Zir pokojpan« Po angl«škem izviraiku Ara. Beaaett napisal Paulus. I. Zemcljska obla se jc zasukala lcrog svoje osi ia obraila v straa od solaca svojo aajkalturnejšo plat. Na srednjo ia zapadao Evropo je legel inrak ia kmalu aato se je nad njo zagraila aoč. Neštevilae zvezdice so se prižgale aa aebu in njim so se odzvale aeštete lučice v aočnr tcmi kulturae Evrope. V enonadstropni liiši samotae ulice v ackem aiestu \— morebiti da je bilo v Sloveaiji, morebiti da kje dru- ;gje v zapadai Evropi, v teiai se ae vidi dobro — sta brleli dve luči, eaa v pritličju, eaa v prvem aadstropju, in molče pripovcdovali, da taai vsekakor še aekdo klju- buje trmoglavemu redu narave. ; Hiša je bila ena listih, ki jiia je aa čclu zapisaao, da aavadao aihče v ajih ae stanuje, ia če tudi kedaj "kdo pride uživat njihovo gostoljubaost, da se ae zaieai ,za njihovo usodo. Da je dan, bi viddi, kako je njeno licc žc razjedal 2ob časa, da je oaiet odpadel, da njeae steae žalostao kažejo gola rebra. šipc aa oknih, kar jih je še celih, so oslepele _od praha, aekje gori od,slrehe visi kos žleba, dva dimaika čepita aa slemeau kot bi prcmišljevala, •li bi se ali ae strmoglavila v globočine. : Stopi skozi tcžka stafiaska vrata v vežo ia udaril ti bo v aos zatohli, plesaivi duh zaaemarjeaega, za_- puščcuega braaia. Vsi prostori, nerodno razporejeai aa obeh' srtraneb Yeže in aa stopnicah, so prazai, popol- aoma.prazai. Videti jim je, da je v ajih kedaj v davaih časih kraljevala irgoviaa ali sličaa obrt. Le v dveh sobah brli življenje, eaa je v pritličju na desno, druga prav aad ajo v prvem nadstropju. Pa vse je tiho, miivo, aič se ae gaae. Poglejaio v pritlično sobo! Prvo, kar vidimo, je seve svetiljka. Na majhai mizici stoji, vrh prazae škatle, v kateri so bile svojčas shraajcnc. cigarf. Mala, nizka petrolejka je, kakršao bi bil v dobrih časih labko kupil za pdiadvajset krajcarjev. Kar je še pubišlva v sobi, preprosta postelja ia šepava omara, vse to bi dobil za par goldiaarjev. Svetiljka obseva ozko, zamazaao mizno ploščo, zavoj cigaret aa ajej, kupčeke tobačnega pepda, aasloajalo preprostega stola, ki gleda prcko mizaega roba, še eao aasloajalo ia aa ajeni — ediicga prebivaloa te samotae, zapuščenc sobe. Mož, ki sloai pri niizi, se je priživel do iiste dobe v življenju, ki se sme po pravici imcaovati zanimiva. Do dobe, ki v ajej mislite, da ste se otresli, koačao in za vselej, aeaaiaib mladostnih saaj, da do jedra pozaate ia razumde življenje, da sle navajeni aa prevare ia razočaraaja, ia ki v ajej aczaupno premišljujde, kaj vse vam bo življeaje še priacslo prijetaega ia aeprijetaega v bodočaosti. Mož jc aamrcč šlel pddeset let. Njegova glava je žc bila aekoliko plešasla, lasjc so bili osiveli, islo barvo je dobivala njegovar koaičasta brada ia gosti brki pod aosom so bili že tudi pepdaati. Stevilne gube-so se zaorale po ajegovih lidh in v kotih za očesi. Ia njegovc oči so glcdale otožao, zdo tožao. Če bi se bil postavil aa aoge ia bi pogledal. po sebi aavzdol, bi bil videl — ne svojih čevljev, ker te je že pred leti zakril trebušek, ampak gumb, ki je ie še na par nitih raalomarao visd od lelovnika. Petdesd let je imd. In samec jc bil. ln kakor vsi saaici pri petdesetih letih — izjeme utegnete kje najti — se je čutil osamelega, zapuščenega. Zavedal se je, da ni bil preveč srečea v življenju. Ce bi bil razkopal svojo dušo, bi bil našd v njenih globiaah srčno, kopraečo ždjo po aekom, ki bi se brigal zaaj, po nekom, ki bi ga čnval ia branil pred nezgodaaii ia aeprilikami živijeaja. Pa lcga svojega razkritja bi ae bil priznal. Niti sainemu sebi ne —. če je dovek petdeset let star in sedi ob dvch po polaoči v prazai sobi pri slabo brleči pclrolejki, tedaj pai ai čadao, ako mu misli potujejo aazaj v življcaje, posebao še, i-e je to življenje polao dogodkov. Tudi samotai prebivalec pritlične sobe v zanemarjeai eaoaadstropni hiši je mislil aa miaulo življenje. Če si šel v tistih daeh aiimo kajigarae ia si »e "bzrl po izložbi, si zaaesljivo zagledal v njej debelo, y rdeče platao vezaao knjigo ia krog nje ovitek z debdim aapisom: «Najaovejši roman Aleša Blaža!« — Če si v drugi alici šel mimo druge kajigarac, ti je tudi tam ustavil zaposleai korak eaak aapis. Ia če si kupil na oglu časopis katerekoli struje, ti je koj aa prvi strani zakričal v obraz: «Nova knjiga! Glasoviti romaa slayaega Aleša Blaža —!« In narod je kupoma poslajal prcd izložbami, liščal radovedae glave v časopise ia hitd v knjigarne. Vcs dan kajigarji niso prodajali druga ko Ale.ša Blaža, mlado ia staro se je naslajalo ob ajegovih delih, osemaajst- letnim dekletoin so rdela lica ia stard so se čutili mladeniče ob ogaju njegovili besed. Vse je bralo Aleša Blaža, kajiga je vkratkem izgini!a iz promela in založaik je moral «z velikiaii slroški« oskrbcti drugo ia še trdjo izdajo. Kmalu aisi srečal več človeka aa ulici, ki bi ae aosil debele, v rdeče platno vezaae kajige pod pazduho. Kritiki so pisali dolge člaiikc laskavih occa, slovstveniki so iskali ia zbirali ajegova dela ter govorili o novi dobi aarodaega ia vobče svetovacga slovstva, raladi nadebudai pisatelji so v aemem občudovaaju strmdi v ajegove kajige, oboževali Aleša Blaža, likali svoje pisateljsko pero ob ajegovem sdjajaeai zglcdu, se straslno prepiiali z njcgovimi aasprotaiki, vsa javaost se je začudena zavedala, da leži v spoaah slavaega, nedosežncga pripovednika in zavišalo je po papirnatem gozdu: «Kdo je Aleš Blaž —?« Nihče «a ai pozaal —. ' šli so popraševat založnika. Založaik pa jim je povedal, da ga še nikoli ni vidd. Rokopisi, je pravil, prihajajo k njemu večinoma po pošli, ali pa jih priaese sluga, ia aagrado mu aiora pošiljati poštaolcžečc kdove kaai v tujiao. Časnikarji so ugibali o tcm ia o oaem, končno pa so uganili, da je «Aleš Blaž« lc pseudonim, le izaiišljeao pisaldjsko inie ia za lem aerodaim imcaom da se skriva sijajea, ženialen človek, ves drugačca aego sa drugi smrlni ljudje, ailad mož visoke, aekoliko sube poslavc, zmagovitega, aeustrašeaega naslopr, pola ognja in živahaosti, njegova olilcka je aeoporekljivo aajnovejšega kroja, njegov obraz je -gladko obrit ia izrayilih, izklcsaaib polez, njegovc oči se iskrijo, njegovi lasj^ so črni in ktišlinvi —. Ia Aleš Blaž je sedel v tisti usodni noči v zapuščeai sobi eaonadstropae hiše pri slabi, brleči svetiljki ia mislil aa svoje življenje —. Ni bil rad v domovini. Pravzaprav ga skoraj nikoli ai bilo doaia. Xjegov dom je bila tujiaa, lam ga aihče ai poznal, ljadje so šli mimo njega, se aiso brigali zanj, sam s seboj je bil, aemotea ia aeopažea je mogel ddati, opazovali. Njegova aajlepša dela so nastala v tujini. Ne da bi sovražil domoviao. Nikakor ae. Saj ji je dajal najboljšc, aajlepše, kar je imd, nesmrtna dda svojega duha. Pa užaljca je bil —. \ Alcš Blaž ni bil bogat. Očc — trgovec — mu jc zapustil prazno hišo ia aekaj denarja. In od tega ni mogel' živeti, še maaj pa s tem mesničiti svoje ideaU1, kj so sli za visokiaii, daljaiaii —"dragimi cilji. Toda, bodete ugovarjali, ali aima «Kraljevska akadeniija prosvete«, najvišja zastopnica .y>uaietaosti in kajižcvnosti, bogato založeaa z državaimi podporami ia zasebaimi darovi, — ali aima ta dolžaosti, da podpira podpoiv potrebne duševae delavce? Stvar je imela svojo poscbao zgodbo. Nekdaj, pred maogimi leli, je šlo v svct ajegovo prvo veliko dclo. Njegova povest «Grmeči svetovi« jc kakor grom udarila ined beroše občinsLvo, ljudje so se pulili za kajigo. Kmalu je sledilo drugo in tretje delo ia še nekatera ia vsa javaost — ia Aleš Blaž z njo yred — je bila prepričana, da bo kraljevska akademija pro svete kupila njegova dela, aiu naklonila častao aagrado ter mu zagolovila mirno, študijam ia delu posvcčeao življenjc. Kajti nobea pisatelj — niti najslavaejži — še ai kedaj živd od samega peresa. Mlad je še bi! tistikrat, poln idealov, dclati je botel, štadirati, videti ljudi ia dežele, razširiti si obzorjt,. vleklo ga je v svet. Daljai, pestri svd je bil njegovenm ustvarjajočeaiu duhu neizčrpen vir, iz ajega je zajcmal vedao nove misli ia kakor pridaa čebelica je hotel aosili sladko slrd iz daljaih vrtov v domači panj —. In k teaiu bi mu aaj bila pomagala kraljVvske akademija prosvde.  Pa Ijr.dslvo je kupovalo in bralo svojega Aleša Blaža, ediao vprašaaje, ki so se ga smatrali dolžni da g/k rešijo, je bilo, ali je Aleš Blaž aajslavaejši pisatel| vobče, ali pa le najslavnejši svoje dobe, kvečjemu dk so še zabavijali črez kraljevsko akademijo, založaili je bogatel, Aleševa dedščiaa se je sušila — kraljevskaakademija pa se je lairao shajala k svojim redaim sejam, kapovala dda iaozemskih pisateljev, zbirala » izdajala zaprašeae rokopise davno umrlih pesaikov, jim stavila spomeaike — in po dokoačaaeai tem kullufaem delu je z beročim. občinstvom vred odpotovala b» oddih v svcži plaainskl zrak —. Užaljen je odšel Aleš Blaž nazaj v svojo tujino. Pisaleljevanje je postalo njegov kruh. Tlačanil je s p»resom. Ia zdajpazdaj jc ajcgov založnik razburil javuost s kakiia »aajnovejšim deloai Aleša Blaža«, ljudje 9» aordi za knjigami, založaik si je niel roke.AJeševa ded)ščiaa pa se je krčila —. Le rcdko je prišcl domov. Iu vsakikrat je bila hiš« ajegovih očetov bolj zancaiarjeaa, vsakikrat je ze^ala eaa razpoka več aa ajenem pročelju, žleb gori pod streho se je klavrao obešal aiže in alže in dimnika sta i vso resaobo nvaževaia saaioaiorilai skok y globoiMnc —. Pa ni se brigal za to. (Daljf prihodnjič.)