PESEM.
Aljoša Tomažin.
In jaz vem: da so v meni zakladi kakor zarje, ki še v nebu spe, in kakor nerazcvetele pomladi, ki naenkrat v polje završe  —
In zarje se razlijejo ko vali,
da v zlatu ves večer stoji,
in jaz, ki bil ko čoln privezan sem k obali,
sem kralj, ki pojejo mu vse stvari.
NOVEMBRSKA.
*
Kancijan.
Naj bi v maju, ali v zimi bilo: v tistem kraju bo pa cvetje vzklilo, kamor naju polože v gomilo.
SVATBA.
Gustav Strniša.
Zimski škrjančki — zvončki srebrni, naju konjički vozijo črni.
Dalje skoz sneg do hišice bele, tam že stojijo družice vesele —
Lipe ponosne, visoke ob cesti, da se poklonijo mladi nevesti.
Bruno za hišo — vinski je sodeč, že na njem čaka črni kos —- godec.
Zimski škrjančki — zvončki srebrni, naju konjiči vozijo črni.
Zvončki srebrni — dnevi radosti, črni konjički — časi bridkosti.