Nekoliko izrekov Boris Miranovih. (Nabral in uredil A. Gradišnik.) (Konec.) Ogibajmo se pravih, debelih, neukretnih germanizmov, ki nam zares jezik pačijo in kaze; besed, katere tako rekoč vpijejo, da so tujke, katere se podajejo našeniu jeziku, kakor bosopetemu zamoicu svetli cilinder! Takih besed pa, ki so se uže udomačile, ukoreninile v književnem jeziku, ki so dobile že čisto domačo slovensko obliko, tako da jim pride samo jezikoslovni kemik z mnogim trudom in preizkovanjem do tuje korenine, take besede menim, da bi smeli rabiti brez smrtnega greha. Kakor s posameznimi besedami, tako je tudi s celimi izreki. Tudi tu in zlasti tu ne bodimo preveč izbirčni. Ogibajmo se takih, ki se ne zlagajo se zakoni in pravili našega jezika, katerih se brani duh njegov. Mej take nerodne germanizme spada, da mimogrede omenim, tudi sploh rabljeni izrek: »prav imaš"; naš kmet govori mnogo bolje, kakor Latinec ali Grk: nprav praviš", ali: »prav si storil". Drugih vzgledov mi ni treba navajati; vse polno jih je po naših knjigah in časopisih! Tudi Slovenci smo imeli gotovo nekedaj svoja narodna imena, nekaj jih je še ostalo v narodnih pesnih: Vida, Zora, Breda, Sonca. A s temi ne moremo izhajati; kaj nam torej početi? Po naši misli izposojujmo se jih najprej od svojih južnih bratov in sploh od slovanskih plemen. »Zvon«, n. letnik 1876., v spisu: nSlovenska imena". Nam je potreba nekoliko več zložnosti v pisavi, da ne sme vsak pisati, kakor se mu dozdeva; da so neka stalna pravila, katerih se je držati vsakemu slovenskemu pisatelju, ako hoče pisati res slovensko, ne pa neke zmesi, ki ni ne tič, ne miš. Ne zahajajmo v salone, kjer se človek tako lahko osmeši; ogibajmo se gladkega parketa, kjer tako lehko izpodrsne okorna noga. Držimo se domačih tal, v njih so našega bitja krepke korenine, iz njih nam izvira prava moč. Naše slovstvo naj se razvija in rase po edino pravih, naravnih zakonih, da bode zdravo in krepko, ne puhlo in sleparsko. Izobražujmo, blažfmo, povzdigujmo najprej domači govor; skrbimo, delajmo na vso raoč, da bode govor omikanih stanov, potem dobimo s časom tudi narodne salone, narodno ženstvo, brez katerega vse naše slovstvo kakor vse narodno življenje nima trdae podloge. Majhen narodič smo Slovenci in še ta razcepljen, razkosan; neugodne so naše politične, neugodne materijalne naše razmere — stara, žalostna resnica! In ta mali, ubožni, raztreseni narodič si je v nekem plemenitem ognji, v mladostnem, vse hvale vrednem navdušenji, v iskreni ljubezni do narodnosti, do materinega jezika, v svojem hrepenenji, svoji že po omiki, po narodnem razvoji, v svojem blagem, nenavadnem vnetji za vse, kar je lepo, vzvišeno in plemenito — ta vzgledni narodič, pravim, si je v oni mladostni dobi prostovoljno naložil breme, ki presega njegove materijalne moči. III. Kar sem užil bridkega, prišlo mi je od doma. Vender vse to ni mi eno samo trenotje omajalo globoko in široko ukoreninjene ljubezni do mojega naroda. Sin ne ljubi matere, ker je imenitna, gospodska, bogata; ne ljubi je tem bolj, čem več mu je dala; ljubi jo, zakaj? sam ne v6, ljubi jo, ker jo mora ljubiti, ker ne more drugače. Pravo rodoljubje torej ni zasluga, nikedo nima pravice ponašati se z njim; kdor ga nima, ne zaničujmo ga, milujmo ga. Ali kdor kaže rodoljubje, katerega v srcinečuti, onni vreden našega spoštovanja. Ne kličimo vedno rodoljubja na pomoč, da nam ne odreče tedaj, kadar ga je v resnici treba in ga tudi na pomoč poklicati smemo. Z leti rase človeku hrepenenje po domovini, po ljubem rojstvenem kraji; lepših je morda mnogo videl po svetu, a tako prijaznega, tako ljubega nikdar nikjerl IY. Malokedo je znal tako kakor Slomšek govoriti s prostim Ijudstvom; vidi se mu, da mu gre vsaka beseda od srca, da mu izvira iz blage d_>e in iz gorke ljubezui do svojega naroda Slomšek-ove pesni so odsev blagega, veselega srca, čiste, po- božne duše. sZTOn8> n L 1876-> liat 19( v spisu: nNove knjige". Ako že ljiibite, ljubite na skrivnem, na dnu srca, tam naj večna lučica, katero ste prižigali svojemu angelu, svojeinu idealu; skrivna ljubezen najslajša ljubezen! Kaj treba vedeti svetu, kdo je vaša boginja. Ako torej ljubiš, niladenič, ljubi zase; ne izpostavljaj svojih sladkih in britkih čutov v posmeh tujiiu Ijudem, ki imajo vsak svoje potrebe in opravke. Kakor je, tako naj bode, Svet najboljši res je ta; Bog razdelil je osode, Kar zasluži vsak ima. ,,Zvona, n. 1. 1876., list 18.: ..Pesem brez imena". Neznosno težko breme je dobrota. ,,Zvon", m. letnik 1877., list 9. v pesni: nSamotar", 4. 0 blagor mu, ki sreča ga zadene, Da pridobi prijatelja si, brata; Z jeklenimi vezmi naj z njim se oklene, Ne zlatimi! pogubna moč je zlata. Samotar« 4. Nič ni nam previsoko, pregloboko, človeku vse mogoče je doseči . . . BZvon", EI. 1. 1877., »Samotar", 3. Jaz priznavam in spoštujem vsako prepričanje, da je le pošteno, ne ponarejeno. Kar je smešno, nenaravno, to ne more nikdar biti lepo. Kar ne more živeti ob svoji notranji moči, naj pogine, bolje prej ko pozneje. Zoper svoje prepričanje, se ve da, ne sme se človek nikdar ia nikjer pregrešiti, ako neče biti veternica na strehi . . Človek nikoli samega sebe dovolj ne pozna. Naj si še tako prizadeva, da bi bil objektiven v mišljenji in pisanji, obtičf mu vender še na dnu srca kak ostanek samopridnosti. nZvona, H. 1. 1876., spis: nMir in sprava". Kdor je nekoliko izkusil življenja, kdor ga je opazoval z ostrira pogledom, kdor se ni dal slepiti lepim besedam, sijajnemu videzu, — 6n ve, da ena izmej najbolj redkih prikazni v življenji jc ncsebičnost, nesamopridnost v zasebnem isto tako, kakor v javnera življenji. BZvon", II. 1. 1876., spis: nV spomin pokojnemu Janežiču".