Izvolitev lavantinskih škofov. (Dalje.) Koncem svojega slabotnega govora, a katerim aem vas pozdravil, me pred vsem še veže dolžnost, da tebi, visokočaatiti gospod kapitelski vikar, izrekam dolžno zahvalo ter pojem zasluženo bvalo, da si škofijo tako modro in previdno vladal, dočim je bila osiročena. Naj ti večni in vsegamogočni Bog. od katerega pride vsak dobri dar, obilno plača tvojo akrb, katero si imel, in vaakojake križe in težave, katere si pretrpel. Častitam ti iz arca, da si se danes iznebil tolikega bremena, zlaati, ker ti veat lehko priča, da si vae jako dobro opravljal. V tem trenotji mi pač pride na misel beseda sv. cerkvenega učenika Jeronima: ,,Na boljem je, kdor visoko cerkveno čaat zasluži, kakor kdor jo ima". Ali tudi vam vaetn, prečastni gospodje stolni korarji, vem hvalo za blago sočutje, katero ate mi oznanjali z besedo in dejanjem že od prvega dne, ko ate izvedeli, da sem proglašen naslednik prerano umrlega škofa Jakoba Maksimilijaua Za gotovo se nadejam, da me boate vselej in vsikdar podpirali, se na me ozirali, mi svetovali in mi pomagali. Na križevih potih mi pomagajte križ nositi, kakor Simon Cireuejski Jezusu. Spodobno se zabvaljujem tudi drugim čaativrednim goapodom: dekanom, profeaorjem bogoslovja, župnikom in vsem avetnim dubovnikom, ki me zdaj tukaj v moji atolni cerkvi, kakor živi venec obdajajo. Iato tako vas pozdravljam, častiti redovni dubovniki. Kdo bi naj dvomil na tem, da je redovno življenje cvet v vrtu av. katoliške cerkve ? Zato ai pa bodite sveati moje očetovake ljubezni, dočim boste mojim ovcam dajali lep izgled ter lepo redno živeli. Tisti glas, katerega bom jaz navzdigail, naj pojejo vsak čaa tudi lepo vbraae atrune na vaših citrab. Se tudi vas, ljubi goapodje bogoslovci, ki v mojem dubovnem aemiuišei živite, se naj moja beseda spominja. Bodite taki in enaki, kakor je bil sv. Bazilij, o katerem sv. Gregor svedoči, da je bil že dubovnik, preden je bil posvečen. Posnemajte tega velicega bogoalovca ter se vedno vadite svete učenosti in eednoatnega življenja. Semeniščani ste, — to je pomenljiva beseda. Prav zato so se namreč semenišča ustanovila, da ae iz njih dobivajo žlahtne mladike, ki ae preaajajo v vrt škofije, da ga okinčajo ter storijo plodnega in cvetočega. Slednjič vam vaem v znak edinoati podajam deanico svojo in sklepam avoj govor ter molim: 0 najviši duhovnik, večni paatir Jezus Kristus, ki si nas rešil a svojo predrago krvjo, napolni mcne in brate moje z božjo miloatjo, da naj bo vse, kar mislimo ia želinio, kar go- vorimo in včinimo, Bogu v Saat, nam pa v dušno izveličanje. Tiatega mirii, ki ga avet dati ne more, daj nam ve8 in več! Med menoj in med vami tedaj naj vlada mir in miloat Boga očeta našega in Goapoda našega Jezusa Kristusa. Amen ! Tako naj bo! Kadar veliki zvon zvoni in odzvoni, še njegov glas dolgopozraku bobni in doni, prav tako ao resnobne in vendar očetovake besede uovega našega pastirja mogočno odmevale v naših arcib. Radi smo priznavali, da je nov veliki zvon, ki bode odzdaj oznanjal božji glaa po naši alovenaki škofiji, izlit iz jake in žlabtne kovine. (Konec prih.)