Kum Farnejko.
Jzmed smrek je noč stopila,                JCum Jarnejko izpred hiše
črez poljane gre šumeče,                     gleda, smeje presrčnč se,
svilna vlečka za kraljico,                     mežnar JCajfež si otrne,
črni mrak za njo se vleče.                  kum zagrabi brž za nos se.
Suhi mežnar vrhu gore,                       JCakor komu z neba kane:
JCajfež dolg v desnici — roki            sreča mila, sreča pusta —
daleč steza — pa prižiga                   kof puran je kum Jarnejko,
zvezde zlate po oboki.                         nos binglja mu —fu — črez usia!
Oton  Zupančič.
—¦--------•-------------