ljubezni do Boga v vdanosti v njegovo presveto voljo. Z nobeno rečjo ne moremo Boga tako častiti kaker z udanostjo v njegovo voljo. Vadi se, dragi bravec, 'V tem. Ako pride nad te kaj neprijetnega, kaj britkega, kaka
bolezen, kak križ, kaka težava, moli vdano : „Zgodi se tvoja volja!" Svetnica iz serca hrepeni po združenju z Bogom, po nebesih. Mi pa tako malo mislimo na Boga in na nebesa! Zakaj? zato, ker Boga premalo spoznavamo in ljubimo. Misel na nebesa bi delala tudi nas’velikodušne. Ke bi mi večkrat mislili na nebesa, bi se tudi mi bolj pogumno deržali sterme poti popolnosti.
V pervi knjigi kraljev beremo, kako so pripeljali pred preroka Samuela amalečanskega kralja Agaga, ki je bil ostuden Bogu zavoljo svoje grozovitosti. Agag je vedel, kaj ga čaka. Sv. pismo pravi: „Agag seje tresel. In Agag je rekel: Tako me torej loči britka smert*. (1. Kralj. 15, 32). Agag ne umerje rad; za grešnega človeka, ki ljubi svet in njegovo veselje, je smert seveda britka. Sveto Rozo smo pa videl, kako si želi smerti, da bi bila z Bogom združena, videli smo, kako je veselo in mirno umerla. Dragi bravec, kakšne smerti bi si želel ti, ko pride večer tvojega življenja? Ali bi želel umreti britke smerti, kaker je umeri kralj Agag, smerti, glede ketere pravi sv. pismo: „Smert grešnikov je silno huda“, (Ps. 33, 22.) ali pa smerti sv. Roze, smerti, glede ketere pravi sv. pismo : ^Dragocena pred Gospodovim obličjem je smert njegovih svetih"? (Ps. 115, 6.) Ako se hoče& obvarovati smerti, katere je umeri kralj Agag, tedaj skerbl zato, da ne boš navezal svojega serca na posvetne minljive reči. Se smertjo bi jih moral vse zapustiti. Ta ločitev pa je sercu, ki je navezano na nje, huda in britka. Skerbi pa tudi, da te ne zasači smert v strašnem stanu smertnega greha. Kako strašna je smert grešnika, ki se mora bati odgovora, bati kaznih ketere ima pripravljene zanj pravičnost božja ker je za čas svojega življenja zametaval usmiljenje božje! Ako hočeš, da bo tvoja smert srečna, misli večkrat na njo! Ako boš to storil, se boš gotovo varoval greha. „Spominjaj se svojih poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil". (Sir. 49.) Ti si želiš srečne smerti, toda vedi, srečna smert je umetnost). ketere se je treba dolgo ,časa učiti. Nihče še ni postal kar čez noč imeniten slikar, glazbenik ali pesnik. Kedorkoli je hotel biti kaj tacega, se je moral dolgo časa učiti in truditi. Tudi srečna smert je umetnost. Ako hočeš torej, da boš srečno umeri, uči se srečno umreti in trudi se. Od vsake druge umet-
nosti imaš le ča^en dobiček, od umetnosti srečne smerti je pa odvisna tvoja večna sreča. Najboljša priprava za srečno smert je čista vest in milost božja. Skerbi torej zato, da boš imel vedno čisto vest. Ako opaziš, da si si jo omadeževal, nikar ne odlašaj oprati jo v zakramentu sv. pokore. Ti namreč ne veš ne ure ne dneva. — Skerbi, da si ohraniš milost božjo. To pa pri naši slabosti ni lehko. Treba je božje pomoči, ketere ti Bog gotovo ne bo odrekal, ako boš tudi ti rabil pripomočke, ketere ti ponuja skerbna tvoja mati, sv. cerkev. Kcteri pa so ti pripomočki? Te pripomočke ti našteva učenik duhovnega življenja sv. Aljfonz: „Vsakdanja sv. maša, premišljevanje večnih resnic, večkratna spoved in sv. obhajilo, vsakdanje obiskovanje sv. Rešnjega Telesa in Matere božje, duhovno branje, izpraševanje vesti in kaka posebna pobožnost k Mariji. Poleg tega skleni, da se pogosto priporočiš Bogu in blaženi Devici, da boš klical pogosto, zlasti pa ob skušnjavah, presveti imeni Jezusa in Marije. To so pripomočki, ki ti morejo pridobiti srečno smert in večno življenje".
BI. Bernardin Feljferski.
P. B.
Vlil. Poglavje.
Apostelj miru.
„Ta pozdrav mi je Gospod razodel, da naj rečemo: Gospod ti daj mir“. Tako pravi v svoji oporoki svojim duhovnim sinovom sv. Frančišek. In sinovi so umeli svetega očaka. Koliko neprecenljivih zaslug so si pridobili z oznanjevanjem miru v stoletjih svojega obstanka, priča zgodovina; mi jih tu ne komo naštevali. Le enega, ki je že ko mladenič opeval mir mej svetom, našega blaženega Bernardina Feljterskega hočemo pokazati ko aposteljna miru svoje dobe.
Več kaker navaden slučaj je bil, da je naš blaženi v začetku svojih misijonov na potu v Mirandolo zadel ob otroka, ki je na tleh leže od slabosti vmiral. Zvedel je, da je vmira-joči mali sirota. Ne daleč od tam na pokopavališču počivajo
trupla njegovih starišev, ki so se bili nedavno v ta kraj priselili : sovražna roka jih je bila prepodila iz domovine, kjer so se z delom pošteno živili. Tu v izgnanstvu so pa terpeli skrajno pomanjkanje, ki mu je le smert konec naredila. To naznanilo je pretreslo serce blaženemu. Odkrilo mu je globoko rano, ki jo sekajo Italiji nje sinovi.	»
Italija je imela v tem času domače vlade. Kar mergolelo je majhnih deržavic. Razkosanost je bila zadušila narodno zavednost. Različnost postav in uprav je odtujila deželice drugo od druge. Iz tergovskega tekmovanja se je rodilo politično. V vsakem mestu — nered in nesloga. Prihod francoskega kralja Karola VIII. v Rim in Napolj, in vgrabljenje Milana in Dže-nove pod Ludovikom XII. je bilo kaker kazen za to neslogo^
Nekedanji stranki gibellinska (cesarska) in gvelfovska (papeška) v petnajstem stoletju niste imeli več pomena. Ali tedanje dolgotrajne, zlasti meščanske vojske so bile strašna šola. Ljudstvo se je privadilo silovitosti. Maščevanje mu je prešlo v kri.
Dante, ki je postavil svoje verstnike v pekel, da se pokore za grehe zoper damovino, bi bil mogel klicati še vedno: »Nesrečna Italija, ti, ki prebivajo v tvojih pokrajinah se brez sprave vojskujejo; ti, ki jih isto obzidje in isti nasip brani, se mej seboj koljejo. Išči, nesrečna, ali vživa od tvojega oserčja vse vkrog do obrežja le ena sama pokrajina mir?“ —
Meščani, vedno pripravljeni na napad ali vstajo, so prepuščali brambo najetim vojakom; ti pa so skerbeli, da se je vojska zavlekla, ker so imeli od nje svoj dobiček. Dogodilo se je, da so nasprotni vojaki bili celo dogovorjeni mej sabo. Tako si je razlagati zmage, kjer so se čete samo premikale, ne da bilo prišlo do bitke. Vojskovodje so hoteli plen, ne slave; pomorile so več mirnih, neoboroženih prebivavcev, kaker pa vojakov.
Pogosto so nastali prepiri zavoljo nasledstva vladavcev. Do bojev je tu res prišlo navadno le mej hišami velikašev; posledice je pa čutilo vender tudi priprosto ljudstvo. Da ni bilo teh yojska, bi bili rokodelci in delavci lehko živeli v blagostanju. Tako pa sta pogosto počivala delo in tergovina ; in skrajno siromaštvo se je naselilo v prostore, kjer je prebivalo v mirnih časih blagostanje. Velikaši, pa naj so bili tudi izgnani iz
domovine, so se lažje ubranili bede; kaker ponosne visoke palače lažje kljubujejo viharjem, ko borne, slamnate koče.
Nesrečna Italija! Blaženi si je zato štel v dolžnost, da ji bo apostelj miru. Nelehko delo, ker je bilo strankarstvo splošno ker so vzroki sovraštva segali večkrat globoko. Zaupajoč na nadnaravno pomoč, se je lotil dela. In pomiril je stranke v Perudži, v Todih, Norčiji, Sijeni, Ternih, Rietih, Brešiji, Pija-cenci in v mnogo druzih krajih Italije. Lastna mu je bila nežna,. rekel bi, bratovska ljubezen, pa tudi odločna očetovska ostrost, ki hoče vse ude needine družine spraviti pod svoj blagoslov. Brez dvojbe je bil bi. Bernardin Feljterski v drugi polovici Petnajstega stoletja to, kar je bil v pervi polovici sv. Bernardin Sijenski. — In zdaj nekaj podrobnosti!
V začetku 1. 1484 je delal bi. Bernardin na pomirjenje v Perudži, mestu, ki je bilo pravo ognjišče nesloge že od neke-daj. Tedaj je Perudža bila razcepljena v dve stranki. Jedni so načelovali plemeniti Oddi, drugi pa plemeniti B al j o n i. Spopadi na cesti, plenjenje, skrivni umori so se godili dan na dan. Vero so strankarji kljub temu ohranili; tudi v cerkev so ho-dili- K zakramentom pa niso pristopali, ker bi ko nepoboljšljivi §rešniki ne bili dobili odveze. Po Bernardinovem prizadevanju e Prišlo do nekega premirja Res ni bilo kaker le premirje, ker mej načelniki je razdvojenost trajala. — Kmalu (1486) se Je sovraštvo tudi v ljudstvu ponovilo. Bernardin je zopet prišel. Bi ko je na praznik sv. Antona po pridigi pri mizi bil, nastane °aenkrat vrišč in vervenje. Stranki ste se spopadli. Blaženi vzame berž križ in hiti na ulico — mej vojsko. In tolik je bil njegov ugled, da so, pri vsem tem, da jih' je bilo že štirideset ranjenih in so bili vsi žejni kervi, vender slušali služabnika k°žjega, odnehali od boja ter se razišli domov. Na to je zbral Bernardin načelnike vseh stranek, ter jih peljal v bližnjo cerkev sv. Lavrencija, kjer je s posredovanjem škofovim njih serd Potolažil in mir napravil. — Ali v tretje so nastale še veče Zmešnjave (1. 1488). Pristaši družine Brakov (Brachi) so nekaj ®v°jih nasprotnikov pobili in nekaj v pregnanstvo poslali. V Jeeo so vergli tudi papeževega poslanca (legata a latere), ki je bil Inocencij VIII. tja poslal. Baljoni so nahujskali ljud-stv° proti papežu. Inocencij jc naročil tedaj Bernardinu, ki je v hijeni pridigoval, naj gre nemudoma v Perudžo in mesta
pomiri. Ta krat pa Bernardinova beseda ni imela vspeha. Preveč so bili perudžani razdraženi, da bi si bili dali kaj dopovedati. Blaženi je poskusil drugače. Vajen zažigati „hudičeve stolpe“, je dal postaviti na gromado podobi dveh vojščakov, ki sta predstavljala oba načelnika izgredov. V ognju sta se mo-žička zvijala kaker živa in videti je bilo, kaker da se z mečema krešeta. „Tako perudžani drug druzega koljejo!“ — je vmes zaklical blaženi. —„In kaker bosta v plamenu zginila ta dva, tako se bodo vsi, ki mir motijo, pogubili v peklenski ogenj". Prizor in žuganje ni napravilo vtiska, vsaj trajnega ne. Ne dolgo pozneje so Oddi s pomočjo urbinskega grofa napadli Perudžo in vderli v mesto. A stranka Baljonov jih je kmalu (6. jun. 1491) pregnala. Več ko pet sto pristašev Oddov je v tem boju padlo, mej njimi dva iz družine Oddov, protonotar Fabricij in prelat Rudolf. Jezo so si zmagalci ohladili nad ranjenimi ; okrog sto so jih obesili. Ta zločin priča bolje, kaker dolgo popisovanje, o grozovitosti tedanje dobe.
Ko je Bernardin sprevidel, da ne more nič opraviti, zapusti se žalostjo mesto. L. 1493 se zopet verne, da bi še poslednji krat poskusil Perudžo pomiriti — pa zastonj je bil njegov trud !
L. 1486 pošlje Innocencij VIII. Bernardina v Tode (Todi), da bi tam naredil mir in slogo. Todi niso deleč od Perudže-Naš blaženi je spolnil svojo nalogo perve dni 1. 1487. Ni se predstavil, da je od papeža poslan; da ne vzbudi nezaupanju pri teh ljudeh. Kako potreben pa je bil njegov prihod, kaže vedni strah, v keterem so živeli. Tako si na znamenje zvona, nihče ni upal v cerkev kaker da bi ne bil praznik. In opravičen je bil njih strah zavoljo umorov in tatvin. Koliko krat se je slišalo, da so kmete, ki so prišli se svojimi pridelki na terg, —- oropali! Treba je bilo čudovite previdnosti, sladkosti, spretnosti in zgovornosti pri teh ljudeh. Težko jih je že bilo, kaker rečeno, k pridigi privabiti. Zato je bil misijonarjev nenavaden vzpeli, kaker čudež. Da bi pa sklenjeni mir vterdil, je dal napraviti perve tistih zastav, kakeršne je pozneje vpeljal v celi Italiji. Naslikan je bil na zastavi Kristus, poznale so se Mu rane od bičanja, roke je stezal v vsiniljenju razprosterte. Pf’ nogah Kristusovih je bilo naslikano mesto Todi, na vsaki stran' mesta pa gruča starašin, najimenitniših meščanov, 4ri so ji®
Puhtele iz ust besede: Pars mea Deus — Stranka moja je Bog. In iz ust Kristusovih je prihajal odgovor: Et ego ero vester, si vos mei fueritis — In jaz bom vaš, ako boste vi moji. Tri zastave, vse po jednem vzorcu, so Postavili; jedno v stolnici, drugo v cerkvi sv. Fortunata, tretjo v občinski hiši. — Že naslednje leto so se jeli ljudski izbruhi v Todih zopet razodevati. V naglici hiti Bernardin tja in doseže, da se je ljudstvo spametovalo. Napravil je po mestu se slovečimi tremi zastavami procesijo, pri keteri so nosili vsi 0'jične vejice v rokah. Vsi so imeli dobro voljo, ohraniti slogo. Mestni letopis poroča o tem, kaker o kakem zelo važnem dogodku.
Iz hvaležnosti je starešinstvo postavilo v častni dvorani občinske palače Bernardinovo podobo. In vsi so obljubili, da se bodo deržali predpisov, ki jim jih je dal. Res, eno leto so Zvesto spolnjevali obljubo. Leta 1488 seje Bernardin pa že zo-Pet moral verniti, da prepreči vstajo. Zopet so imeli procesijo se zastavami miru, na kar je Bernardin Materi božji posvetil mestne ključe ter jih izročil vladavcu rekoč ljudstvu, da ga 'ma ko namestnika Matere božje spoštovati. Ta krat je bil mir trajen.
V Faenci je nekemu starčku političen sovražnik vmoril sinu (1491). Nesrečni oče se zapriseže, da bo ob priliki vzel mčrivcu življenje. Bernardin se je zastonj trudil, da bi ga potolažil. Naposled mu reče: „Oče, pa mene za sina vzemite, jaz Vani bom namesto njega, ki ste ga zgubili". Od te nežne lju-k^zni ginjen, se starček odpove jezi in maščevanju in — še več — pridruži se Bernardinu, da mu pomaga pri spravah. Sledili so nepričakovani vspehi, tako da se je povsod slišalo: ”^°g nam je poslal svojega angelja, da našemu mestu in celr Pokrajini prinese mir". Ko je hotel Bernardin Faenco zapustiti, Se je ljudstvo obernilo do starčka, da naj prosi blaženega v nj*h imenu, naj še nekoliko dni pri njih ostane. „Dobro, moj °0e, ker prosite vi" — odgovori Bernardin — „še ostanem", podaljšal je res svoje bivanje v Faenci.
Ko je Bernardin pridigoval in pretresljivo slikal zlo raz-Pertij, je njegova beseda genila nekega krojača, da je iz serca Opustil več someščanom, ki jih je že deset let smertno so-Vražil. Imel je zadnji čas ta krojač mertvoudno desnico, da ni
mogel več delati. V istem hipu, ko je sovražnikom odpustil, mu je tudi mertvoudnost zginila iz roke. Vergel se je blaženemu k nogam in razglasil čudež.
Mesto sv. Frančiška je večkrat terpelo vsled razpertij. Pervikrat, 1487, je Bernardin asiščane zelo ostro prijel; naglo smert je zažugal vsem, ki so krivi nereda in — besede so se vresničile. L. 1493 najde Asiz zopet zapleten v kervav meščanski razpor. Ko so neketeri zbežali v cerkev „sv. samostana" („Sacro Convento"), so vergli nasprotniki ogenj v vrata. Jokaje je Bernardin zapustil Asiz, razjarjen nad toliko podivjanostjo. Pa ker je menil, da se mu bo ob prazniku sv. Frančiška posrečilo vkrotiti serca, se je nepričakovano vernil. Al* nič ni opravil.
V	Narnih (Narni) je zadostovala ena sama pridiga, da so meščani, ki so prišli oboroženi poslušat blaženega, odložili svoje meče in se jeli po bratovsko objemati.
V	Sijeni je preprečil več umorov, ker je pokazal v pravi luči namere neke stranke (Monte Noveno). Hvaležnost za po* sredovanje sta mu izrazila v imenu meščanov netjaka papeža Pija II., Andrej in Jakob Pikkolomini. Nekaj dni pozneje je doživel veselje, da so se po pridigi na velikem tergu spopri' jaznile najodličniše družine v mestu.
Za pridobitev in ohranitev miru se je Bernardin posluževal samo apostoljskih sredstev; v deržavniška opravila se n* mešal. Tudi, ko mu je španski poročnik ob priliki necega mi' sijona v Florenciji svetoval, naj odpotuje v Španijo na dvor Ferdinanda in Izabelle v neki politični zadevi v korist napolj' skega kraljestva, je blaženi kratko odvernil, da to ni njegovo delo.
Spravo v Parmi omenimo, ker je tedaj naš blaženi pO' snemal v neki reči sv. Bernardina Sijenskega. V tistih časih je bila navada, slikati ali klesati na hiše znamenje stranke, h keteri se je gospodar štel. Pa tudi na druge reči so taka znamenja stavili, celo na grobe. Ker so pa taka znamenja le človeško strast razodevala, je naš misijonar, kaker prej njego^ zaščitnik, hotel, da se zamenjajo s čerkami presvetega imen3 Jezusa (I H S).
Tudi procesije otrok je vpeljal naš apostelj miru, prep3' vajoče: „Pars mea Deus in aeternum — Stranka moja je Bog na veke".
Da bi zagotovil trajnost miru, je vstanavljal bratovščine, ki so družile ljudi, ki bi jih bile tedanje meščanske razpertije naredile nasprotnike. Zlasti je širil tretji red, ki je že po namenu svojega vstanovitelja, sv. Frančiška, imel družabni in pomirovavni namen. Kako bi bil tudi v naših dneh najboljša hramba zoper socijaljni prevrat, je veliki Leon XIII. blagega spomina, prav spoznal.
V	Paviji je Bernardin vstanovil zavod za najdence in sirote; ta misel je bila zelo času primerna, ker se je v tistih zmedenih razmerah in neprestanih vojskah pogostoma zgodilo, da so otroci zgubili svoje stariše. V tem je bil blaženi nekak Predhodnik sv. Vincencija Pavlovega.
Pervo skupno slovensko romanje v Jeruzalem.
V	pervem zvezku „Cvetja“ t. 1. je bilo naznanjeno, da bo Pervo skupno slovensko romanje v Jeruzalem od 2. do 21. sept.
Zdaj pa sporočimo, kako se je izveršilo.
Dolgo se je pripravljalo to naše pervo skupno romanje v Jeruzalem. In hvala Bogu! izpolnila se je serčna želja mnogih. Tudi slovensko ljudstvo je prišlo, da se pokloni in zahvali Zveličarju tam, kjer je tudi zanj terpel in umeri. . . .
Tako ljudsko romanje je seveda združeno z mnogim delom in trudom! Koliko je treba pisati že doma, da se vse Uredi! Koliko mej potjo in v Sveti Deželi preskerbeti, da tako številni romarji srečno in zadovoljno opravijo to božjo pot! Pa priznati moramo, da se je to pervo slovensko romanje v ^v. Deželo zveršilo jako povoljno v splošno zadovoljnost romarjev. Zato hvala in čast odboru, ki je vse te skerbi prevzel m storil, kar koli je bilo treba.
Natančno po vsporedu se je pričelo to romanje dne 2. Septembra z odhodom iz Ljubljane v Terst. Lepa truma navdušenih slovenskih in nekaj hervaških romarjev, skupno 536, Je zapustilo za nekaj dni ljubo domovino ter se odpravila v °hljubljeno deželo, v rojstno deželo Sinu božjega. Parnik „Tirol„
jih je imel prepeljati iz Tersta v Jafo. Po pet-dnevni morski vožnji 7. sept. zgodaj zjutraj so srečno dospeli do Jafe, pervega mesta v Sv. Deželi. Prejšnji dan je bilo morje pri Jafi jako nemirno, ta dan se je pa pomirilo, tako da izkercanje ni delalo prevelikih težav. V pristanišču je priserčno pozdravilo romarje odposlanstvo Sv. Dežele v imenu preč. p. kustosa, potem rojaka monsinjor dr. Ehrlich, rektor avstrijskega hospica v Jeruzalemu in g. dr. Zore, v imenu avstrijske vlade pa podkon-zul g. Venko z gospo soprogo, Slovenko. Vsi romarji so šli v sprevodu s petjem in glasno molitvijo v cerkev sv. Petra, kjer so jim milostivi ljubljanski škof podelili blagoslov z Najsvetejšim. Na to so se razdelili romarji v štiri oddelke: sto romarjev je šlo v samostansko romarsko hišo imenovano „Casa nuova", ostali pa v tri hotele h kratkemu obedu. Ob 11. uri je pervi vlak odpeljal polovico romarjev' v Jeruzalem, drugi pa deset minut pozneje drugo polovico. V Jeruzalem smo dospeli na kolodvor ob polu štirih popoldne. (Jredivši se natančno po vsporedu, se je veličastni sprevod mej petjem in molitvami polagoma pomikal proti svetemu mestu, naravnost v cerkev božjega groba. Zvonovi na sijonski gori so nas glasno pozdravljali in prebivavci jeruzalemski so nas spoštljivo gledali, ko smo korakali po ulicah. Dospevši v cerkev, so nas sprejeli frančiškani ter nam zapeli „Te Deum“. Pred božjim grobom je pozdravil romarje, kaker je navada, slovenski frančiškan, ke-teremu je navdušeno odzdravil g. župnik Janez Kalan. Na to so šli romarji po skupinah v določena jim stanovanja: I. skupina v avstrijski hospic, II. in III. v „Casa nuova" IV. in V. v francoski hospic asumpcijonistev.
Drugi dan so se pričele pobožnosti in obiskovanja raznih svetišč po tem načertu :
1.	dan. Dopoldne: Služba božja v cerkvi božjega groba-Popoldne: Obisk tempeljskega terga.
2,	dan. Dopoldne: Služba božja v patrijarhatu. Popoldne: Obisk svetišč na Sijonu.
v 3. dan. Dopoldne: Peta sv. maša na Kaljvariji in poče-ščenje stebra bičanja. Popoldne: Prosto.
4.	dan. Dopoldne: Obisk svetišč božjega groba. Popoldne: Dolina Jozafat in Hinom.
5.	dan. Dopoldne: Križev pot. Popoldne: Kraljevi grobir sv. Štefan, Jeremijeva votlina.
6.	dan. Dopoldne: Votlina smertne bridkosti ali kervavega Pota; Oljiska gora, cerkev Marijinega groba. Popoldne: Sv. Ana, kopel Betezda, cerkev Ecce homo, Avstrijski hospic.
7.	dan. Dopoldne: Betlehem. Popoldne: Prosto.
8.	dan. Dopoldne: Sv. Janez v Gorovju (Ain Karim). Popoldne : Prosto.
To načert! Pa potrebne so bile neketere spremembe. Za drugi dan določena služba božja v patrijarhatu se je preložila na goro Sijon. Tam je zapel novo mašo č. g. Frančišek Šmit Ribnega pri Bledu. Ta je ko dijakon prišel z romarji v Jeruzalem in 10. sept. so ga romar, ljubljanski škof, posvetili v uiašnika v kapeli avstrijskega hospica. Nenavadna slovesnost v resnici! Nova sv. maša slovenskega romarja v novi, letos posvečeni cerkvi Matere božje na gori Sijon, kjer je nekdaj Sam Sin božji obhajal pervo sveto mašo, nekervavo daritev nove zaveze. Te gotovo redke slovesnosti se je udeležila vsa romarska družba s križi in zastavama. Zbrala se je v francoskem hospicu ob 7. zjutraj ter šla pevajoč slovenske litanije Matere božje na goro Sijon. Gromovito je zadonela po cerkvi tako priserčna pesem: „Novi mašnik bod’ pozdravljen", ko je novi mašnik mej obilno asistenco vstopil v cerkev. Milostivi škof ljubljanski so na tronu asistirali novomašnika, čigar presrečni oče, tudi romar, je bil pričujoč v prezbiteriju. Pred mašo je lepo govoril novomašniku g. Janez Kalan in mej sv. mašo so prekrasno prepevali slovenski pevci romarji in romarice. Po slovesni novi sv. maši so imeli še milostivi knezoškof tiho Sv. mašo, ker so ravno na ta dan pred 13 leti prejeli škofovsko posvečenje. Mej njihovo sv. mašo so se ljubeznivo razlegle samo slovenske pesmi. Te slovesnosti na gori Sijon v nedeljo 11. septembra pač ne bo pozabil nobeden romar.
Druga sprememba, oziroma dostavek k načertu je bil °bisek Jerihe, Jordana in Mertvega morja, kamer se je peljalo 12. septembra 180 romarjev na 45 vozovih. Ker ni bil ta obisk 0rnenjen v programu, se razume, da se je radi tega moralo 2amujeno nadomestiti prej ali pozneje. Tu bi opozoril, da naj Se pri drugem slovenskem romanju Jordan ne izpušča iz skup-nega programa, ker to povzroča motenje. Nikogar se ne sili na ta preeej težavni obisek, vender so vselej pri vsaki romar-ski družbi mnogi, ki gredo v Jeriho. Kedor ne gre, lahko ta
poldrugi dan ogleda bolj natančno n. pr. cerkev božjega groba,, ali posebno duhovniki, Schikov model templja ali razne svetopisemske muzeje, ali si nakupi spominikov. Tako ostane program celoten brez vsakega spreminjanja. Vedenje romarjev jo bilo ves čas vzgledno, goreče so zlasti prejemali sv. zakramente. Zveršilo se je romanje hvala Bogu, nad vse srečno in romarji so dne 16. septembra vsi zdravi in veseli zapustili Je-ruzalem.
V Jeruzalemu, 16. septembra 1910.
P. Benigen.
Iz ljubljanske ženske skupščine III. reda.
Vže pred več meseci sem obljubil poročati o nadaljnem razvitju naše skupščine, pa obljube do denes nisem izpolnil. Naj se zgodi zdaj s tem malim!
Tudi v naši ženski skupščini so se zveršile volitve zaupnic, tako, da so se te 19. junija 1.1. vže lehko v polnem številu sešle k volitvi odbora. Izvolile so iz svoje srede prednico, zapisnikarico ter 12 odbornic, po eno za župniji sv. Nikolaja in Ternovo ter za predilnico, štiri za okrožje župnije Marijinega oznanjenja, po dve pa za sv. Jakoba župnijo in za tobačno tovarno. Šest zaupnic se je oglasilo prostovoljno za obisko-vavke bolnikov, kar se je z veseljem sprejelo in poterdilo. — Zaupnice se ne razlikujejo od ostalih odbornic ne p© časti in ne po delokrogu. Odbrale so se le kot svetovavke predstoj-ništva, ker ne kaže sklicevati v posvet vedno vseh odbornic-
Prav iz dna serca smo se vsi oddehnili po zveršeni volitvi in veselo zapeli Bogu zahvaljno pesem.
Imen izvoljenih ne bodem tukaj navajal, ker se je izid volitev vže primerno razglasil v skupščini, v širših krogih pa ostanejo suha imena brez vsacega pomena. Pripomnim le, da opravlja od tedaj odbor vže prav čilo svojo službo in je imel vže več posvetovanj. Pri tej priložnosti naj mi bode dovoljeno,-omeniti tukaj neko pismo, ki ga je pisala zaupnica I. A. S-o priliki pervega zborovanja odbornicam v pozdrav. To pismo kaže namreč kaj značilno, kak duh veje v naših verstah.
Pozdravlja svoje tovarišice ter želi, da bi bilo započeto 'delo edino le v slavo božjo in blagor bližnjega. Po tem namenu bo vsako zaničevanje ali nasprotovanje postalo cvetlica, vpletena v venec večne slave. Zaterta bo kal želja po prednosti, vsa sebičnost in vse samoljubje. Vse morajo biti za eno, ena za vse! Obžaluje, da se nekod čuje mej sestrami neka nezadovoljnost z volitvami, češ da je mnogo bolj sposobnih, Pa ne voljenih. Ako so ene zadovoljne, vprašuje, zakaj bi ne bile vse? Dosti žalostno bi pač bilo, če bi iz tolikega števila bila ena sama sposobna in vredna! Naposled sklene pismo z besedami: „Jezus nas ne bo vprašal: Kaj ste bile ? kje ste bile? ampak: Kakšne ste bile? kako ste živele? Pokorščina je Bogu zlasti dopadljiv dar!“
S tem prepričanjem pisavke se tudi jaz popolnoma strinjam.	K. P.
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana.
6. P. Klar Vaskotti.
VII. Bolezen, smert in pogreb p. Klara.
(Konec).
Dne 5. majnika sta se obernila p. gvardijan Evstahij in P- Bartolo, kustos provincije, se zahvalnim pismom na goriško županstvo, kjer sta vsemu goriškemu prebivalstvu očitno hvalo izrekla za poslednjo čast, izkazano rajnemu častitljivemu sobratu v tako obilni meri.
Dne 7. majnika na osmino smerti je oskerbel tretji red slovesno černo mašo za rajnega; na osmino pogreba je opravil zanj rekviem s polnim orhestrom spred imenovani goriški Prošt in vdeležili so se ga mnogi prijateli vmerlega in drugi hreščani. Ti so mu postavili tudi spominik na grob sč sledečim italijanskim napisom:
Alla memoria del P. Chiaro Vascotti Istriano Ministro Biovinciale franciscano rieletto, per ingegno, dottrina, eloquenza e pieta ammirato, per mansuetudine, piacevolezza e cortesia
amatissimo, del confessionale, del pulpito e di letterari lavori assai benemerito, del chiostro in Castagnavizza sommo decoro, dove opro indefesso anni XXXIV e mori colpito da impetuoso invincibile morbo li 30. Aprile 1860 nell’ eta di anni LX mesi IV giorni IX. Questo monumento gli amici e penitenti suoi con lagrime posero.
To bi bilo po naše:
„V spomin P. Klara Vaskottija, istrana, okrajinskega predstojnika frančiškanskega v novic izvoljenega, vsled bistroumnosti, učenosti, zgovornosti in pobožnosti občudovanega, vsled pohlevnosti, prijaznosti in vljudnosti preljubljenega, za spovednico, pridižnico in knjižna dela jako zaslužnega, največe slave samostana na Kostanjevici, kjer je delal nevtrudljiv 34 let in vmerl zadet od »silne nepremagljive bolezni 30. aprilja 1860 v starosti 60 let 4 mesce in 9 dni. Ta spominik so mu prijateli in spokorniki njegovi se solzami postavili."
Ta spominik je stal pervotno seveda na Vaskottijevem grobu na tedanjem pokopališču na južni strani mesta. Ali pred blizu 30 leti se je tisto pokopavališče opustilo in novo odperlo na nasprotni severni strani Gorice. Spominiki so se morali se starega ščasoma vmekniti. Tako je prišel tudi Vaskottijev spominik pozneje na novo pokopavališče in sicer na grob rajnega p. Teofila Respeta, bivšega profesorja pastirstva na go-riškem centraljnem semenišču, ki je vmerl ko frančiškan na Kostanjevici 6. sušca 1891. Tam nekako v sredi za duhovnike in redovnike odločenega prostora v drugi versti še zdaj stoji z lehko berljivim černo prenovljenim napisom, le da je nekoliko pregloboko v zemljo zlezel. Na prazni prostor v znožju se je bilo namreč tudi Respetovo ime in nekaj, kar se je njega tikalo, vdolblo ; tega zdaj ni več videti, ker je skoraj popolnoma zginilo v zemljo.
Naposled ne smemo pozabiti dveh spominikov, ki sta se postavila našemu častitljivemu sobratu v našem slovenskem slovstvu, v »Zgodnji Danici" od 10. velicega travna 1860. Gospod Jožef Furlani, tedaj mestni kaplan pri sv. Ignaciju v Gorici, zdaj živeč ko zlatomašnik v Villa Vicentina, je priobčil na pervih dveh straneh obširen spis pod naslovom: »Cvetlica na grob prečastitemu Očetu Ivlaru Vascotti-tu, pro-vincialu frančiškanov na Kostanjevici v Gorici 1860". Pesnik
Hladnik pa mu je zložil sonet „con la coda“, zadosti dober za tisti čas. Naj stoji tukaj doslovno, kakor je natisnjen na verhu
3.	strani dotičnega števila „Zgodnje Danice":
S p o m i n i c a rajnimu prečastitimu Očetu
SVITKOTU VASKOTI-U
bivšimu nadstojniku frančiškanov Kriške okrajine po Hrovaš-kim, Štajerskim, Kranjskim in Primorskim, umerlimu v Gorici na Kostanjevici 30. mal. travna 1860.
Le mnih ubog si bil, pa toljke čete
Te spremljajo k pogrebu vse solzeče,
Še čast poslednjo skazat’ hrepeneče,
Za kogar čisel vse so bile vnete.
Scer tud' za posvetnjakam vro najete,
Al zanj gore, solzijo se le sveče;
Za Tabo serca romajo plameče Iz vsih stanov se gnjetejo neštete.
Sprevod prežal ponižniga miniha
Je priča čeznaVadniga spoštvanja,
Ki le zaslug s i j a j n o s t ga udiha.
Ti Svitko bii A k v i n si na stolnici,
Ti Zlatoust na leči pridgovanja,
Vodnik Ti Šale z jan zašli ovčici.
*
O Bog daj svet’ga raja Ti plačilo,
In da tud’ nam bi s Tabo v delež bilo!
Hladnik.
Družba sv. Mohorja.
Družba sv. Mohorja v Celovcu šteje letos 85.789 udov, *° je 275 več, kakor 1. 1909. Vsi ti prejmejo letos naslednji književni dar:
1.	»Slovenske legende".
2.	»Sveta spoved", molitvenik.
3.	»Zgodovina slovenskega naroda", I. zvezek.
4.	»Drobne povesti".
5.	»Slovenske Večernice", 64. zvezek.
6.	Koledar za leto 1911.
V zameno ali v doplačilo — kakor si je kdo pri vpisovanju želel — se še doda:
7.	»Zgodbe sv. pisma", 16. zvezek.
8.	»Trije rodovi". Povest.
Z razpošiljatvijo smo pričeli ravnokar. Potrudili se bomor da častiti udje dobijo knjige najprej ko mogoče. — Red za letošnjo razpošiljatev je sledeči:
1.	Amerika, Afrika, Azija.
2.	Krška škofija.
3.	Razni kraji.
4.	Goriška nadškofija.
5.	Tržaško-koprska škofija.
6.	Lavantinska škofija.
7.	Ljubljanska škpfija.
Cenjene gospode poverjenike, katerim se knjige pošiljajo, nujno prosimo, naj takoj, ko dobijo »avizo", pošljejo po nje na železniško postajo, da ne bode sitnih reklamacij, ki povzročujejo družbi samo zamudo in nepotrebne stroške. — Stroške, katere so imeli gg. poverjeniki za odposlatev denarja in prejem knjig, morajo jim posamezni udje povrniti.
One gg. poverjenike, ki dobivajo svoje knjige neposredno v družbini tiskarni, prosimo, naj čim p r e j e pošljejo po njer dn nam zavoji ne zastavljajo prepotrebnega prostora.
Odbor.
Drobtinice.
p. H. R.
"	Ponižna.
»Marija je velika, ker je devica in mati; veča, ker je ob enem oboje; največa, ker je mati božja; ali še nekaj več, ker se pri toliki vzvišenosti ima za nič". Sv. Beda.
Da, ljubim te!
»Vem, o Gospa, da si ti najdobrotljiviša in nas z nepremagljivo ljubeznijo ljubiš, nas, ketere je tvoj Bog v tebi in po tebi z največo ljubeznijo ljubil.
Ker se pa ljubezen le z ljubeznijo more povračnti, naj te tedi mi na vso moč ljubimo!" (Sv. Peter Damijanov).
I
Ne pozabi!
O duša, doklor si v telesu, prebivaš mej ternjem, in treba te da hudo občutiš terne skušnjav in napadov.
Zato se ti pravi v visoki pesni: „Kaker lilija mej ternjem, teko prijatelica moja mej hčerami". O bela lilija, o rahli in aežni cvet! neverneži jn podiravci so pri tebi, prebivaš mej škorpijoni ; pazi torej kako imaš previdno hoditi mej njimi. Telo in svet sta polna ternja; prebivati ž njimi in ne biti poškodovan, božje mogočnosti je in ne človeške kreposti". (Sv. Bernard serm. 48 etc.)
Le k materi!
»O duša, akoravno sta razžaljena oba (Sin in Mati), sta Vender oba vsmiljena.
»Naj torej krivičnik od pravičnega Boga beži k usmiljeni ^ateri, naj zopet krivičnik od razžaljene Matere pribeži k ljubeznivemu Sinu, ter mu reče: »Bog, ki si zavoljo naše bede P°stal sin žene; žena, ki si zavdljo miloserčnosti postala Mati b°žja, usmilita se mene hudobne grešnice, ali mi pa pokažita (seno) bolj vsmiljeno, h keteri naj se jaz vbožec zatečem". (^v- Anzelm, orat. 51.)
Prežalostna!
»Keteri jezik more povedati ali keteri um razumeti težo ^v°jih bridkosti, blažena Devica? Vsemu kar je preterpel pri-uJ°ea in popolnoma deležna, tisto blagoslovljeno in najsvetejše telo, ki si je tako čisto spočela, tako sladko hranila in z telekom pojila, tako pogostoma v naročju nosila ter poljubo-
■vala, s telesnimi očmi zerla, vidiš zdaj, kako je mahljeji bi* čev tergajo, kako je ubodci ternja prebadajo, kako je s terstiko lolčejo, kako je zdaj s pestmi' udarjeno, zdaj pa se žeblji pre-bodeno in na steblo križa pribito ter viseče grozno razmesarjeno, kako je zopet na vso moč zasramovano in naposled se žolčem in jesihom napojeno !“ Sv. Bonaventura. Lign. vitae.
Še več!
Prežalostna, kaj pa ko si v duhu gledala, kako je tvojega božjega Sinu se'žolčem napolnjena duša se zdaj tresla, zdaj plašila, zdaj žalovala v valovih grenkosti, zdaj se se smertjo borila in to mnogo zavoljo njene ljubezni do grešnikov, mnog0 pa zavoljo sočutja to tebe, najsladkejše Matere, ko si pod križem stala in mile besede slišala: „Žena, glej, tvoj sin ?“ (P° sv. Bonav.).
Sočutje!
Ko je sv. Klara Montefaljška zvedela, da je gdo v stanju smertnega greha, se je vsa objokana vergla pred božj° martro, ter z britkim sercem rekla: „Oh, torej za to dušo b° vse zastonj, ker je moj Gospod za njo terpel ?“
Potem je pa serčno molila za spreobernjenje grešnikov." Kaj pa mi ?
Kako je Bog dober!
Bog večkrat dopušča, da ostane kak sled pregrešnosti tudi pri njegovih najljubših prijateljh. in sicer zlasti nagnjenje k jezi in nepoterpežljivosti.
Zakaj? Da bi jih bližnji imeli za nepopolne, in se tudi sami za take spoznali. Na tak način doseže Bog, da se milost od njega podeljena skrita ohrani, kaker žerjavica pod pepelou1'
Zavoljo takih slabosti se pobožne duše ne smejo strašiti’ se ve da pa tudi ne ljubiti jih, temuč po njih vedno bolj rast' v ponižnosti. (Blosius).
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo rajni tretjeredniki skupščine g o riške: Ana (Julijana) Vogrič iz Štferjana, Marijana (Julijana) Rejeo od Sv. Lucije, Katarina (Marjeta Kortonska) Krajnik iz Volč, Luka (Anton) Rudež iz Koblje glave, č. g. Jožef (Frančišek) Tončič, stolni vikarij v pokoju v Gorici, Ma-r(ja (Frančiška) Gorjup iz Gorice, Andrej Makorič iz Fojane, Katarina (Marija) Podbrsič iz Vertojbe; kamniške: Tereza (Marija) Samec, vdova zdravnika, Marija (Elizabeta) Golob, Marija (Stanislava) Vavpotič, vse tri v Kamniku, Neža (Frančiška) Bobnar v Cerkljah, Marijana (Elizabeta) Slapar v Frešnjieah, Marija (Terezija) Kimovec v Komendi, Helena (Ivana) 2urbi na Homcu; neki vbogi mož, ki je bil tako nesrečen, da Je brez sv. zakramentov vmerl.
Dalje se priporočajo v pobožno molitev: M. P. iz Zdol pri Kozjem za dušno in telesno zdravje, v dober namen in za do-kljenje posebne službe; priporoča tudi dva svoja brata za sta-novitnost v dobrem; neki duhovnik za pomoč božjo v novi ^lužbi, ki jo ima nastopiti; M. M. tretjerednica, ki jo že delj ^sa hudo boli noga, za zboljšanje zdravja, ako je sv. volja k°žja; neka druga tretjeredriica, ki je v treh velikih stiskah,. Za rešenje.
Zahvalo za vslišano molitev
Oznanjajo: A. K. duhovnik, za ozdravljenje od težke bolezni -r ^ P. za podeljeno zdravje, davkarsko službo in vdanost v v°ljo božjo; A. V. za ozdravljenje bolezni v glavi; L. M. za Veliko milost.
Za kitajski misijon
So nadalje poslali k nam: mladeniška Marijina družba v Na-Zaretu (p. Mozirje): 18 K; pokojna Marija Toman iz Kamne
gorice za odkup kitajske deklice, ki se naj kersti na ime Marija: 20 K; neimenovana za odkup dečka (Marka) in deklice (Marije) : 50 K; v Kamnik (po fr. Petru v Ljubljani) : tri neimenovane osebe: 29 K; neimenovana oseba iz Viča 5 K; Jožef Krašovec za odkup dečka (Jožefa) K 32.
r->
Rimsko - frančiškanski koledar za Iefo 1910.
Mesec november ali listopad.
1.	torek: Vsi sveti, V. O. P. O.
2.	sreda: spomin vernih duš v vicah.
3 četertek: obletnica rajnih sobratov.
4.	petek: sv. Karelj Boromej, šk.
5.	sobota: bi. Rajnerij, sp. 1. r.
6.	nedelja, 25. po bink.: bi. Fe-licija Meda, d. 2. r.
7.	pondeljek : bi. Bernardin iz Fose, sp. 1. r.
8.	torek: osmina vseh svetih.
9.	sreda: posvečenje bazilike sv. zveličarja v Rimu; sv. štirje ven-čani, m.
10.	četertek : sv. Andrej Avelinski, sp.
11.	petek: sv. Martin, šk.
12.	sobota: sv. Didak, sp. 1. r.; bi. Janez Paciški, sp. 3. r. P. O.
13.	nedelja, 26. po bink.: zaščitni-štvo bi. d. Marije; sv. Martin, p. m.
14.	pondeljek : bi. Gabrijelj Ferčti, sp.
1. r.; bi Nikolaj Tavelič, m. l.r.
15.	torek: sv. Gertruda, d.
16.	sreda: sv. Anjeza Asiška, d. 2. r.
' P. O.
17.	četertek: bi Salomea, d. 2. r.
18.	petek: posvečenje cerkve sv. Pe' tra in Pavla v Rimu.
19.	sobota: sv. Elizabeta Ogerska, vd. 3. r.; sv. Poncijan, p. ni-P. O. V. O.
20.	nedelja, 27. in zadnja po bink.: sv. Feliks Valeški, sp.
21.	pondeljek : darovanje bi. dev. Ma-rije, V. O.
22.	torek: sv. Cecilija, d. m.
23.	sreda: sv. Klemen, p. m.; sv. Felicita, m.
24.	četertek: sv. Janez Križki, sp-> sv. Krizogon, m.
25.	petek: sv. Katarina, d. m.; bi-Elizabeta dobra, d. 3. r. V. 0-
26.	sobota: sv. Leonard Portomavri-ški, sp. 1. r.; sv. Peter Aleksandrijski, šk. m. P. O.
27.	nedelja, 1. adventna: bi. Delj' fina, d. 3. r.; bi. Rajmund Lulj, m. 3. r. P. O.
28.	pondeljek : sv. Jakob Marški, sp-1. r. P, O.
29.	torek: vsi sveti treh redov Frančiška ; sv. Saturnin, m. P-
30.	sreda (post): sv. Andrej, sp.
Nihil obstat. P. Gvido Rant. — Nihil obstat. P. Konštantin. Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov.
Das Vollziehen eines Aktes durch Aussprechen des denselben bezeich-nenden W ortes ist ja allerdings ein Vorgang, der eine Kulturstufe vorauszu-setzen scheint, zu derdie Slaven erst durch das Christentum gehoben worden sein mogen.	v
Te besede bi morali učenci vseh ljubljanskih višjih gimnazij limeti brez prevoda. Vaš prevod pa jim mora biti nerazumljiv, in ne le njim! Kaj sem torej hotel reči? Še le v kuljturnih razmerah, kakršne so nastale mej Slovenci po sprejetju kerščanstva, po svetopisemskih tekstih, je verjetno, da so se tudi oni navadili neka dejanja zverševati (ne samo izražati) z izreko glagola, ki pomeni tisto dejanje ; v evangelijih je namreč več takih primerov, zlasti v besedah Kristusovih, ki so si jih ljudje najbolje zapomnili: ego mitto vos; pacem meam do vobis; gratias ago tibi; in manus tuas c o m me n do spiritum meum itd. Da je tako izražanje, ne glede na doveršnost ali nedoveršnost dotičnih glagolov, nekak kuljturni sad, smemo po pravici misliti že po tem, kaker slišimo govoriti še dandanašnji, ali smo slišali vsaj pred leti: preprost Nemec na deželi ni lehko rekel: „ich danke", temuč: „vergelt’s Gott“, ni rekel: „kuss die Hand", rajši je to molče storil; tudi Slovenec se je poklonil rajši v resnici, kaker da bi rekel ali: „klanjam se“, ali: »poklonim se“.
Motite pa se, gospod profesor, ko mislite, da jaz terdim, da so naši stari vsled kake višje kuljture v primeri z ostalimi Slovenci v efektivnem sedanjiku začeli govoriti doveršnike namestu nedoveršnikov. Tega jaz nisem nigdar in nikjer terdil; zato pač ni bilo potreba naštevati Moravcev in Čehov, Poljakov in Rusov, Hervatov in Serbov, k' so se tudi pokristijanili in, kaker pravite, „vender nobeden teh slovenskih narodov ni dospel do take kulturne višine, da bi izražal dovršeno dejanje v sedanjosti z dovršnikovim sedanjikom. . . To povišanje kulture po vzprejemu krščanstva je neutemeljena trditev". — Na to. gospod profesor, moram pač reči: Povišanje kuljture po vsprejemu krščanstva je resnica, ki je ne more nihče vtajiti. Kar pa Vi tukaj meni pripisujete, to je pa gotovo »neutemeljena trditev". — in nadalje pravite :
Temeljitega vzroka g. P. St. Škrabec nobenega ne ve, pravega vzroka Pa ne navaja, ker ga noče videti.
Jaz na to rad priznam, da res za mariskaj ne vem pravega vzroka; za perfektivne glagole v efektivnem sedanjiku pa mislim, da §a vem in da sem ga povedal zadosti jasno, le Vi ga nočete videti n'fi vedeti zanj; Vam je ta vzrok le »nemški vtek“.
Nemški „vtek" je v naši slovenščini seveda mogočen. Pa tudi v drugih zapadno-slovenskih jezikih, češčini in poljščini, ni majhin, Ce‘o ruščina in hervaščina ni brez nemškega „vteka“. Vender jaz ne
morem pripoznati, da bi bilo vse germanizem, kar se je kedaj komu zdelo. Mej drugim to glede doveršnikov v efektivnem sedanjiku zame nikaker ni prepričavno dokazano. Miklošič pravi sicer: „es bedarf keines bevveises, dass jene nsl. grammatiker irren, die den nsl. sprach-gebrauch fur urspritnglich halten", in jaz mn v tem nočem preveč vgovarjati; „ursprunglich" morda ni. Ali mi imamo v naši slovenščini mnogo takega, kar ni „urspriinglich“, pa zato vender ni germanizem. Ali je n. pr. čisti o v besedi roka „urspriinglich“ ? Ne! Ali ima ke-teri drugi slovenski jezik v tej besedi o ? Nobeden! In vender nihče ne misli, da je germanizem, ako izgovarjamo : roka, ne: ruka, mož, ne: m u ž, golob, ne: golub itd.
Da je vsak doveršni glagol v efektivnem sedanjiku germanizem, to bi bilo treba na vsak način še le dokazati. Vi, gospod profesor, tega dokaza niste dognali, še prav lotili se ga niste.
Mnogo bolje je svojo reč opravil dr. Mencej. On je najprej razumel, kaj hočem, tako, da mi ne pripisuje nič neresničnega, in potem je pisal mirno, znanstveno - dostojno in, če smem tako reči, stra-tegično jako spretno Naštel je najprej celo dolgo versto (12 verst) očitnih germanizmov, slavizmov in na novo skovanih perfektivnih glagolov, ki se rabijo dandanašnji precej splošno v sedanjem času. Nadalje pravi:
Es sind meist Kulturvvorter, an ihre sloven. »Ursprimglichkeit« zu den-ken, ist ausgeschlossen. . . Nach der Analogie der Germanismen haben sich nicbt bloss Slavismen, die bekanntlich nur in der schonen Literatur leben, sondern auch ein paar urspriinglich slovenische \V6rter gericbtet. . . so: vka-žem, zapovem, prepovem, prisežem, opomnim, pustim u. s. w. Bloss diese letzteren Verba fur den Beweis einer sloven. Eigentiimlichkeit gegenuber an-deren sla\v. Sprachen heranzuziehen, ist ungeniigend. --
Jaz moram vprašati: „Warum ungeniigend?" Iz malega raste veliko. Le nemnoga samostavniška debla na -u so imela v stari slovenščini v pluraljnem genitivu končnico -o v[t>], zdaj jo imajo pri nas razen posameznih primerov vsi samostavniki moškega spola. Le čve-tero glagolov je imelo v stari slovenščini v 1. sing. osebi končnico -m[b], zdaj jo imajo pri nas prav vsi. Meni bi zadostovali torej trije primeri perfektivnih glagolov v efektivnem sedanjiku, ki jih imamo v friz. spominikih: ispovedč, poro čo, zaglagoljo. Jaz si v resnici ne morem misliti, kako bi bila nemščina vzrok, da je pisavec teh spominikov za staronemško p i j e h u (confiteor) pisal izpovuede (in celo to staro obliko) namestu imperfektivne izpovuedaio. 1° čo velja prav tako glede ostalih dveh primerov. Pisavec sicer prav dobro razločuje doveršne in nedoveršne glagole; ni bil torej slovenskega jezika „nur oberflachlich machtig“.	(Dalje prih.)