LISTEK. fIVAN CANKAR. V noči od torka na sredo tega tedna je umrl v deželni bolnici v Ljubljani Ivan Cankar, pesnik, pisatelj in dramatik slovenski po milosti božji — kakor pravi običajna fraza. V tem primeru je ta fraza velika istina. Zavedamo se tega, zato pa nas je Cankarjeva smrt zadela z bridkostjo, ki se je polastila vsega naroda in ki j« globlje in splošnejše izza smrti Gregorčičeve in Aškerčeve nismo čutili. Od Erotike, Vinjet, Jakoba Rude, preki Hlapcev in Martina Kačurja, tja do KiižŁ na gori in do Podob iz sanj se vije njego/a težka, strma, trnjeva pot. Prehodll ie to pot s samozavestjo, ki je bila lastna samo njemu in ki je ni zadušil v njem loben vihar zunanjega in notranjega svtta. Cankar je bil tako sam svoj, tako iirazita literarna osebnost, ustvarjajoč dih tolike privlačne. samovladne in cdporne sile, da mu enakega in podobnega ne poznamo v slovenski književnosti. Danes ga ni več med nami, in nikogar ni, ki bi mogel vsebinsko in oblikovno izpolniti praznino, kakršna se je odprla na našem kulturnem polju z njegovo smrtjo. Njegova duša se je potopila do najiLŽjih globin človeškega trpljenja. Ni bilo bolesti, žali in jada, ki bi jih njegova duša ne sprejela vase kot dediščine vseh ponižanih, izkoriščanih in bednih, darovane njemu, kakor je bil blag in dober, mehak iii usmiljen v svojem srcu! Kako hrumi rninio vsakdanjega, povprečnega sveta neopa.?eno veletok solza bolečin in krvi muk, ki tone v njem široka plast človeštva! Cankarja je potegnil ta veletok s seboj! Plaval je tam, kjer so bili najhujši vrtinci. Brez strahu zaradi sebe samega in brez ozira na to, kaj se utegne zgoditi z njim, je sredi množice, v grozo strahot potopljene, sočutno srkal vase v polnih požirkih vse krivice in vse žalosti — na stežaj jim je bilo odprto njegovo srce — ter jih je potem umetniško predelal in analiziral v svojih delih, ki so slika in prilika čioveškega ponižanja, mučenja in umiranja! Cankar je bil glasnik trpečih in /alostnih, glasnik tistih, ki jih krivica in nasilje venčata s trnjevo krono! Njegcva duša se je dvignila do smelih višav človeškega razkošja in njegovih radosti. In ker je svetloba znanilka resnice, ker je upanje perutnica duha, ker je vera mozeg življenja, ker je ljubezen dusa čednosti — je svetloba in upanje in vera in ljubezen kakor srebrna struna, ki drliteč in dvigajoč odmeva v rajskolepih f.kisovih, iz njegove duše izlitih v plcdove njegovega duha! Svetloba-resmca, upanje - perutnica, vera - mozeg, ljubezen - duša — vseobsežno je resnično živlienje, ki ga vidiš pred seboj v nagoti in veličini, ko mu umetnikova roka potegne ves šareni nakit z obličja. In kakor se zrcali to živo življenje v Cankarjevi du5i, tako nespačeno odseva iz njesovih umetnin. Nad njimi se križajo in zgražajo tisti, ki jih je strah tvorne sile rjegove umetniške reprodukcije, češ, tudi rmme kaže bledi, suhi prst faliranega štndenta! Koliko je tistih, ki bi v spoštovanju iti pri/.narjju dvigali umetnika nad vsako diplomo priučenega socialnega stališča! Cankar je svojo udobno eksistenco zrtvoval slovenski umetnosti. Tako jaka in silna je bila njegova umetniška narava, da je pozabil nase in se ves posvetil pisafeljskemu poklicu, preden si je zagotovil košček vsakdanjega kruha. In da je daroval narodu samega sebe, je mogel to sloriti samo zaradi tega, ker mu je tako veievala ljubezen do njega! In kakor je gledal, cenil in tehtal viednost življenja, tako je odgrinjal njegove vrline in napake, njegova kovarstva in lizunstva, njegovo hinavščino in samcgcltnost, njegovo pravo bistvo in resnično veljavo vsega hotenja in snovanja pred strmečimi očmi, ki takih besed prej in poslej niso bile vajene gledati. Brezobzirnost Cankarjevega peresa je govor njegove možatosti, ki izvira iz globpkega življenjskega spoznanja in i/. prepričanja, da hinavščina in lepotičje knnita nenravnost in sleparstvo na škodo morali in resnici. Cankarjeva umetnost je rešilni nož v roki znamenitega kiiurga. Njegova beseda je pesem, ki ji lepoie in ubranosti ne morem označiti. Kakor bi šumel v njegovi duši neizčrpeu studetiec, segajoč s svojim izvorom do vseh tajnosti slovenske besede, do vseli njenih očarujočih skrivnosti in podrobnpsti, ki se v neizmerni krasoti kažejo pred nami kakor grandiozna, nikoli iz praznjena zakladnica žive narodove govorice — tako veličastno in preprosto obenem, tako čarovito in božajoče govori Cankar - Orfej! In posebno takrat, kadar odkriva krasoto slovenske zemlje. mu zveni beseda-pesem kot kovano zlato. Ali bi mogel Cankar govoriti tako, ako bi z vsem svojim srcem, v ljubezni razplamenjenim, ne živel za svojo dc:iiovino? Vsak vzdih in vsako misel in vsako *el;c svojega srca je prelil v pesem, ki jc je daroval svoji zemlji v čast in po- nos! Do kulminacije se je pospela njegova ustvarjajoča urnetniška sila v Podobah iz sanj, kakor da mu je slutnja udarjala na srce, da raora v poslednjem svojeni velikem delu povedati vse, kar misli in čuti o bodočnosti naroda, ki mu je podaril to svoje borno življenje in to svc-jo lepo, globoko dušo! In on je bil tudi naš, ker je bil vseh ti-tih, ki so z verigami na rokah in z ljubo.nijo v srcu goreli za ideale resnice, pravice in svobode, pa so bili krivično sojeni in suvani pod stopala ošabnih, brezdušnih krvosesov! Tudi Cankarja so vlačili po ječah in barakab, a njegove umetnosti, ki jo nosi popolnost in sila preko gomile v daljave bodočih vekov in preko mej ožje domovine rned ves kulturni svet, ni zatrl nihče in je niliče ne zatre! Samo tisto življenje živi vekomaj v lepoti in slavi, ki se lepo in slavno popenja v hramu umetnosti od zemlje do neba! Cankar-umetnik, danes rmrlič, je postavil samtga sebe na mesto, kjer stoje «aši prvi in največji možje! In tam ostanc! E. OangL