študentski Hst POSEBNA PRILOGA OB DNEVU ČLOVEKOVIH PRAVIC tribuna SPLOŠNA DEKLARACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC Desetega decembra 1948. je Generalna skupščina Združe-nih narodov sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic. Njeno celotno besedilo je natisnjeno na sledečih straneh. Po tem zgodovinskem dejanju je naročila Skupščina vsem državam-članicam, da priobčujejo besedilo Deklaracije in »da storijo vse, da se širi, izobeša, bere in pojasnjuje predvsem v šolah in drugih vzgojnih zavodih vseh držav in ozemelj ne glede na njihovo politično ure-ditev«. Vradno besedilo Deklaracije je na razpolago v uradnih jezikih Združenih narodov: angleščini, francoščini, kitajšči-ni, ruščini in španščini. ZDRUŽENINARODI Ker pomeni priznanje pnirojenega človeškega dosto-janstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu; ker sta tajenje in teptanje človekovih ptavic pripeljala do takšnih barbarskih dejanj, da se jim upira vest člove-štva, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi vsi ljudje prosto govorili in verovali brez strahu in revščine, spozna-na za najvišje človeško prizadevanje; ker je neizogibno potrebno, da se pravice človeka zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil p^Kisiljejn zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje; ker je neizogibno potrebno pomagati k razvoju prija-teljskih odnošajev med narodi; ker so ljudstva Združenih narodov v Ustanovni listini na novo potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti, v enako-pravnost moških in žensk in se odločila, da bodo podpirala družbend napredek in ustvarjanje boljših življenjskih po-gojev v zmeraj večji svobodi; ker so se vse države - članice zavezale, da bodo zago-tovile v sodelovanju z Združenimi narodi splošno in res-nično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svo-boščin; ker je enako razlaganje teh pravic in svoboščin naj-večjega pomena za popolno izpolnifcev te zaveze, zato GENERALNA SKUPŠČINA razglaša TO SPLOŠNO DEKLARACIJO CLOVEKOVIH PRAVIC kot skupen ideal, ki naj ga dosežejo vsa ljudstva in vsi narodi, tako da bodo vsi posamezniki in vsd organi družbe s to Deklaracijo vsak hip pred očmi pri pouku in vzgoji zastavili vse svoje moči za ureditev in spoštovanje teh pravic in svoboščin in jim s postopnimi državnimi in med-narodnimi ukrepi zagotovili splošno in resnično priznanje in upoštevanje taiko med narodi držav-članic samimi kakor tudi med ljudstvi ozemelj, ki so pod njihovo pravno oblastjo. * Nadaljevanje na 2. strani CILJ IN PREDMET MEDNARODNEGA SODIŠČA \ Zavest človeštva je globoko vznemirjena zaradi vojne v Vietnamu. To je vojna, v kateri se je najbo-gatejša in najmočnejša država sveta postavila proti ljudstvu revnih kmetov, ki se že četrt stoletja borijo za svojo samostojnost. Postaja očitno, da ta vojna krši mednarodne zakone in običaje. Svetovni tisk in deloma tudi tisk v Združenih državah Amerike vsak dan prinaša vesti, ki bi pome-nile, če bodo dokazane, nenehno naraščanje kršitve načel, izraženih na nurnberškem procesu, in< pravil, določenih z mednarodnimi dogovori. Globoko ganjeni in pretreseni nad trpljenjem, ki ga prenaša vietnamsko ljudstvo in trdno prepričani, da človeštvo mora spoznati resnico, da si lahko iz-reklo strogo in nepristransko sodbo o dejanjih, ki se gode v Vietnamu, kakor tudi to, kdo je odgovoren zanje, smo sprejeli poziv Bertranda Russella, naj bi se sestali in brez predsodkov raziskali resnico in jo konfrontirali z ustreznimi načeli in zakoni. Trdi se, da je letalstvo Združeaiih držav Amerike v devetih mesecih leta 1966 vrglo na Vietnam štiri milijone funtov bomb dnevno. če se bo tov taki meri nadaljevalo, bo do konca tega leta celotna množina eksploziva presegla količino, ki je bila med vso drugo svetovrto vojno odvržena na celo področje vojaških operacij na Pacifiku. Površina, ki jo bom-bardirajo, ni večja od držav New York in Pensyl-vanija. V Južnem Vietnamu so ameriška vojska in njim vdani saigonski zavezniki nagnali osem milijonov ljudi, kmetov in njihovih družin, za bodečo žico tabo-rišč pod nadzorstvo politične policije. Kemična sred-stva, strupi, so bili in so v uporabi, desetine tisočev aker orne zemlje je bilo spremenjenih v pustinjo. Pridelki so sistematično uničevani — in to v deželi, kjer tudi v normalnih razmerah povprečen moški ali žena pojesta manj kčt polovico tega, kar porabi povprečen Američan (in živita manj kot eno tretjino njegovega življenja). Namakalni sistem je načrtno uničevan. Napalm, fosforne bombe in najrazličnejša druga sredstva, sadistično premišljena in do sedaj neznana orožja se uporabljajo proti prebivalcem Se-vernega in Južnega Vietnama. Več kot petsto tisoč vietnamskih mož, žena in otrok je bilo žrtev te vojne, kar je več od števila vojakov, ki so jih Združene države Amerike izgubile v obeh svetovnih vojnah. Toda vietnamsko prebivalstvo je bilo zdesetkano že med japonsko in francosko okupacijo in z lakoto, ki je zavladala po drugi svetovni vojni. čeprav nam naše naloge ni naložila nobena vla-da. smo kljub temu prevzeli odgovornost v korist človečnosti in v interesu zaščite civilizacije. Ravna-mo po lastni pobudi, popolnoma neodvisni od katere-koli vlade ter oficialne ali poloficialne organizacije, v trdnem prepričanju, da izkazujemo globoko neza-dovoljstvo mnogih naših bližnjih v veliko deželah. Verujemo, da bo naša akcija pomagala prebuditi za-vest sveta. ** Nadaljevan^e na 2. strani PODPIRAMO VIETNAMSKO LJUDSTVO V BOJU ZOPER AGRESSJO Iniciativni odbor za- podporo »Sodišču za ugo-tavljarije vojnih zločinov v Vietnamu« je sprejel na-slednji poziv podpisnikov, ki se pridružujejo priza-devanju intelektualcev drugih dežel, da bi ugotovili odgovornost vodilnih državnikov ZDA za mednarod-ne zločine nad vietnamskim ljudstvom, in prizade-vanju vidnih predstavnikov javnega življenja v 73 državah — med njimi tudi jugoslovanskih — da bi vzpodbudil vse ljudi, ki so za mir in aktivno koeksi-stenco, še posebej pa antimilitaristično mlado gene-racijo in intelektualce, za aktivno podporo prizade-vanjem vietnamskega ljudstva proti ameriški agre-siji, za samoodločbo, za mir, da bi se uresničevali ženevski sporazumi in podprle vse iniciative za ustva-ritev »mogočnega protestnega gibanja, s čimer bi prispevali k nacionalni neodvisnosti Vietnama in po-novno vzpostavili mir«. (Poziv je objavilo »Delo« 15. novembra 1966). Vietnamski narod se bojuje za svojo nacionalno osvoboditev in združitev. V naši deželi, ki je sama nedavno šla skozi ogenj narodnoosvobodilnega boja, ni mogoče nikogar prepričati, da je lahko dvajset-letno in z množičnimi napori in žrtvami združeno bojevanje vietnamskega ljudstva delo peščice terori-stov in fanatičnih skrajnežev. To bojevanje ima globoke socialne borenine. V deželo, kjer je, po dosegljivih podatkih, polo- vica obdelovalne zemlje v rokah dveh odstotkov lju-di in kjer morajo stotisoči kmetov oddajati velepo-sestnikom polovico letine, revolucije ni treba uvažati od zunaj/ Kjer je, kakor v Južnem Vietnamu, zaradi obo-roženega nasilja domačih in tujih vladajočih slojev onemogočeno vsako mirno in demokratično spremi-njanje družbenih razmer, ne more nihče odrekati za-tiranim pravice, da tudi sami sežejo po orožju. Prav tako jim nihče ne more odrekati pravice, da v zako-niti samoobrambi pred združenimi silami domače in tuje reakcije tudi sami iščejo moralno in material-no pomoč povsod tam, kjer jo morejo dobiti. Za sedanji obseg vietnamske tragedije je kriva predvsem politika ZDA. Ker je bilo očitno, da bi vo-litve in združitev, ki so jih predvidevali sklepi že-nevske konference, prinešle zmago osvobodilnemu gibanju, so ZDA storile vse, da bi do volitev ne pri-šlo, nato pa so podpirale — v imenu obrambe de-mokacije — vsako kliko, ki se je bila pripravljena bojevati proti lastnemu ljudstvu. Pri tem jih ne moti niti odkritx) priznanje njenih voditeljev, da je njihov ideal Hitler. Neuspehi te politike njenih voditeljev nikakor niso pripeljali do spoznanja, da bi upoštevali dejstva, da bi realno presodili položaj in da bi svoje sklepe izvajati iz treznega premisleka. V svaji zaslepljenosti in v prepričanju, da lahko z orožjem zatro zakonita prizadevanja nekega naroda, so se odločili, da svojih postopkov ne opravičujejo več s pomočjo »legalnim« vladam — ki jih sami postavljajo — in da svojega oboroženega poseganja v zadeve drugega naroda ne prikrivajo več s pošiljanjem »vojaških svetovalcev« tem vladam. Odločili so se za neposredno agresijo in za odkrito uporabo ameriškega orožja v boju proti malemu in siromašnemu ljudstvu i proti njegovim zakonitim željam, da bi si na svojih tleh po svoje ure-dili lastno življenje. Ker so v osnovo svoje politike položili načela parcialne koeksistence, to je, da je aktivna koeksi-stenca mogoča samo med razvitimi deželami ter da predstavlja sleherno osvobodilno gibanje »komu-nistično nevarnost«, ki ga je uničiti z vsemi sredstvi, tudi z vojaško intervencijo, so se sprli z razumom in resnionostjo. Zato jih je vsak lasten neuspeh vzpod-budil in jih spodbuja k nadaljnjemu širjenju požara, ki so ga bili zanetili. Oboroženi intervenciji v Južnem Vietnamu je sledilo še brezobzirno bombardiranje Severnega Vietnama, ki mu prav tako ni videti konca; sledilo je vse večje izzivanje sosednih držav in sledil je pritisk na satelitske vlade v Aziji in na druge za-veznike, da se neposredno, s pomočjo v krvi in orož-ju udeleže vojme avanture in zarote, ki je naperjena (Nadaljevanje na 4. strani) ** Naauijev