Iz dnevnika nekega starega učitelja. 4. marca. ,,Vi stp vedno sami" spiii djal danes gospodu duhovnpinn pomočniku. On pa mi pokaže svojo omaro s knjigaoii, in nip tako le zaverne: ,,Xi res, jaz nisem nikoli sani, vidite da imam vpdno dovolj prijatlov in dosti družbp". Tudi jaz spoznam, da so dobre knjigp in časopisi dobri prijalli, s klprinii se človpk vpdno laliko pogovarja, doklcr in kolikor hočp. Ce dobini dobro knjigo v roke, mi navadno vpč koristi, kakor naj boljša družba; če pa je malovredna, jo pustim, in ona zavoljo tega ni huda na me, in nip np opravlja, kakor marsikdo, ki se ne pečam ž njim. 5. marca. Bliža se že pomlad, in kmali se začnpjo dela na vertu in na polji. Da se učitelj peča tudi s sadjorpjo, je to z njegovim stanom kaj prijnerno. Yrsplp,j, kpdar sadini, obrpzujem in ravnam mlade drpvpsca, uialo nianjka, da ž njinii ne govorim, kakor z učenci v šoli. Jaz bi rekel, da dobpr učitelj v šoli je gotovo tudi priden sadjorejec na vertu. 6. marca. Uanes je prišpl k meni mlad učiteljsk pripravnik iz mpsta, in me ined drugim tudi vpraša marsikaj <> učiteljskpai stanu. Ker sem prpcej vidil, da on pri učitpljstvu pričakuje zlatih gradov, mu posebno na serce govorim, kako se mora učitelj vaditi, da si more tudi kaj odreči, kedar je treba, in da se niora tega že zgodaj navaditi, če hoče, da mu v učiteljskem slanu ne bode tprnje rastlo. Oj, koliko nezadovoljnežev in zavoljo tega tudi slabih učilpljev je med nami, ker se že zgodaj niso navadili ravnati po vptru različne osode! 7. marca. Xe vem, kako je; nektpri učiteljf (ožijo, da se naveličajo šole in da bi si radi naredili večkrat šolske praznike, ko bi smeli; pri meni jp to drugačp. Vselpj grem vpsel in rad v šolo, in to sicer iz več vzrokov. Xaj imenitnpji vzrok pa, ki mi priljubuje šolo, je Ijubezen do ljube domače niladosti. Oj, kako srečen in vesel bom, ce bom kdaj mogel reči, da sem s šolo kaj koristil svoji ljubeznjivi domovini in milemu domačemu narodu! Dobro vem, da njpžne cveticp, ki se sade v otroške sprca, pozneje večkrat usahnejo, ker jih posmode mrazi mnogoterih časov; toda pa tudi dobro vem, da večkrat celo od usahnjene in zamorjene cvptice ostane še sim ter tje kaka živa koreninica, ki pozneje na novo požene, in zopet prelepo zraste in donaša obilo lepega cvetja.