'-ETO XXXIII. — Številka 51	16. decembra 1981 Cena 5.—šil. (7 din)
p°štnina plačana v gotovini	Celovec	P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt	Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Prežihov Voranc:
LEVI
DEVŽEJ
stran 6
Občinska seja v Žitari vasi
V petek, 18. 12. 1981, bo ob 19. uri v gasilskem domu pri Miklavčevem redna občinska seja žitrajskega občinskega sveta. Na sporedu (točka 15 dnevnega reda) bodo tudi dvojezični napisi v novi žitrajski ljudski šoli. Vse občane vabimo, da se udeležijo seje.
Novi generalni konzul SFRJ v Celovcu, Marko Kržišnik je včeraj obiskal Narodni svet koroških Slovencev. Spremljal ga je konzul SFRJ Alfonz Naberžnik. V prostorih Narodnega sveta je generalnega konzula sprejel	vem delovnem področju obilo uspeha in zadovoljstva in nato predočil položaj narodne skupnosti, ki mu obe osrednji organizaciji posvečata vso svojo skrb, složnost in samostojnost pa sta stebra delovanja.
Novi generalni konzul SFRJ na sedežu NSKS	
predsednik dr. Matevž Grilc. Po kratkem ogledu delovnih prostorov in otroškega vrtca „Naš otrok“ so bili razgovori, ki so se jih udeležili tudi člani predsedstva NSKS, Krščanske kulturne zveze in pa uredništva NT. Dr. Grilc je novemu generalnemu konzulu zaželel na njego-	Generalni konzul Kržišnik se je zahvalil za sprejem in rekel, da spremlja matični narod razvoj na Koroškem; poudaril je pomen razgovorov na vseh ravneh. Pogovori in obisk so potekali v prisrčnem in prijateljskem vzdušju.
Zima je, na Poljskem primanjkuje ku-r'v_°i tako da morajo zmraževati. Regali ^ številnih trgovinah so prazni. Še huj-Se: rnarsikateri gladuje. In to zaradi napačne gospodarske politike, za katero odgovarja partija, ki obljublja človeštvu »delavski raj“.
Po nedeljskem ukrepu se morajo oljski odpovedati še temu, kar so si v 2adnjih dveh letih priborili — namreč oekoliko več svobode. SOLIDARNOŠČ 50 razpustili, zaprli so mejo. Vlada oziroma komunistična partija je zaprla tu-1 demokratično izvoljene predstavnike elavcev in onemogočila državljanom stike s prijatelji in znanci v inozemst-VU\^.edaj uPa, pridobiti z vojaško in s Policijsko silo na vplivu, ki ga pri 'judstvu nima.
Skratka presneto žalostne razmere, •d trenutno vladajo v tej skoz in skoz Preizkušeni deželi. Kot izgleda, preostane ljudstvu še samo upanje, da ne b' bilo slabše.
V oporo mu je brez dvoma Cerkev, ^jo odlikujejo preudarnost, bogate iz-kušnje v občevanju z državnimi oblast-
Pomoč
Poljakom
jdi ter globoka zasidranost v narod er se pametno in dosledno zavzema Prid državljanov. Nenazadnje mu je °Poro sedanji papež, čeprav nima a m|je in tankov.
Niso mu pa v oporo nekatere zapa ne države. Tako na primer Švica. Nel švicarski politik je pred kratkim hvali a je njegova dežela pomagala Polji h°K — s tem da je sprejela 3 (tri!) p< nabljencev in darovala 20.000 frankov.
Kot Švica (ki še danes živčno reagir na ugotovitev, da je onemogočila v : rajhu številnim Židom azil in jih s tei Poslala večinoma v smrt), tako tudi n opuščajo Amerika, Kanada in Avstr: nja, da bi se razni Poljaki izselili v l države.
Tudi Avstrija igra bolj žalostno vlo-. Nočem trditi, da vlada ter državljani ničesar niso prispevali k olajšavi gospodarske oziroma socialne stiske na oljskem. Posamezne karitativne ustanove (kot na primer Caritas) ter razni Posamezniki so gotovo precej žrtvovali in bodo tudi v bodoče. Predvsem velja 0 za naše domačine-dobrotnike. Prav tako bi bilo krivično, če bi docela Prezrli prispevke avstrijskih državnih ustanov za begunce in žrtve naravnih katastrof v Jugoslaviji in Italiji.
Vendarle je zadržanje avstrijske vla-e zelo žalostno, s tem da je uvedla vizo za Poljake, ki hočejo obiskati Avstri-JO ln ~ če je potrebno — ostati. Oči-vidno so o tem med drugim odloča-' gotovi pisuni vplivne dunajske „Kronenzeitung“; vedno spet vidijo nevarnost za avstrijski narod v večji prisotnosti inozemcev. Včeraj so to trdili o
izseljenh h Zdomstvu’ danes 0 PoUakih-
®aje bi morala država plačati za Poljske izseljence več kot miljardo ši-'ngov. Tega pa si, tako „Kronenzei-ung m Kreisky, v naši „gospodarski krizi ne moremo privoščiti“. Zato je vla-oa uvedla vizo. Bralci „Kronenzeitung“, predstavljajo povprečnega avstrij-
Komunistična partija zaprla predstavnike delavcev:
Poljska izgubljena?
Od zadnje nedelje naprej se nahaja Poljska v vojnem stanju. Dejanske vladne posle je prevzel „Vojaški svet za nacionalno rešitev“, predseduje pa mu šef komunistične partije ter ministrski predsednik Jaruzelski.
SOLIDARNOŠČ se ne sme več udejstvovati, kar dejansko pomeni razpustitev tega svobodno izvoljenega delavskega sindikata. Prepovedane so stavke in demonstracije. Večino vodstva Solidarnošči so zaprli, prav tako bivšega šefa partije E. Giereka ter razne njegove vidne politične sodelavce. Lech Wale-sa se baje pogaja s predstavniki novih oblasti, medtem ko pozivajo vodilni predstavniki Solidarnošči, katerih še niso zaprli, k pasivnemu odporu proti najnovejšim ukrepom novega režima. Kot poročajo, so delavci doslej v nekaterih velikih podjetjih sledili pozivu (še) svobodnih voditeljev Solidarnošči: med drugim so organizirali stavko tako v „Huti Varščavi“ kot tudi v tovarni za traktorje „Ursus“, predvsem pa tudi v nekaterih zapadnopoljskih rudnikih.
Cerkev, ki opravlja zlasti v trenutni situaciji zelo odgovorno nalogo, je na eni strani svarila pred nepremišljenim postopanjem s strani nasprotnikov sedanjega režima, ker bi to lahko imelo krvave posledice. (S tem v zvezi bi radi opozorili na pridigo poljskega nadškofa J. Glempa, ki jo objavljamo na 2. strani!).
Kakšne so bile reakcije Vzhoda oziroma Sovjetske zveze ter Zapati a?
Sovjetska zveza je v bistvu odobrila najnovejše ukrepe poljske armije. Slej ko prej pa zasleduje razvoj na Poljskem „zelo pozorno“. Z drugimi besedami: vojaška intervencija še dolgo ni izključena, če sedanjemu režimu ne uspe „normalizirati“ Poljske v smislu zahtev „velikega brata“. Zapad, predvsem Amerika, zavzema zelo previdno
skega državljana, seveda ploskajo ob takih ukrepih. Marsikateri celo pravi, da se godi Poljakom prav, ker so bili v vojni proti Hitlerju.
Zares svojevrstno razumevanje avstrijskih državljanov in vlade za težko usodo poljskih državljanov. Čeprav smo že dokazali, da znamo pomagati beguncem v še težjih gospodarskih razmerah: tako npr. leta 1956, ko smo sprejeli v našo deželo nad 200.000 madžarskih beguncev.
Biti v nedeljskih govorih proti „realnemu socializmu“, je premalo. Imeti odprto srce za žrtve tega režima, pomeni hkrati, da smo si našo svobodo tudi zaslužili.
stališče. Poudarja sicer „zaskrbljenost“ zaradi morebitnega hujšega razvoja v tej preizkušeni državi, vendar je očividno vesel, da do tega še ni prišlo. Tako se sklicuje na potrebo po notranji ureditvi številnih gospodarskih in drugih političnih problemov, hkrati pa poudarja, tako tudi avstrijski kancler Kreisky, da je to „morda zadnja prilika, preprečiti okupacijo s strani Sovjetske zveze in drugih komunističnih držav“.
Vsekakor dokazujejo ti ukrepi poljske komunistične partije, da partija sama ni bila zmožna, priti z delavci na zeleno vejo. Presneto slabo spričevalo za funkcionarje politične skupine, ki se smatra za edino zveličavno zastopstvo delavskega sloja. Poklicati je morala na pomoč armijo, ki je prevzela dejansko oblast. V resnici jo je namreč partija zgubila, kot je pač zgubila pri pretežni večini prebivalstva, zlasti delavcev na vplivu in
ugledu! Neke vrste napoved bankrota „realnega socializma“, ki skuša „utemeljiti“ svoj avantgardistični odnos do delavskega gibanja ter pravico do oblasti, s tem da njegovi pristaši med drugim zapirajo demokratično izvoljene predstavnike delavcev. Morda se je s temi ukrepi preprečila vojaška zasedba Poljske. „Realni sozializem“ je vsekakor zgubil še bolj na ugledu — v kolikor ga je doslej sploh imel...
Novi škof se uči slovenščine
Pred meseci je dosedanji krški škof dr. Köstner zaradi starosti dal na razpolago svojo funkcijo in je nato škofijo vodil kot apostolski administrator. Po dolgih ugibanjih in prerokovanjih sta prejšnji četrtek tako vatikanski radio kot Osserva-tore Romano sporočila (Naš tednik je o tem prinesel kratko vest), da je papež Janez Pavel II. določil graškega visokošolskega duhovnika msgr. Egona Kapellarija za novega krškega škofa. Še popoldne istega dne je dosedanji škof povabil koroške novinarje na razgovor z novim škofom.
— sorodstvo in pa osebna poznanja. Na vprašanje Našega tednika, če kot škof dežele, v kateri živi slovenska narodna skupnost, obvlada slovenščino, je odgovoril, da ima po materini strani sorodnike na Južnem Štajerskem in Gorenjskem in malo govori slovensko, „obljubljam pa, da se bom čimprej naučil slovenščine in jo kmalu tako dobro obvladal, da bom mogel pridigati in se prosto pogovarjati. To je normalno za škofa, ki deluje v škofiji z več narodnimi skupnosti, da obvlada njihove jezike, ki jih govorijo. To je moj trdni namen in upam, da bom
Dr. Kapellari (levo) skupno s starim škofom ddr. Köstnerjem
Novi škof. dr. Egon Kapellari se je najprej zahvalil dosedanjemu škofu za ves njegov trud in njegovo delo v prid škofiji, za njegovo ogromno delo sprave in zbližanja med obema narodoma v deželi in ga prosil, naj biva z njim pod skupno streho. Potem je naslovil na vse katoličane, slovenske in nemškogo-voreče, spoštljiv in prijateljski pozdrav, prav tako pa vsem kristjanom drugih veroizpovedi in pa tistim sodeželanom, ki niso kristjani, ker imajo vsi željo po miru in blaginji v deželi. Čeprav prihaja s Štajerske, ima korenine na Koroškem
vas mogel kmalu pozdraviti in se z vami pogovarjati v vašem jeziku.“ Glede morebitnega pomožnega škofa za dvojezično ozemlje Koroške pa je dejal, da po vsej verjetnosti tu ne bo sprememb in je prav zato prav, da verniki od njega zahtevajo in pričakujejo znanje obeh jezikov.
Koroška škofija ima dobre odnose do videmske in ljubljanske škofije in tako naj ostane tudi vnaprej. O nadškofu Šuštarju je škof Kapellari dejal, da je „evropejec, ki ima ogromne izkušnje". Kot je sam dejal, ima že iz graške dobe dobre in
mnoge izkušnje z ekumeno in upa, da bo razmerje med katoličani in drugimi kristjani, posebno evangeličani, tudi naprej prijateljsko. Na vprašanje Našega tednika, kako si predstavlja stik z deželno vlado in strankami, je dejal, da morajo kristjani biti hvaležni živeti v državi z demokracijo in da se bo on zavzemal za „koalicijo mislečih“, kamor šteje tudi politiki, ker nosijo težko in odgovorno breme. Cerkev noče konkurence s strankami in sindikatom, ne bo delala politike v ožjem pomenu, zavzela pa bo svoja stališča k vprašanjem, ki so politično pomembna; „Od vrednot ne bomo odstopali“.
Kot je znano, je Cerkev po drugi svetovni vojni izobčila vse bralce in sodelavce Slovenskega vestnika. Zastopnik drugega slovenskega tednika je novega škofa vprašal, če namerava on poravnati to koroškim Slovencem storjeno krivdo, ki kot Damoklejev meč visi v zraku. V smislu sprave in dobrih medsebojnih odnosov je to ekskomunikacijo, tako zastopnik lista, treba odpraviti. Škof je dejal, da on osebno ne pozna tega vprašanja, da pa ne vidi veliko smisla v zgolj formalnopravni rešitvi problematike in ker je od izobčenja preteklo že precej časa. Samo v odkritem in poštenem razgovoru bo mogoče najti skupno rešitev. Zato je obljubil, da bo vse akte preštudiral in se nato pogovoril s Slovenskim vestnikom. Da se reši in zaključi to vprašanje, je v smislu vseh.
Prvi razgovor z novim škofom je pokazal, da je to oseba, ki ve, kaj hoče in ki dobro premisli, preden spregovori. Obljuba, da se bo čimprej naučil slovenščine, ni samo utemeljena v sv. pismu — „Pojdite in učite vse narode“ — ter v njegovem delovanju kot škof za vse vernike naše škofije, ampak naj bo tudi izraz spoštovanja do slovenske besede, do slovenskega naroda.
Novi škof bo prevzel škofijo 22. januarja 1982, v škofa posvečen pa bo 24. januarja v celovški stolnici.
Janko Kulmesch
TEDNIKOV KOMENTAR
Vsem koroškim rojakom, Narodnemu svetu koroških Slovencev, Krščanski kulturni zvezi in vsem tistim, ki so se zanimali za Slovence v Kanalski dolini in jim z nasvetom ali gmotno pomagali, želim vesele božične praznike in zares vse dobro v novem letu. Bog lonaj tisočkrat za vse dobro, ki ste ga naredili našim rojakom pod Višarjami.
P red koncem vsakega leta pa vsak po svoje pregledujemo in ocenjujemo, kakšni so bili naši delovni uspehi, kaj smo pravza-
Piše:
Salvatore Venosi
enkrat pri nas gostovalo, tokrat prvič v Žabnicah. Stalno slovensko gledališče iz Trsta, ki je uprizorilo „Proces“, delo slovenskega dramatika Ivana Mraka.
Naša največja letošnja pridobitev pa je nastanek mladinske folklorne skupine v Ukvah. Skupina je v šestih mesecih nastopila že dvanajstkrat. Naši mladi so nastopili v Corredo Vicentino ob tamkajšnjem občinskem prazniku; v Špetru Slovenov pri nagrajevanju udeležencev natečaja „Moja vas“; v domačih Ukvah, ko Ukljani praznujejo žegen; v Klodi-
Delavcev je malo...
naš tednik
Dr. Daim
„Svet je danes v položaju, ki ga ne moremo primerjati z nobeno dobo v zgodovini. Nikoli še ni bilo mogoče, da bi človek z enim samim ukrepom uničil ves svet. iz tega razloga je treba iskati nove odgovore in nova vprašanja ter nove izhode iz zagate.“
To je bila uvodna ugotovitev znanega psihologa dr. Wilfrieda Daima z Dunaja, ki je govoril minulo soboto v tinjskem domu o mirovnem gibanju in drugih možnosti za dosego miru na svetu.
K vprašanju pacifizma je pripomnil, da more biti pacifist le tisti, ki se brani z besedo in dejanjem, a nikakor ne posega po orožju, s katerim bi lahko ogrožal „sovražnika“. Tak pacifist je bil Jezus, ki z besedo nikoli ni prizanašal sovražniku. Odločno se je dr. Daim zavzel tudi za enostransko razorožitev, npr. Zahoda. Prvi korak v to smer, tako Daim, bi lahko napravila Avstrija z odpravo zvezne vojske. Poizkusi v to smer so bili že leta 1970. Tedaj pa se je izcimil le slab kompromis: določili so šest mesecev vojaške službe, do takrat je bilo treba služiti devet mesecev. Razveseljivo pa je dejstvo, da vedno več ljudi zamenja vojaško suknjo s ci-
v Tinjah
vilno službo. Tako je ideja „Avstrija brez vojske“ realistična. V diskusiji je bilo slišati, da mladina še ni zadostno informirana o možnostih civilne službe; čeprav je zakon o civilni službi eden najboljših na svetu (nenazadnje po zaslugi dr. Daima), ima še vedno mnogo hib.
Na vprašanje efektivnosti mirovnega gibanja je dr. Daim pripomnil, da je 10% prebivalstva ogromna sila, ki bi lahko odločila volitve. Zato je za vedno večjo mero politikov to gibanje „trn v peti“ (na Koroškem še ne). Tudi naš gospodarski sistem je ena izmed ovir na poti k razorožitvi. Celo socialisti, ki si lastijo naziv „pacifist“, skušajo ohraniti delovna mesta s produkcijo orožja (na primer podržavljena industrija Stey-er). Znanstveniki, ki so združeni v krožku „Club of Rome“, so prišli do zaključka, da že sama gospodarska rast nujno povzroča katastrofe. Ena možnih poti iz zagate je po mnenju dr. Daima ta, da se izdelujejo produkti, ki bi se uporabljali lahko dolgo časa. Duh naše konzumske države se odraža tudi v akcijah politikov, ki ne rešujejo problemov dolgoročno, marveč jim gre le za stoliček, na katerem sedijo.
__________________politika/2
Zavest te problematike je krajevno povsem različna. Medtem ko so Nemčija, Nizozemska in druge države NATO zaradi načrtov ameriškega predsednika Reagana močno senzibilizirane, se v Avstriji mirovno gibanje šele začenja prebujati.
Da se na Koroškem v tem oziru gibanje še ni pričelo, je pokazalo tudi predavanje v Tinjah, ki je bilo z ozirom na odličnega predavatelja in aktualnost mirovnega gibanja, zelo slabo obiskano.
Urban Popotnik
Jedrske
elektrarne
Jugoslavija namerava zgraditi do leta 2000 nadaljnjih sedem jedrskih elektrarn. Po prvi jedrski elektrarni v Krškem, ki že obratuje in bo proizvajala 664 megavatov, bodo zgradili še drugo jedrsko elektrarno v Sloveniji, in sicer v Dolskem v bližini Ljubljane. Na Hrvaškem bodo zgradili jedersko elektrarno v kraju Dugo Selo z zmogljivostjo tisoč megavatov. Gradbena dela bodo pričeli leta 1985. V Srbiji nameravajo zgraditi dve jedrski elektrarni.
prav koristnega napravili in kje se nam ni posrečilo izpeljati načrtovanega dela.
Z ozirom na težke razmere, v katerih moramo delovati, menim, da smo slovenski Korošci v Kanalski dolini lahko zadovoljni nad opravljenim delom na kulturnem in vzgojnem področjem. Nismo si vedno bili istega mnenja, kako izpeljati kako akcijo, da bi dosegli kar najboljše uspehe. Vsi, brez izjeme pa smo storili vse, da bi naše kulturno udejstvovanje na narodnostnem področju res dosegli svoj namen.
februarju smo že sedmič priredili tekmovanje za pokal „Lepi vrh“. Meseca aprila smo z zaključno prireditvijo „Primorska poje“ priredili doslej največjo prireditev v Kanalski dolini. Kot gosta sta na prireditvi na Trbižu sodelovala dva koroška zbora. Sredi maja pa je po dolgih letih spet
ču, na povabilo tamkajšnje občinske uprave; na Kamenici pri Stari gori, kjer Benečani prirejajo svoj največji praznik; na Proseku pri Trstu ob „Našem prazniku“, ki ga priredi „Slovenska skupnost“; v Reziji na povabilo društva „Studenci“; v Belgiji pa v Liegen, Eisdenu in v Bruslju. Zadnji nastop pa je bil na domačih koroških tleh v Borovljah. Naj omenim še delovanje Glasbene šole in tečaja slovenščine. K temu pravzaprav ni treba bogve kakšnega komentarja, kajti delavcev — garačev — je malo, nujnega dela pa precej. Moj komentar bi bil zelo kretek: VSI, ki jim je usoda, razvoj, prebujanje in preporod Slovencev v Kanalski dolini še količkaj pri srcu, naj pohitijo s konkretno pomočjo, kajti kulturnih delavcev, idealistov in garačev je malo, dela pa veliko. Zbudite se in pomagajte, seje se samo spomladi. Ura zamujena, ne vrne se nobena.
V

Schmidt v NDR
Minuli konec tedna je zvezni kanclsr ZRN Schmidt obiskal državnega predsednika NDR Honeckerja. Oba sta poudarjala pomembnost miru in razorožitve ter voljo, da bi se nemško-nemški odnosi izboljšali. Kot je bilo razvidno iz komunikeja, bi si NDR želela boljšo gospodarsko sodelovanje z Zvezno republiko.
Obisk Schmidta je bil prvi oficialni pogovor v zadnjih enajstih letih med obema Nemčijama. Nemški zvezni kancler je po obisku poudaril, da sta se z Honeckerjem pogovarjala v prijateljskem vzdušju ter da sta si prišla bližje. Obe strani sta poročali v svojih komunikejih, da sta zainteresirani za mir in varnost v Evropi.
Toda že v isti sapi je Honecker odklonil predlog, da bi se v bodoče ljudje obeh Nemčij večkrat lahko srečavali-Zvezna republika Nemčija pa je predpostavljala želji Nemške demokratične republike — da bi se gospodarsko sodelovanje izboljšalo — olajšanje medsebojnih človeških odnosov prebivalstva obeh držav.
„Usmiljeni Bog, daj nam pamet!“
Pridiga poljskega nadškofa Jožefa Glempa o trenutni situaciji na Poljskem
Cerkev igra na Poljskem pomembno vlogo. Vsi vemo, kaj sedanji papež pomeni za Poljake: njegov zadnji obisk na Poljskem je na prepričljiv način dokazal vpliv Cerkve na poljske množice, čeprav Vatikan nima divizij ter mu svojih vih „ovc“ ni treba prepričati z vojaško ali s policijsko silo.
Trenutno, ko je nevarnost prelivanja krvi oziroma državljanske vojne na Poljskem velika, igra Cerkev še posebno odgovorno vlogo. Kot institucija, za katero sta značilni preudarnost in „politična treznost“, in ki je hkrati močno zasidrana v prebivalstvu, lahko v odločilni meri vpliva na nadaljnji notranji razvoj te države.
Komunistična vlada jo je ravno v zadnjem letu večkrat klicala na pomoč, ker sama ni bila zmožna, se predvsem pri delavcih uveljaviti kot „avantgarda“ delavskega gibanja. S tem je seveda priznala svojo slabo pozicijo v poljski družbi: drži jo lahko samo s silo ter s pomočjo Sovjetske zveze in njenih „socialističnih“ satelitov, ki nikakor ne izključujejo „rešitve socializma“ z vojaškimi ukrepi. Brežnje-va doktrina, na podlagi katere obstoja „bratska pomoč“ v vkorakanju
tujih vojakov in tankov v vsaj na zunaj samostojne države, govori dovolj jasno govorico.
Poljski primas, nadškof Jožef Glemp, je zadnjo nedeljo zvečer pridigal v jezuitski cerkvi v Varšavi.
V svoji pridigi se je posvetil predvsem zadnjim dogodkom oziroma vojnemu stanju, ki ga je diktirala vlada. Zaradi zgoraj omenjene pomembne vloge Cerkve ponatisne-
mo pridigo — objavila jo je francoska tiskovna agencija — v celoti: „Danes, nedeljo zjutraj, smo, kakor da bi nas nekdo treščil po glavi, registrirali odločitev glede vojnega stanja. Danes zvečer smo se navadili besede vojno pravo. Zavedamo se, da se nahajamo v zelo resni situaciji; vprašamo se, kako bo jutri in kako naj bi ravnali. Kristus nam daje odgovor. Pravi, da so blagoslovljeni tisti, ki se prizadevajo za pravičnost, ki kažejo usmiljenje, ki hočejo mir, in tisti, ki so krivično preganjani. Mnogi od nas morda s tem odgovorom niso zadovoljni. Ugovarjajo, da je to korak nazaj ter nerealistično stališče ter da s tem samo priznavamo naš poraz. Kristusove besede lahko tolmačimo na različne načine. Na vsak način pa je Jezus tako govoril in če kdo ljubi Boga z dušo in telesom, mora upoštevati te besede kot najvišje vodilo.
Vojno stanje pomeni, da veljajo novi in strožji zakoni, ki začasno razveljavijo številne pravice. Oblast ni več pripravljena, da bi bila za državljane — na vsak način za večino državljanov — pogovorni partner. Oblast vlada z zasilnimi odredbami in terja od državljanov
pokorščino. Kadar je potreba, lahko izsili pokorščino z oboroženo silo ter s prelivanjem krvi, kajti ar-mija stoji na strani oblasti.
Lahko bi se razburjali nad trenutno krivico, lahko bi protestirali proti kršitvi človeščanskih pravic. Vendarle ne bi bili uspešni, kajti poudarjam, da večina zastopnikov oblasti niso možje dialoga. Poprečen državljan se je spoprijaznil z novo situacijo. Številni državljani pa občutijo krivico z bolečinami in se hočejo zoperstaviti trenutnemu položaju oziroma zlu; pri tem nočejo upoštevati razmerja sil. Cerkev hoče razumeti vse ljudi; zato z bridkostjo v srcu obžaluje prekinitev dialoga, do katerega je prej prišlo pod zelo težkimi pogoji; prav tako obžaluje vojno stanje, ki pomeni avtomatično kršitev člove-časkih pravic.
V številnih primerih bodo ranili človeško čast, bodo zaprli nedolžne ljudi ter slabo ravnali z možmi kulture in znanosti. Zastopniki Cerkve bodo — v kolikor imajo možnost — neprenehoma zahtevali, da se izpustijo državljani, bolniki, družinski očetje, ki so zaprti po nedolžnem. Najvažnejša naloga pa šele na nas čaka: namreč rešitev
človeških življenj ter preprečitev prelivanja krvi.
Morda bodo nekateri obdolžili Cerkev, da se obotavlja, da skuša pomiriti situacijo. Jaz hočem rešiti vsako človeško življenje. V vojnem stanju bo Cerkev pozivala k miru, bo zahtevala, da naj se ustavi nasilno ravnanje, ki pomeni hkrati boj med brati. Ni višje dobrine kot človeško življenje!
Zato apeliram na pamet, negle; de na morebitno nevarnost, da hi me kdo zaradi tega žalil. Prosim Vas to, bosobog in na kolenih, da se ne bo boril noben Poljak proti Poljaku. Delavci, moji bratje, ne žrtvujte svojih glav; odrezane glave namreč niso veliko vredne. Dragocena bo vsaka glava, vsaka roka, pri obnovitvi naše dežele, ki bo sledila vojnemu stanju.
V naslednjih dneh se bomo zbrali, z upanjem v srcu, ter prosili usmiljenega Boga, da bi nam dal pameti. Molili bomo za to, da hi zastopniki oblasti spoštovali državljane ter da bi delavci spoznali, da se nahajamo v težkem položaji-Molili bomo dnevno v vseh cerkvah k Mariji, materi božji, da ne bo zgubil noben sin poljskega naroda svojega življenja!“
-  —. ---------------------------
M O h O rj ©V d Kn j i Q 3 rn 3	l^gosLnene božične
*	* ^	praznike in srečno novo leto
v Celovcu, Viktringer Ring 26

Prizor z razstave otroških in mladinskih knjig, ki sta jo priredili ob sodelovanju Mohorjeve založbe SRD Velikovec in SPD „Srce“ iz Dobrle vasi v Št. Rupertu pri Velikovcu. Nastopil je otroški pevski zbor iz Dobrle vasi pod vodstvom Ludmile Šturm.
Mohorjeva knjigarna v Celovcu Vam priporoča celo vrsto otroških in mladinskih knjig ter knjig slovenskega leposlovja, priročnikov in magnetofonskih kaset ter plošč. V tem prospektu boste našli skromen izbor, v naši trgovini najdete vse ostalo in še nekaj vec: sveče, devocionalije, jaslice, božične voščilnice, pisemski papir, barvice itd.
Veselimo se Vašega obiska!
Otroške slikanice: Tinkatonka, Vžigalnik, Piko Dinozaver, Peter Klepec, Hišica brez napisa (vse stanejo šil. 46.—)	_	.n
Domači pridelki: Činček in Čopka (Valentin Polanšek)...........................
Vigredno sonce (Mili Hrobath).................................
Pojmo s ptički (Lenčka Küpper)................................
Andersenove pravljice ganljivo z enako močjo privlačujejo otroke in odrasle. Polne Ijenjske modrosti, poštenosti in srčne dobrote.	s"- 249.—
P. S.: Naročilo družinskega lista „Družina in dom“ je tudi lepo darilo! (1 letnik
stane 150.— šil.)
5 magnetofonskih kaset, ki so nastale na Koroškem, predstavljajo lepo božično darilo. Tamburaški ansambel iz Hodiš (pod vodstvom Dorice Sabotnik), otroški zbor iz Št. Jakoba (s. Antonija Kimovec), MPZ „Jakob Petelin Gallus“ (Janez Tratar), Moški pevski zbor SPD „Kočna“ (Anton Peinig) in tamburaški ansambel iz Loč (Erika Wrolich) so Vam znani po številnih nastopih. Nič manj razveseljive so melodije na njihovih kasetah, ki stanejo samo po 100.-— šilingov.

Ivan Zorec
Beli menihi
Najobširneje in najbogatejše je doslej o Stični in njenih belih menihih spregovoril pisatelj Ivan Zorec. Prva knjiga, vezana, 464 strani, druga knjiga, 428 strani, vezana. Obe knjigi skupaj staneta šil. 205.—
France Bevk Znamenja na nebu
Avtor znamenitega Kaplana Martina Čedermaca se nam s to knjigo predstavlja kot odličen pisec zgodovinskih pripovedi.
580 strani, vezana šil. 145.—
Uredimo si stanovanje
S pomočjo tega nadvse uporabnega priročnika si boste lahko sami uredili in opremili stanovanje, hišo ali počitniško hišico. Knjiga vam bo s fotografijo in besedo svetovala, kako lahko stanujete udobno, prijetno, po svojem okusu in poceni. 180 barvnih fotografij, 420 risb, 300 strani vel. formata, vezana šil. 278.—
Vse o šivanju
Knjiga vam bo pomagala, da si boste lahko sami sešili skoraj vso
garderobo — pa ne samo sebi, ampak tudi svoji družini.
260 risb in preglednic, 145 barvnih fotografij, 165 črnobelih ilustracij na 506 straneh priročnega formata šil. 375.—
F. Kalinšek Slovenska kuharica
18. izdaja najpomembnejše slovenske kuharske knjige. Zvesta pomočnica več rodovom slovenskih gospodinj.
712 strani, vezana, šil. 190.—
Janez Švajncer Junak na kolcih —
Kindheit im Dorf an der Grenze
V tej knjigi opisuje eden najbolj znanih in marljivih slovenskih pisateljev svoje mladostne pustolovščine. Knjiga je izšla dvojezično (slovensko — nemško).
366 strani, broširana šil. 80.—
Somerset Maugham
Ostrina britve
Junak romana, mladi Amerikanec Larry, se v iskanju življenjskega smisla odpove lagodnemu življenju. 348 strani, vezana, šil. 175,—
Dee Brown
Pokopljite moje srce pri ranjenem kolenu
Knjiga sega v čas „osvajanja divjega zapada“ in pripoveduje o bojih severnoameriških Indijancev, ki jim je beli človek kruto kratil svobodo. Zapisana je v besedah velikih indijanskih voditeljev in sega do srca. 472 strani, vezana, šil. 195.—
Josip Jurčič
Deseti brat
Prvi slovenski roman. Nastal I. 1864. V njem je pisatelj v pristnem
ljudskem jeziku naslikal graščinsko in vaško življenje, domačo pokrajino in ljudstvo, še zlasti njegove posebneže.
Ilustrirana, 316 strani, vezana, šil. 125,—
Ivan Tavčar
Cvetje v jeseni
Cvetje v jeseni je zgodba idilične ljubezni med Meto, nežnim in krhkim gruntarskim dekletom, in advokatom Janezom, ki je podoba pisatelja samega.
Ilustrirana, 132 strani, vezana, šil. 98.-
France Bevk
Kaplan Martin Čedermac
Kaplan Martin Čedermac je Bevkovo najbolj sloveče delo. V njem pisatelj z veliko toplino prikazuje narodno zavednega slovenskega duhovnika in njegov boj za materino besedo.
Ilustrirana, 266 strani, vezana,
šil. 97.-
ivan Cankar
Martin Kačur
Martina Kačurja je Cankar napisal v svojem devetindvajsetem letu, ko je
bil na višku ustvarjalnih moči. Zanj je zapisal: Roman, ki sem ga naslovil po junaku, Martin Kačur, opisuje bolj idealista z vsakdanjim, nizkim življenjem in njegov končni propad. Ilustrirana, 196 strani, vezana, šil. 77.—
Prežihov Voranc
Doberdob
Doberdob govori o slovenskem narodu v vihri prve svetovne vojne. V njem najdemo živo in prepričljivo, pa vendar brez nepotrebne grobosti prikazano podobo vojnega trpljenja, Ilustrirana, 504 strani, vezana, šil. 185.—
Prežihov Voranc
Samorastniki
V tej knjigi so poleg naslovne novele Samorastniki še Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Pot na klop, Prvi spopad, Vodnjak, Odpustki in Ljubezen na odoru. Slovenski bralci so bili ob izidu tega dela, leta 1940, navdušeni.
Ilustrirana, 168 strani, vezana,
šil. 104.—
Janez Scheinigg
Narodne pesmi koroških Slovencev
Ponatis najobširnejše zbirke narodnih pesmi in rekov iz leta 1889. Broširana, 463 strani, šil. 95.—
Dr. Zmaga Kumer Od Dolan do Šmohora
Poznavalka narodnega blaga dr. Zmaga Kumer je po večmesečnem bivanju v zilski dolini zapisala šege in navade iz življenja Zilanov po pripovedovanju domačinov.
142 strani,broširana, šil. 25.—, vezana šil. 35.—
Kako danes živeti
Iskanje krščanskega načina življenja. Na razne načine in možnosti nakazuje knjižica, ki jo je izdal Katoliški delovni odbor v Celovcu, možne poti h krščanskemu načinu življenja.
100 strani, broširana, šil. 50.— Stephan Singer
Kultur- und Kirchengeschichte I, II, III
Znamenita lokalna zgodovina naših krajev v ponatisu.
1.	del: Spodnji Rož (dekanija Borovlje), 343 strani;
2.	del: Zgornji Rož (dekanija Rožek in okolica Vrbskega jezera), 315 strani;
3.	del: Podjuna (dekanija Dobrla vas), 315 strani.
Vsak del je broširan in stane 180.— šil.
Kärntner Volksabstimmung 1920
Zbirka prispevkov k zgodovini in družbi v Sloveniji, Avstriji in Italiji, ki so jo napisali znanstveniki teh treh dežel, je izšla pred kratkim v dunajski založbi Locker.
250 strani, broširana, šil. 235,—
Josip Jurčič Domen, Sosedov sin
V tej knjigi sta Jurčičevi najboljši povesti. Obe pripovedujeta o kmečkem življenju, le da je Domen zgodovinska in sega v 17. stoletje.
Ilustrirana, 208 strani, vezana
šil. 103.—
Janko Kersnik Rošlin in Verjanko
Življenje na gradu Dvor postane mnogo živahnejše, ko prideta z Du-
naja na počitnice domači sin, študent Pavel, in njegov starejši prijatelj dr. Vid Božan.
126 strani, vezana šil. 124.—
Anna Wambrechtsammer Danes grofje celjski in nikdar več
Kronika o „velikih časih starega Celja, o slavi in sijaju njegovih po-kneženih grofov in o njih nepričakovanem koncu ...“
540 strani, vezana šil. 130.—
Ivan Pregelj
Zgodbe zdravnika Muznika
Za Zgodbe zdravnika Muznika je pisatelj Pregelj zapisal, da je ta povest „pesem tolminske življenjske modrosti in zdravja“.
216 strani, vezana šil. 144.—
Novi veliki Kneippov priročnik
Knjiga o naravnem življenju in naravnem zdravljenju. Zgradba in delovanje človeškega telesa. Nauk o praktičnem zdravljenju, času primerna prehrana. Zdravilne rastline. Bolezni in poškodbe. Prva pomoč. Knjiga vsebuje 23 fotografij, 121 risb, 8 večbarvnih tabel.
528 strani, vezana šil. 345.—

TT=
[naš tednik
Politolog Arno Tausch o vzhodnoevropskih problemih:
Začetek propadanja Vzhodne Evrope?
V Vzhodni Evropi je toliko aktualnih pojavov, da jih je treba nakazati sistematično, saj je povprečen državljan poučen o vseh zadevah preko televizije in radia le zasilno. En takšen pojav je vsekakor gospodarska kriza. Na vsak način obstojajo v vzhodnoevropskih državah slični problemi; na drugi strani pa opažamo razlike, kot so bile predvsem okoli leta 1956.
V tem prispevku hočem obravnavati nekaj novega gradiva, ki bi moralo biti bralcem dosegljivo v knjigarnah. Hočem nakazati pregled dogodkov, ki hkrati dopušča razlago sedanjega položaja v Vzhodni Evropi. Eden najvidnejših in najbolj znanih politologov je vsekakor Klaus von Beyme iz Heidelberga. V svoji izdaji „Ekonomija in politika v socializmu“ nudi bralcu „rdečo nit“, ki je potrebna, da lažje razume današnji položaj v Vzhodni Evropi. S skrajno natančnostjo je Beyme obdelal celotno Politološko literaturo o socializmu v Vzhodni Evropi, torej družbene razmere od leta 1945 naprej. Pri svojih raziskavanjih se je posluževal predvsem tudi originalnih virov iz Vzhodne Evrope. Avtor posreduje poleg analize političnih sistemov med drugim vpogled v socialistične gospodarske in družbene strukture. Prav tako Beyme prikazuje na podlagi zahodnih in vzhodnih socioloških raziskav obstoječe socialne sloje. Pri nas na zahodu Pa smo le malo poučeni o znanih obstoječih pomanjkljajih v socialnem in konzumnem razvoju, ki jih Pogostokrat priznavajo tudi vzhodnoevropske vlade. Nadalje primerja Beyme ta razvoj z manj razvitimi državami Zahodne Evrope.
Na podlagi svojih lastnih raziskav se moram priključiti Beymu,
ki pravi, da je treba videti družbo v Vzhodni Evropi — z izjemo Nemške demokratične republike (NDR) in češkega dela Češkoslovaške — v luči evropskodružbenega razvoja. Tudi Sovjetska zveza z izjemo baltskih republik in območja med Moskvo in Leningradom se da primerjati bolj z državami kot so to Italija, Španija, Grčija in Portugalska, ne pa z Zahodno Nemčijo ali Švedsko. Beyme obravnava v svoji
knjigi tudi „kočljive zadeve“, kot so to stalinizem, gospodarske reforme, človečanske pravice in sicer iz zornega kota politologa.
Pri tem pa uporablja vse publikacije Akademije znanosti v Vzhodni Evropi pa tja do Central Intelligence Agency v ZDA. Navaja torej vse dokumente in vire, ki jih je doslej sploh možno uporabljati.
Znani govor Nikite Sergejeviča Hruščova na XX. dnevu
Komunistične partije Sovjetske zveze in odpor proti stalinizmu sta glavni temi knjige, ki sta jo izdala zahodnonemška politologa R. Cru-sius in M. Wilke. V knjigi se ukvarjajo s Stalinovo zapuščino vseskozi „levi“ kritiki sedanjih razmer v Vzhodni Evropi. Tako npr. danes že umrli sopotnik Ernsta Fischerja, Franc Marek, R. Medvedev in J. Steffen, znani zastopnik levega krila Socialnodemokratične stranke v
Zvezni republiki Nemčiji. Stalinizem s svojimi zločini ne izziva samo konservativnih kritikov obstoječih socializmov v Vzhodni Evropi, marveč tudi zastopnike krščanske socialne vede, ki obsoja v enaki meri kolektivizem in kapitalizem in ki daje besedo samoupravi delojemalcev. Stalinizem pa obsojajo tudi zastopniki tistega svetovnega nazora, ki se ne strinjajo s social-nodemokratičnimi partijami na Za-
hodu, temveč verujejo v socializem s „človeškim obrazom“.
Hruščova odkritja o brezmejni moriji Stalinove vlade predstavljajo danes dokumentarno gradivo. Isto velja za izjave bivšega poljskega partijskega predsednika Gomulko, ki je leta 1956, ko je dosegla nacionalna vstaja Poljakov proti tlačanstvu in nasilnosti svoj višek, prevzel takrat antistalinistično krmilo poljske KP ter za analize umrlega jugoslovanskega predsednika Tita; nadalje za analize zastopnikov „Praške pomladi“, kot je to J. Pelikan ter mislecev, ki bi si resnično zaslužili etiketo „marksisti“.
Namen teh mislecev je bil na kratko nakazano sledeče: Stalinizem ni bil le zločin nad človeštvom, kot velja to tudi za druge oblike totalitarne vlade. Stalinizem pomeni hkrati perverzijo oz. spačenost mišljenja, ki ga usmerjajo stremljenja humanizma. To je izjavil med drugim v katoliških krogih priznani soustanovitelj Frankfurtske šole, Erich Fromm: marksizem v svoji prvotni obliki kot filozofija mora in je izpostavljal človeško podobo v luči tradicij prerokov stare in nove zaveze.*
Tem večji je odpor humanistično usmerjenega marksizma proti oblikam nasilja in odtujevanja, kot je to bilo za časa Stalina.
Prav tako „levi“ kritik obstoječih razmer R. Lorenz je dokazal, da je treba videti milijone žrtev stalinizma tudi v zvezi s preusmeritvijo Sovjetske zveze iz agrarne države v industrijsko državo, kar je skušal Stalin z vso brutalnostjo vsiliti prebivalstvu. Tudi Hruščov se je ukvarjal, kot je razvidno iz zbirke Crusiusa in Wilkeja, z žrtvami napačne industrializacijske politike, ki je povzročila lakoto in nazadovanje proizvodnje agrarnih pridelkov.
(Nadaljevanje in konec prihodnjič)
Szczepanski, bivši direktor poljske televizije in radia, hkrati član politbiroja poljske komunistične partije in sejma (parlamenta) oziroma osebni prijatelj bivšega šefa partije E. Giereka, je imel na neki švedski banki večmilijonski konto (v dolarjih!); te milijone si je „zaslužil“ m. dr. s tem, da si je skratka pustil prenakazati na ta konto del zaslužka svojih nastavljencev. Bil je nadalje lastnik bordela ter številnih vil v Keniji. To pa je le ena plat zvona: POLITYKA, ki stoji pod vplivom partije, je registrirala najmanj 500 podobnih primerov. Kje ostaja morala, ki so jo pridigal prvi marksistični misleci?
ofiM it uredaifhd
Dragi bralci!
Poljska se nahaja že nekaj dni v vojnem stanju: nevarnost, da pride do večje zaostritve, je velika. V tem primeru nihče ne more garantirati, da ne bi prišlo do državljanjske vojne, kjer bi si Poljaki sami „odrezali svoje glave“ — kot je to v svoji pridigi povedal zadnjo nedeljo primas in nadškof Jožef Glemp. (Pridigo objavljamo na 2. strani).
Z veliko pozornostjo zasleduje cela svetovna javnost dogodke v tej vzhodnoevropski državi. Vsi časopisi so o tem obširno poročali. Tudi Naš tednik je posvetil v tej številki nekoliko več prostora dogodkom na Poljskem.
Kot ste morda že sami ugotovili, po navadi ne poročamo o zunanjepolitičnih dogodkih bog-ve obširno. Mislim, da to ni najboljša ureditev in da je potrebno, če včasih nekoliko več razmišljamo o dogodkih, ki nimajo opraviti z neposrednimi manj-šinskopolitičnimi problemi.
Tako objavljamo tokrat med drugim prispevek A. Tauscha, docenta za politologijo na univerzi v Innsbrucku. Tausch posreduje v svojem članku, ki ga bomo nadaljevali v naslednji številki NT, kratek pregled literature in nekatere avtorje, ki na znanstveni podlagi obdelujejo razna vprašanja socialističnih držav v Vzhodni Evropi.
Na tej strani pa — že drugič — objavljamo tudi „Gospodarsko analizo“: piše dipl. trg. Joža Habernik. Avtor analize je pripravljen, enkrat v mesecu objaviti v našem listu svoja razmišljanja o številnih aktualnih in zanimivih gospodarskih problemih.
Vemo, kako važno vlogo igra gospodarstvo v vsaki družbi. To velja še posebno za nas koroške Slovence. Vemo pa tudi, da je ravno naš list v preteklosti vsepreveč zanemarjal to področje.
Tembolj smo veseli, da je dipl. trg. Joža Habernik pripravljen, redno analizirati gospodarske dogodke. Kot poslovodja podjetja TOPŠPORT ima precej dela in le bolj malo prostega časa. Kljub temu je pripravljen sodelovati, pisati za NT, za kar mu velja naša iskrena hvala!
Janko Kulmesch
Konec G ie reko ve vlade leta 1979: siromaštvo brez meja. Velika večina kmečkih družin, delavskih družin in družin penzionistov zasluži mesečno manj kot 2000 ziotijev na osebo. Na leto si te najrevnejše delavske družine lahko privoščijo le 23 kg sadja in 24 kg svežega mesa, medtem ko je miza bogatašev preobložena.
Dipl. trg. Joža Habernik:
GOSPODARSKA IANALIZA
Nedavni ukrep Jugoslovanske vlade o skrčenju brezcarinske vsote za prenos robe v Jugoslavijo na 200 Dinarjev bo krepko skrčil promet v naših obmejnih trgovinah do konca leta. Prizadeti so seveda tudi naši ljudje.
Ukrep je bil sicer za pričakovati, saj se je že nekaj časa prej govorilo o obmejni taksi, ki naj bi znašala za vsako potovanje 1500 dinarjev, toda sigurno nobeden ni mislil, da bo ukrep tako radikalen.
Značilni za jugoslovansko gospodarstvo v zadnjem času so predvsem ekstremni in radikalni ukrepi. Medtem ko smo v Avstriji navajeni vsakoletnih po-
dražitev državnih uslug ali višjih stopenj pri davkih ali pri socialnem zavarovanju, ki nam vsakokrat odščipnejo nekaj procentov naše plače, so jugoslovanski ukrepi bolj obširni. Namesto da
Upamo, da bo ta ukrep veljal samo nekaj časa, ker bo sicer tudi Avstrija prisiljena, da napravi kaj podobnega v nasprotni smeri.
Vsekakor pa je ta ukrep še vedno boljši kakor pa taksa v višini 1500 din. Taka taksa bi mejo sigurno skoraj popolnoma zaprla za vsak obisk z jugoslovanske strani, ker bi bila le prehuda. Tako bi se Jugoslavija približala drugim vzhodnim dr-
Ob splošnih omejitvah potreben sporazum
bi na primer skrčili brezcarinsko vsoto od 1500 dinarjev na 1200 dinarjev, pa gredo kar na 200 dinarjev, kar je za nas seveda porazno.
žavam, ki dovoljujejo potovanja na zapad samo ob velikih obdavčitvah na primer za potni list, dovoljenja ali razne dajatve. Tako pa so potovanja k nam
ostala neomejena in jugoslovanski državljani smejo pri nas še tudi naprej vse nakupovati, seveda pa morajo plačati pri vnosu blaga v Jugoslavijo carino na vsako vrednost, ki presega 200 dinarjev.
Torej bodo Jugoslovani pri nas še naprej kupovali stvari, ki jih potrebujejo, četudi mnogo manj, ker bo carina pač bolj sušila denarnico kakor prej.
Vsaka država, tako tudi Jugoslavija, ima seveda pravico, da brani svoje gospodarstvo, če je ogroženo na ta način, da državljani prinašajo preveč deviz v inozemstvo ali pa da ti državljani oziroma njihova podjetja premalo eksportirajo.
Seveda je pri tem najbolj prizadeto prebivalstvo ob meji, ki ima že itak slabše pogoje za gospodarjenje. Zato je treba proti temu nekaj ukreniti.
Naše organizacije bi vsaj lahko proti temu ukrepu protestira-
le, pa še tega niso storile, četudi bi mogoče ničesar zaleglo. Tako pa se bojijo vsake civilne korajže. Zakaj ravno tu?
Pri teh ukrepih bi bil vse bolj potreben obmejni sporazum med Avstrijo in Jugoslavijo. Če bi ta obstojal, kakor na primer v Trstu ali v Gorici, bi ga ti vsesplošni jugoslovanski ukrepi ne prizadeli in bi bil obmejni promet neoviran. Zato je tem bolj potrebno, da zastopniki naših organizacij, obmejno prebivalstvo in njihovi politiki tem bolj pritiskajo na zvezno in deželno vlado, da bi prišli do takega sporazuma.
Samo na ta način bi lahko koristili prebivalstvu v obmejnih krajih.
Republika Slovenija sama te omejitve, ki pridejo od zvezne vlade v Beogradu, ne more ukiniti. Zato pa je tembolj potreben sporazum, zaradi katerega ne bi prišlo do takih omejitev.

Knjižnica SRD „Rož“ v Šentjakobu v Rožu je odprta ob sredah, od 17. do 19. ure in ob nedeljah, od 8.30 do 10. ure, v društveni sobi nad Posojilnico.
Otroške in mladinske knjige, povesti in romani, potopisi in raznovrstna čuda sveta te vabijo.
A. E. Greidanus
HODL DE BODLali DVE VEDRI VODE
v nedeljo, 20. 12. 1981, ob 14.30 uri, v Kulturnem domu v Dobrli vasi. Prireditelj: SPD „Srce“ v Dobrli vasi v nedeljo, 20. 12. .1981, ob 19.30 uri, v farni dvorani v Pliberku. Prireditelj: Farna mladina v Pliberku Gostuje „Oder mladje“ Koroške dijaške zveze iz Celovce.
BOŽIČNICA
Prireditelj: SPD „Kočna“ v Svečah Kraj: pri Adamu v Svečah Čas: nedelja, 27. 12. 1981, ob 18. uri Sodelujejo: otroška igralska skupina, mladinska instrumentalna skupina, mladi recitatorji, moški pevski zbor in tamburaši iz Loč.
BOŽIČNI KONCERTI Prireditelj: Klub slovenskih študentov v Gradcu
Prireditelj: Klub slovenskih študentov v Gradcu in Katoliška prosveta v Šmarjeti v Rožu Kraj: Farna dvorana v Šmarjeti v Rožu
Čas: nedelja, 20. 12. 1981, ob 14.30 Nastopa: Mešani pevski zbor KSS Gradec
Prireditelj: Klub slovenskih študentov v Gradcu in KPD „Šmihel“
Kraj: Farna cerkev v Šmihelu Čas: nedelja, 20. 12. 1981, ob 19.30 Nastopa: mešani pevski zbor KSS Gradec in Suški moški zbor.
Slovenski atletski klub vabi na
SAK PLES
v soboto, dne 26. 12. 1981, ob 20. uri, v hotelu „Obir“ v Železni Kapli. Igra: Planinski sekstet
Igra
„PRI HRASTOVIH“
Prireditelj: KPD „Planina v Selah“ Kraj: Farna dvorana v Selah Čas: sobota, 26. 12. 1981, (na Štefanovo) ob 14. uri.
Nastopajo igralci domačega društva.
>
Športno društvo DSG — Sele vabi
na vsakoletni
PLES
ki bo na Štefanovo, 26. 12. 1981, s pričetkom ob 18.30 uri v farnem domu v Selah.
Igra znani ansambel „MODRINA“ iz Slovenije.
BOŽIČNICA
Prireditelj: SPD „Borovlje“ v Borovljah
Kraj: gostilna na Pošti v Borovljah Čas: sobota, 26. 12. 1981, (na Štefanovo) ob 14. uri.
Spored oblikujejo: Moški zbor SPD „Borovlje“; Trio „Oraže“; Mešani kvintet SPD „Vrtača“ iz Slovenjega Plajberka.
SPD „Rož“ v Šentjakobu v Rožu vabi na
PLES
na Štefanovo, 26. 12. 1981, ob 19.30 uri, v Kulturnem domu v Šentjakobu v Rožu.
Za zabavo igra znani ansambel „Dobraški kvintet“
PLES NA ŠTEFANOVO
v soboto, 26. 12. 1981, ob 20. uri pri Šoštarju v Globasnici.
Igrajo: „Fantje iz Podjune“
Brez vstopnine
NOVOLETNI KONCERT Prireditelj: SPD „Danica“ v Šentvidu v Podjuni
Kraj: Kulturni dom „Danica“ v Šent-primožu
Čas: nedelja, 3. januarja 1982, ob 14.30 uri
Nastopajo: „Logaški oktet“; Trio „Korotan“ s pevci in mešani pevski zbor SPD „Danica“.
Adventno srečanje v Pliberku
Pod geslom „Tvoja luč je spremenila noč v jutro“ je vabila Katoliška mladina iz Pliberka, Žvabeka in Suhe na adventno srečanje v farno dvorano v Pliberku. Kljub krasnemu zimskemu vremenu se je odzvalo veliko število gledalcev in poslušalcev temu vabilu. Krščansko kulturno zvezo je zastopala podpredsednica Micka Demšar. Ob vstopu v dvorano sem začutila veselo otroško razpoloženje in pričakovanje na božič in na njihov nastop; tako, da sem tudi jaz kar težko pričakovala, kdaj bodo začeli. Ko se je odprl oder, je v nabito polni dvorani zavladal mir, in instrumenti so zazveneli čisto adventno.
Sledil je pozdrav zastopnikov mladine iz Pliberka, Suhe in Žvabeka.
Nato pa so sledile pevske točke, ki so jih pripravili otroški zbor iz
Suhe in Libuč, dekliški zbor iz Non-če vasi in pevsko-instrumentalna skupina iz Žvabeka ter moški zbor iz Suhe. Med petjem pa sta tudi nastopila s svojimi deli Lenčka Küpper in Herman Germ. Eden prepričljivo, drugi malce naivno sta prebirala svoje pesmi in razmišljanja.
Zelo premišljeno in dobro pripravljeno je nastopila mladina s premišljevanjem o božičnih darilih. Kaj vse nakupimo! Koliko nepotrebnih reči! Medtem ko tudi med nami ljudje nimajo kaj obleči, kaj šele drugod po svetu.
Škoda le, da so premalo časa posvetili pozitivnim darilom, ko jih je vendar toliko. S tem bi gotovo marsikoga „spreobrnili“ v zadnjem trenutku.
Vmes pa je bil tudi svetopismeski govor na gori, ki so ga zaigrali fantje.
Loče
V soboto, 28. t. m., je SRD „Jepa-Baško jezero“ vabilo člane in prijatelje na zanimivo dia-predavanje pri Pušniku. Kot gost „Slovenskega planinskega društva Celovec“ je vodja slovenske odprave na Grenlandijo dipl inž. Janez Bizjak iz Ljubljane posredoval lepemu številu navzočih izredno zanimivo predavanje in dokumentiral svoja izvajanja s fotografskimi posnetki, nam doslej neznanih krajev. Fascinacija polnočnega sonca je objela vsakega izmed nas; prav tako kakor so nas očarali nešteti skalnati ali z ledom pokriti, do tritisoč metrov visoki vrhovi. Doživljali smo ekspedicijo od svoje začetne faze, preko številnih nepredvidenih ovir in težav enomesečnega potovanja, do njenega resda srečnega zaključka. Sledili smo alpinistom na njihovi dolgi naporni poti, polni vsakovrstnega pomanjkanja, nadčloveškega premagovanja — na stotine kilometrov oddaljenih od kakršnekoli civilizacije, prepuščeni le vremenskim neprilikam, ki se ne dajo vnaprej določiti ali predvideti, ter samim sebi brez vsakega upanja na tujo pomoč. Ob divjanju silnih viharjev smo v duhu gladovali z njimi v ozkih šotorih, ki so nudili le borno zaščito in čakali na izboljšanje vremena, da lahko nadaljujemo pot, pot v negotovost, da se povzpnemo ponovno, kot že tolikokrat, na enega izmed tisočakov, na katerega vrh doslej še ni stopila človeška noga. Radovali smo se z junaki gora, ko so razvili slovensko zastavo in dali najvišjemu vrhu ime Slovenija — bili smo ponosni, da smo Slovenci, kajti majhen narod smo, a postavljamo svoje spomenike prav na koncu sveta.
Spoznali smo ljudi, ki govorijo čuden, nerazumljiv jezik; dež, veter, sonce, mraz so zarezali globoke brazde v njih obraz, koža se zdi iz usnja in neštete gube dajejo videz najmanj stoletnika, dejansko pa ima komaj polovico teh let. Če smo doslej videli v prebivalcih teh krajev, Eskimih, samo primitivne divjake brez karakterja, brez globjega notranjega občutka — moramo te naše predstave kar temeljito popraviti — zvedeli smo namreč, da tukaj dana beseda še nekaj velja, da obljuba ne le dela dolg, marveč jo je treba izvesti za vsako ceno, pa za ceno lastnega življenja. Ti ljudje ne poznajo ne zahrbtnosti ne hinavščine; kar nekam revna se nam je napram tem zdela naša tako slavljena civilizacija, upravičeno smo se spraševali po njeni vrednosti.
Nov svet se je odprl našim očem — stotine kilometrov dolge, snežne puščave, gorovja, slična lunini pokrajini, kjer se človeško bitje izgubi, kot peščeno zrno na morski obali. Slišali smo o življenju, o običajih teh ljudstev, ki poznajo le dva meseca poletja, ker ostali čas vlada tamkaj zima s temperaturami do štirideset stopinj pod ničlo. In vendar nihče teh prebivalcev noče zapustiti rodnega kraja, to je njih domovina, to je njih svet.
Še bi gledali, še poslušali, toda vsega je enkrat konec. V naslednjem pogovoru je nam dipl. inž. Bizjak odgovarjal na stavljena vprašanja in teh zares ni bilo malo. Celo tako ljubezniv je bil, da je ponovil predavanje, saj se je medtem nabralo dosti novih gostov in tudi mi smo radevolje še enkrat sledili slovenski odpravi na Grenlandijo. Zares vsakemu je lahko žal, ki se ni udeležil tega dokaj zanimivega predavanja.
Radiše
Minulo soboto je imelo slovensko prosvetno društvo „Radiše“ svoj redni občni zbor. Predsednik Ludvik Ogris je v svojem obširnem poročilu govoril o bogati kulturni dejavnosti radiškega društva.
Društvo je v zadnjih dveh letih imelo nad osemdeset kulturnih prireditev, kar je dobro spričevalo za radiške kulturnike. Skrb kulturnega društva „Radiše“ pa je tudi, da se bolje spoznavajo s sosedom-sodeželanom. Tako so navezali Radišani stike z nemškimi društvi v Žrelcu in v Probojah ob Glini. Radi-ško društvo je bilo tudi prvo, ki je uvedlo ob avstrijskem državnem prazniku, 26. oktobra, kulturni večer pod naslovom „Dober večer sosed“.
Radišani so zopet poživili stari običaj — kresovanje za veliko noč. Tekmovanje koscev je bilo prav tako zelo posrečena prireditev. V kulturnem domu se tedensko srečujejo otroci in mladina. Zelo priljubljeni pa so tudi klubski večeri.
Kot je razvidno iz poročila, se je društveno delo zelo poživilo, odkar stoji na sončnih Radišah nov kulturni dom, ki ga domačini radevolje uporabljajo. Tajnik Tomi Ogris je s tem v zvezi dejal, da se osrednji organizaciji premalo poslužujeta radiškega kulturnega doma.
Po poročilih je občni zbor ponovno potrdil dosedanjega predsednika Ludvika Ogrisa. Z majhnimi izjemami so bili izvoljeni isti odborniki.
Šentprimož
Stari ljudski običaj miklavževanja je še vedno živ in privlačen. V okolici Šentprimoža hodijo Miklavž in parkeljni od hiše do hišp, par,let,pa že prireja SRD „Danica“ Miklavževanje tudi v okviru društvenega delovanja. Prosvetno društvo je tudi letos vabilo otroke in starše v kulturni dom. V nedeljo so društveniki najprej zaigrali igrico „Miklavževo“, nato pa je Miklavž obdaril mladež in starejše. Dobre volje in smeha ni manjkalo, seveda pa ni manjkalo parkeljnov in dolgih šib. V šentprimo-škem otroškem vrtcu je bilo miklavževanje v petek, 4. 12. popoldan. Teti Simona in Heli sta z otroci pripravili odličen otroški popoldan. Z velikimi očmi in še večjim pričakovanjem so otroci pričakali Miklavža. Po pozdravu in petju je ta obdaril otroke. Seveda pa ni pozabil Milene Gröblacherjeve, šoferja Petra Sterna in pa Milice ter Naneja. V veliko veselje otrok so prišli na miklavževanje starši in tako ponovno izpričali svojo povezanost z otroškim vrtcem.
Zobozdravniška oprema poceni naprodaj. Vprašati pod naslovom Dr. Lock — Celovec, Hen-selstraße 28, tel.: 0 42 22/83 53 5.
ORGELBAU		
m		
Walter Ottitsch
Privat: 9020 Celovec — Fischeistraße 23 — tel.: (0 42 22)
33 05 52
Delavnica: 9072 Bilčovs — Podgrad 7 — tel.: (0 42 28) 27 39 Umetniška in strokovna izdelava novih cerkvenih orgel vsake velikosti
Restavriranje — predelava — uglaševanje — čiščenje — mehovi za orgle
Popravila harmonijev in uglaševanje
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72565. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61.000 Ljubljana, tel. 22207..Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Hanzi Artač, Obirsko 23, 9135 Železna Kapla. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Vsi Viktringer Ring 26.
13. Koroški kulturni dnevi
Od 28. do 30. decembra 1981, 1Q.-Oktober-Straße 25, Celovec,
Mohorjeva
SPORED
Ponedeljek, 28. 12. 1981
19.00	Otvoritev 13. Koroških kulturnih dni
19.15 Rudi Rizman:
Narodnost kot družbeno vprašanje
19.45 Delovna skupina Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani;
Odnosi med manjšino in matico. Pogled na sodelovanje Slovenije s slovensko narodnostno skupnostjo v Avstriji
Torek, 29. 12. 1981
9.00	Franci Zwitter, Matevž Grilc:
Informacija o položaju slovenske narodne skupnosti na Koroškem
10.00	Wolfgang Holzinger: „Asimilacija“: O tipologiji manjšinske politike — Oblike in pojavni načini medetničnih odnosov v modernih družbah
11.00	Albert Reiterer:
O sociologiji manjšin v Avstriji 14.30 Feliks J. Bister:
Odnos katoliške Cerkve,do slo-
venske narodne skupine na Koroškem po drugi svetovni vojni
15.30	Štefka Vavti:
Zunanji in notranji dejavniki asimilacije pri Slovencih na Koroškem. Mesto narodne in politične zavesti Slovencev v boju proti visoki stopnji asimilacije
16.30	Franci Zwitter:
Nove kulturne dejavnosti kot možna oblika pomoči za lažjo identifikacijo z lastno narodno skupnostjo.
Sreda, 30. 12. 1981
9.00	Gospodarski odbor ZSO, Gospodarski odbor NSKS:
Oblike regionalnega gospodarskega sodelovanja kot možna oblika strategije proti asimilaciji slovenske manjšine na Koroškem
10.00	Delovna skupina:
Nacionalna in politična zavest slovenskega prebivalstva Globasnice. Etnopsihoanalitična študija
11.00	Anselm Skuhra:
Raziskava o Bilčovsu s posebnim ozirom na slovensko manjšino.
Pripravljalni odbor KKD
Pri Zlanu v Podgorjah se je rodila Mariji in Foltiju Tarmanu hčerka Andreja. Številnim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo NT.
*
Gretrude in Drago Ulbing, pd. pri Jurcu v Ločah, sta dobila hčerko. Sosedje iskreno čestitajo.
*
Marija Vucela iz Gorinčič pri Šentjakobu v Rožu praznuje te dni svoj 80. rojstni dan. Naše iskrene čestitke!
*
Čučmovi babici v Šentjakobu
vse najboljše za 75. rojstni dan.
*
Naše iskrene čestitke veljajo Erni Uršič iz Železne Kaple k njenemu srečanju z Abrahamom!
Tinje
V	petek, 11. in soboto, 12. decembra 1981, so odborniki Koroške dijaške zveze v Domu v Tinjah šli v klavzuro. Pogovarjali so se o važnih točkah, ki prizadenejo predvsem nadaljnje delovanje na političnem, kulturnem in športnem področju; prav tako so se pogovarjali o možnostih sodelovanja z drugimi mladinskimi organizacijami doma in v inozemstvu. Poleg tega so sklepali m. dr. o raznih ugodno,-stih za vse člane KDZ.
Celovec
V	torek so v dijaškem domu Slovenskega šolskega društva predstavili bralno značko Karla Prušnika-Gašperja. Kot je povedal predsednik Zveze koroških partizanov v Ljubljani, tov. Žavcar-Matjaž, so v Sloveniji bralne značke že nad 20 let znane, prva značka pa je bila Prežihova v Ljubljani. Bralna značka Karla Prušnika-Gašperja naj po namenu iniciatorjev spodbuja bralce, da bolj spoznajo zgodovino koroških Slovencev. Osnovno čitvo je Gašperjeva knjiga „Gamsi na plazu“, poleg tega pa bodo v programu še študije slovenskih znanstvenikov. Start bralne značke Karla Prušnika-Gašperja bo ob njegovi drugi obletnici smrti marca 1982.
MARTA WARASCH je pred kratkim otvorila v Celovcu, Schüttgasse 5, tel.: (04222) 85933 (513057), salon za kozmetiko („Bio-kozmetika MIŠA“). Odprto je od ponedeljka do petka (9.—15. ure) in po dogovoru.
BOŽIČNICA
Prireditelj: SPD „Jepa-Baško jezero“ v Ločah
Kraj: Pušnik v Ločah Čas: nedelja, 20. 12. 1981, ob 19. uri Na sporedu bo: adventne in božične pesmi (pojeta cerkveni pevski zbor ter otroški pevski zbor); tambu-raški ansambel iz Loč pod vodstvom Erike Wrolich; meditacija g. mag. Peter Sticker.
Katoliška prosveta in Zveza Katoliških izobražencev vabita v okviru teološkega tečaja na predavanje
KAKO KRŠČANSTVO PREOBRAŽA ČLOVEŠTVO
v torek, 22. 12. 1981, ob 19.30 uri v Slomškovi dvorani Mohorjeve hiše v Celovcu, I0.-Oktober-Straße 25. Predava: dr. Alojzij Šuštar, nadškof in metropolit Po predavanju razgovor.
Občni zbor Kulturnega društva „Peter Markovič“ v Rožeku bo v nedeljo, 20. decembra, ob 19.30 uri pri Antoniču na Reki. Poročilom in volitvam novega odbora bo sledil film „NA KLANCU“ (po noveli Ivana Cankarja), ki ga bo predvajala Slovenska prosvetna zveza.
Poslovili smo se od Janka Ogrisa:
Bil je mož složnosti in samostojnosti
V petek popoldne smo pokopali na bilčovskem pokopališču zadnje-9a deželnega poslanca koroških Slovencev, podžupana bilčovške občine, zborničnega svetnika SJK, občinskega tajnika in velikega Prosvetarja Janka Ogrisa. Nepre-9ledna množica in mnogo duhovnikov se je poslovilo od njega, ki je skozi pol stoletja krojil in soust-Varjal prosvetno in politično delo tako na občinski kot tudi deželni ravni koroških Slovencev. Kot je med mašo dejal dr. Pavle Zablat-n>k, je s smrtjo Janka Ogrisa nastala velika vrzel v naši narodni skupnosti. Živel je krščanstvo, ki ta bilo samo za nedelje, ampak se j® odražalo v dejanju, v vsakdanjem življenju. Svojih talentov ni-^°li ni skrival, ampak jih je „razdajal Bogu v čast, narodu v blagor in dfugim v korist“.
Rajni je že kot mladenič stopil v pomično, prosvetno in gospodarsko 0sPredje in je v letih 1934—35 kot samostojni slovenski deželni poslanec zastopal svoje rojake v deželnem zbo-ru- Kot prosvetar je dvigoyal narodno tar prosvetno zavest v domači občini 'n razvejana prosvetnost v Bilčovsu je nedvomno prav njegova zasluga. V 'menu SRD „Bilka“ se je od njega poslovil Herbert Seher. Dejal je, da se Prosvetarji po njegovi smrti čutijo kot zapuščeni otroci.
Za občino se je od njega poslovil Podžupan Spitzer. Kot je povedal ob odprtem grobu vodja Enotne liste Bil-
škofiče
Kot smo zvedeli, nas je pred kratkim zapustila za vedno Neži päger, Jägerjeva mama iz Škofič, o daljši bolezni je umrla v 80. leta starosti. Na poroki njene vnukinje Sonje, ki se je poročila s . °nčijem Wakounikom, Bognerjem j2 Mlinč, smo jo videli čilo in vese-po poroki pa je začela vedno “taj bolehati, tako da ji tudi zdrav-taki v celovški bolnici niso več mo-91' Pomagati.
Pokojna Jägerjeva mama je bila 2vesta pripadnica slovenskega na-r°da, po njenih stopinjah stopata sinova Herman in Ferdi ter hčerka raudi. Herman je predsednik do-taače Posojilnice in nosilec Enotna liste Škofiče, Ferdi pa je znan ln spoštovan športni funkcionar in Predsednik krajevnega odbora 2S0. Od rajne Jägerjeve mame so Se na odprtem grobu poslovili pev-c' rnešanega zbora SPD „Edinost“ (društvu predseduje njen sin Herman), žalne obrede pa je opravil ngovaški župnik Martin Hotimitz. ažko prizadeti družini izrekamo
sožalje.
Celovec
Prejšnji petek so koroški novi-narji, združeni v sindikatu „umet-d°st, mediji, svobodni poklici“ voli-' svoje stanovsko zastopstvo in eželno vodstvo. Za predsednika je p' Ponovno izvoljen Manfred oseh (KTZ), njegovi zastopniki so unther Lehofer (Kleine Zeitung), iheo Pressienn (ORF)vin Sonja oller (Volkszeitung). V odboru so i>olweig Po||ey (KTZ), Elizabeta schernitz (Kleine Zeitung), Rudolf 'jan (Volkszeitung), dr. Martin a deck (tiskovni referenti) in za-opnik slovenskih novinarjev Pe-er Wieser (Slovenski vestnik). Pre-osetali so tudi trenutni položaj ko-°skih in avstrijskih novinarjev, ki ' zavidljiv in bo zato potrebna oonejša in čvrstejša enotnost.
čovs Miha Einspieler, je rajni več kot pol stoletja krojil in sooblikoval zgodovino občine. Kot deželni poslanec med vojnama in kot podžupan na samostojni slovenski listi po vojni je vedno zastopal idejo lastnega zastopstva koroških Slovencev; ko je moral v izseljeni-štvo, ni klonil, ampak je po vrnitvi koval novo in mlado politično pomlad.
Miha Einspieler je govoril v imenu EL Bilčovs na odprtem grobu
Složnost in samostojnost koroških Slovencev sta bila njegov politični kredo, ki ga bo izpolnjevala EL Bilčovs.
Na pogreb so prišli tudi njegovi sotrpini-izseljenci. V njihovem imenu je predsednik Zveze slovenskih izseljencev Jože Partl ob odprtem grobu dejal,
da je pred 40 leti bil Janko Ogris s svojo družino med izseljenci, ko so „reševali“ južnokoroško vprašanje. V času, ko je bila celo vsaka misel na vrnitev v domovino prepovedana, on ni klonil. Po vrnitvi je deloval v Zvezi slovenskih izseljencev in se boril za povrnitev škode, ki smo jo koroški Slovenci kot narodna skupnost utrpeli. Predsednik Slovenske prosvetne zveze, Valentin Polanšek, se je poslovil od nekdanjega podpredsednika in častnega predsednika SPZ. Zahvalil se je učitelju ljubezni do materinščine. Poslovodja Zveze slovenskih zadrug, dr. Mirt Zwitter, je orisal rajnega kot zavzetega zadružnika, ki je z ljubeznijo in dejanji podpiral gospodarsko samostojnost naše narodne skupnosti. Ravnatelj Slovenske gimnazije dr. Reginald Vospernik, se je zahvalil pokojnemu za njegovo dejavnost v prid naše osrednje šolske ustanove, ga imenoval velikega sina koroških Slovencev, ki je kot dober učitelj učil v izgnanstvu slovenske otroke petja in branja v domačem jeziku in se vseskozi zavzemal za izobrazbo, največje bogastvo človeka. V imenu Narodnega sveta koroških Slovencev, Kluba slovenskih občinskih odbornikov in Koroške enotne liste je od rajnega ob odprtem grobu vzel slovo Filip Wa-rasch. Janko Ogris je bil starosta slovenske narodne politike in kulturnega delovanja in prav njemu gre zahvala za razvejano kulturno življenje v Bilčovsu in da mladi rod še uporablja domačo besedo. Zahvalil se mu je za idejo samostojnosti, za odločne in tehtne besede, za vso značajnost, ki je bila v tem, da nikoli ni sklepal gnilih kompro-misov-glede naše narodnosti.
Med mašo je prepeval domači pevski zbor, ob odprtem grobu pa sta zapela Moški zbor z Radiš, ki ga vodi Stanko Wrulich in Moški zbor domačega društva „Bilka“ pod vodstvom Jožka Boštjančiča. Njegov kredo — složnost in samostojnost koroških Slovencev — nam bosta kažipot. Slava njegovemu opominu! Prizadeti družini in vsem žalujočim izrekamo naše globoko sožalje.
Pogreb Krištanovega očeta Filipa Lutnika
Prejšnjo sredo so žvabeški farani v velikem številu vzeli slovo od Krištanovega očeta, gospoda Filipa Lutnika iz Dolne vasi. Krištanov oče, katerega je domači župnik Ši-mon Wutte imenoval moža dela, molitve in trpljenja, je nekaj veljal v fari, v občini, saj je imel veliko smisla za skupnost. Sodeloval je v župnijskem svetu, bil je občinski odbornik samostojne slov. liste v prejšnji žvabeški občini. Kljub številni družini in obilnemu delu na domači kmetiji je veliko časa žrtvoval za skupne zadeve.
Zadnja leta njegovega življenja pa so bila predvsem leta trpljenja, bil je namreč oslepel. Do zadnjega dne svojih sedeminsedemdesetih življenjskih let si je delal skrbi, kako bo s svojim narodom, kateremu je bil zelo predan.
Pridiga domačega župnika pri maši v farni cerkvi — somaševal je še župnik gospod Igerc iz sosedne suške fare — je bila hkrati slovo od dolgoletnega sodelavca in hvalnica delovanju rajnega. Ob odprtem grobu so spregovorili poslovilne besede ravnatelj Janko Tolmajer v imenu župnijskega sveta, občinski odbornik Jandz Kolter v imenu občine in Enotne liste Suha ter predsednika Katoliškega prosvetnega društva „Drava“ gospod Janez Kac, vodja ljudske šole v Žvabeku v imenu društva, Krščanske kulturne zveze in Narodnega sveta koroških Slovencev.
Le-ta je najprej prikazal rajnega kot skrbnega očeta enajstih otrok in dobrega gospodarja Krištanove kmetije, dobesedno je dejal: „Poleg težkega dela na kmetiji, je še vedno našel čas za sooblikovanje družbenega življenja v domačem kraju tako na gospodarskem, političnem in kulturnem^področju. Rajni je bil dolga leta odbornik domače posojilnice in Katoliškega prosvetnega društva v Žvabeku.
Zavedal se je, da je treba doma-
čo besedo častiti, spoštovati in ohraniti mlajši generaciji. Vaše življenje, spoštovani Krištanov oče, katerega ste živeli predvsem v prid svoji družini in narodu, bomo ohranili v globokem spominu in si ga vzeli za vzgled. Skrbeli bomo, kot ste skrbeli vse svoje življenje vi, da bosta materina beseda in pesem ohranjeni še poznejšim rodovom. Počivajte v miru.“
Posebno čast je izkazal rajnemu tudi gospod dekan Kristo Srienc iz Šmihela pri Pliberku s tem, da je asistiral župniku pri pogrebnih obredih.
GOST v NAŠEM TEDN
Rudi Mak:
Prireditelj tekmovanja za „Obirski sankaški pokal“
Zadnja leta je okolica Železne Kaple vedno bolj središče sankaštva na južnem Koroškem. Nekoč so večje sani služile tovorjenju sena in drugih stvari, že dolgo pa so mimo časi, ko so skozi vasi cingljale konjske sani. Sankanje pa je tudi športna, tekmovalna panoga, saj je pripuščeno pri olimpiadi in drugih podobnih prireditvah. Tekmovanja prirejajo celo posamezna društva, kot SRD „Obir“. Primer Rudija Maka z Obirskega pa je gotovo edinstven, če ne prava izjema: sam, na lastno roko prireja tekmovanja za „Obirski sankaški pokal“.
NT: Gospod Mak, kako ste prišli na zamisel, da bi sami, na svojo roko, organizirali sankaške tekme in koliko ste jih dosedaj speljali?
Rudi Mak: Sam sankam že nekaj let v panogi športnih sank in sodelujem pri tekmovanjih in mislil sem si, kaj, če bi sam pripravil in organiziral sankaško tekmo. Začetek je bil težak, ker ni bilo tehničnih pripomočkov. Imel pa sem trdno voljo in lopato, s katero sem ob koncu tednov delal in pripravljal progo, kajti čez teden delam kot mizar. Do sedaj sem pripravil dve tekmi za „Obirski sankaški pokal“, in sicer lani in letos pozimi.
NT: Kolikor je znano, prireja SPD „Obir“ skupaj z drugimi društvi tekmovanja za „Pokal Obirja“. Ali so vaša tekmovanja za „Obirski sankaški pokal“ konkurenca društvenim tekmovanjem ali pa jih prirejate skupaj z društvom?
Rudi Mak: Najprej hočem povedati, da sam sodelujem pri tekmovanjih za „Pokal Obirja“ in da tekmovanja za „Obirski sankaški pokal“ niso konkurenca, saj jih že vseskozi sam prirejam in društveniki pa so lani prevzeli kuhanje čaja in klobas, za kar se jim zahvaljujem in upam, da mi bodo tudi letos pomagali. Zanimanje za tekmovanje pri obeh pokalih je veliko, časovno in pa krajevno pa si pri tekmovanjih, kot je zmenjeno, ne bomo in ne hočemo skočiti v lase.
NT: Vi prirejate tekmovanja na dveh progah: na Peručevi in na Pistotnikovi. Na sporedu imate tekmovanje na navadnih, tako imenovanih ljudskih saneh ter na športnih saneh. Kakšna je razlika med ljudskimi in športnimi sanmi in kakšni pogoji so pri tekmovanju na športnih saneh?
Rudi Mak: Razlika je ta, da so športne sani zelo nizke in podobne klinu, in da imajo predpisano težo, ljudske sani pa so naše navadne sani, brez predpisane teže in brez
normirane oblike. Pri tekmovanju z ljudskimi navadnimi sanmi ni nobenih predpisov, dočim pa mora vsak tekmovalec s športnimi sanmi nositi čelado. Kdor nima čelade, pa čeprav ima športne sani, ne more in ne sme tekmovati v kategoriji športnih sani. Seveda pa mora vsak tekmovalec, tako z ljudskimi kot športnimi sanmi pred tekmovanjem podpisati, da tekmuje na svojo lastno odgovornost. Vsak pa je zavarovan.
NT: Kdaj bo prvo tekmovanje za „Obirski sankaški pokal“ in na kateri progi?
Rudi Mak: Prvo bo 26. 12. letos, torej na Štefanovo, po Peručovi progi, drugo pa na Svete tri kralje, 6. januarja 1982, po Pistotnikovi progi. Štart je obakrat ob 11. uri.
NT: Imate kaj težav s pokali in nagradami?
Rudi Mak: Hvala Bogu ne, seveda pa sem vesel vsake nagrade in pokala in se vsem darovalcem zahvaljujem.
NT: Hvala za pogovor in veliko uspeha tako pri tekmovanjih, kot pri organiziranju „Obirskega sankaškega pokala.“
Franc Wakounig
PIŠE MIHA ZABLATNIK
Ml ZA VAS
KLUB
SLOVENSKIH
OBČINSKIH
ODBORNIKOV
KEL
KOROŠKA
ENOTNA
USTA
Stanovanjsko varčevanje — sklenite pogodbo še letos
Kdor hoče svoj denar dobro založiti, lahko to stori s pogodbo za stanovanjsko varčevanje. Poleg obresti „kasira“ dotični še posebno premijo: 14,9 % na vplačilo v smislu pogojev za stanovanjsko varčevanje. Konkretno: iz 1000.— šil. postane lahko 1339.— šil. Po šestih letih pomeni to skupni donos 34% prirastka na vrednosti, ali 9% efektivnega obrestovanja na leto. Podrobne informacije Vam radi nudijo na naših Poso-
jilnicah. Izračunali Vam bodo najugodnejšo varianto prav za Vas osebno.
Kdor sklene stanovanjsko varčevanje ob koncu leta, ima še dodatno prednost: celotno premijo za leto 1981 lahko izkoristite, če vplačate še letos določeni znesek za celo leto nazaj. Izkoristite to priložnost in pojdite na Posojilnico še letos. 32. decembra bi bilo namreč prepozno.
Maloobmejni potni list
Vsi prebivalci Koroške, ki živijo v obmejnem pasu (Zollgrenz-bezirk), morejo dobiti poleg normalnega potnega lista, ki ga ima vsak državljan, še poseben obmejni potni list. S tem obmejnim potnim listom so povezane posebne pravice, ki jih lahko izkoristijo samo državljani v obmejnem pasu. Podrobne informacije dobite na občinskem uradu. Z navadnim potnim listom Vam je npr. nakup razne robe v Jugoslaviji omejen, če nakupujete v jugoslovanskem obmejnem pasu. Z maloobmejnim potnim listom se Vam odpi-rajo nove in boljše možnosti.
Berite in širite „Naš tednik“!
-Ai:
naš tedniki
Pri sosedovih niso imeli matere. Umrla je pred letom dni in je zapustila celo kopo majhnih otrok. Toda to še ni bilo edino zlo: pri sosedovih še nečesa drugega ni bilo, kar je bilo prav tako hudo ali pa še huje. Tam namreč tudi kruha ni bilo na mizi, ker je bilo sosedovo opeta bajta. Njive so rodile nekaj ovsa in ječmena in to krušno so hranili za poletne mesece, kadar je delo postalo trdo in naporno. Pozimi niso mleli žita in niso pekli kruha, ampak so živeli od pečenega krompirja, od kuhane bele repe in pese, kolikor je tega bilo v kleti.
Sosedovi otroci so zategadelj često prihajali k nam čez polje. Pri nas tudi ni bila bogatija doma, ker smo bili le najemniki, toda taka trdoba kakor pri sosedovih pri nas ni bila. Naša mati je bila dobrega srca, sosedove sirote so se ji smilile in je zmerom našla zanje kaj ostankov, kakega sadja ali kos kruha.
Pozimi, kadar je ležal visok sneg, se je vila od soseda do nas globoka gaz. Desno in levo od gazi se je razprostiralo gladko, belo polje, preko njega pa so se pojale lačne vrane. V tej gazi se je včasih pokazalo pet črnih pik, ki so se od soseda začele pomikati proti naši hiši. Spredaj je migala največja pika, tej pa so sledile vedno manjše pike. Zadnja pika je bila še čisto majhna in jo je bilo komaj opaziti v gazi. Te črne pike so bile sosedovi otroci, ki so šli k nam. Najstarejša pika je bila stara deset let, najmanjša pa komaj tri leta. Tri pike so bili dečki, dve piki pa sta bili deklici. Sosedovi niso radi puščali otrok k nam, ker jim je bilo sitno zadelj njihove revščine. Zato so se otroci naskrivaj odtrgali od hiše, kadar se je le dalo. Včasih pa se jim je posrečilo, da so neopažno prišli do nas, včasih pa se je zgodilo, da jih je kdo domačih gredoč zalotil in začel nad otroki vpiti. Kadar črne pikice še niso bile predaleč v gazi, so se zbegale in se začele po malem vračati nazaj proti domu. Kadar pa so bile že daleč v gazi, tedaj se na vpitje, ki je prihajalo od doma, niso več ozirale, ampak so jo začele urno cediti po gazi proti nam. Takrat se je procesija črnih pik navadno pretrgala. Prednje pike, ki so imele daljše noge kakor zadnje, so jo laže cvrle po gazi kakor zadnje pike, ki so imele kratke nožiče. Zadnje pikice so zaostajale, padale v sneg, se zopet dvigale vse zasnežene, stokale in vpile za prednjimi pikami, ki so jo cvrle naprej. Včasih se je zgodilo tudi, da je od soseda kdo pritekel po gazi, oče ali gospodinja, pograbil zaostale pikice za vrat in jih odgnal nazaj domov. Takrat se je iz gazi dvigal obupan verk, ki je bil v zimski pokrajini še obupnejši.
Kadar je sosedova procesija črnih pik prišla na naše dvorišče, je obstala sredi njega in se zastrmela v našo hišo. Le kadar so pike pritekle na dvorišče vse zasople, ker so bile od domačih preganjane, tedaj so brez pomisleka planile k hišnim vratom. Drugače pa so se pike vedle, ko da se sramujejo in da si ne upajo vstopiti. Sosedovi otroci pa so bili zagoreli v lica, dasiravno jih je zeblo, zakaj oblečeni so bili nedo-voljno in včasih smešno. Nekateri otroci so imeli na sebi stare, dolge očeto-
ve suknje, ki so se skoraj vlekle za njimi, fantiči so imeli nataknjene gospodinjine rokavce, deklice pa očetove hlače. Navadno so otroci bili košegla-vi, ali pa so bili nekateri pokriti z velikanskimi kučmami in klobuki, ki so jim bili čez ušesa, da je bilo njihove rožnate obraze komaj videti izpod pokrival. Še slabše je bilo z obutvijo. Nekatere pike so bile obute v škornje ali očetove stare cokle, druge so bile v kakih raztrganih opankah, nekatere pike pa so bile celo bose, posebno majhne pikice so navadno bose prigazile do nas. Noge so jim bile rdeče, vse ozeble, toda namesto da bi se te male pike jokale od mraza, so se jim obrazi srečno smehljali.
Tako so sosedovi otroci tiho stali na dvorišču, dokler ni kdo naših prišel ponje iz hiše. To sta bili navadno naša mati in naša babica. Ena ali druga, pač tista, ki je procesijo prva zagledala, je stopila čez prag, se približala otrokom, vzela najmanjšega na roke, ga poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti drugim, ki so stali v vrsti pred njo:
„No, drobež, ali ste le prišli.“
Potem je vstopila v hišo z najmanjšim otrokom v naročju, medtem ko so ji vsi ostali otroci tiho sledili.
Pri nas smo stanovali v veliki, prostorni dimnici, ki je bila pozimi prijetno topla, ker se je v njej kuhalo za ljudi in za svinje. Tudi poleti se je kuhalo v njej, vendar je bila zato poleti v njej neznosna vročina. Bila je to velika, zelo prostorna soba z lesenimi, stoletja starimi stenami, ki so bile na debelo pokrite s plastjo svetlikastih, strjenih saj. Po stenah so se videli curki strjene smole. Tudi strop je bil ves črn od saj. V ta veliki prostor je kukal dan skozi štiri majhna, zamrežena okenca, zato je bilo v dimnici tudi čez dan vedno mračno. En kot je zavzemala velika, črna peč, velika za dvajset hlebov kruha. Pred pečjo je bil ogromen, štirioglat zid, kakor se je imenovalo odprto ognjišče, na katerem je noč in dan tlel ogenj. Nad zidom se je sklanjal zaokrožen obok enake velikosti, ki se je imenoval klobučnik. Vse je bilo črno in sajasto. Ob isti steni kakor peč in zid, samo v nasprotnem kotu, je bil ogromen zidan kotel za svinjsko kuho. Pod stropom dimnice so se od klobučnika do druge stene vlekle gliste, to je dva sajasta trama, na katerih so se gušila drva in kjer se je vodilo pozimi svinjsko meso. Podu ta dimnica ni imela nobenega, ampak so bila tla ilovnata ter od stoletij zbita, da so bila trša od opeke. V tretjem kotu je stala velika javorova miza, ki je bila edina bele barve. Za njo je ob dveh stenah stala dolga in široka klop, ki je bila že zakaje-
na. V četrtem kotu je stala nizka postelja, kjer je spala naša babica, poleg nje ob steni pa popolnoma začrnela omara. Tudi ta omara je bila last naše babice. Ta kot je bil nekako babičina last, tu je zimski čas prečepala za kolovratom.
V dimnici je navadno dim ležal do kolena nizko, in kdor ni bil tega vajen, v njej ni mogel zdržati. Le kadar je bilo zelo ugodno vreme, je dim potegnilo iznad ognjišča v širok dimnik. Domači smo bili tega dima vajeni in nam ni bil nič nadležen. Babica je celo takrat nemoteno predla, kadar se je kolovrat popolnoma skril v dim.
Dimnica je bila torej še taka kakor njega dni, pred stoletji, le jasli in svinjskih korit ni bilo več v njej kakor včasih, ko je bila živina navajena po paši priteči v dimnico, kjer jo je čakalo v jaslih lizanje in so krave po tem v dimnici pomolzli. Tudi svinje so\ dobivale hrano iz korit, ki so stala ob stenah. Takrat so ljudje živeli še skupaj z živaljo.
Tudi pri sosedovih so imeli dimnico, dasi mnogo manjšo in tesnejšo, zato so bili tudi sosedovi otroci navajeni dima in saj. Med našo in sosedovo dimnico je bila razlika še v tem, da je bila sosedova mnogo bolj mrzla od naše, ker pri sosedu niso imeli drv kakor pri nas.
Ko so sosedovi otroci prišli v dimnico, je bilo navadno tako:
Mati se je znašla v dimnici, ako že sama ni prignala otrok vanjo. Sedla je na nizko stolico ob steni in vzela najmlajšega otroka, triletnega Naceja v naročje, nato pa se je začela z njimi pogovarjati. Večji otroci so obstali sredi dimnice in se ozirali na vse štiri strani. Tako je mati počasi zvedela od otrok vse, kar se je pri sosedovih godilo.
„Ali je nova mama huda?“
„Huda!“ so odgovorili otroci na vseh pet ust naenkrat.
„Ali tepe?“ je vprašala dalje.
„Tepe!“ je spet odgovorilo pet ust hkrati.
„Ali vam daje kruha?“ je vprašala mati po kratkem premisleku.
„Kruha ne daje,“ so odgovorili otroci, ko da bi odgovorila ena sama usta. Njihova usteča so pri teh besedah poželjivo zamigala.
„Kruha ne, ker ga ni pri hiši,“ je menila mati premišljeno, kakor bi hotela novo sosedovo mater zagovarjati. Pri sosedovih je namreč zadnji čas gospodinjila neka sorodnica umrle matere otrok.
„Oče in mati pa skupaj spita v eni postelji,“ je tedaj rekla petletna sirota Nanika.
„A tako!“ je odgovorila mati, ko da bi je to sploh ne zanimalo, dasiravno je zvedela, kar je hotela zvedeti.
Ta vest je bila za našo hišo tako zanimiva, da je ob njej tudi naša babica za nekaj časa prenehala presti.
Včasih je mati vprašala: „Kaj pa oče delajo?“
„Oče vozijo iz planine,“ so odgovorili otroci.
„Oče vozijo iz planine zato, da bodo zaslužili in vam kupili kruha,“ je izpopolnila mati. Sosed je pri nas veljal za pridnega človeka. Imel je medlega konjička, s katerim je bil na cesti, dokler mu konj ni poginil.
„Oče vozijo iz planine zato, da nam bodo kupili kruha,“ so ponavljali otroci z bleščečimi očmi.
Včasih je zvedela mati na ta pačin še kaj hujšega. Nekoč je najstarejši sosedov otrok, ki mu je bilo ime Jozej, dejal naši materi z navdušenim glasom, ko da bi ji pripovedoval kdove kako novico:
„Nocoj je pa krava zvrgla.“
Tedaj je mati molčala.
Nekoč je rekla Nanika:
„Danes smo pa meso jedli, ker je ovca crknila.“
Tudi takrat je mati molčala, iz oči pa so se ji prikradle solze.
Ves ta čas, dokler je naša mati izpraševala, so otroci stali mirno sredi dimnice. Ko je mati potemvečem zvedela vse, kar se je godilo pri sosedovih, se je dvignila, stopila k mizi, vzela iz nje velik krajec miznika ter odrezala vsakemu otroku velik kos kruha. Pri tem najmlajšega Naceja ni izpustila iz naročja. Otroci so drug za drugim stopali k materi. Preden je otrok vzel kruh v roke, je stisnil obe roki v prošnjo, pogledal materi v oči in dejal:
„Lepo prosim!“
Šele potem je otrok vzel kruh in zopet rekel:
„Bog lonaj!“
Taka je bila takrat šega. Mali Nacej še ni mogel prav dobro govoriti in je dejal najprej:
„Lepo prosim!“ potem pa, ko je držal kruh v roki, je rekel: „Boglonaj!“
To je napravil tako prisrčno, da se je mati smehljala in so ji prišle solze iz oči.
Kruh je bil vedno prvo darilo, ki so ga dobili pri nas. Včasih pa so bili otroci deležni še česa drugega, kakega toplega jedila, ki je ostalo od naših ju-žin, ali česa podobnega. Kadar je bilo vse spravljeno pod streho, takrat so otroci zaživeli, da jih ni bilo mogoče več spoznati. Medtem ko so bili pred jedjo tihi in pohlevni kakor jagnjeta, so začeli kmalu razsajati po dimnici, da je šlo vse navskriž. To je bil dokaz, da so prihajali k nam resnično lačni.
Sosedovim otrokom se tudi nikoli ni mudilo domov. Vedno smo jih mi začeli spravljati nazaj. Po navadi so ostajali do noči. Toda zgodilo se je, da otroci niso hoteli domov. Večji so se začeli kisati, mali pa so padli v jok.
„Mama nas bo doma tepla,“ so rekli in se kremžili.
Takrat je naša mati vzela v naročje Naceja in poklicala ostale otroke za seboj ter rekla:
„Pojdite za menoj, bom jaz šla z vami domov.“
Tega jim ni bilo treba dvakrat reči. Mati, ki je šla z njimi do doma, je seveda znala preprečiti, da otroci niso bili tepeni. Zato so otroci našo mater silno vzljubili in so ji rekli: „Teta.“ Mi domači otroci smo sčasoma postajali ljubosumni, ker jih je imela skoraj rajši kakor nas. Nekoč smo ji to tudi vrgli'v lice. Takrat se je razžalostila, čez nekaj časa pa je rekla:
„Sosedovi otroci so siroteji, ker nimajo matere.“
To je bilo opravičilo za njeno veliko ljubezen.
Pred odhodom je mati otroke zmerom zopet obdarovala.
Če ni bilo drugega, je bil dober domač kruh, navadno pa je prišlo na vrsto še kako sadje, suho ali presno, ali pa še kaj boljšega. Kadar so sosedovi prihajali k nam goli in bosi, jih je tudi nekako oblekla v primerne stare cape, zakaj tudi pri nas za obleko ni bilo predobro.
Včasih je potem, ko je že vsak otrok držal v rokah kos kruha, odrezala še en posebno velik kos, ga izročile najstarejšemu otroku in rekla:
„Na, to je pa za vašo mater, da ne bo huda.“
Potem je odrezala še nekoliko manjši kos, ga izročila Naniki in ji rekla:
„Na, to je pa za vašo babico, ki nima zob.“
Pri sosedu so namreč tudi imeli babico, ki je bila še veliko starejša kakor naša in je vedno ležala v dimnici na kupu slame.
Pri teh delitvah, posebno kadar so bili na vrsti orehi in drugo suho sadje, je natlačila otrokom vse žepe, kolikor so jih imeli. Starejši otroci so takrat navadno mnogo bolje odrezali, ker so imeli večje žepe v svojih oblekah. Včasih pa so nosili tudi jopiče svojega očeta, v katerih so bili žepi skoraj brez dna.
Nekoč je bil mali Nacej v jopiču, ki mu je bil mnogo prevelik. Mati mu je napolnila desni žep do vrha z orehi in s suhimi češpljami. Levega žepa pa ni takoj zagledala, ker je bil pod veliko zaplato.
Tedaj je Nacej pokazal na levi žep in zaklical s kislim obrazom in glasom, ki je šel na jok:
„Teta, tu je še en devžej!“ •
Materin obraz je pokril blažen smehljaj, nato je Naceju napolnila še ta žep s suhim sadjem.
Drug za drugim so se otročički pobirali iz dimnice. Zunaj se je navadno že delal mrak. Visok sneg je bil podoben kamniti odeji, ki ni imela ne konca ne kraja. Kmalu so se sosedovi otroci pogreznili v globoko gaz, ki je vodila čez polje. Nobenega glasu ni bilo slišati od njih. Zdaj so bile pike še temnejše kakor takrat, ko so prihajale k nam.
JOSIP JURČIČ
deseti
brat
24.
Lovre pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli v dolini sedi in nekaj veže. Usede se zopet k njej in pravi: „V vasi sem bil na ženitovanju. Zdaj pa povedi, kar ti je na srcu; oštevaj me, kolikor hočeš, zakaj, če me kregaš, imam te najrajši, menda zato, ker vidim, da me ne znaš in ne moreš."
„Če je pa tako, naj ti prizanesem, dasiravno nisem bila nič kaj vesela, ker'te nisem dobila tukaj, kjer si sicer vedno, kadar te doma ni. Prizanašam ti to malomarnost tolikanj —"
„Nikar me ne žali, Manica —" prosi Lovre.
„Daj mi besedo izgovoriti! Pravim tolikanj rajši, ker vem, da si bil tačas med srečnimi ljudmi — srečen in vesel."
„Ne, nisem bil in zato sem šel sem. Tukaj sem šele srečen, da tebe vidim."
„To tako na ušesa bije kakor kak poklon."
„Pusti šalo znemar, pomeniva se kaj resnobnega. Z Marijanom sem govoril. Vprašal me je, zakaj se ga tako ogibljem in —"
„To te tudi jaz vprašam, dasiravno vem, kaj mi boš odgovoril. Sicer pa sva se že o tej reči, menim, zadosti zmenila, zato nikar ne govoriva o njem. Imam te za prepametnega, da bi si zavoljo njega glavo belil. Kar sem ti že dostikrat pravila, to ti potrjujem še zdaj, naj ti bo dovolj. Mislim, da si me dovolj spoznal, ali vsaj želim, da bi me bil, da mi priznavaš toliko trdne volje, kolikor mi je bo v najinih okolnostih potreba."
„Da, predraga Manica, spoznal sem te, vem, da tvojega srca jaz še vreden nisem," reče Lovre in ži-veje stisne njeno roko.
„V svoji lastni pravdi človek ni pravičen sodnik. Zato le meni prepusti razsojo, ali si vreden ali nisi. Kaj meniš, da jaz sebe in svoje srce tako malo čislam in cenim, da bi ga bila dala človeku, ki ga ne bi bil vreden? Tebi sem ga dala. Želela bi ti boljše deklice, kakor sem jaz, ravno ker vem, da je zaslužiš."
„Druge bi mi želela? Za tako željo se ti ne bon? nič dobro zahvalil. Če je še kje blažje bitje od tebe, bilo bi zame preblago, ne mogel bi ga razumeti in ravno zato ne ljubiti. Če mi hočeš dobro, želi mi samo sebe, druge ne maram, tudi ne, ko bi mi jo ti izbrala in zatrdila, da je boljša ko ti."
„Ne, tako do idealne ljubezni se ne morem povzdigniti," reče smehljaje se Manica. „Ne vem, ali si me napak razumel ali sem jaz napačno govorila, hotela sem samo reči, da si želim boljših lastnosti, da bi te bila še bolj vredna."
„Ali kaj, če te ravno jaz nesrečno storim, če —" „Tega ne smeš!" seže mu smejaje se Manica v besedo. „Kaj ti na misel pride! In se ne bojiš se kaj enakega naravnost iz oči v oči povedati! Še dve taki, pa bi se bilo bati, da vere vate ne izgubim."
„Nikar me ne razumej ravno narobe ali mi vsaj prizanašaj s svojo nagajivostjo tako dolgo, da izgovorim. Jaz sem dejal: kako se me boš potlej spominjala, kadar boš videla, da sem jaz kriv, da si morda nesrečna, kadar ti morda jaz ne bom mogel pomagati in sama ne, kadar ti bodo starši očitali, da si se tako spozabila in si govorila s človekom, ki —" „Naj bo dovolj tega tvojega črnogledega naštevanja. Odgovorim ti le to, da jaz ne bom nikdar nesrečna. Tudi ko bi se res zgodilo, da bi oče ne dovolili, tudi če tebe ne bom imela, ne bom nesrečna — razumej me prav — zakaj spomin na tebe mi bo
LiJq
Inaš tedniki
od petka, 18. decembra 1981
IV
do četrtka, 24. decembra 1981
lil
lil
illiiij
1
PETEK, 18. decembra 1981: 9.00 Poročila — 9.05 Am, dam, des — 9.30 Ruščina — 10.00 Šolska TV — 10.30 Ob 16. uri s Padingtona — 11.55 Smuk -tensk (Bad Kleinkirchheim) — 13.00 poročila — 17.00 Am, dam, des — 17-30 Tom Sawyer in Huckleberry Finn ~~ 17.55 Za lahko noč — 18.00 Pan-°Ptikum — 18.30 Mi, družinska oddaja ~~ 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Zadeva obeh — 21.20 J°lly Joker — 22.10 Šport — 22.25 Nočni studio — 23.25 Poročila.
SOBOTA, 19. decembra: 9.00 Poroči-■— 9.05 Angleščina — 9.35 Francoščina — 10.05 Ruščina — 10.35 Druge Vrste Božič — 11.25 Zaigraj z nami —
11.55	Smuk žensk — 13.00 Poročila —
14.30	Dokler žarijo zvezde — 16.00 Iz Parlamenta — 17.00 Jolly box — 17.30 gorski roparji na obali — 17.55 Za lah-ko noč — 18.00 Dvakrat sedem — 18.25 Heinz Conrads — 19.00 Avstrija v siiki — 19,30 čas v sliki — 19.50 Šport ~~ 20.15 Ob luči sveč — 21.50 Šport —
22.10	Pink Floyd at Pompeji — 23.10 Uročila.
NEDELJA, 20. decembra: 11.15 ORF stereo koncert — 12.30 Šola danes —
15.05	Dva angela brez peruti — 16.45 Lutkovna predstava — 17.15 Nils Hol-gerson — 17.45 Klub seniorjev — 18.30 "b — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 Po-Sovor v adventu — 19.30 Čas v sliki — ^■50 Šport — 20.15 Nikelodeon —
22.05	Šport — 22.35 Poročila.
PONEDELJEK, 21. decembra: 9.00 oročila — 9.05 Am, dam, des — 9.30 ■'rosim za mizo — 10.00 Šolska TV —
10.30	Roke kvišku, poglavar prihaja —
10.55	Slalom žensk (I) — 12.00 Iz parlamenta — 13.00 Poročila — 13.45 Sla-°m žensk (II) — 17.00 Am, dam, des
17.30	Lesi — 17.55 Za lahko noč —
18.00	To je ostalo od orla — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Šport °b ponedeljkih — 21.05 Kaz & Co — 21.50 Večerni šport — 22.20 Poročila.
TOREK, 22. decembra: 9.00 Poročila " 9-05 Am, dam, des — 9.30 Anglešči-na — 10.00 Šolska TV — 10.30 Macao
10.55	Veleslalom žensk (I) — 12.00 N*' — 12.15 Klub seniorjev — 13.00 Poročila — 13.35 Veleslalom žensk (II) — 17-00 Am, dam, des — 17.25 Oddaja z miško — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Leteči čoln — 18.30 Mi, družinska odeja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 as v sliki — 20.15 Snemite štajerski °buk_— 21.00 Slike v ogledalu —
■50 Šport — 22.05 „Metternichova u 'ca 12“ — 23.05 Poročila.
SREDA, 23. decembra: 9.00 Poročila
—	9.05 Oddaja z miško — 9.35 Francoščina — 10.05 Šola danes — 10.35 Žareča zvezda (kavbojka) —- 12.00 Ni lepše dežele — 12.15 Snemite štajerski klobuk — 13.00 Poročila — 17.00 Lutkovna predstava — 17.30 Viki — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Smeh po receptu — 18.30 Mi, družinska oddaja —
19.00	Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Pot do Bombaya — 21.45 Dvakrat sedem — 22.30 Poročila.
ČETRTEK, 24. decembra: 9.00 Gospa Holle — 9.55 Trobenta — 10.30 Naš prijatelj Tomaž — 11.35 Kupili bomo požarno brambo — 12.25 Lovci v Afriki
—	12.55 Lutkovna predstava — 12.15 Lovci v Afriki — 13.40 Trnjulčica — 14.50 Risanka — 15.10 Veliko potovanje psa — 16.20 Don in Peter — 16.25 Dvojno življenje Kackie Dearing —
17.10	Božič Bomerja — 18.00 Rojeno vam je upanje (ev.) — 18.30 O, veseli
—	19.30 Čas v sliki — 19.50 Beseda za sveti večer — 20.00 Božične pesmi — 20.15 Božič 1981 — 21.30 Gora — dežela duš — 22.00 Pes samotarja —
23.30	Poročila.
PETEK, 18. decembra: 16.15 Iz parlamenta — 17.30 Šola danes — 18.00 Galerija — 18.30 Brez nagobčnika —
19.30	Čas v sliki — 20.15 Ali jih je pomorilo vesolje? — 21.00 Raziskavanje — 21.20 Politika ob petkih — 22.20 Žareča zvezda — 23.50 Poročila.
SOBOTA, 19. decembra: 15.15 Ljuba družina — 16.00 Veselje do glasbe —-
17.00	Mali Richard — 18.00 Dvakrat sedem — 18.25 Šport — 19.00 Trailer —
19.30	Čas v sliki — 19.50 Slučaj za ljudskega odvetnika? — 20.15 Pozno dekle — 22.05 Vprašanje kristjana —
22.10	Komisar — 23.45 Poročila.
NEDELJA, 20. decembra: 11.55 Smuk moških (Crans Montana) — 15.00 Int. nogometni turnir seniorjev v dvorani Oberlaa — 16.25 Adventno petje —
17.00	Homo austriacus: Jacob Weinbacher — 17.45 Cliff Richard — 18.30 Okay — 19.30 Čas v sliki — 19.50 Tedenski pregled — 20.15 Na poti do luči
—	21.45 Igra otrok — 22.15 Uporniki v Liang Shan Po — 23.00 Poročila.
PONEDELJEK, 21. decembra: 18.00 Perspektive — 18.30 Zdravnik in ljuba živinica — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Družina Merian — 21.05 Naši tujci — 21.50 Deset pred deseto — 22.20 Solo Sunny — 0.00 Poročila.
TOREK, 22. decembra: 17.30 Šola danes — 18.00 Orientacija — 18.30 Dvakrat sedem — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Kviz v rdečo-belo-rdečem — 21.03 Svojčas — 21.50 Deset pred deseto — 22.20 Club 2.
SREDA, 23. decembra: 18.00 Dežela in ljudje — 18.30 Trailer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Kdo bi rad živel brez tolažbe drevesa? — 21.00 Jose Carre-ras — 21.50 Deset pred deseto — 22.20 Umetnine — 23.10 Poročila.
ČETRTEK, 24. decembra: 10.00 Luč v temo — 19.30 Čas v sliki — 19.50 Beseda za sveto noč — 20.00 Luč v temo
—	20.15 Zapravljivec — 22.00 Zvezda nad Betlehemom — 23.00 Gloria —
23.55	Polnočnica iz Rima.
PETEK, 18. decembra: 8.50 TV v šoli
—	10.00 TV v šoli — 15.30 TV v šoli —
17.10	Poročila — 17.15 Padla z neba
—	17.45 Domači ansambli — 18.15 Obzornik — 18.25 V senci energetske krize — 18.55 Ne prezrite — 19.10 Risanka — 19.24 TV in radio nocoj — 19.26 TVD — 19.55 Vreme — 20.00 Martin Eden — 21.00 Ti dnevi, ta leta — 21.45' V znamenju — 22.00 Nočni kino: Iskanje.
SOBOTA, 19. decembra: 8.00 Poročila — 8.05 Glasba za Cicibane — 8.30 Potovanje škrata Spančkolina — 8.40 Jelenček — 9.10 Pisani svet — 9.40 Derbi — 9.40 Hanzova pot — 10.15 Po sledeh napredka — 10.25 Jedrska revolucija — 10.55 Srečno, tujka — 11.45 Poročila — 15.45 Naš kraj — 16.00 Košarka: Sloboda Dita : Partizan — 17.30 Modra voda, bela smrt — 19.05 Zlata ptica — 19.10 Risanka — 19.24 TV in radio nocoj — 19.26 Zrno do zrna —
19.30	TVD — 19.55 Vreme — 20.00 39 stopnic — 21.45 Srečanja v studiu — 22.40 TV kažipot — 23.00 Poročila.
NEDELJA, 20. decembra: 9.50 Poročila — 9.55 Živžav — 10.45 Ko sem bil vojak — 11.10 TV kažipot — 11.30 Narodna glasba — 12.00 Kmetijska oddaja — 13.00 Poročila — 15.30 Poročila
—	15.35 Carigrad — 15.55 Srečanja v studiu — 16.50 Športna poročila —
17.00	Težki začetki — 18.10 Sestanek v nebotičniku — 19.10 Risanka — 19.22 TV in radio nocoj — 19.30 TVD —
19.55	Vreme — 20.00 Manj strašna noč
—	20.55 Tabu — Moč navade — 21.25 Športni pregled — 21.55 V znamenju.
PONEDELJEK, 21. decembra: 10.00 TV v šoli — 17.20 Poročila — 17.25 Ciciban, dober dan — 17.45 Burleska —
18.05	Za zdravo življenje — 18.15 Otrok in igra — 18.35 Obzornik — 18.45 Mladi za mlade — 19.15 Risanka — 19.24 TV in radio nocoj — 19.30 TVD —-
19.55	Vreme — 20.00 Slavnostna akademija ob dnevu JLA in 40-letnici razvoja oboroženih sil SFRJ — 21.35 Ali se med seboj dovolj poznamo — 22.40 Poročila.
TOREK, 22. decembra: 10.00 TV v šoli — 15.45 Šolska TV — 17.15 Poročila
—	17.20 Potovanja škrata Spančkolina
—	17.30 Praznični dnevi slovenske folklore — 17.55 Nihče kakor jaz — 18.30 Obzornik — 18.40 Mostovi — Hidak —
18.55	Knjiga — 19.10 Risanka — 19.24 TV in radio nocoj — 19.30 TVD —
19.55	Vreme — 20.00 JLA danes —
21.05	Ženske z obale — 22.35 Poročila.
SREDA, 23. decembra: 10.00 TV v šoli — 16.10 Poročila — 16.15 Košarka:
Iskra Olimpija : Buducnost — 17.45 Romantika proti klasicizmu —	18.15
Okrogli svet — 18.25 Obzornik — 18.40 Balet za vsakogar — 19.10 Risanka — 19.24 TV in radio nocoj — 19.30 TVD
—	19.55 Vreme — 20.00 Film tedna: Posebna obravnava — 21.35 Miniature.
ČETRTEK, 24. decembra: 10.00 TV v šoli — 15.45 Šolska TV — 17.15 Poročila — 17.20 Jelenček — 17.50 Mozaik kratkega filma — 18.30 Obzornik — 18.40 Na sedmi stezi — 19.10 Risanka
—	19.24 TV in radio nocoj — 19.30 TVD — 19.55 Vreme — 20.00 Glasbeni četrtek — 21.35 625.
PETEK, 18. decembra: 17.10 TVD v madžarščini — 17.30 TVD — 17.45 Mali svet — 18.15 Mladinska oddaja —
18.45	Ob dnevu JLA — 19.15 Mali koncert — 19.30 TVD — 20.00 Družina in družba — 20.45 Zagrebška panorama
—	21.10 Narodna glasba.
SOBOTA, 19. decembra: 17.15 Narodna glasba — 17.45 Glasbena oddaja — 18.00 Ob 60-letnici zagrebške glasbene akademije — 19.30 TVD —
20.00	Gore sveta — 21.00 Poročila —
21.10	Feljton — 21.40 Športna sobota.
NEDELJA, 20. decembra: 16.10 Nedeljsko popoldne — 17.30 „Omega man“ — 19.00 Risanka — 19.30 TVD
—	20.00 Pesmi igre Gershwina —
21.00	Včeraj, danes, jutri.
PONEDELJEK, 21. decembra: 17.10 TVD v madžarščini — 17.30 TVD —
17.45	Zgodbe po Shakespeareju —
18.00	Zaplešimo in zapojmo — 18.15 Izobraževalna oddaja — 18.45 Glasbena medigra — 18.50 Športna oddaja —
19.30	TVD — 20.00 Človek hoče navzgor — 21.00 Zagrebška panorama — 21.25 Znanost in mi.
TOREK, 22. decembra: 17.10 TVD v madžarščini — 17.30 TVD — 17.45 Pustolovščina — 18.15 Književnost —
18.45	Narodna glasba — 19.30 TVD —
20.00	„Afrika — Vizija“ — 20.55 Dokumentarna oddaja — 21.25 Zagrebška panorama — 21.50 Dokumentarni filmi neuvrščenih.
SREDA, 23. decembra: 17.30 Test —
17.45	Neven — 18.15 Obramba in samozaščita — 18.45 Glasbeni amaterji
—	19.30 TVD — 20.00 Antigona, kraljica iz Teb.
ČETRTEK, 24. decembra: 17.10 TVD v madžarščini — 17.30 TVD — 17.45 Mi smo semšna družina — 18.15 Znanost — 18.45 „Tikvarium“ — 19.30 TVD
—	20.00 Kino oko — 22.30 24 ur.
Petek, 18. decembra:
14.10—15.00 Koroški obzornik — Sestanek s tamburaši iz Loč.
Sobota, 19. decembra:
09.00—09.55 Od pesmi do pesmi — Od srca do srca.
Nedelja, 20. decembra:
07.05—07.35 Duhovna misel — Naj pesmica naša darilo vam bo.
Ponedeljek, 21. decembra:
14.10—15.00 Koroški obzornik — Poje mešani zbor J. P. Gallus.
Torek, 22. decembra:
09.05—10.00 Za našo vas. 14.10—15.00 Koroški obzornik — Glasbena skrinjica — Otroci, poslušajte.
Sreda, 23. decembra:
14.10—15.00 Koroški obzornik — St. Premrl: Božične skrivnosti (poje Atnon Feinig)
Četrtek, 24. decembra:
14.10—15.00 Koroški obzornik — V pričakovanju svetega večera (slov. bogoslovci).
Potem tako drag, kakor si mi ti zdaj. Starši moji mi res lahko kaj dovolijo ali ne dovolijo, siliti me pa ne toorejo v nobeno reč in me ne bodo. Sicer pa ti mo-Jega očeta še malo poznaš, če si vedno najhujše reči 0 njem domišljaš. Jaz mislim, da bi boljšega očeta fe mogla imeti. Gotovo ne želi on meni in tebi dru-§ega ko srečo in zato se kdaj ne bo tako ustavljal trojim prošnjam. To se ve, da zdaj mora najino ?-nanje ostati skrivnost, oče in mati bi me ne sodili Prav, ker mene in tebe premalo poznajo. Pa kadar ez majhno let prideš zopet na Slemenice in te bo-1110 že za dr. Kvasa klicali, potlej smeš brez skrbi Pred svet stopiti, najprej pa pred mojega očeta, ki premoder mož, da bi človeka sodili le po premo-enJU in ne po poštenju in notranji pravi ceni." -Jaz bi te v zvezde vkoval in poslušal do zadnjega ne- Tako me utolaži tvoja beseda, da se bom za Vselej skesal in te nikdar za zamero prosil, da sem svoje srce razodel. Govori mi še, jaz bi te najrajši Poslušal."
’’^e čakaj, saj nisem še pri kraju. Če me res tako a Poslušaš, preljubi moj Lovre, naj se te pa tudi ^oja beseda toliko prime, da se boš ravnal po njej.
e večkrat sem te opominjala očitno in skrivaj, da ne bodi tako otožen."
-To je v moji naturi."
-Ze dobro. Jaz sem tudi take nature. Ali tebe sem Svarila le, da ne imej vedno takih otožnih, kakor
sem popred rekla, črnogledih domišljij o najini prihodnosti. Čemu to? Samo zadovoljnost človeku kale, pomagajo pa nič. Da se nisi poboljšal, priča to, da si otodi spet o tem govoriti začel. Glej, danes je vesel dan, vse je vedro in svetlo razvedri se še ti. Za jutri in za pozneje bo že Bog skrbel. Jaz vanj zaupam in ti moraš tudi. Ljudje so samo po podobi božji ustvarjeni in vendar so nekateri dobrega srca, koliko dober mora šele Bog biti. Torej dobrih ljudi ne bo zapustil. Jaz molim vsak dan za tvojo srečo in nikdar me ne obhajajo take misli, kakor tebe trpinčijo ven in ven."
„Moraš mi oprostiti, kar se poboljšati ne da."
„To bi jaz hotela vprašati, če se res ne da. Shakespeare sicer nekje pravi, da ste zaljubljenost in modrost dve sestri, ki se zlasti pri moških nikdar ne ujemate, temveč ste v vednem razprtju, kjer je ena, druge ni. Ali čeravno jaz tudi spoznam, da je ta mož svet in človeka poznal, vendar nimam take vere vanj, da bi menila: vse, kar je on dejal, je brez iz-jemkov gola resnica. Človek ima srce, ima pa tudi um."
„Ko bi bila ti na mojem mestu, ljuba moja, trdila bi, da je mož resnico govoril skozi in skozi. Spoznala bi, da se mora um le predostikrat vdati srcu, da človek takih reči želi, katere mu um postavlja pred oči kakor nemogoče."
„Kakor ti govoriš, nisi vreden drugega, kakor da
bi te malo ozmerjala. Jaz pa pravim, da blago srce v svojih željah manjkrat zaide kakor oster razum. To tudi menda ni posebno pridno, če človek vedno misli in misli. Razum, če predaleč zaide in napačne pote najde, pripravi človeka ob vsako vero. Ne veruje v Boga ne v sam sebe niti, da so še dobri ljudje na svetu. In da ti naravnost povem, za tebe sem se tudi bala, da ne bi tako zašel."
„Prav vesel sem, da praviš: sem se bala, zakaj to dokazuje, da se zdaj več ne bojiš. Pa tudi prav govoriš. Ti si moj angel varuh. Kadar jaz ne bom molil, boš ti zame in, ko bi že vsemu svetu ne zaupal, ko bi mislil, da so sami goljufi, tatovi, lažnivci, da drug drugega pehari, kar je ljudi na svetu: vate bom imel zmerom vero."
„Premalo mi obljubljaš. Pa ne govoriva več o tem. Nekaj drugega bi ti rada povedala. Ali je doli v vasi Martinek, deseti brat?"
„To se ve, da je bil! Zakaj pa to vprašaš?"
„Jaz sama ne vem. Nekaj čuden se mi ta človek zdi in jaz menim, da ni to, kar se na oči vidi. Jaz sem ga že videla, ko je bral, vem, da razume tudi nemški jezik, vem, da hodi v Polesek in da se nekaj skrivnostno obnaša, kadar meni, da ga nihče ne vidi. Vse to pa on taji. Videla sem že, da se veliko peča zate. To mi pa, po pravici povem, ni nič po volji, dasi ga imam sama rada, kadar pride v grad. Povem ti tedaj, da se ga ogiblji."	(Dalje prihodnjič)
3/šport/kronika

Ob 5. obletnici je MPZ „Srce“ v Dobrli vasi minulo nedeljo vabil na koncert, ki se ga je udeležilo lepo število domačinov in sosedov. Predsednik društva Tinej Wastl pa je v svojem pozdravnem govoru lahko pozdravil tudi številne vidne predstavnike kulturnega in političnega življenja — višjega vladnega svetnika Pavla Apovnika, višjega vladnega svetnika Rudija Vouka, tajnika Krščanske kulturne zveze Nužeja
Tolmajerja, predsednika SPZ Valentina Polanška, konzula SFRJ Alfonza Naberžnika, zastopnika ZKO Josipa Košuto, župana Adolfa Hafnerja ter deželnega poslanca Pfeiffer-ja.
Po pozdravni pesmi je spregovoril predsednik Tinej Wastl. Ugotovil je, da je bil temeljni kamen poživljenega društvenega dela skupna prošnja Slovenskega prosvetnega društva „Srce“, farne mladine in Posojilnice Dobrla vas, da uredi prostor pred kulturnim domom, da bi v domu bile spet lahko prireditve.
Tej prošnji je Posojilnica ugodila, društveniki pa so začeli sami obnavljati notranji prostor dvorane. Pod vodstvom takratnega predsednika dr. Luke Sienčnika se je prostor kaj kmalu uredil, tako da je bil pripraven za prireditve. Kulturni
dom je bil, kot rečeno, kmalu pripravljen, manjkalo pa je v njem življenje. Ta naloga je čakala novi odbor društva, ki je bil izvoljen na občnem zboru. Novo vodstvo je bilo zelo pomlajeno. Že na prvi seji so si bili novi odborniki edini, da v Dobrli vasi manjka pevski zbor. V občini je bila neka praznina, saj pri nobeni občinski prireditvi ni bilo slišati slovenske besede, kaj šele pesmi. Polagoma se je v Dobrli vasi razvil do-
ber pevski zbor. Seveda je društvo imelo začetne težave. Toda kmalu se je zbralo lepo število pevcev, ki so žtrvovali svoj prosti čas za vaje in delo. Posebno je predsednik Wastl poudaril, da je bilo za pozitiven razvoj društva pomembno, da ni bilo nikakršnih ideoloških razprtij. Zahvalil se je bivšemu pevovodji Urhu Kasslu in sedanjemu dirigentu Albinu Krajncu. „Albin Krajnc je mož, ki ve, da gre za naš obstoj, je mož, ki ga odlikuje železna volja. Naš zbor je bil včasih podoben potapljajoči se ladji, toda on jo je vedno spet potegnil na suho.“ Predsednik Wastl pa se je zahvalil tudi vsem pevkam in pevcem, ki žrtvujejo svoj prosti čas za slovensko pesem.
Pozdravne besede so spregovorili tudi tajnik K KZ Nužej Tolmajer, predsednik SPZ Valentin Polanšek,
župan Adolf Hafner ter deželni poslanec Pfeiffer. Župan Hafner je v svojem govoru dejal, da dobrolski zbor osvaja srca vseh občanov ter gradi mostove miru in složnosti od človeka do človeka in s tem od naroda do naroda. Ob koncu govora, ki ga je imel v slovenskem jeziku, je zaželel mešanemu pevskemu zboru „Srce“ ob petletnici ustanovitve pogum, srečo in uspeh. Tajnik Krščanske kulturne zveze, Nužej Tolmajer je prav tako čestital zboru in društvu, prav posebno še predsedniku Wastlu, ki ga je označil kot gonilno silo društva. „Predsednik Wastl ima velike zasluge za uspešno dejavnost in razvoj na pevskem, folklornem in gledališkem področju.“ Prav tako se je Tolmajer zahvalil vsem pevkam in pevcem, prav posebno pa dirigentu Albinu Krajncu. Izrazil je željo, da bi pevski vodja imel poleg sebe mladega pomagača, ki bi morda nekoč prevzel delo dirigenta. Predsednik Slovenske prosvetne zveze, Valentin Polanšek, je ponudil dobrolskemu društvu vso pomoč in se prav taKo zahvalil za uspešno delo. Dejal je, da v zadnjem času raste število slovenskih zborov in vokalno-instru-mentalnih skupin. „To je dokaz nove življenjske volje naše narodne skupnosti.“
Zastopnik ZKO Josip Košuta je zaslužnim in dolgoletnim pevcem podelil Gallusova priznanja.
Pri družabnem srečanju, ki je bilo v gostilni Stern v Stari vasi, je konzul SFRJ Alfonz Naberžnik čestital zboru. Posebno veselje je izrazil nad tem, da dobrolski zbor vodi človek, ki je iz istega rodnega kraja, kot on sam. Zboru je zaželel veliko uspeha.
Nato so se pevci in prijatelji poveselili ob dobri kapljici in jedači. Dolgo je še donela slovenska pesem v Stari vasi, dokler se pevci niso porazgubili na svoje domove.
Dobrolsko društvo je ob petletnici obstoja mešanega pevskega zbora „Srce“ izdalo brošuro, kjer je na kratko orisano delo od ustanovitve do danes.
Naš športni reporter
piše Silvo Kumer
Kar je na športnem področju v vzhodnih državah že običajno, da se namreč poslužujejo znanosti, je pri nas v Avstriji in v drugih zahodnih državah bolj malo razvito. Kot pa zgleda, bo prišlo v Avstriji tudi tozadevno do nekaterih sprememb. Pred kratkim sem bral, da bodo ustanovili v Avstriji „Društvo za posvetovanje vrhunskih športni-
kov“. To društvo naj bi z znanstvenim delom pomagalo našim vrhunskim športnikom doseči boljše rezultate. Finančno podporo so obljubili ministrstva za umetnost in pouk, znanost ter zdravstvo. Vsekakor bi to pomenilo veliko pomoč za avstrijski šport oziroma vrhunske športnike, ki se prizadevajo, da bi dosegli med drugim tudi v športnih panogah, ki pri nas še niso
tako dobro razvite, rezultate svetovnega merila.
Edinole medicinci so se pri nas doslej znanstveno resno ukvarjali s športom. To pa je na vsak način premalo: treba je vključiti v to delo tudi druge strokovnjake, kot npr. fiziologe, biokemike, da, celo psihologe. Imamo sicer nekatere strokovnjake, ki upoštevajo v njihovem
športnem delovanju razna znanstvena spoznanja: tako sta na primer bivši trener „avstrijskih orlov“ Baldur Preiml in maser avstrijske nogometne reprezentance Willi Dung! s smiselno dijetno prehrano dosegla že kar lepe uspehe. Toda v številnih drugih športnih panogah znanstvenih spoznanj še niso znali izkoristiti.
Ravno zato se je ustanovilo
zgoraj omenjeno društvo. Raziskovalo bo razna vprašanja z različnih športnih področij, kot npr. pojav, ki ga opažamo pri marsikateremu športniku, ko leta v treningu doseže odlične uspehe, v tekmovanju pa odpove. Na vsak način si pričakujejo športni aktivisti, oziroma športna dejavnost v Avstriji od delovanja tega društva višje število domačih športnikov, ki se bodo mogli meriti s svetovnimi vrhunci. Zato je tudi treba ustanovitev tega društva, ki sta ga inici-irala Državna športna organizacija ter Avstrijski olimpijski komite, pozdraviti in upam, da bo žetev znanstvenega dela bogata.
Vendarle: kot v drugih primerih, se izkorišča znanost pogostokrat tudi na športnem področju v škodljive namene. Tukaj mislim predvsem na „nežni spol“, ki se ukvarjajo s telovadbo. Da bi le-te dosegle čim boljše rezultate, jim dajejo npr. hormone, ki ogromno škodujejo razvoju telesa. Očividno se bomo morali v bližnji prihodnosti še v večji meri spoprijazniti s takimi in podobnimi pojavi, kajti večinoma se ti škodljivi posegi v razvoj športnikov ne dajo dokazati ter kaznovati. Upam, da se bo novoustanovljeno „Društvo za znanstveno posvetovanje vrhunskih športnikov“ obneslo tako, da bo res samo v korist našim športnikom!
Znanost in šport
mladina za mladino
poročata
Stanko Nachbar in Silvo Kumer
Kot smo se ob začetku novembra domenili, ima Koroška dijaška zveza možnost, da objavlja približno vsake 14 dni v Našem tedniku svoje prispevke. Prvič smo objavili rubriko „KDZ-mladina za mladino“ v številki 47 (19. nov.).
Nevarnost 3. svetovne vojne je velika. Kot pripadnikom mlade generacije nam leži želja po trajnem miru posebno pri srcu: zato smo tudi pred nedavnim povabili v naš klub prof. Štefana Pintarja, ki nam je predaval o teh vprašanjih.
36 let je vladal vsaj v Evropi relativen mir. Približno 10 let se zavzemajo vlade raznih evropskih držav za t. i. politiko popuščanja napetosti (Entspannungspolitik), za katero očividno ni alternative. Vendarle je treba danes reči, da je tudi relativni mir v Evropi zelo ogrožen. Vedno več ljudi, zlasti mladine, pa celo posamezni politiki se resnično bojijo atomske vojne. Najmanj se tega zavedajo politična vodstva, učitelj Leonhard Katz, z uvrstitvi-bolj gigantična oboroževanja. Predvsem pospešujejo to oboroževanje nesorazmerja oziroma ostri konflikti med vzhodom in zapadom.
Tudi nova ameriška vlada ni
pripravljena, da bi kaj doprinesla k izboljšanju tega nevarnega položaja; nasprotno: celo zvišala je produkcijo atomarnega orožja. Sovjetska zveza ni boljša in resno pripravljena, zmanjšati svoj vojaški potencial.
Proti vsem temu se v zadnjem času udejstvuje vedno več pacifistov, ki prihajajo večinoma iz mladih vrst. Njih cilj je razorožitev in resnični mir med državami. Ogromne množice ljudi so šle v zadnjem času v javnost oz. na cesto in nastopile proti tej veliki in popolnoma nesmiselni oboroževalni tekmi med svetovnimi velesilami. Ta boj za mir privlačuje vedno več mladine. Tako je npr. pred nedavnim v Nemčiji demonstriralo nad 300.000 ljudi in složno pozvalo vlado ZRN, da naj se v prihodnosti odpove tej nesmiselni tekmi.
Naša dijaška mladina v polni meri podpira ta mirovna gibanja. Odločno nasprotujemo vsem gibanjem, katerih cilj je medsebojno uničevanje in ki nas s tem neposredno spravljajo v nevarnost vojne.
*
KDZ in ZSM sta se pred kratkim na skupni seji menili o možnostih sodelovanja ter o drugih aktualnih problemih v zvezi s trenutnim narodnostnopolitičnim položajem koroških Slovencev. Domenili smo se za tesnejše sodelovanje: tako imamo med drugim v načrtu skupne politične, športne in kulturne prireditve.
Božični bazar
Že tretjič je „Naš otrok“ pripravil v prostorih vrtca božični bazar, ki je bil odlično obiskan in so precej hitro pripravljene in razstavljene drobnarije in prisrčne malenkosti razprodane. Marija in Zalka ter vodst-
vo vrtca so se zares potrudili, da je bazar tako uspel. Ker je bil na Slovenski gimnaziji „Dan staršev“, so mnogi šli na bazar, ki je trajal od zgodnjih dopoldanskih ur do mraka.
Želje mladih nogometašev
Pred kratkim so najmlajši nogometaši SAK-a zaključili jesensko kolo letošnjega prvenstva z božičnico pri Šoštarju v Globasnici.
Šolarji, ki tekmujejo že drugo leto, so doslej kar dobro odrezali. Zasedajo na lestvici peto mesto in zaostajajo le dve točki za vodečim moštvom. Kljub temu trener moštva, učitelj Leonhard Katz z uvrstitvijo svojega moštva ni popolnoma zadovoljen. Moštvo je ob začetku prvenstva nekaj tekem zgubilo, kajti igralci so še imeli počitnice in se zato niso mogli v polnem številu udeležiti treninga. Moštvo se je ujelo šele proti koncu prvenstva in hitelo od zmage do zmage.
Velika hvala velja Obermanovi družini z Blata, ki je dala moštvu igrišče brezplačno na razpolago. Gledalci in navijači obiščejo radi tekme naših najmlajših nogometašev; sicer so šolarji SAK-a napram drugim moštvam telesno šibkejši,
toda taktično in tehnično večinoma presegajo nasprotna moštva. Pohvaliti jih pa je treba tudi zato, ker vzamejo vsako nedeljo nase breme, s tem da se vozijo dolgo pot iz Podjune v Celovec. Veliko pa prispevajo tudi starši igralcev, ki svoje sinove velikodušno podpirajo, čeprav trpi včasih zaradi tega družinsko življenje.
Duši mladega moštva sta trener Katz in popredsednik SAK-a Andrej Kumer. Radi bi se jima na tem mestu prav prisrčno zahvalili za njun trud in skrb, ki jo posvečata našim mladim nogometašem!
Cilj moštva je, da bi ob koncu prvenstva doseglo vsaj tretje mesto in se tako kvalificiralo za koroški pokal šolarjev. Želimo jim, da bi lahko to željo uresničili. Sicer pa bi imeli prošnjo, da bi se našel kak dobrotnik oziroma prijatelj mladine, ki bi bil pripravljen, podpreti šolarje SAK-a z garnituro majic!