Kako naj učitelj jednorazrednice postopa, da pripravi dobro podlago spisovnemu pouku že I. oddelku spodnje skupine. pisje je vrbunec jezikovnemu pouku. Ako smo usposobili učenca, da zna svoje misli ne le pravilno povedati, ampak tudi brez posebnih slovničnih napak pravilno zapisati, dosegli smo na jednorazrednici smoter jezikovnega, oziroma spisnega pouka. Da pa dosežemo tu imenovani smoter, mora si učenec prisvojiti. 1. vsestransko mišljenje. 2. velik zaklad besedij in jezik o v n i h o b 1 i k. 3. najpotrebnej še iz slovnice in pravopisja, 4. zmožnost vse to ustmeno in p i s m e n o p r a v i 1 n o p o r a b i t i. To je pa najtežja naloga jednorazrednice, ter tirja mnogo truda in tudi vse pozornoti učiteljeve, ker ne le jezikovni, ampak ves pouk mora vedno na to delovati. Kako naj ucitelj postopa, da pripravi dobro podlago spisnemu pouku že v I. oddelku spodnje skupine, podati hočem v naslednjih vrsticah. Novovstopli učenci prinesejo s seboj le majben zaklad besedij in samostojnoga inišljenja. Ta se raora utrditi, pomnožiti, razsiriti in tako narediti podlaga vsemu daljnemu pouku, posebno spisnemu. Kolikor večjo pozornost bode učitelj na to obračal> da obogati zaklad besedij in mislij, toliko krepkeje se bodo razvijala šibka drevesca v krepka drevesa, toliko večji bodo vsestranski uspehi. V to svrho nam v prvi vrsti rabi nazorni nauk, pri katerem se je treba posebno na sledeče ozirati. Predmete naj učenec s a m poišče, našteje ter primerno uvrsti. Ravno tako naj tudi sam poišče znake na predmetih — tedaj naj s a m g 1 e d a, m i s 1 i, s o d i in s k 1 e p a, učitelj mu bodi le umen vodnik. Zahtevajmo pa takoj v začetku, da učenoe 66 svoje trditve utemeljuje, ker s tem zabranimo brezmiselne odgovore, ki mu jih drugi narekajo in ga prisilirno, da sam dobro premisli predno odgovori. Skrbimo pa, da dobi učenec jasne predstave in pridno ponavljajmo, da se predstave tudi jasno reproducirajo. Tako bode nazorni nauk ostril opazovalni dar, bistril misli in krepčal spomin. Daljna naloga nazornega nauka je ta, da p o m n o ž i z a k 1 a d b e s e d i j i n jezikovnih oblik in da vsposobučenca oboje v govoru porabiti. Zahtevajmo tedaj, da odgovarja v pravilnih, prav naglašenih in popolnib stavkih ter ravno tako utemeljuje svoje trditveV dijalektu n.e sme govoriti ne učenec še nianj pa učitelj. Tujke dijalekta naj se nadomeščajo s slovenskimi besedami. Med nazorni nauk naj se vpletajo primerne pesmice, pogovori itd., katerih si učenci z memoriranjem prisvoje ter si tako utrdijo spomin in na jezikovnih oblikah obogate. Tako pridobe učenci že v prvem oddelku gotovost v izrazu in se iznebe bojazljivosti v govoru, katera se drugače opazuje še v višjih oddelkih in je potem velika ovira daljnemu pouku, posebno spisneinu. Kaj pa racunstvo? Ono, zahtevaj delavnost vseh duševnih močij, dotične razvija in krepča ter pripravlja podlago spisneinu pouku. Deluje pa še toliko bolj za jezikovni (spisni) pouk, ako pri vporabnib nalogah katerib se je prav pogosto posluževati, vselej zahtevamo. da učenec ponovi nalogo, saraostojno sklepa, reši, potetu poda popolni in pravilni odgovor in ravno tako svojo trditev utemelji. Ko si priuče učenci nekaj glasov, prično se vaje v branji. Učencem neznane besede naj se pridno nadomescajo z znanimi. Priučivši se mehaničnenni branju z velikimi črkami, spoznajo naj stavek in naj- navadnejša ločila kakor piko in vejico. Zapomnijo si, da v začetku govora, za piko, krstna imena in priiinke pišemo z veliko začetno črko. Berilnih sestavkov.je mogoče v I. oddelku le nekaj obravnavati, zato hočem o tem v II. oddelku razpravljati. Z vajami v branji so pismene vaje v zvezi. Učenci namreč prepisujejo posainezne zloge, pozneje v zloge razdeljene besede in ko se seznanijo s stavkom, tudi kratke stavke. Poleg prepisovanja se vadi napisovanje ali narekovanje. Uoitelj narekuje učencem posamezne zloge, katere pojedin učenec piše na šolsko tablo, drugi pa na svoje tablice. Učenec pove, kateri glas je prvi in kateri drugi in ker jih skupaj izgovori, jih tudi skupaj zapiše. Kadar se tem vajam dobro privadijo, pride se k dvozložnim besedam. Učenci dvozložno besedo izgovorijo in povejo, kolikokrat so usta odprli, ko so jo izgovorili. Poteni zapišejo to, kar so izgovorili, ko so prvikrat usta odprli, tedaj prvi zlog in potem drugi in oba zloga zvežejo s črtico, ker smo jih skupaj izgovorili, to je — beseda. Koncem besede naredijo vejico. Ravno tako se postopa pri tri- in mnogozložnih besedah. Zahtevajmo pa večkrat, da učenec pove koliko zlogov ima beseda (kolikokrat usta odpreino) i'a koliko ima vsak zlog črk (koliko glasov vsakokrat izgovorinio). Učenec bode pozneje pri daljših iu še ne dovolj znanih nm besedah ravno tako postopal in jih ne bode pomanjkljivo pisal. Kadar znajo učenci že z malimi črkami brati, naštevajo po vrsti predmete, katerih so se v navzornem nauku uuili in jih sproti zapisujejo. Te vaje so jako koristne, ker uče učenca ob jednem govoriti, misliti, brati in pisati ter vsled tegn tvorijo dobro podlago spisnemu pouku. M. Janežič-Peče. Iz šole za šolo. Z r a k. (K naravoznanstvenetnu pouku v iT/g)jubi učenci! Ker smo v berilu o zraku 1!L=2ičitali, vam hočern zdaj o njemu še bolj na drobno govoriti in pokazati vseganiogocnost in niodrost Božjo, ki nam ga je vstvarila, brez kojega bi ne mogli živeti ne mi, ne živali, ne rastline. Zrak je tenka plinova tekočina, ki nas obdaja od vseh stranij in vso zemljo kakih 12 milj na visoko. On sestoji iz še tanjših tekočin ali plinov in sicer iz 1 dela kisleca, 4 delov dušeca, nekaj ogljenca in drugih prvin, ter je prozoren in brezbarven. Da se nam vidi višnjev, pride od tega, ker je z vodeno paro zrnešan in se v tej odbijajo višnjevi solnčni trakovi. *) Zrak je n e p r o d i r n o telo. Tega se prepričamo, ako poveznemo prazno kupico v posodo z vodo; voda ne more v navidezno prazno kupico, ker je zrak v njej. Ako vlivamo vodo skozi lijak v steklenico prav hitro, nam škropi voda v obraz, ker jo iz steklenice vhajajoči zrak kvišku rine, kar priča, da je bil zrak v steklenici. Na tej podlagi so ljudje znašli vodomete za stanice. Ker je zrak telo, zato plavajo oblaki po njem, kakor olje vrbu vode, pa tudi ptice in žuželjke se letajV opirajo nanj. Zrak je tekoča tvarina in ima v nasprotji z drugimi tvarinami to lastnost, da se njegovi delki ne p r i v 1 a č u j e j o, ampak jeden od druzega oddaljujejo; zato on vselej vsako prazno prostornino vso napolni, nikdar pa le deloina, kakor to lahko naredimo s drugimi tekoinnaiui. Ker je zrak zelo tenka tekočina, vrine se v vsako narmanjšo praznoto zenilje, živalstva, rastlin in celd vode. Slednjega se prepričamo, ako kupico z vodo na gorko peo posta- *) Učenjak Olsivski pa pravi, da ima tekoči kislec visnjevo barvo. Pis. vimo; tu vidimo, kako se na dnu kupice neki raehurčki prikazujejo, ki so zrak, kateri se vsled gorkote razteguje. Zrak se da stisniti in raztegniti. Tako na primer vidirao, ako prazno kupico v vodo poveznemo, da toliko vode vanjo pride za kolikor se je dal zrak v njej stisniti. Ako pa z zrakom napolnjeni mehur nad gorko peč obesimo, se mehur poveča, to je zrak se je v njem r a zširi 1. Zrak je tudi prožen. Ako železen žrebelj v desko ali celo v železno ploščo zabijemo, se les ali tudi železo za toliko stisne, kolikor žrebelj prostora potrebuje. A ko ga vzamemo ven, ne stopi ne les, niti železo na svoje prvo raesto, da bi luknjo izpolnil. Drugače je z zrakom. Ako v steklenico, ki je do polovice z vodo napolnjena in ima tenko cev do dna, pihamo zrak, se zrak nad vodo stisne; ako usta odmaknemo, se isti zrak razteguje in brlizga vodo pred seboj iz cevi. Ako v bezgovo, na jedni strani zamašeno pokalico potisnemo od druge strani zamašek, se zrak na prvo stisne potem pa razt e g n e in z glasnim pokoni prvi zamašek ven vrže. Pok pride od tega, ker si iz pokalice prišli zrak dela prostor ter pretrese vnanjega. Zrak ima tudi različno t e ž o. Kakor je vsaka gosta reč težja od tanjše in razredčene, tako je tudi zgoščeni zrak težji od redkejšega in tanjšega. Ako zrak v zračnem balonu segrejem in s tem razredčim, razširi se balon in se vzdigne v višino, ker jo razredčeni zrak v balonu veliko lažji od navadnega. To vidimo tudi pri vremeniku ali tlakomeru. Hladen, suh, tedaj gostejši zrak pritiska na zdolej odprto z živim srebrom napolnjeno cev, da se živo srebro v podaljšani cevi vzdi- guje, med tem, ko v gorkem vlažnem vremenu manj pritiska, da živo srebro upada. To vidimo tudi, ako po zimi držimo prižgano svečo med polodprtimi durmi. Ako jo držinio visoko, piblja gorki zrak luč iz izbe; ako jo pa držimo nizko, jo hladnejši zrak z vso močjo v izbo žene, tako, da nam jo često ugasne. Ako denemo v kupico prižgan klinček in jo z roko pokrijemo, luč ugasne, a zunanji zrak tišči na onega, ki je bil v kupici z lučjo razredčen s tako silo, da roko prav težko raz kupice vzamemo. Zrak je v dolinah gostejši, kakor na gorah, kajti na gorah ga je toliko plasti manj, za kolikor so gore višje od dolin. Zato živo srebro v vremeniku tem bolj vpada, čira više ga nesemo in sicer na vsakih 100»» 1 milimeter ter ljudje s tem zračunijo višave gora. Na prav velicih višavah priteče človeku iz ustnic in nosa kri, ker vnanji zrak ne pritiska na človeka s tako močjo, kakor uni, ki je v njemu in se želi razširiti. Zrak se pretaka iz mrzlega kraja v gorkejšega in se hoče tako rekoe zravnati, zato le po hudi vročini pride silen piš. Ko je gorkota zrak v katerem kraji stanjšala, sili mrzli težki zrak v kraj, se jame pretakati, kar pravimo, da veter piha. Vetrovi pridejo vselej iz mrzlejšib ali vsaj ohlajenih krajev, pri nas največ od snežnikov v doline. Ako zadeneta dva vetra pravokotno eden v druzega, naredi se vrtinc, ki reči sukaje vzdigne od tal. Ako odpremo polnemu, zabitemu sodu pipo, ne teče tekočina iz njega, ker jo zunanji zrak nazaj tišpi, ako pa odprerao čep, priteče tekočina iz pipe, ker jo zgornji zrak pred seboj ven rine. Ravno tako ne teče voda iz steklenice, ako jo z vodo napolnjeno poveznemo v drugo posodo z vodo, ker zrak tišči na vodo v posodi. Kadar pijemo, potegnemo zrak iz ust v se, in na to mesto stopi pijača, ter pijemo. Ako kedo prehitro je ali pije, zamaši sapa deloma požiralnik, in le počasi se sapa izpod jedi poganja, kar pravimo, da se kolca. Da moremo z leverjera ali natego vino iz soda dobiti, moramo pri tem, da jo v sod držimo, zrak iz nje potegniti. Ravno tako potegnemo pri vodnjakih in brizgljah z zamaškom zrak iz pušice, na čigar mesto potem zunanji zrak rine vodo v prazno pušico, da zgoraj izteka. Ako denemo zakrivljeno cev v posodo z vodo, tako da daljši konec cevi iz posode visi in potegnemo zrak iz cevi, pritiska zrak na vodo v posodi, ter jamc voda po cevi iztekati, dokler jo je kaj v posodi. Vincarji pretakajo tako z natego vino iz večjega soda v .manjšega, da jim ga ni treba v škafe prelivati in se manj izduši. Zrak je tako težak, da tišči na vsak cn>2 človeškega telesa s težo 1 /.¦<-/. A da človek te teže ne cuti, pride od tega, ker oni zrak, ki je v človeku, z ravno tako inočjo na zunanji zrak tišči in se tako sila zravna. Da je človek v vročini ali pa pred nevihto vselej nekako truden, pride od tega, ker gorki, stanjšani zrak ne pritiska s tako močjo na njega, kakor pa oni, ki je v človeku in bi se rad razširil, ter tako na naše čutnice pritiska, da smo bolj občutljivi in betežni. Ker čisti zrak sestoji deloma iz kisleca, je človeku in živalira za življenje zelo potreben. Kadar človek ali žival zasope, potegne zrak v se in ga dihne iz sebe. S tem pa, da zrak v se potegne, združi se nekaj kisleca z ogljenčevimi sestavinami v ogljenčevo kislino in z vodencem v vodo. Pri tem spojenji pa se razvija toplota v t.elesu do 30 stopinj, kar je več, odhaja z vodeno soparo. Učenjaki trdijo, da človek izsope le 4/r> vsopenega kisleca, dušec pa skoraj ves. Dusec pa je rastlinam v živež tako potreben, kakor kislec ljudem in živalim. A zrak ni povsod jednako čist. Najslabši je tam, kjer veliko ljudij skupaj prebiva ali pa kjer gori veliko lučij in ni prepiha; kajti ondi povžijejo Ijudje in luči kislec iz zraka, dušec pa, ki ga iz sebe dihajo in ogljenčeva kislina, ki jo napravlja luc, sta ljudem in živalim zadušivna in otrovna. Dušec se nahaja tudi v kleteh, kjer mošt vre, v rudnikih in straniščih in je zadušiven, tedaj zelo nevaren. Kdor gre v tak kraj, mora luč nesti pred seboj; ako luč ugasne, je to znamenje, da je kraj z dušceni napolnjen. Tak kraj se mora prej prezračiti, gnojna jama pa z živim apnoni potresti, katero dušec nase potegne ali takorekoč veže. Silno nevarno je tudi žerjavico imeti v stanici, kjer spimo, ali pa peč tako zavezniti, da ogljena sopara ne more v dimnik iti ter čisti zrak ne inore ogljenega okisa, ki se iz tlečega oglja razvija, pregnati iz izbe. Ogljenčev okis je težji od navadnega zraka in bolj pri dnu stanice plava, zato po noei spijoče ljudi zaduši in že omotica od njega je tako huda, da človek le težko ozdravi. Slab zrak je tedaj zdravju zelo škodljiv in v zaprtih prostorih in tesnih stanovanjih, to je, kjer mnogo ljudij skupaj prebiva, se vselej najprvo vgnezdijo vsakovrstne bolezni. Le poglejmo nasproti, kako so kmečki ljudje pri vsem težkem delu čvrstejši in zdravejši od mestjanov in ljudij po tovarnah. Kajti kmečki ljudje so večino življenja na prostem, kjer je sveži zrak in med zelenjem, katero puhti iz sebe kri poživljajoči kislec. Za to je treba povsod, kjer ljudje prebivajo, stanice vsak dan po letu in po zimi prevetrovati, da se sprideni zrak iz njib prežene in z dobrim nadomesti. Posebno dobro je, večkrat se sprebajati po svežem zraku. Vender pa ni varno slabo oblečen iz gorke izbe na prehladno iti, da se kri v pljučib ne prehladi in otrpne, česar nasledek bi bila huda pljučnica. Zracno pretakanje ali veter pa nara tudi mnogo koristi. Res, da prehud veter veliko poslopij poškoduje in dreves polomi, a on nam prepluskava morje in atoječe vode, da se ne osmradijo, prepiše in razkropi milijarde nevidnih kužnih mijazem ob času bolezni, suši premokro zemljo in perilo, goni ladije na morju in žeue mline na veter, ondi kjer ni tekočih voda. Vrhu teh dobrot, ki nain jih Bog po zraku deli, imam še jedno omeniti, namreč, naš sluh in govor. Kakor karaen, ki ga v mirno vodo vržerno, vznemiri vodo daleč na okrog, ravno tako vsaki glas pretrese zrak in to manjše ali večje tresenje zraka pride v naših ušesih do one čutnice, ki vnanje glasove sprejema in duši izroča. Ko bi zrak ne prevajev zunanjih glasov v naša ušesa, bi tudi ne mogli govoriti ter jeden druzemunaznanitisvojih srčnih občutljejev. 0 koliko neizrnernih dobrot nam tedaj ljubi Bog deli po zraku! P. Gross. Razpis častnega darila. 1T^\a bi pospešila razvoj slovenske priČjj^g*; povedne književnosti, razpisuje ,,Matica Slovenska" po določilih Jureič-Tomšičeve ustanove 200 goldinarjev častnega darila izvirnemu pesniškemu pripovednemu delu v prvi vrsti kaki daljši in celotni cpični pesmi. Snov bodi delu zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Delo mora biti pisano tako, da po obliki in vsebini svoji ustreza uinetniškim zakonom lepe pripovedne književnosti ter poleg tega ugodi literarnim namenom ,,Matice Slovenske". Pisatelj, kteremu se prisodi častno darilo iz novcev Juroie-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svoje delo še navadno pisateljsko nagrado, ktere plačuje wMatica Slovenska" po §. 15. svojega opravilnega reda po 25 — 40 gld. za tiskovno polo. Rokopisi naj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru ,,Matice Slovenske" do 31. grudna 1893. 1. Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečačenem listu, na kterem je zapisano dotično geslo. V Ljubljani 1. su.šca 1893. Odbor ,9Iatice Slovcnske". I z k a z o oddaji ubožnih knjig iz c. kr. šolsko-knjižnih žalog na Dunaji, v Pragi in Lvovu v petletnici 1887—1891. Kronovina Ubožne knjige za šolsko leto 1887/8 1888/9 gld. Ikr. I gld. |kr. 1889/0 gld. kr. 1890/1 gld. i kr. 1891/2 gld. kr Dunaj  Avstrija pod Anizo. . Avstrija nad Anizo . Salebursko  Stajersko  Korosko  Kranjsko  Primorje  Tirolsko. ....... Vorarlbersko  Dalmacija  Cesko  Moravsko  Slezija  Galicija  Bukovina  8699 12695 3852 847 9120 2746 1831 5128 4871 385 1689 38232 18574 3886 16966 1269 Višjc izdaje , 72 90 92 74 64 74 88 61 46 87 93 92 11 54 76 37 7690 44 10634 3560 717 7583 1924 7004 66 91 80 10972 3995 725 1362 4231 3691 319 1418 36154 15015 3273 20337 1276 2951 78 46 66 19 16 33 71 82 06 52 24 19 7115 1932 1521 4013 4354 25 72 82 51 84 62 33 42 36 289 1355 30837 15733 3158 21107 1185 4286 7402 10928 3654 679 7539 1979 76 87 08 05 57 88 148032 78 52 57 73 94 57 44 04 3657 3938 269 1219 31644 16601 3168 20065 1537 6052 88 82 59 05 37 36 46 48 38 16 7472 11204 3698 714 8075 1915 1599 75 4120 4122 308 1788 31494 18075 3347 27166 1742 8532 18 72 30 36 10 15 74 83 10 92 50 52 45 76 19 42 Skupaj 130800 11 122142 23; 119590 46 121819 08 135378 99 I z k a z o oddaji upravnih prebitkov na deželne učiteljske pokojninske zaklade iz c. kr. šolsko-knjižnih zalog na Dunaji, v Pragi in Lvovu v petletnici 1887-1891. Kronovina Dunaj  Avstrija pod Anizo . Avstrija nad Anizo. . Salcbursko  Stajersko  Korosko  Kranjsko  Primorje  Tirolsko  Vorarlbersko  Dalmacija  Cesko  Moravsko ..:.... Slezija  Galicija ........ Bukovina  Skupaj .... 1887 gld. 4434 647d 1964 432 4649 1400 934 2611 2483 197 811 22379 9470 1952 2835 kr. — — — —     — — 30 56 92 42o' — 63447 78 Upravni prebitki 1888 gld. 4775 6603 2211 446 4709 1195 846 2522 2200 198 831 27579 8978 1623 2835 219 67770 i kr.                       40 — 40 — — 80 1889 gld. 4321 6769 2465 447 4384 1192 938 1505 2634 179 787 27410 9192 1786 2835 308 67153 kr. — — — — — — —   — — 47 54 73 — — 74 iz leta 1890 gld. 4386 6475 2165 402 4477 1173 877 2178 2333 159 722 27410 9585 1732 2835 491 67396 kr. 36 69 15 36 43 14 13 47 87 74 32 38 79 33 — 53 69 1891 gld. 4256 6382 2106 407 4600 1091 911 1498 2348 175 652 25184 10521 1778 2835 612 65357 kr. i i — — — — — — — — — 73 16 26 — 15