Kakšna bo učiteljska pasivna rezistenca? (Dalje.) 4. Svoje bede smo krivi tudi sami. Samenu sebi očitati slabosti, napake in krivde ni baŠ navadna stvar. Samega sebe spoznati je najtežje, ker je samoljubje ona sila, ki človeka odvrača od tega. Vendar ne smemo kot odgojitelji posnemati v tem našega klerikalizma. On noče vedeti in slišati o sebi nič slabega ali napačnega, zato je zabredel tako globoko. On zagovarja vsako slabost, pregreho in tudi največje lopovstvo svoje stranke, čeprav to bije verskim resnicam naravnost v obraz. On je največji sovražnik resnice, pravice, značajnosti in s tem tudi samega sebe. Odgojitelj mora biti nepristranski, pobijati mora napake, pregrehe in slabosti kateregakoli, če je to komu drago ali pa ne. Sam mora pa biti mož na svojem mestu, drugače je vse delo zaman. Bodimo torej pravični, denimo roko na srce in recimo: »Tudi mi smo krivi svoje bede, hote ali nehote, vedoma ali nevedoma, po lastni krivdi ali po krivdi drugih, ki je nismo znali pravočasno zavrniti!« Učiteljstvo je sedaj izborno organizovano, to je vse res; resnica je pa tudi, da nas je zedinila — le sila. Priznati mora vsakdo, da smo se šele v najnovejšem času jeli krepko gibati; zedinila nas je lakota in klerikalna ošabnost. Predolgo časa stno spali tudi mi spanje pravičnega; predolgo časa smo le prosili, a ničesar dobili; predolgo smo imeli zaupanje v človekoljubje, ker nismo še dobro poznali svojih prijateljev in sovražnikov. S tem smo jako veliko izgubili; ako bi nastopili v tem smislu, kakor v najnovejši dobi, pred 20 leti, gotovo ne bi bila naša usoda takšna, kakršna je danes. Današnji svet je že tak, da ima gluha ušesa za prošnje, otrplo srce za človekoljubje in nobenega smisla o važnosti in trpljenju ubogega trpina-delavca, bodi ta potem navaden težak ali delavec na polju prosvete. Le sila, odpor ali celo upor odpre tem ljudem oči, da začnejo misliti, kako bi sanirali tak neznosni položaj. Tako se je godilo do sedaj tudi z nami. Dokler smo prosili, nas ni slišal nihče — norca so se delali iz nas. Ko smo pa jeli ostro pisati, protestirati in zahtevati svoje zasluženo plačilo, ki nam ga jamči državni zakon, so nas slišali, priznali so milostno, da je treba tudi za nas kaj storiti — vendar za sedaj ni dobiti pokritja; vrgli so najbolj lačnim nekaj drobtinic, drugim pa ničesar. Kdor ni slep, lahko vidi, da ne pridemo nikdar do zaželjenega smotra drugače, kakor s silo. Le goli sili se vda država željam svojih uslužbencev; goli sili se vdajo kruhadajalci delavstvu in tudi tej sili se bodo morali vdati naši deželni očetje. »Nobena sila ni mila«, pravi narodni pregovor; mi se sile ne bomo poslužili samo za šalo ali kratek čas, marveč prignala nas bo do odločnega koraka druga sila — lakota! Mi smo do sedaj prosili — to je naša največja krivda, za posledice naj bodo odgovorni oni, ki so prošnje hote z brezbrižnostjo preslišali. Kdor ni slep na obe očesi, ta lahko tudi sedaj izprevidi, da imamo iskati pomoči le v: svoji lastni moči. V slogi je velika moč, ako se je bomo držali. Vendar ravno tukaj tiči naša druga krivda. Mnogo je učiteljev in učiteljic, ki bi radi imeli večje dohodke, ki jih po svojem poklicu in delu tudi zaslužijo, ali to je tudi vse, kar store. Ne ganejo se s svojega doma; ne pridejo k društvenim zborovanjem; ne čitajo časopisov — še svojega stanovskega lista ne, razen če ga dobe zastonj. Še one borne kronice za društvo neradi dajo izpod palca. Ne vedo torej nič, zakaj se gre, čemu se borimo — brezbrižni in nezavedni so, brez stanovskega ponosa in brez stanovske zavednosti. Ali ni to žalostno? Še celo na večrazrednicah so učitelji brez stanovskega glasila. Kaj pa učiteljice? Te se znajo sicer bridko pritoževati, da jih preziramo, kar pa ni res, o stanovskem ponosu in o stanovski zavednosti, moralični podpori in složnem delovanju za skupni blagor pa pri ogromni večini niti govora ne more biti. Te se ne morejo pritoževati, ako jim očitamo nekolegijalnost, nezavednost. Pričakujejo, da jim prilete dobrote same v naročje. Vse delo zavračajo le na posamezne osebe. Vemo prav dobro, da ne more siromak mnogo žrtvovati, a za stanovsko organizacijo, za borbo za boljšo bodočnost in za stanovski ponos je treba odtrgati od svojih ust nekaj kronic na leto po zgledu ubožnega delavstva, ki ga moramo postaviti za zgled svojim stanovskim sotrpinom. Pisali bi lahko še marsikaj o vzrokih svoje bede, pa za sedaj naj zadostuje to. Kdor se čuti prizadetega, naj se poboljša, kar nas bo veselilo. Potem stopimo vsi kot eden v borbo za kruh, v borbo za boljšo bodočnost. (Konec.)