Beračica.
Samotno žijem, suho skorjo jem,
trpim, trpim, odkar spominjati se vem:
poznala nisem otca, brata ne sestre,
umr!a mi na slami mati je thte . . .
Pehali in od praga me podili so,
le dela me in stradanja učili so   . . .
Srce osirotelo prazno je želja,
na velih licih mojih solz se sled pozna . . .
Nihče sočutno ne sprejema me pod krov,
potrta hodim mimo tujih jaz domov . . .
Dež moči me, na cesti pesek pa rezan
mi rani bose noge dan na dan . . .
Zvečer zaupno k nebu dvigam jaz pogled:
,,Oj, hvala Bogu, da minil en dan je spet! ..."
Že bližam grobu se, končana tam bo pot,
tam rešena življenja tega bom  grozot! . , .
Kdo neki bo solzil za mano se tedaj? —
O, pridi, smrt, v deželo boljšo  me spremljajl . . .
Ne daš si dvakrat reči: tukaj že stojiš,
s koso v koščenih rokah vame se režiš . . .
Ti moja si rešilka, bleda, mrzla, smrt;
kako do tebe naj gojim li strah in  srd? . . .
Podaj roko mi, dragevolje grem s teboj,
in ne skrbi me, kakšen li pogreb bo moj! . . .
Vsak mora v grob:  mlad bodi, star, ubog,   bogat,
naj cunje krijejo ga ali pa škrlatl . . .
—.   122   .-^-
.1'
V bliščeči rakvi spaval bo pač bogataš, v samoti pa pozabljen, prazen grob bo naš . . . Pa saj za dragocen ni meni spomenik, pred  Bogom  smo enaki, On   bo naš sodnik! . . . Lopat, čuj, žvenketanjel . . . Kopljejo mi grob, brezčutni ti Ijudje me poneso v pokop . . . Na mojo krsto bodo grude padale, besede pikre me še mrtvo zbadale: ,,Spet beračica manj!" z zasmehom poreko, moj duh pa, rešen muk, vesel zleti v nebol . . .
Janko Leban