Mcwa odkritja egipteke umetnosti (glej članek na st*. m®
DON LORENZO
VLADIMIR BARTOL NADALJEVANJE III.
5.
Poglavar Aloedin, Arabec, je dejal svojim možem: »Neki menih, nekakšen norec, ki ima mnogo denarja, nas je najel, da ga popeljemo v Novi Svet, kjer nas čaka baje veliko bogastvo. Ali jaz mislim, da je bolje njegova polna mošnja v tem znanem svetu kot vsi zakladi onkraj neznanih morij.«
Drhal mu ie pritrdila in sklenili so, da vzamejo Loren'/u, ko bodo prišli na odprto morje, denar, njega pa vržejo s služabnikom vred čez krov.
6.
Še tisti dan je zbral Lorenzo desetori-co Aloedinoviji mož in jjh peljal na samoten kraj. Vrgel je meniško haljo s sebe in glej! Pred njimi je stal silovit vojščak. Dejal jim je: »Za blazneža me imate, ki se podaje volku v žrelo. Ali povem vam: moj um je bolj brušen od vaših rezil! Mojo mošnjo hočete razdeliti, od katere si vzame poglavar polovico. Jaz ponujam vsakemu od vas deset in desetkrat toliko. Neverniku služite. Jaz sem mož posvečen' Svet je razdeljen na dve polovici. Sledite mi! Ena polovica pripade vam!«
Bila pa je njegova beseda gospodovalna in njegov govor je bil mogočen. Izdrl je meč in jim velel priseči nanj. Francesco ga je prvi poslušal; ostali so mu sledili.
Potem so posamič odšli na ladjo.
7.
Odpluli so in ko so bili dovolj daleč od obale, je dejal poglavar: »Čas je, da izvršimo svojo nakano. Zgrabite bedaka, oropajte ju in ju vrzite v morje!«
Ko so se možje približali Lorenzu, je vrgel haljo raz sebe in spet je stal pred njimi mogočen vojščak. Desetorica je potegnila meče in se postavila ob njegovo stran. Ostali so osupli obstali.
Aloedin je prestrašen zaklical: »Kdo je ta človek?«
Lorenzo je odvrnil: »Jaz sem gospodar polovice sveta. Kdor je z mano, bo deležen tega gospostva.«
Nato jim je pripovedoval o brezbrež-nih deželah in neizmernih zakladih, katerim je bil postavljen za poglavarja. In
• 1.
Rimu sta s Francescom zaustavila konje. Lorenzo je takrat dopolnil dva in dvajseto leto. _ Oblekel je meniško haljo in izročil spis o »Vsemogočnosti božji« kardinalu.
Kardinal je prečital razpravo, poklical Lorenza k sebi in vprašal: »Kaj hočeš?« — »Služiti Cerkvi.« — »Stopi v mojo službo.« Spoznal je bil namreč bi-strost njegovega duha.
Kmalu je bil Lorenzo najspretnejši spletkar v Večnem mestu.
2.
In glej! Videl je, kako se suče kolo časa in ustvarja tok zgodovine. In velik nemir se mu je vselil v srce. Vprašal se je: »Kdo sem jaz, ki blodim kakor senca pod temi temnimi oboki?« Glas mu je odvrnil: »Pojdi naprej!« On pa ni razumel odgovora.
Tedaj je slišal o novoodkritih deželah, o njihovem bogastvu in o neizmernih kraljestvih, ki so jih ustvarili tam osvo-jevalci. Spomnil se je mladostnih, nejasnih obetov Giovanniju, in si je rekel: »Morda je tukaj pot?«
3.
Stopil je pred svetega Očeta in dejal: »Pošlji me v nove kraje, da oznanjam nevernikom evangelij. Glej! Denar imam. Kupim si ladjo in najamem moštvo. Ti nu daj svoj blagoslov in me posveti v škofa tujih zemljâ. Polovico vseh dobrin, ki jih najdemo tam, posvetim Cerkvi in pošljem v tvoje roke.«
Sveti Oče mu je odvrnil: »Všeč mi je tvoja gorečnost, sin moj. Izoolnjena ti bodi želja. Podpišiva pogodbo.« Tako sta se dogovorila.
4.
Ali ko sta prijezdila s Francescom k morju, so se poveljniki ladij,branili, da bi jima sledili v nepoznani svet.
Lorenzo je vprašal Francesca: »Ali mi zaupaš?« Služabnik je odvrnil: »Zaupam ti.«
Tedaj si je Lorenzo nadel oklep in si opasal meč pod meniško haljo. Poiskal je poveljnika razbojšmke lad.ie, mu pokazal denar in se z njim pogodil za pot,
brezbožneži in tolovaji so ga verno poslušali.
8.
Arabec si je dejal: »Brezumniki so nasedli sleparju. Zatorej je bolje, ker sem sam, da se na videz uklonim njegovi volji. Medtem bo čas delal zame.«
Tako je vodil ladjo, kamor je hotel Lorenzo.
9.
Dvignili pa so se viharji in ogromni oblaki so zagrnili nebesni obok. Strašna tema je objela ladjo. Od časa do časa je razsvetlil blisk peneč val, ki se je kakor orjaška gora dvignil pred njimi in grozil, da jih pokoplje podse. Vsi napori so bili zaman. Razbojniki so popadali na kolena in začeli na glas klicati Boga in moliti.
Tedaj je šel Arabec od moža do moža in jim govoril: »Zaradi meniha je prišla ta nadloga nad nas. Zgrabimo ga in ga vrzimo v morje.«
Mnogi so mu pritrdili.
10.
Lorenzo je poiskal Francesca in ko ga je videl obupanega, ga je vprašal: »Ali mi zaupaš?« — »Zaupam ti. Ali preizkušnja je težka.« — »Ne boj se. Jaz sem s teboj. Tudi te preizkušnje bo konec.«
Stopil je pred moštvo in dejal: »čemu obupujete? Pritegnite jambore! Vaš poglavar je nevernik. Ali jaz hočem darovati mašo in prositi Gospoda, da pomiri vihar.«
Tako je storil.
11.
Kdo pozna pota božje previdnosti? Nevihta se je polegla, valovi so se ublažili in prekrasno sonce je posijalo na brezbrežno vodno gladino.
Toda poti ni bilo konca. Za njimi mor. je, pred njimi morje. Minil je dan za dnem, teden za tednom. Kakor kača se je plazila malodušnost v srca mornarjev.
12.
Nenadoma je zadonel klic preko ladje: »Suha zemlja!«
Moštvo se je zgrnile na krovu in opazovalo tanko progo na obzorju, ki se jim je zmerom bolj približevala, že so razločili posamezne vrhove gorâ, ki so v daljavi štrleli v nebo, pred njimi so videli ravnino, travnate poljane in temne
gozdove. In velika radost jim je napolnila duše.
Prihodnji dan se je ladja prerila skozi nevarne čeri in se zasidrala v malem zalivu.
13.
Tedaj je vzkliknil Lorenzo: »To je naša dežela!« in skočil na kopno. Potegnil je meč, zamahnil z njim na vse štiri strani neba in dejal: »Vse to je naša last. Mi smo gospodarji te zemlje. In jaz sem vaš poglavar.«
Mornarji so zapustili ladjo, vzeli s seboj živali in vse potrebno in si postavili na obrežju šatore.
14.
Prihodnje jutro je velel Lorenzo ose-dlati konje in s Francescom sta odjezdil^ na najbližji grič, da se razgledata v okolici.
Medtem so se približali taborišču temnopolti domačini. Razbojniki so opazili, da so okrašeni s samim zlatom, in prevzel jih je divji pohlep. S silo ali s ceneno zameno so se polastili dragocenega nakita.
Arabec jih je pozval: »Čemu nam je tujec potreben? Privedel nas je v deželo; zaklade si lahko vzamemo sami.«
In sklenili so, da ju umore, ko se vrneta.
15.
Ali pota usode so nedoumljiva. Ko sta Lorenzo in Francesco prijezdila v taborišče, sta našla vse moštvo v nepopisni grozi. Zakaj komaj so bili domačini odšli, se je vojščakov lotila kuga.
»Gospod, pomagaj nam!« So vpili, ko so zagledali Lorenza. »Rešil si nas viharja, reši nas zdaj še kugel«
Pripovedovali so mu, kai se je bilo med njuno odsotnostjo zgodilo.
16.
Takrat se je spomnil Lorenzo moči, ki ga je stresala, ko je blodil po domačih poljih in travnikih, sile, s katero je ozdravil bolnico in ugonabljal cvetke na Izabelinih prsih, in je dejal: »Kdor veruje vame, tega ozdravim. Jaz sam sem nedotakljiv.«
Sklonil se je in v dokaz poljubil bolnika. Potem je s Francescom odšel. In bolezen se ga ni dotaknila. .
17.-
Drug za drugim so prišli mornarji za njim in iskali pri njem pomoči. Položil je roko na bolnika in vprašal: »Veruješ,
da te ozdravim ?< In v vsakem je tlelo upanje in veroval je. Tako jih je večji del ozdravil.
Zapovedal je: »Obesite poveljnika ladje!« Izvršili so ukaz. Nato jih je po-
zval: »Pripravite se, da pojdemo na pot!«
še tisto noč sta s Francescom zažgala ladjo.
DALJE
TELO KOT IZVOR TOPLOTE
Vsakomur je znano, da ima člo« veško telo v normalnih prili» kah 37 stopinj toplote, merje»
_ no s Celzijevim toplomerom.
To pomeni, da mora biti telo v stanju proizvajati toliko toplote, da je skoraj vedno višja od vnanje. Ozračje je sa» mo v izjemnih primerih toplejše nego človekovo telo. Pri tem gotovo ni ne« zanimivo, kako človeški organizem do« seže to toploto in kako jo ohranja stalno na isti višini.
Vsi procesi izmenjave snovi v člove» škem telesu, pred vsem prebava in di» hanje, niso nič drugega nego počasno izgorevanje. Moderni človek ve, da z uživanjem hrane jemlje vase toploto, saj je vrednost hrane že natančno; iz= računana v kalorijah. Beseda pomeni mersko enoto toplote v fiziki in tako lahko razumemo, da hrana, ki ji lahko določimo nje kalorično vrednost, tudi proizvaja dotično toploto. Količina proizvajane toplote pa je osobito pri velikih živalih različna ter je odvisna zlasti od tega ali gre za toplokrvno ali mrzlokrvno žival. Ako primerjamo ž i» vali obeh skupin v pogledu na njihovo proizvodnjo toplote, prihajamo do sil» nih presenečenj.
Glavni delež na proizvodnji toplote ima mišičevje, posebno okostno miši» čevje, ki tudi v mirujočem stanju ne preneha proizvajati toploto. Mišice so namreč zmerom v lahni kontrakciji, tako da vedno pridelujejo toploto. Se» veda proizvajajo toploto tudi drugi organi, kakor jetra, ledvice, čreva itd. Proces se vrši na ta način, da se neka energija pri izmenjavi snovi n. pr. ke» mična, spreminja v kako drugo energi» jo, toda nikoli ne popolnoma. Nasta» jajoči ostanek se izpreminja v toploto: toplota se sprosti.
Ta toplota se mora po možnosti ohraniti organizmu in za shrambo to» plote služijo razne naprave telesa. Glavno nalogo ima koža, ki oddeljuje telo od vnaniega sveta. Koža pri toplo« krvnih živalih tai nikoli popolnoma
gola, kakor n. pr. pri žabi, marveč po» raščena z dlako ali perjem. Pri človeku, ki je v teku svojega kulturnega razvoja skoraj popolnoma izgubil dlako, oprav» Ija varnostno službo obleka, ki deluje popolnoma v istem smislu, kakor dlaka ali perje.
Že naslednji primer zadostuje, da se spozna veliki pomen te zaščite. Ako obrijemo kunca, se njegova telesna toplota ne vzdrži na normalni stopnji niti tedaj, kadar znaša vnanja toplota 20° Celzija. Pri nekaterih živalih je ve» like važnosti v tem pogledu oklep :z tolšče, ki obdaja telo. Najbolj se opaža to pri kitih, kjer je tolšča prevzela na» logo, da ščiti toploto, ko so ti sesavci zaradi svojega življenja v vodi izgubili vsako sled dlake.
Pravilna regulacija toplote pa ne ob» staja samo v tem, da se v telesu ohrani proizvajana toplota, marveč je treba tudi mehanizmov, ki jo odvajajo v pri* meru, da je je preveč. Na najenostav» nejši način se odvaja iz telesa odvišna toplota z avtomatičnim razširjenjem najmanjših kožnih celic, da pride na ta način več tople krvi v dotiko s te» lesno površino. Afriški slon ima poleg tega še prav posebno orodje za odda» j an je prekomerne toplote. To so nje» govi uhlji, Dognano je, da debelokožec pri večji vročini vse Hitreje miga s svo» jimi ogromnimi uhlji, pri nizki tempe» raturi pa zamahuje ž njimi le v daljših presledkih. Tudi je dokazano, da ima» jo uhlji precej višjo toploto nego ostalo telo in je nedvomno, da veliki uhlji, ki znatno povečujejo površino telesa, ne služijo samo za lovljenje zvokov, marveč tudi za važno régula» cijo telesne toplote.
Splošno znani način ohladitve je potenje. Pri veliki vročini začno potne žleze izločevati na površje tekočino, ki z izhlapevanjem povzroča ohladitev kože. Toda ta način je v polni meri dan le redkim bitjem. Človek, konj in ovca se lahko pote po vsem životu, svinja in govedo samo na smrčku,
mačka, pes in jež pa samo na podplat» nih blazinicah.
Tudi dihanje siuzi v znatni meri za oddajo toplote. Po zimi to lahko izvrst« po opazujemo, ko se vlaga izdihanega zraka zaradi temperature takoj zgosti v meglico. Ta način služi zlasti psu za oddajo toplote. Ako se n. pr. pri teku močno segreje, potem kar sunkoma iz* dihuje nakopičeno toploto in hrope po* malja jezik iz gobca, da tako napravi večjo odprtino za izdihavanje sape. V' mirnem stanju izdiha pes kaka 2 litra zraka na minuto, kadar pa hrope, pa poviša količino na 50 do 75 litrov v istem času. V takem stanju tudi izdiha litra vode na uro.
Telesna toplota pri toplokrvnih živa» lih ni zmerom enaka, marveč se ravna po aktiviteti. Zato imajo močne živali najvišjo toploto okoli polnoči, dnevne pa okoli poldne, ko so njihove sile v najvišjem naponu pri iskanju živeža. Kolebanja v teku enega dne pa ne znašajo več ko nekoliko stopinj. Regu* lacija toplote z izolacijo ali oddajo pa kljub temu ni tako popolna, da bi iz« enačevala vse razlike nasproti vnanji okolici. Če preiskujemo izmenjavo sno* j/i, ki pada ali raste s proizvodnjo /toplote, vidimo, da pri 10° zelo naglo stopa izmenjava snovi, ker nastopa pri tej temperaturi ,tk. zv. trepetanje mišic od hladu, toda to pojačenje izmenjave ne stopa enakomerno z znižanjem vnanje toplote, marveč poneha pri različnih živalih ob določeni najmanjši toploti. Pri 30 stopinjah toplote je iz* menjava snovi najmanjša; ako toplota
O POLJSKEM PJtAVOPISU
Nedavno lé izdala Krakovska akademija 9- izdajo pravil poljskega pravopisa. Ta pravila so izzvala ponovno živahno diskusijo o tem predmetu. Poljski založniki eo bili predložili radikalno izpremembo. ki o njej trde, da jim ie v gospodarskem oziru manj škodljiva kakor majhne izpremembe in ki bi v bodočnosti znatno pocenila tisk- Pred kratkim je prof. Kazimierz Nitsch, ki vodi v prvih vrstah borbo za novi pravopis, izrazil svoje mnenje o predlogu založnikov, češ da je prišel kesno, poldrugi mesec po tem, ko je akademija pravila potrdila; akademija predloga siploh ni pretresala, toda argumenti so vredni, da se o njih razpravlja. Prof. Nitschu se ne zdi potrebna reforma, ki hoče mesto sz, cz. rz po češkem zgledu enovite črke z diakritičnimi znaki. Toda ker je stvar obravnaval že tisk. bo tudi >To-warzyetvo miloânikéw jÇzika polskiego« o njej razpravljalo.
še raste, je telo ne more več izenačiti in izmenjava snovi ter notranja to* plota rasteta. Tako se telo ogreje preko normale in opažamo pojav, ki ga poznamo pri mrzlici Tega stanja organizem ne prenaša dlje časa in zapade smrti, ako ne nastopi zbolj* Sanje.
Ako si predstavljamo toplotno regu* lacijo, kakor smo nje proces zgoraj obrazložili, se moramo vprašati, kje je centrala tega vsekako zamotanega me« hanizma, ki nadzoruje proizvodnjo, ohranitev, povišanje in oddajo toplote. Kdo odreja v pravem trenutku prave procese? Taka centrala res obstoja.
V možganih toplokrvnih bitij naha* jamo poseben toplotni center, kakor imamo center za sluh, vid ali center za gibanje. Ako uničimo ta center, telo ne more regulirati toplote, marveč se ravna po vnanji okolici Ako toplotni centrum postavimo v zvezo z mrzlo vodo, reagira vse telo na način, kakor bi bilo nenadoma oblito z mrzlo vodo. Slično je seveda pri dotiku tople vode. Način delovanja toplotnega centra se da pojasniti tako, da pri ohladitvi, ki dohaja v možgane, center takoj odredi vse potrebno za jačjo proizvodnjo toplote, ako pa doteka v možgane močno segreta kri, je to centru opœ zorilo, da je treba odvisno toploto od» dati ali jo paralizirati s potenjem. Tako vidimo, da reagira organizem točneje in sigurneje na vplive okolice, nego k a* terakoli človeška iznajdba.
(Po razpira vi dir. G. Stolberga)
EKSPLOZIJE PRAHU
V mlinih, sladkornih tovarnah in mlel-nicah premoga se često pripeti, da drobni prah teh snovi, s katerim je nasičen zrak, eksplodira, kar ima dostikrat katastrofalne poeledice. Doslej so smatrali, da se prah vname sam od sebe zaradi prirodnega na_ rastka temperature. Raziskovanja nekaterih angleških in nemških znanstvenikov pa so zdaj pokazala, da nastanejo eksplozije drugače. Sladkorjev prah v zraku se vname šele pri- temperaturi 410 stopinj Celzija. Pač pa se sladkor pri mlenju naelektri, včasi do 1500 voltov, in elektrika lahko povzroči eksplozijo že pri temperaturi 30 stopinj, kakor so pokazali najnovejši poskusi. Vzrok eksplozij so torej v prvi vrsti mlini in priprave za odvajanje prahu, kjer zaradi trenja tudi nastajajo nevarne električne napetosti.
*
Dve najdeni trojici. Vsaka skupina predstavlja kralja, kraljico in krajevno božanstvo
Heroični kip kralja Mićerinusa, mojstrsko delo egiptskega kiparstva
valci imenovaH svetišče ob piramidi. V zvezi s tem pa so bila raziskana tudi svetišča, spadajoča k manjšim grobnicam treh kraljic in ležeča južno od tretje piramide v Gizehu. Za podrobni opis odkritih zakladov nam manjka prostora, toda že priobčene slike nam dado možnost slutiti vso veličast in sijaj prastare kulture. Znamenito odkritje je zlasti kip kralja iz 4. dinastije, ki kaže razvoj egipčanske likovne umetnosti v popolnoma novi luči in bo morala umetnostna zgodovina zaradi njega v marši-
NOVE IZKOPANINE V EGIPTU
aziskovalska strast zgodovinar-,/1 jev ш starinoslovcev bo pola-goma popolnoma razkrila glo-, V. I boko tajno, ki je vekove ležala nad prelepimi stavbami in veličastnimi grobišči starega Egipta. Po dolgih tisočletjih nam bo odkrita vsa umetnost davne kulture, ki se je v sivi davnini tako bohotno razmahnila ob bregovih Nila. Harvardska univerza in bostonski muzej lepih umetnosti sta za cilj svojih izkopavanj vzela okolico tretje piramide, katere zgodovina je bila doslej skoraj popolnoma neznana. Pod vodstvom dr. Reisnerja, načelnika egiptološkega oddelka bostonskega muzeja, je učenjaška odprava naletela na novo zakladnico stare egiptske umetnosti. Izkopala je nekoliko svetišč in grobnic, ki spadajo v zgodovino tretje piramide in tvorijo ž njo umetniško arhitektonsko enoto.
Glavno delo je bilo osredotočeno na »dolinsko svetišče«, ki je bilo zgrajeno približno 3000 let pred našim štetjem. To svetišče leži pod površino puščave in je zvezano po 600 metrov dolgem potu z drugim svetiščem, ki so ga razisko-
čem popraviti svoje dosedanje zaključke.
Nadaljnja važna najdba iz svetišča kralja Micerinusa je kip tega kralja in kraljice Hamerernebti IL, izklesan iz škriljevca. Odkopali so ga v votlini, kamor so ga bili v davni preteklosti zavlekli razbojniki, ki so ropali grobove. Podoba je, da je bila razbojniška obrt te vrste v starem Egiptu zelo razširjena, ker je doslej odkrito le malo grobov, ki bi ne kazali sledov zločinskih in barbarskih rok. Kip ni bil izdelan do popolnosti in je bil brez napisov ter neoglajen. Le kraljev obraz kaže sledove običajnih barv, s katerimi so Egipčani barvali lica visokih oseb.
Kip kralja Micerinusa in kndiice Kamerernebti II.
V isti votlini so najdeni še štirje kipi, predstavljajoči trojico, ki jo tvorijo kralj Micerinus, boginja Hator in menjajoča, se božanstva nekaterih izmed 42 oblasti starega Egipta. Ta krajevna božanstva so v primeru štirih skulptur Hare, Jakel, Tebe in Diospolis Parva. Skupina, na kateri je božanstvo Hare, je zdaj v bostonskem muzeju, ostale tri pa so shranjene v Kairu. Obrazi krajevnih božanstev imajo vselej poteze kralja, ki je tedaj vladal dotičnim pokrajinam. Egipčanska umetnost in umetna obrt je božanstvom redno dajala obrazne poteze vladajočega kralja, boginja Hator je zato upodobljena z obrazom kraljice Hamerernebti, isti obraz pa imajo tudi ostala krajevna božanstva, le tebansko ima obraz kralja Micerinusa. Sledovi barv na kraljevem obličju dado sklepati, da bi bile morale biti poslikane tudi ostale skulpture z barvami, kakršne so v navadi pri zasebnih kipih egiptskih kraljev. Ako so kipi popolnoma pobarvani, se ne da določiti material, iz katerega so izklesani. Glavno pravilo Egipčanom je bilo, da mora biti portret natančen lik osebe, da ostane ljudstvu nepozabna. Pri tem je bilo seveda zelo važno posli-kanje obraza.
ZVOČNI FILM IN ZDRAVSTVO
Zanimivo odkritje sporoča zdravniškemu svetu v angleški zdravniški reviji s>Lan-cet« F. JanvriE., primarij ene izmed bolnic za živčno bolne v Londonu. Izpremembe v govoru bolnika, ki so često prvi znaki bo-lesnj, podaja zvočni film veliko prej nego se dado zaznati s prostim ušesom. Nova metoda se je obnesla že pri mnogih primerih, ko zdravnik ni mogel ugotoviti n'ka-krSne izpremembe v glasu. Zvočnik je z veliko točnostjo razkril prve znake motenj, ki dajo sklepati na začetek živčne bolezni
PRESKUŠNJA ZLATA
Za preskušanje pristnosti zlata in zlatnine se zlatarji najčešče poslužujejo tako zv&ne zlatarske oslice. Je tč črn kamen in če se potegne po njem nekajkrat s kovino, ostanejo razločno vidne svetle črta. Ce je bilo ziato pristno, ostanejo črte vidne tudi potem, ko se vlije na kamen nekaj kapljic solitrne kisline. Ce pa črte Izgine, jo, je to znamenje, da predmet ni bil iz žlahtne kovine Za domačo rabo se lahko vzame nannestu zlatarske oslice tudi navaden k rešilni kamen Dvomljivi predmet je treba nekajkrat podrgniti ob kresiln'ku, toliko da se na tistem mestu lahno zlato pobarva, potem pa nekaj trenutkov podr-žati spodaj gorečo vžigalico, če zlati sijaj izgine, se zanesljivo lahko reče, da tisto ni bilo pristno ziato.
STOLETNICA ELEKTRIČNEGA BRZO JAVA
G*" nmade po gorah gore« itđ. je
samo pesniški izraz za brzojavko, da je sovražnik prestopa I mejo. Grmade, zažgane na dobro vidnih krajih, so bile pač najstarši pripomoček za sporočanje' važnih vesti na velike daljave. Ponoči so sijali ognji iz kraja v kraj, podnevi pa so prevzeli vlogo zloveščih selov stebri dima Stari Grki so v tem načinu signaliziranja prav posebno napredovali, ker so znali s pomočjo plamenic po dogovorjenih znamenjih pošiljati prav obširna in natančna poročila.
Ta primitivni način brzojavijanja so poznala vsa stara ljudstva. Zanesljiv je bil in zadosti nagel, dokler se tudi druga prometna sredstva niso povzpela nad polževo hitrost. Ko so na Gorjancih zar goreli kresovi, so imeli prebivalci v »dolini gradov« še zmerom dovolj časa, da so spravili sebe in svoje premično ime-nje za silo na varno.
Poleg ognjev so se v starih časih posluževali za brzojavljanje tudi še optičnih, svetlobnih signalov s pomočjo zrcal (način, ki se v zelo izpopolnjeni obliki mestoma še zdaj uporablja) ter zvočnih znamenj, s pomočjo orjaških, po bogatih izkustvih sestavljenih bobnov. Primitivna plemena v Afriki, Južni Ameriki in na otočju Južnega morja imajo še zdaj dobro urejeno zvočno telegrafijo s pomočjo bobnov.
Seveda pri vseh starih brzojavih in signalnih napravah ni bilo nobenega sistema. Samo kadar je nujna potreba nanesla, so ukrenili na ta ali drugi način, da se je vest ' hitreje raznesla iz kraja v kraj. Kakšnega stalnega brzojavijanja po določnih progah med posameznimi velikimi naselji pa ni bilo vse do konca osemnajstega stoletja. Tudi potrebe ni bilo zanj, ker je takrat življenje bolj počasi teklo in ni priganjalo ljudi kakor zdaj. Važni dogodki so si sledili v bolj redkih presledkih in je bilo dostikrat tudi vseeno, aH so ljudje zvedeli zanje nekaj dni prej ali pozneje.
Prvi brzojav v slični obliki, kakor ga zdaj razumemo, je prinesla šele francoska revolucija. Narodna skupščina v Parizu je v tistih nemirnih časih bridko potrebovala naglih zvez z drugimi pomembnimi francoskimi mesti, pa je za to rada podpirala ljudi, ki so prihajali s praktičnimi nasveti, kako bi se dala ta reč najbolje urediti Največ sreče je imel t>
Karl Frid. GAUSS (levo), 1777-1855 in WEBER (desno), 1805—1891
stïkrat Francoz Claude Chappe. Izumil je optično brzojavno pripravo (sam jo je tudi prvi imenoval telegraf), sesto-ječo iz velike, okrog sredine pregibne prečke na visokem drogu, ki je imela na obeh koncih ali ramenih pritrjenih še dvoje manjših, gibljivih ročic. Prečka in ročici sta se (teli s pomočjo vrvi nastavljati v poljubne medsebojne lege, ki so pomenile posamezne črke abecede. Telegrafi so bili postavljeni na dobro vidnih mestih v primernih zornih razdaljah. Signale so opazovali z daljnogledi in vsaka brzojavka se je oddajala kot celota od enega telegrafa do drugega, dokler ni slednjič priromala do naslovne postaje-
Chappeov brzojav je kar dobro deloval za tiste čase. Na 210 km dolgi progi Pariz—Lille, ki je bila kot prva urejena že 1792. z 22 vmesnimi postajami, je potreboval vsak znak nekako dve minuti od enega konca do drugega. L. 1S12. je bil zvezan Pariz po Chappeovem optičnem telegrafu že z Rotterdamom na Holandskem ter z Milanom in Benetkami. Prav temu brzojavu se je moral Napoleon dostikrat zahvaliti za svojo premoč, ker je bil hitreje o vsem obveščen kakor njegovi nasprotniki.
V Napoleonovem času se je tudi prvikrat pojavila ideja električnega brzo-java. Chappeov telegraf je bil sicer dober in tudi dovolj zanesljiv, dokler je
bilo svetlo in lepo vreme. "Ponoči, ali pa kadar je legla megla na zemljo, čeprav v enem samem kraju na progi, pa je bilo mahoma konec njegove oblasti.
Elektrika ni bila podvržena muhavosti vremena in je imela vrh tega za sebe še neprekoçljivo hitrost. Znanost o elektriki je bila takrat res še zelo siromašna, pa so se vendar že našli nekateri dalekovidni ljudje, ki so premišljali, kako bi se dalo to novo čudo porabiti za prenašanje signalov na daljavo. Žal, pa dolgo ni znal nihče problema prav prijeti, ker so bili takrat znani samo svetlobni, toplotni in nekateri kemični učinki elektrike, ki pa niso bili videti nič kaj primerni za prenašanje dogovorjenih znamenj. Vseeno pa je Nemec Somme-
Prvi elektromagnetni brzojav, Ki sta ga sestavila .Gauss in Weber
ring sestavil brzojavni aparat na osnovi kemičnih učinkov električnega toka. Da-si duhovito zamišljena, je bila ta priprava prav nerodna, saj je bilo potrebnih kar 27 žic med eno in drugo postajo. Ko so Sommeringov brzojav pokazali Napoleonu, je samo ironično pripomnil, da je to »idée germanique« (češ, produkt okornih germanskih možganov) in stvar je bila opravljena.
Nekaj let kasneje, 1819., pa je elektrika pokazala svojo moč še od druge plati. Danski profesor črstedt je odkril elektromagnetizem, pojav, da ustvarja električni tok okrog sebe magnettčno okolico in da postanejo železna jedra, ki jih obkroža, močni magneti. Poslej je bilo mogoče s pomočjo elektrike prenašati na daljavo tudi mehanične učinke. Operi ran je z mehaničnimi pojavi je človeku že od nekdaj najbliže, ker je najbolj nazorno in zato ni čudno, da je odkritje elektromagnetizma pospešilo tudi razvoj brzojava, ki je konec koncev v
mnogih bistvenih delih tudi mehaničen aparat.
Prvi brzojav na elektromagnetični osnovi sta sestavila 1833., torej pred sto leti, nemška učenjaka Gauss in Weber v Gottingenu. Slavni matematik Gauss je v Monakovem videl Sommeringov brzojav in poslej ta lepa ideja tudi njega ni več zapustila. Ker je oba učenjaka v Gottingenu vezalo skupno opazovanje zemeljskega magnetizma, sta iskala pot, kako bi na čim hitrejši način obveščala drug drugega, kadar sta delala na različnih mestih. Tedaj je prišel Gauss na genialno misel, uporabiti za sprejemanje dogovorjenih znamenj zrcalni galvanometer, ki ga je sam izumil 1832. Namestu običajne magnetne igle, obešene v tuljavi, skozi katero teko električni impulzi, je obesil v tuljavo dvanajst in pol kilograma težko omag-neteno jekleno palico, ki se je pod vplivom toka z nasprotne postaje prav počasi in dobro vidno odklanjala na levo ali desno. S palico vred se je obračalo zrcalce in svetlobni žarek, ki se je odbijal z njega od posebne svetilke, je risal na nasproti postavljeni lestvici jasno vidne odklone v levo in desno. Iz kombinacij teh odklonov sta sestavila učenjaka posebno abecedo, ki jima je zadostovala za sporazumevanje. Brzojavka, M je stekla po prvem električnem telegrafu, se je glasila »Michelmann pride!« Štirideset odklonov je morala narediti magnetna palica, da je prenesla Weberjevo misel preko gottingenških streh v Gaussovo stanovanje. Michelmann je bil namreč mehanik, ki je pomagal pri ureditvi Gaussovega brzojava.
Gauss in Weber sta bila močno abstraktna učenjaka, pa nista imela dosti smisla za praktične reči. Zaradi tega svojega telegrafa tudi nista dalje izpopolnjevala. Privzeli pa so njuno idejo drugi znanstveniki in praktiki, M so v sto letih stvorili iz nje ves svet obsegajoče občilo, ki je v izmenjavanju misli dokončno premagalo meje hitrosti in oddaljenosti	A. J—i.
SOŽITJE V ŽIVALSKEM IN RASTLINSKEM
SVETU
1 lovek izhaja pri opazovanju
ostalega sveta redno s svojega
stališča in mu je posebne po-_ zornosti vredno vse ono v živalskem in rastlinskem svetu, kar sliči ali količkaj spominja na njegovo lastno dejanje in nehanje. Take »človeške« pojave opazuje dvonožec v živalstvu, njega boju za obstanek, v njega borbi in obrambi ter v njega družabni organizaciji, čredi ali občestvu. Najčudovitejše pri vsem tem pa je dejstvo, da kažejo največjo podobnost v tem pogledu živali nižje razvojne vrste, ne pa kakor bi bilo morda prej pričakovati, človeku so-rodnejše višje živalske vrste. To podobnost seveda povzročajo le vnanji znaki, v bistvu pa je velikanska razlika v tem, da človek postopa tako zavestno, namerno in zaradi svojega razvitega uma, česar vsega pri živalih ni odkriti.
Splošno znan je primer zamotanega občestvenega življenja pri čebelah in mravljah, o katerih vemo, da so popolnoma brez razuma, pa so njihove uredbe vendar vzor popolnosti, čeprav le mehanično. Manj znan pa je splošnosti neki posebni način vzajemnosti pri raznih organizmih, ki si v ničemer niso sorodni, pa vendar učinkovito podpirajo drug drugega v življenjskem boju. Pri-rodoslovna veda označuje ta zanimivi pojav v. prirodi z grško besedo »simbioza«, kar pomeni v našem jeziku doslovno »sožitje«.
Najlepši primer za ta pojav je nekako najemno razmerje med raki-samo-tarji in morskimi rožami. Rak-samotar je brezzaščitna živalca z mehkim zadkom, ki mu obilo sovražnikov streže po življenju. Ker nima lastnega oklepa, si poišče nadomestilo v prazni polžji lupini, kamor vtakne svoj občutljivi zadek in vleče potem tujo hišico na vseh svojih potih s seboj. Na lupinah se zelo rade naselijo morske vetrnice (anemone), ki jih rak prenaša na svojih potovanjih in tako skrbi za vedno novo vodo, iz katere si te rože dobivajo hrano. S svojimi polipjimi tipalkami pa jedo tudi rakov plen. osobito pa ostanke pri pojedinah gospodarja, na čigar strehi so se udobno namestile. Rak seveda ni nesebičen in ne dovoljuje iz gole dobrot-nosti teh uslug. Vetrnice ga namreč
branijo pred napadi sovražnikov požeruhov, W bi samotarja tudi izpulili iz hišice, ako bi jih ne ovirale dolge tipalke vetrnice, ki izločajo zelo pekoč sok.
Vsa zaščita pa bi raku nič ne pomagala, kadar mu postane hiši'ca premajhna, da bi se moral seliti. Zato pa skrbe njegovi najemniki, spužve in vetrnice, da mu ni treba menjati lupine, ker mu jo sami podaljšajo preko vhoda tako, da s časom večji del njegovega zatočišča tvorijo ravno najemniki, ki
Rak_sam©tar, ki nosi na polževi Hiši pet morskih vetrnic
jezdijo na njegovi hiši. Še več: tudi kadar zraste rak tako zelo, da mu tudi zaščitniki ne morejo več nuditi zadostnega kritja, si družba poišče novo domovanje in se skupaj preseli vanje. Take selitve so prirodoslovci že opazili in ugotovili. Pri selitvi je posebna zanimivost to, da se vetrnica ne brani raka s svojimi tipalkami in proti njemu ne izloča svojega obrambnega soka, marveč se sama mirno odlušči in dopusti, da jo rak s škarjami prenese na novo streho. To lepo lastnost izkoriščajo razni drugi morski raki in pajki, ki enostavno vzamejo v vsake škarje po eno vetrnico in s to zaščito varno romajo po morskem dnu.
Pojem simbioze je nastal prav za prav pri opazovanju rastlinstva, ko so prirodoslovci dognali, da drevesni lišaji nikakor niso enotne rastline. Sestavljene so iz dveh popolnoma različno organiziranih rastlin, iz gob in alg, ki pa se izredno dovršeno izpopolnjujejo. Kakor vsaka zelena rastlina, imajo tudi alge
lastnost, da si s pomočjo svojega zelenila dobivajo iz ogljikove kisline v zraku hrano za svoj obstoj. Goba, kot brezbarvna rastlina, pa je navezana na barvila, ki jih dobiva iz tal, pri lišaju pa jih izkorišča na račun alge.. Na tem načelu sožitja je omogočeno lišaju silno skromno življenje po drevju in kamenju. Sama goba bi tega ne mogla, tudi sama alga bi ne mogla uspevati, ker nima korenin, da bi iz tal sesala potrebne hranilne snovi. Smotrena simbioza pa obe usposablja za življenje.
Za človeka je velikega pomena slično zadružno načelo, ki vlada med raznimi vrstami sožitja in bakterijami, živečimi v njegovih koreninah. Te bakterije namreč lahko predelujejo atmosferični dušik, med tem ko ga druge rastline dobivajo samo v obliki raztopljenih soli. »Najemnina« se v tem primeru plačuje z dušikovimi spojinami, ki jih bakterije oddajajo sočivju. Zlasti jasno se to opaža pri volčjem bobu, ki so ga Rimljani prinesli z vzhoda v Italijo in rabi še dandanašnji Italijanom za čislano zeleno gnojilo. Tudi pri nas je ponekod v navadi. Bakterije, živeče ob koreninah volčjega boba dovajajo rastlini po 200 kg dušika na hektar, tedaj več nego ga vsebuje 300 kg hlevskega gnoja.
Mikroorganizmi, kakor alge in bakterije so v tem oziru prav posebno znameniti. Nahajamo jih skoraj pri vseh
»Zbiratelj « ( Firzlaff-izrezanka )
vrstah živali in rastlin, bodisi pri eno-staničnicah in gobah ali pri črvih, polžih in žuželkah. Prednost, ki jo imajo pri tem je na dlani, saj živijo v vedni obilici hranilnih živalskih sokov, živali pa imajo veliko korist od kisika, ki ga proizvajajo alge in od lastnosti bakterij, ki izključujejo neprebavljive snovi.
Najbolj rafinirana »poslovna zveza« živali in rastline pa je nedvomno zadružno sožitje med mravljo in raznimi mravljičnimi rastlinami, ki jih znanost imenuje mirmekofile, t. j. mravlje ljubeče. V tropskih krajih rastejo drevesa, ki dajejo nekaterim vrstam mravelj udobno prebivališče v svojih votlih steblih ali trnih in jim dobavljajo celo sladkor in beljakovino vsebujočo hrano. Zato pa jih te mravlje čuvajo pred napadi opasnih mravelj, ki v tropskih krajih često uničijo vse listje na drevju.
Ta pojav je nedvomno najbolj »človeški«, če upoštevamo, da je živalsko in rastlinsko življenje urejeno najčešče na načelu boja in obrambe. V tem primeru,' kakor običajno pri živalih nizke razvojne stopnje, pa s čudovito smotrnostjo deluje fini nagonski aparat. Kako pa nastane in pride v funkcijo, danes še ni nesporno ugotovljeno ter bo za daljši čas še ostalo nerazrešljiv problem dogajanja v prirodi.
(Po razpravi dr. E. Waltherja)'
BELI INDIJANCI
Harrv Harlan je v Journal of Heredity opozoril na stare spomine morskega roparja Lionella \Vaferj,a iz leta 1687., ki pripoveduje, da je bilo med Indijanci v Panami zelo veliko število albinov. Njih telesa so bila bledejša nego pri belcih in gosto poraščena s srebrnkastim puhom. Podnevi so se ti liud'e nairajSj zadrževali v svojih votlinah, ker so njihove oči težko prenašale sončno svetlobo Posebno živahni so bili ob jasnih mesečnih nočeh Po noči se niso mogli meriti z rdečimi Indijanci. Ljudje so dejali, da imajo mesečne oči, ker so prvič lagle prenašali medlo svetlobo, drugič pa so bile njihove oč: res srpasto izoblikovane Wafer energično trdi, da< to ni-so bili nikaki križanci med belci in Indijanci češ da morajo biti taki ba-stardi zmerom mestici Zakaj ne tega še danes ne vemo Vprašanie mulatov ie zelo kočljivo in nastanek albinrv se po sami teoriji dednosti še zdaleka ne da razjasniti
ihVDBOEW ШТV UNÇ MNÇli
(LEWIS E.LAWÊO
OSMO POGLAVJE
Cl îm je osebni popis gotov, dobi jetnik številko, ki se od zdaj naprej rabi v zvezi z njegovim
_ imenom. S tem pa obsojenčevo
ime ne ugasne, da bi se nadomestilo s številko, kakor mnogo ljudi zmotno misli
srajce s pritrjenim ovratnikom ter ostalo perilo. Razen tega sem opazil, kako se poslužujejo vseh zvijač, da bi svoji obleki dali kak drug odtenek sive barve, samo da bi se malo razlikovali od velike neimenovane množice, čim jetnik nosi svojo lastno obleko, se mu povrne nekaj
Najstrašnejši kraj Sing
Jetnika odvedejo т tretje poslopje, kjer ga preoblečejo. Tukaj mora odložiti vso svojo obleko, ki se uniči ali pa odpošlje njegovim sorodnikom. Uradnik pogleda celo v njegova usta in med prste, če ne skriva mogoče kakega mamila ali drugih predmetov.
Po kopeli dobi jetniško obleko z grobim perilom: »hikori« srajca, par neokretnih čevljev, nogavice, siv suknjič in sive hlače. Znano progasto obleko so nedavno opustili. Preoblečeni jetnik se v kaznilniški obleki na zunaj tako spremeni, da ga spoznajo komaj še njegovi najožji znanci.
Jetniki so mi zatrjevali, da niso imeli občutka izgube svoje osebnosti in individualnosti s tem, da so dobili številko, temveč tedaj, ko so jim bili odvzeti vsi njihovi osebni predmeti, obleka, denar in dragocenosti. Tudi mi je znano iz izkušnje, da zahtevajo, čim dobe pravico do prednosti, ki se dajejo mirnim jetnikom, naj se jim pošljejo njihove lastne
Singa — hiša smrti
samozavesti in tudi čut čistote raste v taki meri, ki ne bi bila mogoča, dokler je primoran nositi obleko, ki mu jo zastonj daje država.
Preoblečene jetnike odpeljejo v bolnico k prvemu pregledu. Od tukaj jih odvedejo na dvorišče, kjer dobi vsak velik železen vrč za odpadke, s katerim ga nato vodijo v veliko poslopje, kjer so zaporne celice in kjer vsakega zaklenejo v posamezno ječo.
Ko se obrne ključ v debelih jeklenih vratih, tedaj se šele zave človek svoje velike tragedije.
Celice se zde kakor izdolbene iz žive skale, ker so stene, tla in strop sezidani iz velikih kamenitih plošč. Celice so dolge po 3 m, široke 1 m in visoke poltretji meter. Vrata so pol metra široka, izdelana so iz kaljenega jekla in imajo proti vrhu z železno rešetko za-grajeno lino. Celice leže v vrstah ena nad drugo, za dostop jim pa služi ozek hodnik, odmaknjen za tri metre od vi-
»
sokega zidu, ki obdaja krog in okrog ogromno poslopje. Vseh sto let, odkar stoji ta mrka zgradba, ni posvetil v njo sončni žarek. Zgradba tudi nima skoraj nobene ventilacije.
V	vsaki celici je železno ležišče s slam-njačo, vzglavjem in odejo, električna luč, majhna čaša za vodo in železno vedro za odpadke, ki ga jetnik prinese s seboj.
V	prvih mesecih svoje kazni so jetniki ves dan zaklenjeni v svojih celicah, razen ob kosilu in kratke presledke, ko jih vodijo na pregled k jetniškemu zdravniku, psihiatru na opazovanje, v šolo k
skromnemu pouku, h kaznilniškemu duhovniku ali v oddelek za odtise prstov.
Na podlagi tega pregleda določijo slednjič jetniku delo, ki mu je po mnenju kaznilniške uprave najbolj primerno.
Vsi jetniki so soglasno mnenja, da je oni del njihove kazni, ko morajo biti v samotni celici, najtužnejši del njihovega »roka«. Samo en privilegij imajo ves čaa samotnega zapora: da smejo vsako nedeljo napisati po eno pismo.
ОАШ
(COPYRIGHT BY Шв FEATORES SYNDICATS!)
(PONATIS TUDI V IZVLEOKO N1 DOVOLJEN)
KAKO PIŠEJO
Navdih je muhasta jseba. Dostikrat te obide, kadar ti je nemogoče delati. Mar. sikak pisatelj ne more sesti za mizo, ako ni na njej vse lepo v redu: svinčnik, str-galjka, črnilnik, vsa navlaka pridnega ào-larčka. Razen tega mora biti v hiôi popoln mir in prava svetloba: ne premračno, ne slepečih žarkov.
Mnogi pisatelji morejo čečkati po zelenem papirju — za oči prijetna barva! — šele tedaj, če se n'hče ni dotaknil dozdevnega nereda na njihovi mizi. Ob kopah papirja se jim uredi tok misli.
Paul Louis Hervier je lani pribil, da večina francoskih piscev še ne rabi pisalnega stroja niti ne narekuje svojih zamislekov. Po eni strani je to slabo: rekordov ne morejo dosegati v brzini. Po drugI je dobro: laglje pilijo skladne in ubrane stavke. Tako je neki francoski romantik rabil zgolj stara peresa, jih držal narobe, samo da je medtem mogel udobneje oblikovati svojo misel. Nasprotno pa je neki ameriški mož peresa ob 8. zjutraj napovedal sestanek svoji tajnici, jel meriti s koraki sobo, ki ni bila nič kaj pripravna, da bi pospeševala navdihnjenje, narekujoč Izredno spretno, ne da bi se bil kdaj zagovoril: zvečer ob 11. je b:la končana knjiga, polna dogodbic s potovanja po Rusiji.
Iztočni pregovor veti: bolje je sedeti ko stati, bolje ležati ko sedeti. Malo je avtor, jev, ki bi pisali v postelji ali na'ležanki, vendar se dobe tudi taki. Ameriški burno, rist Mark Twain, ki v tem pogledu ni imel izključne navade, je nekoč priznal, da je najboljše delo opravil pod odejo, pri čemer je bilo treba visokega zglavja. »Pri tem
pa àe lahko vivček kadim,« je dodal. ★
Aleksander Pope je takisto pisal v po. stelji. Enako se je včasd primerilo W. Scot-tu, ki je ob taki priliki delal prav uspešno. Še izvirnejši je bil s tega stališča Walt Whitman, ki je najrajši zlezel na skladaL nico drv in legel vznak, zlagajoč verze, ki so ga proslavili. O Antonu Aškercu sem
sMôal nekdaj, da je Ob plodnih urah sedel
na naslanjač in uprl noge visoko ob ziđ ter tako pesnikova! na kolenih.
Nahajamo pa tudi slovstvenike, ki se ne boje dobiti krčnice in črnijo papir stoje. Victor Hugo je baje na ta način dovršil svoj roman »Les Misérables«. Angleški njegov tovariš Charles Reade, ki je bil pre-razdražljiv, da bd bil mogel strpeti mirno na sedežu, je delal slično na visoki polici. Njegov rojak Wilkie Oollins, Dickensonov prijatelj, je dosti laglje pisal stoje nego sede. General Wolseley je dal na svetlo več knjig iz vojaškega življenja, nastalih na visokem pultu, pri čemer je mož držal desno nogo venomer na prečki: tako je robota! po cele dneve. Nathanil Hawthorne je nekoliko romanov, zlasti »škrlatno pismo«, ustvaril v podobnem položaju. Avtor teh vrstic je poslovenil L'Ile de Pingouins na. pol ležeč po mizi: niti enkrat ni sedel. Ne. kaj malega je zložil leže, veliko več pa med hojo po gozdu.
Plodoviti mladinski pripovednik Edward S. EUis tipka povesti za mlade Američane kar stoje. »Tako storim trikrat toliko, kot bi mogel med sedenjem.« Pa koliko drugač. nih trrnic imajo še Muze! Neki romancier je priznal urednika ženevske »Tribune« (30. 7. 32.): »Snov za svoje povesti najdem, ko se z dvigalom vozim v 5. nadstropje.« Neki drugi: »Četrt ure potrebu_ jem, da se obrijem: med tem časom ure. dim vse svoje umsko delo za ta dan.« Nk.
oraj v Rimu (18. stol.) Ipodaj v Niči in 'mod (20. stol.) De.i-j v Kelmorajnu
SAMOTNI ŠOTOR
RESNIČNE ZGODBE S KONCA SVETA
N. SPIBIDONOV
V naslednjem priobčujemo prvo izmed treh zgodb N. SPIRIDONOVA — ki predstavljajo tako etnoloâko kakor literarno svojevrsten dokument. Zgodbe se či-tajo nalik heroični pesnitvi iz daljnega, nepoznanega sveta — in avtor teh resničnih zgodb je resničen poet, mož, ki je še pred 15 leti živel kot analfabet v šotoru iz kož severnih jelenov ter se potikal s svojim plemenom ob pritokih Kolime. Jukagiri, neuko ribiško in lovsko ljudstvo, živi v najsevernejših krajih še neraziskane arktične Rusije. Ti ljudje, čijih stike z vnanjim svetom tvorijo le redki prekupčevalci s kožuhovino, skoraj ne vedo ničesar o veliki ruski revoluciji. SPIRIDONOV (njegovo pravo ime je Taki) je prišel v mladih letih v službo nekega ruskega svečenika kot hlapec, za časa revolucije pa v neko sibirsko mesto, kjer se je naučil pisanja in čitanja. Danes je znanstveni sodelavec na ljenin-
grajski univerzi.
Šaman piha
Šaman piiha, veter dela, — pravi Imteurgin saim zase. Usitavi jelena in zaikliče svojemu sinu:
_ — Kutuvja, paziti morava, da
naju veter ne prevrne in ne zasuje s snegom. Daa, poženiiva jelene domov.
Preštela sta jelene in jih pognala k šotoru.	«
—	Hej, hej, — vpijeta na živali, ki se spuste v zložen tek. Nenadoma pa zagledajo na snegu nekaj velikega in temnega, ki je zdolaj široko, proti vrhu pa se zožuje v konico. Živali vržejo rogovje nazaj, dvignejo rep po konci jn se plaše. Potem dvignejo glave, pogledajo še enkrat in vohajo.
Od onega neznanega črnega in temnega diši po dimu. Bil je šotor, ki ga jeleni niso več spoznali — preko noči so ga pozabili. Čreda je v strahu planila nazaj in bežala v tundro. Le s trudom sta jo Imteurgin in Kutuvja vrnila. Jeleni so obotavljaje se stopicali po snegu in strahoma škilili na šotor.
Spredaj ie šel vodnik, velik, siv jelen. Kakor suho jelševo grmovje mu je štrlelo rogovje iznad glave. Zdajci je divje prhnii] in nameril rogovje naravnost na šotor. Še trenutek in bil bi dvignili šotor v zrak ter ga na rogeh vlekel v tundro. Tam bi ga _ bil poteptal s parklji in raztrgal z rogmi.
—	Mee! — zakriči za šotorom ženski glas. — Ne bodi tako hud. stani!
Z usnjatim vedrom v roki skoči Џ šotora ženska, oblečena v kožuhovi-nasto obleko, hlače in jopič scela.
—	Tu imaš nekaj. — vzklikne in izfije na jelena polno vedro urina.
Vodnik sunkoma upre prednji nogi_ v sneg in se poželjivo oblfeuje. Drugi jeleni so zavohali človeški urin, teko k
vodniku, se gnetejo na kup ter fižejo njega in prostor, kamor je padel urin.
V tem trenutku so se priplazili o udje k čredi, pograbili mršavega jelena za noge, ga zvlekli proč, prijeli za roge in ga zaklali. Rano so zamašili s kosom ledu, da bi kri ne prišla po n- otreonem v izgubo. Enako so storili še z dvema drugima jelenoma.
—	Oče — pravi Kutuvja. — morda bo dovolj mesa za veter?
—	Kdo nad to ve, — odvrne oče zamišljen. — Zdaj imamo mesec »trmoglavega starega bika«. Za njim pride mesec »pičlega mesa«. Veter bo še dolgo piihal.
Nekoliko je pomislil in dodal:
—	V prejšnjem snegu*) smo irb'15 pet jelenov, pa ni bilo dovolj. GladovaK smo. Kar še ehega zakoljimo.
In zaklali so še enega jelena.
—	Bo zdaj zadosti?
Oče se je ozrl na jelene, na nphova rogovja, ki so se potresavaJla, kadar so živa'ii mulile mah, in na njih kosmate repe. Zasmilile so se mu in pokinml je.
—	Da, to bo dovolij.
Z rokavom si je otrl pot z "A raza. Nenadno je potegnil močan piš od nočne strani, odtrgal usnjaito pokrivalo s šotora, ga zasukal in treščil s plosk r/m v sneg. Dve ženski sta se zapodili za njim. ga ujeli ter ga z jermeni privezali na prečni drog šotora.
Konec jermenov sta priveza® za jelenova rogovja, ki so štrlela iz snega poleg šotora.
—	Zdaj bo držalo. — je pritrdil moi. — Zdaj ne bo več odletelo.
Veter je podil goste oblake snega po tundri, pihal mrzli prah v ljudi in živali, jim mašil oči in jemal sapo. Ljudje so
») = prejšnjo zimo.
zlezli v šotor in obtežši znotraj konce usmjatih sten s težkimi trupli ubitih jelenov, da bi jih veteir ne odtrgal.
Šotor je bil znotraj predeljen. En del, obložen s kožami, je služil za spanja. Ljudje so se slekli in zlezli v pregrado. Vseh pet, oče. mati, manjša hči in sin z ženo, je posedlo okoli leščertbe po ležiščih iz jelenjih. kož.
Nad leščerbo je viseti obtolčen bakreni kotel, zakrpan 0'b izivku s koščkom pločevine. Cajnak je bili do vrha natrpan s snegom in ljudje so čakali, da se sneg stopi, da bi ga lahko pili.
Uprli so glave v kožnato pokrivalo pregrade in sedeli nagi v krogu, tesno stisnjeni drug oib drugega. V sredi je stalo leseno toriilo. Posegali so vanj s koščenimi žlicami in srkali jielenjo kri, začinjeno z drobno sesekljanimi surovimi jetri in ledicami.
Snežna vihra je bobnela po sitropu in stenah šotora. Zmrzlo usnje se je treslo v vetru in donelo.
—	Kaj pa pes? — vpraša deklica.
—	Pusti ga noter.
Deklica je privzdignila konec zavese. Pes je tega le čakal, takoj je zlezel noter in legel k ljudem.
—	Glej, poln je snega. — pravi deklica in z žlico odrgne sneg s kosmatega psa. Nato oblizne žlico in je mirno ' dalje.
Dokler se je čajnilk grel, je oče legel na jelenijo kožo in zaspali. Nenadoma pa se je jel premetavati in mrmrati nekaj nerazumljivega.
Deklica se stisne k materi 5m. plaho zašepeče:
—	Očetu moramo pomagati: Gotovo se bori z vetrom.
Objame z rokama psa okolii vratu im ga pritisne očetu k nogam.
—	Hitro! Pomagaj očetu! Z vetrom se bojuje.
Pes je zavohal noge Imtteurginove in odtrgal z ene pete zasušen kos blata. Oče je mignil z nogo in se prebudil.
—	Hah. — je zavzdihnil, — strašne sanje sem imel.
Tiči se je od sitranii ozrla nanj iin se spet privila k materi. Imteumn si ;e prižgal pipo, zakašljal in začel pripovedovati :
—	Hodil sem po gozdu in iskal drogov, na katerih sušimo meso. Izbral sem si drevo brez vej. Id je zelo pripravno za kobilo. U po gnil sem ga k tlom. da ga odrežem. Pri tem sem opazil, da sem sekiro in nož pustil! do-
ma. Besna jeza me je popadla in začel sem vleči drevo, da bi ga izpulil. Drevo pa je stalo trdno in se ni dalo izpuliti. Bil sem že čisto brez moči in sem se zgrudil na zemljo. Oziral sem se okrog
—	morda najdem kako šibkejše drevo. Kar vidim: za debelim drevesom sedi stari in si sesa šapo — medved. Mislim si: gotovo je lačen in hudo sem se prestrašil. Vržem se na trebuh in ležem proč. Trnje in grmovje mi je razpra-skaio roke in obraz, pa sem le leze: in lezel zmerom dlje. Prilezel sem do gričev, ki so moleli \i vode im sem legel po dolgem. Ves sem bil v vodi, samo glava ;e gledala ven.
Medved zdaj ne bo spoznal, da-B je to kak grič ali moja glava, sem si mislil im še zmerom lezel dalje. Potem se previdno ogledam — medveda že ni bilo več videti.
Vstal sem. pa sem se zmerom še ogledoval in se skrival za drevje ter tekel. proti domu. Kar se pred menoj zlomi veja. Ozrem se kvišku; Ojoj! Medved mi teče nasproti. Spredaj. Ves je rdeč kakor ogenj. In kako mršav je
—	areva popolnoma izsušena, trebuh pa trni je upadel do hrbtenice.
Oj. zdaj me gotovo požre!
Krenil sem stran, medved za menoj. Tresk — pa me je zadel od zadaj s svojo šapo. Padem na hrbet, on mi pa stopi na prsi in me zgrabi z zobmi za vrat. ... toliko da mi ga ni pregriznill. Še sreča, da sem se 'zbudil.
—	Kako strašno, — pravi Kutuvja,
—	če bi bil vedel prej, bi ti stisnil v roke kopje ali sekiro.
—	Škoda, da nisi tega napravil. — je / dejal oče in si obrisal pot s čela.
—	V prihodnje položi pred spanjem kopje zmerom poleg sebe.
—i- Prav imaš. Neuskat. Tako bom storil.
Imteurgioova žena je razprostrla tjulenj evo kožo po tleh, jo pokrila z desko in postavila nanijo pet lesenih torilc. Nalila je v torilca tople vode in položila nekoliko kosov zmrznjenega mesa na desko. Ljudje so glodali meso ;n vmes pili gorko vodo Neuskat je vzela velik kos mesa in ga porinil g psu v gobec. Zdajci je deklica zakričala:
—	Mati. oče! Majhni osi so prišli!
Obrnila se je. pobrala nekaj z obema
rokama in podala očetu.
—	Kaakume! — se je začudil oče, — prav kakor pes.
Pobožal je novorojeno ščene, ga obrisal ob kožnato blazinico in ga dal ženi.
—	Daj gostu kaj jesti.
Ščene pa ni hotelo jesti, samo cviliilo je. Žena ga je vzela m ga položila nazaj k psici.
Minula je noč. Ljudje so se naspali in so vstali. Psica je imela že štiri, mlade. ■ — Zdaj, — je dejal oče, — bomo pa videli, katero izmed njih je najmočnejše.
Zlezel je s Kutuvjo iz pregrade.. Oblekla sta mrzle in bodeče kožnate hlače in jopiče in hotela ven. Toda stene šotora se niso dale odgrniti. Šotor js bil do vrha žameten. Od-vseh strani je pritiskaj sneg nanj.
—	Oj, — je dejal sin. — sneg je stisnil šotor, toliko ga je veter nanesel.
—	Da. — je rekel oče, — taka je stvar. Treba bo sneg zmetati v šotor.
Ko se je sneg nakopičil v šotoru, je vzel oče ščeneta in jih potisnil globoko v sneg. Samo cvilila so in izginila v rahlem kupu. Ženske so stopile ven in se sklonile nadenj.
—	Zakaj ne zlezejo ven? — je vprašala Neuskat.
Tedaj pa se je s smrčkom in s pred-
njimi šapami prikazalo najprej eno, potem pa še drugo ščene iz snega. Deklica ju je pobrala in dela pod jopič, da ju ogreje.
—	Brr, kako sta mrzla! — se je stresla.
Ostalih dveh ni bilo in jih ni bilo.
—	Pogrnila sta; — je rekel oče.
—	Da. — je menil sin. — mrtva sta.
Razgrebli so sneg in izkopali dve
majhni kepi. Kutuvja je otresel sneg z zmrzlih smrčkov m dejal:
—	Šapice so kakor palice, tudi rep je kakor palica. Nos pa je čisto bel. Zm,z-nila sta.
Ena izmed žensk je prinesla izza ograde kos mesa. ga razrezala v režnje, tanke kako* cunjice. un zavila van.e glavi mrtvih psičkov.
—	Pojdita domov. Spotoma jejita meso, — je dejal oče mrtvima psičkoma. — In ko bosta velika, pridita spet k nam. Pomagala nam bosta živeti in čuvala bosta našo čredo pred volkovi. Tako.
Potem sta oče in sin potisnila ščeneti globclko v sneg in zlezla nazaj za pregrado.
(Prev. B. B—k)
UNIVERZALNOST UMETNE SVILE
Čeprav se ni bati, da bi konj, ki ga tako dosledno izpodriva motor, kmalu izumrl, vendar si ,že zdaj prizadevajo najti nadomestila tudi za tiste reči, ki jih nekako v drugi vr.sti dobivamo od njega. Zdaj so našli, da je za loke pri goslih. v katerih je bila doslej napeta konjska žima, prav tako pdrabna umetna svila. Ta material ima oelo prednosti: ni ga treba tako pogostoma mâzati s kolofonijo, niti so dokaj trajnejše in strune baje celo lepši pojo kakor pod lokom z žimo
POMEN ŠPORTNE OBLEKE
Na institutu za telesno vzgojo v L;p-skem so naredili prav zanimive poskuse, hoteč dognati, kako vpliva obleka na utrujanje pr: telesnem naporu. Pri šolar-j h so merili hitrost đihaaja. utrip in krvni pritisk, in sicer najiprvo neposredno po telovadbi v navadnih oblekah, potlej pa po telovadenju v smotrno ukrojeni telovadni obleki. Dognali so: po telovadbi v civilu: dihanje 32 na minuto, utrip 124, krvni pritisk 124 mm — v telovadni obleki pa: dihanje 24, utrp 102 in krvni pritisk 117 mm. Te številke jasno kažejo, da se v neprimerni obleki troši dokaj več dragocenih fizičnih sil kakor v cdelu ki je narejeno za naglo odvajanje odvišne telesne toplote.
Paula Henneberg: Zima v parku
NAJSTARŠE VRTALNO POLJE
DR. ARNOLD H El M, univ. prof. v Kantonu
Sečuain z nad 50 mffiljoni prebivalstva je najmočnejše naseljena kitajska provinca. Nagpo-
_ membnejši rudniški oikraj je
tukaj Tseliutsin. kjer je več ko milijon ljudi zaposlenih s pridobivanjem in raz-pečavanjem soli
Stara kitajska pisahoa pričajo, da so tod že za Kristusovih časov pridobi-
Primitivni vrtalni stroji, ki dosegajo višino 30 do 40 m
vali sođ. Ko so se pa prtirodni slani vrelci ob reiki izčrpali, so Kitajci izumili tehniko vrtanja, ki se je potlej na splošno udomačila že pred več ko tisoč leti. Daines se razprostira vrtalno polje na tem mestu celih 15 km v dolžino in 3 do 4 kilometre v širino. Mogočna vrhna skorja terena, sestoiječa iz krvavordeče gline in plasti peščenca, je prevrtana ha več ko 4000 mestih. Sol je v nižjih plasteh triaške formacije bo® puščavskega klimatskega razdobja, k: je zdaj že najmanj 50 milijonov let /i nami. Takrat so se celinska morja posušila in počasi jih je pokrila skorja gline in peska.
Pri izbiranju točk, kjer naj se postavijo novi vrtalni stolpi, se Ij'idje tukaj ne ravnajo po geoloških preudarkih, ampak se zanašajo samo na vedeže-valce. Temu se ne smemo tako zelo čuditi, če pomislimo, da so tudi v državi Oklahomi (USA) še to stoletje vrtali samo tam, kjer je na vodoravno podlago vržena kocka kar na mestu obstala.
Ko je mesto določeno, se nainrvo izkoplje 20 do 30 m globok jašek, nad njim pa začno postavljati sam vrtalni stolp, in sicer iz obeljenih borovih hlodov, ki jii!h združujejo v mogočne svežnje z bambusovimi vrvmi in ' utrjujejo
z lesenimi klini. Na ta način se lahko postavijo 30 do 40 m visoki stolpi, ki torej niso nič manjši nego jekleni stebri po najmodernejše urejenih kalifornijskih petrolejskih poljih. Blizu vrha se pritrdi močan prečni tram s kolesom, čez katerega teče močna bambusova vrv. Za samo vrtanje služi železno dleto, ki se po standardnem načinu vsakega sunkovitega vrtanja dviga in spušča s pomočjo dvoramnega vzvoda. Mehaničnega dela, ki je za to potrebno, pa ne opravljajo niti vodna kolesa niti kakšni drugi pogonski stroji, marveč vidiš pri vsakem stolpu samo tni ali štiri pare napol nagih dečkov, ki po talktu prestopajo enkrat na eno, enkrat na drugo stran po vzvodu, ki niiha okrog podporišča ter dviga iin spušča nia koncu pritrjeno vrv z vrtalnim dletom. Izvrtana zemlja se spravlja i,z luknje po bambusovi cevi, ki ima na koncu žlički podoben poklopec.
Do globine 30 ali celo 60 m se izvrtana opaži z bambusovo cevjo, da se ne more posipati. Ob Jangtseju pri Ki-
Navrtavanje vrelcev: Tri dvojice mož ritmično pritiskajo vzvod, ki nosi na koncu vrtalno dleto
angu so urejeni veliki nasadi nekega posebej vzgojenega orjaškega in trdnega bambusa, ki «zvrstno služi v ta namen. Spodnji del izvrtine pa ostane brez opaža, kar je zlasti za geologa zelo velik nedostatek. ker ne more zanesljivo preiskovati materiala post-
irtezmh plasti Zaradi drsanja dleta in vrvi ob sitenaih izvrfctoe se namreč zemlja vsa pomeša, tako da nd mogoče reči, kaij izvira iz ene, kaii pa iz druge terenske plasti»
Na glavno stojišče soli zadenejo povprečno 1000 m globoko, vendar pa se vrta ponekod celo do globine 1160 m. Glede na primitivne vrtalne metode so to prav rekordne globine. Seveda pa potrebujejo za posamezne izvrtane ne le nekaj let, marveč dostikrat cela desetletja pri nepretrganem delu. Pregovora. da je čas zlato, Kitajci pač še ne poznajo.
Sol se spravlja iz teh »vodnjakov« v obMoi koncentrirane solne luže, in sicer v vedrih od bambusa, ki jlih vlačijo iz jaškov z votai, vpreženimi v velike vitlije z navpično osjo. Vsakih 15 ali 20 minut se lahko potegne po eno polno vedro.
Načrpana solna luža se odvaja po bambusovih ceveh v najbližjo izparil-nico. Včaisi teče sama zaradi prirod-nega padca, dostikrat pa se mora poganjati s primitivnimi črpalkami na nožni pogon, če je teren gričevnat.
KAKO ŽIVALI IZKORIŠČAJO ČLOVEŠKE IZUME
Ko so zgradili prvo pacifično železnice preko severne ameriške celine, so se majhni prerijski volkovi, imenovani kojoti, silno bali vlakov in takoi zbežali, če so iz daljave začuli ropot prihajajoče kače. Toda kmalu so opazili, da padajo iz jedilnih vozov zanje okusni ostanki jedi in da sopihajoči nestvori nikakor niso nevarni. Zato so kmalu prišli bliže in čakali, kdaj ee pripelje kakšen vlak ter jim zapusti kaj dobrega za pod zobe. Tako ee tudi morski somi že zdavnaj ne boie več parnikov. temveč jim sled;jo na stotine kilometrov daleč in čakajo na odpadke. ki iib mečejo iz ladijske kuhinje v morje.
Lovci, ki 90 streljali divjačino v Afriki in Aziji, pripovedujejo, da prihitijo na strel^ z vseh strani jastrebi in druge ujede. ki žro mrhovino, ker vedo. da pomeni strel emrt za kakšno žival. leto store veliki alpski krokarji. ki že zdavnaj vedo, da pomeni pok puške priliko za dobro pojedino.
Večkrat ie možno opažati ujede, ki lete za vlaki in napadaio manjše ptice, ki beže preplašene od vlaka. V Švici ie na neki prosi «kobec redno sedal na vlake in od tu napadal ptice, dokler ga ni zavirač nekega tovornega vlaka ki ie slednjič imel dovolj tega načina lova. počil s dobro pogodenim strelom iz puške
Ob podeželskih cestah, kjer ie velik avtomobilski promet, je dandanes mnogo več dnev-
Tamikaj se solna raztopina v velikih železnih ponvah upari, s čimer je dolgotrajni in naporni proces pridobivanja tega prepotrebnega poživila končan. Ponve v iizparilnicah se kurijo kar z gorljivimi plim, ki v velikih množinah uhajajo iz istih jaškov, v katerih se črpa solna luža Čeprav so v Sečuanu še nekatera druga izdatna nahajališča sol, so vendar solarne pri Tseiiutsmu najmočnejše baš zaradi tega. ker je tukaj kurivo za uparivanje skoraj zastonj. Pri nekaterih izvrtinah vre iz zemlje tudi petrolej.
Sol iz teh krajev prihaja na trg v velikih umazanih kladah. Stotine kilometrov daleč jo raznašajo tovorniki na lastnih plečih ali pa z mulami, osli in konji. Ta posel je več ko naporen, ker so pota še v naijprimitivnejšem stanju. Kair si taikle sečuanskj Kitajec s podporo alj pa brez podpore opija naitovori na rame, presega vse. kar zmorejo druga človeška plemena. Dostikrat prenašajo posamezniki do 150 kg soli in nemalokdaj po cele tedne brez pravega počitka.
nih in nočnih ujed, kajti ptiči, oslepljeni od reflektorjev, so večkrat žrtve avtomobilov in postanejo plen ujed.
Od pamtiveka že sledijo vrane in druge ptice oraču in pokončujejo podzemsko golazen. Tudi mnoge morske ptice ee ne trudijo več z iskanjem hrane, temveč rajše slede ribiškim ladjam ter ee hranijo z mrtvimi ribami, ki padajo e krova, ali z ribami, kf nieo za prodajo ter jih ribiči mečejo nazaj т , morje.
Med vojno so doversko pristanišče v Angliji zaprli pred nemškimi podmornicami na ta način, da so pred njim potopili dve veliki ladji- Po končani vojni so ju razstrelili. Potapljači so položili dinamitoe naboje in ko so jih vžgali, ie seveda eksplozija ubila mnogo rib v okolici, ki so postale plen galebov. Ti so takrat prenehali loviti ribe in čakali .na obrežnih skalah na novo razetre-ljevanje. Po veakem poku so se dvignile jate, obkrožile meeto eksplozije in se naeitile z mrtvimi ribami. Seveda je to veselje trajalo le nekaj dni. Iz tega razvidimo, da m samo človek pristaš načela, kako bi z najmanjšim trudom čim na iver dosegel, pvb-
SPECIALISTI
C T im bolj napredujeta znanost In 1 tehnika in čiin bolj se praksa .[poslužuje sadov tega razvoja,
_____I tem bolj komplicirano postaja
življenje. Namestu splošne izobrazbe, ki je bila ideal starih klasičnih narodov, sta se znanje in praksa razcepila, specializirala in prosluli strokovnjak z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi je postal diktator vsega bitja in žitja.
Pri vsakem drobnem problemu, ki se nam zastavi v vsakdanjem življenju, moramo zmerom iznova spoznati, kako slepo smo odvisni od strokovnjakov, že najpreprostejše priprave v gospodinjstvu so potrebne od časa do časa vešče roke strokovnjakove, da popravi škodo zaradi obrabe. Plinski štedilnik ali pečico gospodinja že še nekako sama pregleda in očisti. Cevja, ki mu dovaja gorivo iz plinarne, pa ne more več sama nadzorovati. To je že torišče za udejstvovanje prav svojevrstnega specialista, tako zva-nega »vohljača plina«. Ta strokovnjak hodi po cestah in kjer se mu zdi, da bi utegnila biti počena plinska cev, navrta na nekaterih mestih cestni tlak, vtakne v izvrtine neko cev in vohlja na katerem mestu uhaja plin.
Ženske iz bogatejših hiš štejejo med svoje dragocenosti tudi biserne ovratnice. Biseri pa imajo kakor znano lastnost, da včasi zbole, to se pravi, da postane bleščeča vnanja plast motna. Proti tej bolezni se da pomagati na ta način, da nosi nekaj časa bisere druga oseba, katere specifična telesna temperatura in kemična reakcija kože tako učinkujejo, da se biserom povrne prvotni sijaj. Če je ogrlica majhna in iz drobnih biserov, ni proti temu načinu zdravljenja nikakega pomisleka. Dragocenih, velikih biserov pa seveda nihče ne daje rad iz rok. Na srečo zdaj že ordinirajo posebni specialisti »zdravniki biserov«, ki umejo spretno odluščiti oslepelo vrhno plast bisernice, tako da pride na površje spet bleščeča zdrava snov. Vrhna kožica, ki se operira, je tako tenka, da se jagode prav nič ne zmanjšajo in ostane njih vrednost nespremenjena. Ti specialisti za bisere so še prav redki in seveda izvrstno zaslužijo.
Na področju umetnostne obrti dela cela vrsta specialistov, ki bi jih pa pravilneje imenovali originale. Nekateri zbiratelji starin nakupujejo prastare tkanine, med njimi tudi svileno blago, ki so
ga stoletja docela oropala dragocenega lesaka. Tako tkanino umejo na poseben kemični način tako regenerirati, da se ji vrne ves nekdanji sijaj in prvotna trdnost, pa najsi je bila še tako krhka in preperela od starosti. V to panogo umetnostne obrti spadajo tudi ponarejevalci umetnin, med katerimi pa se najdejo mojstri, ki skoraj prav nič ne zaostajajo za stvaritelji svojih kopij.
Najbolj razviti so poklici specializiranih strokovnjakov seveda v vseh panogah znanosti in tehnike. Zadnji čas se n. pr. mnogo čuje o raziskovalcih človeških možganov. Ti ljudje razrežejo možgane na desettisoče tenkih, rezin, ki jih potlej kemično analizirajo in pregledujejo pod mikroskopom, iskajoč tistih snovi in tistih posebnosti njihovega ustroja, ki naj bi bile značilne za tak ali tak značaj, za neke posebne sposobnosti in vrline, ki jih je za življenje kazal njih lastnik.
Znanost pozna dalje neke čisto posebne specialiste, ki se bavijo s helmintolo-gijo, to se pravi s proučevanjem vsakovrstnih zajedalcev, ki so si izbrali človekovo drobovje za svoje bivališče in redi-šče. Ta poklic utegne biti celo življenjsko nevaren, ker preiskovalcu dostikrat ne preostaja drugega, kakor da dela poskuse na lastnem telesu.
Dalje pozna znanost ljudi, ki so namenjeni posvetiti vse življenje črvom, ne-matodom vseh oblik in velikosti. To so tisti okrogli črvi, med katere spadajo n. pr. tudi trihine, ki torej žive izključno samo na stroške drugih živih bitij. Ti črvi so povsod v ogromnih množinah. Če bi postale mahoma nevidne ve snovi, iz katerih je sestavljena zemlja in vsa živa bitja na njej in bi ostala vidna samo nitkam slična bitja, ki jim pravimo ne-matodi, potem bi vzlic 'зди v obrisih lahko razlikovali vse oblike zemeljske oble, pa morja, reke in potoke, vse živali in ljudi ter celo rastline, zakr.j prav vse kar ima le količkaj zveze z organskim življenjem, je na drobno prepleteno z ne-matodi.
Poznamo tudi specialiste, katerih delo je na vso moč preprosto, a vzlic temu tako svojevrstno in nevsakdanje, da ne spadajo v nobeno skupino običajnega člo-veïliega dela. Tako ima n. pr. nekaj mest na svetu nadzornike ulične razsvetljave, ki na podlagi objektivnih zaznamkov merilnih aparatov prižigajo o mraku z
osrednjega mesta cestne svetilke in sicer v tistem vrstnem redu, kakor se pač temni v posameznih delih.
V poljedelskih institutih so zaposler ni risarji, ki vse ži. jen je rišejo žuželke, škodljivce, ki odjedajo kmetu plodove njegovega truda polnega dela. Stenska slika, ki kaže od najrazličnejših plati nekatere gosenice* je rezultat večmesečnega dela. Ko že govorimo o slikarjih, je vredno omeniti nekega nedavno umrlega kopista, ki je v vsem svojem življenju preslikal le kakih dvanajst starih mojstrovin, toda v pogledu slikarske tehnike tako dovršeno, da se po pravici lahko kosajo z originalom.
Filmski igralci so dolžni hvalo prizadevanju nekega specialista, ki se mu je posrečilo najti najboljše obrambno sredstvo proti kvarnemu vplivu žarkov jupi-terskih svetilk, s katerimi se osvetljujejo scene med snemanjem. Preskusil je naj-različnej~ nro^orni material in našel slednjič steklo, ki nemoteno propušča svetle žarke, zadržuje pa kemično aktivne žarke, od katerih se vnamejo oči in opeče koža.
Pri večini raziskovanj, ki so namenjena človeškemu zdraviu, igra poglavitno vlogo m^'voskop s temnim ozadjem. Pod temi mikroskopi se vidi samo raziskovani objekt v oonolnoma te*-"* okolici, ker so za opazovalca vidni samo tisti žarki, ki se z objekta odbijajo v njegovo oko. Tudi za opazovanja s temi mikroskopi mora biti človek strokovnjak.
Tkanina s katero sq, opeta krila letal, mora biti na poseben način preparirana,
ODPORNOST SVETLOLASIH IN TEMNOLASIH LJUDI
Cesto so opazovali, da je nalezljivost infekcijskih bolezni pri svetlolasih in rde-čelaših ljudeh večja, kakor pa pri temnolasih. Morda so nasproti škodljivim učinkom bacilov manj odporni ter vsebuje njih organizem manj protistrupa, s katerim bi onemogočili življenje infekcijskim organizmom Posebno se to opazuje pri septičnih infekcijah, to je pri takih zastrupljenjih. ki jih povzročajo bakterije. Vsekako je pro. centualno več smrtnih primerov pri svetlolasih in rdečelasib ljudeh Pri črncih n. pr. sploh ne najdemo toliko septičnih obolenj, kakor pa pri belcih in tudi se jim rane ne gnoje tako hitro Torej mora obstojati neka relacija med nalezljivostjo in barvo las ali bolje rečeno pigmentacijo človeka; kajti nele lasje, temveč tudi koža je pri indivi-duumu več ali manj pobarvana z naravno barvo organizma, s pigmentom Zdravnis dr Fecht. ki se je dolga leta bavil s tem problemom, je prišel do prav zanimivih za-.
da je dovolj gladka in gosta. V Amei .i rabijo za prevleko celulozni nitrat in celulozni acetat. Ti dve snovi sta pa strupeni in je ravnanje i njimi zelo zdravju škodljivo. Le redki ljuJje lahko opravljajo ta posel delj časa brez večje škode. Zdaj so našli, da zoper te strupe prav dobro pomaga mleko. P'eskarji, ki so zaposleni v tovarnah za letala, morajo spiti' po dva f-elo tri litre mleka na dan
Med nenavadne poklice "ddajo tudi pripravljalci strupov po različnih javnih institutih. Njihova naloga je najti snovi, ki naj bi nadomestile strui ; toda tehnično nenadomestljive prepar_te. Tako se n. pr. išče nenevarno sredstvo za škropljenje sadnegr drevja. Veliko si obetajo od soka, napravljenega iz korenin derrifî. ki jih na Javi in Borneu uporabljajo za ribolov. Če se vlije ta sok v vodo, priplava čez nekaj časa na površje množic^ mrtvih ali vsaj popolnoma omamljenih rib, ki se v takem stanju seveda z lahkoto polove. Ribe so sicer zastrupljene in se brez nevarnosti uživajo. To, navidez protislovno dejstvo je utemeljeno s tem, da se strup tistih koreninic zelo naglo razkroji in izgubi smrtonosno moč.
Navedeno so le nekateri primeri iz dolge vrste specialnih poklicev, o katerih se le malo sliši in v katerih se le malo ljudi udejstvuje, ki pa za to niso nič manj važna sestavi*-- v zapletenem organizmu naše moderne dobe, ki zahteva čedalje širšo delitev dela in čedalje drob-nejšo specializacijo.
ključkov. Po njegovem mnenju je pigment tako rekoč »hormon« kože in njegova najvažnejša naloga obstoja v tem, da se stalno bori proti bakterijam in parasitom v krvi. Z umetnim pigmentiranjem, oziroma umetnim dovajanjem pigmentov bi moralo biti mogoče pobijati infekcijske bolezni in zvišati odpornost slabo pigmentiranega človeka. Dr. Fecht je vbrizgnil umetni pigment jetičnim in pospešil tudi naravno pigmentacijo po umetnem višinskem soncu. Doseženi rezultati potrjujejo domnevo, da so temnolasi ljudje nasproti septičnim infekcijam odpornejši od svetlolasih!	1. š.

OZlVlKJIV D2UN0LI
FRAN K bUCK
8. POGLAVJE
UBIJE VELIKO ANTILOPO, BOJI SE PA MALEGA JEŽEVCA
IT t\ malu po svoji vrnitvi v Singa-I У pore sem izpustili upornega in Гд^ nasilniškega pritlikavega bi-vola ali kakor smo ga po domače krstili »malega capina« v zagra-jeno ogrado na posestvu, kjer sem običajno pase! ujete prežvekovalce, antilope, jelene in druga divja goveda.
Hlapcem je pa običajno le za kratek čas uspelo gospodariti na ta način z »malim capinom«. Ni minulo niti četrt ure in divjak je že vlačil vso šestocico sem in tja po dvorišču ter sem jim moral poslati še štiri ljudi na pomoč, da so lahko obvladali to majhno bitje jeklenih mišic.


Ježevec — strah »pritlikavega bivola«
Ograjeni prostor je obsegali kake štiri orale. Nato sem ga skušal navaditi na ponižnejši način življenja. Vrgel sem mu okrog vratu dve zanki ter so za en konec vrvi pograbili trije krepki dečki, a za drugega spet trije. Obe skupini sta napeli svojo vrv tako, da je žival stala pravokotno v sredii. Nateg-njeni vrvi sta preprečevali, da bi se bojeviti pritlikavec v koga zakadil in sta omogočali našim fantom, da so ga vodilli gori in doli po staji. Smoter teh poskusov je bil, da se uporniku pokaže, kdo je gospodar in da se ga vsaj toliko ukroti, da bi ga zjutraj lahko pripeljali iz njegovega hleva v ogrado, ne da bi pri tem vsako jutro prišlo do krvavih spopadov med njim in drugimi živalmi.
Po dveh tednih tega postopka smo žival že ukrotili toliko, da je šla sama, čeprav še ne prav posebno ljubeznivo, iz svojega hleva, ki ni bil običajni živinski hlev razdeljen v predele, temveč enostavna majhna kajžica brez sten. zbiita iz nekaj močnih bambusovih drogov.
V engn bližnjih hlevov sem imel spravljenega doraslega nilgajskega kozla, največjo vrsto azijske antilopa. »Mali capin« očividno ni ljubil te živali, ki je skupai s svojo ženko delila njegovo ogrado Mogoče jima je moj pretepač s Celebesa zamer?], da sta se obe antilopi smeli pàsti po mili volji, medtem ko je bil on privezan z debelo vrvjo na kolec.
Kadar smo »malega capina« vodili iz hleva v stajo, je zmerom povesili glavo, ko je šel mimo antilope. Srdito je zavil oči proti sosedu ter se skušal zagnati vanj nailLk krvoločnemu bojnemu pete-teiu v pričakovanju borbe. To je prišlo »malemu capinu« že tako v navado, da smo morali odslej voditi antilopi pred prtliikavim bivolom na prosto.
Sicer se pa moj pretepač s Celebesa po svoji teži in velikosti mi mogel niiti primerjati z antilopo. Antilopa se je dvigala kot gora nad pritlikavcem ter 'je tehtala nad 350 funtov. »Mali capin« je bil videti poleg nje prav smešen ter je napravil vtis, da bi lahko stal pod trebuhom migaj,a.
Antilop ski par se je zmerom držal v previdni razdalji. Kljub temu ga je pa »mali capin« neprestano mrko gledal ter od časa do časa zaničljivo zaroh-nel protii mirnemu sostanovalcu.
Nekega dne zasHšim klice na pomoč. Strežnik mi je na vso moč mahal z rokami. naj takoj pritečem k njemu, vmes je pa na ves glas kričal, da je anoa utrgala vrv im napadla azijskega kozla.
Stekel sem proti možu in ko sem pri-hiitel tja. sem videl, kako je pritlikavi bivol pomeril z rogmi proti antilopi. Anoa se je izognila strašnim rogovom niilgaja s spretnim odskokom, hip nato pa se je z vso silo zakadila od strani v trebuh antilooe. Ko sem se pojavil na bojnem pozorišču in sklical tovariše na pomoč, se je »mali capin« pravkar pripravljal na nov naskok.
Nil gai je tedaj v samoobrambi tudi nameraval preiti v napad. Podoba je bila, kakor bi se zdaj pa zdaj zaletela ogromna lokomotiva tovornega vlaka z majhnim strojem ozkotirne železnice. Toda anoa je sipet švignila kot blisk ob veliki anti^ooi. nato se je pa po.cnn'a z neverjetno silo svojemu nasprotniku v sredo trebuha/Njeni rogovi so se za-grebti v antilopinem telesu.
Tedai sem bil priča enega najzagori etnejši h prizorov svojega življenja. Anoa je dvignila na rogeh nasajenega kozla visoko v zrak. kar predstavlja naravnost neverjetno delo za tako majhno žival itn je nato stresla svoje breme.
Antilopa je kot prazna vreča treščila na tla tik ob mukajoči samici in obležala stokajoč na zemijii. Trebuh Ji je bil na široko razparan. Anoo je očividno pograbila mori'ska strast. Naperila je svoje roge še enkart proti umirajo-
čemu nasprotniku. Priskočil sem v zadnjem trenutku, da sem lahko preprečili, vsaj to krvoločnost. S pomočjo streža-jev sem jI vrgel zanko okrog rogov in slednjič smo privlekli pritlikavega šam-piijona živalskega kraljestva nazaj v njegovo stajo.
Moj glavni malajski paznik AHi, M je bil tudi moj namestnik na posestvu, je sumili nekega strežnika, da je odve-zal vrv oziroma vsaj razrahljal vozel, ker bi rad videl, kako bo anoa napadla antilopo. Najbrže je bilo tako. ker ne morem verjeti, da bi mogla anoa pri vsej svoji moči utrgati debelo ■ vrv, s katero smo jo privezali na koilec.
Nekaij dni pozneje sem videl »malega capina«, kako se v največjem strahu stiiska v najskrajnejši kotiček svojega hleva. Blizu njega so zevala vratca majhne kletke, v kateri sem imel nastanjenega ježevca. Nenevarna ion majhna živalca, težka komaj 3 kg, je šklo-potala s svojimi bodicami, kar prav rada itn često dela. »Mati capin« se je ves tresel in videl sem, kako se mu kar šibe noge, ko je tekal ježevec sem ter tja med ropotanjem svojega bodečega okraska. Anoa je v smrtni grozi napenjala vse sile. kako bi se kolikor mogoče daleč odmaknila od mirne male živalce, ki jo je navdajala s tolikim strahom.
Kadar je »mali capin .< postal nasilen, sem postavil ježevca poleg njega. V enem trenutku sem dosegel svoj uspeh. Mali bivol s Celebesa, ki je pobil dvakrat večjo antilopo, je bil do smrti preplašen ob pogledu na vse, kar je sli-čiilo ježevcu ter bi ga lahko zastražil s pergiiščem bodic zataknjenih v gobo.
Nekaij mesecev kasneje sem izročil »malega capina« im njegovo tovarišico dr. Hornadayu, ki je bili izredno vesel, da je dobil prvi par živili amoj za Ameriko. Veselilo me je. da sem lahko ustregel znamenitemu ravnatelju new-yorškega zoološkega vrta, toda sam pni sebi sem se zaobljubil, da nočem nikdar več imeti opravka s tako nasilno živaljo. Kasnetje ko me ja dr. Penrose. ki je tedaj vodi zoološki vrt v Philadelphie. zaprosil tudi za en par, sem le spremenil svoj sklep. Nisem mogel odbiti želje tako dobremu prijatelju. Cez eno leto je dr. Penrose že dobil svoje anoe.
DAME
(COPYftKïHT M Ш FEATORES SïxiDiCAIE)
ČLOVEK
PRAVILNA ELEKTRIČNA SVETILA
Doba romantično izmaličenih svetilk je k sreči za nami. Nikomur več ne pride na um, da bi ei nabavil svetilko v obliki opice, ki drži žarnico v sprednji nogi ali kaj slič-nega. Dokler se je tehnični značaj svetila skušal prikrivati ali vsai olepševati, ni moglo biti niti lepih niti praktičnih oblik. Šele ko ee je ozkosrčna odvratnost proti vsem tehničnim priveskom dokončno premagala, je začela industrija izdelovati res elegantne in praktične vzorce.
Svetilka v obliki cevi ali sofite
S samo golo žarnico se še ne da doseči prijetna in zadostna razsvetljava. Žarnico je treba obdati s primernim materialom, ki jarkost svetlobe omili in io lepo porazdeli. Kalno ali opalno steklo, marmor, perga-rnent in slednjič svila so najprimernejše enovi v ta namen Motno ali pa vzor čas lo steklo pa ne zadostuje, ker se še zmerûm vidi skozenj žareča nit.
Zmerom je dobro vedeti, kakšna svetilka je najboljša in najbolj ekonomična v
Moderne specialne svetilke iz niklja in stekla
danih okoliščinah. Nerazumljivo je, zakaj si ljudje za stanovanja najrajši nabavljajo viseče svetilke sredi sobe. Sem pa tja si privoščijo še posebno namizno svetilko (to ee še nekako utrpi), toda visoka stojna svetilka v kotu velja za neopravičljiv lukeuz. Ce zna človek malce računati in izbirati v
IN DOM
obilici vsakovrstnih vzorcev, ee mu bo pa kmalu posvetilo, da si za ieti denar lahko uredi v stanovanju dokaj prilagodnejšo in prijetnejšo razsvetljavo, kakor jo daje ena sama pa naj ei bo še tako bombastična svetilka sredi eobe. Res je, da je stropna luč na sredi sobe edina nevtralna točka za razsvetlitev prostora. Toda ta luč je lahko slaba. Prižigati pa se mora pri vratih, da se človek lahko takoj obrne in prižge še drugo, smotrno porazmeščena svetila. Ta šele dajejo prijetno in. ker je treba, tudi dovoli močno svetlobo. Pri drobnem delu je lokalna svetilka, ki osvetljuje le omejen prostorček, gotovo mnogo cenejša kakor močna osrednja luč, ki potrebuje močnejše žarnice.
Takoj pri vstopu v vežo ie najidealnejše osrednje svetilo pohlevnih oblik, morda ■
rumeno kroglo zaradi blažje svetlobe (nikakor pa ne kakšna rdeča beaečanska la-terna) in potem še solita iz mlečnega stekla po vsej širini nad zrcalom v obešalniku. Ce že hočemo Slediti, lahko osrednje svetilo tudi opustimo, mesto tega pa namestimo na obeh straneh zrcala dve močnejši luči, morda spet sofite, drugače pa laterne ali pa .sveče s senčniki. V predsobiu je lokalna razsvetljava mnogo boli potrebna nego stropna. Prav to velja tudi za kuhinjo, kjer so potrebne pri mnogih drobnih deiih n. pr. pri tehtanju, kjer gre na grame natančno. specialne svetilke, usmerjene natančno na delovni prostor. Kot dopolnilo mora biti v kuhinji še ena premakljiva svetilka nad štedilnikom druga pa nad mizo. Obe sta lahko pritrieni ali na škarjasto razteznem ramenu ali pa na vzvodu, ki se da odkloniti vzporedno k steni- Žarnica naj bo pri teh svetilkah obdana z motno kroglo- Le za prav majhne kuhinje zadostuje 75 vatna stropna svetilka v obliki velike polkrogle ali ploščatega stožca. Slična svetila so tudi za kopalnice najprimernejša, ker svetlobo lepo enakomerno razprse. Razen tega bi bilo prav lepo. če bi imelo še toaletno zrcalo posebno razsvetljavo, ker eo kopalnice običajno majhne pa nujno tega ni treba. V spalnici svetilke na nočnih
omaricah nedvomno več gore nego stropna luč. Tisti, ki v postelji dosti čita. si bo izbral za nočno omarico kar najbolj okretno svetilko, najbolje z zelenim eenčnikom, sicer pa skrbi tudi navadno mlečno steklo za dovolj mirno svetlobo. Za strop so prav primerni senčniki od alabastra ali pristnega marmorja. Nepristno blago ne učinkuje prijetno, ker je imitiranje pravega kamna z barvo zmerom do neke mere okorno in po navadi so taki senčniki tudi mnogo preveliki. V časi so bili v spalnicah zelo pri-
Svetilka na škarjasto razteznem stenskem ramenu
ljubljeni svileni senčniki rožnate ali lila barve. Ti pa napravljajo svetlobo preveč nemirno in tajinstveno. kakor so jo imeli ljudje radi v bolj romantičnih časih nego eo današnji.
Najvažnejše in hkrati najtežavnejše je vprašanje ureditve razsvetljave v dnevni in delovni sobi. Zmerom kadar se skuša najti skupna rešitev za duševne in praktične zahteve, se pojmi zmedejo, tako da nastanejo suhoparna pisarn ška svetila ali pa razvoi ne more nanrei in daie koncesije staremu romantičnemu okusu Posledica ie. da ie baš med svetilkami za dnevne sobe še zmerom naiveč neokusnih, preobloženih, nesodobnih vzorcev Zaradi tega le treba pri nabavi sobne svet'lke dobro paziti, da ne uiamemo. katerega fstih modelov, ki so bili nareieni še za netroleisko ali pa plinsko razsvetljavo Takega blaga ie še precej. Industriia ga ie za silo predelala in tako se Se zdai dobe n. nr. kr'stalni svečni lestenci z navzgor obrnienimi žarnicami, ki leže prenizko za indirektno stropno razsvetljavo Rezultat ie slaba luč in neokusni svetlobni refleksi no stropu. Tak'h primerov slabo oremišlienih svetil ie na trgu zelo mnogo. (Pravilno ureiena indirektna razsvetliava ie seveda prav mehka in prijetna. toda zelo neekonomična in se zaradi tega unorablia samo v renrezentančn;h prostorih Kot posebne svetilke za dnevno in delovno sobo nrideio v ooštev še namizna svetilka s trebušastim podstavkom in nnšsv-nim senčnikom iz pergamenta ali bl^ga, potem za pisalno m;zo pregibna svetilka, ki obeeva le neobhodno potrebno pisalno ploskev in slednji? v priiaznem kotîôku za pomenke visoka, rasna stoina svetilka z ostro nroMiramm stoialom od niklja ter rumenim pergamentnim senčnikom, ki ee
da z vijakom pritrditi v različni višini. Za take kotičke je izbera vobče velika: uporabljajo se tudi vsakovrstne stenske svetilke, krogle na pregibljivib ročicah, šipe iz mlečnega stekla v kovinskem okviriu in včasi celo preprost 30 cm širok na vrvicah obešen pergatnentir trak. katerega robovi so upognjeni proti stenam.
POSVETUJMO SE Z ARHITEKTOM
V opremljanju svojega stanovanja je, bi lahko" rekli, večinoma ljudi nevešča. Dan za dnem imamo priliko videti stanovanja, ki so kljub dragocenim modernim opremam hladna in neiprijazna. Svojčas je bilo predpisano, to ie to epađa k opremi spalnic, to in to v obednico ш to in to v tako zvane salone in satončke Vse je bilo izde-l8io in postavljeno na mesto po gotovi šabloni. Razlika je bila le v materialu m izdelavi.
Imeli smo spalnico opremljeno s posteljo, nočno omarico, omaro za obleko in perilo, umivalnik, dva stola in miz co. V obednico je spadala miza, ' šest stolov, velika in mala kredenca in dekorativni divan. To je moralo biti čeprav je mnogokrat nedostajalo prostora za dve kredenci in za divan ki jt bil takega obsega, da je zavzel vso steno, čeprav je malokdaj kdo izmed domačih smel sesti nanj. Bil je pač paradni del opreme, v pravem pomenu besede »dekorativni divan«, po naših današnjih pojmih nekak nemogoč, afekt'ran ne-stvor, opremljen s stebrički, galerijo in eventualno tudi zrcalom.
Salon ali salcmček je bil opremljen s stenskim ogledalom, ki je imel v vznožju podstavek, kjer so životarile večinoma ekso-t:čne rastline in cvetlice v lončkih. V sredi salončka je stala mizica, okrog nje štirje fotelji in dva naslanjača ali mali divanček, vse poiblazinjeno in večno pokrito s sivim ali rjavim platnom da se ni mazalo in pražilo. če se sipomnim danes kateregakoli izmed vseh salonov in salončkov, ki seim jih videla v življenju, me če strese hlad kakor me je stresal hlad tedaj, ko sem tam čakala na pojav »milostive«. V teh salonč-kih je bilo namreč treba zmerom več ali manj dolgo čakati, tudi če si bil napovedan. Med čakanjem pa so bile na razpolago za razvedrilo tri, za sprejemne salončke običajne stvari na mizici. Prva je bil album družnskih fotografij, druga,- zbirka popisanih razglednic iz vseh mogočih krajev sveta, med temi tudi take, ki so predstavljale n. pr HonoMu, toda so bile napisane in oddane v istem kraju Evrope, kjer je bival pošiljatelj in naslovljenec, in končno tretja stvar ie bila sredi mizice košarica ali srebrn nastavek z vsemi mogočimi vizitkami z več ali manj zvenečimi imeni, vmes dostikrat tudi novoletna voščila raznašalca dnevnih časopisov. Včasi so po nekaterih salončkih v'sele tudi več ali manj dragocene, na vsak način pa obrabljene pahljače, v katerih so bile zatak-
njene fotografije au razglednice. Taki so biii saioru in saiončKi nas n matron.
Toda vse to je že šio mimo nas. Vnanja arhitektura človešKga bivališča je dobila povsem drugo obliko m z njo tudi notranjost. Te neokusne in nepotrebne salone in salončke je izpodrinila topla in prijazna delovna soba (Herrenz.mmer), v kateri diha življenje. Knjižna omara ali police za knjige zavzemajo odlično mesto, in marsikje je ena sama stena premajhna za knjižni zaklad družine. Pisalna miza, ki je nadomestila dekorativno m-zo salončka z neokusno navlako, navdaja obiskovalce s prijetno reisnobo in respektom. Za udobnost pa so resnično na razpolago široki naslanjači, prijazni d-vani, obloženi z mehkimi, pestrobarvnimi blazinami in blazinicami vseh velikosti in oblik. Obedn ca je preprosta in smotrena iz <чпо izdelanega materiala. Nikjer ne sme biti natrpanosti in gneče. Spalnice prav tako. V samsk h sobah nadomešča mnogokrat posteljo širok, udoben spalni divan, ki spremeni sobo čez dan v prijazno delovno sobo in sprejem-nico. Za mala stanovanja in samske o-sebe nad vse praktičen del pohištva!
Dom iii stanovanjska oprema tvori za sodobnega človeka veliko večje življenjsko važno vprašanje kakor je bilo to za pred-namce. Medtem ko se je svojčas človek nižjih in srednjih slojev le malo brigal za udobnost svojega bivališča in njegove opreme, polaga današnji človek v to skoraj polovico svojih teženj. Čisti, sončni in zračni prostori ter lično in snažno opremljeni so bistveni del njegovih zahtev in potreb. Toda ni lahko laiku opremiti sodobnega stanovanja da odgovarja današnjemu okusu in potrebam. Kakor svoj čas, tako imamo tudi dandanes še priliko opaziti, da samo moderna oprema ni vse, kar odgovarja današnjemu okusu, kar napravi človeku prijetno bivanje doma. Marsikateri moderno opremljeni dom tudi v današnjih dneh bolj sliči neokusni razstavljalnici kakor prostoru, kjer človek išče oddiha in miru, ko je prost Kakor v začetku omenjeno, je malo ljudi, ki bi znali svoje stanovanje tako opremiti kakor zahteva duh časa in estetika. Posebno je to težko, ker smo doživeli v ' tem temeljit preobrat. Nujno je tedaj, da so človek, ki si snuje lasten dom ali opremlja stanovanje na novo, posvetuje z arhitektom. Imamo dandanes toliko naraščaja. da ni težko najti primernega strokovnjaka, kateremu bi lahko razložili svoje želje tudi z ozirom na svoja materialna sredstva ki jih imamo na razpolago, da nam zna svetovati pri opremljanju prostorov in nabavi opreme. Marsikdo si bo s tem prihranil razočaranja, ki so tudi v , tej stvari lahko presenetljiva tudi na izdatkih. Tisti honorar, ki ga zase zahteva pri tem arhitekt, bo prihranil pri nabavi strokovnjaško izbrane in pod nadzorstvom izdelane opreme. Arhitket mu bo prostorom primerno izdelal načrt za opremo vsake sobe posebej. Svetoval mu bo do najpo-
drobnejše stvari in glede materiala, nadziral mizarsko in tapetniško delo, da bo odgovarjalo tudi estetskim zahtevam .današnjega časa, pa bodisi potem še tako skromno.
Pa tudi kdor si ne opremlja na novo svojega stanovanja, nego si ga želi le preurediti in modein:zirati, naj se, preden to stori, posvetuje s strokovnjakom. Nekdanje visoke kredence, masivne divane in fotelje starega stila, pa tudi omare in postelje, če so iz dobrega materiala, se dajo prav lepo predelati v sodobnemu okusu in zahtevam odgovarjajoče pohištvo.	U—a.
|№ZNAMKE
IPPLPRIPOVEDUPEJO
MISÏONAIUEVA ZNAMKA
Neki misionar v Ugandi (ekvatorialna Afrika) je nap sal s pisalnim strojem važno poročilo o zmagovitih bojih s tropsko mrzlico in o velikih nevarnosti s strani domačinov. Napisati poročilo ni bilo težko, toda kako ga odposlati — to je bilo veli. ko vprašanje. Pred 40 leti ni bilo v Ugandi ne poštnih znamk in še manj organizirane
i: '	,•< * i«,' ■ « » • v
j: *V.9'I»B* ? t
■ • so 1 ! # t
Uganda* !
ji	tc-asj
pošte. Bila je samo džungla.
Misionar je menil, da morajo biti na njegovih pismih kakršnikoli simboli, ako hoče dokazati civiliziranemu svetu, da je plačal poštno pristojbino. Zato je sestavil s pomočio pisalnega stroja znamko iz po-mišljajev in vejic: »V. 96. R.« je pomenilo leto 1896. in ime kraljice Viktorije. Pri. stojbino pa je plačal v malih belih m ru. menih âko'jkah. kd so jih smatrali domačini za denar. Te primitivne znamke so ene izmed nairedkejših, kar jih je priznala mednarodna pošta in pomenijo danes precej, šnje premoženje
® \ AH M
RETIJEVA OTVORITEV
Igrano v Mmsku na turnirju za mojstrstvo Bele Rusije Beli: Kasperski	črni: Kaznelcon
1.	Sgl-^f3	Sg8—f6
2.	b2—b3	c7—c5
3.	c2—c4	SbS—c6
4.	Loi—b2	e7—e6
5.	Sbl—c3	---
Ni igrano v smislu te otvoritve. Tu je časa dovolj, poskrbeti za razvoj kraljevega tekača, in sicer po Retiju z dvojnim fianchettom, po Niemcoviôu pa z e2~—e3
5	.------d7—d5!
6.	c4Xd5	e6Xd5
7.	Ć.2—d4	---
• Nerazumljivo je, da izkušen tiuniirski igralec, kakor Kasperski, odpira linije pri nerazviti igri.
7	.------Sf6—e4
črni izvrši tu ostro ofenzivo, ki do konca ne popusti niti za trenutek.
8.	Sc3Xe4	d5Xe4
9.	Sf3—d2	c5 : d4
10.	Sd2 : e4	Lf8—b4+
11.	Se4—d2	Ш8—a5
12.	a2—аЗ	Lb4—c3
13.	b3—b4	Sc6 : b4
14.	Lb2 : c3	---
Izvršeno v strahu pred varianto: 14. D :
ib4 15. La3, Db6 16. Tbl, Da 5 17. Lb2, Lf5. Toda s 15. Tbl!, Lf5 (L : b2 16. Dc2!) 16. L : c3! bi bil boljši odpor. ------d4 : c3
15.	Sd2—1>3	Da5—b6
16.	a3 : b4	Db6 : b4
17.	Ddl—c2	---
Tu bi lahko poizkusil Sd4! Po c2+ hi sledilo 18. Dd2, Dbl+, 19. Del, Db4-f-, Dd2— večni šah.
a b c d e ( « n
a b c d e f g h
19.	Sb3—d2	Db4—h2
20.	Df5—e4+	Ke8-4f8
21.	De4—a4	b7—b5!
Beli kapitulira, ker njegova kraljica ne more več prispeti za kritje mata na po. lje dl.
ReSitev problema 7
1. Kg3_h2!, Sûl—Î2 (a), 2. Se3 1..., e4 (b), 2. S£4! 1..., Sg5 (c), 2. h:g+. Ta pro-blem .prisilnih potez s tihimi potezami (a, b) in čistimi inati je zgrajen z eleganco, ki je Havelu prirojena.
anekdote
O Aleksandru Dumasu
Aleksander Dumas, oče, je nekoč na. ročil svojemu slugi, naj mu prinese iz kleti steklenico šampanjca. Sluga mu je pojasnil, da je klet prazna.'
—	Torej je treba kupiti novo zalogo, je vzdihnil Dumas.
—	Skoraj, je menil sluga, toda trgovec je zadnjič izjavil, da vam brez gotovine ne da niti steklenice.
Dumas je našel v žepu zadnji napoléon, dor in sluga mu je res kmalu prinesel steklenico šampanjca.
—	Ta je pa iz moje kleti, je jezno pristavil Dumas.
Sluga je dolgo taja, nazadnje pa je le priznal goljufijo Dumas ga je sprva na_ gnail iz hiše, končno pa se je pomiril in dejal:
—	Saj vem, da posili goljufajo svoje gospodarje in tudi pri meni ni drugače ; toda drugič zahtevam, da mi daš moje vino — vsaj na up!
Dumas starejši je zaupal svojemu sinu, da ga znanec prosi za posojilo 200 frankov.
—	Lepo, je ugovarjal sin, toda ta mož je pijanec in te миеп tega todi opravlja, kjer le more.
—	Prav je, je odgovoril oče Dûmes z nasmeškom, zato sem tuđi posodil samo 100 frankov.
*
V mladih letih je bil Dumas Se reven. Prijatelj mu je pripovedoval, kako mu je nekoč v dvoboju reši] življenje novec za 5 frankov, M ga je nosdl v žepu, ker se Je krogla ustavila prav na njem.
—	Kakšaio srečo si imel, je dejai Dumee, če bi bil to jaz, bi že davno ne 84el ve8f
Dce j fs
Lee—f5! o3—<£?k.
V družbi se je govorfio o temo, razlika je med Dumasoen starejšim in njegovim sinom.
Dumas oče, kS je bal sam rnrveoč, Je bi pojasnil razliko takole:
— Med menoj im sfoom je prav za prav rasđMsa samto ta, da jaz ljubim ženske, on pe ne in se je «и oženil, jaz pa sem ostal
geanfdrl