Resni in tfežki časi fivropa se vedno bolj pogreza v brezdno trpljenja. Čim dalje traja vojna, tem globlje postaja to brezdno in tem balj »e širi Ni še nobenega znaka o tem, da h se voju« bliiala svojemu koncu. »V Evropi še dolgo ne bo prišlo do miru,« je izjavil Rooseveltov odposlanec Sumner Welles pred odhodom iz Evrope ter hkrati ugotovil kot plod svojih opazovanj: »Na nobeni strani ne obstoji niti najmanjša volja za mir.« Podaljšanje vojne pa je pomnoženje in razširjenje trpljenja. Vojna katastrofa razteza kot polip svoje pošastne roke ter sili vedno več narodov v svoj strahotni objem. S tem ni rečeno, da bodo vsi narodi zajeti v krvavi vojni ples. Tudi v svetovni vojni od leta 1914. do leta 1918. je bilo dosti evropskih narodov, ki so ostali izven krvavega konflikta. Sedanja vojna je do zdaj formalno še >bolj omejena na spopad med velesilami, kot je bila njena prednica. Med državami, ki so bile doslej obvarovane pred krvavim vojnim spopadom, je tudi npša država. Upravičeno se nadejamo, da nas tudi v bodoče ne bo zadela ta največja nesreča. Naša nada se opira na previdnost jugoslovanske vlade, ki je pod modrim vodstvom kneza-namestnika Pavla umela doslej varno krmariti ladjo naše države skozi čeri in vrtince, ki so se pojavili kot preteče nevarnosti zdaj s te, zdaj z druge strani vojujočih se taborov. Ni nobene vidne nevarnosti, da bi se ta položaj spremenil na slabše. Italija stoji odločno na braniku balkanskega miru in namerava takoj odbiti vsak napad na ta mir. Nemčiji nalaga lastna korist, da ne bi vojna vihra zajela tistih držav, ki so njene dobaviteljice življenjskih potrebščin in surovin. Med te pokrajine spadajo države južnovzhod- ne Evrope in balkanske države. Sovjetska Rusija je zadnji čas stopila na pot, ki bi naj vodila do ožjib trgovinskih zvez z Italijo To pa je le mogoče, ako se sedanje stanje na Rnlkanu prizna in ohrani. Kar se tiče Anglije in Francije, je tudi v njunem interesu, da se ohrani politična in gospodarska neodvisnost balkanskih držav. Napačno pa bi bilo, če bi nas takšna razmotrivanja zazibala v sanje neke neporušljive sigurnosti, ki ji ne preti nobena nevarnost kakšnih motenj. Visoko kulturne nevtralne države, kakor Belgija, Nizozemska in Švica, nam dajejo zgled, kako je treba danes svojo nevtralnost zasigurati: z močno obrambo svojih državnih meja. Le kdor je močan, uživa rešpekt, ker more vsak napad na svojo neodvisnost odločno odbiti. Takšna pripravljenost pa zahteva od državljanov velike osebne žrtve v službi državne obrambe in pa ogromne gmotne izdatke v te svrhe. Nobeni nevtralni državi — tudi naši ne — niso te osebne in gmotne žrtve prihranjene. Je dokaz kulturnosti ljudstva in njegovega resničnega rodo- in državoljubja, ako vsi državljani te žrtve prenašajo mirno, vdano in potrpežljivo. Kdor ne bi hotel biti v teh resnih in težkih časih svoji narodni državi na razpolago s svojo osebnostjo in s svojim imetjem, bi se s tem sam postavil izven kroga svojega naroda. Finci so drugim narodom s sijajnim primerom pokazali, kaj je vse treba in kako je treba žrtvovati za obrambo lastne države in njene samostojnosti. Niso sicer mogli premagati svojega po sili orjaškega sovražnika, toda prelita kri in vse ogromne žrtve niso bile zaman: rešili so svojo narodno državo in njeno neodvisnost. 2rtve, ki jih nevtralne države prinašajo v tem pogledu, se od daleč ne dajo primerjati z žrtvami finskega naroda. Neprizadet pa v sedanjih težkih časih ne bo ostal noben narod v Evropi. Takšna eleroentarna katastrofa, kakor je sedanja vojna, potegne v območje svojega vpliva več ali manj vse narode in nalaga v vsakem narodu vsem stanovom in vsem poedincem težka bremena. Francoski ministrski predsednik Pavel Reynaud je v svojem govoru francoskemu narodu 27. marca med drugim to poudaril: »Ta vojna bo še težka. Odločno in vztrajno moramo delati, v isti meri pa tudi trpeti.« To velja ne samo za narode, ki jih je zajela vojna, marveč tudi za druge narode. Velja tudi za nas. Delati in trpeti! Vsak član našega naroda, naj pripada temu ali drugemu poklicu: kmet, delavec, obrtnik itd., vsak se naj zaveda, da dela ne samo zase in za svojce, marveč za ves narod. V tako težkih časih, kakor so sedanji, ima delo še v večji meri socialen (družaben) pomen, kot v mirni dobi. Naše kmetijstvo naj zastavi vse svoje sile za pomnožitev naših poljskih pridelkov! Naj se dvigne proizvodnja na vseh poljih narodnega gospodarstva! Čim več gospodarskih dobrin bomo proizvedli, tem močnejši bomo, tem odpornejši in sigurnejši. Delo naših rok je naša rešitev! Tudi trpeti! Treba je dosti samopremagovanja in potrpežljivosti v službi domovine in njene obrambe. Treba se je marsičemu odpovedati, kar je v drugih prilikah bilo človeku na razpolago. Draginja raste. Zlasti se stalno dvigajo cene izdelkov, ki jih moramo uvažati iz drugih držav. Cene kmeti.iskih pridelkov pa ne rastejo v potrebni vzporednosti. Tudi plače delavcev, nameščencev, uradnikov niso v sorazmerju z rastočo draginjo. Treba je trpeti in potrpeti. Bodimo pripravljeni na žrtve, ker resni so dnevi in morda postanejo še resnejši! Druga pomoč proti neznosnemu in rastočemu preužitkarskemu gorju bi bila obvezno starostno zavarovanje, katerega se bo morala lotiti tudi naša oblast. Skoraj vsak sloj je na starost bolje osiguran kakor pa mali posestnik, ki je navezan na preužitek. Delavec, kateri je prebil najboljša leta v tujini, a se onemogel ali pa kot izgnanec vrne v pristojno občino, ga mora ta prerediti in oskrbeti z družino vred. Berač hodi od hiše do hiše in nikdo na deželi mu ne krati jedi ter prenočižča. Če bi pa bil preužitkar primoran, da vzame beraško palico v roke, bo ali zaman prosil, ali pa bo prejemal milodare z bridkimi očitki, zakaj je predal imetje slabo vzgojenemu na-sledniku. V primeru pa, da bi prejemal preužitkar mesečno podporo iz zavarovalne blagajne, za katero bi ga ne mogel nikdo ogoljufati, bi bil v delanezmožni starosti še vedno na trdnem stališču. Mlada dva bi si presneto premislila, preden bi pregnala s podporo kolikor toliko oskrbljenega očeta ali mater pod drugo streho, ki bi bila koj pripravljena, da ju oskrbi proti sigurni odškodnini v denarju. Preskrba revnejših preužitkarjev je nujna zadeva in bi se dala rešiti na anketah ali posvetovanjih zavarovalnih strokovnjakov. Zavarovanje preužitkarjev, če bi se potom dobre volje od strani oblasti uresničilo, bi zadelo skraja na odpor, kakor vsaka dobra ter nova vpeljava. To zavarovanje pa bi rodilo že v teku prvih desetletij najveeje dobro. Stari bivši manjši posestniki bi na starost hodili oblečeni ter obuti in bi ne umirah po nepotrebnem v pomanjkanju in v bridki zavesti največje nehvaležnosti od strani lastnih otrok. »Slov. gospodar« je prvi načel velevažno vprašanje starostnega zavarovanja z namenom, da postane kmečlu svet prežet nujnosti ublaženja preužitkarskega gorja. Podeželani morajo od svojih voditeljev na javnih shodih zahtevati, da ponesejo potrebo kmečkega starostnega zavarovanja na najvišje mesto in tamkaj odločno zahtevajo, da se da malemu kmetu na starost podporo, ne pa beraško palico!