Ta dogodek je prebil topo tihoto v vasi. Zašumelo in završalo je vsekrižem. Pričeloi se je opravljanje in natolcevanje, očitki in zbadanje. Ljudje so si grozili s tožbami, z očitno sramoto so se bahali.
Župnik je obupaval, župan pa je ostal miren, kot je bil:
»Kaj bi se čudili! Pleve so stopile k vrhu. Nobeno žito ni brez njih. Prej se ne vidijo, vev-nica jih pokaže.«
Nekaj dni po tem splošnem viharju je prišlo ponoči povelje: Kolona naprej!
Kot so prišli nenadoma, so nenadoma izginili. Po vasi je zavladal mir kot bi bila sama sveta nedelja. Edino črni madež — pomandrani Golobov travnik — je odseval tako žalostno sredi ravnega polja, in njegova črna senca je segala do hiš, grenkega spoznanja polnih.
Človek.
(Na neporušenem stebru razstreljenega mostu južno od Gorice je stalo okostje vojaka z razprostrtimi rokami in v krepki stoji borilca dolgo kljubovalo burji in dežju.)
Zadnje, kar vezalo z vami me je: grom in dim,
vzbočil, razpočil se mnogoloki je most,
vrgel se v zrak, zgrudil se. Jaz še stojim
v sredi na stebru. Nisem več suženj — sem prost. Črni so ptiči mi izkljuvali oči, dež mi je, veter zglodal s telesa meso, solnce mi je posesalo mozg iz kosti — daleč sem, komaj doseže me vaše oko.
Tukaj je mir. Vode pod mano šume,
dan in noč vetrovi krog mene pojo,
solnce, oblaki, mrakovi, noč in zvezde
z mano v brezkončnost, v brezčasnost nad svetom rasto. jaz vojskujočih se narodov nisem več sin, jaz za nikogar nisem krvi prelil, jaz sem   Človek.  Ocean bolečin vrgel me v svet je, ki me je bil zatajil.
— K meni, k meni! — kličejo moje roke, moje roke,  razpete  na vzhod, na zapad. Čutim: v viharju novih dni šume prapori k meni prodirajočih armad.
Alojzij Remec.
»Kako trdo spite,« se je hlinil Hvastač, velel dekli, naj napravi luč, sam je pa stopil pred vrata. Nato je prijel za kljuko in posvetil v sobo. Na klopi sta smrčala dva vojaka, iz kamre se je oglasila ona:
»Oh, oh, ali si ti! Bog te sprejmi.«
Mož je postavil luč na mizo.
»Dobro se vam godi!«
Poleg potice je stal zabojček, nanj naslovljen, s priprtim pokrovom. Hvastač je pogledal vanj. Kos črnega kruha je bilo v njem in dve plesnivi klobasi. . .
Drugo jutro so stikale ženske glave in si šepetale, kako je zalotil Hvastač ženo in hčer in da jih je s krepelcem pognal v hrib in se zaklenil v hišo. Tega pa niso povedale, kako bridko se je mož razjokal, ko je slonel do jutra sam ob mizi.
v
o
173