Pot v šolo                                             Ksaver Meško
  Tako \o, da se lolikokrat in s tako toplo radostjo spominjamo mladostnih dni ? In kako to, da se tako z vsem srcem oklcpamo mladosti in sc v mislih, posebno v dneh težav in trpljenja, tako radi vračamo v njo ? A res — je-li Adam mogel pozabiti paradiža? Ni li romal z mislimi in 2 vso dušo dan na dan nazaj vanj ? Romal na-vzlic angelu z gorečim mečem, raimo in preko angela čuvarja . . .
V daijni tujini sc spomnimo malega, neznatnega dogodka iz mladost-nih dni. In glej, je nam, kakor bi nas za hip pobožala dobrotna, ljubeča roka, roka materina morda. Razveselimo se, kakor bi nam bil zasijal v srce skozi hladnc jesenske megle zlat, topel solnčni žarek. Vrnemo se po letih na pozorišče svoje mladosti, v domače kraje. In glej, kar nenadoma zagori nad aami  žarko, veliko  solnce,   solnce vse  našc   mladostne  sreče.
Leto 49                                     VRTEC                                   Stran 37
ln spomin za spominom vstaja iz srca — več jih klije iz globočin srca in lepših nego cvctk ob toploli smehljajočega ss spomladanskega solnca.
Kadar pridem v domovino, hodim k domači cerkvi kakor nekdaj, v mladostnih dneh, po tistih dveh dragih in Ijubih mi potih, ki sem toliko-krat stopal po njih v šolskih lelih. Ena prereže nad vasjo travnike, krene onslran mlinskega potoka zložno gor proti šumi, pod gozdom prek, proti Bacmanovemu domu, od tam navkreber v les, skozi les gor v vrhe, k vinogradom. Krajša je od drugc, a ob nalivih ni mogoče priti čez travnike, kcr so pod vodo; kvečjemu čcz ledine, ograjene skupnc vaške pašnike med travniki; a tudi tam čez več luknjastih mostov in zibajočih se brvi, ki jih pa povodenj čestokrat razdere in odnese. Po vrhu pa |e ob deževju , navzlic vscmu roždžju (odrezki trt), ki ga mejaši namečejo v pocestna J brezdna, tako grozovito blato, da sega mastna ilovica, žtondra in žlota človeku ne samo do gležnjev, ne, daleč gor proti kolenom ter hlasta z brezzobimi usti po čevljih in hlačah, kakor bi jih hotela kar strgati z nog. Zato je treba ob takih časih ali pozimi, ob velikem, novopadtem snegu, krenili po daljši poti, po veliki cesti gor po dolini. A tudi od te se odcepi četrt ure pod cerkvijo bližnjica, »čez pesek« imcnovana, in si pošten kristjan, ki hodi peš v cerkev, prihrani velik ovinek nad Koračice, zadnjo vas pod cerkvijo, in mitno pokopališča.
V šolo smo hodili večinoma po krajši poti, najsi tudi blatni. Posebno poleti in v jeseni nili mislili nismo na pot po cesarski cesti: vrhi so bili tedaj polnt sadja! Slive, posebno rumcni špendlii, ki se jih je veselilo že samo oko, kaj se jih ne bt usta, so kar ležali na cesti. Kar pa je natresel Gospod Bog na pot, smo si lastili mi deca. Seve, da bi stopili v vinograd, bodist samo na sep, in bi utrgali grozd, ali samo pokusili dve, tri jagode, ne, takc neprilične, grde izkušnjave, če je res kedaj prišla, se je bilo trcba takoj korenito otresti. Zakaj iz mladega se nam je zabičcvato to-le: >Ni pisana pravica, a starodavna in priznana: če te zasači posestnik v gorici, te sme ustreliti^ Za gorice naših staršev se nam je zdela ta pravica pra-vična in sveta, pravicna in sveta pa tudi za vsak drug vinograd. Lc v jeseni, ko je bilo vsc obrano, \e bilo dovoljeno iti paberkovat. A še pri tem so se vsi držali le bolj domačih vinogradov.
Najlepše na tcj poti pa je bila češnja tete Žižkovice. Stala jc pod tctinimi njivami, na križpotu, tik ob giobokein klancu, ki se po njem s težavo privijc vozna cesta sem gor iz Hranjigovec in od druge straoi peš-pot gor iznad Bacmanovih. Tako je skoro polovica raogočnih vej visela nad globoki klanec, kar pa nas podjetnih fantalinov ni poscbno strasilo, da ne bi zlezli po njih daleč vun proti šibečim se vršičem, kadar smo dobili od tete dovoljenje.                                                                         I
Cudna ženica je namreč  bila tetica Žižkovica.   Stanovala je sama v   ' svoji hišici,   skoro čisto skriti med sadnim drevjem,   in Še pred njo daleč tja ob cesti so stale širokoveinate,   skoro vsako leto rodečc  jablane, vse nizke, da je maihen človek le malo dvignil roko, pa je že imel jabolko v nji.  Za   hišico ie  bil   položen  doli po  rebri lep vinograd,   sem  na  drugo
                                                    
stran, proti cesti, pa lepe njive. Pod njivami pa je slala tista debela sta^H češnja in \e -rodila leto za letom, kakor bi pogledal Gospod Bog na nj^| vsako leto s posebno milostmmi očmi in bi io šc prav posebej blagoslovnH
Včasih nas je navzlic vsi dobri volji prcmagala izkušnjava, da smi se lotili v jcseni tettnih jabolk ali poleti njenih češenj. A ženica ni ni koli vpila nad nami kakor drugi Ijudje. Če pa se je, kadar smo klatil jabolka, prikazala izza vogla, smo se razpršili kakor vrabčiči, če vrže kamen med nje. Ali čc smo brez njcnega dovoljenja zlezli na češnjo te smo uživali najslajšo slast, pa smo jo nenadoma zagledali kie na vratel ob njivi, maio da nismo naglavički popadali z drevesa. Včasih smo se pa> potuhnili raed vejet a ko je nepremično stala tam na ozarah in ni šla n-sem dol proti češnji, ne pa tudi domov, smo vcdeli, da nas vidi. Teda smo za mogočnim deblom kar mogoče na tihem in prihuljeno zlezli do in zdrseli po robu v klanec, kakor da je padel kamen v globočino.
Tak strah in tako spoštovanje smo iraeli pred  tetko.
Dovolila nam je pa vsako leto, in to smo ji v svojih srcih zapisali zel< dobro, kadar je ona obrala češnje bolj v bližini debla, da srao smeli tud mi iti nabirat. Prosili smo jo sicer že od časa, ko so se začele črniti — zrete so bile črne bolj ko tinta in lesketajoče sc in sočne, da jfe mo ralo vsakega že od daleč skominati po njih, in najsi bi bil angel — če stokrat: >Tetica, ali smemo na češnjo?<^ — »Ne še, Če jih pustite pri rairu, vam že povem, kedaj da smete.« — Ta obljuba nas je sicer poto lažila in nas navdajala z veselim upanjem, a nasitila nasih oči in našil žel) ni. Baš ta obljuba pa je bila tudi vzrok, da nisrno upaK češenj kra sLi in ropati in smo se tako ustrašiii, če smo jih vendar kedaj napadli pa nas je tetka zalotita.
Šlo pa je tedaj venomer: »Tetica, ali ie sraemo?^ — »Ne še!« -Neskončno dolgo se nam je zdelo, da je izrekla starka odrešilno besedo »Zdaj pa v božjcm imenu!' — Ne more plantti Iruraa škorcev z večiim veseliem in vriščem po sladkem sadu, kakor smo planili mi.
Kadarkoli hodim sedaj po tisti poti, se vsakikrat hvaležno spomi-H njam teticc. —                                                                                      fl
Ni mi pa v tako lepem spominu daljša pot- Več temnih sporainovB mi vstaja iz nje, ko hodim sedaj, po dolgih letih, tamkaj. Spomini na stra-H hovc, ki so mi vedno grozili iz tistcga molceČega kota, Pekel imenova-B nega, in iz tistega mračnega Dihurjevega mlina, ki ga skoro nikoli nisentfl slišal pekljati, ampak jc čepel v Peklu kakor ogaven, ogromen pajekj prežeč v svou paičevini na plen.                                                            H
Posebcn neprijeten spomin se mi budi, kadar stopam ^čez pesek«H spomin na meglen, žalosten zimski dan.                                                 I
Biio je prve dni, ko smo po novem Ietu, po božičnih počitnicah^B spet začeli s šolo.                                                                                ^M
Prinesel sem s seboj v šolo lep korbač, ki mi ga ie brat Tone sple^B tel iz tenkih in prožnih vrbovih vejic za tepcžkanje na pametivo ali daoH nedolžnih   otročičev.   V šoli   sem ga pokazal nekemu  takozvanemu prija-^B

^^^n suhemu, vedno kuštravemu in zamocaHkanemu pretegonu, ki sva ^^HvČasih skupaj domov, če sem šel po daljši poti. Bil je za polovico ^^Ki od menc, znal pa ni nič.
^^V   Temu je korbač kar pamet zmešal.   Ponujal mi je vse mogoče zanj, ^^^ra nisem maral dati.   Tik pred popoldanskim poukom mi pravi:  »Veš ^^H pa se pogodiva med potjo zanj, pojdi danes doli čez pesek.« ^^H Res sem se dal premamiti po njegovem sladkem vabilu, ki ga je po ^^m še sladkeje ponavljal, in sem krenil z njim.
Megla je bila,   da bi jo z nožem  rezal.  Sla sva od  cerkve  navzdol, kakor bi se pogrezala v mrtvo mlečno jezero.
Pomenkovala sva se prijateljsko, da sva prišla v globel, kjer ni daleč naokrog nobene hise.  Kar se tovariš nenadoraa ustavi, me krepko prime za ramo ter pravi:   »Ti,  aii mi daš korbač?«   —   ^Kaj mi das zanj?«  — To-leU — Pa  me začne klapovuškati,  potem s pestmi tepsti po glavi, po ramah, po hrbtu,  po prsih.  Potegnem korbač, da bi se z njim branil. A komaj ga izvijem \z žepa, mi ga ze izdere iz rok, me poderc na tla in me obdeluje zdaj z njim po glavi, po plečih, po prsih, kamor jc pač padloM To — to — to imaš, da boš vedel, kdaj si mi prodajal korbač!« —   Po-H magajte, pomagajte!« sem vpil in udarjal tudi po zdivjanem pretegnjencu, kolikor sem  mogel.   A vpitje   je   tonilo v gluhi,   nemi   megli,   Moji udarci pa nasprotnika tudi rtiso pogaali v beg. Le Še bolj so ga raztogotili, da )^m klestil še bolj divjc.                                                                              H
Ko se je naveličal, mi je zagrozil; ^Zdaj pa idi! A da nikomur ne™ povcš, drugače dobis šc cnkrat, pa še bolj. Zaporani si, žaba mala, tr-masta!« Vso pot do doma sem prejokal, boli od jeze, da mu nisem bil kos, nego od bolečin. In vso pot sem premišljal, kako ga bom doma zatožil. A komaj sem prišel domov, že novo gorie. Mati so mc ošteli; »Kjc pa se potepaš? Tone \e skoro že cno uro doma. In ves blaten si!« ^^^   Nisem več jokal.  Le srdil sem se na Ustega pretegnjenca in na vca
^^^v S hvaležnostjo se spominjam tetice Žižkovice, kadarkoli hodim spe^ ^^Vtlsti poti čez vrhe. A če grem po daljši poti, po dolini in  "čez pcsck«,   ' ^^Bmišt)am o tistem napadu in se vprašam: >:Kaj ie paČ postal v življenju ^Hti razboinik?«