Tednik Učiteljski Tovariš. Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva. Štev. 7. V Ljubljani, 17. svečna 1905. XLV. leto. ■_■__. /*-: V'-" . ? —---------- »Učiteljski 'Tovariš« izhaja vsak petek. Ako je na ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto stoji 8 K, pol leta 4 K, četrt leta 2 K. Spise je pošiljati samo na naslov: Uredništvo »Učiteljskega Tovariša« v Idriji. Naročnino prejema Frančišek Črnagoj, nadučitelj v Ljubljani (Barje). — Vse pošiljatve naj se pošiljajo franko. — Rokopisov ne vračamo. — Oglasi in poslanice stanejo za stran 30 K, pol strani 16 K, v» strani 10 K, */« strani 8 K, "8 strani 4 K; manjši inserati po 20 h petit-vrsta. Večkratno objavljanje po dogovoru. Priloge poleg poštnine 6 K. Vsebina t Položaj slovenskih učiteljev na Koroškem. — .Naš denarni zavod. — Trnje in osat. — Kritikujoči glasovi. — Dopisi. — Iz naše organizacije. — Vestnik. — Sv. Birokracij. — Odprto pismo. — Listnica uredništva. — Uradni razpisi učiteljskih služb. — Inserati. Položaj slovenskih učiteljev na Koroškem. To pot hočemo povedati, kako postopajo nemški naci-jonalci med učitelji proti slovensko-narodnim tovarišem. Avgusta minulega leta je posetil učitelj Pilgram v Velikovcu dva tovariša v pliberški okolici, izpolnivši s tem svojo dano obljubo. To ni nič zlobnega. Kaj ne? A premodri Škodoželjni nemški nacijonalci so vendar drugače mislili o omenjenem posetu, o čemer svedoči članek »Professor Apih und seine slavischen Organe,« natisnjen v »Kärntner Wochenblattu«. Nemškutarski dopisun izprva z otožnim srcem konstatuje, da g. prof. Apih že vsa leta brez kazni poslovenjuje učitelji-ščnike. (Seveda take, ki so že slovenski!) Posledica tega »slavizovanja« se je baje pokazala, ko je Pilgram posetil svoja tovariša. Dopisun namreč izrečno trdi, da je Pilgram le agitiral za osnovo slov. učiteljskega društva. V tem podjetju ga je baje podpiral tudi tovariš Kovačič iz Švabeka. Deželni šolski svet ter drugi kompetentni faktorji imajo torej zvesto paziti, da odvrnejo prej ko mogoče pretečo (? I) slovensko nevarnost, sicer bomo pa že tudi mi čuvali na vsakojako gibanje slov. učiteljev ter vam (t. j. »K. W-u«) pravočasno poročili. To je nekak izvadek ovaduškega članka. Premotrimo snovanje slov. učiteljskega društva, ki se ga nemški nacijonalci tako boje. Tako društvo bi bilo že zdavnaj živa potreba.*) Koliko zasmehovanja in perfidne ironije so morali ter morajo še sedaj v večji meri požirati slov. učitelji o raznih prilikah, posebno pa pri skupščinah i Nesramna laž je, ko dopisun imenovanega nemškega lista trdi, da je vladalo do sedaj najlepše razmerje med nemškimi in slovenskimi učitelji. Da, med nemškimi in nem-škutarskimi učitelji, verjamemo ; a učitelja, ki je količkaj še čutil s svojim slov. narodom, so kolegi grdo prezirali! Smešno in hinavsko je jadikovanje »K. W.« dopisuna, da se bo sedaj kalil ljubi mir med učiteljstvom, ko so nam bili nemški učitelji vedno tako prijazni in dobri in da so menda razboriti slov. učitelji itak dobro vedeli, da ima učitelj- stvo vsega dobrega (?) pričakovati le od nemških nacijonalcev; Slovenci pa ne zaslužijo podpore od učiteljev, ker so klerikalni. Tako polemizuje prekanjeni dopisun v »K. W.« I »Ker so nam bili nemški učitelji vedno prijazni« in »ker so koroški Slovenci klerikalni«, se mora po logiki hudomušnega dopisuna vsak slov. učitelj odvrniti od svojega lastnega rodu ! Da, to bi jim bilo všeč I Takšne politiške direktive nam hočejo diktirati 1 A nemška politika nas pouči le o nasprotnem. Ka!:o bojevito branijo napredni i. dr. Nemci svoje klerikalne brate na Tirolskem proti Lahom. Ali naj bi jih pustili tudi zaradi klerikalstva raznaroditi? Sicer je pa res čudo, da ti »klerikalni« Slovenci volijo tudi liberalne nemške poslance, če jim poslednji dado mastne obljube ter jih vrhu tega še pitajo z golažem. Iz tega je razvidno, da je masa v politiškem oziru nepoučena in le prerada verjame sladkim besedam. Masaje povsem indiferentna. A vsekako so Slovenci povprečno veliko bolj prijazni šolam in učiteljem nego koroški i. dr. Nemci. To dobro vedo nemški nacjionalci, zato tudi sami ne verjamejo svoji polemiki proti Slovencem. V vsakem očitku leži ostudna zvijača, laž, otemnujoča pravo politiško mišljenje ter zdravo naziranje. Nemško naprednjaštvo pri učiteljih se najbolj kaže v tem-le: Leta 1898. je neki učitelj priporočal svojim tovarišem širiti neki slov. napredni politiški list. In kaj se je zgodilo? Nemški učitelji so protestirali, češ, na tak način bi se pojavili slovenski naprednjaki po Koroškem. Par let pozneje smo slišali debato, kjer je zagotavljal neki nemški učitelj, da mu je ljubši napreden Slovenec, nego klerikalen Nemec. »Jaz pa nisem tega mnenja«, odvrne drugi nemški tovariš, in prikimali so mu še celo renegatski kolege ! Slične izjave čujemo mnogokrat. Iz tega lahko sklepa vsak, da nemškim nacijonalnim zagrizencem ni za pošten napredek, temveč v prvi vrsti za ponemčevanje. Oni črtijo vsakega slov. naprednjaka, sploh vsakega narodnjaka, ker bi jim ta mogel ovirati njih krivično žetev. Očitne slov. učitelje imenujejo v nemških listih kar naravnost z imenom »Windische«, »Deutschenfresser« ter jim očitajo brez vsakega povoda ali dokaza klerikalstvo I Tako umazano in neopravičeno poče-njanje lahko zovemo hajduštvo 1 Sami bi se radi bratili z nemškimi klerikalci, ko bi bilo tega treba, slovenskim učiteljem pa očitajo, česar ne morejo dokazati z dejstvi 1 Ali ni to grda in zlobna lumparija? Podlost je tako ravnanje z nedolžnimi tovariši! K takim činom jim pa ni treba veliko poguma ; saj sploh vse šolske in vladne oblastnije — še posebno pa nadzornikil — radi vidijo, da ovadijo in črne tega ali onega slov. učitelja. Za nemške šoviniste je pa tudi jako poniževalno, da ščuvajo oblastva na to malo peščico slov. učiteljev, ko se vendar radi ponašajo s svojo germansko hrabrostjo. Ovaduštvo je nekaterim renegatom tako priljubljen posel, da to celo javno poudarjajo, kakor je storil nemškutarski dopisnik »K. W.« In kaj je s slovenskim učit. društvom ? O tem še nismo razpravljali in ako bi, mislimo, da to čisto nič ne briga nemškutarjev in Nemcev. Mi smo na popolnoma slovenskih tleh in tudi nečemo kratiti drugim pravice, kolikor je imajo med Slovenci po zakonu! Pravic, ki so vsem narodom avstrij s ki m v en a k i meri jamčene v drž. zakonu, si pa ne pustimo zanikavati in jemati! Zavračamo tudi nesmiselno trditev, da bi bilo slov. učit. društvo klerikalcem v prilog. Nemci imajo povsod, na lastni in tuji zemlji, ako jih je le toliko, kolikor šteje roka prstov, svoja narodna društva, a jim nobeden živ krst ne očita toli neumno-drznega! Da se nekateri koroški slov. duhovniki pogumno bor6 proti ponemčevanju, nas mora navdati z veseljem. V tem smislu moramo biti vsi edini, kakor so proti Slovencem vsi Nemci, liberalci in škofje, edini, še celo v takem slučaju, ko gre le za zadovoljitev brez-merne nemške požel jivosti! Narodne sloge, t. j. edinosti v narodnem oziru se nasprotniki grozno boje. Zatorej delajo na vse pretege, da bi razdvojili slov. narodnjake. Nemci so že od pamtiveka trosili strup razpornosti med radovernimi Slovenci, da bi jih tem laže pokončali s svojo zveličevalno kulturo. Ako se Slovenci ali drugi Slovani razprejo, jim je to največji užitek in z ostudno škodoželjnostjo pišejo svojim listom metre dolge članke, da bi se tudi drugi pristaši naslajali ob tuji nesreči. Tudi zgoraj omenjeni dopisun »K. W.« je z vidnim veseljem konštatoval, da Pilgram ter njegov »pomočnik« nista mogla nikogar ogreti za slov. učit. društvo. Neki »Deutscher Lehrer« pa piše v taistem nemškem listu med drugim tale odurni stavek: »Die windischen Lehrer Unterkärntens waren gut an den Pranger gestellt.» Tudi nam priporoča nemško berilo »Bücke dich!« v posnemo. Kaj takega more izgovoriti pač le drzno nadut nemški šovinist, ki misli, da je germanstvo vsebog, vladajoč in ukazujoč vsepovsod na svetu. Slovenci naj bi se že na rodni zemlji klanjali nenasitnemu germanskemu molohu I Vidite li, kakšne pojme o poštenosti in pravičnosti imajo Nemci in renegati, kakšno, olikanim ljudem neprimerno naziranje jih navdaja! In taki trdosrčni ljudje, da ne rečemo več, služijo med zatiranimi Slovenci vsakdanji kruh ! Sramota I Izkratka: Nemški nacionalci črtijo vsakega zavednega Slovenca, in če je za šolo vnet, ga sovražijo tem bolj ! Na slovenske učitelje pa prežč ko tigri na plen! Naš denarni zavod. Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim. Hranilnica in posojilnica Učiteljskega konvikta v Ljubljani, Trnje in osat. m. Zadnjič smo rekli: »Ne nastavljajte mladih, neizkušenih mladeničev na mesta, kamor sodijo le izkušeni in praktični možje I« Rekli boste: »Dajte nam takih mož in nam ne bo treba nastavljati novincev!« Gospoda, pla'čajte jih po za-služenju in delu in imeli jih boste na izbero! Dokler pa boste tako trudapolno samomomo delo plačevali tako kakor doslej, dotlej je popolnoma umevno, da vam bo koncem in krajem primanjkovalo delavcev. O trudu in delu enorazredničarjev tam zgoraj nimajo pojma, o njihovem navadno pustem, suhoparnem življenju, združenim z več nego samostanskim samozatajevanjem, se jim pa niti-ne sanja. Česa vsega pogreša tovariš, ki ga je usoda zanesla na enorazrednico. S'abši je, nego bi šel kot brat v samostan najstrožjih predpisov. Čudno torej ni, da je toliko enorazrednic praznih in tudi čudno ni, da naše oblasti na enorazrednice pošiljajo — učiteljice, četudi to zakoniti predpisi strogo prepovedujejo. — Kadar čitamo — in to je mnogokrat — da je ta ali ona učiteljica imenovana za voditeljico na enorazrednici, nas nehote posili smeh in to zato, ker daje učna oblast kršenje zakona še tiskati ter javno razglasiti. »Sin moj, ti ne veš, s kako malo razumom vladajo svet!« je dejal neki švedski minister. Ta izrek nam prihaja na misel, kadar čitamo, kako drzno krši višja oblast zakon in kako drzno to oznanja svetu. Morebiti poreče kdo: »Dajte nam učiteljev, in ne bo treba kršiti zakona ter nastavljati učiteljic.« Temu odgovorimo še enkrat: »Plačajte jih delu in trudu primerno, in imeli jih boste dovolj!« Pa še nekaj naj omenimo: ako se učiteljica ali učitelj, četudi iz potrebe, pregreši proti najneznatnejšemu paragrafu naših zakonov, takoj je ogenj v strehi: preiskava, kazen in druge dobrote disciplinarnega zakona! V takem slučaju se navadno glasi: »Zakon je zakon, in treba ga je rešpektirati!« Uovek res ne ve, ali bi se smejal ali togotil, kadar čita tako in enako birokratsko modrovanje, ki pa velja le takrat, kadar oblasti prav hodi. Duha zakona poznajo le sebi v prid, napram učiteljstvu pa velja le suhoparni in mrtvi paragraf. Zakon je zakon! Punktum ! Ako le pozabiš napraviti na i piko, te že love in ti citirajo toliko paragrafov iz naših oživljajočih zakonov in zakonitih predpisov, da se siromak kar treseš samega strahu pred vislicami, ki so ti pripravljene vočigled groznih hudodelstev. To kar dežuje: »Die Schulleitung wird aufgefordert...« — »Der Schulleitung wird bedeutet . . .« itd. — seveda vse v blaženi nemščini. A propos, gospoda! Zakaj pa nas samo v nemškem jeziku oštevate? Zakaj nam naše šolske oblasti dopisujejo in odgovarjajo edino le v blaženi nemščini? Ali slovenski jezik ni istoveljaven in istovreden kakor nemški? S kako pravico vsiljujete učiteljstvu nemške dopise? Ali ne znate slovenski? Kaj ima nemški jezik res prednost pred slovenskim na slovenskih tleh med slovenskim ljudstvom ? To je vendar nasilstvo čez mero ! Kdo vam je dal in odkod imate pravico, nam slovenskim učiteljem pošiljati nemške dopise? Na slovenski zemlji, med slovenskim ljudstvom — pa nemški uradni jezik! To je logika I . . . Čisto opravičeno je očitanje: slovenski ne znajo! | To očitanje je tako razširjeno, da nihče več ne dvomi o resnici očitanega. Na krajne šolske svete dopisujejo naši c. kr. okrajni šolski sveti, odnosno naši gg. c. kr. okrajni glavarji, oziroma naši gg. c. kr. okrajni šolski nadzorniki še v slovenskem jeziku, a šolskim vodstvom — Bog čuvaj — vse nemško, še tinta bi bila kmalu nemška I Prosimo ponižno: s kako pravico? Ali ni to izzivanje, ali ni to indi-rektno zaničevanje našega slovenskega jezika, preziranje slovenskega naroda ? — Tu bi bilo pač na mestu, vam, gospoda, napovedati štrajk, t. j. vam na noben nemški dopis ne odgovoritil Zavedno in napredno učiteljstvo naj tudi tako storil Čemu bi nemškutarili nemški birokraciji na ljubo 1 Naravnost smešno je, ako govorite o spoštovanju narodne enakopravnosti, a v praksi pa dajete isti enakopravnosti gorke zaušnice, prezirajoč jezik, ki ga govori ogromna večina prebivalstva. Kje je tu doslednost, kje zakonito zajamčena pravica? Naj bi se obratno zgodilo kaj enakega v drugi deželi, recimo na Češkem ali Moravskem ali pa na Primorskem, to bi bil krik in vik, ves Izrael bi bil pokonci, in stavimo, da bi se primerile demonstracije v vseh slojih ljudstva. A pri nas! Nas smejo biti v obraz, naš jezik smejo uradno prezirati. Slovenca poznajo le, kadar plača davke in gre na vojsko. Pour la patriel O, sveta ironija, ki je tembolj pekoča, ker prihaja z mesta, kjer bi morali čuvati ravno-pravnost. Stari »cof« še ni umrl. To nam priča ravno dejstvo, da mislijo pri nas v naši blaženi Avstriji, da ne more živ krst izhajati brez nemščine. Morebiti je pa ta točka v programu naše avstrijske politike, one politike, ki slepo in nerazumno na slovanskem jugu krepi nemški živelj, zidaje nemški most do Adrije. nimajo ljudske šole, hočejo od zapuščine imeti vsaka svoj delež. Nastale so zaradi tega stranke. Ti svoj delež, drugi svojega, tretji hočejo šolo bližje vasi, četrti tudi, a denarja je narastlo v 81. letih nekaj čez 30 tisoč kron. Kje je drugi denar, katerega bi moralo biti še dvakrat toliko, če ne več__1 In kdo trpi na tem? Nihče drugi, nego učitelj telesno in otroci duševno, ki zaradi neskrbnosti staršev ne dobivajo zadostnega pouka. Ali je kristjanski to, da se ubogi učitelj muči z 200 (reci: dvesto) otroki ter da mora zraven — ker v šoli nima stanovanja in hrane — hoditi po 2 krat do 4 krat na dan 20 minut daleč do stanovanja ? To se pravi — učitelja mori ti I Skrajni čas je torej, da se po 81. letih tamošni prebivalci pomirijo ter naredijo konec takemu nespametnemu in nezaslišanemu stanj ul Kritikujoči glasovi. Šolstvo v Istri. V tržaški »Edinosti« z dne 11. t. m. čitamo ta donesek k ilustraciji razmer v istrskem šolstvu: Žalostno, a vendar resnično, da-je tudi v naši bližnji občini dekanski mnogo otrok brez najpotrebnejšega pouka. Vasi Podpič, Zadnjigrad, Zazid itd. imajo gotovo blizu 100 za šolo godnih otrok, ki pa, žalibog, ne poznajo šole niti od zunaj, tem manje od znotraj. Krivično pa je, da ti prebivalci morajo ravno tako plačevati šolski davek kakor drugod, kjer imajo šole. Pa pustimo te nesrečnike ter poglejmo nekoliko bliže, t. j. v Predloko (Črnikal), kjer se godijo še huje pregrehe v pogledu neobhodno potribne ljudske šole. Leta 1823. že je umrl v Predloki župnik Peter Fabris. Dasi po imenu (a dvomljivo je tudi, da li po rodu) ni bil naš rojak, je skrbel za občno blaginjo. V oporoki je namreč zapustil 2400 gld., to je 4800 K za — šolo. Minilo je torej 81 let, a zaželene Fabrisove šole še vedno ni. Kdor je imel priliko, da je že videl sedanjo šolo v Predloki, poreče gotovo: »O, ti ubogi Fabris 1 Ako bi vedel, da se tvoja lepa želja tako slabo izpolni, bi bil gotovo zapustil ono vsoto za kake druge dobrodelne namene«. Kdo pa je kriv, da šole dosedaj še niso zidali? Va-ščanjel Onim, ki ne poznajo tega istrskega kraja, naj bo omenjeno, da je ta šola na samem, t. j. Predloka, a okolo te so tri katastralne občine: Rižana, Črnikal in Loka, iz katerih prihajajo otroci v to šolo. Zgoraj navedene vasi pa, ki * * * Še en važen odlok c. kr. dežel. šol. sveta v Ljubljani. Št. 5391 ex. 1904. Ljubljana, 17./I. 1905. Rešuj6 poročilo z dne 28. novembra 1904, št. 2783, se pritožba župnega urada v Št. Vidu (pri Vipavi) proti tam-uradni razsodbi z dne 12. novembra 1904, št. 2608, oziroma z dne 19. novembra 1904, št. 2719, s katero se je odredbi župnega urada z dne 21. septembra 1904, da je s pridigo združeno nedeljsko mašo smatrati kot versko vajo (šolsko mašo) v smislu § 5. odstavek 5. drž. zak. ter da mora pri isti učiteljstvo šolsko mladino po § 48. odst. 2. zakona z dne 2. maja 1883, drž. zak. 1. št. 53, nadzorovati, oznanitev odrekla z ozirom na § 50. odst. 2. šol. in učnega reda z dne 20. avgusta 1870, št. 7648. ni ugodila, ker se nedeljska božja služba ne vrši posebno za šol. mladino, temuč sploh za farane, ter k isti šolski otroci ne pridejo korporativno, temveč v spremstvu svojih staršev ali njih namestnikov, od katerih se tudi nadzorujejo, torej oni v § 48. odstavek 2. gori navedenega zakona za redno določene verske vaje stavljeni pogoji pri nedeljski maši in z njo združeno pridigo niso dani. Proti tej razsodbi je odprt priziv na c. kr. ministrstvo za uk in bogočastje, ki ga je tekom 14 dni, pričenši od dneva dostavljenja vložiti. & ^ predsednika. Schaffgotsch, m. p. Dopisi. Štajersko. Popravek. V smislu tiskovnega zakona spoštljivo prosim, da blagovolite v prihodnji številki k dopisu, ki je objavljen v 36. številki »Učit. Tov.« 1904 z naslovom »Iz gornjegrajskega okraja«, priobčiti sledeči popravek: 1. Ni res, da sem jaz nasproten gospodoma tovarišema v okrajnem šolskem svetu, temveč edino res je, da sem nasproten nekateremu njunemu ravnanju. 2. Ni res, da hočem zastopniku učiteljstva v okrajnem šolskem svetu izpodkopati tla, in priti sam v to korporacijo. Temveč res je, da izhaja 'to neutemeljeno domnevanje iz domišljije tovariša trdilca. Srečen sem, da morem v svoji šolski občini svoje moči posvečevati koristi naroda ter nisem nikdar mislil hrepeneti, si s tem častnim bremenom oteževati svoje delovanje. 3. Ni res, da bi bilo tuokrajno učiteljstvo edino in složno, dokler nisem prišel jaz v ta okraj, temveč res je, da so vladale že prej večkrat ostre diference med društvom in nekaterimi tovariši, čitalo se je o tem po časopisih. 4. Ni res, da se je pričelo »rovanje« od moje strani, ker se društvo ni brezpogojno vdalo mojim nazorom. Temveč res je, da sem se pri društvenih razpravah tuintam udeleževal debat, kar je začel nekdo v svojih napačnih nazorih smatrati za nasprotstvo. Nikdar in nikoli nisem zahteval, da bi se učiteljstvo moralo vdati mojim nazorom. Kot svobodomiseln mož bi tega tudi storiti ne mogel. Pač pa sem se nasproti tovarišu, članu okrajnega šolskega sveta, ki ni zastopnik učiteljstva, v zasebnih pogovorih odkritosrčno potegoval za one tovariše, o katerih je on obsojevalno govoril, oziroma jih smešil, kar mi je nakopalo zamero. Umetno zasejan vihar pa je izzval sledeči dogodek: Moj načelnik krajnega šolskega sveta je bil vrnil okrajnemu šolskemu svetu neki nemški dopis z zahtevo, naj se mu dopošiljajo slovenski dopisi ter je sam skrbel, da je zadeva došla v roke urednika »Domovine«, ki je zaradi nemških dopisov napadla vsa predsedništva okrajnih šolskih svetov na Štajerskem. Voditelji učiteljstva gornjegrajskega okraja so tu nakrat čutili potrebo, sklicati izvanredno zborovanje, ne da bi bili naznanili vzpored. Jaz se zaradi neodložljivih nujnih opravkov nisem mogel udeležiti zborovanja ter sem se pismeno izpričal. Merodajni tovariš je, bodisi zaradi napačne informacije, bodisi zaradi pritiska od drugod, na-tvezil pričujočim neresnico, da napadam po časopisu šolske oblasti ter je s tem dosegel, da so me brez zaslišanja, zapeljani v krivo prepričanje, proti vsemu pravu obsodili, zavrgli moje izpričanje zaradi izostanja ter v dveh neučiteljskih listih objavili resolucijo, v kateri obžalujejo, da član učit. društva neosnovano napada Šolske oblasti. Slučajno je bila nekoliko časa prej »Pisarna« obravnavala pritožbo nekega učitelja v »Domovini« proti šolskim oblastim zaradi nenakazanja plače. »Pisarna je, kakor sem to jaz spoznal, odgovarjala »Domovinskemu« pritožniku, a tu se je pri nas dvignil tovariš, dolžeč mene, da sem vse to jaz pisal in torej napadal svojega tovariša. Sklepali so iz podobnosti na podobnost, zakaj tudi v gornjegrajskem okraju se je pripetil podoben slučaj kakor »Domovininemu« pritožniku. Svetujem, naj se blagovoli dotični »Domovinin« pritožnik pod pogojem častne molčečnosti sedaj sam javiti predsedniku gornjegrajskega učiteljskega društva samo zato, da spoznajo cenjeni tovariši, kako lahko tudi inteligenten Človek tava v zmoti, ako se ne potrudi uglobiti se v tajnosti indicij, sorodnosti, podobnosti, možnosti itd. Pri prihodnjem zborovanju v Št. Janžu sem pojasnjeval oba dogodka v kolikor sta mi bila znana. Tu se je tovariš Š. izjavil: »Zvedal sem od kompetentne strani, da je to pisal tovariš K. I« S tem je bilo vse moje pojasnjevanje v očeh pričujočih pokopano. A jaz imam že dolgo časa v rokah pismo od tiste kompetentne strani, kateri se je bil tovariš Š. izpričeval in priznal, da si je to trditev sam izmislil. Kakor nalašč ni uredništvo »Uč. Tov.«*) priobčilo izjave načelnika krajnega šolskega sveta na G., da je on po lastni inicijativi ravnal in da je on sam skrbel, da je prišla zadeva o zavrnitvi nemških dopisov v roke uredništva »Domovine«. 5. Ni res, da bi bil proračun moje dvorazredne šole zaradi moje komodnosti višji nego neke sosedne 4razrednice. Temveč res je le, da se je proračun povišal zaradi nujnega urejevanja zapuščenih šolskih zadev. Ni res, da bi bil moj prednik zadovoljen s stanovanjem, temveč res je, da se je ta nasproti meni bridko pritoževal nad malomarnostjo in brezbrižnostjo takratnega šolskega sveta. Svoje informacije sem sprejel od njega samega, uredil sem torej po njih svoje delovanje ter res dosegel popolno popravilo stanovanja ter pohištva v šoli. Koval sem namreč železo, dokler je bilo vroče. Smešna in nehote nazadnjaška je dopisnikova trditev, da se je mojemu predniku ljudstvo smililo, češ, meni se pač ne smili. Če so se postavili farovški hlevi za 17.000 K, če se v tukajšnji neki podružni cerkvi po večkrat na teden, često skoro vsak dan, bero tihe maše po 4 K, če se po večkrat na leto nabere po 100—200 in še več K za bučne enodnevne cerkvene slovesnosti, če vlada ob nedeljah po gostilnah židana volja, potem sem gotovo razumno ravnal, da sem napeljal davčno moč prebivalstva na to, da izpolnuje šolska občina nasproti šoli in učiteljstvu svoje dolžnosti. 6. Ni res, da bi se bila vsota za učila v proračunu za tisto leto znižala z namenom, prihodnje leto ta znesek zvišati, temveč res je le, da se ta točka prihodnje leto niti v krajnem, niti v okrajnem šolskem svetu ni povišala. Še večl V letnih računih krajnega šolskega sveta prihodnjega leta je tovariš, referent v okrajnem šolskem svetu (ne zastopnik učiteljstva), črtal iz javne šolske narodne knjižnice vse stroške, a njene dohodke je pridržal v računih, očividno je hotel tem načinom knjižnične stroške spraviti na moja ramena, da bi povrh mnogega napora in dela trpel še občutno škodo. Okrajni šolski svet ni pri tem prav nič prizadet; zakaj referent ni v seji navajal posameznih postavkov, temveč le končne vsote. Moj krajni šolski svet se je temu črtanju uprl z zahtevo, da se morajo zaradi tega tudi dohodki knjižnice iz letnih računov črtati; zakaj v dotičnih nasprotnih pobotnicah je bila jasno izražena inicijativa, da se ti dohodki ne smejo za noben drug namen uporabiti, nego samo za ustanovitev javne šolske knjižnice. Predsedništvo okrajnega šolskega sveta je tej želji ustreglo. Tako je dobila knjižnica ne samo svoje stroške, temveč tudi svoje dohodke nazaj in se sedaj vodi zanjo ločen račun. Ko sem o neki priložnosti vprašal tovariša referenta za pojasnilo tega ravnanja, mi je odgovoril: »To je uradna tajnosti« 7. Res je, da sem pisal ugovor proti proračunoma dveh šol, a na podlagi sejinega sklepa občinskega odbora, oziroma starešinstva, a ne kot učitelj, temveč kot občinski uradnik. 8. Ni res, da bi bil jaz svoj referat, izročen mi od okrajnega šolskega sveta, kmalu odložil, temveč odložil sem ga po dveh letih, ker sem bil z delom preobložen. Bil sem namreč, opetovano in nujno prošen, prevzel tajništvo občine Kokarje. 2100 številk opravilnega zapisnika dokazujejo, da je bilo v letu 1904 pri tej občini med vsemi občinami celega okraja največ posla. Res je, da je imel moj prednik nekaj časa referate vseh šol, a takrat on ni bil več tajnik občine. 9. Ni res, da bi bila »laž«, če se je nekje pisalo, da so vlogo pri seji okrajnega šolskega sveta čitali. Laž je namreč namenoma izgovorjena ali zapisana neresnica, a tu se je pisalo na podlagi napačne informacije, kar se sme označiti kvečjemu z izrazom »neresnica«. R. K. Opomba uredništva: Dasi nima ta popravek zakonite oblike, smo ga vendar priobčili, ker nam je do tega, da se vendar že kočno poravnajo te razmere. Ali pa jih ne morete poravnati doma? Ne bodite vendar malenkostni in osebni 1 — Zastopnika učiteljstva uživata zaupanje in spoštovanje volicev, to jima je dovolj. Naš nasvet je: To zadevo naj dožene gornjegrajsko učit. društvo, osebni polemiki pa ne bomo več dajali prostora I Iz naše organizacije. Štajersko. Konjiško učiteljsko društvo je zborovalo dne 2. febr. t. 1. ob prav uzadovoljivi udeležbi v Konjicah. Stisnili smo roke marsikateremu prijatelju, ki ga že skoro pol leta nismo več videli v svoji sredi. Tako je prav! Naj bi se čut tovarištva in celokupnosti vedno bolj negoval in razvijal v prid nam samim in napredku šole. Pozdravili smo dva nova člana, gg. tov. Brumna in tov. Čučka, oba iz Oplotnice. Njiju tovarištvo nam jamči, da ju ne bomo nikoli pogrešali pri društvenih sestankih. Razprava tovariša Lovro Se rajnika mlaj. o načinu in bistvu Jan. Levčevega lepopisa se je pozorno in z vidnim zanimanjem zasledovala in obrodila prav plodovito debato. Vprašanje iz vprašalne skrinjice: Ali se more, in s katerimi zakonitimi sredstvi, prisiliti pouk v ženskih ročnih delih — se je moralo zanikati, ker okr. šol. svet 4—5 neopravičenih poldni, in le toliko znašajo ročna dela mesečno, ne kaznuje. Naknadno k temu vprašanju so se oglasili mnogi tovarši z bridko pritožbo, da je ves sedanji način obravnavanja šol. zamud prav za niči Vse pisarjenje, detajliranje štatistike je prazen pomp. Vobče se je domnevalo, da je 10 poldni, pod katerim številom se stranka ne kaznuje, dokaj previsoko, zakaj na enorazrednicah znaša to baš polovico meseca. No, da bi tudi učitelja kakor stranko zaradi iz tega izvirajočih neuspehov pardonirali, nam ni znano, pač pa mora čutiti vso pezo uradne moči. Slavna gospoda! Ljudstvu ne bo s slabimi močmi doma pridržavanih maličkov dosti gmotno pomagano, sigurno več z dobro naobraženo mladino! Ker smo pa baš pred nedavnim časom s sličnimi lamentacijami brezuspešno javkali po časnikih, zato sta se stavila in en bloc sprejela sledeča predloga: 1. Slavni okrajni šol. svet se zaprosi, da prepusti kakor v letih 1902. in 1903. obravnavo šolskih zamud vzajemno učitelj stvu, 2. se pošlje slav. okr. šol. svetu spomenica, da se, dokler tega ne uvede, sam nekaj korenitejše poprime zamude. Določil se je nadalje tudi čas in način uprizoritve koncerta v prid »Učiteljskemu konviktu« v Ljubljani. Koncert bo o BinkoŠtih v Konjicah, in sicer s pomočjo komorne godbe in učiteljskega mešanega zbora. Potrebne korake za obistinitev je že storil g. tov. Beno Serajnik, za kar mu bodi iskrena zahvala. Nato so se razpravljale še neke privatne zadeve. Na predlog gdč. Črčkove se vrši prihodnje zborovanje prvi četrtek meseca marca v Opk-tnici, v znožju zelenega Pohorja. To zborovanje bo združeno z nastopom tov. J. C učka v elementarnem razredu. Odbor se nadeja \ prav obilne udeležbe! V e s t n i k. Odlikovanje. »Hrvatski p e d ag o ško-kn j i ž e vn i zbor« v Zagrebu je na svoji glavni skupščini dne 2. t. m. zaradi zaslug za slovensko ljudsko šolstvo in zaradi osobitih simpatij za hrvaško učiteljstvo imenoval za svoje člane go- ' spoda ravnatelja Henrika Schreinerja, g. prof. dr. Fr. 11 e š i č a, g. nadučitelja Jakoba Dimnika, predsednika »Zaveze« g. učitelja Luko Je len ca in g. učitelja Engelberta Gangla. Olika in domišljavost škofovega glasila „Slovenca" se kaže v vsem veličastnem blesku iz te-le notice, ki jo je priobčil »Slovenec« dne 11. t. m.: Obrekovavci »Učiteljskega Tovariša« so vendar enkrat dobili po prstih. »Slovenčevo« drezanje je toliko izdalo, da je moral »Uč. Tov.« na prvem mestu prinesti uradni popravek c. kr. okrajnega šol. sveta v Postojni, ki brani od »Učit. Tovariša« po krivici napadeni krajni šolski svet v Vremah. »Šolo v svinjaku«, hinavščino, j sirovost, vse mu je očital ta nečedni listič. Zdaj se je pa pokazalo, da je pravi svinjak edino le — »Učiteljski Tovariš«.--Dobro! Kako je z našim obrekovanjem, je razvidno iz »Odprtega pisma« vremskega nadučitelja g. Justina, ki ga priobčujemo na drugem mestu. Da je pa edino le naš list pravi svinjak, nismo vedeli doslej, dokler nam niso tega povedali »Slovenčevi« duhovniki. S tem so nam sami namignili, da ni dobro, če smo dostojni in pošteni. Ako ne bodo mirovali gospodje, ki primerjajo naš list s svinjakom, se bomo morali otresti dostojnosti, da povemo in dokažemo z dejstvi, kje so pravzaprav svinjaki in kaj se vse dogaja v teh svinjakih! Toliko »Slovencu« v uvaževanje! Ne pričakujemo sicer, da bi preklical te žalitve, ker je temu svetemu listu blatenje časti in poštenja politiškega nasprotnika vsakdanje in najboljše opravilo. Svetujemo mu pa, da naj bo vsaj zaradi lastnih pristašev nekoliko previdnejši in taktnejši, sicer bo konec našega potrpljenja. Potem pa naj govore — svinjaki! Kakor je — po »Slovenčevi« izjavi — njegova zasluga, da smo morali priobčiti uradni popravek, tako bo to zadnje gotovo samo njegova zasluga. Škoduje — svojcem I Kdo? — »Slovenec!« Mi smo priobčili članek o idrijski ljudski šoli, in ves svet nam mora priznati, da smo govorili resnico in želeli po svojih mo'čeh pripomoči k saniranju tamošnjih čudnih in krivičnih razmer. To pa »Slovencu« ni všeč, zato se je zaletel v nas zadnjo soboto, češ, da smo priobčili dotični članek samo zato, da naznanimo svetu, da je v Idriji »jedro Slomškarije«. Malenkostni ljudje mislijo samo malenkostno. S takim zafrkovanjem pa škodujejo samo dobri stvari. Škode pa ne bomo trpeli mi, ampak tisti, ki so »Slovenčevi« somišljeniki, ki jim pa »Slovenec« sam ne privošči boljše eksistence. Namesto da bi se resno poprijeli resne akcije in iskali pota, koder naj pride rešitev imenovanemu šolstvu, cepijo v »Slovencu« dlako, sumničijo in napravljajo resno zadevo za smešno in osebno. Ljudje, ki se morda že brigajo za to vprašanje, se smejejo in pravijo: »Saj nečejo sami sebi dobrega!« — Povedali smo svoje, drugi pa naj delajo, kakor se jim zdi. To je njih stvar! Čekovni promet Učiteljskega konvikta. (Letnina za 1904:) G. Friderik Pehani, nadučitelj v Trebnjem; g. Miroslav Jazbec, učitelj v ^mihelu pri Žužemberku; g. Anton Berginec, nadučitelj v Poviru. Učiteljski dobrotniki. »Pedagoško društvo« v Krškem, 606 K 74 h kot čisti dohodek veselice z dne 4. svečna. K tej vsoti je znana dobrotnica in šol. prijateljica č. gospa Josipina Hozhevarjeva prispevala 100 K. Da bi dobila ta blaga dobrotnica mnogo posnemovalk! Neumorno delavno »Pedagoško društvo« in njega neutrudljivi predsednik bodi pa v zgled vsem učiteljskim društvom na Kranjskem, Sp. Štajerskem in Primorskem. Saj naše ljudstvo rado prispeva za zgradbo učiteljskega konvikta, le dati mu je treba v to primerne prilike in v ta namen so pa v prvi vrsti poklicana posamezna učiteljska društva. Vsa čast torej »Pedagoškemu društvu« v Krškem, ki se je tako častno odzvalo temu blagemu namenu! Veseli nas tembolj, ker se nam zagotavlja, da ni to še zadnja vsota, ki jo je darovalo »Pedagoško društvo« na žrtvenik učiteljskega konvikta. Kdo bi ne bil vesel tako zavednih in naprednih tovarišev in tovarišic! Ta veseli pojav v naši organizaciji nas navdaja z veselo nado, da "pridemo bržkone preje do zgradbe konvikta, kakor to morda sami mislimo. Bog daj! — Posojilnica v Trebnjem 20 K. Pri tej priliki omenjamo še enkrat, da je društveni blagajnik v im^nu odbora poslal vsem posojilnicam na Kranjskem, Sp. Štajerskem in Primorskem (izvzemši par prav majhnih, prošnjo za prispevek k zgradbi učiteljskega konvikta. Kako se bodo te prošnje reševale, je zavisno zdaj največ od učiteljev, ki službujejo v krajih posameznih posojilnic. Če je pa dotični učitelj celo tajnik ali odbornik dotične posojilnice, stori lahko še več za našo stvar. Dobra beseda ob pravem času najde dobro mesto! — G. Viljern Tomic, trgovec in posestnik v Trebnjem 5 K; g. Anton Črnivec, c. kr. učit. ravnatelj v Ljubljani, 5 K; g. Fran Omersa, trgovec in posestnik v Kraju, 2 K; g. Josip Lavrenčič, posestnik i. dr. v Ljubljani, 5 K; namesto venca na krsto g. Jurju Kraigherju v Postojni; g Mihael Palčič, c. kr. poštni uradnik v Ljubljani, 2 K; g. Tomo Pavšler, trgovec in posestnik v Kranju, 10 K; g. Emilij Guttmann, c. kr. gozd. ravn. tajnik v Gorici 20 K namesto venca na krsto gimnazijskega profesorja g. Ivana Vavru-ta v Ljubljani; g. Josip Kožuh, c. kr. gimn. profesor v Celju, 2 K; č. g. Ivan Vrh ovni k, mestni župnik v Ljubljani, 3 K; g. Ivan Koštial, c. kr. učit. prof. v Kopru, 2 K; g. Mihael Vošnjak, bivši drž. poslanec, posestnik i. dr. v Gorici, 5 K; g. dr. Josip Bar le, c. kr. notar v Kozjem, 10 K; g. Josip Sitter, c. kr. ol