21
Neman in Belana.
Narodna pripovedka. Zapisal Raicev B.
Nek ubog; pa posten oča in mati sta imela sina Nema na in hčer Bela no. Na smrtno j postelji sta oča in mati poklicala svoji deteti k sebi in jima srdčno priporočila, da se do smrti nikdar ne bi zapustila, temoč v vseh nadlogah in nesrečah si pomagala.
Bela žena je s svojo bridkoj kosoj pokosila očino in materino življenje: Neman in Belana sta žaluje ostala sama od vsega voljnega sveta zapuščena. Neman je sedaj rekel Bela ni: Veš kaj, doma ne moreva živeti, jaz znam ugodno strune na javorovih goslicah s šibkim ločecem gladiti, ti pa kor slaviček v košatem gajiči sladko prepevati; hodiva dalje po svetu, morebiti bode se nama kde Indi bolje godilo kor doma. Mahoma se napotita ter gresta.
Prišedsa v veliki gozd se usedeta pod senčnato drevo in brat veli svoji sestrici: Napraviva si z veseloj godbo in milim petjem dobro voljo: ti boš sladko pela, jaz pa bodem rahlo na goslicah strugal. Počneta , in skladalo se jima je kakor bi se Vile planinkinje glasile. To uslišavši razbojniki, kteri so ravno v tistem logu svojo pušino imeli^ pridejo ju poslušat. Neman dvanajst tolovajev in jihovega poglavarja opaziv vstane, izdere meč, kterega mu je oča sporočil rekši: ;,ako bodeš v sili, maši krepko z njim in vse se bo podiralo kor bi kosec na travniku kosil", poseka vseh dvanajst s poglavarjem vred. Belani pa se je razbojniški poglavar zelo dopadel, milo se ji je tožilo po njem, al ni vedela, kako bi ga vzpet oživila. Nemanu se je dobro zdelo, da so tolovaji svoje zakotje v tem logu imeli in je rekel sestrici: Pojdiva po šumi iskat; če uajdeva ji-hovo bivališče, lahko ondi do smrti živiva.
Ne gresta daleč, pa že zagledata kolibo, kder so razbojniki stanovali. Všedša v hišico najdeta razne reči, ktere so za gospodarstvo potrebne. Prvo, kar je Ne mana jako mikalo, so bile strle na klinu; te hitro sneme rekši sestrici: Jaz pojdem na lov in bom nama za živež nekoliko zverjadi nastreljal, ti pa nama dotle doma lepo gospodini.
Obesiv strle na herbet je odšel; Belano pa je vedno mikal razbojniški poglavar dasiravno ubit; sem in tam je premišljevala, kako bi ga oživila, kar na oknu piskrič zagleda, kteri je zvunaj imel prikeijen listek in na tem tako le napisano: „Ce kdo koga s tem oljem pomaže, akoravno je že dva dni mrtev, mora oživeti.a Sestrica vesela vzeme lonček, se pašči k umorjenemu razbojniku, ga pomaže po temenu, sencih, zatilnjaku in po ranah. In res! mrtvec k času spregleda, se počne gibati, vstane in gre z njo v tolovajski brlog. Belana mu je povedala, da je bratec odšel zverine streljat in naskorem pride domu; oživljeni razbojnik ji pa veli: ne bomo se dobro pogajali, kedar tvoj brat pri-šedši me pri tebi ugleda. Veš kaj naj storiva, da se ga znebiva: jaz se skrijem pod posteljo, ti pa se bolna napravi, in kedar domu pride, mu reci: Ljubi bratec, ne vem, kaj se mi je pripetilo, zbolela sem; ti bi mi morebiti po-mogel. Ne daleč odtod proti solnčnemu vzhodu v nekoj otlini so volkovje, idi tje po volčjega mleka; to bi mi bržčas hasnilo. Volkovi pa so ondi tako hudi, da človeka hipoma razcešejo, in po takem sta se ga hotela znebiti. Ce pa odonod domu pride, ga pošlji v drugi brlog proti severu; ondi šče hujši medvedi svoje skrivališča imajo, in pri njih naj prosi medvedje zvare. Ako bi pa se utegnilo prigoditi, da bi tudi odonod se povrnil, naj ide v tretjo jamo proti zahodu, kder   so  levi   doma;   odtod   se   gotovo   več  vrnil ne bode.
Ta naklep je sestrica mahoma spolnila.
Ljubeznivi bratec je obložen z nastreljanoj zverjadjo domu prišel in sestrico na odru bolno zagledal. Prestrašiv se jo hitro popraša, kaj bi ji bilo; ta pa mu odgovori ta-ko-le: ^Ljubi bratec, na smrt sem zbolela; idi proti solnčnemu vzhodu v globoko otlino, ondi so volkovje; poprosi volčico, da ti mleka da; to bo mi najbrže hasnilo. Neman odloživ torbo in strle gre serdčen tje pa zaprosi volčico za mleka; ona mu hitro podari ne samo mleka, temuč mu šče prižene volče rekši: Ženi je tudi s soboj, to šče bo ti nekda pomagalo.
Zahvaliv se odrine in prinese Belani vraštvo, volče pa v hlevič zapre.
Za nek čas mu sestrica vzpet veli: Dragi moj bratec, meni ničesar ni bolje; idi proti severu, ondi najdeš medvede, poprosi medvedinjo, da ti mleka da, morti bo mi to hasnilo. Neman malo tožen se napoti hote sestrici pomoči; kedar je do brloga prikrožil, je že medvedinja zvunaj stala in ga čekaje popitala, kaj bi rad; on pa je poprosil mleka za bolno sestričko. Ta mu hitro da in šče ponudi med-vedče, vele: Vzemi si je, to ti bo šče nekda na hasek. S tem se domu povrnivši vraštvo zroči sestri, medvediča pa v hlevič potisne.
22
Belana mu tretjič veli: Moj mili bratec, tudi to zdravilo mi ni pomagalo; bržčas bom morala umreti; idi šče v tretjo jamo proti zahodu k levom, morebiti bo mi levinje mleko hasnilo. Tudi sedaj jo je posluhnil, čeravno žalosten misle, levovje mi gotovo kožo zmerijo; al oporoke svojega očeta in matere nikoli ne pozabim. Pristopal je drhtaje do levje jame, in glej, levinja že pred brlogom čakaje ga je poprašala, kaj bi rad; on pa je rekel: mleka za svojo bolno sestrico. Hipoma mu ga da in šče tudi levče, povedavši: to bo ti nekdaj pomagalo. Srečno se domu povrnivši je mleko sestri podaril, levče pa v hlevič porinul. Belana se je čudila jegovi moči in srdčnosti ter uprašala, kako je to, da te niso zveri raztrgale? Neman pa je odgovoril: Ničesar se na svetu ne bojim, dokler sem svoboden in desnica z očetovim mečem krepko maše; samo tadaj bi oslabel, če bi mi kdo palca na roki zvezal. Sestra, skopavši se iz postelje, vzeme žilavo nit in poskusi roki zad na ledovje pri-gnivši mu palca trdno zdrgniti. Na to pa skoči razbojnik izpod postelje rekši: Sedaj jaz hočem s taboj ravno tako narediti kakor si ti z menoj in z mojimi tovarši; sedaj ti je smrt gotova. Neman uzrev oživljenega razbojnika je ostrmel, pa ni na dalje o tem popraševal, temoč rekel sestrici: Mila mi sestrička! koliko sem se jaz za te trudil in skrbel, ti pa me sedaj smrti predaš. Odvezi šče mi kon-čimar palca na neke hipe in mi na smrt zapoj. Belana šče se ga je toliko usmilila ter mu palca razvezala; Neman pa zgrabiv naglo svoj meč, in kor bi se zblisnilo razseka tolovaja na drobne koščeke, sestri pa reče: To imaš svojega blagega ljubčeka, kteri me je po tvojih naklepih hotel ubiti!
Belano pusti v kolibi, vzeme svoj meč in tri zveri ter gre križem sveta; počasi pride v neko mesto. Všedši zagleda, da je vse s čminoj oblečeno, popraša nekoga, ki ga je ravno sretel, kaj nek to pomeni; ta pa mu odgovori: Pod tem mestom leži pozoj, glavo ima pod rekoj, ktera mimo mesta teče in grozi nam celo mesto zrušiti, če bi mu vsak teden deklice ne darovali, ktero pri mostu glavo iz reke pomoliv požre; že vse nam je pokončal, in dnes pride kraljeva hčer na versto.
Tudi Neman je stopal proti reki, da bi se otožne dogodbe udeležil, kar zagleda duhovnika, kteri je solznato deklico v črnino zavito na most sprevajai k pozojevemu žrelu. Vse ljudstvo je strašno žalovalo za Kraljevno, samo Neman je junaški stal ter se ponudil nesrečnico oteti. Množica je k času jela kričati na ves glas: ?,Ce jo rešiš, bodi naš kralj in jeni zaročnik." Kraljevna bleda in pre-padena ter že skoro brezsvestna se mu je ponudila za za-ročnico, čeravno ni rešniku verovala, da bi mesto rešil in tudi njo.
Osodni hip je dotekel, pozoj pomoli svojo peklensko glavo, žrelo se široko razgrne hote nežno daritvico po-hliniti, pa — namesto blage žrtvice ga doleti Ne man o v bridki meč ter mu gnjusno keblačo na dvoje razkole, zveri priskočijo in glavo na solnčni prah raznesejo.
Vsa drhal ga je hvalila in slavila rešnika, kraljevna ga je z zvermi vred v grad sprevajala in se ž njim zaročila. Vendar pred porokoj se spomniv svoje sestre, je šel po njo in jo s soboj privedel. Ali pot je bil delešnji in obilno časa je dotle preletelo. S sestroj prišedši je hotel v grad k mladoj kraljici iti, pa straža mu je prepovedala rekši: dnes nišče k nji ne sme, ker se ravno na poroko odpravlja. To uslišavši je ostrmel in premišljeval, kako bi to  moglo biti, vsej sem jaz njeni zaročnik.
Dokler je Neman potoval, je nek zvit hlapec šlišaje, kako se je z Nemanom pogovarjala, njemu sovsema enak se kraljevni priliznil in rekel: Jaz sem ravno tisti, ki te je smrti otel; zveri so mi razbežale, sestre pa nisem več našel; in tako je mlado kraljico prekanil. — Neman žalosten napiše kraljici drobno pisemce tako-le:
„Presvetla kraljica, moja zarocnica! Tvoj resnik in zaročnik se je z dal njega potovanja s sestricoj povrnul in hotel naravnost v tvoje poslopje iti, pa straža pred gradom me ne pusti vniti.u
Neman tvoj rešnik, pozojev ubojnik.
Ta listič je dal volku in ga z njim k kraljici poslal. Volk ne boje se straže in ne maraje za njeno prepoved je trdno stopal k kraljici; po poti se je v mladenča spremenil in všedši v kraljičino stanico ji je pisemce dal. Ali brez odgovora se je moral vrniti, ker nevesta mu ni verjela. Neman togoten pošlje medveda, pa ravno s takim uspehom kor prej, in tretjič leva. Nevesta tretjokrat prebravši toista pisemce pošlje svojega služebnika po njega, stražarjem pa veli odstopiti. Všedšega mahoma spozna, da je njeni rešnik\ ga obine, izvoli za svojega moža in kralja, onega prekan-ljivca pa so zveri raztrgale.
Dosti let sta srečno živela, ter posebno za blagor svojega ljudstva skerbela; beli bog pa je njune blage, pravične in poštene namene podpiral. Belana je ostala prva kraljičina služebnica, zveri pa so spremenile in se nikoli več ne povrnule. Bile so namreč beli duhovi in Ne man a k sreči pomagali.