VESTNIK EuuuMmtutmnuuumiuitiuiiiiitHiiiuimtnnummuHunmu^ Poštni urad 9020 Cetovec Š Vertagsposfamt 9020 Ktagenfurf = tzhaja v Cetovcu Etscheinungsorf Kiagenfurt Posamezni izvod 3 iiiinge E mesečna naročnina 12 šiiingov = E ceioiefna naročnina 120 šiiingov = P. b. b. 5mtmnuHtmnnuntmmnm)mHtUMHmmtnnmmtnmm))t^ LETNiK XXXtt. CELOVEC, PETEK, 18. NOVEMBER 1977 ŠTEV. 46 (1840) OBČN! ZBOR ZVEZE KOROŠKiH PARTtZANOV: Ostati bomo zvesti tradicijam protifašistične narodnoosvobodiine borbe MA KVSE V BEOGRADU: Za izboljšanje položaja je treba sprejeti ustrezne ukrepe Minuti petek je jugosiovanska detegacija na beograj:ki konferenci o varnosti in sodetovanju v Evropi [KVSE) predioiiia poseben dokument o izvajanju dotoči! skiepne heisinške iistine, ki se nanaša na narodnostne manjšine. Dokument vsebuje predioge za zboijšanje poiožaja in pravic manjšin. Jugosiovanska deiegacija v svojem dokumentu opozarja, da morajo države udeieženke beograjskega sestanka ponovno potrditi sprejete obveznosti iz heisinške iistine in sprejeti nove dogovore, s katerimi bodo zagotovite vsestranske možnosti za nacionaini in kuiturni razvoj narodnostnih manjšin ter za spoštovanje čiovekovih pravic. Posebej Jugostavija prediaga, naj države udeieženke sprejmejo potrebne ukrepe za uresničenje mednarodnih obveznosti, ki se nanašajo na narodnostne manjšine. Da bi zagotoviti boijši poiožaj narodnostnih manjšin, Jugostavija prediaga, da bi 3$ držav udeteženk med seboj sodeiovaio s seminarji, informiranjem itd. Pa tudi pri razvijanju sode-iovanja na področju kuiture in izobraževanja naj bi države udeieženke upoštevate interese manjšin. Pri svojih prediogih izhaja Jugosiavija iz ocene, da je v zadnjem času na področju manjšinske poiitike sicer prišio do doiočenega napredka, da pa še vedno obstajajo resne pomanjkijivosti pri izvajanju dogovorjene poiitike. Jugosiovanska deiegacija je v tej zvezi tudi opozorita, da so manjšine iahko most prijateijstva in sodeiovanja med državami, posebej med tistimi, v katerih žive manjšine in narodi istega etničnega porekia. Kot velika protifašistična manifestacija je potekat zadnjo soboto občni zbor Zveze koroških partizanov, ki je bil v znamenju 30-letni-ce ustanovitve naše borčevske organizacije. V srednji dvorani celovške delavske zbornice so se zbrali bivši partizani iz raznih krajev Koroške; pridružili pa so se jim tudi številni častni gostje, med njimi generalni konzul SFRJ v Celovcu Milan Samec in konzul Peter Zupančič, delegacija osrednje borčevske organizacije iz Jugoslavije, ki jo je vodil član predsedstva Zveze združenj borcev NOV Jugoslavije Srečko Nedeljkovič, predstavniki ZZB NOV Slovenije in Odbora koroških partizanov iz Ljubljane ter zastopniki borcev iz obmejnih občin od Jesenic preko Kranja do Maribora in Vojnika, nadalje zastopniki koroških oziroma avstrijskih borcev proti fašizmu, prav tako pa tudi predstavniki narodnih organizacij koroških Slovencev ter naprednih avstrijskih grupacij. 2e v tem se je izražala mednarodna širina protifašističnega boja in to bojno tovarištvo preko narodnih razlik in državnih meja so vedno spet poudarjali tudi govorniki, ko so se spominjali skupnega boja proti skupnemu sovražniku — tašizmu. Prav tako pa je bilo tudi poudarjeno, da ostanki nacistične miselnosti zlasti na Koroškem še niso iztrebljeni in da je zato treba ostati buden: ostali bomo zvesti tradicijam protifašističnega narodnoosvobodilnega boja, se je glasila zakletev. Kako skrbi za očuvanje teh tradicij Zveza koroških partizanov, je nazorno orisal tajnik Lipej Kolenik, ki je v svojem poročilu nanizal dolgo vrsto najrazličnejših dejavnosti iz dobe po zadnjem občnem zboru ZKP. Med drugim je omenil razne spominske svečanosti, skrb za partizanska grobišča in spomenike ter vojne invalide in svojce padlih borcev, srečanja z borčevskimi organizacijami v Sloveniji in sodelovanje s sorodnimi združenji v Avstriji. Svoje poročilo pa je zaključil s pozivom zlasti mladini, ki mora spo- znati resnico o fašizmu in nacizmu, da se bo znala boriti proti vsem pojavom zopetnega oživljanja te miselnosti. Posebno obširno je o teh vprašanjih spregovoril predsednik Karel Prušnik-Gašper (njegov govor objavljamo na 2. strani — op. ured.), nato pa so se zvrstili predstavniki drugih organizacij. Tako je v imenu zveze socialističnih borcev za svobodo in žrtev fašizma tov. Franc Schweinzer iz Sinče vasi naglasil veliki doprinos koroških partizanov za osvoboditev Avstrije ter želel boju koroških Slovencev še mnogo uspeha. Sekretar CK KPA Erwin Schart je spregovorit kot bivši par- tizan ter dejal, da so avstrijski prctifašisti dobili možnost oboroženega boja proti tašizmu šele z vključitvijo v jugoslovansko vojsko. Na Koroškem — je dejal Erwin Schart — se boj nadaljuje še danes, ko se je treba boriti za uresničitev člena 7 in proti neonacizmu. „V tem boju je naša partija z vami," je poudari) govornik, „zafo skupaj s koroškimi partizani in vsemi demokrati v boj za demokracijo in za enakoprovnost manjšin." Zahvalo Jugoslovanom in posebej Slovencem je izrekel tudi nekdanji komandant avstrijskega bataljona Peter Tatschl, ki je bil vidno ga-(Daljena8. strani) Žaiosfna vJogra zagovornikov asmuVacji/s^e pokfike Zelo slaba mora biti vest merodajnih v Avstriji, da se poslužujejo tako revnih sredstev, ko skušajo domačo in mednarodno javnost ^prepričati" o tem, kako „vzorno" so rešili manjšinsko vprašanje. Gradiščanski Robak se je le že preveč razkrinkal kot pristaš in zagovornik asimilacijske politike, da bi lahko še služil kot „argu-ment", s katerim bi Avstrija dokazovala svojo naklonjenost do manjšin. Nasprotno: v kolikor se ga poslužuje, s tem samo dokazuje, da njena manjšinska politika ni manjšinam naklonjena, temveč skrajno škodljiva, PREDSTAVNtK ZUNANJEGA MtNtSTRSTVA SFRJ: Avstrija mi izpolniia svojih mednarodnih obveznosti do manjšin Nedavne izjave avstrijskega zunanjega ministra dr. Pahra — ki je, kakor smo poročati v zadnji števiiki našega iista, na tiskovni konferenci dejai, da med Avstrijo in Jugosiavijo trenutno o ..siovenskem vprašanju ni nobenih pogovorov, ker je Avstrija z zakonom o narodnih skupinah svoje tozadevne obveznosti iz državne pogodbe že v ceioti izpoiniia — je prejšnji teden komentira) tudi predstavnik zveznega sekretariata za zunanje zadeve SFRJ Mirko Kaiezič. Na pogovoru z novinarji je na tozadevno vprašanje odgovori): „Ze)imo predvsem poudariti, da tukaj ne gre samo za neko .stovensko vprašanje', temveč za zeio jasne in precizne mednarodne obveznosti, ki jih je Avstrija na podiagi državne pogodbe do)žna izpoinjevati do siovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Jugosicvija ni zamudita nobene pritožnosti, da bi avstrijski vtadi izrazita svoje staiišče, kar zadeva neizpotnjevanje avstrijskih obveznosti do siovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, in bo tako ravnata tudi v bodoče tako dotgo, dokter Avstrija ne bo v resnici in do podrobnosti izpotnita svojih obveznosti. Totiko botj nenavadno je zato statišče avstrijskega zunanjega ministra Pahra, ki v omenjeni izjavi trdi, da je Avstrija s svojimi zakoni izpotnita svoje obveznosti iz državne pogodbe. Kajti ne samo da dotočita državne pogodbe, ki se nanašajo na zaščito manjšin, niso bita uresničena, temveč je prišto z zadnjimi zakonskimi ukrepi avstrijske vtade tudi do njihove revizije, o čemer so bite v Jugostavtjt že dane merodajne ocene. Zato je štej ko prej potrebno, da Avstrija resnično izpotni svoje obveznosti iz državne pogodbe, kar bo nedvomno prispevato k izbotjšanju dvostranskih odnosov z Jugostavijo in k pospeševanju odnosov v tem predetu v sktadu z duhom in načeti sktepnega dokumenta evropske konference o varnosti in so-detovanju." ZK7MM;: minister P%f;r pd je /e nc&dj rini po omenjeni tiskovni ^on-jerencl, &jer je s svojo prakso dvojni!; meril o neizpolnjenem jnžnotlrol-s&em In Izpolnjenem slovenskem manjšinskem vprašanja dovolj jasno pokazal, kako gleJa na ta vprašanja, v proračunskem orčkora avstrijskega parlamenta ponovno „k!estel" z Izjavami, ki so naravnost nezaslišane ter prikazujejo moralne vrline tega gosporla v Jokaj čnJnl lačl. Že njegova trJItev, Ja so manjšine same krive, Ja sosveti na poJlagl zakona o naroJnlk skaplnak še niso klil arejenl, gre mimo resnice oziroma pomeni enostransko manlpalacljo. Pako koroški Slovenci kot ta JI gra-Jlščanskl k/rvatl smo namreč Jovolj jasno poveJall In naveJII tektne vzroke, zakaj v taklk sosvetlk ne moremo soJelovatl In zakaj je tak zakon o naroJnlk skaplnak povsem nesprejemljiv. O vsem tem pa minister Pa kr Iz razamljlvlk vzrokov molči. Zlasti pa je minister Pakr svoj oJ-nos Jo manjšin pokazal, ko je menil, Ja je Avstrija s pristankom na preJ-časno graJnjo karavanškega preJora Jokamentlrala svojo Jokro voljo za soJelovanje, nato pa zagrozil, Ja „krez protlaslage ne ko več naJalj-njlk taklk aslag". Ali minister Pakr res misli, Ja smo koroški Slovenci Jroklž za poravnavanje oJprtlk ra-čanov meJ Avstrijo In /agoslavljof Ali miselno še veJno živi v Jok!, ko jevJalnl mogočneži v svojlk poJlož-nlklk niso vlJell IjaJI, marveč stvari, s katerim! so razpolagali po mili volji? Po Ja koroški Slovenci nismo Jroklž, s katerim ki lakko kJo Jela! svoje račane, niti nismo jlgare, k! ki jlk kJo prestavlja! na svoj! šakov-nlcl. Pa J! minister Pakr naj se zave-Ja, Ja smo avstrijski Jržavljanl, ki nam avstrijska Jržavna pogoJka kot prlpaJnlkom slovenske manjšine jamči okstoj In vsestranski razvoj. Sicer pa se je minister Pakr s svojim! nekvalificiranimi Izjavami — toJa ne prvič! — sam toliko diskvalificiral, Ja njegov naJaljnl okstanek na čela avstrijske Jlplomaclje Avstriji ne more kiti v čast In korist. usmerjena, na likvidacijo manjšin. Saj je mednarodna manjšinska znanost že dovolj jasno dokazala, da pri avtohtonih manjšinah ne more biti govora ne o naravni in tudi ne o prostovoljni asimilaciji, marveč je možna le bolj ali manj odkrita nasilna asimilacija — to pa je z drugimi besedami izraženo politika genocida, je rodomor. Robak je vsekakor igral zelo žalostno vlogo, ko je skušal zavrniti zadnja opozorila Jugoslavije na neizpolnjena določila avstrijske državne pogodbe, češ da so gradiščanski Hrvati povsem zadovoljni s svojim položajem, da nočejo nadaljnje izpolnitve člena 7 in da zato zavračajo „vmešavanje od zunaj". Povsem drugače so namreč izzvenele izjave, ki sta jih te dni dala predsednik Hrvaškega kulturnega društva na Gradiščanskem dr. Ivo Mtiller in predsednik Hrvaškega akademskega kluba na Dunaju Juriča Čenar: oba sta poudarila, da se razmere po lanskem preštevanju tudi na Gradiščanskem niso izboljšale in da so slej ko prej nerešena vsa iz člena 7 državne pogodbe izvirajoča vprašanja. Povsod v svetu se je uveljavilo načelo, da more in sme v imenu neke manjšine govoriti le tisti, ki se k njej priznava in si prizadeva za njen obstoj in razvoj. Avstrija je v tem oziru nečastna izjema: v Avstriji je kot predstavnik manjšine priznan tisti, ki zagovarja asimilacijsko politiko, medtem ko se tistim, ki se borijo za manjšinske pravice, njihov mandat osporava in se jih kriminalizira, vse z namenom, da bi se zabil klin med manjšino in njeno vodstvo. Pri tem zelo važno vlogo igrajo tudi ta-koimenovani oblikovalci javnega mnenja, ki so — da ostanemo pri najnovejšem primeru — na dolgo in široko raztegnili zadnjo „robakov-ščino", niso pa vedeli ničesar poročati o stališčih legitimnih predstavnikov gradiščanskih Hrvatov, kakor so tudi skoraj povsem zamolčali —' da omenimo še primer iz Koroške — akcijo slovenske mladine v Železni Kapli, ki je ob obletnici uspešnega bojkota lanskega preštevanja opozorila na neizpolnjeni člen 7 državne pogodbe. GOVOR PREDSEDNIKA KARLA PRUŠNIKA-GAŠPERJA NA OBČNEM ZBORU ZKP Naše pravice bomo dosegli ^ le tedaj, če bomo trdno naslonjeni na tradicije NOB „Pred tridesetimi teti, ko je bii ustanovni občni zbor naše organizacije, smo se bivši borci proti nacistični Nemčiji prav dobro zavedati, da bo boj proti ostankom nacistične ideoiogije na Koroškem težak in doigotrajen. Že angieške zasedbene siie, ki so prepovedaie ieta 1946 ustanovijeno partizansko organizacijo, so s svojim siabim odnosom do koroških partizanov — bivših zaveznikov dajaie vso pomoč včerajšnjim nacistom ter iz Jugosiavije pribegiim beiogardistom, ustašem in četnikom, ko so jih sprejemate v svojo siužbo. Zato smo bivši borci partizani imeti ie eno žeijo in potrebo: postaviti na noge svojo iastno organizacijo — in to smo storiti pred tridesetimi teti." Tako je poudaril predsednik Zveze koroških partizanov Prusnik Karel-Gašper na sobotnem občnem zboru, ko je v svojem govoru spomnil na nastanek slovenske borčevske organizacije na Koroškem. Sedaj ZKP že trideset let prizadeto spremlja usodo koroških Slovencev, ki so med vojno dali za svoj obstoj vse, kar more žrtvovati za narod del majhnega naroda. „Zave-dali smo se, da bodo koroški Slovenci dosegli svoje pravice, ki so jim zajamčene v čienu 7 avstrijske državne pogodbe, ie tedaj, če bodo trdno nasio- sovražnik slovenskih in avstrijskih demokratov. Tudi avstrijski demokrati se zavedajo, da je nemški nacionalizem v dobi ene same generacije že dvakrat pahnil Avstrijo v prepad — v prvi svetovni vojni jo je od velesile z 52 milijoni prebivalcev skrčil na majhno državo šestih milijonov ljudi, v letih od 1938 do 1945 pa jo je sploh zbrisal z zemljevida. " Na pot, ki jo je prehodila Zveza koroških partizanov v tridesetih letih svojega obstoja, lahko gledamo z upravičenim zadoščenjem, je menil predsed- njeni na tradicije narodnoosvobodilne borbe," je naglasil predsednik ZKP. Kajti načela NOB so danes prav tako veljavna in potrebna kot nekdaj: združevati bivše aktivne člane odpora proti tašizmu ter gojiti in dvigati protifašistično in demokratično zavest." Bolj kot druge slovenske organizacije je bila borčevska organizacija že od vsega začetka izpostavljena napadom z desne in z leve. Vendar pa smo prestali vse udarce, je dejal tovariš Gašper, ki nam jih je z izdajstvi v lastnih vrstah ter z blatenjem in diskriminiranjem naših borcev zadala in-lormbirojevska resolucija na levi, na desni pa ekskomunikacija Slovenskega vestnika, ki je zvesto in dosledno širi) resnico o oboroženem partizanskem boju proti fašizmu. Ko je spomnil, da je ZKP vsa leta po vojni zbirala dokumente in pričevanja o junaštvu in žrtvovanju koroških Slovencev v letih oboroženega boja, zaporov in koncentracijskih taborišč, je govornik poudaril: Če se zamislimo v duševnost teh naših rojakov, ki so umirali pod sekiro nacističnih rabljev in na vislicah, potem vemo, da to rodi ljubezen in spoštovanje do svojega ljudstva, kateremu pripadamo in ki ni klonilo pred najtežjimi preizkušnjami, pod najhujšim nasiljem. In bolj bomo spoznavali to svojo težko, a slavno zgodovino, bolj jo bomo imeli poglobljeno v naših srcih, tem bolj bomo gojili in utrjevali ljubezen in zvestobo svojemu narodu. .Ta ljubezen, to spoštovanje do žrtvovanja naših prednikov za svobodo v boju proti nacizmu pa bo imelo še druge pozitivne lastnosti, ki bodo krepile naše organizirano delo v korist našega naroda, pa tudi v solidarnosti z narodom-sosedom. Ta ljubezen bo odpravljala razne .podedovane grehe' pri nas samih in krepila enotnost slovenskih organizacij v boju za narodni obstoj in napredek." Predsednik ZKP je omenil nedavno podelitev častnih priznanj za zasluge za osvoboditev Avstrije. Ob tej priložnosti je srečal stare predane protifašistične borce avstrijske narodnosti in pritegnit nase njihovo pozornost, kc se je za odlikovanje zahvalil v slovenščini. Videl je, da ti ljudje z razumevanjem spremljajo boj koroških Slovencev, in v razgovoru z nimi je dobil tudi ustno potrdilo, ko je npr. Leopold Huber iz St. Vida ob Glini dejal: Vsa čast vam Slovencem in hvala za vaše pogumno zadržanje napram nemškim nacionalistom s KHD na čelu! „V našem boju torej nismo sami," je dejal tovariš Prušnik. „Z našim neustrašenim bojem smo zbudili pozornost in zaskrbljenost tudi pri avstrijskih demokratih in solidarnostno gibanje, ki ga vodijo mladi ijudje, je odmev morda dosti širših plasti večinskega naroda, kot si to predsiavijamo. Ti mladi ljudje se prav tako opirajo na tradicijo svoje starejše generacije, kajti nemški nacionalizem je skupni nik Prušnik. Stari partizani pa želimo, da vse dobro in koristno, kar smo se naučili med vojno in v dolgi povojni dobi, varujemo in ohranimo tudi za bodoče rodove. Zato se moramo zavedati, da tisti, ki bi nas hoteli razbiti s svetovnonazornim in strankarskim šovinizmom ter slabiti naša načela, posredno ali neposredno podpirajo politiko naših narodnih nasprotnikov. Naša načela, kot so vera v lastno moč, naslonitev na matični narod ter povezava z našim naravnim zaveznikom — avstrijskimi demokratičnimi množicami — so zacementirane s krvjo padiih protifašističnih borcev. Na štiridesetih pokopališčih južne Koroške ter krajev visoko v Svinji planini in severno od Vrbskega jezera so pokopani borci raznih narodnosti. Tudi to je dokaz, da je bil naš boj internacionalističen, in to v pravem pomenu besede. .Da pa smo koroški Slovenci še vedno prisiljeni boriti se za narodno osvoboditev, je krivica v popuščanju avstrijskih oblasti velenemškim pohlep-nežem po tujem ozemlju in po tuji delovni sili, popuščanje tradicijam nemških nacistov. To popuščanje pa je za progresivni razvoj nevtralne republike Avstrije zelo slabo, ker ji jemlje ugled v svetu. Ves svet se danes zavzema za pravično ureditev narodnostnih vprašanj. Ves svet danes obsoja na primer nacistično-rasistično Južno Afriko, ki zatira in surovo izkorišča tam rojeno, tam živeče in tam ustvarjajoče črnsko prebivalstvo. Tudi koroški Slovenci smo tu rojeni, tukaj živimo, tukaj delamo in tukaj plačujemo davke. Zato pričakujemo od naše države, da bo izpolnila svoje obveznosti, ki jih ima do nas — ne nazadnje tudi zaradi tega, ker zgodovina druge svetovne vojne dokazuje, da smo se koroški partizani na Koroškem borili tudi za osvoboditev Avstrije." Zveza koroških partizanov je na ta dejstva vedno spet opozarjala, je naglasi! tovariš Gašper. Neštetokrat smo poudarili, da za avstrijske državnike moralno ni opravičljivo, če v vprašanju pravic koroških Slovencev popuščajo Heimatdienstu. Prav koroški Slovenci so s svojimi velikimi človeškimi žrtvami prispevali k temu, da je bil Avstriji v smislu moskovske deklaracije priznan status napadene države in da je bila kot prva žrtev Hitlerjeve agresije tudi oproščena plačevanja vojne odškodnine. ..Pridobitev boja in sad žrtev koroških Slovencev pa je predvsem tudi člen 7 avstrijske državne pogodbe," je naglasil predsednik ZKP. ..Vendar pa si člena 7 nismo priborili koroški Slovenci sami — v grobiščih na Koroškem leži poleg slovenskega partizana tudi Korošec nemškega jezika, leži štajerski partizan, primorski partizan, borec z Dolenjske in Gorenjske. Pa tudi pripadniki vseh drugih narodov in narodnosti Jugoslavije ter skoraj vseh narodov Evrope so pomagali koroškim partizanom reševati v strašni zablodi živečo Ostmarko, da ji priborijo nazaj staro ime Avstrija in ji vrnejo ugled neodvisne demokratične države." Govornik je omenil tudi očitke nemških nacionalistov, češ da so se partizani borili za odcepitev dela avstrijskega ozemlja in za priključitev k Jugoslaviji. Poudari! je: „Med vojno o mejah nismo govorili, ker jih med Avstrijo, ki takrat ni več obstojala, ter Jugoslavijo sploh ni bilo; pri takratni Hitlerjevi Nemčiji pa koroški Slovenci seveda nismo hoteli ostati. Meje med Avstrijo in Jugoslavijo — tudi to je zgodovinsko potrjeno — so odpravili nemški nacisti, prav tisti, ki danes spet demagoško postavljajo vprašanje meja na dnevni red. To vprašanje pa postavljajo na dnevni red zaradi tega, ker nočejo miru v tem delu sveta. ,Meje so v nevarnosti", kričijo, ko razstreljujejo partizanske spomenike in podirajo dvojezične napise; ,meje so RESOLUCtJA SPREJETA NA OBČNEM ZBORU ZVEZE KOROŠKIH PARTIZANOV DNE 12. 11. 1977 OZ* 30. o/JeJrMct Je/cMnJz 7!